Language of document : ECLI:EU:T:2019:398

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)

z dne 11. junija 2019(*)

„Javni uslužbenci – Nekdanji uradniki – Preiskava urada OLAF – Zadeva ‚Eurostat‘ – Posredovanje informacij o dejstvih, ki bi lahko imela za posledico kazenski pregon, nacionalnim pravosodnim organom – Neobstoj predhodne obvestitve potencialno zadevnih uradnikov – Domnevno nastala škoda zaradi ravnanja urada OLAF in Komisije med postopkom na prvi stopnji – Nepremoženjska in premoženjska škoda ter telesne bolečine – Vzročna zveza“

V zadevi T‑138/18,

Fernando De Esteban Alonso, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Saint-Martin-de-Seignanxu (Francija), ki ga zastopa C. Huglo, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata R. Striani in J. Baquero Cruz, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter telesne bolečine, ki naj bi jih utrpela tožeča stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi D. Gratsias, predsednik, I. Labucka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Urad za boj proti goljufijam (OLAF), ustanovljen s Sklepom Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom z dne 28. aprila 1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 110), je odgovoren zlasti za izvajanje notranjih upravnih preiskav, ki so namenjene preiskovanju težjih dejanj v zvezi z opravljanjem poklicnega dela, ki lahko pomenijo kršitev obveznosti uradnikov in uslužbencev Unije, pri katerih obstaja možnost uvedbe disciplinskega in, v nekaterih primerih, kazenskega pregona.

2        Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91) ureja inšpekcije, preglede in druge ukrepe, ki jih izvajajo uslužbenci OLAF pri opravljanju svojih delovnih nalog. Preiskave, ki jih izvaja urad OLAF, so sestavljene iz „zunanjih“ preiskav, torej zunaj institucij Unije, in iz „notranjih“ preiskav, torej znotraj institucij. Ta uredba je bila razveljavljena z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja urad OLAF (UL 2013, L 248, str. 1).

3        V uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1073/1999 je bilo navedeno:

„ker je treba te preiskave izvajati v skladu s Pogodbo in zlasti s Protokolom o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, ob upoštevanju Kadrovskih predpisov za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti […] ter v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načelo poštenosti, pravice vpletenih oseb, da izrazijo svoje mnenje o dejstvih, ki jih zadevajo, in načela, da lahko ugotovitve preiskave temeljijo izključno na dejstvih z dokazno vrednostjo; ker morajo v ta namen institucije, organi, uradi in agencije določiti pogoje za izvajanje takšnih notranjih preiskav; ker je zato treba Kadrovske predpise spremeniti, da bi opredelili pravice in obveznosti uradnikov in drugih uslužbencev v zvezi z notranjimi preiskavami“.

4        V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 1073/1999 je bilo navedeno:

„ker so pristojni nacionalni organi ali institucije, organi, uradi ali agencije tisti, ki določijo, kakšni ukrepi se morajo po končani preiskavi sprejeti na podlagi poročila, ki ga pripravi [urad OLAF]; ker je kljub temu direktor [urada OLAF] dolžan pravosodnim organom države članice takoj poslati podatke, ki jih [urad OLAF] pridobi med notranjo preiskavo, o okoliščinah, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek“.

5        V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1073/1999 je bilo navedeno:

„ker se morajo poročila v upravnih in sodnih postopkih šteti za dopustne dokaze, da bi se zagotovilo upoštevanje ugotovitev preiskav, ki jih izvajajo uslužbenci urada, in da se izvedejo zahtevani nadaljnji ukrepi; ker morajo biti v ta namen pripravljena na način, ki je skladen s pravili za pripravo upravnih poročil v državah članicah“.

6        Člen 4 Uredbe št. 1073/1999 je določal:

„Notranje preiskave

1.      [Urad OLAF] opravlja upravne preiskave v institucijah, organih, uradih in agencijah […] na področjih iz člena 1.

Te notranje preiskave se izvajajo po pravilih iz Pogodb, zlasti Protokola o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, in ob ustreznem upoštevanju Kadrovskih predpisov pod pogoji in v skladu s postopki, predvidenimi v tej uredbi in v sklepih, ki jih sprejme vsaka institucija, organ, urad in agencija. Institucije se med seboj posvetujejo o pravilih, ki jih določijo s temi sklepi.

[…]

5.      Če se pri preiskavah pokaže morebitna osebna vpletenost člana, vodstva, uradnika ali drugega uslužbenca, mora biti o tem obveščena institucija, organ, urad ali agencija, ki ji pripada.

Kjer je zaradi preiskave potrebna popolna zaupnost ali uporaba preiskovalnih sredstev, ki spadajo v pristojnost nacionalne sodne oblasti, se lahko razkritje takšnih podatkov začasno odloži.

[…]“.

7        Člen 9 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Poročilo o opravljeni preiskavi in sprejeti ukrepi po zaključku preiskave“ je določal:

„1.      Po zaključku preiskave, ki jo izvede [urad OLAF], ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja [urada OLAF] o ukrepih, ki jih je treba sprejeti.

2.      Pri pripravi takšnih poročil se morajo upoštevati postopkovne zahteve, določene v nacionalni zakonodaji posamezne države članice. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna.

3.      Poročila, pripravljena po opravljeni zunanji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo pristojnim organom zadevnih držav članic v skladu s pravili, ki veljajo za zunanje preiskave.

4.      Poročila, pripravljena po opravljeni notranji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji. Institucija, organ, urad ali agencija na podlagi notranje preiskave sproži ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne, kakor zahtevajo rezultati teh preiskav, in o tem poroča direktorju [urada OLAF] v roku, ki ga ta določi v ugotovitvah na koncu poročila.“

8        Člen 10 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Podatki, ki jih pošilja [urad OLAF]“, je določal:

„1.      [Urad OLAF] lahko kadar koli pošlje pristojnim organom zadevne države članice podatke, ki jih je pridobil med zunanjo preiskavo, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe in na določbe Uredbe (Euratom, ES) št. 2185/96.

2.      Direktor [urada OLAF] pošlje sodnim organom države članice podatke, ki jih je urad pridobil med notranjo preiskavo zadev, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe. Ob upoštevanju zahtev preiskave o tem hkrati obvesti tudi zadevno državo članico.

3.      [Urad OLAF] lahko kadar koli pošlje instituciji, organu, uradu ali agenciji podatke, ki jih je pridobil med notranjo preiskavo, brez vpliva na člena 8 in 9 te uredbe.“

9        V členu 4 Sklepa Sveta 1999/396/ES, ESPJ, Euratom z dne 2. junija 1999 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 118) so določeni načini za obveščanje zainteresiranih strani z naslednjimi besedami:

„O vsaki možni osebni vpletenosti člana, uradnika ali uslužbenca Komisije je treba zainteresirano stran takoj obvestiti, pod pogojem, da to ne ogrozi preiskave. V nobenem primeru se ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati člana, uradnika ali uslužbenca Komisije, ne da bi zainteresirana stran imela možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanjo.

V primerih, ko se zaradi preiskovanja zahtevajo popolna tajnost in uporaba preiskovalnih postopkov, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa, se lahko obveznost, da je treba člana, uradnika ali uslužbenca Komisije pozvati, naj izrazi svoja stališča, odloži v soglasju s predsednikom ali generalnim sekretarjem Komisije.“

10      V členu 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, o pravici do poštenega sojenja je določeno:

„2.      Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

3.      Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

(a)      da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni;

(b)      da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;

[…]“.

11      Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa:

„Člen 41

Pravica do dobrega upravljanja

1.      Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

2.      Ta pravica vključuje predvsem:

–        pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;

–        pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti;

–        obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.

3.      Vsakdo ima pravico, da mu Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

[…]

Člen 48

Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe

1.      Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.

2.      Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“

 Dejansko stanje

12      Tožeča stranka, Fernando De Esteban Alonso, je nekdanji uradnik Evropske komisije, ki je med drugim opravljal naloge direktorja direktorata za informatiko, publikacije in zunanje odnose pri Statističnem uradu Evropske unije (v nadaljevanju: Eurostat).

13      Eurostat je od leta 1996 zbrane statistične podatke razširjal javnosti ob podpori Urada za publikacije Evropske unije, ki je vzpostavil mrežo prodajnih točk, imenovanih datashopi (v nadaljevanju: datashopi). Odnosi med Eurostatom, Uradom za publikacije Evropske unije in vsakim datashopom so bili urejeni s tristranskimi pogodbami. Datashopi so določali zapleten sistem medsebojnega plačevanja storitev, ki je Eurostatu omogočal, da prejme do 55 % cene, ki se je zaračunavala pri dajanju teh podatkov na trg.

