Language of document : ECLI:EU:T:2021:52

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)

z dne 3. februarja 2021(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi zaradi razmer v Ukrajini – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamu – Dolžnost Sveta, da preveri, ali sta bili ob sprejetju odločbe organa tretje države spoštovani pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva“

V zadevi T‑258/20,

Oleksandr Viktorovych Klymenko, stanujoč v Moskvi (Rusija), ki ga zastopa M. Phelippeau, odvetnica,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata A. Vitro in P. Mahnič, agenta,

tožena stranka,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2020/373 z dne 5. marca 2020 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2020, L 71, str. 10) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/370 z dne 5. marca 2020 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2019, L 71, str. 1) v delu, v katerem je v teh aktih ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi D. Spielmann, predsednik, O. Spineanu-Matei, sodnica, in R. Mastroianni (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Ta zadeva spada v okvir sporov v zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi proti nekaterim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini po zatrtju demonstracij na Trgu neodvisnosti v Kijevu (Ukrajina) februarja 2014.

2        Tožeča stranka, Oleksandr Viktorovych Klymenko, je opravljala funkcijo ministra Ukrajine za prihodke in dajatve.

3        Svet Evropske unije je 5. marca 2014 sprejel Sklep Sveta 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26). Svet je istega dne sprejel Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1).

4        V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2014/119 je navedeno:

„(1)      Svet je 20. februarja 2014 najodločneje obsodil vsakršno uporabo nasilja v Ukrajini. Pozval je k takojšnji ustavitvi nasilja v Ukrajini ter doslednemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrajinsko vlado je pozval, naj se v celoti vzdrži vsakršnih ukrepov, voditelje opozicije pa, naj se oddaljijo od vseh, ki se zatekajo k skrajnim dejanjem, vključno z nasiljem.

(2)      Svet je 3. marca 2014 sklenil, da se omejevalni ukrepi osredotočijo na zamrznitev in povrnitev sredstev od oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, z namenom ureditve [utrditve] in podpore pravni državi in spoštovanju človekovih pravic v Ukrajini.“

5        Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

2.      Fizičnimali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi se ne dajo neposredno ali posredno na razpolago ali v njihovo korist nobena sredstva ali gospodarski viri.“

6        V členu 1, od (3) do (6), Sklepa 2014/119 so določena podrobna pravila glede te zamrznitve sredstev.

7        V skladu s Sklepom 2014/119 je z Uredbo št. 208/2014 naloženo sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov, v njej so opredeljena tudi podrobna pravila za navedene omejevalne ukrepe, ki so v bistvu enaka tistim iz navedenega sklepa.

8        Imena oseb iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 so navedena na seznamu v Prilogi k navedenemu sklepu in v Prilogi I k navedeni uredbi (v nadaljevanju: seznam), skupaj z – med drugim – obrazložitvijo njihove uvrstitve. Imena tožeče stranke sprva ni bilo na tem seznamu.

9        Sklep 2014/119 in Uredba št. 208/2014 sta bila spremenjena z Izvedbenim sklepom Sveta 2014/216/SZVP z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Sklepa 2014/119 (UL 2014, L 111, str. 91) in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 381/2014 z dne 14. aprila 2014 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2014, L 111, str. 33) (v nadaljevanju skupaj: akta iz aprila 2014).

10      Z aktoma iz aprila 2014 je bilo ime tožeče stranke dodano na seznam, s podatki o identiteti „nekdanji minister za prihodke in dajatve“ ter naslednjo obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero v Ukrajini teče preiskava zaradi sodelovanja pri zločinih v zvezi s poneverbo ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine.“

11      Tožeča stranka je 30. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑494/14, s katero je med drugim predlagala razglasitev ničnosti aktov iz aprila 2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

12      Svet je 29. januarja 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/143 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 24, str. 16) in Uredbo (EU) 2015/138 o spremembi Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 24, str. 1).

13      V Sklepu 2015/143 so bila z veljavnostjo od 31. januarja 2015 natančneje določena merila za uvrstitev oseb, na katere se nanaša zamrznitev sredstev, na seznam. Natančneje, člen 1(1) Sklepa 2014/119 je bil nadomeščen s tem besedilom:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:

(a)      glede odtujitve ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja ali vpletenosti v to odtujitev; ali

(b)      glede zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zanj ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja, ali vpletenost v to zlorabo.“

14      Z Uredbo 2015/138 je bila v skladu s Sklepom 2015/143 spremenjena Uredba št. 208/2014.

15      Svet je 5. marca 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/364 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 62, str. 25) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/357 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 62, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2015). S Sklepom 2015/364 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119 s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali na tožečo stranko, do 6. marca 2016 in, drugič, spremenjena Priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/357 je bila zato spremenjena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.

16      Z aktoma iz marca 2015 je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu skupaj s podatki o identiteti „nekdanji minister za prihodke in dajatve“ in to novo obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja ter zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zase ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja.“

17      Tožeča stranka je 15. maja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑245/15, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2015 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

18      Svet je 4. marca 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/318 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/311 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2016, L 60, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2016).

19      Z aktoma iz marca 2016 je bila uporaba omejevalnih ukrepov, med drugim v zvezi s tožečo stranko, podaljšana do 6. marca 2017, pri čemer obrazložitev njene uvrstitve na seznam glede na akta iz marca 2015 ni bila spremenjena.

