SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 7. decembra 2011(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Obveznost obrazložitve – Postopek z zamudno sodbo – Predlog za intervencijo – Ustavitev postopka“
V zadevi T‑562/10,
HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopata J. Kienzle in M. Schlingmann, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in Z. Kupčová, zastopnika,
tožena stranka,
katere predlog je razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi pisnega postopka
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir in dejansko stanje
1 Tožeča stranka, nemška družba HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH, je ladijski posrednik in tehnični upravljavec plovil. Storitve zagotavlja zlasti podjetju Islamic Republic of Iran Shipping Lines (v nadaljevanju: IRISL).
Omejevalni ukrepi, sprejeti zoper Islamsko republiko Iran
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 V okviru Evropske unije sta bila sprejeta Skupno stališče Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49) in Uredba Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str.1).
4 Člen 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 določa zamrznitev vseh sredstev in gospodarskih virov določenih kategorij oseb in subjektov. Seznam teh oseb in subjektov je v Prilogi II k Skupnemu stališču 2007/140.
5 Glede pristojnosti Evropske skupnosti je člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 določal zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, za katere je Svet Evropske unije v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Seznam teh oseb, subjektov in organov, na katere se nanaša ukrep zamrznitve sredstev na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, je bil v Prilogi V k tej uredbi.
6 Skupno stališče 2007/140 je bilo razveljavljeno s Sklepom 2010/413/SZVP Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 39).
7 Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev za več kategorij subjektov. Ta določba se nanaša na „osebe in subjekte […], ki sodelujejo […] pri širjenju jedrskega orožja, ali […] so z njim neposredno povezani ali [ga] podpirajo […], ali osebe in subjekte, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali subjekte, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način), […] kakor tudi […] subjekte [družbe IRISL] in subjekte, ki so v njeni lasti ali pod njenim nadzorom ali delujejo v njenem imenu; te osebe in subjekti so navedeni v Prilogi II“.
8 Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 281, str. 1).
9 Člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 določa:
„2. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo osebe, subjekti ali organi, navedeni v Prilogi VIII. Priloga VIII zajema fizične in pravne osebe, subjekte in organe, […] ki so v skladu s členom 20(1)(b) Sklepa [2010/413] opredeljeni kot:
(a) osebe, subjekti ali organi, ki sodelujejo […] [pri širjenju] jedrskega orožja, [so z njim povezane ali ga podpirajo] […], ali osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti takšnih oseb, subjektov ali organov ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način) ali delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih;
[…]
(d) pravne osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti ali pod nadzorom podjetja (IRISL).“
10 Člen 36 Uredbe št. 961/2010 določa:
„2. Če Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali ukrepi iz člena 16(2), ustrezno spremeni Prilogo VIII.
3. Svet o svoji odločitvi in njeni utemeljitvi obvesti fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ iz [odstavka 2], bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo uradnega obvestila, s čimer takšni fizični ali pravni osebi, subjektu ali organu da možnost, da predloži pripombe.
4. Če so predložene pripombe ali novi tehtni dokazi, Svet preuči svojo odločitev in o tem ustrezno obvesti fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ.“
Omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko
11 Svet je 26. julija 2010 s sprejetjem sklepa 2010/413 tožečo stranko vključil v seznam oseb, subjektov in organov iz tabele III Priloge II k navedenemu sklepu.
12 Tožeča stranka je bila zato na podlagi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu vključena v seznam oseb, subjektov in organov iz tabele III Priloge V k Uredbi št. 423/2007 (UL L 195, str. 25). Posledica sprejetja Izvedbene uredbe št. 668/2010 je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.
13 Svet je v Sklepu 2010/413 in v Izvedbeni uredbi št. 668/2010 navedel ta razlog: „Posluje v imenu družbe HDSL [Hafize Darya Shipping Lines] v Evropi.“
14 Svet je v dopisu z dne 28. julija 2010 tožečo stranko obvestil o tem, da je bila vključena v seznam oseb, subjektov in organov iz tabele III Priloge V k Uredbi št. 423/2007. Navedel je le razloge iz Izvedbene uredbe št. 668/2010.
15 Tožeča stranka je v dopisih z dne 10. in 13. septembra 2010 Svetu predlaga, naj ponovno preuči sklep o tem, da se vključi v seznam oseb, subjektov in organov iz tabele III Priloge V k Uredbi št. 423/2007.
