SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 10. julija 2014*(1)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2004/38/ES – Člen 16(2) – Pravica družinskih članov državljana Unije, ki so državljani tretjih držav, do stalnega prebivanja – Konec skupnega življenja zakoncev – Takojšen začetek življenja z drugima partnerjema med nepretrganim obdobjem petih let – Uredba (EGS) št. 1612/68 – Člen 10(3) – Pogoji – Kršitev prava Unije, ki jo stori država članica – Preizkus narave zadevne kršitve – Nujnost predhodnega odločanja“
V zadevi C‑244/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court (Irska) z odločbo z dne 19. aprila 2013, ki je prispela na Sodišče 30. aprila 2013, v postopku
Ewaen Fred Ogieriakhi
proti
Minister for Justice and Equality,
Irski,
Attorney General,
An Post,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta (poročevalka), predsednica senata, J. L. da Cruz Vilaça, G. Arestis, J.‑C. Bonichot in A. Arabadžiev, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. marca 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– E. F. Ogieriakhi zase,
– za Minister for Justice and Equality, Irsko, Attorney General in An Post E. Creedon in B. Lydon, agentki, skupaj z R. Barronom, SC, E. Brennan, BL, in R. Barrettom, svetovalcem,
– za grško vlado T. Papadopoulou, agentka,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo J. Enegren, C. Tufvesson in M. Wilderspin, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. maja 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša, prvič, na razlago člena 16(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46) in člena 10(3) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15) ter, drugič, na opredelitev učinkov tega, da nacionalno sodišče v predhodno odločanje predloži vprašanje, ki se nanaša na vsebinski vidik pravice do stalnega prebivanja, da bi to sodišče v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve prava Unije presodilo, ali je zadevna država članica očitno kršila pravo Unije.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med E. F. Ogieriakhijem ter Minister for Justice and Equality, Irsko, Attorney General in An Post glede odškodninskega zahtevka, ki ga je prvonavedeni vložil proti navedeni državi članici na podlagi sodne prakse, ki izvira iz sodbe Francovich in drugi (C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428), ker naj Irska ne bi izpolnila svojih obveznosti v zvezi s prenosom Direktive 2004/38.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2004/38
3 V uvodni izjavi 17 Direktive 2004/38 je navedeno:
„Uživanje pravice do stalnega prebivališča [prebivanja] s strani državljanov Unije, ki so se odločili, da se naselijo za daljši čas v državi članici gostiteljici, bi krepilo občutek državljanstva Unije in je ključni element za spodbujanje socialne kohezije, ki je eden od temeljnih ciljev Unije. Pravica do stalnega prebivališča [prebivanja] bi zato morala biti predvidena za vse državljane Unije in njihove družinske člane, ki prebivajo v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi, neprekinjeno pet let, v kolikor ni bil zoper njih izrečen ukrep izgona.“
4 Člen 2 Direktive 2004/38, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„Za namene te direktive:
1. ,Državljan Unijeʻ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo države članice;
2. ,Družinski članʻ pomeni:
(a) zakonca;
[…]
3. ,Država članica gostiteljicaʻ pomeni državo članico, v katero se državljan Unije preseli z namenom uresničevanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja.“
5 Člen 3 te direktive, naslovljen „Upravičenci“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva se uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in za njihove družinske člane, kot opredeljene v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.“
6 Člen 7 te direktive, naslovljen „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:
(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici […]
[…]
2. Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).“
7 Člen 13(2) navedene direktive določa:
„Brez poseganja v drugi pododstavek razveza, razveljavitev zakonske zveze državljana Unije ali prenehanje njegovega/njenega registriranega partnerstva, navedenega v točki 2(b) člena 2, nima za posledico izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar:
(a) sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo, pred začetkom postopkov za razvezo ali razveljavitev ali prenehanje registriranega partnerstva, kot navedenega v točki 2(b) člena 2, trajala najmanj tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici ali
(b) kadar ima zakonec ali partner, ki ni državljan države članice, skrbništvo nad otroki [varstvo in vzgojo otrok] državljana Unije in sicer na osnovi sporazuma med zakoncema ali partnerjema, navedenima v točki 2(b) člena 2 ali na osnovi sodne odločbe ali
(c) kadar to upravičujejo posebno težke okoliščine, kot na primer dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja v času, ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala ali
(d) kadar ima zakonec ali partner, ki ni državljan države članice, na osnovi sporazuma med zakoncema ali partnerjema, navedenima v točki 2(b) člena 2 ali na osnovi sodne odločbe, pravico do stikov z mladoletnim otrokom, pod pogojem da je sodišče razsodilo, da morajo takšni stiki potekati v državi članici gostiteljici in toliko časa, kolikor je to potrebno.
Pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča [prebivanja] ostaja pravica do prebivanja zadevnih oseb zavezana zahtevi, da te osebe lahko dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. ,Zadostna sredstvaʻ so opredeljena v členu 8(4).
Takšni družinski člani ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi.“
8 V poglavju IV Direktive 2004/38, naslovljenem „Pravica do stalnega prebivališča [prebivanja]“, njen člen 16, naslovljen „Splošno pravilo za državljane Unije in njihove družinske člane“, določa:
„1. Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča [prebivanja] v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.
2. Odstavek 1 velja tudi za družinske člane, ki niso državljani države članice in ki zakonito prebivajo z državljanom Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let.
3. Na nepretrgano prebivanje ne vplivajo začasne odsotnosti do skupaj šest mesecev na leto ali daljše odsotnosti zaradi obveznega služenja vojaškega roka ali ene odsotnosti do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost in rojstvo otroka, resna bolezen, študij ali poklicno usposabljanje ali napotitev v drugo državo članico ali v tretjo državo.
4. Ko je pravica do stalnega prebivališča [prebivanja] enkrat pridobljena, se jo lahko izgubi samo zaradi odsotnosti iz države članice gostiteljice, ki traja več kot dve zaporedni leti.“
9 Člen 18 te direktive določa:
„Brez poseganja v člen 17 družinski člani državljana Unije, za katere veljata člena 12(2) in 13(2), ki izpolnjujejo pogoje, navedene v teh členih, pridobijo pravico do stalnega prebivališča [prebivanja], potem ko zakonito prebivajo v državi članici gostiteljici zaporedoma pet let.“
Uredba št. 1612/68
10 Člen 10 Uredbe št. 1612/68 določa:
„1. Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:
(a) njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;
(b) vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.
2. Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.
3. Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.“
Irsko pravo
11 Z uredbo Evropskih skupnosti (o prostem gibanju oseb) iz leta 2006 (European Communities (Free Movement of Persons) Regulations 2006, SI 2006, št. 656, v nadaljevanju: uredba iz leta 2006) se v irskem pravu izvajajo določbe Direktive 2004/38.
12 S členom 12 navedene uredbe se zagotavlja prenos člena 16 te direktive.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Nigerijski državljan E. F. Ogieriakhi je maja 1998 prispel na Irsko in zaprosil za politični azil. Maja 1999 se je poročil s francosko državljanko L. Georges. Zaradi poroke je umaknil prošnjo za azil in pridobil dovoljenje za prebivanje za obdobje od 11. oktobra 1999 do 11. oktobra 2000. Ob izteku tega obdobja je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ki mu je bilo dodeljeno za obdobje od 11. oktobra 2000 do 11. oktobra 2004.
14 E. F. Ogieriakhi in njegova žena sta med letoma 1999 in 2001 živela skupaj v najemniških stanovanjih na različnih naslovih v Dublinu (Irska).
15 Nekoliko po avgustu 2001 se je L. Georges odselila iz skupnega prebivališča in začela živeti z drugim moškim. Nato je tudi E. F. Ogieriakhi zapustil to prebivališče in se preselil k irski državljanki C. Madden, s katero je imel otroka, rojenega decembra 2003. Ni sporno, da od leta 2002 L. Georges ni nikakor sodelovala pri zagotovitvi ali dajanju na razpolago stanovanja E. F. Ogieriakhiju.
