SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 5. maja 2015(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Napaka pri presoji – Ugovor nezakonitosti – Pravica do opravljanja gospodarske dejavnosti – Lastninska pravica – Varovanje javnega zdravja, varnosti in okolja – Previdnostno načelo – Sorazmernost – Pravica do obrambe“
V zadevi T‑433/13,
Petropars Iran Co. s sedežem v Kish Islandu (Iran),
Petropars Oilfields Services Co. s sedežem v Kish Islandu,
Petropars Aria Kish Operation and Management Co. s sedežem v Teheranu (Iran),
Petropars Resources Engineering Kish Co. s sedežem v Teheranu,
ki jih zastopajo S. Zaiwalla, P. Reddy, Z. Burbeza, solicitors, R. Blakeley, G. Beck, barristers, in M. Brindle, QC,
tožeče stranke,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata V. Piessevaux in M. Bishop, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2013/270/SZVP z dne 6. junija 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 156, str. 10) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 522/2013 z dne 6. junija 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 156, str. 3), in drugič, predloga za razglasitev neuporabe člena 20(1)(c) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39) in člena 23(2)(d) Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, M. van der Woude (poročevalec) in E. Buttigieg, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. novembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeče stranke, družbe Petropars Iran Co. (v nadaljevanju: PPI), Petropars Oilfields Services Co. (v nadaljevanju: POSCO), Petropars Aria Kish Operation & Management Co. (v nadaljevanju: POMC) in Petropars Resources Engineering Kish Co. (v nadaljevanju: PRE), so iranske družbe, ki opravljajo dejavnost v sektorjih nafte, plina in petrokemije.
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih zaradi pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje širjenja jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja.
3 Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) je 9. junija 2010 sprejel Resolucijo 1929 (2010) (v nadaljevanju: RVSZN 1929 (2010)), s katero je bilo razširjeno področje uporabe omejevalnih ukrepov iz njegovih resolucij 1737 (2006), 1747 (2007) in 1803 (2008) ter so bili uvedeni dodatni omejevalni ukrepi proti Islamski republiki Iran.
4 Evropski svet je 17. junija 2010 poudaril, da je vedno bolj zaskrbljen zaradi iranskega jedrskega programa, in pozdravil sprejetje RVSZN 1929 (2010). Opozoril je na svojo izjavo z dne 11. decembra 2009 in pozval Svet Evropske unije, naj sprejme ukrepe za izvedbo ukrepov iz RVSZN 1929 (2010) pa tudi spremljevalne ukrepe, da bi v okviru pogajanj rešili preostala odprta vprašanja občutljivih tehnologij, ki jih Islamska republika Iran razvija v podporo jedrskim in raketnim programom. Ti ukrepi bi morali biti usmerjeni v trgovino, finančni sektor, iranski prometni sektor, ključne sektorje naftne in plinske industrije ter nadaljnje uvrstitve na seznam, zlasti za Islamsko revolucionarno gardo.
5 Svet je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), ki v Prilogi II vsebuje imena oseb in subjektov – drugih od tistih, ki jih je določil Varnostni svet oziroma odbor za sankcije, ustanovljen z Resolucijo št. 1737 (2006), in ki so navedeni v Prilogi I – katerih premoženje je zamrznjeno. V uvodni izjavi 22 navedenega sklepa je napoteno na RVSZN 1929 (2010) in navedeno, da je v tej resoluciji omenjena morebitna povezava med prihodki, ki ga v Islamski republiki Iran ustvarja energetski sektor, in financiranjem njene dejavnosti, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja.
6 Svet je 23. januarja 2012 sprejel Sklep 2012/35/SZVP o spremembah Sklepa 2010/413 (UL L 19, str. 22). Glede na uvodno izjavo 13 tega sklepa bi bilo treba uvesti omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti za osebe in subjekte, ki navedeni vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč.
7 Člen 1(7)(a)(ii) Sklepa 2012/35 je k členu 20(1) Sklepa 2010/413, ki določa zamrznitev sredstev oseb in subjektov, dodal to točko:
„(c) druge osebe in subjekti, ki niso navedeni v Prilogi I in podpirajo iransko vlado, ter z njimi povezani osebe in subjekti s seznama v Prilogi II.“.
8 Svet je zato 23. marca 2012 sprejel Uredbo (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1). Da bi se zagotovilo izvajanje člena 1(7)(a)(ii) Sklepa 2012/35, člen 23(2) te uredbe določa zamrznitev sredstev osebam, subjektom in organom, ki so našteti v Prilogi IX k tej uredbi in opredeljeni kot:
„(d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
9 Svet je 15. oktobra 2012 sprejel Sklep 2012/635/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 282, str. 58). Glede na uvodno izjavo 16 tega sklepa bi bilo treba na seznam oseb in subjektov iz Priloge II k Sklepu 2010/413, za katere veljajo omejevalni ukrepi, uvrstiti še druge osebe in subjekte, zlasti iranske subjekte v državni lasti, ki so vključeni v naftni in plinski sektor, saj zagotavljajo pomemben vir prihodka iranske vlade.
10 Člen 1(8)(a) Sklepa 2012/635 je spremenil člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413, ki tako določa, da so omejevalnim ukrepom podvrženi tudi:
„(c) druge osebe ali subjekti, ki niso zajeti v Prilogo I, ki podpirajo iransko vlado, ter subjekti, ki jim pripadajo ali jih nadzirajo ali osebe in subjekti, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi II“.
11 S členom 2 Sklepa 2012/635 so bila v Prilogo II Sklepa 2010/413 vpisana imena subjekta, imenovanega National Iranian Oil Co. (v nadaljevanju: NIOC), ker je ta subjekt, ki je v lasti in ga upravlja iranska država, iranski vladi zagotavljal finančna sredstva, subjekta, imenovanega Naftiran Intertrade Co. (v nadaljevanju: NICO), ki je v stoodstotni lasti družbe NIOC, in subjekta, imenovanega Petropars Ltd (v nadaljevanju: PPL), ki je hčerinska družba družbe NICO.
12 Zato je Svet istega dne sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 945/2012 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL L 282, str. 16). S členom 1 navedene izvedbene uredbe so bila imena subjektov, imenovanih NIOC, NICO in PPL, vpisana v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012 iz istih razlogov, kot so tisti, navedeni v Sklepu 2012/635.
13 Svet je 21. decembra 2012 sprejel Uredbo (EU) št. 1263/2012 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL L 356, str. 34). S členom 1(11) te uredbe je bil spremenjen člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ki tako določa zamrznitev sredstev osebam, subjektom in organom, ki so našteti v Prilogi IX k tej uredbi in opredeljeni kot:
„(d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, subjekti v njihovi lasti ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
14 Svet je 6. junija 2013 sprejel Sklep 2013/270/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 156, str. 10; v nadaljevanju: izpodbijani sklep). S členom 2 tega sklepa so bila imena tožečih strank vpisana v Prilogo II k Sklepu 2010/413, ki vsebuje seznam imen „[o]seb[…] in subjekt[ov], vključeni[h] v jedrske dejavnosti ali dejavnosti v zvezi z balističnimi raketami, ter oseb[…] in subjekt[ov], ki podpirajo iransko vlado“.