20      Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 28. aprila 2016, v skladu s členom 86 Poslovnika Splošnega sodišča prilagodila tožbo v zadevi T‑245/15, tako da je zahtevala tudi razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

21      Splošno sodišče je s sklepom z dne 10. junija 2016, Klymenko/Svet (T‑494/14, EU:T:2016:360), sprejetim na podlagi člena 132 Poslovnika, ugodilo tožbi iz točke 11 zgoraj, ker je ugotovilo, da je očitno utemeljena, in zato akta iz aprila 2014 razglasilo za nična v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

22      Svet je 3. marca 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/381 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/374 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2017, L 58, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2017).

23      Z aktoma iz marca 2017 je bila uporaba omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2018, pri čemer obrazložitev vključenosti tožeče stranke na seznam glede na akta iz marca 2015 ni bila spremenjena.

24      Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 27. marca 2017, znova prilagodila tožbo v zadevi T‑245/15, tako da je predlagala tudi razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

25      Splošno sodišče je s sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792), zavrnilo vse predloge tožeče stranke iz točk 17, 20 in 24 zgoraj.

26      Tožeča stranka je 5. januarja 2018 pri Sodišču zoper sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792), vložila pritožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko zadeve C‑11/18 P.

27      Svet je 5. marca 2018 sprejel Sklep (SZVP) 2018/333 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2018, L 63, str. 48) in Izvedbeno uredbo (EU) 2018/326 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2018, L 63, str. 5) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2018).

28      Z aktoma iz marca 2018 je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2019, pri čemer obrazložitev vključenosti tožeče stranke na seznam glede na akta iz marca 2015 ni bila spremenjena.

29      Tožeča stranka je 30. aprila 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑274/18, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2018 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

30      Svet je 4. marca 2019 sprejel Sklep (SZVP) 2019/354 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2019, L 64, str. 7) in Izvedbeno uredbo (EU) 2019/352 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2019, L 64, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2019).

31      Z aktoma iz marca 2019 je bila uporaba omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2020, ime tožeče stranke pa je bilo ohranjeno na seznamu, z enako obrazložitvijo, kot je navedena v točki 16 zgoraj, skupaj s pojasnilom glede spoštovanja njenih pravic do obrambe in učinkovitega sodnega varstva med kazenskim postopkom, na katerega se je oprl Svet.

32      Tožeča stranka je 30. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko zadeve T‑295/19, za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2019 v delu, v katerem se nanašata nanjo.

33      Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. julija 2019, Klymenko/Svet (T‑274/18, EU:T:2019:509), razglasilo ničnost aktov iz marca 2018 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

34      Sodišče je s sodbo z dne 26. septembra 2019, Klymenko/Svet (C‑11/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:786), prvič, sodbo z dne 8. novembra 2017, Klymenko/Svet (T‑245/15, neobjavljena, EU:T:2017:792) (glej točko 25 zgoraj), razveljavilo, in drugič, akte iz marca 2015, marca 2016 in marca 2017 razglasilo za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko.

35      Svet in tožeča stranka sta si med novembrom 2019 in januarjem 2020 izmenjala več dopisov v zvezi z morebitnim podaljšanjem zadevnih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. Natančneje, Svet je tožeči stranki poslal več dopisov urada generalnega državnega tožilca Ukrajine (v nadaljevanju: UGDT) v zvezi s kazenskimi postopki zoper njo, na katere se je ta oprl pri načrtovanju navedenega podaljšanja.

36      Svet je 5. marca 2020 sprejel Sklep (SZVP) 2020/373 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2020, L 71, str. 10) in Izvedbeno uredbo (EU) 2020/370 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2019, L 71, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta).

37      Z izpodbijanima aktoma je bila uporaba zadevnih omejevalnih ukrepov podaljšana do 6. marca 2021, ime tožeče stranke pa je bilo ohranjeno na seznamu, z enako obrazložitvijo, kot je navedena v točki 16 zgoraj, skupaj s tem pojasnilom:

„Kazenski postopek v zvezi z odtujitvijo javnih sredstev ali drugega premoženja še vedno poteka. Iz podatkov v dokumentaciji Sveta je razvidno, da sta bili pravica O. V. Klymenka do obrambe in njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva v kazenskem postopku, na katerega se je oprl Svet, spoštovani. To dokazujejo predvsem odločitvi preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018, s katerima je bilo izdano dovoljenje za posebno preiskavo v nenavzočnosti, odločitvi preiskovalnega sodnika z dne 8. februarja 2017 in 19. avgusta 2019, s katerima je bil kot preventivni ukrep odobren pripor, ter postopek v teku, s katerim se obramba seznanja z gradivom kazenskega postopka.“

38      Svet je z dopisom z dne 6. marca 2020  tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej. Odgovoril je na pripombe tožeče stranke iz korespondence z dne 23. januarja 2020 in ji posredoval izpodbijana akta. Postavil ji je tudi rok za predložitev pripomb pred sprejetjem odločitve v zvezi z morebitno ohranitvijo njenega imena na seznamu.

 Dejstva po vložitvi obravnavane tožbe

39      Splošno sodišče je s sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287), razglasilo ničnost aktov iz marca 2019 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko.

 Postopek in predlogi strank

40      Tožeča stranka je 4. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

41      Svet je 17. julija 2020 vložil odgovor na tožbo.

42      Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 29. julija 2020 na podlagi člena 83(3) Poslovnika pozvana, naj predloži repliko glede trditev Sveta v zvezi z drugim tožbenim razlogom, ki se med drugim nanaša na napako pri presoji, in pri tem upošteva presojo Splošnega sodišča v sodbi z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287).

43      Replika je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 3. septembra 2020.

44      Duplika je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 9. oktobra 2020. Tega dne je bil pisni del postopka končan.

