SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. julija 2018(*)
„Javni uslužbenci – Akreditirani parlamentarni pomočniki – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Prošnja za pomoč – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Psihično nasilje – Svetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja med akreditiranimi parlamentarnimi pomočniki in poslanci Evropskega parlamenta ter preprečevanje nadlegovanja na delovnem mestu – Odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč – Napaka pri presoji – Obseg dolžnosti pomoči – Trajanje upravnega postopka – Razumni rok – Zavrnitev posredovanja poročil svetovalnega odbora“
V zadevi T‑275/17,
Michela Curto, nekdanja akreditirana parlamentarna pomočnica v Evropskem parlamentu, stanujoča v Genovi (Italija), ki jo zastopata L. Levi in C. Bernard-Glanz, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo O. Caisou-Rousseau, E. Taneva in M. Rantala, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 30. junija 2016, s katero je organ te institucije, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zavrnil prošnjo za pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila 14. aprila 2014, in drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela, ker naj bi navedeni organ kršil dolžnost pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, med drugim zaradi predolgega trajanja postopka,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, P. Nihoul in J. Svenningsen (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. maja 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožečo stranko Michelo Curto je organ Evropskega parlamenta, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), zaposlil kot akreditirano parlamentarno pomočnico (v nadaljevanju: APP) poslanke M. za obdobje od 16. julija 2013 do konca parlamentarnega obdobja, in sicer do maja 2014.
2 Poslanka M. je 7. novembra 2013 zahtevala, naj OPSP odpove pogodbo s tožečo stranko, ker naj bi se ta, ne da bi prosila za dovoljenje, odločila, da cel teden ne pride na delo, in naj tako ne bi upoštevala določb pogodbe o zaposlitvi. Poslanka je v svoji zahtevi navedla, da jo je tožeča stranka, ko je z njo govorila o tem, užalila in nato izginila.
3 Tožeča stranka je bila od 7. do 24. novembra 2013 na bolniškem dopustu.
4 Tožeča stranka je 11. novembra 2013 prejela dopis vodje oddelka za zaposlovanje in premestitve osebja, ki deluje v sklopu direktorata za razvoj človeških virov generalnega direktorata Parlamenta za kadrovske zadeve, ki jo je obvestil, da je poslanka M. zahtevala, naj OPSP odpove njeno pogodbo o zaposlitvi kot APP zaradi izgube zaupanja. Tožeči stranki je bil ob odpovedi pogodbe odrejen dopust v času odpovednega roka.
5 Služba, odgovorna za dopuste, ki deluje v sklopu direktorata za upravljanje podpornih in socialnih storitev generalnega direktorata za kadrovske zadeve, je 25. novembra 2013 od tožeče stranke prejela zdravniško potrdilo, namenjeno podaljšanju njenega bolniškega dopusta od 25. novembra do 15. decembra 2013, ter njeno prošnjo, da bi med bolniškim dopustom bivala v Italiji v obdobju od 28. novembra do 15. decembra 2013. V zvezi s tem je eden od uradnih zdravnikov institucije zaman poskušal vzpostaviti stik s tožečo stranko po telefonu in elektronski pošti, poslani na njen zasebni in službeni naslov, da bi stopila v stik s službo, odgovorno za dopuste.
6 27. novembra 2013 je tožeča stranka službo, odgovorno za dopuste, obvestila, da je že v Italiji.
7 OPSP je z odločbo z dne 5. decembra 2013 odpovedal pogodbo s tožečo stranko z začetkom veljavnosti 24. decembra 2013, ob upoštevanju, da je bila tožeča stranka na bolniškem dopustu od 15. do 24. novembra 2013 (v nadaljevanju: odločba o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi).
8 V odločbi z dne 9. decembra 2013 je direktor direktorata za upravljanje podpornih in socialnih storitev generalnega direktorata za kadrovske zadeve kot OPSP menil, da je tožeča stranka kršila člen 60, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki veljajo za APP v skladu s členom 131(5) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, ki določa, da „[č]e želi uradnik prebiti dopust zunaj kraja zaposlitve, mora prej dobiti dovoljenje organa za imenovanja“. Tožeča stranka namreč ni predložila prošnje za predhodno dovoljenje v zvezi s tem in je svoj kraj zaposlitve zapustila brez takega predhodnega dovoljenja. Iz teh razlogov se je navedeni direktor odločil, da je treba zdravniško potrdilo, ki ga je tožeča stranka predložila 25. novembra 2013, zavrniti kot nedopustno in da je treba zato v skladu s členom 60, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov obdobje odsotnosti tožeče stranke od 25. novembra do datuma prenehanja njene pogodbe šteti za nezakonito, ki se zato odšteje od njenega letnega dopusta in, če je ustrezno, tožeča stranka izgubi pravico do nadomestila za to obdobje.
9 Služba, odgovorna za dopuste, ki deluje v sklopu direktorata za upravljanje podpornih in socialnih storitev, je 16. decembra 2013 od tožeče stranke prejela novo zdravniško potrdilo z dne 14. decembra 2013, v katerem je bilo navedeno, da potrebuje bolniški dopust v obdobju od 14. do 24. decembra 2013. Z odločbo z dne 13. januarja 2014 je direktor navedenega direktorata kot OPSP zavrnil to zdravniško potrdilo kot nedopustno iz istih razlogov, kot so bili navedeni v njegovi prejšnji odločbi z dne 9. decembra 2013.
10 Zdravnik tožeče stranke je 14. decembra 2013 izdal zdravniško potrdilo, s katerim ji je določil bolniški dopust do 13. januarja 2014.
11 Tožeča stranka je 3. februarja 2014 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbi z dne 9. decembra 2013 in 13. januarja 2014.
12 Zdravnik tožeče stranke je 10. februarja 2014 izdal zdravniško potrdilo, s katerim ji je določil bolniški dopust do 12. marca 2014.
13 Tožeča stranka je 5. marca 2014 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo, vpisano 6. marca 2014, zoper odločbo o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
14 Tožeča stranka je 14. aprila 2014 prek svojih odvetnikov na podlagi člena 90(1) in člena 24 Kadrovskih predpisov pri OPSP vložila prošnjo za pomoč (v nadaljevanju: prošnja za pomoč), ker je v času zaposlitve kot APP M. nad njo izvajala „psihično nasilje“ v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, ki po analogiji velja za APP v skladu s členom 127 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije. Še dva sodelavca tožeče stranke sta prek istih odvetnikov sočasno vložila podobni prošnji za pomoč, ki ju je OPSP obravnaval skupaj.
15 Tožeča stranka je v prošnji za pomoč OPSP prosila, naj začne upravno preiskavo za ugotovitev dejstev, naj jo prerazporedi, da ne bi bila ponovno izpostavljena M., če bi bila odločba o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi umaknjena ali razglašena za nično, ter sprejme vse druge ustrezne ukrepe, kot so sankcije zoper M., dopis OPSP s priznanjem, da je trpela psihično nasilje, finančna podpora, da si lahko zagotovi obrambo, kritje stroškov zdravljenja, ki jih je imela, in posebni ukrepi za preprečitev ponovitve takega primera v prihodnosti.
16 Tožeča stranka je v podporo prošnji za pomoč predložila pisno pričevanje treh APP, ki so predhodno delali za M. in med katerimi sta bila dva APP, ki sta sočasno vložila prošnji za pomoč. Ti naj bi potrdili, da je tožeča stranka trpela neprimerno ravnanje M., ki je vključevalo prezir, ponižanja, grožnje, zaničevanje, žalitve in kričanje. Tožeča stranka je opisala tudi več dogodkov v času njene zaposlitve kot APP. Poleg tega je pojasnila, da je imela zaradi vedenja M. do nje 6. novembra 2013 panični napad in se je obrnila na zdravstveno službo Parlamenta, kjer ji je uradni zdravnik svetoval počitek. Pojasnila je, da ji je naslednji dan njen osebni zdravnik odredil bolniški dopust zaradi „anksiozne dekompenzacije zaradi nadlegovanja na delovnem mestu“, s čimer je utemeljil „nezmožnost za delo do 15. decembra 2013“.