14      Pri notranji reviziji so bile septembra 1999 ugotovljene nepravilnosti pri finančnem upravljanju pogodb, ki jih je Eurostat sklenil z družbami Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire, ki naj bi omogočile zbiranje „finančnih sredstev“, za katera se niso uporabljala proračunska pravila Komisije. Na podlagi tega poročila je generalni direktorat, pristojen za finančni nadzor, 17. marca 2000 zadevo predložil uradu OLAF. Urad OLAF je uvedel več preiskav, med drugim glede pogodb, ki jih je Eurostat sklenil z družbami Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire, ter glede finančnih pomoči, ki so jim bile dodeljene. Med eno od teh preiskav je urad OLAF zbral informacije, katerih namen je bil dokazati, da je finančni mehanizem, vzpostavljen s tristranskimi pogodbami z datashopi v Luxembourgu (Luksemburg), Bruslju (Belgija) in Madridu (Španija), omogočal, da so bili iz dela „prihodki“ proračuna Unije izvzeti zneski, ki so legitimno spadali vanj.

15      Generalni direktor urada OLAF je 19. marca 2003 francoskim pravosodnim organom poslal dopis o zadevi „Pošiljanje informacij o dejstvih, za katera se lahko dobi kazensko kvalifikacijo CMS št. IO/2002/0510 ‐ Eurostat/Datashop/Planistat“, ki mu je bil priložena dopis dveh preiskovalcev urada OLAF, ki je bila istega dne poslana generalnemu direktorju urada OLAF in katere zadeva je bila „Ovadba dejstev, ki bi lahko imela kazensko kvalifikacijo CMS št. IO/2002/0510 ‐ Eurostat/Datashop/Planistat“ (v nadaljevanju: dopis z dne 19. marca 2003). Po tem sporočilu je državni tožilec pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) 4. aprila 2003 uvedel preiskavo zaradi dejanj prikrivanja in soudeležbe pri zlorabi zaupanja.

16      Generalni direktor urada OLAF je 3. aprila 2003 generalnemu sekretarju Komisije poslal sestavljeno poročilo o tekočih preiskavah o Eurostatu.

17      Komisija je 10. julija 2003 pri državnem tožilcu pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) vložila tožbo zoper X. Uveljavljala je tudi premoženjskopravni zahtevek.

18      Notranja preiskava urada OLAF o zadevi „Datashop – Planistat“ je bila zaključena 25. septembra 2003. Končno poročilo o preiskavi in priloge k njemu so bili predloženi francoskemu pravosodnemu organu.

19      Komisija je 29. januarja 2004 v odgovor na zahtevo državnega tožilstva dovolila, da se tožeči stranki odvzame imuniteta v skladu s členom 17, drugi odstavek, Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije. Nato je Komisija uvedla disciplinski postopek zoper tožečo stranko (št. 04/001).

20      Francoska kriminalistična policija je tožečo stranko po navodilu državnega tožilca pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) 7. julija 2008 kot pričo povabila na zaslišanje zaradi dejanj, povezanih s Komisijo, v okviru izvrševanja zaprosila za pravno pomoč št. 2268/03/19.

21      Tožeča stranka je bila na zaslišanju 9. septembra 2008 pridržana, naslednji dan, 10. septembra 2008, pa je bila zoper njo uvedena preiskava zaradi zlorabe zaupanja, ker je „v L[uksemburgu], B[elgiji] in Š[paniji] v letih od 1995 do 1997 […] zlorabila del sredstev iz proračuna Skupnosti za ustanovitev vzporedne blagajne v povezavi z [datashopi] v L[uxembourgu], B[ruslju] in M[adridu], izdajala naloge za uporabo teh sredstev in dosegla obračunavanje previsokih cen družbi [C.] za statistične storitve“.

22      Tožeča stranka je 15. septembra 2008, potem ko je bila zoper njo uvedena preiskava, pri Komisiji vložila prvo prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se je uporabljala za dejansko stanje v obravnavani zadevi (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). Ta prošnja je bila zavrnjena s sklepom Komisije z dne 17. decembra 2008.

23      Tožeča stranka je 18. februarja 2009 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper zavrnitev prošnje za pomoč. Ta pritožba zoper zavrnitev pomoči je bila zavrnjena s sklepom organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) z dne 1. aprila 2009.

24      Francosko državno tožilstvo je 21. januarja 2013 predlagalo ustavitev postopka za vse osebe, zoper katere je bila uvedena preiskava, vključno s tožečo stranko. Sledil je sklep o ustavitvi postopka, ki ga je preiskovalni sodnik pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) izdal 9. septembra 2013 (v nadaljevanju: sklep o ustavitvi postopka).

25      Komisija se je kot oškodovanka 17. septembra 2013 pritožila zoper sklep o ustavitvi postopka.

26      Tožeča stranka je 12. decembra 2013 pri Komisiji vložila drugo prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Ta druga prošnja za pomoč je bila zavrnjena s sklepom Komisije z dne 6. maja 2014.

27      Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 23. junija 2014 razsodilo, da je pritožba Komisije neutemeljena, in potrdilo sklep o ustavitvi postopka z obrazložitvijo, da se „razkrita dejanja […] nanašajo na nespoštovanje evropskih proračunskih pravil, ki je obstajalo zaradi malomarnosti [pri] preverjanjih in zanemarjanja finančnega nadzora“, da „zgolj neupoštevanje določb o finančnem nadzoru in proračunskih pravil Skupnosti ne zadošča, da se [neki] položaj opredeli kot [zloraba sredstev Skupnosti]“, da „zoper nikogar ni zadostnih dokazov za zlorabo zaupanja [in] da zadevnih dejstev ni mogoče drugače kazensko opredeliti, zlasti ne kot ponarejanje ali uporabo ponarejenih listin […], zaradi neobstoja elementa namernosti“.

28      Komisija je 27. junija 2014 vložila kasacijsko pritožbo zoper sodbo, s katero je bila potrjena ustavitev postopka (glej točko 27 zgoraj).

29      Tožeča stranka je 28. julija 2014 na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov pri Komisiji vložila pritožbo zoper drugo zavrnitev prošnje za pomoč. Ta pritožba je bila dopolnjena 18. avgusta 2014. OI je dopolnjeno pritožbo tožeče stranke zavrnil s sklepom z dne 21. novembra 2014.

30      Tožeča stranka je 24. februarja 2015 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo (zadeva F‑35/15), s katero je predlagala, naj se sklep OI z dne 21. novembra 2014 o zavrnitvi pritožbe v zvezi s prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov razglasi za ničen, Komisiji pa naloži plačilo začasnega zneska v višini 17.242,51 EUR.

31      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 15. julija 2015, De Esteban Alonso/Komisija (F‑35/15, EU:F:2015:87), tožbo zavrnilo. Tožeča stranka je 16. septembra 2015 vložila pritožbo zoper ta sklep.

32      Preiskovalni in disciplinski urad Komisije je z dopisom z dne 10. aprila 2016 tožečo stranko obvestil o odločitvi, da se njena zadeva zaključi.

33      Cour de cassation (francosko kasacijsko sodišče) je s sodbo z dne 15. junija 2016 zavrnilo pritožbo Komisije.

34      Splošno sodišče je s sodbo z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija (T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456), zavrnilo pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep z dne 15. julija 2015, De Esteban Alonso/Komisija (F‑35/15, EU:F:2015:87).

35      Tožeča stranka je 22. decembra 2016 na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vložila zahtevek za povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi ravnanja Komisije. OI je s sklepom z dne 3. maja 2017 ta zahtevek zavrnil kot neutemeljen.

36      Tožeča stranka je 1. avgusta 2017 vložila pritožbo zoper ta sklep o zavrnitvi njenega zahtevka za povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi ravnanja Komisije.

37      OI je s sklepom z dne 29. novembra 2017 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

 Postopek in predlogi strank

38      Tožeča stranka je 28. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

39      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika 18. januarja 2019 Komisijo pozvalo, naj odgovori na vprašanja in predloži dokumente o zadevi. To zahtevo je izpolnila 6. februarja 2019.

40      V skladu s členom 106(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če glavne stranke v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka niso podale predloga, naj se opravi obravnava, odloči, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka. V tem primeru Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu o zadevi dovolj poučeno in je, ker ni bilo takega predloga, sklenilo, do odloči brez ustnega dela postopka.

41      Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        uradu OLAF naloži, naj „predloži dopis z dne 19. marca 2003 v zvezi z zadevo Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, ter Komisiji naloži, naj ji izplača 1.102.291,68 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter telesne bolečine, ki naj bi jih utrpela“;

–        Komisiji naloži plačilo 3000 EUR iz naslova dodatnih stroškov in izdatkov.

42      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za neutemeljeno in jo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

43      Tožeča stranka v podporo tožbi trdi, da urad OLAF in Komisija nista spoštovala načela dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice do obrambe, kot jih zagotavljajo Listina in določbe Uredbe št. 1073/1999. Tožeča stranka v bistvu navaja, da sta urad OLAF in Komisija storila napake, po eni strani ker ni bila zaslišana, preden so bila obremenilna dejstva poslana francoskim organom, in po drugi strani ker je Komisija neutemeljeno nadaljevala kazenski postopek zoper njo. Tožeča stranka navaja, da je zaradi teh napak utrpela resno premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter telesne bolečine, ki so v neposredni vzročni zvezi z domnevnimi napakami, ki sta jih storila urad OLAF in Komisija.