16 L. Georges je bila od oktobra 1999 do oktobra 2004, razen enega meseca, bodisi zaposlena bodisi je prejemala dajatve socialne varnosti, pogojene z iskanjem zaposlitve. Irsko je zapustila decembra 2004 in se dokončno vrnila v Francijo.
17 Zakonska zveza L. Georges in E. F. Ogieriakhija je bila januarja 2009 razvezana. E. F. Ogieriakhi se je julija istega leta poročil s C. Madden. E. F. Ogieriakhi je nato leta 2012 z naturalizacijo pridobil irsko državljanstvo.
18 E. F. Ogieriakhi je septembra 2004 zaprosil za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Ta prošnja pa je bila zavrnjena, ker naj E. F. Ogieriakhi ne bi mogel dokazati, da je L. Georges v tem obdobju uveljavljala pravice, ki jih je imela na podlagi prava Pogodbe EU, z zaposlitvijo ali prebivanjem v tej državi, saj naj bi bilo iz dokazov, ki jih je imel na voljo Minister for Justice and Equality, razvidno, da se je decembra 2004 vrnila v Pariz (Francija) zaradi dela v okviru zaposlitve.
19 Po izteku roka za prenos Direktive 2004/38 je E. F. Ogieriakhi sredi leta 2007 vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na Irskem, ker naj bi zaradi poroke z L. Georges izpolnil pogoj zakonitega petletnega nepretrganega prebivanja, in sicer od leta 1999 do leta 2004.
20 To prošnjo je septembra 2007 zavrnil Minister for Justice and Equality, ki je menil, da E. F. Ogieriakhi na podlagi določb uredbe iz leta 2006 nima pravice do prebivanja na Irskem, saj naj ne bi bilo dokazano, da je njegova žena v tem obdobju v tej državi članici še uveljavljala pravice, ki jih ima na podlagi Pogodbe.
21 E. F. Ogieriakhi je bil oktobra 2007 odpuščen z delovnega mesta usmerjevalca pošte pri podjetju An Post (državno poštno podjetje), ker naj ne bi imel pravice do prebivanja na Irskem.
22 Ker je E. F. Ogieriakhi menil, da je pridobil pravico do stalnega prebivanja v tej državi, je zoper odločbo Minister for Justice and Equality vložil tožbo, ki jo je High Court januarja 2008 zavrnilo, ker naj se uredba iz leta 2006 ne bi uporabljala za prebivanje pred začetkom njene veljavnosti.
23 E. F. Ogieriakhi se zoper to odločbo ni takoj pritožil. Je pa na podlagi sodbe Lassal (C‑162/09, EU:C:2010:592), v skladu s katero je načeloma mogoče šteti, da prebivanje pred letom 2006 izpolnjuje merilo petletnega nepretrganega prebivanja, Supreme Court predlagal podaljšanje roka za vložitev pritožbe, da bi lahko pri tem sodišču vložil pritožbo. Supreme Court je z odločbo z dne 18. februarja 2011 ta predlog zavrnilo, pri tem pa navedlo, da je Minister for Justice and Equality pristal na to, da bo ponovno preizkusil svojo prejšnjo odločbo, in da lahko E. F. Ogieriakhi uporabi vsa sredstva, ki so po njegovem mnenju koristna, vključno s tistimi, ki temeljijo na pravu Unije.
24 Minister for Justice and Equality je, potem ko je septembra 2007 ponovno preizkusil svojo odločbo, E. F. Ogieriakhiju 7. novembra 2011 podelil pravico do stalnega prebivanja, ker je izpolnjeval vse upoštevne pogoje iz uredbe iz leta 2006.
25 E. F. Ogieriakhi se je skliceval na sodno prakso iz sodbe Francovich in drugi (EU:C:1991:428) in tako pri High Court vložil tožbo za izplačilo odškodnine zaradi škode, nastale zaradi domnevno nepravilnega prenosa določb Direktive 2004/38 v nacionalno pravo. Natančneje, ta predlog temelji na škodi, ki naj bi E. F. Ogieriakhiju nastala zaradi odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi 24. oktobra 2007, ker naj ne bi več imel pravice do prebivanja na Irskem.
