SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 11. novembra 2014(*)
„Ničnostna tožba – Reforma Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije – Manj ugodna ureditev plačila pavšalnega nadomestila za potne stroške in povečanja letnega dopusta z dodatnimi dnevi dopusta na podlagi potovalnega časa – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nepogodbena odgovornost – Vzročna zveza – Delno očitno nedopustna in delno očitno pravno povsem neutemeljena tožba“
V zadevi T‑20/14,
Huynh Duong Vi Nguyen, uradnica Sveta Evropske unije, stanujoča v Woluwe-Saint-Lambertu (Belgija), ki jo zastopa M. Velardo, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata L. Visaggio in E. Taneva, zastopnika,
in
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bauer in A. Bisch, zastopnika,
toženi stranki,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti člena 1(65)(b) in (67)(d) Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (UL L 287, str. 15), vloženega na podlagi člena 263 PDEU, ker je z navedenima določbama upravičenost do povračila letnih potnih stroškov in potovalnega časa vezana na upravičenost do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, ter odškodninskega zahtevka, vloženega na podlagi člena 340 PDEU, za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva (poročevalka), sodnica, in C. Wetter, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Člen 4 Priloge VII k Uredbi št. 31 (EGS)/št. 11(ESAE) o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 1962, 45, str. 1385) je v različici, ki se je uporabljala do 31. decembra 2013 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013), določal:
„1. Izselitveni dodatek v višini 16 % celotnega zneska osnovne plače, gospodinjskega dodatka in otroškega dodatka, se izplača uradniku:
(a) uradnikom:
– ki niso in nikoli niso bili državljani države, na katere ozemlju je kraj, v katerem so zaposleni in
– ki v obdobju petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela, niso stalno prebivali ali opravljali svoje glavne poklicne dejavnosti na evropskem ozemlju te države. Pri uporabi te določbe se ne upoštevajo okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo.
(b) uradnikom, ki so ali so bili državljani države, na ozemlju katere je kraj njihove zaposlitve, vendar so v desetih letih pred datumom začetka svoje službe stalno prebivali zunaj evropskega ozemlja te države zaradi razlogov, ki niso povezani z opravljanjem dela v državni službi ali v službi mednarodne organizacije.
[…]
2. Uradnik, ki ni in ni nikoli bil državljan države, na katere ozemlju je zaposlen, in ki ne izpolnjuje pogojev iz odstavka 1, ima pravico do nadomestila za prebivanje v tujini v višini ene četrtine dodatka za izselitev.
[…]“
2 Člen 7 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, je določal:
„1. Uradnik ima pravico do povračila potnih stroškov zase, za zakonca in za vzdrževance, ki dejansko živijo v njegovem gospodinjstvu:
(a) ob nastopu službe za pot iz kraja vpoklica v kraj zaposlitve;
(b) ob prenehanju delovnega razmerja v smislu člena 47 Kadrovskih predpisov za pot iz kraja zaposlitve v matični kraj, kot je opredeljen v odstavku 3 tega člena;
(c) ob vsaki premestitvi, zaradi katere se spremeni kraj zaposlitve.
V primeru smrti uradnika imajo vdova in vzdrževanci pravico do vračila potnih stroškov pod enakimi pogoji.
Potni stroški vključujejo tudi rezervacijo sedežev, prevoz prtljage in, kadar je to ustrezno, nujne hotelske stroške.
2. Osnova za izračun povračila je železniška vozovnica prvega razreda za najkrajšo in najbolj cenovno ugodno običajno železniško pot med krajem zaposlitve ali krajem vpoklica ali matičnim krajem.
Če pot iz prvega pododstavka presega 500 kilometrov in v primerih, ko običajna pot vključuje vožnjo po morju, ima zadevni uslužbenec ob predložitvi vozovnic pravico do povračila stroškov potovanja z letalom v poslovnem ali enakovrednem razredu. Kadar se uporabijo prevozna sredstva, ki niso omenjena zgoraj, temelji izračun za povračilo na stroških za potovanje z vlakom, razen za spalnik. Če tak izračun ni mogoč, določi pogoje za povračilo organ za imenovanja v posebni odredbi.