15 Zato je Svet istega dne sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 522/2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL L 156, str. 3; v nadaljevanju: izpodbijana uredba). S členom 1 te uredbe so bila imena tožečih strank vpisana v Prilogo IX, ki vsebuje seznam „[o]seb[…] in subjekt[ov], vključeni[h] v jedrske dejavnosti ali dejavnosti v zvezi z balističnimi raketami, ter oseb[…] in subjekt[ov], ki podpirajo iransko vlado“.
16 Družba PPI je bila z izpodbijanima sklepom in uredbo (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana akta) vpisana na seznam v Prilogi II k Sklepu 2010/413 in na seznam v Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012 (v nadaljevanju: skupaj: seznama), ker je bila „hčerinska družba subjekta, imenovanega Petropars Ltd“. Kar zadeva tri druge tožeče stranke, je Svet navedel to obrazložitev: „hčerinska družba subjekta, imenovanega [PPI]“.
17 Izpodbijana akta sta bila tožečim strankam sporočena z dopisi z dne 10. junija 2013.
18 Tožeče stranke so z dopisom z dne 7. avgusta 2013 izpodbijale omejevalne ukrepe, sprejete proti njim, in so od Sveta zahtevale, naj natančno navede pravno podlago za njihov vpis, poda razloge, ki utemeljujejo ta vpis, predloži kopije vseh podatkov in dokazov, na katere je ta oprl sprejetje izpodbijanih aktov, ter vse dokumente iz svojega spisa. Poleg tega so v tem dopisu poudarile, da sta bila navedena akta vročena le družbi PPI.
19 Svet je 12. avgusta 2013 potrdil prejem dopisa tožečih strank z dne 7. avgusta 2013 in navedel, da je ta dopis v obravnavi.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. avgusta 2013 vložile to tožbo.
21 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v sedmi senat, zato je bila ta zadeva dodeljena temu senatu.
22 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– izpodbijana akta v delu, v katerem se nanašata nanje, razglasi za nična;
– ugotovi, da se člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 zanje ne uporabljata;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
23 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
24 Ker dva od sodnikov v tej zadevi nista mogla odločati, je predsednik Splošnega sodišča v skladu s členom 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil druga sodnika.
Pravo
25 Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj pravne podlage za uvrstitev tožečih strank. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji. Tretji tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, če ti določbi zadevata hčerinske družbe uvrščenih subjektov. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev lastninske pravice, pravice do opravljanja ekonomske dejavnosti, načela varstva okolja in humanitarnih vrednot Unije ter vsekakor načela sorazmernosti in previdnostnega načela. Peti tožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na nevročitev, kar zadeva dve tožeči stranki, in kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.
26 Tožeče stranke so na obravnavi umaknile tretji tožbeni razlog, kar je bilo vneseno v zapisnik navedene obravnave. Ker je bil tretji tožbeni razlog v tožbi naveden v podporo drugemu tožbenemu predlogu, je treba slednjega torej zavreči kot nedopusten.
Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage za uvrstitev tožečih strank
27 Tožeče stranke v bistvu trdijo, da vpis njihovih imen na sezname nima nobene pravne podlage. Po njihovem mnenju biti hčerinska družba uvrščenega subjekta ni del meril, določenih v členu 20(1) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2) Uredbe št. 267/2012.
28 Tožeče stranke v repliki poudarjajo, najprej, da je Svet šele v odgovoru na tožbo vpis njihovih imen na sezname utemeljil na podlagi tega, da so bile v lasti ali da jih je nadzorovala družba NIOC.
29 Dalje, tožeče stranke trdijo, da biti hčerinska družba subjekta uvrščenega, kot da podpira iransko vlado, ni razlog, ki bi dovoljeval vpis njihovih imen na sezname, saj to ne pomeni, da je ta hčerinska družba v lasti ali pod nadzorom tega subjekta.
30 Nazadnje, tožeče stranke poudarjajo, da lahko Svet na sezname vpiše ime subjekta, ki je v lasti ali pod nadzorom drugega subjekta, le če je zadnjenavedeni subjekt vpisan na podlagi pravnega merila, ki je bil podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov. V obravnavanem primeru pa imeni družb PPL in PPI nista bili vpisani na sezname na podlagi takega merila.
31 Splošno sodišče meni, da je vprašanje, ki se postavlja v okviru prvega tožbenega razloga, to, ali so tožeče stranke iz izpodbijanih aktov lahko ugotovile merilo, ki je pravna podlaga, na podlagi katere so bile vpisane na seznama. To vprašanje je torej treba preučiti ob upoštevanju sodne prakse v zvezi z obveznostjo obrazložitve, ki jo ima Svet, ko sprejema omejevalne ukrepe. Trditve, povezane z vsebinsko zakonitostjo izpodbijanih aktov, zlasti trditvi glede neobstoja nadzora družbe PPI nad njenimi hčerinskimi družbami in glede privatizacije družbe PPL, bodo preučene z drugim tožbenim razlogom, ki se nanaša na napako pri presoji.
32 Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani zadnjemu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 49 in navedena sodna praksa).
33 Obrazložitev, ki se zahteva na podlagi člena 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je avtor spornega akta, tako da se zadevna oseba lahko seznani z utemeljitvami sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor (zgoraj v točki 32 navedena sodba Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 50). Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (sodba z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, t. i. OMPI I, T‑228/02, ZOdl., EU:T:2006:384, točka 139).
34 V zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi v okviru skupne zunanje in varnostne politike, je treba poudariti, da je, če zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvotnega sklepa o vpisu, spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavlja razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti navedenega sklepa (zgoraj v točki 32 navedena sodba Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 51, in zgoraj v točki 33 navedena sodba OMPI I, EU:T:2006:384, točka 140).
35 Zato morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil naložen omejevalni ukrep, navedeni ne le pravna podlaga tega ukrepa, ampak tudi specifični in konkretni razlogi, iz katerih Svet na podlagi diskrecijske pravice meni, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo (glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 52, zgoraj v točki 33 navedeno sodbo OMPI I, EU:T:2006:384, točka 146 in sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, ZOdl., EU:T:2009:401, točka 83).
36 Vendar mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (zgoraj v točki 32 navedena sodba Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točki 53 in 54; zgoraj v točki 33 navedena sodba OMPI I, EU:T:2006:384, točka 141, in zgoraj v točki 35 navedena sodba Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2009:401, točka 82).
37 V obravnavanem primeru je treba spomniti, da je bilo ime družbe PPI vpisano na seznama, ker je bila ta hčerinska družba uvrščenega subjekta PPL, medtem ko so bile preostale tri tožeče stranke uvrščene, ker so bile hčerinske družbe družbe PPI.
38 Ugotoviti je treba, da v tej obrazložitvi ni izrecno navedena pravna podlaga izpodbijanih aktov. Vendar, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 36, je treba zahtevo po obrazložitvi presojati glede na okoliščine posameznega primera. Obrazložitev izpodbijanih aktov je torej treba preučiti ob upoštevanju njunega besedila, pa tudi okvira, v katerem sta bila navedena akta sprejeta, ter razlogov, navedenih proti družbi NIOC in drugim subjektov, ki pripadajo skupini, ki jih ta družba nadzira.