45      V skladu s členom 106(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranke v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka ne podajo predloga, naj se opravi obravnava, odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka. Splošno sodišče je v obravnavani zadevi menilo, da je na podlagi listin iz spisa o zadevi dovolj poučeno, zato je sklenilo, da bo, ker tak predlog ni bil podan, odločilo brez ustnega dela postopka.

46      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijana akta razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

47      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        podredno, če bi bilo treba izpodbijana akta razglasiti za nična v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, odredi ohranitev učinkov Sklepa 2020/373, dokler ne začne učinkovati razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe 2020/370;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

48      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet razlogov, in sicer se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi na očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil, tretji v bistvu na kršitev pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, četrti na neobstoj pravne podlage, peti pa na kršitev lastninske pravice.

49      Najprej je treba skupaj preučiti drugi in tretji tožbeni razlog, zlasti v delu, v katerem se Svetu z njima očita, da ni zadostno preveril, ali so ukrajinski organi spoštovali pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, zaradi česar naj bi pri sprejemanju izpodbijanih aktov prišlo do napake pri presoji.

50      Tožeča stranka v okviru teh tožbenih razlogov trdi zlasti, da Svet ni preveril, ali kazenska postopka zoper njo z referenčnima številkama 42017000000000113 (v nadaljevanju: postopek 113) in 42014000000000521 (v nadaljevanju: postopek 521), na katera je oprl svojo odločitev, da ohrani omejevalne ukrepe zoper njo, potekata ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

51      Tožeča stranka meni, da odgovori UGDT na vprašanja, ki jih je postavil Svet v zvezi s spoštovanjem njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, stanjem kazenskih postopkov zoper njo, pristojnostjo različnih zadevnih preiskovalnih organov, razmerja med njimi in prenosom preiskav od enega do drugega, niso bili zadovoljivi. Zato Svetu v bistvu očita, da ni opravil zadostnih preverjanj in ni upošteval dokazov, ki mu jih je predložila v zvezi s postopkovnimi nepravilnostmi, ki so jih storili ukrajinski organi, in neobstojem njihove neodvisnosti.

52      Prvič, trdi, da njeno ime 20. junija 2019 ni bilo na seznamu iskanih oseb na mednarodni ravni, ki ga je pripravila Mednarodna organizacija kriminalistične policije (Interpol) (v nadaljevanju: seznam iskanih oseb Interpola), kot je razvidno iz potrdil, ki jih je izdal sekretariat odbora za nadzor nad njenimi datotekami.

53      Drugič, tožeča stranka Svetu očita, da ni nikakor preveril, ali sta bili njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva pri prenosu že končanih predhodnih preiskav na nacionalni urad Ukrajine za boj proti korupciji, ki se je poleg tega zgodil šest let po njihovem začetku, spoštovani.

54      Tretjič, trdi, da pri sprejetju sklepa preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča v Petchersku v Kijevu (v nadaljevanju: sodišče v Petchersku) z dne 5. oktobra 2018 (v nadaljevanju: sklep preiskovalnega sodnika z dne 5. oktobra 2018) o začetku posebne preiskave zoper njo v nenavzočnosti nista bili spoštovani njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

55      Četrtič, tožeča stranka meni, da trajanje pregona zoper njo v Ukrajini ni razumno v smislu člena 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in da je očitno, da je edini cilj ukrajinskih organov upravičiti ohranitev zadevnih omejevalnih ukrepov, saj se UGDT skoraj vsako leto sklicuje na neki drug postopek, voden pod drugo opravilno številko, ki pa se zmeraj nanaša na ista kazniva dejanja. Poleg tega naj bi bili za predolgo trajanje predhodnih preiskav odgovorni le organi, pristojni za njihovo vodenje, ki niso sprejeli nobene odločitve o predložitvi zadeve sodišču.

56      Nazadnje, Svet naj bi kršil obveznost preverjanja spoštovanja pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, čeprav je ta večkrat zatrjevala njuno kršitev.

57      Tožeča stranka v repliki poleg tega trdi, da je pritožbeni senat ukrajinskega višjega sodišča za boj proti korupciji s sodbo z dne 13. maja 2020 (v nadaljevanju: sodba z dne 13. maja 2020) razveljavil sklep preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019 o odreditvi preventivnega ukrepa pripora zoper njo (v nadaljevanju: sklep preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019), ker naj za sprejetje tega sklepa ne bi bil izpolnjen eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v skladu z ukrajinskim zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: zakon o kazenskem postopku), in sicer da je ime zadevne osebe vpisano na mednarodni seznam iskanih oseb.

58      Svet trdi, da iz dopisovanja s tožečo stranko izhaja, da je upošteval pripombe tožeče stranke, da je preveril njihovo utemeljenost s tem, da je ukrajinskim organom postavil tudi natančna vprašanja in od njih prejel pojasnila, ter da je glede na informacije, ki jih je prejel od ukrajinskih organov, menil, da pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva nista bili kršeni in da je bilo dovolj razlogov za ohranitev imena tožeče stranke na seznamu.

59      Poleg tega naj bi, prvič, tožeča stranka uresničevala svojo pravico, da jo v Ukrajini v postopkih v zvezi z njo zastopa odvetnik, ki naj bi njene pravice učinkovito uveljavljal, zato je z vložitvijo pravnih sredstev včasih tudi uspela. Drugič, iz dopisov, ki jih je tožeča stranka poslala Svetu, naj ne bi bilo razvidno, da bi v zvezi z nekaterimi postopkovnimi okoliščinami, kot je začasna ustavitev preiskav ali dejstvo, da te niso bile končane v predpisanem roku, uporabila pravna sredstva, ki so ji bila na voljo na podlagi zakona o kazenskem postopku.