44      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Uvodne ugotovitve

45      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v okviru odškodninskega zahtevka, ki ga vloži uradnik ali uslužbenec, odgovornost Unije podana ob izpolnitvi vseh pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode in obstoj vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 45 in navedena sodna praksa). Ti trije pogoji so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost Unije ne nastane (sodba z dne 13. decembra 2018, UP/Komisija, T‑706/17, neobjavljena, EU:T:2018:924, točka 72).

46      V zvezi s tem je treba pojasniti, da za spor na področju javnih uslužbencev na podlagi člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vključno s sporom za povračilo škode uradniku ali uslužbencu, veljajo posebna pravila, različna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU. Iz Kadrovskih predpisov namreč med drugim izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovnopravno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe. To ravnovesje je namenjeno predvsem ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene institucijam. To pomeni, da Unija kot delodajalka nosi precejšnjo odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka (glej sodbo z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 46 in navedena sodna praksa).

47      V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da so trije pogoji, ki se za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije zahtevajo v skladu s sodno prakso, izpolnjeni. Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti pogoj v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, očitanega uradu OLAF in Komisiji, nato pogoj v zvezi s škodo in nazadnje pogoj v zvezi z vzročno zvezo med prejšnjima elementoma.

 Nezakonitost ravnanja urada OLAF in Komisije

48      Tožeča stranka trdi, da sta napake storila oba, urad OLAF in Komisija. V zvezi s tem trdi, da nista spoštovala načela dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice do obrambe, kot jih zagotavljajo Listina in določbe Sklepa št. 1999/396.

49      Prvič, tožeča stranka trdi, da je urad OLAF kršil njeno pravico do obrambe in člen 4 Sklepa 1999/396. Najprej navaja, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 124), ki se nanaša na isto zadevo „Eurostat“, izjavilo, da je bil dopis z dne 19. marca 2003, ki ga je urad OLAF poslal francoskim pravosodnim organom, del notranje preiskave. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da bi morala biti, ker gre za dopis o notranji preiskavi, uvedeni proti njej, pred pošiljanjem obveščena in zaslišana o dejstvih, ki jo zadevajo, v skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 in kot je to bilo priznano v sodni praksi Splošnega sodišča v zadevi Franchet in Byk/Komisija. Poleg tega trdi, de je urad OLAF storil dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki podeljuje pravice posameznikom, na podlagi pravil o notranjih preiskavah OLAF, ker obveznosti, da je treba tožečo stranko pozvati, naj izrazi svoja stališča, ni odložil v soglasju z generalnim sekretarjem Komisije, če je uprava menila, da ga o preiskavi ni mogoče obvestiti.

50      Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila pravila o disciplinskem postopku iz Uredbe št. 1073/1999, ker je v postopkih pred francoskimi sodišči uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, ne da bi bila notranja preiskava, ki jo je vodil urad OLAF, zaključena.

51      Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila pravico do dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je podaljševala sodne postopke zoper njo in celo vložila pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ne da bi predložila zadostne dokaze zoper tožečo stranko.

52      Komisija trdi, da ni storila napake, za katero bi lahko odgovarjala, in predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

 Nezakonitost ravnanja urada OLAF

53      Tožeča stranka trdi, da bi morala biti obveščena in zaslišana o dejstvih, ki jo zadevajo, preden je urad OLAF dopis z dne 19. marca 2003 poslal francoskim pravosodnim organom. Pri svojih trditvah se opira na sodbo z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257), v kateri naj bi Splošno sodišče preiskavo, ki jo je izvedel urad OLAF, opredelilo kot notranjo preiskavo in menilo, da je na podlagi člena 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396 urad OLAF z neupoštevanjem obveznosti obveščanja storil dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki podeljuje pravice posameznikom.

54      Komisija trdi, da tožeča stranka ni bila v nobenem od obeh položajev, določenih v členu 4 Sklepa 1999/396, ker je informacije iz dopisa z dne 19. marca 2003, ki jo je urad OLAF poslal nacionalnim organom, niso osebno zadevale in poimensko imenovale.

55      Uvodoma je treba spomniti, da je v skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 obveščanje uradnikov, ki jih preiskava zadeva, predvideno samo v okviru notranjih preiskav. V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 124 sodbe z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257), da se je pošiljka z dne 19. marca 2003 s spisom Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom nanašala na notranjo preiskavo. Zato se navedena določba uporablja tudi za obravnavani primer.

56      Iz določb člena 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396 izhaja, da mora biti zadevni uradnik hitro obveščen o svoji morebitni osebni vpletenosti, če to ne škodi preiskavi, in da se v nobenem primeru ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati uradnik Komisije, ne da bi zainteresirani imel možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanj.

57      Neupoštevanje teh določb, ki določajo pogoje, v katerih je spoštovanje pravice do obrambe zadevnega uradnika lahko usklajeno z zahtevami zaupnosti, ki so značilne za vse preiskave te vrste, bi pomenilo kršitev postopkovnih pravil, ki veljajo pri postopku preiskave (sodba z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 129).

58      Vendar člen 4 Sklepa 1999/396 ne zadeva izrecno pošiljanja informacij državnim pravosodnim organom in torej ne določa, da je treba pred tem obvestiti zadevnega uradnika. V skladu s členom 10 Uredbe št. 1073/1999 namreč urad OLAF lahko (zunanje preiskave) ali mora (notranje preiskave) informacije poslati državnim pravosodnim organom. Do tega posredovanja informacij lahko torej pride pred „ugotovitvami ob koncu preiskave“, ki so običajno vključene v poročilo o preiskavi (sodba z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 130).

59      Vendar je treba spomniti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 132), menilo, da v času posredovanja informacij državnim pravosodnim organom ni obstajalo nobeno poročilo v smislu člena 9 Uredbe št. 1073/1999, ki bi ga urad OLAF predal Komisiji in bi osebno obtoževalo tožeči stranki v tisti zadevi. Kljub temu je Splošno sodišče ugotovilo, da je dopis z dne 19. marca 2003, posredovan francoskim nacionalnim pravosodnim organom, vseboval „ugotovitve, ki poimensko zadevajo“ Y. Francheta in D. Byka, ki bi morala biti pred posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom na podlagi člena 4 Sklepa 1999/396 obveščena in zaslišana glede dejstev, ki ju zadevajo (sodba z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 145).

60      Splošno sodišče je v zadevi Franchet in Byk/Komisija ugotovilo, da čeprav člen 4 Sklepa 1999/396 določa izjemo v primerih, ko se zaradi preiskovanja zahteva popolna tajnost, v skladu s katero se obveznost poziva uradniku, da izrazi svoje stališče, lahko odloži, če se s tem strinja generalni sekretar Komisije, pogoja za uporabo te izjeme nista bila izpolnjena in da je posledično urad OLAF z neupoštevanjem dolžnosti obveščanja storil dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki daje pravice posameznikom.

61      V obravnavanem primeru Komisija trdi, da navedene sodne prakse ni mogoče uporabiti za tožečo stranko, ker je informacije iz dopisa z dne 19. marca 2003, ki ga je urad OLAF poslal nacionalnim organom, niso osebno zadevale in poimensko imenovale.

62      V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396 o podrobnih pravilih obveščanja zainteresiranih strani določa:

„O vsaki možni osebni vpletenosti člana, uradnika ali uslužbenca Komisije je treba zainteresirano stran takoj obvestiti, pod pogojem, da to ne ogrozi preiskave. V nobenem primeru se ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati člana, uradnika ali uslužbenca Komisije, ne da bi zainteresirana stran imela možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanjo.“

63      Vendar je treba to določbo razlagati v skladu s členom 41(2)(a) Listine, tako da, prvič, določa splošno obveznost za ves čas preiskave, da je treba zadevno osebo obvestiti, čim se pojavi možnost njene „osebne vpletenosti“, razen če lahko to obvestilo ogrozi preiskavo. Drugič, ta obveznost obveščanja postane še toliko pomembnejša („v [vsakem] primeru“), kadar se „v ugotovitvah […] poimensko imen[uje] […] uradnik[a]“. V takem primeru mora namreč zadevna oseba imeti možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanjo nanašajo, preden urad OLAF poda ugotovitve preiskave, ki to osebo poimensko zadevajo.

64      Zato je treba preučiti, ali iz informacij, posredovanih francoskim pravosodnim organom v dopisu z dne 19. marca 2003, izhaja možnost „osebne vpletenosti“ tožeče stranke oziroma ali je te informacije mogoče šteti za „ugotovitve, ki poimensko imenujejo“ tožečo stranko, v smislu člena 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396.

