SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)
z dne 20. decembra 2023(*)
„Državne pomoči – Obdavčitev pristaniških organov v Italiji – Oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb – Sklep, s katerim je pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom – Obstoječa pomoč – Pojem ‚podjetje‘ – Pojem ‚gospodarska dejavnost‘ – Prednost – Selektivnost – Izkrivljanje konkurence – Vpliv na trgovino med državami članicami – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑166/21,
Autorità di sistema portuale del Mar Ligure occidentale s sedežem v Genovi (Italija) in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi(1), ki jih zastopajo F. Munari, I. Perego, G. M. Roberti in S. Zunarelli, odvetniki,
tožeče stranke,
ob intervenciji
Associazione Porti Italiani (Assoporti) s sedežem v Rimu (Italija), ki jo zastopajo F. Munari, I. Perego, G. M. Roberti in S. Zunarelli, odvetniki,
intervenientka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Stromsky in F. Tomat, agenta,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, O. Porchia, sodnica, L. Madise, P. Nihoul, in S. Verschuur (poročevalec), sodniki,
sodna tajnica: P. Nuñez Ruiz, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 19. aprila 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Autorità di sistema portuale del Mar Ligure occidentale (organi pristaniškega sistema zahodnega Ligurskega morja, Italija), in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2021/1757 z dne 4. decembra 2020 o shemi pomoči SA.38399 – 2019/C (ex 2018/E), ki jo je odobrila Italija – Obdavčitev dohodkov pravnih oseb za pristanišča v Italiji (UL 2021, L 354, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
Pravni okvir
Italijanska zakonodaja v zvezi z upravljanjem italijanskih pristanišč
2 Člen 28 codice della navigazione (zakonik o plovbi) določa, da so peščena obala, plaža, pristanišča in sidrišča, ki so v lasti države na podlagi člena 822 codice civile (civilni zakonik), del pomorskih državnih sredstev.
3 La legge no 84 – Riordino della legislazione in materia portuale (zakon št. 84 o reorganizaciji pristaniške zakonodaje) z dne 28. januarja 1994 (redni dodatek h GURI št. 28 z dne 4. februarja 1994, v nadaljevanju: zakon št. 84/94) ureja pristaniške dejavnosti ter naloge in funkcije autorità di sistema portuale (organi pristaniškega sistema, v nadaljevanju: AdSPs).
4 AdSPs so javni negospodarski organi s pravno osebnostjo, ki v Italiji upravljajo eno ali več pristanišč nacionalnega ali mednarodnega pomena. Z zakonom 84/94 je bilo ustanovljenih šestnajst AdSPs, ki pokrivajo 57 glavnih pristanišč v Italiji (med drugim Trst, Genova, Livorno, Cagliari in Gioia Tauro).
5 Člen 6(4)(a) zakona št. 84/94 določa, da so AdSPs pristojni za izključno upravljanje območij in pomorskega premoženja svojega okrožja.
6 V skladu s členom 6(5) zakona št. 84/94 za AdSPs veljajo posebni predpisi in ti organi so upravno, organizacijsko, regulativno, proračunsko in finančno avtonomni. Odstavki 7, 8 in 9 navedenega člena določajo, da AdSPs usmerja in nadzoruje italijanski minister za infrastrukturo in promet, da njihovo računovodstvo in finančno upravljanje ureja uredba, ki jo odobri ta minister v soglasju z italijanskim ministrom za gospodarstvo in finance, in da njihovo finančno upravljanje nadzoruje Corte dei conti (računsko sodišče, Italija).
7 V skladu s členom 6(4) zakona št. 84/94 AdSPs opravljajo številne naloge, vključno z usmerjanjem, načrtovanjem, usklajevanjem, urejanjem in nadzorovanjem pristaniških dejavnosti, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje, skladiščenje ter splošno ravnanje z blagom in drugo opremo, ki se izvajajo v pristanišču (v nadaljevanju: pristaniške dejavnosti).
8 Člen 6(11) zakona št. 84/94 določa, da AdSPs ne smejo, niti neposredno niti prek podjetij, v katerih so udeleženi, opravljati pristaniških dejavnosti ali dejavnosti, ki so z njimi tesno povezane.
9 V skladu s členom 16(2) zakona št. 84/94 AdSPs urejajo in nadzorujejo izvajanje pristaniških dejavnosti s strani tretjih oseb, in sicer podjetij, ter uporabo tarif, ki jih objavi vsako podjetje. O teh vidikih AdSPs redno poročajo ministru za infrastrukturo in promet.
10 V skladu s členom 16(3) in (4) zakona št. 84/94 so AdSPs pristojni za izdajo dovoljenj za izvajanje pristaniških dejavnosti v pristaniščih, ki jih upravljajo. Takšna dovoljenja podjetjem, ki izpolnjujejo pogoje, določene z uredbo, izda minister za infrastrukturo in promet. Podjetja, ki imajo dovoljenje za opravljanje pristaniških dejavnosti, so vpisana v registre, ki jih vodijo AdSPs, ter so zavezana plačilu letne pristojbine in predložitvi varščine.
11 Poleg tega lahko v skladu s členom 36 zakonika o plovbi AdSPs podjetjem za neko obdobje podelijo koncesije za zasedbo in uporabo državnega premoženja. Te koncesije se nanašajo na javna zemljišča in pomole na pristaniškem območju (na primer oddajanje zemljišč in pristaniške infrastrukture v najem tretjim podjetjem).
12 Člen 37 navedenega zakonika poleg tega določa, da se v primeru več prošenj za koncesijo prednost da predlagatelju, ki ponuja največje jamstvo za stroškovno učinkovito uporabo koncesije in jo namerava nameniti rabi, ki izpolnjuje najpomembnejši javni interes.
13 AdSPs imajo na voljo različna finančna sredstva, vključno s:
– pristojbinami za sidranje ter pristojbinami za raztovorjeno in natovorjeno blago, ki jih plačajo ladje v zameno za odobritev dostopa do pristanišč (v nadaljevanju: pristaniške pristojbine);
– prihodki, prejetimi v zameno za izdajo dovoljenj za pristaniške dejavnosti (v nadaljevanju: pristojbine za izdajo dovoljenj);
– pristojbine, ki se pobirajo v zameno za podelitev koncesij za javna območja in pomole (v nadaljevanju: koncesijske pristojbine).
14 Da bi AdSPs pokrili stroške dela, ki ga opravljajo, lahko v skladu s členom 5(8) zakona št. 84/94 zvišajo koncesijske ali pristaniške pristojbine z uvedbo pribitkov za natovorjeno ali raztovorjeno blago.
15 Poleg tega člen 13(1)(d) in (e) zakona št. 84/94 določa, da AdSPs prejemajo prispevke dežel, lokalnih organov in drugih javnih organov in subjektov ter razne druge prihodke.
Italijanska zakonodaja v zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb
16 Naslov II decreto del Presidente della Repubblica no 917 – Approvazione del testo unico delle imposte sui redditi (uredba predsednika republike št. 917 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o davku na dohodek) z dne 22. decembra 1986 (redni dodatek h GURI št. 302 z dne 31. decembra 1986, v nadaljevanju: TUIR) vsebuje pravila, ki se uporabljajo na področju davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: IRES).
17 Člen 73(1) TUIR določa, da so za plačilo IRES zavezani:
„(a) delniške družbe in komanditne družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, zadruge in vzajemne zavarovalnice ter evropske družbe […] in evropske zadruge […] s sedežem na ozemlju države;
(b) javni in zasebni subjekti, razen podjetij […] s sedežem v državi, katerih izključni ali glavni namen je opravljanje trgovskih dejavnosti;
(c) javni in zasebni subjekti, razen podjetij […], katerih izključni ali glavni namen ni opravljanje trgovskih dejavnosti […], s sedežem na ozemlju države;
(d) podjetja in ustanove katere koli vrste […] s pravno osebnostjo ali brez nje, ki nimajo sedeža na ozemlju države.“
18 Člen 74(1) TUIR iz IRES izvzema številne državne subjekte in javne organe, kot so državni organi in uprave, vključno s tistimi, ki imajo avtonomno ureditev, deželami, pokrajinami, občinami, gorskimi skupnostmi in organi, ki upravljajo „skupno lastnino“.
19 Člen 74(2)(a) TUIR določa, da dejavnosti države niso gospodarske dejavnosti.
20 Italijanski organi so menili, da so AdSPs organi, ki upravljajo skupno lastnino v smislu člena 74(1) TUIR, ter da opravljajo izključno državne in zato negospodarske dejavnosti. Na tej podlagi so AdSPs oprostili IRES (v nadaljevanju: oprostitev IRES).