3. Matični kraj uradnika se določi ob nastopu službe z upoštevanjem kraja vpoklica ali kraja, v katerem ima uradnik svoje interese. Tako določen matični kraj organ za imenovanja med službovanjem uradnika ali ob prenehanju zaposlitve lahko spremeni s posebnim sklepom. Vendar se med službovanjem tak sklep sprejme le izjemoma in če uradnik predloži ustrezna dokazila.“
3 Člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, je določal:
„1. Uradniku se vsako koledarsko leto izplača znesek, ki je enak stroškom prevoza od kraja zaposlitve do matičnega kraja, opredeljenega v členu 7, če pa je upravičen do gospodinjskega dodatka, se znesek izplača tudi zakoncu in vzdrževanim družinskim članom v smislu člena 2.
[…]
2. Pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in krajem vpoklica ali matičnim krajem; razdalja se izračuna tako, kakor je določeno v prvem pododstavku člena 7(2).
Kilometrina znaša:
0 EUR za vsak kilometer od | 0 do 200 km, |
0,3790 EUR za vsak kilometer od | 201 do 1000 km, |
0,6316 EUR za vsak kilometer od | 1001 do 2000 km, |
0,3790 EUR za vsak kilometer od | 2001 do 3000 km, |
0,1262 EUR za vsak kilometer od | 3001 do 4000 km, |
0,0609 EUR za vsak kilometer od | 4001 do 10000 km, |
0 EUR za vsak kilometer nad | 10000 km. |
Zgoraj navedeni kilometrini se prišteje pavšalni dodatek, ki znaša:
[…]
– 378,93 EUR, če je razdalja z vlakom med krajem zaposlitve in matičnim krajem večja od 1450 km.
[…]
4. Prejšnje določbe se uporabljajo za uslužbence, katerih kraj zaposlitve je na ozemljih držav članic. […]
Ti potni stroški se povrnejo kot pavšalno nadomestilo na podlagi stroškov letalskega prevoza za razred tik nad turističnim razredom“.
4 Člen 7 Priloge V h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, je določal:
„K trajanju [letnega dopusta] se prišteje potovalni čas, določen glede na trajanje vožnje po železnici med krajem dopusta in krajem zaposlitve, ki se izračuna takole:
50 do 250 km: en dan za povratno vožnjo,
251 do 600 km: dva dni za povratno vožnjo,
601 do 900 km: tri dni za povratno vožnjo,
901 do 1400 km: štiri dni za povratno vožnjo,
1401 do 2000 km: pet dni za povratno vožnjo,
več kot 2000 km: šest dni za povratno vožnjo.
V tem členu se šteje, da je kraj izrabe letnega dopusta matični kraj uradnika.
Prejšnje določbe se uporabljajo za uradnike, katerih kraj zaposlitve je na ozemljih držav članic. […]
[…]“
5 Člen 1(67) Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (UL L 287, str. 15) določa:
“Priloga VII se spremeni:
[…]
(d) člen 8 se nadomesti z naslednjim:
‚Člen 8
1. Uradniki, upravičeni do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, imajo v okviru omejitve iz odstavka 2 v vsakem koledarskem letu pravico do pavšalnega plačila, ki je enako stroškom svojega prevoza iz kraja zaposlitve v matični kraj, kot je določen v členu 7, če pa so upravičeni do gospodinjskega dodatka, se znesek izplača tudi za zakonca in vzdrževance v smislu člena 2.
[…]
2. Pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru geografske razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in njegovim matičnim krajem.
Če je matični kraj, kot je določen v členu 7, zunaj ozemelj držav članic Unije ter zunaj držav in ozemelj, navedenih v Prilogi II k Pogodbi o delovanju Evropske unije, in ozemelj držav članic Evropskega združenja za prosto trgovino, pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru geografske razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in glavnim mestom države članice, katere državljan je. Uradniki, katerih matični kraj je zunaj ozemelj držav članic Unije ter zunaj držav in ozemelj, navedenih v Prilogi II k Pogodbi o delovanju Evropske unije, in ozemelj držav članic Evropskega združenja za prosto trgovino in ki niso državljani ene od držav članic, niso upravičeni do pavšalnega plačila.