17 Generalni direktor generalnega direktorata za kadrovske zadeve (v nadaljevanju: generalni direktor za kadrovske zadeve) je 22. maja 2014 v skladu s pravili OPSP „predložil spis“ tožeče stranke svetovalnemu odboru za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja med APP in poslanci Evropskega parlamenta ter preprečevanje nadlegovanja na delovnem mestu (v nadaljevanju: posebni svetovalni odbor za APP), ki je bil nedavno ustanovljen s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 14. aprila 2014 o sprejetju notranjega pravilnika o ustanovitvi svetovalnega odbora za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja med APP in poslanci Evropskega parlamenta ter preprečevanje nadlegovanja na delovnem mestu (v nadaljevanju: notranji pravilnik o nadlegovanju za APP). Ta odbor ima pet članov, ki jih imenuje predsednik Parlamenta. Predsednik in dva člana tega odbora so kvestorji, medtem ko enega člana imenuje odbor akreditiranih parlamentarnih pomočnikov, upravo pa zastopa predsednik svetovalnega odbora za nadlegovanje na delovnem mestu in njegovo preprečevanje, ki je bil ustanovljen s sklepom Parlamenta z dne 21. februarja 2006.
18 Z odločbo z dne 17. junija 2014 je generalni sekretar Parlamenta (v nadaljevanju: generalni sekretar) kot OPSP zavrnil pritožbo z dne 3. februarja 2014 kot neutemeljeno.
19 Posebni svetovalni odbor za APP je 24. junija 2014 zaslišal tožečo stranko, M. in dva druga nekdanja APP, ki sta se pritožila, da sta bila žrtvi psihičnega nasilja M.
20 Kolegij kvestorjev Parlamenta je 15. julija 2014 ob izključitvi javnosti razpravljal o zaupnem poročilu, ki ga je 24. junija 2014 sprejel posebni svetovalni odbor za APP v skladu s členom 10 notranjega pravilnika o nadlegovanju za APP (v nadaljevanju: poročilo z dne 24. junija 2014), ki je določal, da „odbor kvestorjem predloži zaupno poročilo, ki vključuje“ „opis obtožb“, „podrobnosti postopka“, „sklepe odbora“ in „predloge nadaljnjega ukrepanja, po potrebi s prošnjo, da se odbor pooblasti za izvedbo podrobne preiskave“. V teh okoliščinah si je kolegij kvestorjev izmenjal mnenja o osnutku sklepov, ki ga je predlagal navedeni odbor, in soglasno odločil, da ni treba predvideti sprejetja drugih ukrepov v zvezi z zadevnim primerom.
21 Z odločbo z dne 16. julija 2014 je generalni sekretar kot OPSP zavrnil pritožbo z dne 6. marca 2014 kot prepozno, kar zadeva odločbo o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in s tem nedopustno, saj je tožeča stranka v svoji prošnji za pomoč priznala, da je to odločbo prejela 11. novembra 2013. Kar zadeva datum začetka veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je generalni sekretar delno ugodil pritožbi in odločil, da bi morala začeti veljati 27. decembra 2013 in ne 24. decembra 2013.
22 4. novembra 2014 je posebni svetovalni odbor za APP tožečo stranko obvestil o vsebini sklepov kolegija kvestorjev.
23 Tožeča stranka je s tožbo, v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence Evropske unije vloženo 27. oktobra 2014 in vpisano pod številko F‑125/14, med drugim zahtevala razglasitev ničnosti odločbe o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
24 Z odločbo z dne 12. novembra 2014 je generalni direktor za kadrovske zadeve kot OPSP zavrnil prošnjo za pomoč kot neutemeljeno (v nadaljevanju: prva odločba o zavrnitvi pomoči).
25 Ko je generalni sekretar prejel pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila 12. februarja 2015 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, se je 2. junija 2015 odločil umakniti prvo odločbo o zavrnitvi pomoči in ponovno predložiti primer tožeče stranke posebnemu svetovalnemu odboru za APP, pri čemer je tožečo stranko obvestil, da bo sprejeta nova odločba v zvezi s prošnjo za pomoč.
26 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 25. novembra 2015, Curto/Parlament (F‑125/14, EU:F:2015:142), tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrglo kot očitno nedopustno.
27 Predsednik Parlamenta je 22. decembra 2015 v skladu s členom 10 notranjega pravilnika o nadlegovanju za APP, kot je bil spremenjen s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 6. julija 2015, v skladu s katerim mora posebni svetovalni odbor za APP svoje zaupno poročilo predložiti predsedniku Parlamenta in ne več kvestorjem, po tem, ko se je seznanil z novimi ugotovitvami posebnega svetovalnega odbora za APP, tožečo stranko obvestil, da vedenje, ki ga je ta opisala v prošnji za pomoč, po njegovem mnenju ne kaže na neprimerno ravnanje poslanke v razmerju do APP in da bo ta spis predložil OPSP, da bi ta sprejel odločbo o prošnji za pomoč (v nadaljevanju: obrazložena odločba predsednika).
28 Po mnenju predsednika Parlamenta, ki je na podlagi člena 12 notranjega pravilnika o nadlegovanju za APP, kot je bil spremenjen s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 6. julija 2015, pooblaščen, da „v zvezi z mnenjem, ki ga izda [posebni svetovalni] odbor [za APP]“, sprejme „obrazloženo odločbo, v kateri je navedeno, ali je bilo nadlegovanje dokazano“, in po potrebi pooblaščen, da „izreče sankcijo zoper zadevnega poslanca v skladu s členoma 11 in 166 Poslovnika Parlamenta [8. parlamentarnega obdobja] (2009/2014)]“, namreč uporaba grobega (harsh) jezika in dvigovanje glasu nista redka v stresnih položajih, povezanih z dejavnostjo poslancev. Zaradi tesnega in intenzivnega sodelovanja pri delu naj tudi ne bi bilo redko, da poslanci po telefonu pokličejo svoje APP med konci tedna in počitnicami. Kar zadeva telefonske klice, ki so jih slišali nekateri prijatelji tožeče stranke in med katerimi naj bi M. s tožečo stranko govorila vulgarno in celo žaljivo, je tako predsednik Parlamenta menil, da tudi če so bili to nenavadni primeri, so bili upravičeni zaradi nujnih vprašanj v zvezi z delom in zaradi tega, ker M. ni bila zadovoljna s strokovnim delom tožeče stranke.
29 Poleg tega je predsednik Parlamenta menil, da je treba dejstva, opisana v prošnji za pomoč, presoditi v okviru tesnega in domačnega razmerja med tožečo stranko in M., ki jo je poznala že več let kot mater ene od svojih prijateljic. Zato bi lahko bil sočen jezik, ki ga je M. včasih uporabljala v svoji komunikaciji s tožečo stranko, po njegovem mnenju posledica bližine njunega razmerja. Poleg tega je opozoril, da so oktobra 2013 obstajale napetosti med M., tožečo stranko in dvema drugima APP, ki sta očitno želela prekiniti pogodbo o zaposlitvi. V tem okviru so bili posneti pogovori brez vednosti M., kar bi lahko po mnenju predsednika Parlamenta razvnelo katero koli delovno ozračje na katerem koli delovnem mestu.
30 Tako je predsednik Parlamenta v svoji obrazloženi odločbi ugotovil, da se vedenje M. v obravnavanem primeru ne more šteti za ekscesno v posebnem delovnem okviru, ki je lasten delovnemu razmerju med poslancem in APP, ter da zato zunanji opazovalec, ki je običajno dovzeten in pozna ta posebni delovni okvir, ne bi ugotovil, da bi lahko tako vedenje razvrednotilo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto tožeče stranke v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov.
31 Nazadnje, predsednik Parlamenta je v svoji obrazloženi odločbi navedel, da se tožeča stranka ni sklicevala na domnevno psihično nasilje v pritožbi, ki jo je vložila 5. marca 2014 zoper odločbo o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma pred vložitvijo prošnje za pomoč 14. aprila 2014.
32 Generalni direktor za kadrovske zadeve je po tem, ko je bil prvi dopis poslan na naslov, na katerem tožeča stranka ni več prebivala, z dopisom z dne 25. februarja 2016, naslovljenim na njene odvetnike, tožeči stranki dal možnost, da do 1. aprila 2016 predloži svoje pripombe k obrazloženi odločbi predsednika, preden ta kot OPSP sprejme svojo končno odločbo o prošnji za pomoč.
33 Tožeča stranka je v svojih pripombah, predloženih 30. marca 2016, ugovarjala predhodni analizi iz obrazložene odločbe predsednika.