39 V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, spomniti, da člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 določata zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za subjekte, ki podpirajo iransko vlado. Navedeni določbi določata tudi sprejetje omejevalnih ukrepov proti subjektom, ki so v lasti ali pod nadzorom subjekta, ki podpira navedeno vlado. Kot poudarjajo tožeče stranke, je subjekt lahko vpisan na seznama na podlagi zadnjenavedenega merila, le če matična družba, v lasti ali pod nadzorom katere je, zagotavlja tako podporo, česar Svet ne prereka.
40 Na drugem mestu, navesti je treba, da je omemba izraza „hčerinska družba“ v obrazložitvi vpisa imena vsake od tožečih strank slednjim omogočila razumevanje, da se Svet ni odločil njihovih imen vpisati na seznama na podlagi merila za vpis, ki se nanaša na subjekte, ki podpirajo iransko vlado, ampak na podlagi merila za vpis, ki se nanaša na subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom subjekta, ki podpira navedeno vlado. Ta izraz namreč nujno napotuje na obstoj nadzora matične družbe, katerega posledica je lahko med drugim obstoj kapitalskih povezav med slednjo in zadevno hčerinsko družbo. S tem ko je v obrazložitvi omemba, da so tožeče stranke „hčerinske družbe“, je torej v obrazložitvi jasno naveden obstoj lastništva ali nadzora v smislu Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012.
41 Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da v izpodbijanih aktih sicer ni izrecno navedeno, kateri subjekt, katerega ime je bilo vpisano na seznama zaradi podpiranja iranske vlade, ima v lasti tožeče stranke ali jih nadzira. Ime družbe PPI, matične družbe treh preostalih tožečih strank, namreč ni bilo vpisano na seznama, ker je podpirala navedeno vlado, ampak zato, ker je bila hčerinska družba družbe PPL, katere ime je bilo vpisano na seznama zato, ker je bila hčerinska družba družbe NICO.
42 Vendar v obravnavanem primeru ob upoštevanju okvira, v katerem sta bila izdana izpodbijana akta, in ob upoštevanju vpisa imena družbe NIOC na seznama ter imen drugih subjektov, ki so v lasti ali pod nadzorom tega subjekta, je treba ugotoviti, da so tožeče stranke lahko razumno identificirale družbo NIOC kot matično družbo, ki jih je imela v lasti ali jih je nadzirala, in s tem pravno podlago njihovega vpisa, ne da bi morale prejeti še pojasnila.
43 Prvič, navesti je namreč treba, da so v seznamih, na katera so bile vpisane tožeče stranke in sta podana v Prilogi II k Sklepu 2010/413 in v Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012, navedena imena „[o]seb[…] in subjekt[ov], vključeni[h] v jedrske dejavnosti ali dejavnosti v zvezi z balističnimi raketami, ter oseb[…] in subjekt[ov], ki podpirajo iransko vlado“. Med njimi ni le ime družbe NIOC, katere vpis je bil utemeljen s tem, da navedena družba navedeni vladi zagotavlja finančna sredstva, ampak tudi imena številnih subjektov, ki so v neposredni ali posredni lasti te družbe. Družba NIOC je torej na čelu velike skupine družb in verigo lastništva, ki to družbo povezuje s tožečimi strankami, so tožeče stranke ob upoštevanju razlogov za vpis različnih subjektov, ki pripadajo tej skupini, lahko brez težav ugotovile.
44 Natančneje, vpis imena družbe PPL, ki je bila identificirana kot matična družba družbe PPI, na seznam zato, ker je bila hčerinska družba družbe NICO, katere ime je bilo vpisano na seznama zato, ker je bila slednja hčerinska družba NIOC, je družbi PPI in drugim tožečim strankam omogočil razumeti, da so bili omejevalni ukrepi namenjeni njim zato, ker so bile v posredni lasti ali pod posrednim nadzorom družbe NIOC, edinega subjekta v skupini, katerega ime je bila vpisano na seznam zaradi podpiranja iranske vlade, kot je določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012. Obrazložitev izpodbijanih aktov, preučena ob upoštevanju teh seznamov, je zato tožečim strankam omogočila ugotoviti merilo, določeno v zgoraj navedenih določbah, ki je služilo kot pravna podlaga vpisa njihovih imen na seznama.
45 Drugič, ugotoviti je treba, da so tožeče stranke, ker so bile del skupine pod nadzorom družbe NIOC, morale vedeti za omejevalne ukrepe, sprejete proti drugim subjektom, ki pripadajo tej skupini, in so zato lahko – kot ti drugi subjekti – razumele, da je bil njihov vpis na seznama utemeljen glede na obstoječe lastniške povezave oziroma povezave glede nadzora med njimi in družbo NIOC.
46 Tretjič, iz vsebine tožbe je razvidno, da so imele tožeče stranke ob sprejetju izpodbijanih aktov potrebne podatke za to, da so lahko razumele razloge za vpis njihovih imen na seznama in s tem ugotovile pravno podlago tega vpisa. V tožbi je namreč podana shema, v kateri je jasno navedeno merilo, ki utemeljuje vpis družbe NIOC – in sicer merilo vpisa, ki se nanaša na subjekte, ki podpirajo iransko vlado – ter veriga lastništva, ki slednjo povezuje z vsako od tožečih strank.
47 Ob upoštevanju teh okoliščin je treba ugotoviti, da je obrazložitev izpodbijanih aktov, čeprav je kratka in v njej ni podrobno določenih vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, kljub temu tožečim strankam omogočila ugotovitev merila, ki je določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 ter pomeni pravno podlago vpisa njihovih imen na seznama. Iz uporabe izraza „hčerinska družba“ je namreč, na eni strani, jasno razvidno, da vpis tožečih strank temelji na merilu za vpis, ki zadeva subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom subjekta, ki podpira navedeno vlado, na drugi strani pa je okvir, v katerem sta bila sprejeta izpodbijana akta, omogočal identificirati zadevni subjekt, ki jih je po mnenju Sveta imel v lasti ali jih je nadziral, torej družba NIOC, katere vpis imena, s katerim so bile tožeče stranke seznanjene, je temeljil na merilu za vpis, ki zadeva subjekte, ki podpirajo to vlado, kakor je določeno z zgoraj navedenima določbama.
48 Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog torej zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: napaka pri presoji
49 Tožeče stranke v bistvu trdijo, da je Svet storil napako pri presoji, s tem ko je menil, da je merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno.
50 V zvezi s tem tožeče stranko navajajo, da so družbe POSCO, POMC in PRE le v 97-, 48- oziroma 49‑odstotni lasti družbe PPI, tako da ni mogoče predpostavljati, da so družbe POSCO, POMC in PRE v lasti ali pod nadzorom družbe PPI.
51 Poleg tega tožeče stranke poudarjajo, da družba PPL od marca 2012 ni več v lasti niti družbe NIOC niti družbe NICO, saj je bil celotni kapital prvonavedene družbe prenesen v iranske nacionalne pokojninske sklade in na nosilca socialnega zavarovanja. Zato menijo, da jih – če ni drugih dokazov, ki jih je predložil Svet – ni bilo mogoče obravnavati, kot da so bile ob vpisu njihovih imen na seznama v lasti ali pod nadzorom družbe NIOC.