Kilometrina znaša:
0 EUR za vsak km od | 0 do 200 km |
0,3790 EUR za vsak km od | 201 do 1000 km |
0,6316 EUR za vsak km od | 1001 do 2000 km |
0,3790 EUR za vsak km od | 2001 do 3000 km |
0,1262 EUR za vsak kilometer od | 3001 do 4000 km |
0,0609 EUR za vsak kilometer od | 4001 do 10000 km |
0 EUR za vsak kilometer nad | 10000 km. |
Zgoraj navedeni kilometrini se prišteje pavšalni dodatek, ki znaša:
– 189,48 EUR, če je geografska razdalja med krajem zaposlitve in matičnim krajem med 600 km in 1200 km,
– 378,93 EUR, če je geografska razdalja med krajem zaposlitve in matičnim krajem večja od 1200 km.
Navedena kilometrina in pavšalni dodatek se vsako leto posodobita v enakem razmerju kot osebni prejemki.
[…]
4. Odstavki 1, 2 in 3 tega člena veljajo za uradnike, katerih kraj zaposlitve je na ozemlju držav članic. […]
Pavšalno plačilo temelji na stroških letalskega prevoza za ekonomski razred‘.“
6 Člen 1(65) Uredbe (ES) št. 1023/2013 določa:
„Priloga V se spremeni:
[…]
(b) člen 7 se nadomesti z naslednjim:
‚Uradniki, ki so upravičeni do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, so vsako leto upravičeni do dveh dni in pol dodatnega dopusta za obisk svoje matične države.
Prvi odstavek se uporablja za uradnike, katerih kraj zaposlitve je na ozemlju držav članic. Če je kraj zaposlitve zunaj teh ozemelj, se trajanje dopusta za obisk doma določi s posebnim sklepom ob upoštevanju vsakokratnih potreb‘.“
7 Te določbe so se v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 1023/2013 uporabljale od 1. januarja 2014.
8 Ob zaposlitvi tožeče stranke, Huynh Duong Vi Nguyen, je bil njen matični kraj New York (Združene države). Glede na svoje belgijsko državljanstvo in kraj zaposlitve, in sicer Bruselj (Belgija), ni izpolnjevala pogojev za upravičenost do izselitvenega dodatka iz člena 4(1)(a) Kadrovskih predpisov, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013. Prav tako ni izpolnjevala pogojev, ki jih je za upravičenost do tega dodatka določal člen 4(1)(b) navedenih kadrovskih predpisov. Glede na državljanstvo in kraj zaposlitve prav tako ni bila več upravičena do nadomestila za prebivanje v tujini, določenega s členom 4(2) Kadrovskih predpisov, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013. Nasprotno pa je bila upravičena do povračila potnih stroškov med krajem zaposlitve in matičnim krajem, določenega s členom 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, in do potovalnega časa, določenega s členom 7 Priloge V k navedenim kadrovskim predpisom. Tako je bila vsako leto od nastopa službe, 1. junija 2009, upravičena do 4835,53 EUR iz naslova potnih stroškov zase, za svojega zakonca in njunega otroka ter do dodatnih šestih dni dopusta iz naslova potovalnega časa.
Postopek in predlogi strank
9 Tožeča stranka je 8. januarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
10 Svet Evropske unije in Evropski parlament sta z vlogama, ki sta ju v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 26. oziroma 27. marca 2014, podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
11 Tožeča stranka je 12. maja 2014 predložila pripombe glede ugovorov, ki sta ju podala Svet in Parlament.
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:
– razglasi ničnost določb Uredbe št. 1023/2013, s katerima sta spremenjena člen 7 Priloge V in člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije, ker je z njima upravičenost do povračila potnih stroškov in potovalnega časa vezana na izselitveni dodatek ali nadomestilo za prebivanje v tujini;
– Svetu in Parlamentu naloži, da ji morata plačati 169.051,96 EUR iz naslova premoženjske škode in 40.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode, skupaj z zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi po obrestni meri 6,75 %;
– Svetu in Parlamentu naloži plačilo stroškov.