Dejansko stanje
Upravni postopek
21 Evropska komisija je z dopisom z dne 3. julija 2013 vsem državam članicam poslala izčrpen vprašalnik v zvezi z obdavčitvijo dohodkov pravnih oseb za pristanišča in morebitnih drugih oblikah državne pomoči za različne vrste naložb ali upravljanje pristanišč.
22 Italijanska republika je na ta vprašalnik odgovorila z dopisoma z dne 12. septembra in 1. oktobra 2013. Komisija je v letih 2014 in 2017 zahtevala dodatne informacije, ki so jih predložili italijanski organi.
23 Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2018 v skladu s členom 21 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9) Italijansko republiko obvestila, da oprostitev IRES šteje za obstoječo shemo pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, in jo pozvala, naj predloži pripombe.
24 V letu 2018 je nato potekalo več sestankov med Komisijo in Italijansko republiko ter izmenjava vprašanj in odgovorov.
25 Komisija je 8. januarja 2019 Italijanski republiki predlagala, naj v skladu s členom 22 Uredbe 2015/1589 sprejme ustrezne ukrepe za odpravo oprostitve IRES za gospodarske dejavnosti AdSPs in posledično za zagotovitev, da se bo zanje uporabljal IRES na enak način kot za druga podjetja. Poleg tega je Komisija italijanske organe pozvala, naj jo v dveh mesecih od prejema navedenega predloga pisno obvestijo, da v skladu s členom 23(1) Uredbe 2015/1589 sprejemajo predlagane ukrepe.
26 Italijanska republika je 7. marca 2019 predlog Komisije zavrnila.
27 Ker italijanski organi niso sprejeli predloga za primerne ukrepe, se je Komisija 15. novembra 2019 odločila, da bo v skladu s členom 23(2) Uredbe 2015/1589 sprožila postopek iz člena 108(2) PDEU. V tem okviru je Komisija Italijansko republiko in zainteresirane strani pozvala k predložitvi pripomb.
28 Italijanski organi so z dopisom z dne 4. februarja 2020 Komisiji predložili svoje pripombe. Komisija je nato prejela tudi pripombe več zainteresiranih strani.
29 Formalni postopek preiskave se je končal s sprejetjem izpodbijanega sklepa.
Izpodbijani sklep
30 Komisija v izpodbijanem sklepu ugotavlja, prvič, da AdSPs opravljajo tako gospodarske kot negospodarske dejavnosti.
31 Natančneje, Komisija meni, da so tri dejavnosti AdSPs gospodarske narave (točke od 85 do 129 obrazložitve izpodbijanega sklepa):
– odobritev dostopa do pristanišč proti plačilu (in sicer pristojbine za sidranje ter pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago, v nadaljevanju: odobritev dostopa do pristanišč);
– izdajanje dovoljenj proti plačilu za pristaniške dejavnosti iz člena 16 zakona št. 84/94 (v nadaljevanju: izdajanje dovoljenj za pristaniške dejavnosti);
– podelitev koncesij za plačilo za najem zemljišč in pristaniške infrastrukture na javnih zemljiščih ter pomolov, ki so na pristaniških območjih in znotraj teritorialnih meja (v nadaljevanju: podelitev koncesij za javna zemljišča in pomole).
32 Drugič, Komisija trdi, da oprostitev IRES povzroči izgubo davčnih prihodkov, enakovredno porabi državnih sredstev v obliki davčnih izdatkov, kar pomeni prenos državnih sredstev (točke od 130 do 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
33 Tretjič, Komisija trdi, da oprostitev IRES pomeni prednost v primerjavi z drugimi podjetji, ki niso upravičena do take oprostitve, čeprav opravljajo gospodarske dejavnosti v Italiji (točke od 135 do 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
34 Četrtič, Komisija meni, da oprostitev IRES lahko okrepi konkurenčni položaj AdSPs, ker si lahko ti konkurirajo med seboj in z drugimi pristanišči v Evropi. Zato lahko navedena oprostitev vpliva na trgovino med državami članicami in bi lahko izkrivljala konkurenco (točke od 139 do 157 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
35 Petič, Komisija meni, da je ukrep selektiven. Oprostitev IRES naj bi brez ustrezne utemeljitve odstopala od načela italijanskega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, v skladu s katerim se IRES uporablja za vse vrste dohodkov, ki jih prejmejo družbe ali osebe javnega oziroma zasebnega prava, ki niso družbe, ki opravljajo gospodarske dejavnosti. Zato so AdSPs obravnavani ugodneje kot druge družbe, ki opravljajo gospodarske dejavnosti v Italiji (točke od 158 do 174 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
36 Iz teh razlogov Komisija ugotavlja, da oprostitev IRES pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (točki 175 in 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
37 Nazadnje, Komisija ugotavlja, da oprostitve IRES ni mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom niti na podlagi členov 93, 106(2) ali 107(2) in (3) PDEU (točke od 177 do 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
38 Ker je bila davčna ureditev, ki se je za italijanske pristaniške organe uporabljala pred letom 1958, to je pred začetkom veljavnosti Pogodbe DEU, enaka oprostitvi IRES in ker navedeni pristaniški organi nikoli niso bili zavezani niti za plačilo IRES niti za davek od dohodkov pravnih oseb, ki je veljal pred IRES, je Komisija ugotovila, da gre za obstoječo shemo pomoči v smislu člena 1(b) Uredbe 2015/1589 (točke od 195 do 198 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako je Komisija odredila razveljavitev oprostitve IRES (člen 2 izpodbijanega sklepa).
39 Izrek izpodbijanega sklepa se glasi:
„Člen 1
Oprostitev [IRES] za [AdSPs] je obstoječa shema državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom.
Člen 2
[Italijanska republika] odpravi [IRES] iz člena 1. Ukrep, s katerim [Italijanska republika] izpolni svoje obveznosti, se sprejme v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu. Ta ukrep se začne uporabljati na začetku poslovnega leta po njegovem sprejetju in najpozneje leta 2022.
Člen 3
[Italijanska republika] v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za uskladitev z njim.
Člen 4
Ta sklep je naslovljen na Italijansko republiko.“
Predlogi strank
40 Tožeče stranke ob podpori Associazione Porti Italiani (Assoporti), ki je intervenientka v okviru te zadeve, Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– člene 1, 3 in 4 izpodbijanega sklepa razglasi za nične;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
41 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
42 Tožeče stranke ob podpori intervenientke v utemeljitev tožbe navajajo štiri tožbene razloge.
43 Prvič, Komisija naj bi s tem, da je AdSPs opredelila kot podjetja, kršila člena 107 in 296 PDEU. Drugič, Komisija naj bi s tem, da je menila, da oprostitev IRES pomeni prenos državnih sredstev, kršila člen 107 PDEU. Tretjič, Komisija naj bi s tem, da je menila, da oprostitev IRES daje selektivno prednost AdSPs, kršila člen 107 PDEU. Četrtič, Komisija naj bi s tem, da je menila, da bi oprostitev IRES lahko izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami, kršila člen 107 PDEU.
Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 107 in 296 PDEU zaradi opredelitve AdSPs kot podjetij
44 Prvi tožbeni razlog je razdeljen na štiri dele.
45 Tožeče stranke in intervenientka v okviru prvega dela trdijo, da je Komisija storila napako pri presoji glede pravnega statusa AdSPs v italijanskem pravnem redu. Z drugim delom izpodbijajo gospodarsko naravo pristaniških dejavnosti AdSPs ter se sklicujejo na kršitev načel enakega obravnavanja, dobrega upravljanja in pravne varnosti. V okviru tretjega dela nasprotujejo presoji Komisije glede narave pristaniških pristojbin. S četrtim delom se zaporedoma sklicujejo na kršitev več določb Pogodb in domnevno zlorabo pooblastil.
46 Najprej je treba zavrniti trditev, ki so jo tožeče stranke večkrat navedle v okviru prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z opredelitvijo AdSPs kot podjetij.
47 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso tožbeni razlog, ki izhaja iz kršitve člena 296 PDEU, drugačen kot tisti, ki izhaja iz neutemeljenosti izpodbijanega sklepa. Medtem ko prvi tožbeni razlog, ki zajema neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 263 PDEU in je razlog javnega reda, na katerega mora paziti sodišče Evropske unije, spada drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost odločitve, med kršitve pravnega pravila, ki se nanaša na uporabo Pogodbe, v smislu istega člena 263 PDEU in ga lahko sodišče Unije obravnava samo, če ga navaja tožeča stranka. Obveznost obrazložitve je zato vprašanje, ki se razlikuje od vprašanja utemeljenosti obrazložitve (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, in z dne 15. junija 2005, Ferries France/Komisija, T‑349/03, EU:T:2005:221, točka 52).