34 Generalni direktor za kadrovske zadeve je kot OPSP z odločbo z dne 30. junija 2016 zavrnil prošnjo za pomoč, pri čemer je v bistvu ponovil analizo predsednika Parlamenta iz njegove obrazložene odločbe (v nadaljevanju: druga odločba o zavrnitvi pomoči).
35 Tožeča stranka je 27. septembra 2016 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper drugo odločbo o zavrnitvi pomoči.
36 Generalni sekretar je kot OPSP z odločbo z dne 31. januarja 2017 zavrnil pritožbo z dne 27. septembra 2016 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe), pri čemer je poudaril, da so sporni dogodki potekali v ozračju hude napetosti med M. in tožečo stranko. Po mnenju generalnega sekretarja je uporaba grobega jezika sama po sebi obžalovanja vredna, vendar se je hkrati v stresnem političnem okolju včasih težko vzdržati uporabe takega jezika. Poleg tega naj bi bili telefonski klici, ki jih je tožeča stranka prejela, ko je bila na poroki, in konec tedna, kot so omenjeni v prošnji za pomoč, upravičeni zaradi nujnih delovnih obveznosti, pri čemer je generalni sekretar poudaril, da morajo APP včasih delati izven delovnega časa in med konci tedna. Poleg tega je generalni sekretar menil, da je to, da M., ki je bila takrat poslanka, ni bila zadovoljna s strokovnim delom tožeče stranke, že tako napet položaj še poslabšalo, zlasti v času velike delovne obremenitve.
Postopek in predlogi strank
37 Tožeča stranka je 10. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
38 Tožeča stranka je v dopisu z dne 25. maja 2017 Splošnemu sodišču navedla, da ne želi anonimizacije zadeve, kar zadeva njo. Zato je Splošnemu sodišču predlagala, naj odpravi anonimnost, ki ji jo je to prvotno določilo po uradni dolžnosti, in Splošno sodišče je temu ugodilo.
39 Splošno sodišče (prvi senat) je s sklepom z dne 12. julija 2017 sodnika poročevalca pooblastilo, naj preuči možnosti za sporazumno rešitev spora v skladu s členom 50a Statuta Sodišča Evropske unije in členom 125a(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Ko je tožeča stranka zavrnila preučitev te možnosti, je Splošno sodišče ugotovilo, da navedeni postopek ni uspel.
40 Parlament je bil z dopisom sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 20. julija 2017 med drugim pozvan, naj v okviru ukrepa procesnega vodstva predloži poročilo z dne 24. junija 2014, ki je bilo predloženo kolegiju kvestorjev, in odgovori na nekatera vprašanja, med drugim o tem, ali OPSP ostane zavezan dolžnosti pomoči, določeni v členu 24 Kadrovskih predpisov, če je zadevni uslužbenec že več mesecev pred datumom vložitve prošnje za pomoč zapustil institucijo in torej z njo ni več v delovnem razmerju. Tožeča stranka je bila pozvana, naj pojasni naravo osebnih odnosov, ki naj bi jih imela z M. že več let pred svojo zaposlitvijo.
41 Stranki sta se na ukrepe procesnega vodstva odzvali v predpisanih rokih. Kljub temu je Parlament v svojem odgovoru z dne 10. avgusta 2017 predlagal, naj se poročilo z dne 24. junija 2014, katerega posredovanje je zavrnil, šteje za zaupno v smislu člena 103 Poslovnika ter naj zato tožeča stranka nima dostopa do njega.
42 Parlament je bil z dopisom sodnega tajništva z dne 25. avgusta 2017 med drugim pozvan, naj v okviru ukrepa procesnega vodstva Splošnemu sodišču pojasni, ali so bile nove ugotovitve posebnega svetovalnega odbora za APP, ki so bile predložene predsedniku Parlamenta in na katere se je ta oprl v svoji obrazloženi odločbi, sprejete v obliki poročila, kot je tisto z dne 24. junija 2014, ki je bilo predloženo kolegiju kvestorjev, in, če je ustrezno, to poročilo predloži.
43 Parlament je v dopisu z dne 8. septembra 2017 med drugim potrdil, da je posebni svetovalni odbor za APP dejansko sprejel drugo poročilo 29. oktobra 2015 (v nadaljevanju: poročilo z dne 29. oktobra 2015), vendar je Splošnemu sodišču sporočil, da v tej fazi postopka tudi tega poročila ne more posredovati, ker mora ostati zaupno v razmerju do tožeče stranke.
44 Splošno sodišče je s sklepom z dne 2. oktobra 2017 Parlamentu na podlagi člena 92(3) Poslovnika odredilo, naj v roku, ki ga določi sodno tajništvo Splošnega sodišča, predloži poročili z dne 24. junija 2014 in 29. oktobra 2015, ki jih Parlament ni hotel predložiti v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je sprejelo Splošno sodišče, in hkrati pojasnilo, da ti dokumenti v tej fazi postopka ne bodo posredovani tožeči stranki.
45 Parlament je 12. oktobra 2017 predložil poročili z dne 24. junija 2014 in 29. oktobra 2015.
46 Tožeča stranka je 13. oktobra 2017 v aktu, ločenem od replike, Splošnemu sodišču predlagala, naj poskrbi, da bo zagotovljena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva s tem, da jo seznani s poročili z dne 24. junija 2014 in 29. oktobra 2015. Poleg tega je Splošno sodišče prosila, naj po potrebi od Parlamenta zahteva predložitev morebitnih poročil ali zapisnikov o zaslišanju prič, ki jih je posebni svetovalni odbor za APP sestavil v okviru upravne preiskave, ter sklepov kvestorjev, sprejetih v zvezi z njo 15. julija 2014.
47 Po končani dvojni izmenjavi pisanj je bil pisni del postopka končan 4. decembra 2017.
48 Ker je Splošno sodišče menilo, da sta poročili z dne 24. junija 2014 in 29. oktobra 2015 pomembni za odločitev o sporu in nista zaupni v razmerju do tožeče stranke, med drugim zato, ker pričevanji, ki ju je pridobil posebni svetovalni odbor za APP v okviru upravne preiskave, nista bili zaupni v razmerju do nje, saj sta zadevni priči sami vložili podobno prošnjo za pomoč kot tožeča stranka, ter se strinjali, da ji za potrebe te tožbe zagotovita svoji pisni pričevanji, je 18. decembra 2017 odločilo, da je v skladu s členom 103(3) Poslovnika ustrezno, da se ti poročili razkrijeta tožeči stranki, in ji je določilo rok 12. januarja 2018 za predložitev pripomb v zvezi s tem.
49 Tožeča stranka in Parlament sta 8. januarja 2018 odgovorila na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, in zagotovila dokumente, katerih predložitev je to zahtevalo.
50 Tožeča stranka je 12. januarja 2018 predložila svoje pripombe k poročilom z dne 24. junija 2014 in 29. oktobra 2015.
51 Parlament je 9. februarja 2018 predložil svoje pripombe k odgovorom tožeče stranke z dne 8. januarja 2018 in k njenim pripombam z dne 12. januarja 2018, tožeča stranka pa je 10. februarja 2018 predložila svoje pripombe k odgovorom Parlamenta z dne 8. januarja 2018.
52 Parlament je v dopisu z dne 23. marca 2018 predlagal, naj se na podlagi člena 109 Poslovnika obravnava opravi ob izključitvi javnosti. Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. aprila 2018 ta predlog zavrnilo.
53 Stranki sta na obravnavi 3. maja 2018 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
54 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost druge odločbe o zavrnitvi pomoči in po potrebi odločbe o zavrnitvi pritožbe;
– Parlamentu naloži, naj ji plača znesek 10.000 EUR ali kateri koli drug znesek, za katerega Splošno sodišče meni, da je primeren, kot povračilo za utrpljeno nepremoženjsko škodo, ker je OPSP kršil dolžnost pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov, med drugim zaradi predolgega trajanja postopka, skupaj z zakonskimi obrestmi do dneva plačila tega zneska v celoti;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
55 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Možnost tožeče stranke, da vloži prošnjo za pomoč po prenehanju njene pogodbe o zaposlitvi
56 Uvodoma se je treba izreči o trditvah Parlamenta, da ob vložitvi prošnje za pomoč tožeča stranka ni bila več zaposlena pri OPSP, mandat M. pa se je iztekel, kar po njegovem mnenju pomeni, da ni mogel več sprejeti ukrepov pomoči v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov v zvezi z delovnimi pogoji tožeče stranke niti naložiti sankcij M. v skladu s členoma 166 in 167 trenutno veljavnega Poslovnika Parlamenta.