60      Svet poleg tega opozarja, da so bile v zvezi s tožečo stranko izdane različne sodne odločbe. Šlo naj bi za sklep preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 o začetku posebne preiskave v nenavzočnosti v okviru postopka 113 in sklep z dne 5. oktobra 2018 o začetku posebne preiskave v nenavzočnosti v okviru postopka postopka 521 ter sklep preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019 o odreditvi preventivnega ukrepa pripora v okviru postopka 113. Kar zadeva zadnjenavedeni sklep, preiskovalni sodnik naj bi ugotovil, da je bil sum veljavno ugotovljen leta 2014 in da je bilo ime tožeče stranke 10. junija 2019 vpisano na mednarodni seznam iskanih oseb. Svet v zvezi s tem meni, da potrdila o nevpisu na seznam iskanih oseb Interpola, ki jih je predložila tožeča stranka, niso verodostojna, ker so bila izdana po datumu, za katerega je bilo navedeno, da imena tožeče stranke ni bilo na navedenem seznamu, to je 10. oktobra 2018.

61      Svet nazadnje meni, da je lahko preveril, da so bile nekatere odločbe, sprejete med kazenskima postopkoma zoper tožečo stranko, izdane ob spoštovanju pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

62      Svet v zvezi s trditvami tožeče stranke, ki se nanašajo na domnevno predolgo trajanje preiskav in nevložitvijo obtožnice zoper njo, opozarja, da je od ukrajinskih organov v zvezi s tem zahteval pojasnila in jih tudi pridobil, da je bila preiskava v postopku 113 končana leta 2017, preiskava v postopku 521 pa oktobra 2018, in da se obramba trenutno seznanja s spisom, kar naj bi dokazovalo, da postopek poteka.

63      Nazadnje, Svet v zvezi s sodbo z dne 13. maja 2020 trdi, da je pri presoji zakonitosti izpodbijanih aktov ni mogoče upoštevati, ker je bila izdana po njunem sprejetju. Vsekakor pa naj bi se v tej sodbi, prvič, obravnaval le postopek 113, in drugič, z njo potrdilo, da je tožeča stranka svoje pravice lahko uveljavljala.

64      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morata sodišči Evropske unije pri nadzoru omejevalnih ukrepov zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije in med katere spadata med drugim pravici do učinkovitega sodnega varstva in do obrambe, kot sta določeni s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 59 in navedena sodna praksa).

65      Zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, se zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o uvrstitvi ali ohranitvi imena osebe na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvi in na katerih navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev navedenih aktov – utemeljeni (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 60 in navedena sodna praksa).

66      Sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov, kakršni so tisti iz Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014, kakor sta bila spremenjena, zoper osebo, za katero je bilo ugotovljeno, da je odgovorna za odtujitev javnih sredstev, ki pripadajo tretji državi, v bistvu temeljita na odločbi organa te države, ki je v zvezi s tem pristojen za uvedbo in izvedbo postopka kazenske preiskave zoper to osebo glede kaznivega dejanja odtujitve javnih sredstev (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 61 in navedena sodna praksa).

67      Čeprav torej Svet na podlagi merila za uvrstitev na seznam, kot je navedeno v točki 13 zgoraj, omejevalne ukrepe lahko opre na odločbo tretje države, pa obveznost te institucije, da spoštuje pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, pomeni, da se mora prepričati, da so organi tretje države, ki so to odločbo sprejeli, navedeni pravici spoštovali (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 62 in navedena sodna praksa).

68      Namen zahteve, da mora Svet preveriti, ali so bile pri sprejetju odločb tretjih držav, na katere se namerava opreti, te pravice spoštovane, je zagotoviti, da do sprejetja ali ohranitve ukrepov zamrznitve sredstev pride zgolj na dovolj trdni dejanski podlagi, in s tem varovati zadevne osebe ali subjekte. Svet zato lahko šteje, da sprejetje ali ohranitev takšnih ukrepov temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, šele po tem, ko sam preveri, ali sta bili pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva pri sprejetju odločbe zadevne tretje države, na katere se namerava opreti, spoštovani (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 63 in navedena sodna praksa).

69      Poleg tega, čeprav okoliščina, da je tretja država ena od držav, ki so pristopile k EKČP, zajema nadzor Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) nad temeljnimi pravicami, ki jih zagotavlja EKČP in ki so v skladu s členom 6(3) PEU del prava Unije kot splošna načela, pa takšna okoliščina ne odpravi potrebe po preverjanju, navedene v točki 68 zgoraj (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 64 in navedena sodna praksa).

70      V skladu s sodno prakso mora Svet v obrazložitvi sprejetja ali ohranitve omejevalnih ukrepov proti osebi ali subjektu vsaj na kratko navesti razloge, zaradi katerih meni, da je bila odločba tretje države, na katero se namerava opreti, sprejeta ob spoštovanju pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Zato mora Svet, da izpolni svojo obveznost obrazložitve, v sklepu o naložitvi omejevalnih ukrepov izkazati, da je preveril, ali sta bili ob sprejetju odločbe tretje države, na katero opira navedene ukrepe, ti pravici spoštovani (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 65 in navedena sodna praksa).

71      Nazadnje, Svet se mora, kadar se pri sprejetju ali ohranitvi omejevalnih ukrepov, kakršni so ti v obravnavani zadevi, opre na sklep tretje države o začetku in izvedbi kazenskega postopka proti zadevni osebi zaradi odtujitve javnih sredstev ali premoženja, prvič, prepričati, da so organi te tretje države ob sprejetju navedenega sklepa spoštovali pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva osebe, zoper katero teče zadevni kazenski postopek, in drugič, v sklepu o uvedbi omejevalnih ukrepov navesti razloge, zaradi katerih meni, da so bile ob sprejetju tega sklepa tretje države te pravice spoštovane (sodba z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 66).