48 V obravnavani zadevi pa, kot pravilno navaja Komisija, tožeče stranke in intervenientka ne le, da niso navedle delov izpodbijanega sklepa, v zvezi s katerimi Komisiji očitajo, da je domnevno kršila člen 296 PDEU, temveč je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen. Komisija je namreč točke od 85 do 129 obrazložitve tega sklepa namenila opredelitvi AdSPs kot podjetij, tako da je navedeni sklep po eni strani tožečim strankam in intervenientki omogočil, da se seznanijo z utemeljitvijo ukrepa, sprejetega v zvezi s tem, kar poleg tega izhaja iz preučitve različnih tožbenih razlogov, ki so jih navedle, in po drugi strani Splošnemu sodišču, da opravi nadzor.
49 Zato je treba trditev tožečih strank, ki se nanaša na kršitev člena 296 PDEU, zavrniti.
50 Kar zadeva druge trditve, ki so jih tožeče stranke in intervenientka navedle v okviru prvega tožbenega razloga, je treba najprej preučiti trditve, navedene v četrtem delu.
Četrti del: kršitev več določb Pogodbe in zloraba pooblastil
51 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija s tem, da ni upoštevala, da Pogodbi EU in DEU državam članicam omogočata, da ohranijo svoje javno lastništvo, vključno s pristaniško infrastrukturo, ter da regulacijo in upravljanje tega lastništva pridržijo izključno za poddržavne enote, kot so AdSPs, kršila člen 345 PDEU. Sektorji, ki niso bili odprti za trg, naj ne bi spadali na področje uporabe pravil o državni pomoči.
52 Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je Komisija s tem, da je omejila pristojnosti države na področju ekonomske in industrijske politike ter s tem, da je zahtevala, da ona predhodno odobri davčne sisteme držav članic, kršila člena 3 PEU in 7 PDEU ter člen 121(1) PDEU.
53 Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je Komisija zlorabila pooblastila, ker je nadaljevala usklajevanje z neselektivno uporabo sheme državnih pomoči za različne države članice, katerih metode upravljanja pristaniške infrastrukture se razlikujejo od tistih v Italiji. Z izpodbijanim sklepom naj bi se kršila tudi načela sorazmernosti, bližine, subsidiarnosti, delitve oblasti in demokratičnega postopka odločanja.
54 Komisija te trditve izpodbija.
55 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeče stranke v bistvu trdijo, da je Komisija s sprejetjem izpodbijanega sklepa s svojo predhodno odobritvijo pogojevala vso gospodarsko in industrijsko politiko držav članic, s čimer naj bi kršila več pravil in načel prava Unije.
56 V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke in intervenientka, pa izpodbijani sklep Italijanski republiki pušča vso svobodo, da organizira in ureja italijanski pristaniški sektor, kot se ji zdi primerno, zlasti ob upoštevanju prava Unije. Izpodbijani sklep namreč Italijanske republike ne zavezuje, da liberalizira ali privatizira svoj pristaniški sektor, in ne nalaga nobene spremembe pravnega statusa ali lastništva AdSPs. Z izpodbijanim sklepom se zahteva le, da se dejavnosti AdSPs, ki so gospodarske narave, obdavčijo enako kot gospodarske dejavnosti v drugih sektorjih. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 345 PDEU subjektov javnega prava ne izvzema iz pravil o državni pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Arriva Italia in drugi, C‑385/18, EU:C:2019:1121, točka 67).
57 Iz tega izhaja, da Komisija ni kršila člena 3 PEU, členov 7 in 121(1) PDEU ter načel sorazmernosti, bližine, subsidiarnosti, delitve oblasti in demokratičnega postopka odločanja.
58 Nazadnje, kar zadeva trditev tožečih strank, ki se nanaša na domnevno zlorabo pooblastil, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da gre za zlorabo pooblastil, kadar je akt sprejet z izključnim ali vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od predvidenih (glej sodbo z dne 15. maja 2008, Španija/Svet, C‑442/04, EU:C:2008:276, točka 49 in navedena sodna praksa). Komisija pa se je v izpodbijanem sklepu omejila na uporabo pravil na področju državnih pomoči v zvezi z davčnim obravnavanjem AdSPs v Italiji, pri čemer je zahtevala, da se to obravnavanje spremeni, ne da bi svoja pooblastila uporabila za doseganje drugih ciljev.
59 Glede na navedeno je treba četrti del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Prvi del: napaka pri presoji pravnega statusa AdSPs
60 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija storila napako pri presoji, ker ni upoštevala dejstva, da se v italijanskem pravu AdSPs štejejo za poddržavne enote, in sicer za negospodarske javne organe državnega pomena, ki delujejo v imenu države izključno za namene splošnega interesa.
61 AdSPs naj bi bili enakovredni drugim lokalnim subjektom, ki izvajajo naloge javne oblasti, in naj bi bili zasnovani za izpolnjevanje značilnih nalog javnega organa, kot sta dodelitev koncesij za javna dobra in pobiranje dajatev.
62 Italijanski zakonodajalec se je zato odločil, da AdSPs prepove opravljanje kakršne koli gospodarske dejavnosti. Zaradi posebnosti njihovega statusa naj AdSPs ne bi imeli nobenega pridobitnega namena.
63 Poleg tega naj bi bila za njihovo delovanje in ekonomsko vzdržnost odgovorna le država. AdSPs naj bi bili subjekti, ki ne morejo iti v stečaj, saj njihova zadolženost predstavlja državni dolg, ki v skladu z italijanskim pravom ne more biti predmet stečajnega postopka. Te značilnosti AdSPs naj bi bile večkrat potrjene s sodno prakso in italijansko upravno prakso.
64 Komisija te trditve izpodbija.
65 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru konkurenčnega prava Unije pojem „podjetje“ zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način njihovega financiranja (sodba z dne 23. aprila 1991, Höfner in Elser, C‑41/90, EU:C:1991:161, točki 21 in 22; glej tudi sodbo z dne 3. marca 2011, AG2R Prévoyance, C‑437/09, EU:C:2011:112, točka 41 in navedena sodna praksa.).
66 Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost ponujanja blaga ali storitev na nekem trgu (sodba z dne 16. junija 1987, Komisija/Italija, 118/85, EU:C:1987:283, točka 7; glej tudi sodbo z dne 11. junija 2020, Komisija in Slovaška republika/Dôvera zdravotná poist'ovňa, C‑262/18 P in C‑271/18 P, EU:C:2020:450, točka 29 in navedena sodna praksa).
67 Po drugi strani pa dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem javnih pooblastil, nimajo gospodarske narave, zato ne spadajo na področje uporabe pravil o državni pomoči (glej v tem smislu sodbi z dne 19. januarja 1994, SAT Fluggesellschaft, C‑364/92, EU:C:1994:7, točka 30, in z dne 24. marca 2022, GVN/Komisija, C‑666/20 P, neobjavljena, EU:C:2022:225, točka 70).
68 Okoliščina, da ima subjekt za opravljanje dela svojih dejavnosti pooblastila javnega organa, sama po sebi ne preprečuje njegove opredelitve kot podjetja, če opravlja druge gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točki 74 in 75, in z dne 12. julija 2012, Compass-Datenbank, C‑138/11, EU:C:2012:449, točka 37). Če javni subjekt opravlja gospodarsko dejavnost, ki jo je mogoče ločiti od izvajanja njegovih javnih pooblastil, ta subjekt glede te dejavnosti deluje kot podjetje (sodbi z dne 7. novembra 2019, Aanbestedingskalender in drugi/Komisija, C‑687/17 P, neobjavljena, EU:C:2019:932, točka 18, in z dne 30. aprila 2019, UPF/Komisija, T‑747/17, EU:T:2019:271, točka 82).
69 Tako na področju državnih pomoči pravni status subjekta v nacionalnem pravu ni upošteven za opredelitev tega subjekta kot podjetja. Celo organ, ki je del državne uprave, s katero si deli pravno osebnost, se lahko opredeli kot podjetje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 1987, Komisija/Italija, 118/85, EU:C:1987:283, točka 13). Poleg tega dejstvo, da subjekt ne more iti v stečaj na primer zaradi neomejenega državnega poroštva, temu subjektu ne more odvzeti opredelitve kot podjetje.
70 Prav tako okoliščina, da je ponujanje blaga in storitev nepridobitno, ni ovira za to, da se te dejavnosti na trgu obravnavajo kot gospodarske dejavnosti, če so konkurenčne ponudbi drugih gospodarskih subjektov, katerih cilj je dobiček (glej sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 46 in navedena sodna praksa).