57 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je namen dolžnosti pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov – tako kot je poudarilo Sodišče – aktivnim uradnikom in uslužbencem zagotoviti sedanjo in prihodnjo varnost, tako da lahko v splošnem interesu službe bolje izpolnjujejo svoje naloge. Sodišče je na podlagi tega sklepalo, da dolžnost pomoči ni določena izključno za aktivne uradnike in uslužbence, temveč se lahko nanjo sklicujejo tudi nekdanji uradniki ali uslužbenci, v obravnavanem primeru upokojeni javni uslužbenci Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 1986, Sommerlatte/Komisija, 229/84, EU:C:1986:241, točka 19).
58 Poleg tega je bilo v primeru, v katerem je bila pri OPSP pravilno vložena prošnja za pomoč v času, ko sta tako APP kot zadevni poslanec opravljala svoji funkciji v instituciji, že razsojeno, da je OPSP še vedno dolžan opraviti upravno preiskavo v zvezi z domnevnim psihičnim nasiljem, ne glede na to, ali se je medtem domnevno nasilje prenehalo ali ne zaradi odhoda enega ali drugega protagonista (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 122), in torej tudi če po takem odhodu OPSP morda ne more več sprejeti ukrepov, ki jih v obravnavanem primeru navaja Parlament.
59 V podporo temu pristopu se je upoštevalo, prvič, da je cilj upravne preiskave ugotoviti dejstva in iz njih ob poznavanju dejstev izpeljati ustrezne posledice tako v zvezi s primerom, ki je predmet preiskave, kot na splošno za upoštevanje načela dobrega upravljanja, da se prepreči ponovitev takega položaja v prihodnje; drugič, da lahko že samo morebitno priznanje OPSP po končani upravni preiskavi, morebiti izvedeni ob pomoči svetovalnega odbora, kot je posebni svetovalni odbor za APP, da se je izvajalo psihično nasilje, blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovanega APP v terapevtskem procesu in ga bo poleg tega žrtev lahko uporabila za potrebe morebitnega nacionalnega sodnega postopka, za katerega bo veljala obveznost pomoči, ki jo ima OPSP na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in ki ne bo prenehala po izteku obdobja zaposlitve APP, in tretjič, da dokončanje upravne preiskave lahko, nasprotno, omogoči ovržbo trditev domnevne žrtve, kar nato omogoči povrnitev škode, ki jo je taka obtožba, če bi se izkazala za neutemeljeno, lahko povzročila osebi, ki je bila v postopku preiskave obravnavana kot domnevni nadlegovalec (sodba z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točke 95, 123 in 124).
60 Zato okoliščina, da v obravnavanem primeru OPSP na datum vložitve prošnje za pomoč ni mogel več sprejeti ukrepov pomoči v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov v zvezi z delovnimi pogoji tožeče stranke in/ali naložiti sankcij M., v skladu s členoma 166 in 167 Poslovnika Parlamenta ni upoštevna za presojo o tem, ali je bil OPSP obvezan obravnavati prošnjo za pomoč kljub odhodu tožeče stranke in M. iz te institucije ter po potrebi voditi upravno preiskavo do konca.
61 Ne glede na to pa nekdanji začasni uslužbenec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne more kadar koli vložiti prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Ker ne člen 24 ne člen 90(1) Kadrovskih predpisov ne določata roka, v katerem je treba vložiti prošnjo za pomoč, je treba namreč v zvezi s tem uporabiti zahtevo, v skladu s katero je treba tako prošnjo vložiti v razumnem roku glede na obdobje, v katerem so potekala dejstva, navedena v taki prošnji, ki načeloma ne sme presegati pet let (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2011, Skareby/Komisija, F‑95/09, EU:F:2011:9, točki 52 in 53).
62 V obravnavanem primeru je bila prošnja za pomoč vložena nekaj mesecev po spornih dejstvih in poleg tega takoj po poteku obdobja, v katerem so bile obravnavane pritožbe, ki jih je tožeča stranka vložila zoper odločbo o potrditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločbe OPSP v zvezi z dopustnostjo zdravniških potrdil, ki jih je predložila. Zato je treba v obravnavanem primeru šteti, da prošnja za pomoč ni bila vložena prepozno, kar pomeni, da jo je bil OPSP dejansko obvezan obravnavati, kar je storil s sprejetjem druge odločbe o zavrnitvi pomoči.
Prvi tožbeni predlog v zvezi z razglasitvijo ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe
63 V skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedeni predlogi nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 43).
64 Ker je v obravnavani zadevi z odločbo o zavrnitvi pritožbe zgolj potrjena zavrnitev OPSP v drugi odločbi o zavrnitvi pomoči, da bi štel, da se lahko vedenje M. do tožeče stranke označi s pojmom „psihično nasilje“ v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, s čimer je utemeljena zavrnitev prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, je treba ugotoviti, da predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe nimajo samostojne vsebine in da torej ni treba posebej odločiti o njih, tudi če bo treba pri preučitvi zakonitosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči upoštevati obrazložitev, navedeno v odločbi o zavrnitvi pritožbe, saj se šteje, da se ta obrazložitev ujema z obrazložitvijo druge odločbe o zavrnitvi pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2009, Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).
Prvi tožbeni predlog v zvezi z razglasitvijo ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči
65 Tožeča stranka v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči navaja dva tožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na očitno napako pri presoji, drugi pa na kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov.
Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
66 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je OPSP naredil očitno napako pri presoji s tem, da vedenje M., opisano v prošnji za pomoč, ni štel za psihično nasilje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov. Glede na dejstva, ki so bila opisana v prošnji za pomoč in ki so jih potrdili ne samo trije drugi APP, ki so delali za M., od katerih sta dva prav tako vložila prošnji za pomoč sočasno s prošnjo tožeče stranke, temveč tudi osebe zunaj institucije in v fazi sodnega postopka še dva druga nekdanja sodelavca Parlamenta, OPSP namreč ne bi smel meniti – tako kot je to storil v drugi odločbi o zavrnitvi pomoči in kljub priznavanju, da se je to dogajalo namerno in večkrat – da vedenje M. ni bilo neprimerno in da ni imelo takega učinka, da bi razvrednotilo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto tožeče stranke.
67 Kar zadeva sporna dejstva, tožeča stranka meni, da je utrpela verbalno nasilje, zlasti izlive žaljivk in nasilne izpade, ter psihološke pritiske, vključno z nasprotujočimi se ukazi, in da neprimerno vedenje M. ni bilo omejeno na dogodke, navedene v prošnji za pomoč, temveč je bilo stalno.
68 Tožeča stranka kot primer navaja med drugim ton, v katerem je M. v sporočilu SMS z dne 18. oktobra 2013, poslanem v okviru organizacije potovanja M. v Strasbourg (Francija), pri katerem je prišlo do zamude zaradi stavke kontrolorjev letenja, od nje zahtevala opravičilo z naslednjimi besedami: „Lahko bi se mi vsaj opravičila za današnjo polomijo!!!“ („Mi farebbe piacere ricevere pero almeno le tue scuse per il massacro di oggi!!!“). Nato navaja nenehne telefonske klice M. v soboto 26. oktobra 2013 zvečer, ko je večerjala z dvema prijateljema. Tožeča stranka navaja, da je bilo to med „zelenim tednom“, v katerem se poslanci običajno vrnejo v svoja okrožja, in ob podpori prič pojasnjuje, da je M. vsa iz sebe vpila po telefonu ter več telefonskih klicev, med katerimi je tožečo stranko označila za „neumno“ („stupida“), končala s tem, da ji je rekla, naj „odjebe“ („ma va a cagare“). Ena od prič potrjuje, da je slišala M. reči besedo „prasica“ („stronza“), naslovljeno na tožečo stranko.