52 Najprej je treba poudariti, da tožeče stranke v tožbi zelo na kratko omenijo, da je družba PPL, matična družba družbe PPI, neodvisna od subjektov pod njo, torej od družb NICO in NIOC, ne da bi to podrobneje pojasnile. Tožeče stranke so se šele v repliki oprle na ta prenos lastništva, da bi dokazale, da ob vpisu njihovih imen na seznama niso bile več v lasti družbe NIOC.
53 Svet v dupliki trdi, da je trditev tožečih strank, v skladu s katero je družba PPL prenehala biti del skupine, ki jo nadzira družba NIOC, v protislovju z vsebino tožbe.
54 Spomniti je treba, da je iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika razvidno, da mora tožba obsegati predmet postopka in kratek povzetek navajanih tožbenih razlogov ter da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je razlog, ki pomeni neposredno ali implicitno razširitev razloga, predhodno navedenega v začetni vlogi, in je z njim v tesni zvezi, treba razglasiti za dopustnega (sodba z dne 20. septembra 1990, Hanning/Parlament, T‑37/89, ZOdl., EU:T:1990:49, točka 38). Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (glej na primer sodbo z dne 14. maja 1998, Mo och Domsjö/Komisija, T‑352/94, ZOdl., EU:T:1998:103, točka 333).
55 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da argumentacija, ki so jo tožeče stranke podale v repliki in s katero izpodbijajo, da je družba PPL v lasti družbe NICO, ne temelji na nobeni novi okoliščini, ki bi se pojavila med postopkom. Poleg tega te argumentacije ni mogoče šteti za razširitev očitka, predhodno navedenega v tožbi, saj nikakor ne ustreza dejanskim okoliščinam, ki so jih tožeče stranke navedle ob vložitvi tožbe.
56 Prvič, tožeče stranke so v tožbi podale shemo hierarhične strukture skupine, ki jo nadzira družba NIOC, v skladu s katero je slednja imela v lasti celotni kapital družbe NICO, ki je imela v lasti 100 % kapitala družbe PPL, ki je imela v lasti celotni kapital družbe PPI, ki je imela v lasti kapital preostalih tožečih strank, v višini 97 % za družbo POSCO, 48 % za družbo POMC in 49 % za družbo PRE. Ugotoviti je torej treba, da iz tako opisane verige lastništva ni razvidna prekinitev lastniških povezav, ki združujejo tožeče stranke z družbo NIOC.
57 Drugič, tožeče stranke nikjer v tožbi ne omenjajo, da so bile obstoječe povezave med njimi in družbo NIOC marca 2012 prekinjene, ampak trdijo le, da so te povezave preveč oddaljene, da bi bilo z njimi lahko izpolnjeno merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012.
58 Tretjič, v tožbi na mestu, kjer tožeče stranke omenjajo, da je bilo ime družbe PPL vpisano na seznama zato, ker je bila ta hčerinska družba družbe NICO, ni podanega nobenega argumenta, s katerim bi se ta razlog izpodbijal. Nasprotno, tožeče stranke se na to opirajo, da bi podprle svojo argumentacijo, v skladu s katero jih ni bilo mogoče šteti za subjekte, povezane s subjektom, ki podpira iransko vlado, saj ime njihove matične družbe ni bilo vpisano na seznama zaradi take podpore, ampak kot subjekt, ki je v lasti ali pod nadzorom subjekta, ki zagotavlja to podporo.
59 Zato je treba trditev, da družba PPL od marca 2012 ni več pripadala skupini, ki jo nadzira družba NIOC, zavreči kot nedopustno in preučiti utemeljenost izpodbijanih aktov le ob upoštevanju verige lastništva, kot je opisana v točki 56 zgoraj.
60 Najprej je treba spomniti, da učinkovitost sodnega varstva, zagotovljenega v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med drugim zahteva, da mora sodišče Unije pri preverjanju zakonitosti razlogov, na podlagi katerih je bil sprejet sklep o vpisu oziroma ohranitvi imena določene osebe na seznamih, ugotoviti, da ta sklep temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedena odločba, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katere se šteje, da so zadostni za utemeljitev te odločbe, utemeljeni (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, t. i. Kadi II, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, ZOdl., EU:C:2013:518, točka 119).
61 Pristojni organ Unije je namreč tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. Razlogi, ki so bili navedeni zoper zadevno osebo, morajo biti utemeljeni z informacijami ali dokazi. Če na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti utemeljenosti razloga, ga sodišče Unije umakne kot podlago za zadevni sklep o vpisu ali ohranitvi vpisa (zgoraj v točki 60 navedena sodba Kadi II, EU:C:2013:518, točke od 121 do 123).
62 Dalje, iz sodne prakse izhaja, da kadar se zamrznejo sredstva subjekta, za katerega je ugotovljeno, da podpira iransko vlado, obstaja nezanemarljivo tveganje, da bo ta subjekt izvajal pritisk na subjekte, ki jih ima v lasti, jih nadzoruje ali mu pripadajo, da bi se izognil učinku njemu namenjenih ukrepov. Zato je zamrznitev sredstev teh subjektov, ki je Svetu naložena s členom 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členom 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, nujna in primerna za zagotavljanje učinkovitosti sprejetih ukrepov in preprečevanje neupoštevanja teh ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet, C‑380/09 P, ZOdl., EU:C:2012:137, točki 39 in 58).
63 Zato mora Svet ob sprejetju sklepa na podlagi zgoraj navedenih določb presoditi okoliščine obravnavanega primera, da bi ugotovil, kateri subjekti imajo status subjektov v lasti ali pod nadzorom. Narava dejavnosti zadevnega subjekta in morebiten neobstoj povezave med to dejavnostjo in podporo iranski vladi pa v teh okoliščinah nista upoštevni merili, saj sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev, ki je namenjen subjektu v lasti ali pod nadzorom, ni obrazložen s tem, da ta neposredno podpira navedeno vlado (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 62 navedeno sodbo Melli Bank/Svet, EU:C:2012:137, točke od 40 do 42).
64 Nazadnje, iz sodne prakse prav tako izhaja, da ko je kapital subjekta v celoti v lasti subjekta, ki podpira iransko vlado, je merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 62 navedeno sodbo Melli Bank/Svet, EU:C:2012:137, točka 79).
65 V obravnavanem primeru je Svet menil, da je treba, ker je družba NIOC imela v lasti 100 % kapitala družbe NICO, ki je imela v lasti 100 % kapitala družbe PPL, ki je imela v lasti celotni kapital družbe PPI, ki je imela v lasti kapital preostalih tožečih strank, v višini 97 % za družbo POSCO, 48 % za družbo POMC in 49 % za družbo PRE, vsako od tožečih strank obravnavati kot v lasti ali pod nadzorom družbe NIOC v smislu člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012.
66 Torej je treba preučiti, ali je Svet ob upoštevanju te verige lastništva in za vsako tožečo stranko storil napako pri presoji, s tem ko je menil, da je merilo za vpis, ki zadeva subjekte v lasti subjekta, ki podpira iransko vlado, izpolnjeno.
67 Na prvem mestu, kar zadeva družbo PPI, ki je hčerinska družba družbe NIOC, je treba ugotoviti, da Svet, s tem ko je ime tega subjekta vpisal na seznama, ni storil napake pri presoji.