71 Tako tožečim strankam in intervenientki ni uspelo dokazati napake Komisije pri presoji pravnega statusa AdSPs.
72 Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: napačna uporaba prava pri presoji gospodarske narave dejavnosti AdSPs
73 V okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, ki zajema dva očitka, tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija kršila člen 107(1) PDEU, ker je menila, da AdSPs s tem, da opravljajo tri dejavnosti, navedene v točki 31 zgoraj, in sicer podelitev koncesij za javna zemljišča in pomole, dodelitev dostopa do pristanišč in dodelitev dovoljenj za pristaniške dejavnosti, opravljajo gospodarske dejavnosti.
– Prvi očitek: kršitev načela enakega obravnavanja s sklicevanjem na predhodno sprejete sklepe v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči
74 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker se je sklicevala na sklepe, ki so bili predhodno sprejeti v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči, da bi utemeljila, da AdSPs izvajajo nekatere gospodarske dejavnosti.
75 Vendar naj bi bili upravni organi pristanišč v državah članicah, na katere se ti sklepi nanašajo, delniške družbe, ki zagotavljajo blago in storitve za plačilo. Poleg tega naj bi pristaniške dejavnosti in storitve (kot so natovarjanje, raztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje in ravnanje z blagom) zagotavljala neposredno pristanišča na podlagi tržnih dejavnikov. Komisija naj bi s tem, da ni upoštevala teh temeljnih razlik, kršila načelo enakega obravnavanja.
76 Komisija te trditve izpodbija.
77 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se z načelom enakega obravnavanja, ki je določeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točki 54 in 55).
78 Tožeče stranke in intervenientka Komisiji v bistvu očitajo, da je enako obravnavala upravljanje belgijskih, francoskih in nizozemskih pristanišč na eni strani ter AdSPs na drugi strani. Zadevne sklepe je torej treba preučiti ob upoštevanju razlik, na katere se sklicujejo tožeče stranke.
79 V nasprotju s trditvami tožečih strank in intervenientke morebitna zasebnopravna narava upravnih organov belgijskih, francoskih in nizozemskih pristanišč ni imela nobene vloge pri presoji Komisije v zvezi z njimi. Kot je navedeno v točki 65 zgoraj, pravni status subjekta namreč ni upošteven za opredelitev gospodarske narave dejavnosti, ki jih opravlja ta subjekt. Ta opredelitev je odvisna le od narave zadevne dejavnosti.
80 Poleg tega dejstvo, da so v zadevah, v katerih so bili sprejeti predhodni sklepi v zvezi z belgijskimi in francoskimi pristanišči, upravljavci teh pristanišč neposredno opravljali nekatere pristaniške dejavnosti (kot so nakladanje, raztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje in ravnanje z blagom), ni upoštevno, ker gre za pristaniške dejavnosti, za katere Komisija v izpodbijanem sklepu ni trdila, da jih bodo opravljali tudi AdSPs.
81 Nasprotno pa je treba v zvezi z dodelitvijo dostopa do pristanišč in podelitvijo koncesij za javna zemljišča in pomole ugotoviti, da je Belgija v predhodno sprejetih sklepih v zvezi z belgijskimi in francoskimi pristanišči, in sicer v točki 67 obrazložitve Sklepa Komisije (EU) 2017/2115 z dne 27. julija 2017 o shemi pomoči SA.38393 (2016/C, ex 2015/E), ki jo je odobrila Belgija – Obdavčitev pristanišč v Belgiji (UL 2017, L 332, str. 1) in točki 61 obrazložitve Sklepa Komisije (EU) 2017/2116 z dne 27. julija 2017 o shemi pomoči SA.38398 (2016/C, ex 2015/E), ki jo je odobrila Francija – Obdavčitev pristanišč v Franciji (UL 2017, L 332, str. 24), enakovredne dejavnosti opredelila kot gospodarske dejavnosti.
82 To ugotovitev je Splošno sodišče večkrat potrdilo (glej v tem smislu sodbe z dne 20. septembra 2019, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑673/17, neobjavljena, EU:T:2019:643, točke od 63 do 65; z dne 20. septembra 2019, Le Port de Bruxelles in Région de Bruxelles-Capitale/Komisija, T‑674/17, neobjavljena, EU:T:2019:651, točke od 63 do 65, in z dne 20. septembra 2019, Havenbedrijf Antwerpen in Maatschappij van de Brugse Zeehaven/Komisija, T‑696/17, EU:T:2019:652, točki 49 in 50).
83 Iz tega sledi, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja, kar zadeva dejavnosti dodelitve dostopa in podeljevanja koncesij, s tem, da se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na predhodno sprejete sklepe v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči, saj je primerljive položaje obravnavala enako.
84 Nasprotno pa je treba v zvezi z izdajo dovoljenj za pristaniške dejavnosti ugotoviti, da Komisija take dejavnosti še ni preučila. V zvezi s tem, kot v bistvu pravilno trdijo tožeče stranke in intervenientka, razlogovanja iz predhodno sprejetih sklepov v zvezi z belgijskimi in francoskimi pristanišči ni mogoče neposredno prenesti na položaj AdSPs.
85 Poleg tega je treba navesti, da se sodba z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija (C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 2), na katero se sklicujejo tako tožeče stranke kot Komisija, prav tako ne nanaša na dejavnosti, ki bi bile podobne dejavnostim dodelitve dovoljenj s strani združenja AdSPs. Čeprav se ta sodba sklicuje na „dovoljenja“, ki jih je izdal upravljavec letališč Orly in Roissy‑Charles-de-Gaulle, jih ni mogoče enačiti z dovoljenji v obravnavani zadevi.
86 Dovoljenja upravljavcev letališč so namreč ustrezala komercialnim koncesijam, podeljenim omejenemu številu ponudnikov storitev letalskih postaj na letališču Orly, in koncesijam za uporabo nepremičnin, ki so na območju tega letališča. V zameno so se navedeni dobavitelji zavezali, da bodo upravljavcu letališča plačali nadomestilo, sestavljeno iz pristojbine za uporabo zemljišča, sorazmerne z zasedeno površino, in pristojbine za določen odstotek prometa, ustvarjenega z letalskimi prevozniki.
87 Upravljavec letališča, ki opravlja gospodarsko dejavnost, je z dodelitvijo navedenih koncesij upravljal poslovni prostor, ki je na območju letališča, medtem ko AdSPs, ki izvajajo svoja javna pooblastila, v okviru dovoljenj, ki jih podeljujejo, nadzorujejo, ali ponudniki pristaniških dejavnosti izpolnjujejo veljavne zakonske zahteve, kot je navedeno v točkah od 100 do 102 spodaj.
88 Vendar iz zgoraj navedenega ni mogoče sklepati, da je Komisija s tem, da je različne položaje obravnavala enako, kršila načelo enakega obravnavanja. V izpodbijanem sklepu je namreč Komisija prišla do ugotovitve na podlagi preiskav, značilnih za to zadevo, in uporabe istih pravnih načel.
89 Zato je treba prvi očitek iz drugega dela prvega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi očitek: neobstoj trga, na katerem bi AdSPs ponujali svoje storitve
90 Tožeče stranke ob podpori intervenientke trdijo, da ob neobstoju trga, na katerem AdSPs ponujajo svoje storitve, teh ni mogoče šteti za podjetja. V izpodbijanem sklepu naj bi se predpostavljal obstoj trga v teoriji, pri čemer naj ne bi bilo upoštevano, da italijanska zakonodaja AdSPs podeljuje pravni monopol, ki naj bi izključeval vsakršno, tudi potencialno, konkurenco med različnimi pristanišči.
91 Komisija te trditve izpodbija.
92 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da tožeče stranke in intervenientka napačno trdijo, da AdSPs niso izpostavljeni nobeni konkurenci. Namreč, čeprav ima, kot trdijo tožeče stranke, vsak AdSP pravni monopol v pristaniščih, ki jih upravlja, to ne spremeni dejstva, kot je Komisija v bistvu pravilno poudarila, da obstaja konkurenca med nekaterimi italijanskimi pristanišči na eni strani in nekaterimi pristanišči v drugih državah članicah na drugi strani.
93 Kar zadeva odobritev dostopa do pristanišč, kot je pravilno ugotovljeno v točkah 142 in 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa, namreč obstaja konkurenca med nekaterimi italijanskimi pristanišči in nekaterimi pristanišči drugih držav članic, saj lahko izvajalci pristaniških storitev za prihod v isto zaledje uporabijo več pristanišč.