13 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrže tožbo kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrže tožbo kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
15 Evropska komisija je 16. aprila 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.
Pravo
16 V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranka to predlaga, odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu z odstavkom 3 navedenega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače. Poleg tega lahko Splošno sodišče, če očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali če je tožba očitno nedopustna ali očitno popolnoma brez pravne podlage, v skladu s členom 111 Poslovnika odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.
17 V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je o zadevi dovolj poučeno na podlagi listin iz spisa in da ni treba začeti ustnega postopka.
18 Tožeča stranka, uradnica AST II, zaposlena v enoti „Mediji/tiskovna služba“ direktorata „Komuniciranje in preglednost“ Sveta, želi s to tožbo v bistvu doseči, prvič, razglasitev ničnosti člena 1(65)(b) Uredbe št. 1023/2013 in člena 1(67)(d) iste uredbe (v nadaljevanju: izpodbijani določbi), ker je z navedenima določbama pravica do povračila letnih potnih stroškov in potovalnega časa vezana na upravičenost do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, ter, drugič, odškodnino za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja izpodbijanih določb.
19 V podporo predlogu za razglasitev ničnosti tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja, kot je določena v členu 27 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, drugič, kršitev načela spoštovanja pridobljenih pravic, načel na področju časovne uporabe prava in načela pravne varnosti, tretjič, kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, četrtič, kršitev načela enakega obravnavanja, in, petič, kršitev načela sorazmernosti.
20 V podporo odškodninskemu zahtevku tožeča stranka navaja, da obstaja vzročna zveza med izpodbijanima določbama in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi izgube pravice do povračila potnih stroškov in potovalnega časa za leta službovanja, ki ji še preostanejo do upokojitve. Trdi tudi, da je zaradi izgube pravice do povračila potnih stroškov in potovalnega časa utrpela nepremoženjsko škodo, saj bo težko ohranila čustveno vez z matičnim krajem.
21 Parlament in Svet se sklicujeta na nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti in odškodninskega zahtevka.
Predlog za razglasitev ničnosti
22 Parlament in Svet prerekata procesno upravičenje tožeče stranke. Parlament poleg tega trdi, da ta nikakor nima pravnega interesa nasprotovati členu 8(1) Priloge VII k novim kadrovskim predpisom.
23 V zvezi s procesnim upravičenjem Svet trdi, da se izpodbijani določbi na tožečo stranko ne nanašata neposredno, saj bi samo posamične odločbe organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI), na primer plačilni list, na katerem so izpuščeni potni stroški, ali posamična odločba o številu dni dopusta, dodeljenih iz naslova potovalnega časa, bistveno spremenile pravni položaj tožeče stranke in dokončno določile stališče institucije v zvezi z njo.
24 Poleg tega se izpodbijani določbi po mnenju Parlamenta in Sveta na tožečo stranko ne nanašata niti posamično. V bistvu trdita, da sta izpodbijani določbi splošni in naj bi se torej uporabljali za vse uradnike, ki so se ali se bodo v prihodnje znašli v objektivno enakem pravnem in dejanskem položaju kot tožeča stranka.
25 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila Uredba št. 1023/2013 sprejeta na podlagi člena 336 PDEU v skladu z rednim zakonodajnim postopkom. Zato je treba ugotoviti, da izpodbijani določbi spadata med splošne zakonodajne akte, v zvezi s katerimi je dopustnost ničnostnih tožb, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe, na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU pogojena z upoštevanjem pogojev neposrednega in posamičnega nanašanja (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, ZOdl., EU:C:2013:625, točke od 56 do 60).
26 Proučiti je torej treba, ali tožeča stranka v obravnavani zadevi v zvezi z izpodbijanima določbama izpolnjuje pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja.
27 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso fizične ali pravne osebe pogoj v zvezi s posamičnim zadevanjem izpolnjujejo, le če se izpodbijani akt nanje nanaša zaradi njihovih značilnosti ali zaradi dejstva, ki jih posamično opredeljuje glede na vse druge osebe in jih zato individualizira enako kot naslovnika (sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, Recueil, EU:C:1963:17; z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑298/00 P, Recueil, EU:C:2004:240, točka 36; z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, ZOdl., EU:C:2011:368, točka 52, in zgoraj v točki 25 navedena sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, EU:C:2013:625, točka 72).