65      Najprej je treba navesti, da je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala, naj uradu OLAF naloži, naj dopis z dne 19. marca 2003, vložen v spis v zadevi Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, predloži „v celoti in brez izpustov“. Vendar je treba, tudi če tožeča stranka s tem predlogom Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj sprejme ukrep procesnega vodstva v zvezi s Komisijo, ugotoviti, da je v obravnavani zadevi Komisija dopis priložila odgovoru na tožbo (Priloga B.2) in da je Splošno sodišče seznam prilog k dopisu in zadevne priloge že zahtevalo v okviru ukrepov procesnega vodstva.

66      Najprej je treba navesti, da je generalni direktor urada OLAF v spremnem dopisu k dopisu z dne 19. marca 2003 navedel, da naj bi se ob pridržku presoje francoskih pravosodnih organov „zdelo, da je urad OLAF razkril goljufiva ravnanja, ki so povzročila škodo proračunu Skupnosti in ki bi lahko dobila kazensko kvalifikacijo“, ter dodal, da „je preiskava pokazala, da so bila ta dejstva delo delavcev pri družbi Planistat Europe SA, ki ima sedež v Parizu, z dejavno soudeležbo evropskih uradnikov“.

67      Poleg tega je bilo v dopisu z dne 19. marca 2003, priloženi zgoraj navedenemu dopisu, v okviru „[z]godovinskega pregleda dejstev, ki so predmet preiskave“, v točki 2.3 z naslovom „Ugotovitve, narejene med preiskavo“, navedeno, da je poročilo notranje revizije Eurostat iz septembra 1999 o Datashopih iz Bruslja (Belgija), Luxembourga (Luksemburg) in Madrida (Španija), na podlagi katerega se je začela preiskava urada OLAF, „pokazalo na številne nepravilnosti, ki so bile storjene v okviru upravljanja teh treh Datashopov od leta 1996 do konca leta 1999“ ter da je „[v] obravnavanem primeru velik del prometa, ki so ga ‚prijavili‘ ti trije Datashopi – med 50 in 55 % – na črno polnil[] blagajno, katere uporaba je bila odvisna od odobritve uradnika [Eurostata]“.

68      Navedeno je bilo tudi, da „[so] se iz črne blagajne plačevali tudi stroški restavracij, hotelov, potovanj itd. nekaterih uradnikov Eurostata, med katerimi je bil tudi D. Byk“.

69      Nato je bilo v okviru opisa zadevnih kaznivih dejanj v točki 3.1, naslovljeni „Zloraba zaupanja“, navedeno naslednje:

„Vzpostavitev mreže gospodarskih subjektov s strani nekaterih uradnikov Skupnosti, katere eden od ciljev je Komisiji prikriti del prihodkov od prodaje proizvodov ali statističnih storitev Skupnosti, lahko pomeni zlorabo ‚sredstev, vrednostnih papirjev ali katere koli dobrine‘, kot je navedeno v členu 314‑1 [francoskega k]azenskega zakonika, ki opredeljuje zlorabo zaupanja. Vse sestavne dele kršitve so skupaj izvedli zadevni uradniki Skupnosti, vodje Groupe Planistat in vodje Datashopov. Uradniki Skupnosti so morali poznati veljavno Finančno uredbo, ki jih obvezuje, da predajo celotne dohodke.

Poleg tega so ti uradniki Skupnosti razpolagali z zadevnimi vsotami na način, ki ni bil v skladu z interesom Skupnosti, ker je ta denar očitno služil za plačilo izdatkov, ki niso bili predvideni v pogodbi med družbo Planistat Europe SA in Komisijo, ali pa osebnih izdatkov teh uradnikov. Goljufivi namen izhaja iz te uporabe v druge namene in ne za namene Skupnosti.“

70      Nazadnje je bilo v točki 3.3 z naslovom „Hudodelska združba“ navedeno:

„V skladu s členom 450‑1 Kazenskega zakonika ‚[p]omeni hudodelska združba vsako združevanje ali dogovor z namenom priprave, ki se kaže v enem ali več materialnih dejstvih, enega ali več hudodelstev ali enega ali več kaznivih dejanj, za katera je predvidena zaporna kazen najmanj pet let […]‘.

Treba se je vprašati, ali ne bi morda ta opredelitev veljala tudi v okviru tega spisa, ker je bilo za krajo sredstev Skupnosti potrebno združenje uradnikov, vodij Planistata in Datashopov, ki so storili dejanja zlorabe zaupanja.

[…]“.

71      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je poleg dejstva, ki je bilo ugotovljeno že v sodbi z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257), da dopis z dne 19. marca 2003 vsebuje „ugotovitve, ki poimensko zadevajo“ Y. Francheta in D. Byka, iz tega dopisa jasno razvidna vpletenost drugih „uradnikov Skupnosti“, vključno s tožečo stranko, v smislu člena 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396. Navesti je namreč treba, da je bila – glede na informacije v zvezi z „uradniki Skupnosti“ v dopisu in ob upoštevanju, da je bila tožeča stranka direktor direktorata za informatiko, publikacije in zunanje odnose ter nadrejena oseba D. Byka, ki je v dopisu poimensko imenovan – osebna vpletenost tožeče stranke več kot verjetna, zato bi jo moral urad OLAF vsaj takoj obvestiti. To trditev potrjuje dejstvo, da je, potem ko je direktor urada OLAF francoskim pravosodnim organom posredoval dopis z dne 19. marca 2003, državni tožilec pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) 4. aprila 2003 uvedel preiskavo zoper tožečo stranko in druge uradnike zaradi dejanj prikrivanja in soudeležbe pri zlorabi zaupanja in da so francoski pravosodni organi, potem ko so prejeli te informacije, tožečo stranko pridržali in zoper njo uvedli preiskavo, ne da bi bila predhodno obveščena in zaslišana.

72      Komisija v zvezi s tem trdi, da je poročilo urada OLAF, ki omenja le „uradnike Skupnosti“, ki delajo v Eurostatu, zelo nedoločno glede vpletenih posameznikov in da ni bilo mogoče ugotoviti identitete enega ali drugega uradnika. Po njenem mnenju je urad OLAF francoskim sodiščem pustil široko polje proste presoje glede ukrepanja na podlagi posredovanih informacij, tako v zvezi s predmetom preiskave kot preiskovanimi osebami.

73      Poudariti je treba, da sta bila v nasprotju s trditvami Komisije predmet informacij in identiteta preiskovanih oseb jasno razvidna iz poročila urada OLAF, zato francoska sodišča niso imela širokega polja proste presoje v zvezi z vpletenostjo tožeče stranke.

74      Glede predmeta informacij, te so bile namreč dovolj podrobne, kot izhaja iz naslova poročila „Ovadba dejstev, ki bi lahko imela kazensko kvalifikacijo“ in vsebine točke 2 poročila „zgodovinski pregled dejstev, ki so predmet preiskave“.

75      Glede vpletenosti tožeče stranke je treba ugotoviti, prvič, da je v poročilu poudarjena neposredna vpletenost Y. Francheta, direktorja Eurostata in nadrejenega tožeče stranke, ter D. Byka, vodje oddelka in podrejenega tožeči stranki. Ker je bila tožeča stranka na hierarhičnem položaju med Y. Franchetom in D. Bykom, čeprav v poročilu ni bila poimensko imenovana, je to pri francoskih organih pregona moralo vzbuditi sum, da je tožeča stranka vpletena v opisana dejanja. To trditev potrjuje tudi sklep o ustavitvi postopka, v katerem je poudarjeno poklicno razmerje med tožečo stranko in D. Bykom. V sklepu o ustavitvi postopka je namreč navedeno, da je D. Byk „od leta 1994 delal pod vodstvom [tožeče stranke]“ in da je bila tožeča stranka „nadrejeni D. Byka“ (str. 13 in 21).

76      Drugič, vpletenost tožeče stranke zaradi njene funkcije in vloge v Eurostatu jasno izhaja iz kaznivih dejanj, navedenih v dopisu z dne 19. marca 2003, in je bila potrjena s sklepom o ustavitvi postopka. V dopisu z dne 19. marca 2003 je namreč v četrtem odstavku točke 2.3, ki se nanaša na „[u]gotovitve, narejene med preiskavo“, navedeno, da je „[v] obravnavanem primeru velik del prometa, ki so ga ‚prijavili‘ ti trije Datashopi – med 50 in 55 % – na črno polnil[] blagajno, katere uporaba je bila odvisna od odobritve uradnika [Eurostata]“. Kot izhaja s strani 9 sklepa o ustavitvi postopka, je „komercialni direktor MESSAGERIES DU LIVRE zaprosil Eurostat, ki so ga zastopali […] ali DE ESTEBAN, za dovoljenje za plačilo prejetih računov“. Poudariti je treba, da je, kot izhaja iz spisa v zadevi, to dovoljenje lahko izdalo samo pet oseb, od katerih je ena poimensko imenovana v dopisu, ena pa je tožeča stranka. Poleg tega je na strani 15 sklepa o ustavitvi postopka pojasnjeno, da so „transakcije, povezane s finančno rezervo, do leta 1998 potekale pod nadzorom […] [tožeče stranke], direktorja D. Byka“. Zato ni bilo prav nobenega dvoma o identiteti oseb, vpletenih v dejanja, opisana v dopisu, ki ga je poslal urad OLAF. Enake ugotovitve veljajo za trditve, da so „nekateri uradniki Skupnosti vzpostavili mrežo gospodarskih subjektov, katere eden od ciljev je Komisiji prikriti del prihodkov“ in da „so ti uradniki Skupnosti razpolagali z zadevnimi vsotami“ (stran 7 dopisa z dne 19. marca 2013, točka 3.1, Zloraba zaupanja). Opisane vpletene osebe naj bi zaradi svojih funkcij v Eurostatu imele vlogo gospodarskih subjektov, ki lahko – prav tako zaradi svojih funkcij – razpolagajo z zadevnimi zneski. Zato vpletenost tožeče stranke, ki je bila direktor direktorata za informatiko, publikacije in zunanje odnose pri Komisiji ter nadrejeni D. Byka, jasno izhaja iz dejstev, opisanih v dopisu z dne 19. marca 2013.