94 Poleg tega si v zvezi s podelitvijo koncesij za javna zemljišča in pomole, kot je pravilno ugotovljeno v točki 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa, različna pristanišča konkurirajo pri privabljanju koncesionarjev, ki lahko upravljajo njihova javna zemljišča, saj lahko potencialni koncesionarji pristaniške storitve ponujajo tudi v drugih pristaniščih.
95 Iz tega izhaja, da je treba trditev tožečih strank in intervenientke, da dodelitev dostopa do pristanišč ter podelitev koncesij za javna zemljišča in pomole ne pomenita storitev, ki se opravljajo na določenem trgu, zavrniti.
96 Nasprotno pa iz analize dodelitve dovoljenj za pristaniške dejavnosti v točkah od 25 do 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče sklepati, da gre za storitev, ki se opravlja na danem trgu.
97 Kot je navedeno v navedenih točkah obrazložitve, AdSPs namreč urejajo in nadzorujejo izvajanje pristaniških dejavnosti, ki jih izvajajo tretja podjetja (zlasti natovarjanje, raztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje ter ravnanje z blagom in vsemi materiali, povezanimi s plovili), za izvajanje katerih je potrebno predhodno dovoljenje.
98 To dovoljenje izda zadevni AdSP, če tretje podjetje izpolnjuje pogoje, ki jih z uredbo določi minister za infrastrukturo in promet (točka 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Trajanje veljavnosti dovoljenja je povezano z operativnim programom, ki ga predlaga tretje podjetje (točka 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tretja podjetja z dovoljenjem se vpišejo v ločene registre, ki jih vodijo AdSPs (točka 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in njihove tarife morajo AdSPs javno objaviti (točka 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
99 Poleg tega morajo AdSPs (po posvetovanju z lokalnim svetovalnim odborom) določiti največje število dovoljenj, ki bodo izdana, pri čemer upoštevajo operativne zahteve in promet v pristanišču ter v vsakem primeru zagotovijo najvišjo raven konkurence v sektorju (točka 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
100 Zdi se, da te naloge ustrezajo nadzorni nalogi, s katero se preverja, ali bodo zadevna podjetja lahko zagotavljala pristaniške dejavnosti, ki jih ponujajo v skladu z zakonskimi zahtevami. Izvajanje takih nalog je načeloma izvajanje javnih pooblastil negospodarske narave (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 18. marca 1997, Diego Cal & Figli, C‑343/95, EU:C:1997:160, točka 22, in z dne 20. septembra 2019, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑673/17, neobjavljena, EU:T:2019:643, točka 91).
101 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ga je imela v zvezi z opredelitvijo podelitve dovoljenj za pristaniške dejavnosti kot storitve, ki se opravlja na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, SACE in Sace BT/Komisija, T‑305/13, EU:T:2015:435, točka 95).
102 Zato je treba drugemu očitku iz drugega dela prvega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na izdajo dovoljenj za pristaniške dejavnosti, ugoditi, v preostalem pa drugi del zavrniti.
Tretji del: narava pristojbin, ki jih prejmejo AdSPs
103 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija napačno razlagala člen 107(1) PDEU, ker ni upoštevala, da so pristojbine, ki jih pobirajo AdSPs, dajatve, in ne plačila za gospodarske storitve. To naj ne bi izhajalo le iz opredelitve različnih pristojbin na podlagi italijanskega prava, ampak tudi iz dejstva, da jih določi država in niso povezane s tržno vrednostjo nobene posebne storitve.
104 Komisija te trditve izpodbija.
105 Opozoriti je treba, kot je bilo navedeno v točki 69 zgoraj, da opredelitev subjekta na podlagi nacionalnega prava ni upoštevna za njegovo opredelitev kot podjetje v smislu pravil o državnih pomočeh.
106 Poleg tega načini financiranja, zlasti opredelitev dohodkov subjekta s strani strank ali nacionalnega prava, niso upoštevni za opredelitev tega subjekta kot podjetja. Tako, kot pravilno poudarja Komisija, poimenovanje, ki se na nacionalni ravni uporablja za pobrane zneske, ne glede na to, ali se ti zneski imenujejo pristojbine, pristaniške pristojbine ali pristaniške dajatve, ne vpliva na to opredelitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2018, Naviera Armas/Komisija, T‑340/16, EU:T:2007:145, točka 124).
107 Poleg tega tožeče stranke in intervenientka niso uspeli dokazati svoje trditve, da bi bilo treba koncesijske dajatve in pristaniške pristojbine šteti za dajatev, dolgovano državi, in ne za nadomestilo za gospodarsko storitev. Zlasti glavna trditev v zvezi s tem, da naj bi država določila znesek navedenih pristojbin, nima dejanske podlage.
108 Iz spisa je namreč razvidno, da so koncesijske dajatve sestavljene iz fiksnega in spremenljivega dela, ki ga AdSPs lahko odštejejo, da bi bili koncesionarji spodbujeni k doseganju ciljev javnega interesa in splošne politike. AdSPs lahko pri določanju teh pristojbin uporabijo drugačna merila od tistih, ki so določena v veljavnem pravu, vendar znesek teh pristojbin v nobenem primeru ne sme biti nižji od zneska, ki izhaja iz uporabe zakonskih meril.
109 Poleg tega je iz spisa razvidno, da lahko AdSPs, da bi pokrili stroške izvedenih del, uvedejo dodatno pristojbino za raztovorjeno in natovorjeno blago ali povečajo koncesijske dajatve.
110 Iz tega sledi, da vpliv AdSPs na višino koncesijskih dajatev in pristaniških pristojbin potrjuje gospodarsko naravo storitev, ki jih ti opravljajo v zameno za plačilo teh pristojbin (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 78).
111 Tako je treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da koncesijske dajatve in pristaniške pristojbine pomenijo protidajatev za gospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo AdSPs.
112 Nasprotno pa Komisija, kot je potrdila na obravnavi, ni preučila niti metode izračuna pristojbin za izdajo dovoljenj, niti njihovega zneska, niti ravni nadzora, ki ga v zvezi s tem izvaja država.
113 Kot so tožeče stranke in intervenientka trdile v tožbi in na obravnavi, ne da bi Komisija to izpodbijala, se navedene pristojbine nanašajo na stabilen in razmeroma majhen znesek, katerega osnovna merila so določena z ministrskim odlokom in ki bi se lahko nekoliko zvišal glede na promet zadevnega subjekta.
114 V tem okviru je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero dejstvo, da se proizvod ali storitev, ki jo zagotavlja javni organ in je povezana z izvajanjem javnih pooblastil, zagotavlja za plačilo, določeno z zakonom, ne zadostuje za to, da se opravljana dejavnost opredeli kot gospodarska dejavnost in subjekt, ki jo izvaja, kot podjetje (glej v tem smislu sodbi z dne 18. marca 1997, Diego Calì & Figli, C‑343/95, EU:C:1997:160, točke od 22 do 25, in z dne 12. septembra 2013, Nemčija/Komisija, T‑347/09, neobjavljena, EU:T:2013:418, točka 30 in navedena sodna praksa).
115 Ker Komisija v izpodbijanem sklepu glede na naravo, metodo izračuna in znesek pristojbin ni dokazala, da te pomenijo protidajatev za gospodarsko storitev, trditve tožečih strank in intervenientke, da je treba navedene pristojbine za izdajo dovoljenj šteti za dajatev, ki jo je treba plačati državi, in ne kot tako nadomestilo, ni mogoče zavrniti.
116 To velja še toliko bolj, ker – kot je bilo navedeno v točki 84 zgoraj – noben predhoden sklep Komisije ne določa gospodarske narave dejavnosti, kot je izdaja dovoljenj za pristaniške dejavnosti s strani AdSPs.
117 Poleg tega, kot je navedeno v točkah od 96 do 102 zgoraj, iz izpodbijanega sklepa nikakor ne izhaja, da navedena dejavnost zajema opravljanje storitve na trgu.
118 Tako Komisija ni pravno zadostno dokazala, da pristojbine za izdajo dovoljenj pomenijo protidajatev za gospodarsko storitev, ki jo opravljajo AdSPs.
119 Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga sprejeti v delu, ki se nanaša na izdajo dovoljenj za pristaniške dejavnosti, v preostalem pa ga je treba zavrniti.
120 Zato je treba drugi, tretji in četrti tožbeni razlog preučiti le v zvezi z dodelitvijo dostopa do pristanišč ter podelitvijo koncesij za javna zemljišča in pomole.