28 Tožeča stranka trdi, da je pogoj posamičnega nanašanja v obravnavani zadevi izpolnjen z dveh vidikov. Svoje posamično nanašanje bi namreč lahko utemeljila s pravico vsakega uradnika, da sodeluje v postopkih za spremembo Kadrovskih predpisov na podlagi člena 27 Listine o temeljnih pravicah, in z učinki, ki jih imata izpodbijani določbi zanjo, in sicer takojšnjo in gotovo izgubo pravice do povračila potnih stroškov in potovalnega časa.
29 Poleg tega navaja, da bi morala, če se ji v okviru te tožbe ne bi priznalo posamično nanašanje, začeti predhodni postopek iz člena 90 Kadrovskih predpisov, da bi lahko na podlagi člena 270 PDEU vložila pravno sredstvo zoper posamične izvedbene odločbe OI. Po mnenju tožeče stranke bi bila s tem kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
30 Vendar je treba te trditve zavrniti.
31 V zvezi s trditvijo tožeče stranke glede pravice, ki naj bi za vsakega uradnika izhajala iz člena 27 Listine o temeljnih pravicah, do sodelovanja v postopkih, je treba opozoriti, da dejstvo, da oseba tako ali drugače sodeluje v postopku, katerega rezultat je sprejetje akta Evropske unije, to osebo individualizira v razmerju do zadevnega akta, samo če so ji z veljavno zakonodajo Unije zagotovljena nekatera procesna jamstva. Brez izrecne določbe, ki bi določala nasprotno, niti postopek priprave splošnih aktov niti splošni akti na podlagi splošnih načel prava Unije, kot je pravica do izjave, ne zahtevajo sodelovanja prizadetih oseb, saj se glede interesov teh oseb šteje, da jih zastopajo politični organi, katerih naloga je sprejemanje teh aktov (sodba z dne 2. marca 2010, Arcelor/Parlament in Svet, T‑16/04, ZOdl., EU:T:2010:54, točka 119).
32 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da posamične procesne pravice v korist uslužbencev institucij Unije ne določajo niti člen 336 PDEU, na podlagi katerega sta bili sprejeti izpodbijani določbi, niti člen 10 Kadrovskih predpisov in niti člen 27 Listine o temeljnih pravicah.
33 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se lahko pravica delavcev do obveščenosti in posvetovanja ter pravica do kolektivnih pogajanj in ukrepov, ki ju določata člena 27 in 28 Listine o temeljnih pravicah, uporabljata v razmerjih med institucijami Unije in njihovim osebjem, kot izhaja iz sodbe z dne 19. septembra 2013, Preveritev Komisija/Strack (C‑579/12 RX-II, ZOdl., EU:C:2013:570), vendar je njuno uveljavljanje omejeno na primere in okoliščine, ki jih določa pravo Unije, v skladu z besedilom teh določb.
34 Tako so Kadrovski predpisi, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, v členu 10, prvi in drugi odstavek, v zvezi z uradniki Unije določali posvetovanje z uradniki prek paritetnega organa, odbora za Kadrovske predpise, ki ga je sestavljalo enako število predstavnikov institucij Unije in predstavnikov njihovih odborov uslužbencev, o vseh predlogih Komisije za spremembo Kadrovskih predpisov. Poleg tega je člen 10b, drugi odstavek, navedenih kadrovskih predpisov določal, da se je mogoče o predlogih Komisije iz člena 10 posvetovati z reprezentativnimi sindikati in združenji uslužbencev.
35 Nasprotno pa Kadrovski predpisi, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, niso določali nobene posamične pravice uradnikov do sodelovanja pri njihovih spremembah.
36 Ne samo, da je argument tožeče stranke, da sodelovanje sindikatov v obravnavani zadevi ni bilo upoštevano, zgolj trditev, v podporo kateri ne navaja nobenega dokaza, ampak je tudi brezpredmeten, saj domnevna kršitev procesne pravice sindikatov v okviru postopka spremembe Kadrovskih predpisov nikakor ne bi vplivala na obstoj procesne pravice tožeče stranke.