68 Ob upoštevanju zgoraj v točki 64 navedene sodne prakse namreč že popolno lastništvo kapitala subjekta od subjekta, ki podpira iransko vlado, pomeni, da je merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno. Poleg tega je treba navesti, da na področju konkurenčnega prava, v katerem se tudi postavlja vprašanje razmerij med hčerinsko in njeno matično družbo, prisotnost vmesnih družb med tema družbama nikakor ne vpliva na uporabo izpodbojne domneve, v skladu s katero zadevna matična družba odločilno vpliva na ravnanje njene hčerinske družbe. Šteje se namreč, da je tak vpliv mogoče izvajati posredno z vmesnimi družbami (glej v tem smislu sodbi z dne 20. januarja 2011, General Química in drugi/Komisija, C‑90/09 P, ZOdl., EU:C:2011:21, točka 88, in z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, ZOdl., EU:T:2012:478, točka 52).
69 Zato je treba ugotoviti, da kadar je kapital subjekta v posredni lasti subjekta, ki podpira iransko vlado, je merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno, in sicer ne glede na prisotnost in število vmesnih družb med tem matičnim subjektom in subjektom v lasti, saj je vsak od teh subjektov, prisotnih v verigi lastništva, v celoti v lasti njegove neposredne matične družbe. V teh okoliščinah namreč matični subjekt ohrani edini in izključen nadzor nad vsemi hčerinskimi družbami in torej lahko z vmesnimi družbami izvaja pritisk na subjekt, ki ga ima v posredni lasti, da bi se izognil učinku njemu namenjenih ukrepov, kar torej utemeljuje sprejetje omejevalnih ukrepov proti temu subjektu, ki ga ima v posredni lasti.
70 V obravnavanem primeru je tako treba ugotoviti, da je vpis družbe PPI, katere kapital je bil v stoodstotni lasti družbe PPL, katere kapital je bil v celoti v lasti družbe NICO, katere kapital je bil v stoodstotni lasti družbe NIOC, na seznama utemeljen glede na merilo, ki zadeva subjekte, ki so v lasti ali pod nadzorom subjekta, ki podpira iransko vlado.
71 Na drugem mestu, kar zadeva družbo POSCO, je treba spomniti, da je bila skoraj celota, to je 97 % kapitala tega subjekta v lasti družbe PPI.
72 V zvezi s tem iz sodne prakse na področju konkurenčnega prava izhaja, da matična družba lahko odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe, kadar ima v lasti celoten, a tudi skoraj celoten kapital te hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2009, Arkema/Komisija, T‑168/05, EU:T:2009:367, točka 71).
73 Zato je treba ugotoviti, da je, kadar je celoten ali skoraj celoten kapital subjekta v lasti subjekta, ki podpira iransko vlado, merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno.
74 V obravnavanem primeru Svet kljub prisotnosti treh vmesnih družb med družbama NIOC in POSCO in čeprav družba PPI ni izključna lastnica družbe POSCO, ni storil napake pri presoji, s tem ko je sprejel omejevalne ukrepe, namenjene slednji.
75 Kot je bilo navedeno v točkah 68 in 69 zgoraj, namreč število vmesnih družb ne vpliva na zmožnost matične družbe, da znatno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe, kadar je kapital slednje in kapital vsake od vmesnih družb v celoti v lasti navedene matične družbe. Ista ugotovitev velja, kadar je lastništvo kapitala hčerinske družbe in navedenih družb skoraj celotno kot v obravnavanem primeru, v katerem ima družba NIOC prek vmesne družbe PPI v lasti 97 % kapitala družbe POSCO. Razumno je namreč mogoče meniti, da zaradi obstoja izključnih ali skoraj izključnih lastniških povezav med družbama NIOC in PPI slednja ostaja pod izključnim in edinim nadzorom te matične družbe.
76 Ugotoviti je torej treba, da Svet, s tem ko je menil, da je bila družba POSCO v lasti družbe NIOC, in ko je zavrnil drugi očitek kot neutemeljen, kar zadeva to tožečo stranko, ni storil napake pri presoji.
77 Na tretjem mestu, kar zadeva družbi POMC in PRE, Svet trdi, da se v skladu s sodno prakso v zvezi s konkurenčnim pravom domneva dejanskega odločilnega vplivanja matične družbe na njeno hčerinsko družbo uporabi, tudi kadar sta dve družbi v položaju, podobnem tistemu, v katerem ima samo ena v lasti celoten kapital svoje hčerinske družbe. V obravnavanem primeru Sveti meni, da je – ker je kapital družbe POMC v skupni lasti družb PPI in Global O & M Company, v višini 48 % oziroma 47 %, in ker je družba PRE skupno podjetje, katerega kapital je bil v lasti družb PPI in Telford International, v višini 49 % oziroma 47 % – sodna praksa, navedena v točki 64, upoštevna in je treba družbi POMC in PRE torej obravnavati, kot da sta pod posrednim nadzorom družbe NIOC, med drugim prek vmesne družbe PPI.
78 Poleg tega je Svet na obravnavi trdil, da ker je imela družba PPI v lasti višji odstotek v kapitalu družbe POMC, kot ga je imela družba Global O & M Company, in višji odstotek v kapitalu družbe PRE, kot ga je imela družba Telford International, je bilo mogoče domnevati, da imel ta subjekt zadnjo besedo in je lahko družbama POMC in PRE vsiljeval svoje odločitve.
79 Vendar Splošno sodišče meni, da v obravnavanem primeru, kar zadeva družbi POMC in PRE, domneve dejanskega odločilnega vplivanja matične družbe nanju ni mogoče uporabiti.
80 Najprej, kar zadeva trditev v zvezi s skupnim lastništvom kapitala družb POMC in PRE, je treba navesti, da za družbi Global O & M Company in Telford International – drugače kot za družbo PPI – niso veljali omejevalni ukrepi. V teh okoliščinah tako ni v interesu zadnjih dveh družb, da družbi PPI pomagata izvajati pritisk na njihovo skupno hčerinsko družbo, da bi se izognila učinku le njej namenjenih ukrepov. Zato ni mogoče šteti, da je položaj podoben tistemu, v katerem ima samo en subjekt v lasti celoten kapital svoje hčerinske družbe, saj se v obravnavanem primeru zaradi obstoja skupnega nadzora družbi PPI, in posledično družbi NIOC, lahko prepreči izvajanje pritiska na družbi POMC in PRE, da bi se izognila učinku le njej namenjenih ukrepov.
81 Dalje, spomniti je treba, da v skladu s sodno prakso 60‑odstotno lastnišvo kapitala subjekta ne pomeni, da je merilo za vpis, določeno v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, izpolnjeno (sodba z dne 6. septembra 2013, Persia International Bank/Svet, T‑493/10, ZOdl. (odlomki), EU:T:2013:398, točka 106). V obravnavanem primeru lastništvo v višini 48 % in 49 % kapitala družb POMC in PRE še toliko bolj ne zadostuje za to, da bi lahko ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točki 64, utemeljilo sprejetje omejevalnih ukrepov, namenjenih tema subjektoma.