69 Tožeča stranka opisuje tudi konec tedna 5. in 6. oktobra 2013, ko se je udeležila poroke ene od prijateljic. Ob tej priložnosti je M. večkrat poklicala tožečo stranko. Ti telefonski pogovori so bili opravljeni pri vključenem zvočniku ob prisotnosti tretjih oseb, med drugim med tem, ko je vozila avto, in te osebe so se strinjale, da bodo predložile pisna pričevanja. Po navedbah teh prič je M. s tožečo stranko govorila tako: „Ti si ena navadna prasica! Vsak vikend nekam greš, iz enega ali drugega razloga, en drek te briga, samo na to misliš, kako se boš dala dol.“ („Sei solo una stronza! Tutti i weekend sei via, per un motivo o per l’altro non te ne frega un cazzo, pensi solo a scopare.“); „Prasica si! Nikoli te ni za vikend, bednica, in dol ti visi za vse, samo na to misliš, kako se boš dala dol.“ („Sei una stronza! Non ci sei mai il week end, meschina e menefreghista, pensi solo a scopare.“); „Edino, kar bi morala storiti, je, da bi se mi opravičila, ti prasica lena, samo na to misliš, kako se boš dala dol.“ („Dovresti solo chiedermi scuza menefreghista del cazzo, pensi solo a scopare.“); „Žal je to problem možganskih celic, če ne gre, ne gre […], ti debil.“ („Purtroppo e’ una questione di neuroni; se non ce la fai non ce la fai […] idiota.“); „Res si kretenska; kako ne moreš dojeti […], budala.“ („Sei proprio una cretina; ma come si fa a non capire […] stupida“); „Navadna kretenka si […], vsi ste idioti, kako mi je uspelo, da sem obkrožena z idioti.“ („Testa di cazzo che non sei altro […] siete tutti degli imbecilli, come facio io a trovare solo imbecilli“).
70 Tožeča stranka navaja tudi konec tedna od 1. do 3. novembra 2013, ko je bila v Italiji s svojim partnerjem in ko jo je M. nenehno klicala po telefonu, tudi pozno zvečer, okoli ene ure zjutraj. Ko je tožeča stranka v solzah govorila po telefonu, ji je M. po navedbah, ki jih je potrdil partner tožeče stranke, dejala: „Ja, kar jokaj, budala […], morala bi na kolena in jokati, prasica“ („Atroche piangere, cretina […] dovresti solo metterti in ginocchio e piangere stronza“).
71 Tožeča stranka navaja tudi, da je 7. novembra 2013, ko je bila na bolniškem dopustu, M. od nje zahtevala, naj pride delat, po sporočilu SMS, ki se je glasilo: „Danes je delovni dan in MORAŠ predložiti spise: ob 12h bi morala priti, pridi NUJNO!!! Kosilo s prijateljico lahko počaka: SRAM NAJ TE BO!!!“ („Oggi è una giornata di lavoro e DEVI passare le consegne: eri attesa alle 12, vieni URGENTEMENTE!!!! Il pranzo con amica può attendere: VERGOGNATI!!!!“). Tožeča stranka pojasnjuje, da ji je M., ker ni prišla na delo, popoldan poslala naslednji SMS: „Žal moram tvoje obnašanje prijaviti [OPSP]“ („Devo, purtroppo denunciare il tuo comportamento!“).
72 Tožeča stranka poleg tega navaja, da je 13. novembra 2013, ko je bila na bolniškem dopustu in ko je že prejela dopis z dne 11. novembra 2013 o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, od M. prejela naslednje sporočilo SMS: „Upam, da te je globoko sram svojega obnašanja: dokončala nisi nobene naloge, ki ti je bila dana, in ovirala si delo v pisarni (za kar si bila zelo dobro plačana)“ („Spero che tu ti vergogni profondamente del tuo comportamento: non hai portato a compimento alcun compito assegnato e stai ostacolando (molto ben retribuita) l’attività dell’ufficio“). Poleg tega je M. 29. novembra 2013 svoji hčerki, prijateljici tožeče stranke, poslala elektronsko pošto, da bi jo diskreditirala z naslednjimi besedami: „Michela je navaden GNOJ: PORABLJA VES MOJ PRORAČUN, DA SEDI DOMA IN NE PREMAKNE RITI“ („Guarda che MERDA la Michela: STA USANDO TUTTO IL MIO BUDGET PER RIMANERE A CASA E NON FARE UN CAZZO“).
73 Parlament predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, pri čemer poudarja, da je do telefonskih klicev, ki jih navaja tožeča stranka, prišlo v okviru napetosti in stresnega dela, da so se APP, ki so delali za M. v tem obdobju, provokativno vedli do te poslanke, in da glede na to, da je bila tožeča stranka prijateljica hčerke M., jezik, ki ga je ta uporabljala, „ni presegal okvira navadnega spora med poslanko in tožečo stranko glede dela, ki ga je treba opraviti“. Poleg tega Parlament poudarja, da je tožeča stranka delala za M. samo tri mesece, od česar dva poletna meseca leta 2013, ko M. ni bila prisotna v pisarni. Poleg tega je tožeča stranka 25. septembra 2013 napredovala v razred 5, kar naj bi skupaj z dvema ducatoma sporočil SMS, poslanih v običajnem, celo prijaznem tonu, dokazovalo, da se M. ni vedla negativno do tožeče stranke.
74 Uvodoma je treba spomniti, da kar zadeva ukrepe, ki jih je treba sprejeti v položaju, ki spada na področje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, vključno z obravnavo prošnje za pomoč, ki vsebuje obtožbe glede psihičnega nasilja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, ki ga izvaja član institucije (glej sodbi z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točke od 54 do 58, in z dne 26. marca 2015, CN/Parlament, F‑26/14, EU:F:2015:22, točka 42), ima uprava pod nadzorom sodišča Unije široko diskrecijsko pravico (sodba z dne 15. septembra 1998, Haas in drugi/Komisija, T‑3/96, EU:T:1998:202, točka 54) pri izbiri ukrepov in načinov uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov (sodba z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 48). Nadzor sodišča Unije v zvezi s tem je tako omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in svoje diskrecijske pravice ni uporabila očitno napačno (sodbi z dne 25. oktobra 2007, Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 137, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 89).
75 Vendar mora Splošno sodišče pri obravnavi prvega tožbenega razloga preveriti, ali je OPSP v drugi odločbi o zavrnitvi pomoči upravičeno menil, da dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, ne pomenijo psihičnega nasilja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov in da zato ne upravičujejo sprejetja ukrepov v okviru dolžnosti pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov. V zvezi s tem je treba poudariti tudi, da opredelitev iz člena 12a Kadrovskih predpisov temelji na objektivnem pojmu, in tudi če temelji na kontekstualni opredelitvi dejanj in ravnanj uradnikov in uslužbencev, ki ni vedno preprosta, vseeno ne zahteva zapletenih presoj, kot so presoje, ki lahko izhajajo iz ekonomskih (glej v zvezi z ukrepi trgovinske zaščite sodbi z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, EU:C:1991:186, točka 86, in z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 40), znanstvenih (glej v zvezi z odločbami Evropske agencije za kemikalije (ECHA) sodbo z dne 7. marca 2013, Rütgers Germany in drugi/ECHA, T‑94/10, EU:T:2013:107, točki 98 in 99) ali tehničnih pojmov (glej v zvezi z odločbami Urada Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) sodbo z dne 15. aprila 2010, Schräder/CPVO, C‑38/09 P, EU:C:2010:196, točka 77), ki bi upravičevale, da se upravi prizna diskrecijska pravica pri uporabi zadevnega pojma. Zato je treba ugotoviti, če se zatrjuje kršitev člena 12a Kadrovskih predpisov, ali je OPSP storil napako pri presoji dejanskega stanja glede na opredelitev psihičnega nasilja iz te določbe, ne pa očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja.
76 Pojem psihičnega nasilja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov je opredeljen kot „neprimerno ravnanje“, ki se, prvič, kaže s fizičnim vedenjem, govorjenim ali pisanim jezikom, gestami ali drugimi dejanji, „ki trajajo, se ponavljajo ali so sistematični“, kar pomeni, da je treba psihično nasilje razumeti kot proces, ki nujno traja in predpostavlja ponavljajoče ali trajajoče ravnanje, in ki je „namerno“, in ne „naključno“. Drugič, da bi bili fizično vedenje, govorjeni ali pisani jezik, geste ali druga dejanja zajeti s tem pojmom, morajo učinkovati tako, da razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe (sodba z dne 13. decembra 2017, HQ/CPVO, T‑592/16, neobjavljena, EU:T:2017:897, točka 101; glej tudi sodbo z dne 17. septembra 2014, CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214, točki 76 in 77 ter navedena sodna praksa).