37 To pomeni, da se tožeča stranka ne more sklicevati na člena 27 in 28 Listine o temeljnih pravicah in trditi, da se izpodbijani določbi nanjo posamično nanašata.
38 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se izpodbijani določbi nanjo posamično nanašata, saj gotovo in neposredno vplivata na njen pravni položaj, je treba navesti, kot sta upravičeno opozorila Parlament in Svet, da taka trditev ne dokazuje posamičnega nanašanja na tožečo stranko, temveč dokazuje neposredno nanašanje nanjo.
39 Tožeča stranka je v pripombah glede ugovorov nedopustnosti kljub temu pojasnila, da posamično nanašanje nanjo izhaja iz dejstva, da spada v omejeno skupino oseb, 30 uradnikov, na katere bosta imeli določbi gotov in neposreden učinek, saj jim bo odvzeta pridobljena pravica, in sicer do povračila potnih stroškov in potovalnega časa. Po navedbah tožeče stranke so bili namreč doslej samo ti uradniki upravičeni do povračila potnih stroškov in potovalnega časa, ne da bi bili hkrati upravičeni do izselitvenega dodatka in nadomestila za prebivanje v tujini. Ker so z izpodbijanima določbama te pravice odslej vezane na upravičenost do nadomestila za prebivanje v tujini in izselitvenega dodatka, naj bi bila posledica ukinitev pridobljene pravice za omejeno skupino oseb. Po mnenju tožeče stranke se nihče drug razen oseb iz te skupine v prihodnje ne bo mogel znajti v podobnem pravnem in dejanskem položaju, saj uradniki, ki so se zaposlili po 1. januarju 2014, ne bodo več mogli uveljavljati teh pravic, ne da bi bili upravičeni do izselitvenega dodatka in nadomestila za prebivanje v tujini.
40 V zvezi s tem je treba opozoriti, da bi lahko izpodbijani akt, kadar ta akt zadeva skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne ob njegovem sprejetju in z merili, lastnimi članom skupine, te osebe posamično zadeval, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov (glej sodbo z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija, C‑362/06 P, ZOdl., EU:C:2009:243, točka 30 in navedena sodna praksa).
41 Poleg tega, v skladu s sodno prakso akt lahko posamično zadeva neko osebo, ker je del omejenega kroga gospodarskih subjektov, kadar ta akt posega v pravice, ki jih je oseba pridobila pred njegovo izdajo (glej sklep z dne 17. februarja 2009, Galileo Lebensmittel/Komisija, C‑483/07 P, ZOdl., EU:C:2009:95, točka 46 in navedena sodna praksa).
42 Kljub temu je treba v obravnavani zadevi opozoriti, da tožeča stranka ni pojasnila niti pravnega in dejanskega položaja niti istovetnosti uradnikov, ki naj bi bili v podobnem položaju kot ona. Pojasnila je samo, da je pripravljena predložiti več informacij, če bi se Splošnemu sodišču to zdelo potrebno, in pozvati Splošno sodišče, naj o tem povpraša Parlament in Svet.
43 Vendar je dolžnost tožeče stranke, da v okviru tožbe, vložene zoper splošni zakonodajni akt kot v obravnavani zadevi, dokaže, da izpolnjuje pogoj neposrednega nanašanja iz člena 263 PDEU.
44 Ker trdi, da pripada omejenemu krogu uradnikov, ki so v podobnem pravnem in dejanskem položaju kot ona, je torej njena dolžnost, da to dokaže.
45 Sicer pa tudi če bi se izkazalo, da tožeča stranka dejansko pripada omejenemu krogu uradnikov, ki jim bo z izpodbijanima določbama odvzeta pravica do povračila potnih stroškov in potovalnega časa, kot naj bi implicitno priznal Svet, je treba ugotoviti, da to ni posledica ukinitve pridobljene pravice samo za te uradnike.
46 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, namreč ni obstajala pridobljena pravica do povračila potnih stroškov in potovalnega časa, lastna uradnikom, ki niso bili upravičeni do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini. Kot je razvidno iz člena 7 Priloge V h Kadrovskim predpisom, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, in člena 8 Priloge VII k tem kadrovskih predpisov, je bila pravica do povračila potnih stroškov in potovalnega časa neodvisno od izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini pravica vseh uradnikov Unije.