16 Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena z Uredbo št. 961/2010, Svet pa je tožečo stranko vključil v točko 26(c) tabele B Priloge VIII k zadjenavedeni uredbi. Sredstva in gospodarski viri tožeče stranke so zato zamrznjeni na podlagi člena 16(2) navedene uredbe.
17 Točka 26 tabele B Priloge VIII Uredbe št. 961/2010 se nanaša na družbo IRISL. Glede vključitve tožeče stranke je Svet navedel ta razlog: „Je pod nadzorom družbe IRISL in/ali deluje v njenem imenu.“
18 Svet je v dopisu z dne 28. oktobra 2010 odgovoril na dopisa tožeče stranke z dne 10. in 13. septembra 2010 in navedel, da je po ponovni obravnavi zavrnil njen predlog, naj jo izbrišejo iz seznama oseb, subjektov in organov iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 (v nadaljevanju: izpodbijani seznam). V zvezi s tem je pojasnil, da se morajo za tožečo stranko še naprej uporabljati omejevalni ukrepi, določeni v navedeni uredbi, ker spis ne vsebuje novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča Sveta.
19 Tožeča stranka je v dopisu z dne 23. novembra 2010 pozvala Svet, naj ji predloži dokaze, ki utemeljujejo vključitev tožeče stranke v izpodbijani seznam. Svet do vložitve tožbe na ta dopis ni odgovoril.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 16. decembra 2007 v tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Svetu je bila tožba vročena 29. decembra 2010.
21 Svet je vložil odgovor na tožbo 14. marca 2011.
22 Evropska komisija in Zvezna republika Nemčija sta z dopisi, ki ju je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 17. marca in 4. aprila 2011, vložili predlog za intervencijo v obravnavanem postopku v podporo Sveta.
23 Ker je bil odgovor na tožbo vložen zunaj roka, določenega v členih 46(1), 101(1) in 102(2) Poslovnika Splošnega sodišča, je to sodišče 29. marca 2011 tožečo stranko pozvalo, naj predloži svoja stališča o nadaljevanju postopka. Tožeča stranka je 31. marca 2011 pisno predlagala, naj se njenim predlogom ugodi z zamudno sodbo v skladu s členom 122(1) Poslovnika.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi Uredbo št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za intervencijo
25 V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, se lahko s predlogom za intervencijo podpre le zahtevek ene od strank.
26 Komisija in Zvezna republika Nemčija sta v obravnavanem primeru predlagali intervencijo v podporo predlogom Sveta.
27 Vendar je bilo v točki 23 zgoraj ugotovljeno, da Svet ni odgovoril na tožbo v predpisanem roku. Zato tudi ni predložil predlogov, v podporo katerih bi lahko intervenirali Komisija in Zvezna republika Nemčija.
28 V teh okoliščinah ni treba odločiti o predlogih za intervencijo, ki sta ju vložili Komisija in Zvezna republika Nemčija.
Utemeljenost
29 V skladu s členom 122(2) Poslovnika mora Splošno sodišče preveriti, ali so predlogi tožeče stranke utemeljeni.
30 Tožeča stranka v podporo svojih predlogov v bistvu navaja šest tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Drugi se nanaša na kršitev njenih pravic do obrambe in zlasti njene pravice do izjave. Tretji se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Četrti se nanaša na napako pri presoji glede uporabe člena 16(2) Uredbe št. 961/2010. Peti se nanaša na kršitev pravice do spoštovanja lastnine. Šesti tožbeni razlog pa se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.
31 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga zatrjuje, da je obrazložitev njene vključitve v izpodbijani seznam, ki ga je sestavil Svet, nezadostna in kontradiktorna.
32 Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in – z vidika obravnavanega primera – natančneje v členu 36(3) Uredbe št. 961/2010, je, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen ali pa vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in drugič, temu omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, v nadaljevanju: sodba OMPI, točki 138 in 139 in navedena sodna praksa).
33 Zato mora Svet, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 342), na podlagi člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 sporočiti subjektom, na katere se nanaša ukrep, sprejet na podlagi člena 16(2) navedene uredbe, posebne in konkretne razloge, zaradi katerih meni, da ta določba velja za zadevne osebe. Navesti mora tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, ki so ga vodile do njegovega sprejetja (glej v tem smislu po analogiji zgoraj v točki 32 navedeno sodbo OMPI, točka 143 in navedena sodna praksa).