77      V teh okoliščinah je torej treba ugotoviti, da bi morala biti tožeča stranka zaradi svoje funkcije v času dejanskega stanja na podlagi informacij, ki jih je urad OLAF v dopisu z dne 19. marca 2003 posredoval francoskim pravosodnim organom, izenačena z osebami, ki so v ugotovitvah urada OLAF poimensko imenovane.

78      Poleg tega je bilo v zvezi z izjemo zaradi potrebe po popolni tajnosti za namene preiskave iz člena 4, drugi odstavek, Sklepa 1999/396 v točkah 148 in 149 sodbe z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257), ugotovljeno, da čeprav je generalni direktor urada OLAF v poročilu z dne 3. aprila 2003 ugotovil, da „so bili vpleteni uradniki Eurostata in Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti, da je bil ta sveženj poslan francoskim pravosodnim organom in da je bilo treba v skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 odložiti obveščanje uradnikov zaradi potrebe po popolni tajnosti za namene preiskave“, je Komisija v pisnem odgovoru Splošnemu sodišču potrdila, da njen generalni sekretar ni imel priložnosti soglašati z odlogom obveznosti poziva Y. Franchetu in D. Byku, da izrazita svoje stališče.

79      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija na podlagi pisnega vprašanja, ki ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, potrdila, da njenemu generalnemu sekretarju primer tožeče stranke ni bil predložen, ker ta v ugotovitvah urada OLAF ni bila poimensko imenovana in ker posledično njen primer ni spadal na področje uporabe člena 4 Sklepa 1999/396. Tako naj urad OLAF ne bi bil zavezan tožeči stranki omogočiti, da izrazi svoje stališče, in zato naj tega zaslišanja tudi ne bi mogel odložiti. Vendar je treba, kot izhaja iz točke 77 zgoraj, ob upoštevanju informacij iz dopisa z dne 19. marca 2003, ki jih je urad OLAF posredoval francoskim pravosodnim organom, poudariti, da bi morala biti tožeča stranka izenačena z osebami, ki so v ugotovitvah urada OLAF poimensko imenovane, v smislu drugega stavka prvega odstavka člena 4 Sklepa 1999/396.

80      Poleg tega velja poudariti, da v skladu s sodno prakso obveznost, da se zaprosi in dobi soglasje generalnega sekretarja Komisije, ni zgolj formalnost, ki bi lahko bila po potrebi izpolnjena v poznejši fazi. Zahteva po tem, da se pridobi soglasje, bi namreč izgubila svoj pomen, in sicer zagotavljanje, da se spoštuje pravica zadevnih uradnikov do obrambe, da se njihovo obveščanje odlaga le v resnično izjemnih primerih in da za presojo o tem ni odgovoren samo urad OLAF, ampak je potrebna tudi presoja generalnega sekretarja Komisije (sodba z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 151).

81      Zato pogoji za uporabo izjeme iz člena 4, drugi odstavek, Sklepa 1999/396, ki omogoča odlog zadevnega zaslišanja, prav tako niso bili izpolnjeni v zvezi s tožečo stranko, ki jo je dopis z dne 19. marca 2013 implicitno, vendar gotovo zadeval.

82      V teh okoliščinah je urad OLAF pri posredovanju spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom kršil člen 4 Sklepa 1999/396 in pravico tožeče stranke do obrambe.

83      Vsekakor je treba, tudi če tožeče stranke ne bi bilo mogoče izenačiti z osebo, poimensko imenovano v ugotovitvah urada OLAF v smislu drugega stavka prvega odstavka člena 4 Sklepa 1999/396, ugotoviti, da iz vsega navedenega izhaja, da bi bilo treba vsaj šteti, da je tožeča stranka osebno vpletena v dejanja, na katerih temelji ta zadeva, in torej da bi jo bilo treba takoj obvestiti, če ni bilo ugotovljeno, da bi to lahko škodilo preiskavi, v skladu s prvim stavkom prvega odstavka istega člena.

84      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v spisu ni naveden noben razlog, s katerim bi urad OLAF lahko utemeljil opustitev obvestitve tožeče stranke. Nasprotno, v zapisniku 1613. seje Komisije z dne 21. maja 2003, priloženem odgovoru na tožbo, je Komisija navedla „namen urada OLAF, da pospeši tekoče preiskave in še posebej da uradnikom, za katere misli, da so morebiti vpleteni, da možnost zaslišanja“. Iz te trditve izhaja, da v tej fazi ni bil ugotovljen noben nujen razlog za zagotavljanje popolne tajnosti zadevne preiskave. Še več, zdi se, da noben element v spisu ne dokazuje, da bi lahko tožeča stranka, če bi bila obveščena o morebitni osebni vpletenosti v dejanja, škodila preiskavi.

85      Zato je treba ugotoviti, da urad OLAF ni izpolnil svoje obveznosti obvestitve tožeče stranke v skladu s prvim stavkom prvega odstavka člena 4 Sklepa 1999/396.

86      Vprašanje, v kolikšni meri so lahko ugotovljene nezakonitosti povzročile škodo, ki jo navaja tožeča stranka, bo preučeno v nadaljevanju v točki 122 in naslednjih.

 Nezakonitost ravnanja Komisije

87      Tožeča stranka navaja dva očitka. Na prvem mestu trdi, da je Komisija s tem, da je pred francoskimi sodišči uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, preden je bila zaključena preiskava urada OLAF, kršila pravila iz Uredbe št. 1073/1999.

88      Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija v odnosu do nje kršila pravico do dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je podaljševala sodne postopke zoper njo vse do pritožbe pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ne da bi predložila zadostne dokaze zoper tožečo stranko.

–       Očitek, da je Komisija kršila pravila iz Uredbe št. 1073/1999, ker je pred francoskimi sodišči uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, preden je bila zaključena preiskava urada OLAF

89      Komisija trdi, da je treba navedeni očitek razglasiti za nedopusten, ker ga je tožeča stranka prvič navedla v tožbi pred Splošnim sodiščem, v predhodnem postopku pa ga ni navedla.

90      Spomniti je treba, da, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, pravilo o skladnosti med pritožbo v smislu člena 91(2) Kadrovskih predpisov in poznejšo tožbo zahteva, da se je treba na tožbene razloge, ki se nanašajo neposredno na akt, ki posega v položaj, in se navajajo pred sodiščem Unije, sklicevati že v okviru predhodnega postopka, zato da se lahko OI seznani z očitki, ki jih zadevna oseba uveljavlja zoper izpodbijano odločbo, sicer ti razlogi niso dopustni. To pravilo je utemeljeno s samim ciljem predhodnega postopka, katerega namen je omogočiti sporazumno rešitev sporov med uradniki in upravo (glej sodbo z dne 5. marca 2015, Gyarmathy/FRA, F‑97/13, EU:F:2015:7, točka 67 in navedena sodna praksa).

91      Zato lahko v tožbah, ki jih vložijo uradniki, predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, vsebujejo samo izpodbojne razloge, ki temeljijo na enakem vzroku kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, pri čemer je treba poudariti, da je te izpodbojne razloge pred sodiščem Unije vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani (glej sodbo z dne 5. marca 2015, Gyarmathy/FRA, F‑97/13, EU:F:2015:7, točka 68 in navedena sodna praksa).

92      Nazadnje je treba poudariti, da ker je predhodni postopek neformalen in ker zadevnih oseb na tej stopnji na splošno ne zastopa odvetnik, uprava pritožb ne sme razlagati ozko, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko. Poleg tega namen člena 91 Kadrovskih predpisov ni, da je strogo in dokončno zavezujoč za morebitno fazo sodnega postopka, če s tožbo nista spremenjena niti temelj niti predmet pritožbe. Da pa bi sodni postopek iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov dosegel svoj namen, mora biti OI še vedno dovolj natančno seznanjen z ugovori, ki jih zadevne osebe navajajo zoper izpodbijano odločbo (glej sodbo z dne 5. marca 2015, Gyarmathy/FRA, F‑97/13, EU:F:2015:7, točka 69 in navedena sodna praksa).