47 Posledica odločitve Parlamenta in Sveta, da z izpodbijanima določbama uveljavljanje teh pravic vežeta na upravičenost do izselitvenega dodatka in nadomestila za prebivanje v tujini, je to, da tožeča stranka izgubi navedene pravice zaradi pravnega in dejanskega položaja, v katerem je trenutno kot drugi uradniki. Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni izključeno, da se bodo v prihodnje v podobnem položaju kot ona znašli tudi drugi uradniki. Hipotetično bi se to lahko nanašalo na uradnika, ki bi izgubil pravico do izselitvenega dodatka zaradi nove napotitve na ozemlje države članice, katere državljan je, in ki ne bi izpolnjeval pogojev iz člena 4(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za upravičenost do nadomestila za prebivanje v tujini. Tako bi ostal brez povračila potnih stroškov in potovalnega časa.
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso možnost, da se bolj ali manj natančno opredeli število ali celo istovetnost pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da je treba za te subjekte šteti, da se ukrep posamično nanaša nanje, ker je ta uporaba izvedena na podlagi pravno ali dejansko objektivne situacije, ki je določena v zadevnem aktu (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Arcelor/Parlament in Svet, EU:T:2010:54, točka 106 in navedena sodna praksa).
49 Iz tega izhaja, da se izpodbijani določbi na tožečo stranko ne nanašata posamično.
50 Te ugotovitve ne omaja trditev tožeče stranke, da bi bila, če se v okviru te tožbe ne bi priznalo, da se izpodbijani določbi nanjo neposredno nanašata, prisiljena začeti predhodni postopek iz člena 90 Kadrovskih predpisov, kar bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
51 Trditev tožeče stranke temelji na predpostavki, ki jo Parlament in Svet izpodbijata, da niti njen plačilni list iz julija 2014 niti razvid dni dopusta, dodeljenih iz naslova potovalnega časa, v informacijskem sistemu za upravljanje dopustov Sveta nista akta, ki posegata v položaj, tako da bo lahko v skladu s členom 91 Kadrovskih predpisov vložila tožbo pri sodiščih Unije šele po koncu predhodnega postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov.
52 Opozoriti je treba, prvič, da Splošno sodišče v okviru te zadeve ne odloča o ničnostni tožbi zoper morebitne izrecne ali implicitne odločbe Sveta, s katerimi se v zvezi s tožečo stranko izvajata člen 7 Priloge V in člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, temveč o ničnostni tožbi zoper določbi o spremembi navedenih kadrovskih predpisov. Vprašanje, ali se izpodbijani določbi na tožečo stranko nanašata posamično, torej ali je ta tožba dopustna, ne more biti odvisno od dopustnosti hipotetične tožbe zoper posamične odločbe OI v zvezi s tožečo stranko, ki ob vložitvi tožbe nikakor še niso bile sprejete.
53 Drugič, opozoriti je treba tudi, da je v skladu s členom 256 PDEU in členom 1 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije ter na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov za odločanje o sporih med Unijo in njenimi uslužbenci na podlagi člena 270 PDEU na prvi stopnji pristojno Sodišče za uslužbence. Splošno sodišče zato ne more v okviru ničnostne tožbe, ki jo uradnik vloži zoper določbo Kadrovskih predpisov na podlagi člena 263 PDEU, vnaprej soditi o dopustnosti tožbe, ki jo je ta uradnik vložil zoper plačilni list ali razvid dni dopusta, saj je za to tožbo pristojno Sodišče za uslužbence.
54 Zato so pogoji dopustnosti tožbe, ki bi jo tožeča stranka vložila zoper posamične odločbe organa OI, s katerimi se izvajata izpodbijani določbi, neupoštevni za proučitev dopustnosti te tožbe in posledično ne morejo odpraviti neobstoja neposrednega nanašanja na tožečo stranko v obravnavani zadevi.
55 Ker sta pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, kumulativna, to pomeni, da tožeča stranka, ne da bi bilo treba proučiti, ali se izpodbijani določbi v obravnavani zadevi nanjo neposredno nanašata, ni dokazala procesnega upravičenja za izpodbijanje navedenih določb.