Drugi tožbeni razlog: napačna razlaga pojma „prenos državnih sredstev“ v skladu s členom 107(1) PDEU
121 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da oprostitev IRES ne pomeni nobenega finančnega bremena za italijansko državo, ker so dejavnosti AdSPs podvržene nadzoru Corte dei conti (računsko sodišče), njihovi rezultati so vključeni v konsolidirani rezultat države, njihovi dolgovi pa se štejejo za dolgove države. Komisija naj teh posebnosti italijanskega pristaniškega sistema ne bi upoštevala.
122 Poleg tega tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, poudarjajo, da je treba prihodke AdSPs uporabiti le za izpolnjevanje njihove institucionalne naloge, zlasti za varnost in dobro stanje državne infrastrukture. Zato oprostitev plačila IRES ne bi povzročila izgube sredstev za državo, saj bi morala država, če navedene oprostitve ne bi bilo, povečati svoje finančne prispevke za AdSPs.
123 Komisija te trditve izpodbija.
124 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da pojem „pomoč“ ne zajema le pozitivnih koristi, kot so subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in ki so tako, ne da bi bili subvencije v strogem smislu besede, podobne narave in imajo enake učinke (glej sodbo z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točka 30 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 19. marca 2013, Bouygues in drugi/Komisija in drugi, C‑399/10 P in C‑401/10 P, EU:C:2013:175, točka 101 in navedena sodna praksa).
125 Poleg tega morajo prednosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, koristiti podjetju, torej subjektu, ki opravlja gospodarske dejavnosti. Če je tak subjekt pravno ločen od države, dodelitev prednosti temu subjektu v smislu člena 107(1) PDEU nujno pomeni prenos državnih sredstev.
126 Čeprav so AdSPs subjekti javnega prava v skladu z italijanskim pravom, so ustanovljeni kot pravni subjekti, ki so ločeni od države in drugih javnih subjektov v Italiji.
127 Zaradi oprostitve plačila IRES so AdSPs oproščeni plačila davkov, ki bi jih morali plačati za svoje gospodarske dejavnosti. Če te oprostitve ne bi bilo, bi AdSPs plačali nekatere zneske davka državi. Neplačilo teh zneskov torej pomeni prenos državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. marca 1994, Banco Exterior de España, C‑387/92, EU:C:1994:100, točka 14, in z dne 11. septembra 2014, Grčija/Komisija, T‑425/11, EU:T:2014:768, točka 40).
128 Poleg tega je treba opozoriti, kot je to storila Komisija, da je lahko vsako podjetje, ne glede na njegov pravni status, prejemnik državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Če bi sprejeli trditev, da se pravila o državnih pomočeh ne bi uporabljala, ker je upravičenec javno podjetje in ker dodeljena prednost ostane v gospodarski sferi države v širšem pomenu, bi to ogrozilo polni učinek teh pravil ter bi pomenilo neupravičeno diskriminacijo med javnimi in zasebnimi upravičenci, kar bi bila kršitev načela nevtralnosti iz člena 345 PDEU (sodba z dne 19. decembra 2019, Arriva Italia in drugi, C‑385/18, EU:C:2019:1121, točka 67).
129 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Komisija v točki 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno trdi, da se je italijanska davčna uprava s tem, da je AdSPs oprostila plačila IRES kljub dejstvu, da opravljajo gospodarsko dejavnost, odpovedala prihodkom, ki pomenijo državna sredstva. Oprostitev plačila IRES tako povzroči prenos državnih sredstev v smislu člena 107 PDEU.
130 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: napačna razlaga merila selektivnosti
131 V okviru tretjega tožbenega razloga, ki je razdeljen na pet delov, tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, v bistvu trdijo, da je Komisija napačno razlagala merilo selektivnosti.
Prvi del: zamenjava merila prednosti in merila selektivnosti
132 Tožeče stranke ob podpori intervenientke trdijo, da sta bili v izpodbijanem sklepu v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki določa, da je treba merilo prednosti in merilo selektivnosti presojati različno, ti merili zamešani, ker je bila za merilo ekonomske prednosti uporabljena metoda, priporočena za preučitev merila selektivnosti.
133 Komisija te trditve izpodbija.
134 Najprej je treba navesti, da je treba razlikovati glede na to, ali je zadevni ukrep opredeljen kot „shema pomoči“ ali kot „individualna pomoč“ v smislu člena 1(d) in (e) Uredbe 2015/1589. Opredelitev gospodarske prednosti pri preučitvi individualne pomoči namreč načeloma omogoča domnevo njene selektivnosti. Pri presoji sheme pomoči pa je treba ugotoviti, ali zadevni ukrep, kljub ugotovitvi, da prednost zagotavlja na splošen način, to prednost zagotavlja izključno nekaterim podjetjem ali nekaterim sektorjem dejavnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 4. junija 2015, Komisija/MOL, C‑15/14 P, EU:C:2015:362, točka 60; z dne 30. junija 2016, Belgija/Komisija, C‑270/15 P, EU:C:2016:489, točka 49, in z dne 6. oktobra 2021, World Duty Free Group in Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P, EU:C:2021:793, točka 34).
135 V obravnavanem primeru zadevni ukrep, in sicer oprostitev plačila IRES, pomeni shemo pomoči.
136 V nasprotju s trditvami tožečih strank in intervenientke sta merili selektivnosti in prednosti v izpodbijanem sklepu preučeni ločeno. Komisija namreč tako v točkah od 135 do 138 kot v točkah od 158 do 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa po vrsti pojasnjuje, da prednost, ki je dana AdSPs, pomeni oprostitev njihovih domnevno gospodarskih dejavnosti plačila IRES in da je ta ugodnost glede na cilj referenčnega davčnega sistema dodeljena samo AdSPs, ne pa drugim davčnim zavezancem, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju.
137 V obravnavani zadevi tožeče stranke in intervenientka sicer pravilno ugotavljajo, da se vsebina analize prednosti in vsebina analize selektivnosti v veliki meri prekrivata, vendar je ta ugotovitev neločljivo povezana z dejstvom, da sta metodi analize teh dveh vidikov podobni.
138 Morebitni obstoj prednosti se namreč določi na podlagi odstopanja od običajne ravni obdavčitve, to je glede na neobstoj davčne oprostitve.
139 Ne da bi bilo protislovno, je tako odstopanje od običajne ravni obdavčitve tudi izhodišče za analizo selektivnosti, ki se osredotoča na vprašanje, ali drugi davčni zavezanci, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju glede na cilj referenčnega davčnega sistema, prejmejo isto prednost (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točke od 54 do 57, in z dne 6. oktobra 2021, World Duty Free Group in Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P, EU:C:2021:793, točka 60).
140 Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: napačna določitev referenčnega sistema
141 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija, ker je AdSPs v skladu s členom 73(1)(c) TUIR napačno štela za gospodarske subjekte, ki so zavezani za plačilo IRES, čeprav naj bi v resnici spadale na področje uporabe člena 74 TUIR in naj bi bile torej a priori oproščene plačila IRES, opredelila referenčni sistem, ki je bil umetno širok.
142 Po mnenju tožečih strank in intervenientke so AdSPs v drugačnem dejanskem in pravnem položaju kot subjekti iz člena 73 TUIR, ker opravljajo le nekomercialne dejavnosti. Zato naj bi imela člen 73 TUIR, ki se uporablja za subjekte, ki opravljajo poslovne dejavnosti, in člen 74 TUIR, ki naj bi se uporabljal le za državne in javne subjekte, ki ne opravljajo poslovnih dejavnosti, različni področji uporabe in naj bi zato pomenila ločena referenčna sistema. Tožeče stranke ob podpori intervenientke menijo, da bi moral biti referenčni sistem omejen na člen 74 TUIR.
143 Komisija te trditve izpodbija.
144 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da mora Komisija za to, da bi nacionalni davčni ukrep opredelila kot selektiven, na prvem mestu opredeliti referenčni sistem, in sicer običajno davčno ureditev, ki se uporablja v zadevni državi članici, in na drugem mestu dokazati, da zadevni davčni ukrep odstopa od tega referenčnega sistema, ker se z njim uvaja razlikovanje med subjekti, ki so glede na cilj, ki se uresničuje s tem sistemom, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju (glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, World Duty Free Group in Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P, EU:C:2021:793, točka 35 in navedena sodna praksa).
145 Poleg tega je treba za opredelitev referenčnega sistema opredeliti celoten sklop pravil, ki vplivajo na davčno breme podjetij (sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Andres (družba Heitkamp BauHolding v stečaju)/Komisija, C‑203/16 P, EU:C:2017:1017, točka 109). Ta pristop zagotavlja, da se bo davčni ukrep presojal glede na okvir, ki bo zajemal vse ustrezne določbe.