77 Ni torej treba dokazati, da so bili zadevno fizično vedenje, govorjeni ali pisani jezik, geste ali druga dejanja storjeni z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Drugače povedano, psihično nasilje lahko obstaja, tudi če ni dokazano, da je oseba, ki je izvajala to nasilje, nameravala s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne pogoje. Zadostuje, da so ta dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice (glej sodbi z dne 5. junija 2012, Cantisani/Komisija, F‑71/10, EU:F:2012:71, točka 89, in z dne 17. septembra 2014, CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214, točka 77 in navedena sodna praksa).
78 Nazadnje, ker morajo biti zadevna dejanja na podlagi člena 12a(3) Kadrovskih predpisov neprimerna, iz tega izhaja, da je označitev za „nasilje“ pogojeno s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nasilja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno (sodbi z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 65, in z dne 17. septembra 2014, CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214, točka 78).
79 Ker se ta zadeva nanaša na članico institucije, je treba dodati tudi, da za M. kot tako seveda niso neposredno veljale obveznosti iz Kadrovskih predpisov niti zlasti prepoved kakršnega koli psihičnega nasilja iz člena 12a teh predpisov.
80 Vendar po eni strani v skladu s členom 9(2) Poslovnika Parlamenta, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja, in sicer v 7. parlamentarnem obdobju (2009/2014), „[r]avnanje poslancev izhaja iz medsebojnega spoštovanja, temelji na vrednotah in načelih, določenih v temeljnih besedilih Evropske unije, ohranja dostojanstvo Parlamenta in ne sme ogroziti poteka parlamentarnega dela kakor tudi ne miru v vseh parlamentarnih stavbah“. Člen 11(3) Poslovnika, ki se uporablja v 8. parlamentarnem obdobju (2014/2019), se zdaj v zvezi z vrednotami in načeli izrecno sklicuje na tiste, ki so določeni zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Po drugi strani mora OPSP svojim uradnikom in uslužbencem vsekakor zagotavljati delovne pogoje, v katerih se upošteva njihovo zdravje in spoštuje njihovo dostojanstvo.
81 To pomeni, da te določbe Poslovnika Parlamenta – tako kot sta se na obravnavi strinjala tožeča stranka in Parlament – določajo, da morajo člani te institucije spoštovati tudi prepoved psihičnega nasilja iz člena 12a Kadrovskih predpisov, saj prepoved takega ravnanja, določena na ravni Kadrovskih predpisov, dejansko temelji na vrednotah in načelih, opredeljenih v temeljnih besedilih in spada na področje uporabe člena 31 Listine o temeljnih pravicah, v skladu s katerim ima „[v]sak delavec […] pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo“.
82 Po teh navedbah je treba ugotoviti, da so v obravnavanem primeru sporna dejstva, kot jih je tožeča stranka navedla v prošnji za pomoč in tožbi, potrdile priče, njihove verodostojnosti pa dejansko ni izpodbijal ne OPSP v predhodnem postopku ne Parlament v sodnem postopku. Glede na obrazloženo odločbo predsednika M. niti ni izpodbijala dejstev v zvezi s telefonskimi klici med konci tedna, pozno zvečer in med dopustom tožeče stranke.
83 Poleg tega so naključne besede ali geste, čeprav se lahko zdijo neprimerne, sicer gotovo izključene iz področja uporabe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov (sodba z dne 17. septembra 2014, CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214, točka 95), vendar je nesporno, da v obravnavanem primeru Parlament ne ugovarja temu, da je bilo vedenje, očitano M., ponavljajoče se in namerno, in da zlasti pravilno priznava, da okoliščina, da je tožeča stranka svoje delo opravljala samo kratko obdobje, ni taka, da bi izključevala, da lahko to vedenje spada na področje uporabe člena 12a Kadrovskih predpisov.
84 Kljub temu OPSP, ki potrjuje stališče predsednika Parlamenta, sprejeto glede na poročilo z dne 29. oktobra 2015, in Parlament kot tožena stranka menita, da vedenja M. do tožeče stranke ni mogoče označiti za neprimerno ravnanje poslanke v razmerju do APP. Zlasti naj po eni strani raba grobega jezika in dvigovanje glasu ne bi bila redka v stresnih položajih, povezanih z dejavnostjo poslancev. Po drugi strani, kar zadeva vulgarno, celo žaljivo govorjenje M. s tožečo stranko, je bilo lahko to, tudi če so bili to nenavadni primeri, po mnenju Parlamenta upravičeno zaradi nujnih vprašanj v zvezi z delom in zaradi tega, ker M. ni bila zadovoljna s strokovnim delom tožeče stranke, in tudi sicer naj bi se M. izražala odrezavo.
85 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da vsebina in zlasti huda vulgarnost jezika, ki ga je M. uporabljala v razmerju do tožeče stranke, med drugim po telefonu, predstavlja zaničevanje osebnosti tožeče stranke in njenega dela. Očitno je tudi, da je M. zaničevala delo tožeče stranke na delovnem mestu in jo celo žalila, in sicer tudi ob prisotnosti tretjih oseb v instituciji. Vedenje M., kot je dokumentirano v spisu, se torej zdi neprimerno in se nikakor ne more šteti za odnos, ki je primeren za člana institucije Unije, ki mora v skladu s členom 31(1) Listine o temeljnih pravicah svojim uradnikom in uslužbencem zagotavljati zdrave in varne delovne pogoje, ki spoštujejo njihovo zdravje, varnost in dostojanstvo.
86 V nasprotju s trditvijo Parlamenta neprimernosti spornega vedenja ne more zmanjšati bližina razmerja med M. in tožečo stranko, ker je ta prijateljica hčerke M., ali ozračje napetosti v ekipi APP, ki je delala za M.
87 Tudi če se predpostavlja, da tožeča stranka – kot je v bistvu M. zatrdila pred posebnim svetovalnim odborom za APP – svojega dela ni opravljala tako, da bi bila M. z njim zadovoljna, da je bila zaposlena zlasti zaradi osebne povezave z M. ali vsaj njeno hčerko ali da je tožeča stranka domnevno nameravala dati odpoved ali celo da je sama podpisovala potne naloge zase ali kršila določbe Kadrovskih predpisov, vključno s snemanjem pogovorov na delovnem mestu brez vednosti M., je imela namreč tožeča stranka še vedno pravico do delovnih pogojev, v katerih se upošteva njeno zdravje in spoštuje njeno dostojanstvo. Take okoliščine, ki lahko morebiti upravičujejo disciplinske ukrepe ali odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izgube zaupanja, nikakor ne dovoljujejo članu institucije Unije ponavljajočega se in namernega neprimernega ravnanja v razmerju do uradnika ali uslužbenca Unije. Vsekakor OPSP v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 31(1) Listine o temeljnih pravicah in členom 12a Kadrovskih predpisov ostaja obvezan, da svojim uradnikom in uslužbencem zagotavlja delovne pogoje, v katerih se upošteva njihovo zdravje in spoštuje njihovo dostojanstvo, ter zlasti delovno okolje, v katerem niso izpostavljeni nobenemu nadlegovanju, ne psihičnemu ne spolnemu.
88 Kar zadeva trditev Parlamenta glede visoke ravni stresa, ki je neločljivo povezana z dejavnostjo članov te institucije, med drugim zaradi nepretrganosti njihovih dejavnosti, kar zanje pomeni, da morajo po potrebi delati ob koncih tedna in včasih tudi med počitnicami, kar naj bi upravičevalo razpoložljivost APP zunaj običajno predvidenih delovnih dni in delovnega časa, je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru ne gre nujno za to, da je M. vzpostavljala stik s tožečo stranko zunaj tega delovnega časa in delovnih dni, temveč v bistvu za neprimernost vedenja M. ne samo na delovnem mestu v delovnem času, temveč tudi v času počitka tožeče stranke, zlasti za ton in vulgarnost nagovorov po telefonu, ki so se ponavljali in ki so posegali v osebno življenje te APP.
89 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je OPSP s tem, da je v drugi odločbi o zavrnitvi pomoči menil, da vedenje M. v obravnavanem primeru ni neprimerno v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, storil napako pri presoji, in to očitno, glede na opredelitev iz navedene določbe.
