Tožba, vložena 4. junija 2012 - Eni proti Komisiji
(Zadeva T-240/12)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Tožeča stranka: Eni SpA (Rim, Italija) (zastopnika: G. Roberti in I. Perego, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka predlaga, da se:
razglasi tožba za dopustno;
izpodbijano ravnanje razglasi za nično;
Komisiji naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožba je uperjena zoper dopis (prot. št. *D/2012/042026) z dne 23. aprila 2012 v zvezi z zadevo COMP/F/38.638 - butadienski kavčuk in emulzijski stiren - ponovno sprejetje, s katerim je Evropska komisija družbi ENI posredovala sklep o ponovnem odprtju postopka BR-ESBR po izdaji sodbe Splošnega sodišča z dne 13. julija 2011 v zadevi Eni proti Komisiji (T-39/07), s katero je bila delno za nično razglašena odločba z dne 29. novembra 2006, C(2006) 5700, sprejeta v zadevi COMP/F/38.638 - butadienski kavčuk in emulzijski stiren in znižan znesek naložene globe.
Kot edini tožbeni razlog družba ENI navaja nepristojnost, ker Komisija v zadevi BR-ESBR ni mogla ponovno začeti dokaznega postopka za izdajo sklepa o naložitvi sankcije.
Družba ENI trdi, da Splošno sodišče v sodbi z dne 13. julija 2011 ni le za delno nično razglasilo odločbe BR-ESBR iz leta 2006 in pri tem opozorilo na napačno presojo obteževalnih okoliščin ponovljene kršitve s strani Komisije, temveč tudi izvajalo pristojnost naknadne preučitve v smislu člena 261 PDEU in Uredbe 1/2003 s tem, da je višino globe ponovno določilo in nadomestilo presojo Komisije z lastno presojo. Tako sklep, da se ponovno odpre postopek, krši ne le temeljno načelo prenosa pristojnosti in institucionalnega ravnovesja v skladu s členom 13 [PEU], temveč je tudi v nasprotju z bistvenimi načeli poštenega postopka na podlagi člena 6 EKČP in členom 47 Listine o temeljnih pravicah ter načelom ne bis in idem na podlagi člena 7 EKČP.
Poleg tega družba ENI trdi, da Splošno sodišče, v nasprotju z različicami v izpodbijanem ravnanju, ni ugotovilo zgolj formalne napake glede sprejetja ponovljene kršitve s strani Komisije v odločbi BR-ESBR iz leta 2006. Komisija se tako ne bi mogla sklicevati na sodbo PVC II, da bi upravičila lastna ravnanja, ki so tudi v tem pogledu v nasprotju s členom 7 PDEU.
Nazadnje družba ENI v luči zadevne sodne prakse navaja, da je v tem primeru izključena vsaka možnost za ponovno sprejetje sklepa o naložitvi sankcije, v katerem bi bila ponovno predpostavljena kršitev.
____________1 - Sodba z dne 15. oktobra v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij NV (LVM) in drugi proti Komisiji (PVC II), C-238/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375.