146 Referenčni sistem ne more biti sestavljen iz nekaj določb nacionalnega prava zadevne države članice, ki so bile umetno izvzete iz širšega zakonodajnega okvira (sodba z dne 28. junija 2018, Andres (družba Heitkamp BauHolding v stečaju)/Komisija, C‑203/16 P, EU:C:2018:505, točka 103).
147 Povedano drugače, kadar zadevnega davčnega ukrepa ni mogoče ločiti od splošnega davčnega sistema zadevne države članice, se je treba sklicevati na ta sistem (sodba z dne 6. oktobra 2021, World Duty Free Group in Španija/Komisija, C‑51/19 P in C‑64/19 P, EU:C:2021:793, točka 63).
148 V obravnavanem primeru je Komisija v točkah od 159 do 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa sistem IRES, ki ga določa TUIR, opredelila kot referenčni sistem, ki se v bistvu uporablja za prihodke, ki jih ustvarijo vsi subjekti, ki opravljajo gospodarske dejavnosti. Po mnenju Komisije ta referenčni sistem vključuje opredelitev davčnih zavezancev in obdavčljivega dohodka, ki izhaja iz člena 72 v povezavi s členom 73 TUIR.
149 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 72 TUIR določa načelo, v skladu s katerim se IRES uporablja za vse dohodke. Člen 73(1) TUIR določa, da za gospodarske družbe in druge javne ali zasebne organe, katerih izključni ali glavni namen je opravljanje gospodarskih dejavnosti, velja IRES.
150 Tožeče stranke ob podpori intervenientke trdijo, da referenčni sistem sestavlja le člen 74 TUIR.
151 V zvezi s tem je treba opozoriti, da navedeni člen določa, prvič, da za nekatere državne subjekte in nekatere teritorialne skupnosti ne velja IRES ter, drugič, da se opravljanje državnih funkcij s strani javnih organov ne šteje za gospodarsko dejavnost. V obravnavanem primeru naj bi v skladu z razlago italijanske davčne uprave AdSPs opravljali le državne funkcije in zato ne bi smeli biti podvrženi IRES.
152 Vendar je treba ugotoviti, da je ta člen del širšega davčnega sistema, ki določa vse italijanske določbe v zvezi z IRES. Ta sistem med drugim opredeljuje davčne zavezance, obdavčljivi dobiček in davčne stopnje. V skladu s členom 73(1)(b) in (c) TUIR (glej točko 17 zgoraj) davčni zavezanci med drugim vključujejo javne organe, ne glede na to, ali so njihove dejavnosti gospodarske narave ali ne.
153 Člen 74 TUIR je neločljivo povezan s sistemom IRES, ki ga določa TUIR. Ta določba namreč nekatere subjekte in dejavnosti oprošča obdavčitve IRES, kar predpostavlja obstoj glavnega pravila, ki določa obdavčitev navedenih subjektov in navedenih dejavnosti. To glavno pravilo je med drugim določeno v členu 73(1)(b) in (c) TUIR, ki določa, da je opravljanje gospodarske dejavnosti s strani subjekta javnega ali zasebnega prava odločilno merilo pri zavezanosti za plačilo IRES. Brez tega glavnega pravila, ki izhaja iz širšega sistema IRES, zlasti iz člena 73(1)(b) in (c) TUIR, bi bila oprostitev iz člena 74(2) TUIR popolnoma nekoristna.
154 Nazadnje, ni sporno, da je treba dohodke iz komercialnih dejavnosti v smislu TUIR, za katere se zdi, da ustrezajo pojmu „gospodarska dejavnost“ v smislu pravil o državni pomoči, obdavčiti na podlagi člena 73(1) TUIR. Tožeče stranke so namreč na obravnavi potrdile, da če bi bila ena ali več dejavnosti AdSPs opredeljenih kot gospodarske dejavnosti, bi morali biti dohodki, ki izvirajo iz te ali teh dejavnosti, obdavčeni z IRES.
155 Dejansko je treba ugotoviti, da trditve tožečih strank, ki se nanašajo na napačno opredelitev referenčnega sistema, v veliki meri temeljijo na predpostavki, da AdSPs ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti. Kot pa je razvidno iz točk 95 in 111 zgoraj, je Komisija dodelitev dostopa do pristanišč in podelitev koncesij za javna zemljišča in pomole upravičeno opredelila kot gospodarski dejavnosti. Tako predpostavke, na kateri temeljijo trditve tožečih strank, ni mogoče sprejeti.
156 Glede na navedeno je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del: odstopanje od referenčnega sistema
157 Tožeče stranke, ki jih v zvezi s tem podpira intervenientka, trdijo, da je Komisija napačno uporabila drugo fazo analize selektivnosti, ker se je omejila na opredelitev odstopanja od referenčnega sistema, ne da bi opredelila podjetja, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju kot AdSPs.
158 Tožeče stranke menijo, da ker je člen 74 TUIR referenčni sistem, oprostitev plačila IRES ne odstopa od navedenega sistema, in da glede na to, da vsi subjekti, na katere se nanaša navedeni člen, spadajo v isti referenčni sistem, ne obstaja nobeno odstopanje v korist ene od navedenih kategorij subjektov.
159 Poleg tega naj cilj sistema IRES, ki ga določa TUIR, ne bi bil obdavčitev dohodkov družb in drugih pravnih subjektov, ne glede na to, ali ti opravljajo gospodarske dejavnosti ali ne. Cilj člena 74 TUIR naj bi bil, da se za javno upravo IRES ne uporablja.
160 Komisija te trditve izpodbija.
161 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso druga faza za presojo potencialne selektivnosti nacionalnega davčnega ukrepa tista, pri kateri se ugotovi, ali zadevni davčni ukrep odstopa od referenčnega sistema, ker uvaja razlikovanje med subjekti, ki so glede na cilj, ki se uresničuje s tem sistemom, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju (glej sodbo z dne 19. decembra 2018, A-Brauerei, C‑374/17, EU:C:2018:1024, točka 44 in navedena sodna praksa).
162 Ob upoštevanju cilja referenčnega sistema je torej treba preučiti, ali so AdSPs v primerljivem dejanskem in pravnem položaju kot drugi subjekti, za katere velja IRES in ki niso oproščeni na podlagi člena 74 TUIR.
163 Kot je navedeno v točki 153 zgoraj, je cilj referenčnega sistema, in sicer sistema IRES ter zlasti členov 72 in 73 TUIR, v bistvu naložiti plačilo IRES za dohodke, ki jih ustvari vsak subjekt zasebnega ali javnega prava, ki opravlja gospodarske dejavnosti, kot pravilno navaja Komisija (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 8. septembra 2011, Paint Graphos in drugi, od C‑78/08 do C‑80, EU:C:2011:550, točka 54, in z dne 20. septembra 2019, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑673/17, neobjavljena, EU:T:2019:643, točka 178).
164 Glede na ta cilj je dejanski in pravni položaj AdSPs, če ti opravljajo gospodarske dejavnosti, primerljiv – ali enak – s položajem drugih subjektov, za katere velja IRES, in ne s položajem države in javnih organov, ki izvajajo javna pooblastila. V tem smislu ni nobene razlike med gospodarskimi dejavnostmi AdSPs in gospodarskimi dejavnostmi drugih subjektov, za katere velja IRES. Zato je treba ugotoviti, da člen 74 TUIR, kot ga razlaga in uporablja italijanska davčna uprava, s tem, da dohodke AdSPs, vključno s tistimi, ki izhajajo iz gospodarskih dejavnosti, izvzema iz IRES, odstopa od referenčnega sistema v korist AdSPs.
165 Poleg tega je treba ponovno ugotoviti, da trditve tožečih strank, ki se nanašajo na neobstoj odstopanja od referenčnega sistema, v bistvu temeljijo na napačni predpostavki, da AdSPs ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti. Kot pa je bilo že navedeno v točkah 95 in 111 zgoraj, je treba to predpostavko zavrniti. Poleg tega, kot izhaja iz točk 163 in 164 zgoraj, če bi bila ena ali več dejavnosti AdSPs opredeljenih kot gospodarske dejavnosti, bi morali biti prihodki iz teh dejavnosti obdavčeni z IRES.
166 Glede na navedeno je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
Četrti del: utemeljitev odstopanja z naravo ali sistematiko referenčnega sistema
167 Tožeče stranke trdijo, da je izpodbijani sklep napačen, ker je v njem ugotovljeno, da oprostitve plačila IRES ni mogoče upravičiti s sistematiko in naravo davčnega sistema. Navedena oprostitev naj bi bila namreč upravičena, ker naj bi izhajala neposredno iz temeljnih ali usmerjevalnih načel referenčnega sistema, kot so načelo, v skladu s katerim država ni obdavčena, načelo, da se „davek na davek ne plača“, in načelo, v skladu s katerim kolektivne upravljavske organizacije niso zavezane za plačilo IRES.