72      Ali je Svet te obveznosti spoštoval, je treba ugotoviti ob upoštevanju teh načel iz sodne prakse.

73      Najprej je treba navesti, da čeprav je Svet v izpodbijanih aktih (glej točko 37 zgoraj) sicer res navedel razloge, zaradi katerih je menil, da je bil sklep ukrajinskih organov, da proti tožeči stranki začnejo in vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja, sprejet ob spoštovanju pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, je treba vseeno preveriti, ali je Svet pravilno menil, da so navedeni organi v postopkih, na katerih temeljita izpodbijana akta, navedeni pravici tožeče stranke spoštovali.

74      Preizkus utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost izpodbijanih aktov in v obravnavanem primeru vključuje preverjanje, ali so elementi, na katere se sklicuje Svet, dokazani in ali so taki, da je z njimi mogoče dokazati, da je bilo preverjeno, da so ukrajinski organi ti pravici spoštovali, je treba namreč razlikovati od vprašanja obrazložitve, ki se nanaša na bistveno postopkovno zahtevo in je zgolj posledica obveznosti Sveta, da se predhodno prepriča o spoštovanju navedenih pravic (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 69 in navedena sodna praksa).

75      Proti tožeči stranki pa so bili uvedeni novi omejevalni ukrepi, ki so bili z izpodbijanima aktoma sprejeti na podlagi merila za uvrstitev iz člena 1(1) Sklepa 2014/119, kakor je bil pojasnjen s Sklepom 2015/143, in člena 3 Uredbe št. 208/2014, kakor je bil pojasnjen z Uredbo 2015/138 (glej točki 13 in 14 zgoraj). To merilo določa zamrznitev sredstev oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključno z osebami, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo.

76      Ugotoviti je treba, da se je Svet pri odločanju o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu oprl na okoliščino, da je bila tožeča stranka v kazenskih postopkih, ki ju vodijo ukrajinski organi, zaradi kršitev v zvezi z odtujitvijo javnih sredstev ali drugega premoženja, ki so povezane z zlorabo funkcije, ki je bila izkazana z dopisom UGDT, katerega kopijo je tožeča stranka prejela (glej točko 35 zgoraj).

77      Ohranitev omejevalnih ukrepov, sprejetih proti tožeči stranki, je torej tako kot v zadevah, v katerih sta bili izdani sodba z dne 26. septembra 2019, Klymenko/Svet (C‑11/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:786), in sodba z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287), temeljila na sklepu ukrajinskih organov, da proti tožeči stranki začnejo in vodijo kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem odtujitve ukrajinskih državnih sredstev.

78      Poudariti je treba tudi, da je Svet pri tem, ko je z izpodbijanima aktoma spremenil Prilogo k Sklepu 2014/119 in Prilogo I k Uredbi št. 208/2014 – tako kot je to prvič storil z aktoma iz marca 2019 – dodal nov oddelek, ki se v celoti nanaša na pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva in ki je razdeljen na dva dela.

79      V prvem delu je le splošno opozorilo o pravicah do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva v skladu z zakonom o kazenskem postopku. Zlasti so v njem najprej navedene različne procesne pravice, ki jih imajo vse osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku na podlagi člena 42 zakona o kazenskem postopku. Dalje, prvič, v tem delu je opozorjeno, da mora v skladu s členom 306 tega zakona vsako pritožbo zoper odločbe, dejanja ali opustitve preiskovalca ali tožilca obravnavati preiskovalni sodnik ali krajevno sodišče v navzočnosti pritožnika, njegovega odvetnika ali njegovega zakonitega zastopnika. Drugič, v njem je med drugim navedeno, da člen 309 navedenega zakona opredeljuje odločbe preiskovalnega sodnika, ki jih je mogoče izpodbijati s pritožbo. Nazadnje je v njem pojasnjeno, da so številni preiskovalni ukrepi, kot so zaseg premoženja in ukrepi za odvzem prostosti, mogoči samo, če preiskovalni sodnik ali sodišče izda sklep za to.

80      Drugi del navedenega oddelka se nanaša na uporabo pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva za vsako osebo s seznama. Natančneje, glede tožeče stranke je v njem pojasnjeno, da sta bili glede na informacije iz spisa Sveta njeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva med kazenskim postopkom, na katerega se je oprl Svet, spoštovani, kot je razvidno zlasti, prvič, iz sklepov preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018, in drugič, iz sklepov preiskovalnega sodnika z dne 8. februarja 2017 in 19. avgusta 2019, in tudi iz dejstva, da se obramba seznanja s kazenskim spisom (glej točko 37 zgoraj).

81      Svet se je v dopisu z dne 6. marca 2020 (glej točko 38 zgoraj),  prvič, omejil na navedbo, da potrdila UGDT dokazujejo, da postopka 113 in 152 zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja zoper tožečo stranko še naprej tečeta in da je bil postopek 113 19. novembra, postopek 521 pa 21. novembra dodeljen državnemu uradu Ukrajine za boj proti korupciji. Drugič, v zvezi s spoštovanjem pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva je pojasnil, da je spoštovanje teh pravic dokazano s sodnimi odločbami, navedenimi v točki 80 zgoraj. Natančneje, v sklepu preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019, sprejetim v okviru postopka 113, naj bi bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka z dopisoma z dne 22. decembra 2014 in 19. avgusta 2016 obveščena o tem, da je osumljena, da je bil z obtožnico dokazan obstoj utemeljenega suma, da je bilo njeno ime 10. junija 2019 vpisano na mednarodni seznam iskanih oseb, da je dokazano, da se skriva pred preiskovalnimi organi in da je podanih dovolj razlogov za prepričanje, da se bo še naprej skrivala.