93      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka tako v odškodninskem zahtevku kot tudi v pritožbi navaja nezakonitosti, ki sta jih storila urad OLAF in Komisija, ker je nista zaslišala in obvestila o tem, da je bil spis urada OLAF poslan francoskim pravosodnim organom, in ker je Komisija brez novih dokazov vztrajno nadaljevala pregon pred francoskimi sodišči še po tem, ko je bila tožeča stranka s sklepom o ustavitvi postopka spoznana za nedolžno. Zato je njena pravna argumentacija med celotnim predhodnim postopkom razdeljena na dva dela, medtem ko v tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, temelji na treh očitkih. Vendar je treba navesti, da je tožeča stranka v odškodninskem zahtevku, vloženem pri OI 22. decembra 2016, v okviru očitka v zvezi z nezakonitostjo, ki jo je storila Komisija, ker je nadaljevala kazenski pregon zoper tožečo stranko, potem ko je bila spoznana nedolžno, izpodbijala dejstvo, da je „Komisija uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, ne da bi bila obvezana“ (točka 14, drugi odstavek, stran 6, Priloga A 11 k tožbi). Poleg tega je tožeča stranka v pritožbi, vloženi 1. avgusta 2017 zoper sklep OI o zavrnitvi odškodninskega zahtevka, spomnila, da je „prav na podlagi te preiskave, ki je bila zaključena 25. septembra 2003, preiskovalni sodnik […] ta sklep vročil osebam, zoper katere je bila uvedena preiskava“ (stran 5, Priloga A 13). Tožeča stranka v pritožbi tudi trdi, da je „Evropska komisija res trdovratno vztrajala pri kazenskem postopku zoper“ njo (stran 6, Priloga A 13).

94      Iz navedenega izhaja, da čeprav trditve iz drugega očitka v zvezi z izpodbijanjem dejstva, da je Komisija pred francoskimi sodišči uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, preden je bila zaključena preiskava urada OLAF, v pritožbi niso bile navedene kot samostojen očitek, pa te trditve temeljijo na istem vzroku kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, in so bili navedene med celotnim predhodnim postopkom. Še več, ta argumentacija je tesno povezana z očitkom, ki se nanaša na nezakonitosti, ki jih je storila Komisija, ker je sodelovala v sodnem pregonu zoper tožečo stranko, tako da je, prvič, vložila premoženjskopravni zahtevek in, drugič, nadaljevala postopke zoper tožečo stranko, ne da bi imela zadostne dokaze zoper njo. Zato je treba ta očitek šteti za dopusten v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 91 zgoraj.

95      Preučiti je torej treba, ali je Komisija s tem, da je pred francoskimi sodišči uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, preden je bila zaključena preiskava urada OLAF, kršila pravila iz Uredbe št. 1073/1999.

96      Komisija v zvezi s tem trdi, da je pred francoskimi sodišči vložila tožbo in uveljavljala premoženjskopravni zahtevek zaradi informacij, ki jih je prejela od člana pariškega državnega tožilstva, na podlagi katerih mora Komisija v skladu s členom 113‑8 francoskega Code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) pri državnem tožilstvu v Parizu vložiti tožbo, da finančni zahtevek ne bi bil omejen le na prikrivanja, storjena v Franciji, in da bi lahko zahtevala povračilo tudi za vso škodo, ki jo je utrpela v Luxembourgu in Bruslju (glej Prilogo B.11).

97      V zvezi s tem člen 9(4) Uredbe št. 1073/1999 glede notranjih preiskav določa:

„Poročila, pripravljena po opravljeni notranji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji. Institucija, organ, urad ali agencija na podlagi notranje preiskave sproži ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne, kakor zahtevajo rezultati teh preiskav, in o tem poroča direktorju [urada OLAF] v roku, ki ga ta določi v ugotovitvah na koncu poročila.“

98      V zvezi z disciplinskimi postopki je Splošno sodišče v zadevi Franchet in Byk/Komisija (T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 351), ugotovilo, da je Komisija kršila pravila, ki urejajo disciplinski postopek, ker je uvedla disciplinski postopek zoper Y. Francheta in D. Byka, preden so bile končane preiskave urada OLAF. Poleg tega je Splošno sodišče spomnilo, da je cilj teh pravil predvsem zaščititi vpletenega uradnika in zagotoviti, da ima OI pred uvedbo disciplinskega postopka na voljo natančne in ustrezne elemente, zlasti v njegovo razbremenitev, ki so bili pridobljeni med preiskavo urada OLAF, ki razpolaga z obširnimi preiskovalnimi sredstvi. Iz tega razloga naj bi navedena pravila o disciplinskem postopku pomenila pravna pravila, ki podeljujejo pravice posameznikom.

99      Poleg tega je v Kadrovskih predpisih, v členu 25 Priloge IX, ki se nanaša na disciplinski postopek, določeno: „Če […] uradnika za ta ista dejanja kazensko preganjajo, se končna odločitev sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo.“

100    Vendar v obravnavani zadevi tožeča stranka ne nasprotuje dejstvu, da je bil zoper njo uveden disciplinski postopek, temveč dejstvu, da je Komisija začela sodne postopke zoper njo, ne da bi bila preiskava urada OLAF zaključena. Čeprav je seveda res, da ni izrecnega pravila, ki bi Komisiji prepovedovalo, da vloži premoženjskopravni zahtevek ali kazensko preganja uradnika, preden urad OLAF predloži končno poročilo o preiskavi, pa se lahko zgoraj opisano sklepanje v zvezi z disciplinskimi postopki po analogiji uporabi tudi za nacionalne sodne postopke, kar je v skladu z duhom in besedilom Uredbe št. 1073/1999.

101    Člen 9(2) in (4) Uredbe št. 1073/1999 namreč po eni strani določa, da so „pripravljena poročila […] dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji,“ in po drugi strani, da „[i]nstitucija, organ, urad ali agencija na podlagi notranje preiskave sproži ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne, kakor zahtevajo rezultati teh preiskav“.

102    V skladu s temi določbami mora torej zadevna institucija, kadar je urad OLAF opravil preiskavo v smislu Uredbe št. 1073/1999, sprožiti sodne postopke, ki se zahtevajo s poročilom o preiskavi, če je to poročilo dokaz, potreben za navedeni postopek.

103    Poleg tega je Komisija na seji 21. maja 2003 (glej zapisnik 1613. seje Komisije z dne 21. maja 2003, str. 16 in 17) ob sklicevanju na zadevo „Eurostat“ in preiskavo urada OLAF vztrajala, da je „treba spoštovati domnevo nedolžnosti“ in da „na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, v tej fazi ni mogoče narediti zaključkov o zadevnih uradnikih“. Vendar iz istega zapisnika izhaja, da se je odločila „vložiti premoženjskopravni zahtevek v postopku, začetem pri državnem tožilcu pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu), potem ko se je obrnila na urad OLAF“. V ta namen je „GD za proračun zadolžila za analizo nadaljnjih ukrepov v zvezi z revizijskimi poročili Eurostata glede spoštovanja finančnih predpisov“. Poleg tega je, kot je navedeno v točki 84 zgoraj, „seznanjena z namenom urada OLAF, da pospeši tekoče preiskave in še posebej da uradnikom, za katere meni, da so morebiti vpleteni, da možnost zaslišanja“. Komisija navaja tudi, da generalni direktor urada OLAF pričakuje, da bodo rezultati tega dela znani konec junija 2003. Nazadnje „generalnemu sekretarju nalaga, naj koordinira različne dele tega spisa ter predlaga potrebne notranje ukrepe in postopke“.

104    Iz navedenega zapisnika izhaja, da se je Komisija na ta datum, to je 21. maja 2003, zavedala, da je treba v obravnavani zadevi zagotoviti spoštovanje načela domneve nedolžnosti, ker iz informacij, ki jih je imela na voljo, ni bilo mogoče ugotoviti krivde ne uradnikov, ki so poimensko imenovani, ne potencialno vpletenih uradnikov, med katerimi je tožeča stranka. Poleg tega se je Komisija odločila vložiti premoženjskopravni zahtevek in je v ta namen generalnemu direktoratu za proračun naložila analizo nadaljnjih ukrepov v zvezi z revizijskimi poročili Eurostata ter opozorila na dejstvo, da je urad OLAF nameraval pospešiti svoje preiskave in konec junija 2003 predložiti rezultate preiskav. V ta namen je Komisija generalnemu sekretarju naložila, naj koordinira navedene informacije ter predlaga potrebne notranje ukrepe in postopke.

105    Vendar iz spisa v zadevi izhaja, da je Komisija 10. julija 2003 vložila tožbo zoper X in uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, ne da bi bila preiskava urada OLAF končana in ne da bi Komisija imela druge dokaze kot te, ki jih je urad OLAF predstavil v poročilu, poslanem 19. marca 2003 (glej Prilogo B3, sklep Komisije o vložitvi tožbe zoper X, točka 14).