26 Predložitveno sodišče je pri obravnavi te zadeve menilo, da je tožba, ki jo je E. F. Ogieriakhi na podlagi sodne prakse iz zadeve Francovich in drugi (EU:C:1991:428) vložil zaradi domnevno napačnega prenosa prava Unije (in ki se je nanašala tudi na napačno uporabo navedenega prava), pogojena s tem, da E. F. Ogieriakhi dokaže, da je imel na dan svoje odpustitve iz podjetja An Post oktobra 2007 pravico do prebivanja nepretrgano vsaj pet let (v celoti ali deloma, pred ali po letu 2006) in da je poleg tega ta pravica izvirala iz prava Unije.
27 V teh okoliščinah je High Court prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je mogoče trditi, da je zakonec državljanke Unije, ki v zadevnem času sam ni bil državljan države članice, za namene člena 16(2) Direktive 2004/38[…] ,zakonito prebival z državljanko Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let‘, če se je par poročil maja 1999 in je bila pravica do prebivanja podeljena oktobra 1999 ter sta se zakonca absolutno najpozneje v začetku leta 2002 dogovorila, da bosta živela ločeno, konec leta 2002 pa sta oba začela prebivati z drugima partnerjema?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in ob upoštevanju, da mora državljan tretje države, ki trdi, da ima pravico do stalnega prebivanja v skladu s členom 16(2) na podlagi nepretrganega petletnega bivanja pred [letom] 2006, dokazati tudi, da je bilo njegovo prebivanje v skladu z, med drugim, zahtevo iz člena 10(3) Uredbe […] št. 1612/68, ali to, da je državljanka Unije v domnevnem petletnem obdobju zapustila skupno bivališče in je državljan tretje države nato začel prebivati z drugo osebo v novem skupnem bivališču, ki ga ni zagotovila ali dala na razpolago (prejšnja) žena – državljanka Unije, pomeni, da zahteve iz člena 10(3) Uredbe št. 1612/68 s tem niso izpolnjene?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je potem za presojo, ali je država članica napačno prenesla oziroma drugače ni pravilno izpolnila zahtev iz člena 16(2) Direktive 2004/38, to, da je nacionalno sodišče, ki obravnava odškodninsko tožbo zaradi kršitve prava Unije, menilo, da je treba vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede vsebinskega vprašanja v zvezi s tožnikovo pravico do stalnega prebivanja, samo po sebi dejavnik, ki ga to sodišče lahko upošteva pri ugotovitvi, ali je bila kršitev prava Unije očitna?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
28 Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16(2) Direktive 2004/38 razlagati tako, da je treba šteti, da je državljan tretje države, ki je pred dnem prenosa te direktive nepretrgano pet let prebival v državi članici kot zakonec državljana Unije, ki je zaposlen v navedeni državi članici, pridobil pravico do stalnega prebivanja iz te določbe, čeprav sta se zakonca v tem obdobju odločila živeti ločeno in sta začela živeti z drugima partnerjema, zakonec, ki je državljan Unije, pa navedenemu državljanu tretje države od tedaj ni nikoli več zagotavljal ali dajal na voljo stanovanja, v katerem je zadnjenavedeni prebival.
29 Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da je treba za namen pridobitve pravice do stalnega prebivanja iz člena 16 Direktive 2004/38 upoštevati obdobja petih let nepretrganega prebivanja, ki so bila pred datumom prenosa te direktive, 30. aprilom 2006, dopolnjena skladno s predpisi prava Unije pred tem datumom (sodba Lassal, EU:C:2010:592, točka 40).
30 Glede tega je treba poudariti, da je treba besedno zvezo „predpisi prava Unije pred“ Direktivo 2004/38 iz točke 40 sodbe Lassal (EU:C:2010:592) razlagati tako, da se nanaša na predpise, ki jih je ta direktiva kodificirala, revidirala in razveljavila (sodba Alarape in Tijani, C‑529/11, EU:C:2013:290, točka 47).