82      Iz obrazložitve izpodbijanih aktov v povezavi z obrazložitvijo iz navedenega dopisa z dne 6. marca 2020 je razvidno, da Svet izrecno zatrjuje, da je preveril, ali sta bili v postopkih, navedenih v točki 81 zgoraj, pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva spoštovani, čeprav se je omejil le na navedbo podrobnosti v zvezi s postopkom 113, v katerem je bil sprejet sklep preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019.

83      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Svet ni dokazal, v katerem delu naj bi vsi sklepi preiskovalnega sodnika sodišča v Petchersku, navedeni v točki 80 zgoraj, ki so povsem procesnopravni akti, dokazovali spoštovanje pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva med postopkoma 113 in 521. Kot je bilo namreč opozorjeno v točkah od 65 do 67 zgoraj, je moral Svet v obravnavanem primeru pred odločitvijo o ohranitvi zadevnih omejevalnih ukrepov preveriti, ali je bil sklep ukrajinskega pravosodnega organa, da začne in vodi postopke kazenske preiskave v zvezi s kaznivimi dejanji odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja in zlorabo uradnega položaja javnega funkcionarja, sprejet ob upoštevanju navedenih pravic tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 78).

84      S tega vidika navedenih sklepov preiskovalnega sodnika vsaj formalno ni mogoče šteti za sklepe o začetku in vodenju preiskave, ki bi upravičili ohranitev omejevalnih ukrepov. Vendar je z vsebinskega vidika mogoče sprejeti, da je Svet te sklepe, ker jih je sprejel sodnik, oziroma vsaj sklep preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019, ki je upošteven s časovnega vidika, dejansko upošteval kot dejansko podlago, ki upravičuje ohranitev zadevnih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 79).

85      Preveriti je torej treba, ali je Svet lahko upravičeno menil, da je bilo s temi sklepi in z okoliščino, da se je obramba tožeče stranke v trenutku sprejetja izpodbijanih aktov seznanjala z vsebino kazenskega spisa, dokazano spoštovanje pravic tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

86      Najprej, v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019 je treba ugotoviti, da iz njega – v nasprotju s trditvami Sveta – ni jasno razvidno, da sta bili tožeči stranki v obravnavanem primeru zagotovljeni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Čeprav je sicer res, kot poudarja Svet v svojem dopisu z dne 6. marca 2020 (glej točko 81 zgoraj), da je preiskovalni sodnik sodišča v Petchersku lahko ugotovil, da je tožeča stranka v okviru postopka 113, na katerega se navezuje ta sklep, osumljenec, da je vpisana na mednarodni seznam iskanih oseb, da je državni tožilec dokazal, da se skriva pred preiskovalnimi organi in da je podanih dovolj razlogov za prepričanje, da se bo še naprej skrivala, pa drži tudi, da iz listin iz spisa ne izhaja, da je Svet informacije, ki mu jih je tožeča stranka posredovala z dopisom z dne 23. januarja 2020 in še prej z dopisoma z dne 19. decembra 2018 in 4. februarja 2019, tudi dejansko upošteval.

87      Tožeča stranka je namreč z dokazili trdila, da njeno ime ni uvrščeno na seznam iskanih oseb Interpola in da zato preiskovalni sodnik sploh ne bi smel sprejeti nekaterih sklepov, za katere je Svet štel, da se z njimi dokazuje, da sta bili pravici tožeče stranki do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva spoštovani.

88      V zvezi s tem je treba navesti, da iz listin iz spisa ni razvidno, da bi Svet preveril informacije, na katere se je preiskovalni sodnik oprl pri ugotovitvi, da je ime tožeče stranke vpisano na „mednarodni seznam iskanih oseb“.  Poleg tega Svet ni navedel razlogov, zakaj se je pri tem zadovoljil že s trditvami UGDT in navedenega preiskovalnega sodnika, kljub listinam, ki so dokazovale, da ime tožeče stranke 20. junija 2019 ni bilo vpisano na seznamu iskanih oseb Interpola.

89      Ta vidik v okviru presoje spoštovanja pravic tožeče stranke do obrambe in učinkovitega sodnega varstva ni nepomemben, ob upoštevanju člena 193-6 zakona o kazenskem postopku, v skladu s katerim, kot izhaja iz sklepa preiskovalnega sodnika z dne 19. avgusta 2019, je vpis imena na mednarodni seznam iskanih oseb eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko državni tožilec predlaga odreditev preventivnega ukrepa pripora (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 87).

90      Preiskovalni sodnik se je v tem sklepu pri ugotovitvi, da je ime tožeče stranke vpisano na tak seznam, oprl na sklep tožilca z dne 10. junija 2019, ne da bi navedel, kakšen dokaz za to je predložil državni tožilec.  V zvezi z UGDT je treba ugotoviti, da je v dveh preglednicah, priloženih k dopisu z dne 1. novembra 2019, v katerih so povzete informacije o stanju postopkov 113 in 521 ter s katerima naj bi se zlasti pojasnilo, kako sta bili spoštovani pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva spoštovani, navedel le, da je „osumljenec vpisan na seznam iskanih oseb“.