106    Preiskava urada OLAF je bila namreč zaključena 25. septembra 2003, nato so bili končno poročilo in njegove priloge poslani francoskemu pravosodnemu organu (glej Prilogo B4, končno poročilo urada OLAF, 295/09/2003). Navesti je treba, da urad OLAF v končnem poročilu o preiskavi trdi, da je „Evropska komisija, potem ko je urad OLAF pravni službi Komisije predložil obrazloženo poročilo z dne 22. aprila 2003, pravno službo pooblastila, da vloži tožbo za povrnitev škode, ki jo je utrpela“. Vendar je treba poudariti, da v navedenem obrazloženem poročilu z dne 22. aprila 2003 (glej Prilogo B11, obvestilo za pravno službo Komisije) ni informacij, znakov ali dokazov o dejstvih in uradnikih, ki so bili predmet kazenskega pregona. Generalni direktor urada OLAF v tem dopisu samo spomni, da je bil dopis z dne 19. marca 2003 poslan francoskim organom, in poudari, da zaradi informacij, ki jih je prejel od francoskih sodišč, meni, da mora Komisija v skladu s členom 113‑8 francoskega Code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) pri državnem tožilstvu v Parizu vložiti tožbo, da finančni zahtevek ne bi bil omejen le na prikrivanja, storjena v Franciji, in da bi lahko zahtevala povračilo tudi za vso škodo, ki jo je utrpela v Luxembourgu in Bruslju.

107    Poleg tega je treba navesti, da člen 87 francoskega Code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) v zvezi z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, če državno tožilstvo uvede preiskavo, določa, da „se premoženjskopravni zahtevek lahko vloži kadar koli med preiskavo“. Zato bi Komisija lahko počakala, da urad OLAF zaključi preiskavo, preden je vložila premoženjskopravni zahtevek in tožbo. Poleg tega je bila Komisija, kot izhaja iz zapisnika z dne 21. maja 2003, obveščena o „namenu urada OLAF, da pospeši tekoče preiskave“ in „da generalni direktor urada OLAF pričakuje, da bodo rezultati tega dela znani konec junija 2003“.

108    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ne bi smela vložiti premoženjskopravnega zahtevka in tožbe pri francoskih nacionalnih sodiščih pred zaključkom preiskave urada OLAF, ki se je nanašala na ista dejstva, da bi zaščitila zadevne uradnike. Komisija bi namreč lahko samo na podlagi ugotovitev preiskave urada OLAF sprejela premišljeno odločitev, ob upoštevanju vseh podatkov, ki bi jih razkril urad OLAF, in morebitnih natančnih in upoštevnih razbremenilnih podatkov o zadevnih uradnikih.

109    Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je Komisija kršila Uredbo št. 1073/1999, natančneje člen 9(4) te uredbe, ker je pri francoskih sodiščih vložila premoženjskopravni zahtevek in tožbe, preden je bilo predloženo končno poročilo urada OLAF, ne da bi imela zadostne in prepričljive razbremenilne dokaze o osebah, potencialno vpletenih zaradi dopisa z dne 19. marca 2003, med katerimi je tudi tožeča stranka.

110    Vprašanje, v kolikšni meri je ta nezakonitost povzročila škodo tožeči stranki, bo preučeno v nadaljevanju v točki 122 in naslednjih.

–       Očitek, da je Komisija kršila pravico do dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je podaljševala sodni pregon, ne da bi predložila zadostne dokaze

111    V zvezi s tem je treba spomniti, da sta možnost uveljavljanja pravic v sodnih postopkih in sodni nadzor, ki ga vključuje, izraz splošnega pravnega načela, iz katerega izhajajo ustavne tradicije, skupne državam članicam, in ki je določeno tudi v členih 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodbi z dne 15. maja 1986, Johnston, 222/84, EU:C:1986:206, točki 17 in 18, in z dne 17. julija 1998, ITT Promedia/Komisija, T‑111/96, EU:T:1998:183, točka 60) ter členu 47 Listine. Ker je dostop do sodnega varstva temeljna pravica in splošno načelo, ki zagotavlja spoštovanje prava, se lahko uveljavljanje pravic institucije pred sodiščem samo v resnično izjemnih okoliščinah šteje za nepravilno ravnanje organa (glej v tem smislu sodbo z dne 28. septembra 1999, Frederiksen/Parlement, T‑48/97, EU:T:1999:175, točka 97).

112    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se ne glede na besedilo sklepa o ustavitvi postopka in sodbe Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) okoliščine zadeve ne zdijo tako izjemne, da bi lahko ugotovili, da sta bili pritožba in kasacijska pritožba nepravilno ravnanje Komisije v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Poleg tega je treba navesti, da tožeča stranka ni predložila elementov, ki bi lahko dokazovali, da je Komisija ravnala nepravilno.

113    Iz tega sledi, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povračila za premoženjsko, in nepremoženjsko škodo ter telesne bolečine, nastale zaradi dejstva, da je Komisija sklep o ustavitvi postopka v letih od 2013 do 2016 izpodbijala pred francoskimi kazenskimi sodišči.

114    V zvezi s tem, da je Komisija kršila pravico do dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je podaljševala sodne postopke zoper tožečo stranko, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso dolžnost skrbnega ravnanja odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci. To ravnovesje med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika. Zadnjo obveznost upravi nalaga tudi načelo dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2017, Arango Jaramillo in drugi/EIB, T‑482/16 RENV, EU:T:2017:901, točka 131 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

115    Kot je navedeno v točki 112 zgoraj, Komisija v obravnavanem primeru ni nepravilno ravnala, ker je pred francoskimi kazenskimi sodišči vse do kasacijske stopnje izpodbijala sklep o ustavitvi postopka, da bi zaščitila ekonomske interese institucije. Prav tako dolžnost skrbnega ravnanja uprave v odnosu do tožeče stranke v nobenem primeru upravi ne more naložiti obveznosti, da ne ščiti ekonomskih interesov institucije in posledično da ne izpodbija odločb francoskih sodišč. Zato je treba ta očitek zavrniti.

 Resničnost zatrjevane škode in obstoj vzročne zveze

116    Zaradi posebno tesne povezave, ki v tej zadevi obstaja med vprašanjem, ali je tožeča stranka utrpela škodo, ki jo je mogoče povrniti, in vprašanjem o vzročni zvezi med ugotovljenimi nezakonitostmi in zatrjevano škodo, je treba ti vprašanji obravnavati skupaj.

117    Najprej, tožeča stranka trdi, da je utrpela finančno škodo zaradi hudih in neutemeljenih obtožb, ki so prizadele njen ugled in čast, ter nepremoženjsko škodo zaradi trpljenja, ki ga je povzročil neskončen in nepremišljen pregon s strani uprave. Po njenem mnenju je to premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter telesne bolečine povzročilo neupoštevanje pravil o preiskavah urada OLAF ter neupravičeno in nesorazmerno ravnanje Komisije v odnosu do tožeče stranke.

118    Natančneje, tožeča stranka v zvezi s premoženjsko škodo trdi, da ji je nezakonito ravnanje Komisije povzročilo visoke stroške pravnega zastopanja. V zvezi s tem po eni strani zahteva 39.293,38 EUR iz naslova odvetniških stroškov, nastalih pred francoskimi nacionalnimi sodišči in sodišči Unije, in po drugi strani 872,74 EUR iz naslova potnih stroškov, nastalih med sodnimi postopki.

119    Dalje, tožeča stranka trdi, da sta ji uvedba preiskave in vpletenost v dolg postopek povzročili nepremoženjsko škodo. Trdi, da je dejstvo, da je bil proti njej uveden sodni postopek, čeprav notranja preiskava urada OLAF ni bila zaključena, in da se je, potem ko so jo francoska sodišča razglasila za nedolžno, to brez dovolj natančnih in upoštevnih informacij izpodbijalo vse do kasacijske stopnje, škodilo njenemu dobremu imenu in poklicnemu ugledu. Po njenem mnenju so njeni nekdanji sodelavci in okolica zaradi postopka proti njej mislili, da je vpletena v finančni škandal. Zato zahteva 500.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti, ki jih je storila Komisija.

120    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da so hude napake, očitane upravi Unije, škodovale tudi njenemu zdravju, saj je zaradi tesnobe, ki jo je povzročil nepremišljen in neskončen kazenski postopek zoper njo, razvila hudo bolezen, ki je bila dokazana z zdravniškim poročilom. Zato zahteva 500.000 EUR iz naslova telesnih bolečin, ki jih je utrpela zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, in 2125,56 EUR za povračilo vseh stroškov zdravniških pregledov, ki so nastali zaradi bolezni, ki jo je razvila zaradi nesorazmernega in neutemeljenega ravnanja Komisije v zvezi z njo.