31 Sodišče je razsodilo tudi, da je mogoče za to, da bi družinski člani državljana Unije, ki nimajo državljanstva države članice, pridobili pravico do stalnega prebivanja v smislu Direktive 2004/38, upoštevati le obdobja prebivanja, ki izpolnjujejo pogoje iz te direktive (sodba Alarape in Tijani, EU:C:2013:290, točka 42).
32 Iz tega je razvidno, da če je obdobje petletnega nepretrganega prebivanja v celoti ali deloma potekalo pred rokom za prenos Direktive 2004/38, mora navedeno obdobje, da bi se bilo mogoče sklicevati na pravico do stalnega prebivanja na podlagi člena 16(2) te direktive, izpolnjevati tako pogoje iz navedene direktive kot pogoje, ki jih je določalo pravo Unije, ki je veljalo v obdobju tega prebivanja.
33 Ker pa je v času dejanskega stanja veljavno ureditev pomenila Uredba št. 1612/68, je treba najprej preučiti, ali nepretrgano obdobje petih let, ki ga je izpolnil E. F. Ogieriakhi, izpolnjuje pogoje iz Direktive 2004/38, nato pa še, ali izpolnjuje tudi pogoje iz navedene uredbe.
34 Glede tega je treba poudariti, da je Sodišče ob analizi člena 16(2) Direktive 2004/38 razsodilo, da je pridobitev pravice do stalnega prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki nimajo državljanstva države članice, vsekakor odvisna od tega, ali ta državljan sam izpolnjuje pogoje iz člena 16(1) te direktive in ali so navedeni člani v zadevnem obdobju prebivali z njim (sodba Alarape in Tijani, EU:C:2013:290, točka 34).
35 V postopku v glavni stvari se to, da je L. Georges v celotnem zadevnem obdobju izpolnjevala pogoje iz člena 16(1) Direktive 2004/38, ni izpodbijalo.
36 V delu, v katerem člen 16(2) navedene direktive pridobitev pravice do stalnega prebivanja članov družine državljana Unije pogojuje s tem, da nepretrgano pet let zakonito prebivajo „z“ njim, pa se postavlja vprašanje, ali ločeno življenje zakoncev v zadevnem obdobju, ker ta ne samo, da ne živita skupaj, temveč predvsem ne živita v dejanski zakonski življenjski skupnosti, preprečuje priznanje izpolnjevanja navedenega pogoja.
37 Glede tega je treba poudariti, da je Sodišče ugotovilo, da zakonske zveze ni mogoče šteti za razvezano, če je ni razvezal pristojni organ, in da se to ne zgodi v primeru zakoncev, ki le živita ločeno, tudi če se nameravata pozneje razvezati, tako da ni nujno, da zakonec stalno živi skupaj z državljanom Unije, da bi postal nosilec izvedene pravice do prebivanja (sodbi Diatta, 267/83, EU:C:1985:67, točki 20 in 22, ter Iida, C‑40/11, EU:C:2012:691, točka 58).
38 Zato dejstvo, da zakonca od 11. oktobra 1999 do 11. oktobra 2004 ne samo, da nista več živela skupaj, temveč sta živela tudi z drugima partnerjema, ni upoštevno za pridobitev pravice E. F. Ogieriakhija do stalnega prebivanja v smislu člena 16(2) Direktive 2004/38.
39 Ker sta namreč zakonca ohranila zakonsko zvezo do januarja 2009 v državi članici, v kateri je L. Georges izvrševala pravico do prostega gibanja, ni mogoče šteti, da je E. F. Ogieriakhi v zgoraj navedenem obdobju prenehal biti v položaju zakonca državljanke Unije, ki jo spremlja ali se ji pridruži v državi članici gostiteljici, s čimer je tako izpolnjeval merila iz člena 7(2) navedene direktive.