91      Teh ugotovitev ni mogoče omajati s trditvijo Sveta, da potrdila, ki jih je izdal sekretariat odbora za nadzor nad datotekami Interpola, niso bila verodostojna. Svet namreč na podlagi informacij UGDT v zvezi z vpisom imena tožeče stranke na „seznam iskanih oseb“ nikakor ni mogel preveriti, ali je tožilec pri tem spoštoval izpolnjenost pogoja glede takega vpisa, in torej, ali je preiskovalni sodnik pri sprejetju sklepa spoštoval pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej točko 89 zgoraj). V teh okoliščinah se Svet ni mogel zadovoljiti z informacijami, bodisi pomanjkljivimi bodisi nenatančnimi, ki jih je imel na voljo, in bi moral ukrajinske organe vsaj prositi za pojasnila.

92      Poleg tega, ne da bi to vplivalo na obravnavano zadevo, ker je bila sodba z dne 13. maja 2020, kot pravilno navaja Svet, izdana po sprejetju izpodbijanih aktov, je treba kljub temu ugotoviti, da iz te sodbe izhaja, prvič, da zgolj to, da je državni tožilec sprejel postopkovno odločitev v obliki sklepa o vpisu osebe na mednarodni seznam iskanih oseb Interpola, ne zadošča, ker bi bilo treba sprejeti tudi vse potrebne ukrepe za izvedbo take odločitve, česar državni tožilec nikakor ni dokazal, in drugič, da je tako razlago člena 193-6 zakona o kazenskem postopku podal že isti pritožbeni senat višjega sodišča za boj proti korupciji v okviru več sodnih odločb, sprejetih med septembrom 2019 in februarjem 2020.

93      Dalje, glede sklepov preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 in 5. oktobra 2018 o začetku posebne preiskave v nenavzočnosti ter sklepa preiskovalnega sodnika z dne 8. februarja 2017 o odreditvi preventivnega ukrepa pripora je treba ugotoviti, da so bili sprejeti precej pred sprejetjem izpodbijanih aktov. Iz tega sledi, da ti sklepi ne zadoščajo za dokaz, da je bila odločba ukrajinskih pravosodnih organov, na katero se Svet želi opreti za utemeljitev ohranitve omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki v obdobju od marca 2020 do marca 2021, sprejeta ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega je Splošno sodišče že imelo priložnost odločiti tako glede sklepa preiskovalnega sodnika z dne 1. marca 2017 kot glede sklepa z dne 5. oktobra 2018 v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet (T‑295/19, EU:T:2020:287, točke od 78 do 88 in 91), ki je Svet ni izpodbijal, in v kateri je razsodilo, da z njima ni mogoče dokazati, da so bile navedene pravice tožeče stranke v zadevnih postopkih spoštovane.

94      Vsekakor je treba ugotoviti, da so bile vse zgoraj navedene sodne odločbe sprejete v okviru kazenskih postopkov, s katerima sta se utemeljila vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznam, ter so – z vidika teh kazenskih postopkov – zgolj stranske, ker so zgolj postopkovne. Takšne odločbe, ki se lahko uporabijo kvečjemu za dokaz obstoja dovolj trdne dejanske podlage, in sicer da so se v skladu z merilom za uvrstitev zoper tožečo stranko vodili kazenski postopki, ki so se med drugim nanašali na kaznivo dejanje odtujitve sredstev ali premoženja ukrajinske države, pa ontološko same po sebi ne morejo biti dokaz, da je bil sklep ukrajinskih pravosodnih organov, da začnejo in vodijo navedene kazenske postopke, na katerem v bistvu temelji ohranitev omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko, sprejet ob spoštovanju njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 92).

95      Poleg tega se Svet ne sklicuje na nobeno listino iz spisa v postopku, v katerem sta bila sprejeta izpodbijana akta, iz katere bi izhajalo, da je navedene sodne odločbe preučil in da je lahko iz tega sklepal, da so bile procesne pravice tožeče stranke vsebinsko spoštovane.

96      Nazadnje, glede postopka seznanitve obrambe z vsebino kazenskega spisa, ki je ob sprejetju izpodbijanih aktov še potekal, je treba ugotoviti, prvič, da UGDT ni predložil nobene informacije o naravi in trajanju tega postopka in, drugič, da je iz informacij, ki jih je ta predložil, razvidno, da tak postopek teče od 21. aprila 2017, to je od datuma konca predhodne preiskave v okviru postopka 113,  in od 3. decembra 2018, to je od datuma konca postopka predhodne preiskave v okviru postopka 521.

97      Svet pa, v nasprotju s svojimi trditvami, ni dokazal, v kolikšni meri je lahko na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo v zvezi z navedenim postopkom seznanitve obrambe v postopkih 113 in 521, in iz z njima povezanih sodnih odločb ugotovil, da sta bili pravici tožeče stranke do obrambe in učinkovitega sodnega varstva spoštovani, medtem ko sta bila – kot je trdila tožeča stranka –navedena postopka, ki sta se nanašala na dejanja, ki naj bi bila domnevno storjena med letoma 2011 in 2014, še vedno v fazi predhodne preiskave in sta bila poleg tega novembra 2019, ko sta bila že končana, prenesena na druge preiskovalne organe, tako da zadevni zadevi vsebinsko še nista bili predloženi ukrajinskim sodiščem.

98      Člen 47, drugi odstavek, Listine, ki je merilo, na podlagi katerega Svet presoja spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, namreč določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 96 in navedena sodna praksa).

99      Ker so v Listini pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, kakršne so te iz člena 6, sta njihova vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP.