82 Ker družba PPI ni imela v lasti celotnega ali skoraj celotnega kapitala družb POMC in PRE, je torej treba preizkusiti, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera obstajalo nezanemarljivo tveganje, da bi bili zadnjenavedeni družbi napeljani k temu, da se izogne učinku omejevalnih ukrepov, namenjenih družbi NIOC.
83 Ugotoviti je treba, da Svet ne navaja nobenega dokaza, ki bi Splošnemu sodišču omogočal ugotovitev, da je družba PPI lahko nadzirala družbi POMC ali PRE. Čeprav je delež kapitala zadnjenavedenih družb, ki ga je imela v lasti družba PPI, rahlo višji od deleža, ki so ga imeli v lasti drugi glavni delničarji teh subjektov, namreč ta delež ostaja manjšinski. Torej ni mogoče domnevati, da je imela družba PPI vpliv na imenovanje več kot polovice članov upravnega odbora družbe POMC ali polovice članov upravnega odbora družbe PRE ali da je imela na kakršen koli način zadnjo besedo v upravnih odborih teh subjektov.
84 Skleniti je torej treba, da je Svet, s tem ko je menil, da sta bili družbi POMC in PRE v lasti ali pod nadzorom družbe NIOC, storil napako pri presoji.
85 Glede na vse zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, kar zadeva družbi PPI in POSCO, ter mu ugoditi, kar zadeva družbi POMC in PRE. Zato je treba izpodbijana akta razglasiti za nična v delu, v katerem se nanašata na zadnjenavedeni tožeči stranki.
Četrti tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice, pravice do opravljanja ekonomske dejavnosti, načela varstva okolja in humanitarnih vrednot Unije ter vsekakor načela sorazmernosti in previdnostnega načela
86 Tožeče stranke trdijo, da izpodbijana akta pomenita kršitev svoboščin in temeljnih pravic.
87 Najprej, tožeče stranke v bistvu trdijo, da sta z izpodbijanima aktoma kršeni njihova lastninska pravica in njihova pravica do opravljanja ekonomske dejavnosti ter da sta nesorazmerna glede na zasledovani cilj.
88 Dalje, tožeče stranke navajajo, da z izpodbijanima aktoma lahko nastane znatna škoda za okolje ter zdravje in varnost iranskih delavcev in državljanov, vključno z otroki. Trdijo, da zaradi sankcij namreč ne bodo mogle dobro izpeljati faze 19 projekta za razvoj South Pars, katerega uresničitev je bistveno za izognitev pomanjkanju plina v Iranu pozimi. Poleg tega so v repliki pojasnile, da je večina uporabljene opreme in tehničnih storitev izvirala iz držav članic Unije. Nezmožnost pridobiti to opremo bi zato Islamsko republiko Iran prisilila v to, da bi uporabila druga, manj čista goriva za ogrevanje, in bi povečala tveganja za zdravje in varnost oseb, ki živijo in delajo v okolici razvojnih projektov.
89 Ob upoštevanju teh tveganj tožeče stranke menijo, da je Svet kršil previdnostno načelo. Učinke zamrznitve njihovega premoženja bi namreč moral upoštevati, preden je sprejel izpodbijana akta.
90 Nazadnje, tožeče stranke navajajo, da so ukrepi, ki jih je sprejel Svet, nesorazmerni glede na cilj, ki mu sledita.
91 Splošno sodišče meni, da je treba zavrniti vse trditve, ki jih navajajo tožeče stranke.
92 Na prvem mestu, kar zadeva lastninsko pravico in pravico do opravljanja ekonomske dejavnosti tožečih strank, je treba najprej navesti, da sta navedeni pravici del temeljnih pravic, ki sta določeni v členu 17 oziroma 16 Listine o temeljnih pravicah in katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije. Vendar je treba spomniti, da temeljne pravice niso absolutne pravice in da je lahko njihovo izvajanje predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija (sodba z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, ZOdl., EU:C:2011:735, točka 113).
93 Dalje, v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti, ki je del splošnih načel prava Unije, zahteva, naj akti institucij ne prestopijo meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na želene cilje (sodba z dne 18. novembra 1987, Maizena in drugi, 137/85, ZOdl., EU:C:1987:493, točka 15).
94 V obravnavanem primeru sta pravica do opravljanja ekonomske dejavnosti in lastninska pravica tožečih strank zaradi sprejetja izpodbijanih aktov znatno omejeni, ker ne morejo imeti na voljo njihovih sredstev na ozemlju Unije, razen na podlagi posebnih dovoljenj, in ker jim ne neposredno ne posredno v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 267/2012 ni mogoče dati na voljo niti nobenih sredstev niti gospodarskih virov. Vendar je Svet glede na bistven pomen ohranitve mednarodnega miru in varnosti lahko pravilno menil, da so kršitve zgoraj navedenih pravic, ki bi bile posledica vpisa subjektov v lasti subjekta, ki podpira iransko vlado, na seznama, primerne in potrebne za izvajanje pritiska na navedeno vlado, da bi se jo prisililo v prenehanje dejavnosti širjenja jedrskega orožja (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 62 navedeno sodbo Melli Bank/Svet, EU:C:2012:137, točka 61).
95 Zato takih kršitev ob upoštevanju želenih ciljev ni mogoče šteti za pretiran in nesprejemljiv poseg, ki bi škodoval bistvu lastninske pravice in pravice do opravljanja ekonomske dejavnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 92 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:C:2011:735, točki 114 in 115).
96 Poleg tega – drugače kot trdijo tožeče stranke – zamrznitve njihovih sredstev ni mogoče opredeliti za nesorazmerne zaradi domnevne kršitve njihove pravice do predložitve trditev Svetu. Kot bo ugotovljeno v okviru preizkusa petega tožbenega razloga (glej točko 123 in naslednje v nadaljevanju), so namreč tožeče stranke imele možnost uveljavljati svoje stališče.
97 Zato je treba trditve v zvezi s kršitvijo lastninske pravice in pravice do opravljanja ekonomske dejavnosti ter v zvezi z nesorazmernostjo zadevnih ukrepov zavrniti kot neutemeljene.
98 Na drugem mestu, kar zadeva tveganja za škodo za okolje ter za zdravje in varnost iranskih delavcev in državljanov, je treba najprej navesti, da nezmožnost pridobiti ključno opremo in tehnične storitve od podjetij s sedežem v Uniji, ki je navedena kot vzrok za ta tveganja, nikakor ni posledica omejevalnih ukrepov, namenjenih tožečim strankam.
99 Iz argumentacije tožečih strank in iz dokumentov, priloženih repliki v utemeljitev te argumentacije, je namreč razvidno, da tveganja glede pomanjkanja plina ali glede uporabe drugih goriv za ogrevanje niso posledica morebitnih finančnih težav, s katerimi bi se soočale tožeče stranke po zamrznitvi njihovih sredstev in ki bi jim preprečevale pridobiti opremo, potrebno za nadaljevanje njihovih dejavnosti, ampak so posledica omejitev, ki jih je Unija naložila iranskim subjektom v zvezi z dobavo blaga ali ključnih tehnologij ter tehničnih storitev, povezanih s tem blagom, namenjenim industriji plina v Iranu.