90 Kar zadeva vprašanje, ali je to vedenje razvrednotilo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto tožeče stranke v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, se zdi tudi, da je OPSP s tem, da je v drugi odločbi o zavrnitvi pomoči menil, da v obravnavanem primeru ni tako, storil napako pri presoji, in to očitno, glede na opredelitev iz navedene določbe.
91 Glede na hudo vulgarnost nagovarjanja tožeče stranke, ki se je ponavljalo, žaljivost in očitno zaničevanje osebnosti tožeče stranke in kakovosti njenega dela, ki so bili izraženi v takih nagovorih, OPSP ne bi smel ugotoviti, da osebnost, dostojanstvo ali psihološka integriteta tožeče stranke niso bili razvrednoteni s takim neprimernim ravnanjem M.
92 Poleg tega, čeprav mnenja medicinskih izvedencev sicer ne morejo sama po sebi dokazovati pravnega obstoja nadlegovanja ali nepravilnega ravnanja institucije glede na njeno dolžnost pomoči (sodbe z dne 6. februarja 2015, BQ/Računsko sodišče, T‑7/14 P, EU:T:2015:79, točka 49; z dne 16. maja 2017, CW/Parlament, T‑742/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:338, točka 69, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 92), so zdravniška potrdila, predložena v obravnavanem primeru, lahko potrdila resničnost škodovanja psihološki integriteti tožeče stranke.
93 Glede na vse zgornje premisleke Splošno sodišče meni, da bi običajno občutljiv zunanji opazovalec, ki pozna posebne delovne razmere poslancev in APP, ugotovil, da je bilo vedenje M. v obravnavani zadevi pretirano in graje vredno ter je lahko razvrednotilo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto tožeče stranke.
94 Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov
95 Tožeča stranka v podporo drugemu tožbenemu razlogu za razglasitev ničnosti trdi, da je OPSP kršil dolžnost pomoči, ki jo je imel v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, in sicer, prvič, ker ni ravnal skrbno in hitro, da bi začel upravno preiskavo in v tem okviru zadevo predložil posebnemu svetovalnemu odboru za APP, zaradi česar naj bi se postopek podaljšal za veliko mesecev; drugič, ker ni ravnal resno, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je OPSP čakal na ugoditev prvi pritožbi, preden se je končno odločil začeti upravno preiskavo, in tretjič, ker je obrazloženo odločbo predsednika poslal na naslov, na katerem ni več prebivala, kar je povzročilo dodatno zamudo dveh mesecev. Tožeča stranka tako očita zamude, s katerimi so bile sprejete različne odločbe OPSP, kar naj bi povzročilo zamudo pri njeni vložitvi tožbe na nacionalni ravni zoper M., ker je menila, da je potrebno, da se lahko pri tej nacionalni tožbi opre na uradno priznanje OPSP, da je obstajalo zatrjevano psihično nasilje.
96 Parlament predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, pri čemer v zvezi s trajanjem obravnave prošnje za pomoč trdi zlasti, da se bi moralo to šteti šele od odločitve z dne 2. junija 2015 o ugoditvi pritožbi tožeče stranke zoper prvo odločbo o zavrnitvi pomoči.
97 V zvezi s tem, ko se pri OPSP ali – odvisno od primera – organu institucije za imenovanja na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vloži prošnja za pomoč v smislu člena 24 navedenih predpisov, mora ta organ zaradi dolžnosti pomoči in če gre za dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik ali uslužbenec, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži dokaz prima facie glede resničnosti napadov, ki naj bi jim bil izpostavljen. Če se predložijo taki dokazi, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti upravno preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju njenega vložnika (sodbe z dne 26. januarja 1989, Koutchoumoff/Komisija, 224/87, EU:C:1989:38, točki 15 in 16; z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 46, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 87).
98 V primeru trditev o nadlegovanju obveznost pomoči zajema predvsem dolžnost uprave, da resno, hitro in popolnoma zaupno preuči pritožbe v zvezi z nadlegovanjem in pritožnika obvesti o ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z njegovo pritožbo (sodbe z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 47; z dne 27. novembra 2008, Klug/EMEA, F‑35/07, EU:F:2008:150, točka 74, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 88).
99 Kar zadeva ukrepe, ki jih je treba sprejeti v položaju, ki – tako kot obravnavani primer – spada na področje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, ima uprava pod nadzorom sodišča Unije široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in načinov za izvajanje navedenega člena 24 (sodbe z dne 15. septembra 1998, Haas in drugi/Komisija, T‑3/96, EU:T:1998:202, točka 54; z dne 25. oktobra 2007, Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 137, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 89).
100 V zvezi s tem je treba že na začetku zavrniti očitek tožeče stranke v zvezi s tem, da je morala vložiti prvo pritožbo, da je domnevno dosegla začetek upravne preiskave. Na eni strani je namreč OPSP s tem, da je 22. maja 2014 posebnemu svetovalnemu odboru za APP prvič predložil zadevo v zvezi s tožečo stranko, začel prvo upravno preiskavo s tem, da je zanjo pooblastil ta organ – preiskavo, v kateri je ta odbor zaslišal tožečo stranko, M. in dva druga APP. Na drugi strani tožeča stranka ne more očitati OPSP, ki ga je predstavljal generalni sekretar, da je ugodil njeni pritožbi in odločil, da se njena zadeva ponovno predloži temu odboru. Poleg tega ob upoštevanju široke diskrecijske pravice OPSP pri izbiri ukrepov in načinov uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov okoliščina, da je generalni sekretar ugodil tej pritožbi, ne more pomeniti njegovega priznanja, da je pri prvi odločbi o zavrnitvi pomoči obstajala očitna napaka pri presoji.
101 V zvezi s splošno zamudo, s katero je bila obravnavana prošnja za pomoč v obravnavanem primeru, je treba spomniti, da Kadrovski predpisi ne vsebujejo posebne določbe glede roka, v katerem mora uprava izvesti upravno preiskavo, med drugim v primeru psihičnega nasilja, zato mora OPSP na tem področju upoštevati načelo razumnega roka (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točki 59 in 62). V zvezi s tem mora zadevna institucija ali organ Unije pri izvajanju upravne preiskave poskrbeti, da je vsak akt sprejet v razumnem roku glede na prejšnjega (glej sodbo z dne 10. junija 2016, HI/Komisija, F‑133/15, EU:F:2016:127, točka 112 in navedena sodna praksa), in v nasprotju s trditvijo Parlamenta OPSP s tem, da sta tožeča stranka in M. zapustili institucijo, ni bil razrešen obveznosti, da ravna hitro pri obravnavanju prošnje za pomoč, zlasti glede na cilje, ki so mu določeni v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, ki so navedeni zgoraj v točkah 97 in 98.
102 V zvezi s tem se zdi, da je v obravnavanem primeru OPSP pri izvajanju svoje dolžnosti pomoči kršil svojo obveznost, da deluje hitro, iz člena 24 Kadrovskih predpisov. Potem ko je kolegij kvestorjev 15. julija 2014 sprejel svoje ugotovitve, je namreč OPSP čakal vse do 12. novembra 2014, torej skoraj štiri mesece, da se je odločil zavrniti prošnjo za pomoč, to odločitev pa je nazadnje 2. junija 2015 sporočil generalni sekretar, ki je odločal o pritožbi z dne 12. februarja tistega leta. Čeprav je bilo tako pritožbi tožeče stranke ugodeno 2. junija 2015, ji je OPSP šele 22. decembra 2015, torej več kot šest mesecev pozneje, poslal obrazloženo odločbo predsednika, ki je temeljila na drugem poročilu posebnega svetovalnega odbora za APP z dne 29. oktobra 2015, ki poleg tega ni menil, da bi bilo treba ponovno zaslišati različne zadevne osebe, katerih zaslišanja bi lahko bila razlog za tako obdobje šestih mesecev.
103 Poleg tega, ne glede na trditev Parlamenta, da tožeča stranka takrat OPSP ni sporočila svojega novega naslova, se zdi, da čeprav se je tožeča stranka odločila, da jo bodo v predhodnem postopku, vključno z vložitvijo pritožb iz točk 11 in 13 zgoraj, zastopali njeni odvetniki, je OPSP obrazloženo odločbo predsednika poslal na naslov, na katerem tožeča stranka ni več prebivala, in je šele 25. februarja 2016 sprejel pobudo, da ji jo posreduje prek njenih odvetnikov, kar je pomenilo dodatno zamudo dveh mesecev pri obravnavanju prošnje za pomoč.