100    V zvezi s tem je treba spomniti, da je ESČP pri razlagi člena 6 EKČP navedlo, da je cilj načela razumnega roka med drugim varovati obdolženca pred predolgim trajanjem postopka in preprečiti, da bi bila ta oseba predolgo v negotovosti glede izida postopka, kot tudi preprečiti zamude, ki bi lahko ogrozile učinkovitost in verodostojnost izvajanja sodne oblasti (glej ESČP, 7. julij 2015, Rutkowski in drugi proti Poljski, CE:ECHR:2015:0707JUD007228710, točka 126 in navedena sodna praksa). Poleg tega je ESČP menilo, da je kršitev tega načela mogoče ugotoviti zlasti takrat, kadar je v preiskovalni fazi kazenskega postopka več obdobij nedejavnosti, ki jih je mogoče pripisati pristojnim preiskovalnim organom (glej v tem smislu ESČP, 6. januar 2004, Rouille proti Franciji, CE:ECHR:2004:0106JUD005026899, točke od 29 do 31; 27. september 2007, Reiner in drugi proti Romuniji, CE:ECHR:2007:0927JUD 000150502, točke od 57 do 59, in 12. januar 2012, Borisenko proti Ukrajini, CE:ECHR:2012:0112JUD 002572502, točke od 58 do 62).

101    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Svet, kadar omejevalni ukrepi proti določeni osebi veljajo že več let, in to v bistvu še vedno zaradi iste predhodne preiskave, ki jo vodi UGDT ali kateri drug preiskovalni organ, podrobneje obravnavati vprašanje, ali so morda ukrajinski organi kršili temeljne pravice te osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2019, Stavytskyi/Svet, T‑290/17, EU:T:2019:37, točka 132).

102    Zato bi moral Svet v obravnavani zadevi navesti vsaj razloge, iz katerih je kljub trditvam tožeče stranke iz točke 97 zgoraj lahko menil, da je bila njena pravica do učinkovitega sodnega varstva pred ukrajinskim pravosodnim organom – ki je seveda temeljna pravica – spoštovana glede vprašanja, ali je bila njena zadeva obravnavana v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 100).

103    Zato glede na listine iz spisa ni mogoče ugotoviti, da je Svet na podlagi elementov, ki jih je imel ob sprejetju izpodbijanih aktov, lahko preveril, ali je bil sklep ukrajinskih pravosodnih organov sprejet ob spoštovanju pravic tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in do obravnavanja njene zadeve v razumnem roku.

104    Prav tako je treba v zvezi s tem tudi opozoriti, da se ustaljene sodne prakse, v skladu s katero Svetu ali sodišču Unije v primeru sprejetja sklepa o zamrznitvi sredstev, kakršen je ta v zvezi s tožečo stranko, ni treba preveriti utemeljenosti preiskav, ki se v Ukrajini vodijo zoper osebo, na katero se nanašajo ti ukrepi, ampak izključno utemeljenost sklepa o zamrznitvi sredstev glede na dokument ali dokumente, na katerih ta sklep temelji, ne sme razlagati tako, da Svet ni dolžan preveriti, ali sta bili ob sprejetju odločbe tretje države, na podlagi katere namerava sprejeti omejevalne ukrepe, spoštovani pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Klymenko/Svet, T‑295/19, EU:T:2020:287, točka 102 in navedena sodna praksa).

105    Glede na vse navedeno ni dokazano, da se je Svet pred sprejetjem izpodbijanih aktov prepričal, da so ukrajinski pravosodni organi v kazenskih postopkih, na katere se je oprl, spoštovali pravici tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva. Iz tega sledi, da je Svet s tem, da se je odločil ohraniti ime tožeče stranke na seznamu, storil napako pri presoji.

106    V teh okoliščinah je treba izpodbijana akta v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preizkusiti druge tožbene razloge in trditve tožeče stranke.

 Ohranitev učinkov Sklepa 2020/373

107    Svet podredno predlaga, naj Splošno sodišče v primeru razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe 2020/370 zaradi pravne varnosti razglasi, da se učinki Sklepa 2020/373 ohranijo, dokler razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe 2020/370 ne začne učinkovati.

108    Iz člena 60, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da pritožba nima odložilnega učinka. Vendar je v drugem odstavku člena 60 določeno, da začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi na nično, z odstopanjem od člena 280 PDEU veljati šele z datumom poteka roka za vložitev pritožbe, če je bila v tem roku vložena pritožba, pa z datumom njene zavrnitve.

109    V obravnavanem primeru ima Izvedbena uredba 2020/370 naravo uredbe, saj določa, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredbe, določenim v členu 288 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 121).

110    Člen 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije se torej v obravnavanem primeru vsekakor uporablja (sodba z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 122).

111    Nazadnje, glede časovnih učinkov razglasitve ničnosti Sklepa 2020/373 je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, navede, kateri učinki razveljavljenega akta naj se štejejo za dokončne.

112    V obravnavanem primeru bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razveljavitve Izvedbene uredbe 2020/370 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2020/373 resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni enaki ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2018, Klyuyev/Svet, T‑731/15, EU:T:2018:90, točka 263). Zato je treba učinke Sklepa 2020/373 glede tožeče stranke ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razveljavitev Izvedbene uredbe 2020/370.

 Stroški

113    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1.      Sklep Sveta (SZVP) 2020/373 z dne 5. marca 2020 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbena uredba Sveta (EU) 2019/370 z dne 5. marca 2019 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini se razglasita za nična v delu, v katerem je bilo ime Oleksandra Viktorovycha Klymenka ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi.

2.      Učinki člena 1 Sklepa 2020/373 se glede O. V. Klymenka ohranijo do poteka roka za pritožbo, določenega v členu 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ali – če se v tem roku vloži pritožba – do zavrnitve pritožbe.

3.      Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.

Spielmann

Spineanu-Matei

Mastroianni

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. februarja 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.