34 Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 32 navedeno sodbo OMPI, točka 141 in navedena sodna praksa).
35 V obravnavanem primeru je treba takoj opozoriti, da sta obrazložitvi, ki ju je Svet navedel v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010 in v dopisu z dne 28. oktobra 2010, očitno kontradiktorni. Medtem ko se navedeni dopis sklicuje na ponovno preučitev okoliščin in na neobstoj novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča Sveta, se obrazložitev, navedena v Prilogi VIII k navedeni uredbi, razlikuje od predhodne obrazložitve, ki je bila glede tožeče stranke podana v Izvedbeni uredbi št. 668/2010. Ni torej jasno, ali je bila tožeča stranka v izpodbijani seznam vključena zaradi nadaljevanja obstoja okoliščin, navedenih v Izvedbeni uredbi št. 668/2010, torej zaradi vezi med njo in družbo HDSL, ali pa zaradi novih okoliščin, torej zaradi neposrednih vezi med njo in družbo IRISL.
36 Poleg tega in ne glede na to, na podlagi katerih okoliščin je Svet dejansko utemeljil vključitev tožeče stranke v izpodbijani seznam, obrazložitev, ki jo je navedel Svet, ni zadostna glede na pravila, navedena zgoraj v točkah 32 in 34.
37 Prvič, ob predpostavki, da se je Svet oprl na vez med tožečo stranko in družbo HDSL, niti na podlagi Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 niti na podlagi dopisa Sveta z dne 28. oktobra 2010 ni mogoče presoditi o razlogih, na podlagi katerih je Svet ugotovil, da na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 10. in 13. septembra 2010 – zlasti glede narave njenih dejavnosti in njene neodvisnosti od družb HDSL in IRISL – ne more spremeniti svojega stališča glede nadaljevanja izvajanja omejevalnih ukrepov za tožečo stranko.
38 Drugič, ob predpostavki, da se je Svet oprl na neposredne vezi med tožečo stranko in družbo IRIS, niti Priloga VIII k Uredbi št. 961/2010 niti dopis Sveta z dne 28. oktobra 2010 ne pojasnjujeta narave nadzora, ki ga domnevno izvaja družba IRIS nad tožečo stranko, ali dejavnosti, ki jih je zadnjenavedena opravljala za račun družbe IRISL in ki upravičujejo sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi z njo.
39 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Svet kršil obveznost, določeno v členu 296, drugi odstavek, PDEU in členu 36(3) Uredbe št. 961/2010. Zato je prvi tožbeni razlog utemeljen in ga je treba sprejeti.
40 Uredbo št. 961/2010 je torej treba razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo treba obravnavati druge tožbene razloge.
41 Vendar čeprav iz te sodbe izhaja, da je treba Uredbo št. 961/2010 zaradi kršitve obveznosti obrazložitve razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, pa ni mogoče izključiti, da bi se ob vsebinski presoji naložitev omejevalnih ukrepov kljub vsemu izkazala za upravičeno.
42 Razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, s takojšnim učinkom tako lahko resno in nepopravljivo škodi učinkovitosti omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga ta uredba, ker bi tožeča stranka lahko v času do sprejetja novega akta, ki bi nadomestil razveljavljeno uredbo, ravnala tako, da bi obšla učinek poznejših omejevalnih ukrepov.
43 Zato je treba na podlagi člena 264 PDEU in člena 41 Statuta Sodišča obdržati v veljavi učinke Uredbe št. 961/2010 v delu, ki se nanašajo na vključitev tožeče stranke v seznam, ki je del Priloge VII k tej uredbi, v obdobju, ki ne sme presegati dveh mesecev od datuma razglasitve te sodbe
Stroški
44 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V obravnavnem primeru Svet ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
45 Poleg tega, ker ni treba odločiti o predlogih za intervencijo Komisije in Zvezne republike Nemčije, tudi ni treba odločiti o njunih stroških.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. O predlogih za intervencijo Evropske komisije in Zvezne republike Nemčije ni treba odločiti.
2. Uredba Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH.
3. Učinki Uredbe št. 961/2010, ki se nanašajo na družbo HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping, ostanejo v veljavi v obdobju, ki ne sme presegati dveh mesecev od datuma razglasitve te sodbe.
4. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi stroške družbe HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2011.
Podpisi