40 Poleg tega je ta razlaga v skladu z zahtevo, da se določbe Direktive 2004/38 ne razlagajo ozko in da se jim ne odvzame njihov polni učinek. Glede tega je treba poudariti, da bi lahko državljani tretjih držav, če bi se člen 16(2) navedene direktive razlagal dobesedno, postali ranljivi zaradi enostranskih ukrepov svojega zakonca, kar bi bilo v nasprotju s smislom navedene direktive, eden od ciljev katere je, kot je natančneje navedeno v njeni uvodni izjavi 15, zagotavljati pravno varstvo družinskim članom državljana Unije, ki prebivajo v državi članici gostiteljici, da bi lahko ti v nekaterih primerih in pod nekaterimi pogoji ohranili svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi.
41 Vendar se zdi, da razlaga člena 16(2) Direktive 2004/38, v skladu s katero je obveznost prebivanja z državljanom Unije za namene pridobitve pravice do stalnega prebivanja mogoče šteti za izpolnjeno samo, če zakonec, ki prebiva z državljanom Unije v državi članici gostiteljici, ni prekinil vsakršne zakonske življenjske skupnosti z njim, ni v skladu z zgoraj navedenim ciljem te direktive in glede na priznane pravice na področju prebivanja zlasti s členoma 13 in 18 navedene direktive pod nekaterimi pogoji v primeru razveze zakonske zveze ni v korist nekdanjih zakoncev.
42 Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točkah od 49 do 53 sklepnih predlogov, bi taka razlaga v primeru razveze zakonske zveze povzročila, da se za zadevne državljane tretjih držav uporablja ureditev, ki je ugodnejša od tiste, ki se uporablja v primeru ločenega življenja zakoncev, čeprav v zadnjenavedenem primeru navedeni državljan tretje države ostane v zakonski zvezi in zato ostane družinski član državljana Unije v smislu Direktive 2004/38.
43 Glede pogojev iz Uredbe št. 1612/68 se med drugim postavlja vprašanje, ali je pogoj, ki je v členu 10(3) navedene uredbe določen za delavca, ki je državljan države članice, in sicer da mora imeti za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje za primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen, izpolnjen, če je ta delavec zapustil družinsko stanovanje in je zakonec začel živeti z drugim partnerjem v novem stanovanju, ki ga zakoncu ni niti zagotovil niti dal na razpolago navedeni delavec.
44 Glede tega je treba poudariti, da je Sodišče že pojasnilo obseg člena 10(3) Uredbe št. 1612/68 ob upoštevanju cilja te uredbe, ki je olajšati prosto gibanje delavcev.
45 Sodišče je tako v točki 18 sodbe Diatta (EU:C:1985:67) razsodilo, da navedeni člen s tem, da določa, da ima družinski član delavca migranta pravico, da se delavcu pridruži, ne zahteva, da član zadevne družine tam stalno prebiva, temveč le, da je mogoče stanovanje, s katerim delavec razpolaga, šteti za primerno za sprejem njegove družine, tako da ni mogoče implicitno predpostavljati zahteve, da družina stalno živi pod isto streho.
46 Poleg tega je Sodišče poudarilo, da je treba člen 10(3) Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da pogoj razpolaganja s stanovanjem, ki se šteje za primerno, velja izključno kot pogoj, pod katerim lahko delavec sprejme k sebi vsakega družinskega člana (sodba Komisija/Nemčija, 249/86, EU:C:1989:204, točka 12), tako da je vsekakor mogoče spoštovanje te določbe presojati le na dan, ko je začel državljan tretje države živeti skupaj z zakoncem iz Unije v državi članici gostiteljici, v obravnavanem primeru leta 1999.
47 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvi vprašanji odgovoriti, da je treba člen 16(2) Direktive 2004/38 razlagati tako, da je treba šteti, da je državljan tretje države, ki je pred dnem prenosa te direktive nepretrgano pet let prebival v državi članici kot zakonec državljana Unije, ki je zaposlen v navedeni državi članici, pridobil pravico do stalnega prebivanja iz te določbe, čeprav sta se zakonca v tem obdobju odločila živeti ločeno in sta začela živeti z drugima partnerjema, zakonec, ki je državljan Unije, pa navedenemu državljanu tretje države od tedaj ni nikoli več zagotavljal ali dajal na voljo stanovanja, v katerem je zadnjenavedeni prebival.