56 Zato je treba predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanih določb zavreči kot očitno nedopusten, ne da bilo treba proučiti obstoj pravnega interesa tožeče stranke za izpodbijanje člena 1(65)(b) in (67)(d) Uredbe št. 1023/2013.
Odškodninski zahtevek
57 Najprej je treba navesti, da se odškodninski zahtevki tožeče stranke, čeprav je uradnica Sveta, ne nanašajo nanj kot na institucijo, ki ji pripada, temveč na Parlament in Svet kot soavtorja Uredbe št. 1023/2013, zaradi katere je po mnenju tožeče stranke nastala škoda, ki naj bi jo utrpela.
58 Navesti je treba tudi, da tožeča stranka kot podlago za odškodninske zahtevke navaja člena 268 PDEU in 340 PDEU, in ne člena 270 PDEU.
59 Splošno sodišče v teh okoliščinah meni, da je pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih tožeče stranke.
60 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU podana ob izpolnitvi vseh kumulativno določenih pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita instituciji, resničnosti škode ter vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi z dne 29. septembra 1982, Oleifici Mediterranei/EGS, 26/81, Recueil, EU:C:1982:318, točka 16, in z dne 14. decembra 2005, Beamglow/Parlament in drugi, T‑383/00, ZOdl., EU:T:2005:453, točka 95).
61 Odškodninski zahtevki se zavrnejo, če eden izmed treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, ne da bi bilo treba proučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, Recueil, EU:C:1994:329, točka 81, in z dne 20. februarja 2002, Förde-Reederei/Svet in Komisija, T‑170/00, Recueil, EU:T:2002:34, točka 37). Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno proučiti v določenem vrstnem redu (sodba z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, Recueil, EU:C:1999:402, točka 13).
62 Kar zadeva pogoj v zvezi z obstojem vzročne zveze med domnevnim ravnanjem in zatrjevano škodo, se s sodno prakso zahteva zanesljiva in neposredna vzročna zveza med krivdnim ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo, pri čemer mora to zvezo dokazati tožeča stranka. Poleg tega mora biti zatrjevana škoda dovolj neposredna posledica očitanega ravnanja, s tem da mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo (glej sklep z dne 4. junija 2012, Azienda Agricola Bracesco/Komisija, T‑440/09, EU:T:2012:269, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).
63 V obravnavani zadevi je iz trditev tožeče stranke razvidno, da sta po njenem mnenju določbi Uredbe št. 1023/2013, za kateri v okviru predloga za razglasitev ničnosti trdi, da nista zakoniti, povzročili premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.
64 Ugotoviti pa je treba, da ne obstaja neposredna in gotova zveza med tema določbama in zatrjevano škodo, saj lahko ta, glede na okoliščine, izhaja samo iz odločitve institucije, ki ji pripada tožeča stranka, tj. Sveta, da ji dodeli manj dni dopusta iz naslova potovalnega časa, kot bi ji jih bilo dodeljenih na podlagi Kadrovskih predpisov, ki so se uporabljali do 31. decembra 2013, in da ji na podlagi navedenih določb zavrne letno povračilo potnih stroškov.
65 Zato pogoj v zvezi z obstojem vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem Parlamenta in Sveta kot soavtorjev izpodbijanega akta in zatrjevano škodo očitno ni izpolnjen.
66 Iz tega izhaja, da je treba odškodninske zahtevke tožeče stranke zavrniti kot očitno neutemeljene.
67 Zato je treba to tožbo zavreči kot delno očitno nedopustno in zavrniti kot delno očitno neutemeljeno.
68 V teh okoliščinah ni treba odločiti o predlogu za intervencijo, ki ga je Komisija 16. aprila 2014 vložila v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.
Stroški
69 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži plačilo svojih stroškov ter stroškov Parlamenta in Sveta v skladu z njunimi predlogi.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Huynh Duong Vi Nguyen poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki sta jih priglasila Evropski parlament in Svet Evropske unije.
3. O predlogu za intervencijo Evropske komisije ni treba odločati.
V Luxembourgu, 11. novembra 2014.