100 Kot navaja Svet, so te omejitve, določene med drugim v členu 4 Sklepa 2010/413 ter členih 8 in 9 Uredbe št. 267/2012, namenjene vsem iranskim subjektom in torej lahko prizadenejo tožeče stranke ne glede na vpis njihovih imen na seznama. Poleg tega zakonitosti navedenih določb ni mogoče izpodbijati v okviru te tožbe, saj ne pomenijo pravne podlage izpodbijanih aktov.
101 Ugotoviti je torej treba, da trditev, v skladu s katero se z izpodbijanima aktoma ustvarja tveganje za okolje ter za zdravje in varnost iranskih delavcev in državljanov, ni utemeljena.
102 Na tretjem mestu, kar zadeva previdnostno načelo, je treba spomniti, da to načelo pomeni splošno načelo prava Unije, s katerim je zadevnim organom naloženo, da morajo v natančno določenem okviru izvajanja pristojnosti, ki so jim dodeljene z ustreznimi predpisi, sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje nekaterih morebitnih tveganj za javno zdravje, varnost in okolje, pri čemer morajo zahteve, povezane z varstvom teh interesov, prevladati nad gospodarskimi interesi (glej sodbi z dne 26. novembra 2002, Artegodan in drugi/Komisija, T‑74/00, T‑76/00, od T‑83/00 do T‑85/00, T‑132/00, T‑137/00 in T‑141/00, ZOdl., EU:T:2002:283, točki 183 in 184, in z dne 21. oktobra 2003, Solvay Pharmaceuticals/Svet, T‑392/02, ZOdl., EU:T:2003:277, točka 121 in navedena sodna praksa).
103 V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točk od 98 do 101 zgoraj, tožeče stranke niso dokazale obstoja morebitnih tveganj za javno zdravje, varnost ali okolje, ki bi lahko bila posledica zamrznitve njihovih sredstev. Zato Svetu ni mogoče očitati, da ob sprejetju izpodbijanih aktov ni uporabil previdnostnega načela.
104 Iz zgoraj navedenega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Peti tožbeni razlog: nevročitev, kar zadeva dve tožeči stranki, in kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva
105 Tožeče stranke menijo, da je Svet storil številne kršitve postopkovnih pravic, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z njimi.
106 Prvič, tožeče stranke uveljavljajo, da Svet ni posamično vročil izpodbijanih aktov družbama POMC in PRE.
107 Drugič, tožeče stranke trdijo, da Svet svoje odločitve o naložitvi omejevalnih ukrepov, namenjenih njim, ni obrazložil in jih torej ni obvestil o podlagi za vpis njihovih imen na seznama. V repliki pojasnjujejo, da razlog, v skladu s katerim naj bi bile v lasti ali pod nadzorom družbe NIOC, ne ustreza obrazložitvi, navedeni v izpodbijanih aktih.
108 Tretjič, tožeče stranke trdijo, da jim Svet kljub njihovi prošnji ni sporočil podatkov in dokazov, na katere se je oprl ob sprejetju izpodbijanih aktov. Zato menijo, da niso mogle podati svojih trditev in zadovoljivo izpodbijati vpisa njihovih imen na seznama.
109 Uvodoma je treba navesti, da so tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagale, naj postopkovne trditve, podane v okviru petega tožbenega razloga, preuči, le če bo ugotovljeno, da se prvi štirje tožbeni razlogi zavrnejo. Ker je bilo, kar zadeva družbi POMC in PRE, drugemu tožbenemu razlogu ugodeno, je torej treba preučiti peti tožbeni razlog, le kar zadeva družbi PPI in POSCO (v nadaljevanju: prvi tožeči stranki). Zato trditev v zvezi z nevročitvijo izpodbijanih aktov družbama POMC in PRE v okviru petega tožbenega razloga ne bo preučena.
110 Najprej, kar zadeva obveznost obrazložitve, je iz preučitve prvega tožbenega razloga (glej točke od 27 do 48 zgoraj) razvidno, da je obrazložitev izpodbijanih aktov zadostna, saj je bilo z njo prvima tožečima strankama omogočeno ne le ugotoviti pravno podlago teh aktov, ampak tudi specifične in konkretne razloge, iz katerih je Svet menil, da morajo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 35 zgoraj, omejevalni ukrepi veljati zanju.
111 Dalje, kar zadeva pravico do obrambe, je treba opozoriti, da je glede na ustaljeno sodno prakso spoštovanje te pravice, in zlasti pravice do izjave, v vsakem postopku proti subjektu, ki lahko pripelje do akta, ki posega v njegov položaj, temeljno načelo prava Unije in ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek sploh ni urejen (zgoraj v točki 35 navedena sodba Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2009:401, točka 91).
112 Načelo spoštovanja pravice do obrambe po eni strani zahteva, da se zadevnemu subjektu sporočijo obremenilni dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj. Po drugi strani mu je treba omogočiti, da pravočasno uveljavlja svoje stališče glede teh dokazov (glej po analogiji zgoraj v točki 33 navedeno sodbo OMPI I, EU:T:2006:384, točka 93).
113 Zato je treba v zvezi s prvim aktom o zamrznitvi sredstev nekega subjekta obremenilne dokaze zadevnemu subjektu sporočiti ali hkrati s sprejetjem zadevnega akta ali takoj, ko je mogoče, po tem sprejetju, razen če temu nasprotujejo nujni preudarki v zvezi z varnostjo v Uniji ali njenih državah članicah oziroma v zvezi z vodenjem njihovih mednarodnih odnosov. Na predlog zadevnega subjekta ima ta pravico uveljavljati svoje stališče glede teh dejstev tudi po sprejetju akta (glej po analogiji zgoraj v točki 33 navedeno sodbo OMPI I, EU:T:2006:384, točka 137).
114 Poleg tega je treba opozoriti, da kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2009:401, točka 97 in navedena sodna praksa).
115 Nazadnje, načelo učinkovitega sodnega varstva pomeni, da mora zadevni organ Unije kar najnatančneje obvestiti zadevni subjekt o razlogih za omejevalni ukrep, in to takoj, ko sprejme ta ukrep, ali vsaj kolikor mogoče hitro po tem, da zadevnemu subjektu omogoči, da lahko pravočasno vloži pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporoči navedene razloge, je namreč nujno zato, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se odločijo ob popolnem poznavanju razlogov, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Unije, in zato, da se zadnjenavedenemu popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta, za kar je pristojno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., EU:C:2008:461, točke od 335 do 337 in navedena sodna praksa).
116 V obravnavanem primeru, prvič, kar zadeva prvotno obvestitev o obremenilnih dokazih, je treba spomniti, da sta bili prvi tožeči stranki o izpodbijanih aktih obveščeni z dopisoma z dne 10. junija 2013 ter da je iz preučitve drugega tožbenega razloga in iz točke 110 zgoraj v zvezi z obveznostjo obrazložitve razvidno, da sta izpodbijana akta zadostno obrazložena, saj je bilo z njima prvima tožečima strankama omogočeno razumeti razloge, iz katerih sta bili vpisani na seznama.
117 Zato je treba ugotoviti, da Svet v zvezi s prvotnim obvestilom o obremenilnih dokazih ni kršil pravice prvih tožečih strank do obrambe.