Tretje vprašanje
48 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba to, da je v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve prava Unije nacionalno sodišče menilo, da je treba v predhodno odločanje predložiti vprašanje o pravu Unije, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, šteti za odločilni dejavnik pri ugotavljanju, ali je država članica očitno kršila to pravo.
49 Najprej je treba opozoriti, da je načelo odgovornosti države članice za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja ta država, vsebovano v sistemu Pogodbe (sodbe Francovich in drugi EU:C:1991:428, točka 35; Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 31, in British Telecommunications, C‑392/93, EU:C:1996:131, točka 38).
50 Prav tako je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo tudi, da pravo Unije priznava pravico do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer da kršeno pravno pravilo podeljuje pravice posameznikom, da je kršitev dovolj resna ter da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpele oškodovane osebe (sodba Brasserie du pêcheur in Factortame, EU:C:1996:79, točka 51).
51 Glede drugega pogoja je Sodišče, potem ko je poudarilo, da je odločilno merilo za ugotovitev, da je kršitev prava Unije dovolj resna, to, da država članica očitno in resno ni upoštevala meja svojega odločanja po prosti presoji, navedlo merila, ki jih lahko nacionalna sodišča, ki so edina pristojna za ugotovitev dejstev v postopkih v glavni stvari in za opredeljevanje kršitev zadevnega prava Unije, upoštevajo, kot je stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila (sodba Brasserie du pêcheur in Factortame, EU:C:1996:79, točke 55, 56 in 58).
52 Vendar je Sodišče večkrat razsodilo, da imajo nacionalna sodišča najširšo diskrecijsko pravico glede predložitve vprašanja Sodišču, če ugotovijo, da se v zadevi, o kateri odločajo, postavljajo vprašanja, ki zahtevajo razlago ali presojo veljavnosti določb prava Unije (sodba Križan in drugi, C‑416/10, EU:C:2013:8, točka 64).
53 Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 62 sklepnih predlogov, zgolj predložitev vprašanja v predhodno odločanje ne more omejevati svobode sodišča, ki odloča o glavni stvari. Odgovor na vprašanje, ali je bila kršitev prava Unije dovolj resna, namreč ne izvira iz same uporabe možnosti iz člena 267 PDEU, temveč iz razlage, ki jo poda Sodišče.
54 Poudariti pa je treba, da bi bila možnost nacionalnih sodišč, da se, če menijo, da je potrebno, obrnejo na Sodišče za pridobitev razlage določbe prava Unije, tudi če je bilo postavljeno vprašanje že obravnavano, vsekakor omejena, če bi bila uporaba take možnosti odločilna za ugotavljanje obstoja očitne kršitve prava Unije, da bi se, odvisno od primera, ugotovila odgovornost zadevne države članice za kršitev prava Unije. Tak učinek bi tako omajal sistem, cilj in značilnosti postopka s predlogom za sprejetje predhodne odločbe.
55 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da se to, da je v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve prava Unije nacionalno sodišče menilo, da je treba v predhodno odločanje predložiti vprašanje o pravu Unije, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne sme šteti za odločilni dejavnik pri ugotavljanju, ali je država članica očitno kršila to pravo.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 16(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je državljan tretje države, ki je pred dnem prenosa te direktive nepretrgano pet let prebival v državi članici kot zakonec državljana Unije, ki je zaposlen v navedeni državi članici, pridobil pravico do stalnega prebivanja iz te določbe, čeprav sta se zakonca v tem obdobju odločila živeti ločeno in sta začela živeti z drugima partnerjema, zakonec, ki je državljan Unije, pa navedenemu državljanu tretje države od tedaj ni nikoli več zagotavljal ali dajal na voljo stanovanja, v katerem je zadnjenavedeni prebival.
2. To, da je v okviru odškodninske tožbe zaradi kršitve prava Unije nacionalno sodišče menilo, da je treba v predhodno odločanje predložiti vprašanje o pravu Unije, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, se ne sme šteti za odločilni dejavnik pri ugotavljanju, ali je država članica očitno kršila to pravo.
Podpisi