104 Pri tem pa okoliščina, da OPSP ni primerno hitro odgovoril na prošnjo za pomoč v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, s čimer je kršil dolžnost skrbnega ravnanja, čeprav lahko povzroči odgovornost zadevne institucije za morebitno škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, sama po sebi ne more vplivati na zakonitost druge odločbe o zavrnitvi pomoči v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov. Kršitev načela upoštevanja razumnega roka lahko namreč upraviči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete ob koncu upravnega postopka, kot je druga odločba o zavrnitvi pomoči, samo če lahko pretirano trajanje vpliva na samo vsebino odločbe, sprejete ob koncu upravnega postopka (glej v tem smislu sklep z dne 13. decembra 2000, SGA/Komisija, C‑39/00 P, EU:C:2000:685, točka 44; sodbi z dne 6. decembra 2012, Füller‑Tomlinson/Parlament, T‑390/10 P, EU:T:2012:652, točka 116, in z dne 18. maja 2009, Meister/UUNT, F‑138/06 in F‑37/08, EU:F:2009:48, točka 76 in navedena sodna praksa), kar pa v obravnavanem primeru ni tako.
105 V obravnavanem primeru torej pomanjkanje hitrosti OPSP pri obravnavanju prošnje za pomoč vsekakor pomeni kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov in ga je treba v tem okviru upoštevati pri preučitvi odškodninskega zahtevka, vendar samo po sebi ne more utemeljiti razglasitve ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči.
106 V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in delno brezpredmeten.
107 Glede na vse zgornje premisleke in ne da bi bilo treba odločiti o predlogu tožeče stranke, naj se Parlamentu odredi predložitev osnutka poročila, ki je bil prvotno posredovan kvestorjem, je treba ugoditi predlogom za razglasitev ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči, kot je bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe, zaradi napake OPSP pri presoji o tem, ali v obravnavanem primeru obstaja vedenje M., ki pomeni psihično nasilje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov.
Odškodninski zahtevek
108 Tožeča stranka v okviru odškodninskega zahtevka Splošnemu sodišču predlaga, naj Parlamentu naloži povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi tega, ker je OPSP kršil dolžnost pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov, med drugim zaradi predolgega trajanja postopka, zaradi česar je bila v stanju negotovosti in zaskrbljenosti, ni mogla začeti procesa psihološkega okrevanja in ni prejela pomoči, ki jo je potrebovala za vložitev tožbe pri nacionalnem sodišču proti M. Ta nepremoženjska škoda naj bi bila ločena od nezakonitosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči, ki je predmet prvega tožbenega razloga. Zato naj taka nepremoženjska škoda ne bi mogla biti povrnjena zgolj z razglasitvijo ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči.
109 Parlament predlaga zavrnitev odškodninskega zahtevka.
110 Najprej, kar zadeva povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka zaradi obravnavanega vedenja M., ki ga tožeča stranka opisuje v svojih pisanjih, je treba spomniti, da v skladu s členom 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov Unija pomaga uradniku ali uslužbencu, „zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog“. Poleg tega v skladu s členom 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov Unija „[u]radniku solidarno povrn[e] tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo“.
111 V zvezi s tem je namen obveznosti pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov, da institucija obvaruje svoje uradnike in uslužbence pred ravnanji tretjih oseb, ne pa pred ravnanjem same institucije, saj nadzor nad njem spada na področje uporabe drugih določb Kadrovskih predpisov (sodbi z dne 17. decembra 1981, Bellardi‑Ricci in drugi/Komisija, 178/80, EU:C:1981:310, točka 23, in z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija, T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456, točka 45). Pri tem se lahko v smislu te določbe drugi uradniki ali uslužbenci ali člani institucije Unije, kot je M., štejejo za tretje osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 1979, V./Komisija, 18/78, EU:C:1979:154, točka 15).
112 Tako mora v skladu s členom 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov tožeča stranka v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja M., dejansko, tako kot je navedla, na prvem mestu zahtevati povrnitev take škode z odškodninsko tožbo pri nacionalnem sodišču, saj je jasno, da se lahko v skladu z navedeno določbo Kadrovskih predpisov šele takrat, kadar take škode ni mogoče povrniti, od OPSP zahteva solidarna povrnitev škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi takega ravnanja „tretje osebe“ v smislu navedene določbe.
113 Kljub temu je treba opozoriti, da bi se lahko od OPSP v okviru njegove dolžnosti pomoči že prej zahtevala pomoč tožeči stranki, med drugim finančna, pri prizadevanju za tako povrnitev škode (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 57), v obravnavanem primeru za to, da bi s sodnim postopkom „s pomočjo“ dosegla priznanje, da ravnanje, ki je vplivalo nanjo zaradi njenega položaja ali nalog in ki je bilo razlog za prošnjo za pomoč, ni zakonito in da je zaradi njega upravičena do povrnitve škode na nacionalnem sodišču (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija, T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456, točka 42 in navedena sodna praksa).
114 Pri tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta, kot je druga odločba o zavrnitvi pomoči, sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil. Vendar tako ne more biti, če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131; z dne 16. maja 2017, CW/Parlament, T‑742/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:338, točka 64, in z dne 19. maja 2015, Brune/Komisija, F‑59/14, EU:F:2015:50, točka 80).
115 V obravnavanem primeru nepremoženjska škoda, ki jo navaja tožeča stranka, ne izhaja iz napake pri presoji, ki jo je storil OPSP in ki je bila predmet prvega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči, temveč iz kršitve obveznosti pomoči OPSP iz člena 24 Kadrovskih predpisov, ki je bila predmet drugega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti.
116 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v okviru obravnave drugega tožbenega razloga ugotovilo, da je OPSP kršil svojo dolžnost pomoči, med drugim s tem, da ni dovolj hitro obravnaval prošnje za pomoč, vendar da taka nezakonitost ne more biti razlog za razglasitev ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči.
117 V teh okoliščinah je treba šteti, da je mogoče nepremoženjsko škodo, ki jo navaja tožeča stranka, ločiti od nezakonitosti, in sicer napake pri presoji, na kateri temelji razglasitev ničnosti druge odločbe o zavrnitvi pomoči, in da te škode nikakor ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.
118 V okoliščinah obravnavanega primera, med drugim glede na spremembe stališča OPSP, ki so privedle do druge predložitve zadeve posebnemu svetovalnemu odboru za APP, in nerazumno obdobje več kot dveh let, ki ga je OPSP potreboval za obravnavo prošnje za pomoč, s čimer je tožečo stranko izpostavil negotovosti in ji preprečil začetek sodnega postopka proti M. ali vsaj zadržal tak postopek, Splošno sodišče meni, da bo nepremoženjska škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, pravično ocenjena, če odškodnino za to škodo določi ex æquo et bono in tako, kot zahteva tožeča stranka, na 10.000 EUR.
119 Kar zadeva predlog tožeče stranke, da se prejeta odškodnina, če je ustrezno, poveča za zamudne obresti po osnovni obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), Splošno sodišče meni, da je treba temu ugoditi in, ker ni naveden datum, od katerega naj bi te zamudne obresti tekle, za ta datum šteti datum izreka te sodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 16. maja 2017, CW/Parlament, T‑742/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:338, točka 67, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 127).
120 Glede na vse zgoraj navedene premisleke je treba drugo odločbo o zavrnitvi pomoči razglasiti za nično zaradi napake pri presoji, ki je vplivala na to odločbo, in Evropskemu parlamentu naložiti, da tožeči stranki plača znesek 10.000 EUR za utrpljeno nepremoženjsko škodo, povečan za zamudne obresti, ki tečejo od datuma izreka te sodbe in so izračunane po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja.
Stroški
121 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Parlament s predlogi ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropskega parlamenta z dne 30. junija 2016, s katero je organ te institucije, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zavrnil prošnjo za pomoč, ki jo je Michela Curto vložila 14. aprila 2014, se razglasi za nično.
2. Evropskemu parlamentu se naloži, da M. Curto plača znesek 10.000 EUR za utrpljeno nepremoženjsko škodo, povečan za zamudne obresti, ki tečejo od datuma izreka te sodbe in so izračunane po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja.
3. Parlamentu se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Nihoul | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. julija 2018.
Podpisi