121    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

122    Uvodoma je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso škoda, ki bi se lahko nadoknadila, izvirati dovolj neposredno iz očitanega ravnanja (sodbe z dne 4. oktobra 1979, Dumortier in drugi/Svet, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, EU:C:1979:223, točka 21; z dne 27. junija 2000, Meyer/Komisija, T‑72/99, EU:T:2000:170, točka 49, in z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 397). Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora vlagatelj dokazati vzročno zvezo (glej v tem smislu sodbe z dne 30. januarja 1992, Finsider in drugi/Komisija, C‑363/88 in C‑364/88, EU:C:1992:44, točka 25; z dne 30. septembra 1998, Coldiretti in drugi/Svet in Komisija, T‑149/96, EU:T:1998:228, točka 101, in z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 397).

123    V zvezi s tem je treba po eni strani spomniti, da so napake urada OLAF, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Unije, v tem, da je francoskim pravosodnim organom poslal informacije, ne da bi tožečo stranko zaslišal ali vsaj obvestil (glej točki 82 in 85 zgoraj). Po drugi strani je Komisija storila napako, zaradi katere se lahko uveljavlja odgovornost Unije, s tem da je uveljavljala premoženjskopravni zahtevek in vložila tožbo zoper tožečo stranko, preden je bila končana preiskava urada OLAF (glej točko 108 zgoraj).

124    Tožeča stranka je v obravnavani zadevi navedla tri ločene vrste škode: premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter telesne bolečine. Zaporedoma je treba preučiti vsako od teh vrst škode, da bi presodili, koliko sta utemeljena po eni strani njihov obstoj, po drugi strani pa vzročna zveza, ki obstaja med njimi in ravnanjem, očitanim uradu OLAF in Komisiji.

 Premoženjska škoda

125    Tožeča stranka trdi, da je zaradi nezakonitega ravnanja Komisije imela visoke stroške pravnega zastopanja. V zvezi s tem po eni strani zahteva 39.293,38 EUR iz naslova odvetniških stroškov, nastalih pred francoskimi nacionalnimi sodišči in sodišči Unije, in po drugi strani 872,4 EUR iz naslova potnih stroškov, nastalih med sodnimi postopki.

126    V zvezi s tem je treba poudariti, kot upravičeno ugotavlja Komisija, da stroški, ki naj bi jih tožeča stranka imela zaradi svoje obrambe pred sodišči Unije, niso sestavni del premoženjske škode, ampak sodnih stroškov. Opozoriti je namreč treba, da se priglašeni stroški, ki jih imajo stranke zaradi sodnega postopka, kot takšni ne morejo šteti za del škode, ki bi bila ločena od sodnih stroškov postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 1999, Komisija/Montorio, C‑334/97, EU:C:1999:290, točka 54).

127    Poleg tega je treba v zvezi z morebitnimi stroški poteka postopkov na nacionalnih sodiščih ugotoviti, da jih v okviru te zadeve ni mogoče povrniti, ker ni vzročne zveze med to domnevno škodo in napakami, ki sta jih storila urad OLAF in Komisija (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2004, François/Komisija, T‑307/01, EU:T:2004:180, točka 109). Vsekakor je vprašanje povračila stroškov, nastalih na nacionalni ravni, v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča, ki mora, če na tem področju ne obstajajo usklajevalni ukrepi Unije, o tem vprašanju odločati na podlagi določb veljavne nacionalne zakonodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 1995, Nölle/Svet in Komisija, T‑167/94, EU:T:1995:169, točka 37).

128    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke za povračilo zatrjevane premoženjske škode zavrniti.

 Nepremoženjska škoda

129    Tožeča stranka trdi, da je dejstvo, da je bil proti njej uveden sodni postopek, čeprav notranja preiskava urada OLAF ni bila zaključena, in da se je, potem ko so jo francoska sodišča razglasila za nedolžno, to brez dovolj natančnih in upoštevnih informacij izpodbijalo vse do kasacijske stopnje, škodilo njeni časti in poklicnemu ugledu. Po njenem mnenju so njeni nekdanji sodelavci in okolica zaradi postopka proti njej mislili, da je vpletena v finančni škandal. Zato zahteva 500.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti, ki jih je storila Komisija.

130    V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da je dejstvo, da je Komisija pri francoskih sodiščih uveljavljala premoženjskopravni zahtevek in vložila tožbo, preden je bila zaključena preiskava urada OLAF, škodilo časti in poklicnemu ugledu tožeče stranke. Ravnanje Komisije je tožeči stranki namreč povzročilo nepremoženjsko škodo, ker je napeljevalo na njeno krivdo pri opravljanju poklicnih nalog in ker so njeni bližnji in sodelavci mislili, da je vpletena v goljufije in finančni škandal. Zato je treba ugotoviti, da ta škoda izvira neposredno iz ravnanja Komisije in da tako obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in navedeno škodo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 122 zgoraj.

131    Poleg tega ji je dejstvo, da je urad OLAF francoskim pravosodnim organom poslal dopis z dne 19. marca 2003, ki je vključeval tožečo stranko, ne da bi jo zaslišal ali vsaj obvestil, povzročilo nepremoženjsko škodo, ker ni mogla izraziti svojega stališča in se braniti v zvezi z dejstvi, na podlagi katerih so bili proti njej sproženi postopki. Dejstvo, da ni bila zaslišana, ji je namreč vzbudilo občutek krivice, nemoči in frustracije. Ugotoviti je treba, da ta škoda izhaja iz nezakonitega ravnanja urada OLAF in da torej obstaja vzročna zveza med zatrjevano škodo in storjeno nezakonitostjo.

132    Nazadnje, glede nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, ker jo je Komisija kazensko preganjala vse do kasacijske stopnje, potem ko so jo francoska sodišča na prvi stopnji spoznala za nedolžno, sicer drži, da je tak negotov položaj tožeči stranki lahko povzročil motnje v njenem zasebnem življenju in torej nepremoženjsko škodo, vendar ostaja dejstvo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je navedeno ravnanje nezakonito. Ker eden izmed treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije za te trditve ni izpolnjen, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 zgoraj, odškodninske zahtevke zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena.

133    Iz vsega navedenega izhaja, da je tožeča stranka utrpela nepremoženjsko škodo po eni strani zaradi oškodovanja njene časti in poklicnega ugleda ter po drugi strani zaradi krivice, nemoči in frustracije, ki jih je lahko občutila. Zato je treba odločiti ex æquo et bono, da je odškodnina 62.000 EUR ustrezno nadomestilo za to škodo.

 Telesne bolečine

134    Tožeča stranka trdi, da so hude napake, očitane upravi Unije, škodovale njenemu zdravju, saj je zaradi tesnobe, ki jo je povzročil dolg in nepremišljeno uveden kazenski postopek zoper njo, razvila hudo bolezen, ki je bila dokazana z zdravniškim poročilom. V teh okoliščinah zahteva 500.000 EUR iz naslova telesnih bolečin, ki jih je utrpela zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, in 2125,56 EUR za povračilo vseh stroškov zdravniških pregledov.

135    V obravnavanem primeru je treba navesti, da se je zdravstveno stanje tožeče stranke, kot navaja v svojih pisanjih, lahko poslabšalo šele od uvedbe preiskave zoper njo 10. septembra 2008 do 15. junija 2016, ko je bila izdana sodba Cour de cassation (kasacijsko sodišče). Vendar tudi če bi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, dokazovali, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo zaradi kazenskih postopkov zoper njo, ta okoliščina ne more ovreči dejstva, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, kot izhaja iz te sodbe, da je bilo ravnanje Komisije, ki je sklep o ustavitvi postopka izpodbijala s pritožbo in nato kasacijsko pritožbo, nezakonito.

136    Ker eden izmed treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 zgoraj, te odškodninske zahtevke zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena.

 Stroški

 Predlogi v zvezi z „dodatnimi stroški“

137    Tožeča stranka predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo 3000 EUR iz naslova „dodatnih stroškov“.

138    Komisija ni navedla svojega stališča v zvezi s tem.

139    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni pojasnila narave zahtevanih dodatnih stroškov. Vendar je treba spomniti, da če se predlogi tožeče stranke nanašajo na povračilo nujnih izdatkov, ki jih ima stranka zaradi postopka, so ti izdatki v skladu s členom 140 Poslovnika zajeti v stroških (glej v tem smislu sklep z dne 18. novembra 2013, Trabelsi/Svet, T‑162/12, neobjavljen, EU:T:2013:619, točke od 32 do 36).

140    Zato jih je treba preučiti skupaj s predlogom, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Poravnava stroškov

141    V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka, če uspe samo deloma, nosi svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

142    Ker je bilo v obravnavanem primeru odškodninski tožbi v bistvenem delu ugodeno, bo ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavanega primera v zadevi pravično presojeno, če se Komisiji naloži, naj nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1.      Evropska komisija mora Fernandu De Esteban Alonsu plačati 62.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel.

2.      Tožba se v preostalem zavrne.

3.      Komisija nosi svoje stroške in stroške F. De Esteban Alonsa.

Gratsias

Labucka

Ulloa Rubio

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. junija 2019.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.