118 Drugič, kar zadeva dostop do dokumentov, je treba – ne da bi se bilo treba izjaviti o trditvi, v skladu s katero Svet prvih tožečih strank ni pravočasno obvestil o listinah v njegovem spisu – ugotoviti, da Svet ni kršil pravice teh tožečih strank do obrambe.
119 Spomniti je namreč treba, da je prepozno posredovanje dokumenta, na podlagi katerega je Svet sprejel ali ohranil v veljavi omejevalne ukrepe proti nekemu subjektu, kršitev pravice do obrambe, ki upravičuje razglasitev ničnosti zadevnih aktov, le če se dokaže, da zadevnih omejevalnih ukrepov ne bi bilo mogoče zakonito sprejeti ali ohraniti v veljavi, če bi bilo treba dokument, ki je bil posredovan prepozno, izločiti kot obremenilni dokaz (zgoraj v točki 81 navedena sodba Persia International Bank/Svet, EU:T:2013:398, točka 85).
120 Zato bi bilo v obravnavanem primeru, tudi če se predpostavlja, da je Svet tožečim strankam prepozno posredoval listine iz njegovega spisa, s to okoliščino mogoče utemeljiti razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov, le če bi bilo sicer dokazano, da sprejetja omejevalnih ukrepov proti prvima tožečima strankama ni bilo mogoče utemeljiti z dokazi, ki so bili slednjima pravočasno sporočeni, in sicer z obrazložitvijo v izpodbijanih aktih.
121 Po eni strani je treba ugotoviti, da dokumenti, sporočeni ob vložitvi odgovora na tožbo, ne zajema nobenega novega koristnega podatka v obrambo prvih tožečih strank, saj iz njihove vsebine ni razviden noben nov podatek v zvezi z njima. Po drugi strani je iz preučitve drugega tožbenega razloga razvidno, da je bila obrazložitev v izpodbijanih aktih, kot je bila sporočena prvima tožečima strankama, zadostna za utemeljitev sprejetja omejevalnih ukrepov, namenjenih njima.
122 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Svet, kar zadeva dostop do dokumentov, ni kršil pravice prvih tožečih strank do obrambe.
123 Tretjič, kar zadeva možnost prvih tožečih strank, da koristno uveljavljata svoje stališče, je treba navesti, da so tožeče stranke po sprejetju izpodbijanih aktov Svetu 9. avgusta 2013 poslale dopis, v katerem so predstavile svoje stališče in zahtevale, naj se jim sporočijo razlogi za njihov vpis ter dokazi iz njihovega spisa.
124 Prvi tožeči stranki sta torej imeli možnost koristno uveljavljati svoje stališče, tako da Svetu ni mogoče očitati, da je v zvezi s tem kršil njuno pravico do obrambe.
125 V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da sta prvi tožeči stranki lahko branili svoje pravice in da je lahko popolnoma opravilo nadzor nad zakonitostjo izpodbijanih aktov. Prvi tožeči stranki torej Svetu napačno očitata, da je kršil njuno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
126 Zato je treba peti tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na prvi tožeči stranki, zavrniti kot neutemeljen.
127 Glede na vse zgoraj navedeno je tako treba tožbo zavrniti v delu, v katerem se nanaša na družbi PPI in POSCO, ter ji ugoditi v delu, v katerem se nanaša na družbi POMC in PRE.
Časovni učinki razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov, kar zadeva družbi POMC in PRE
128 Splošno sodišče lahko na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU določi – če meni, da je to potrebno – tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. V skladu s sodno prakso ta določba sodišču Unije omogoča, da določi datum uveljavitve svojih ničnostnih sodb (sodba z dne 12. decembra 2013, Nabipour in drugi/Svet, T‑58/12, EU:T:2013:640, točki 250 in 251).
129 V obravnavanem primeru Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, meni, da je treba ohraniti časovne učinke izpodbijanih aktov do izteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, oziroma če je bila vložena pritožba, do datuma njene zavrnitve.
130 Spomniti je namreč treba, da je jedrski program, ki ga razvija Islamska republika Iran, vir zaskrbljenosti tako na mednarodni kot na evropski ravni. V teh okoliščinah je Svet z izvajanjem resolucij Varnostnega sveta postopoma povečal število omejevalnih ukrepov proti tej državi, da bi z njimi preprečil razvoj dejavnosti, ki ogrožajo mir in mednarodno varnost.
131 Zato je treba interes družb POMC in PRE za takojšnji učinek razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov v delu, v katerem se nanašata nanju, uravnotežiti s ciljem splošnega interesa, ki ga uresničuje politika Unije na področju omejevalnih ukrepov zoper Islamsko republiko Iran. Sprememba učinkov razglasitve ničnosti omejevalnega ukrepa s potekom časa je lahko utemeljena z nujnostjo zagotovitve učinkovitosti omejevalnih ukrepov in, navsezadnje, lahko temelji na nujnih preudarkih o varnosti ali o vodenju mednarodnih odnosov Unije in njenih držav članic (glej po analogiji, brez obveznosti predhodnega obveščanja zadevne osebe o razlogih za prvotni vpis njenega imena na seznam, sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., EU:C:2011:853, točka 67).
132 Če bi bila izpodbijana akta razglašena za nična s takojšnjim učinkom v delu, v katerem se nanašata na družbi POMC in PRE, bi ti lahko prenesli celotno ali del svojega premoženja z območja Unije, Svet pa ne bi mogel – če bi bilo treba – v skladu s členom 266 PDEU pravočasno odpraviti s to sodbo ugotovljenih nepravilnosti, to pa bi resno in nepopravljivo ogrozilo učinkovitost ukrepa o zamrznitvi sredstev, ki bi ga lahko Svet v prihodnosti sprejel zoper ta subjekta.
133 Glede uporabe člena 266 PDEU v obravnavanem primeru je namreč treba opozoriti, da razglasitev ničnosti vpisa imen družb POMC in PRE na seznama s to sodbo izhaja iz dejstva, da razlogi za ta vpis niso bili podprti z zadostnimi dokazi (glej točke od 77 do 84 zgoraj). Čeprav je Svet tisti, ki odloča o ukrepih za izvršitev te sodbe, možnost novega vpisa navedenih imen ni izključena. V postopku ponovnega odločanja namreč lahko Svet – na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov – vnovič vpiše ta imena na seznama.
134 Iz tega sledi, da se učinki izpodbijanih aktov zoper družbi POMC in PRE ohranijo do datuma poteka roka za pritožbo, oziroma če je bila pritožba vložena, do njene zavrnitve.
Stroški
135 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika lahko Splošno sodišče, če je vsaka stranka uspešna samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
136 V okoliščinah obravnavanega primera je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. V delih, v katerih se nanašata na družbi Petropars Aria Kish Operation and Management Co. in Petropars Resources Engineering Kish Co., se razglasita za nična:
– Sklep Sveta 2013/270/SZVP z dne 6. junija 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu;
– Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 522/2013 z dne 6. junija 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu.
2. Učinki Sklepa 2013/270 in Uredbe št. 522/2013 se zoper družbi Petropars Aria Kish Operation and Management Co. in Petropars Resources Engineering Kish Co. ohranijo do datuma poteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, oziroma če je bila pritožba vložena, do njene zavrnitve.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Jaeger | Van der Woude | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. maja 2015.
Podpisi