168 Komisija te trditve izpodbija.
169 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je ukrep, ki odstopa od referenčnega sistema, mogoče upravičiti z naravo ali splošno sistematiko tega sistema, zaradi česar naj ukrep ne bi bil selektiven. To velja, kadar ukrep izhaja neposredno iz temeljnih ali usmerjevalnih načel referenčnega sistema ali kadar je posledica mehanizmov, ki so lastni sistemu ter ki so potrebni za njegovo delovanje in učinkovitost (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Paint Graphos in drugi, od C‑78/08 do C‑80/08, EU:C:2011:550, točka 69).
170 Kot pravilno navaja Komisija, morajo država članica in po potrebi zainteresirane stranke dokazati, da je odstopanje od referenčnega sistema dejansko utemeljeno z naravo ali splošno sistematiko navedenega sistema (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, EU:C:2011:732, točka 146).
171 Kot pa je navedla Komisija, niti italijanski organi niti zainteresirane stranke v upravnem postopku niso predložili argumentov v zvezi s tem, česar AdSPs niti intervenientka niso izpodbijali. Neobstoj takih trditev zadostuje za ugotovitev, da zadevni ukrep ni utemeljen z naravo in sistematiko referenčnega sistema. Trditev AdSPs, da bi morala Komisija v bistvu dokazati neobstoj take utemeljitve, zato ni v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 29. aprila 2004, Nizozemska/Komisija, C‑159/01, EU:C:2004:246, točka 43, in z dne 6. septembra 2006, Portugalska/Komisija, C‑88/03, EU:C:2006:511, točka 103).
172 Res je, da so AdSPs trdili, da oprostitev iz člena 74 TUIR izhaja iz splošnih načel italijanskega davčnega prava, in sicer načela, da država ni obdavčena, načela, da se „davek na davek ne uporablja“ in načela, v skladu s katerim kolektivne organizacije niso zavezane za plačilo IRES.
173 Vendar je treba ugotoviti, da to, da AdSPs opravljajo le negospodarske dejavnosti, ponovno temelji na napačni predpostavki. Kot je bilo že navedeno v točkah 85, 86, 107 in 111 zgoraj, je treba to predpostavko vseeno zavrniti.
174 Glede na navedeno je treba četrti del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
Peti del: neupoštevnost predhodno sprejetih sklepov v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči
175 Tožeče stranke poudarjajo razlike med sistemom IRES, ki ga določa TUIR, in davčnimi sistemi, obravnavanimi v predhodno sprejetih sklepih v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči.
176 Komisija te trditve izpodbija.
177 Ugotoviti je treba, da analiza Komisije v zvezi s selektivnostjo oprostitve IRES, navedena v točkah od 158 do 174 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne temelji na predhodno sprejetih sklepih v zvezi z belgijskimi, francoskimi in nizozemskimi pristanišči. Zato morebitne razlike med zadevami, v katerih so bili izdani navedeni sklepi, in obravnavano zadevo ne vplivajo na zakonitost navedene analize Komisije.
178 Iz tega izhaja, da je treba peti del in torej tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji pogojev v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino med državami članicami ter nezadostna obrazložitev
179 Tožeče stranke in intervenientka trdijo, da je sklep napačen v delu, v katerem je ugotovljeno, da oprostitev plačila IRES povzroča izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami.
180 Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, ker naj bi Komisija zgolj domnevala, da zadevni ukrep izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami, ne da bi dokazala obstoj teh dveh elementov.
181 Na drugem mestu, tožeče stranke in intervenientka navajajo, da člena 107(1) PDEU, ker se uporablja le za sektorje, odprte za konkurenco, ni mogoče uporabiti za italijanski pristaniški sektor, ki je zaprt za konkurenco in ni liberaliziran.
182 Na tretjem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija storila napako pri presoji, ker je navedla, da lahko podjetja, ki želijo imeti sedež blizu pristanišča, to storijo tudi zunaj pristanišča na ozemlju, ki ga AdSP ni imel niti v lasti niti z njim ni upravljal, tako da naj bi AdSPs konkurirali drugim gospodarskim subjektom, ki dajejo v najem zemljišča zunaj pristanišč. Po mnenju tožečih strank in intervenientke celotno italijansko obalno ozemlje, na katerem se lahko izvajajo pristaniške dejavnosti, spada na področje države, tako da vsako podjetje, ki želi opravljati tako dejavnost, spada v pristojnost AdSPs.
183 Na četrtem mestu, tožeče stranke trdijo, da je z izpodbijanim sklepom kršena sodna praksa, v skladu s katero Komisija ob neobstoju usklajene davčne politike na ravni Unije ne sme opraviti primerjalne preučitve davčnih pravil, ki veljajo v različnih državah članicah. Tako naj bi bilo treba obstoj potencialnega izkrivljanja konkurence preučiti na nacionalni ravni in ne glede na pogoje, ki obstajajo v drugih državah članicah.
184 Na petem mestu, pri izpodbijanem sklepu naj bi prišlo do zlorabe pooblastil in kršitve v zvezi z nepristojnostjo ter z njim naj bi bili kršeni členi 107, 116 in 117 PDEU, ker bi Komisija v delu, v katerem namerava obsoditi izkrivljanja, ki so posledica razlik med zakoni in drugimi predpisi držav članic, morala ukrepati na podlagi členov 116 in 117 PDEU, in ne na podlagi pravil o državnih pomočeh.
185 Komisija te trditve izpodbija.
186 V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, zavrniti očitek, ki se nanaša na kršitev člena 296 PDEU zaradi neobstoja obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami in izkrivljanjem konkurence v smislu člena 107 PDEU.
187 Kot namreč pravilno navaja Komisija, je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen, saj je Komisija točke od 139 do 157 obrazložitve namenila vplivu na trgovino med državami članicami in izkrivljanju konkurence. Poleg tega iz preučitve različnih tožbenih razlogov izhaja, da je izpodbijani sklep tožečim strankam omogočil seznanitev z utemeljitvijo ukrepa, sprejetega v zvezi z njimi, Splošnemu sodišču pa izvedbo nadzora.
188 Zato je treba trditev tožečih strank, ki se nanaša na kršitev člena 296 PDEU, zavrniti.
189 Na drugem mestu, treba je preučiti trditev tožečih strank in intervenientke, da Komisija v bistvu ni upoštevala dejstva, da je za italijanski pristaniški sektor značilen neobstoj liberalizacije, ki je posledica obstoja zakonskega monopola v vsakem italijanskem pristanišču.
190 V zvezi s tem je treba poudariti, da – kot je bilo navedeno v točki 93 zgoraj – obstaja konkurenca med nekaterimi italijanskimi pristanišči in nekaterimi pristanišči drugih držav članic, saj lahko izvajalci pristaniških storitev izbirajo med več pristanišči, da dosežejo isto zaledje. Poleg tega, kot je navedeno v točki 94 zgoraj, si AdSPs konkurirajo pri privabljanju koncesionarjev, ki bodo lahko upravljali javna zemljišča v pristaniščih, ki jih ti AdSPs upravljajo.
191 Obstoj te potencialne konkurence zadostuje za ugotovitev, da oprostitev plačila IRES lahko izkrivi konkurenco in prizadene trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 65).
192 Na tretjem mestu, zlasti v zvezi z obstojem konkurence med AdSPs in izvajalci, ki dajejo v najem zemljišča zunaj pristanišč, je treba ugotoviti, da se zdi, da geografski in prostorski okvir zadevnih pristanišč tretjim osebam ne omogoča izkoriščanja zemljišč v konkurenci z AdSPs, česar Komisija sicer ne izpodbija.
193 Vendar ta ugotovitev ne zadostuje za izpodbijanje ugotovitve Komisije, da oprostitev plačila IRES lahko vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco.
194 Drugi razlogi, ki so v zvezi s tem našteti v izpodbijanem sklepu, zlasti, kot je navedeno v točkah od 92 do 94 zgoraj, obstoj neke konkurence, ki so ji izpostavljena italijanska pristanišča, namreč zadostujejo za utemeljitev navedene ugotovitve Komisije. Ta argument je zato brezpredmeten.
195 Na četrtem mestu, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, neusklajenost na področju neposrednih davkov ne pomeni, da je treba morebitno izkrivljanje konkurence preučiti le na nacionalni ravni. Medtem ko je namreč pogoj v zvezi s selektivnostjo v smislu člena 107(1) PDEU mogoče presojati le na ravni ene same države članice in izhaja le iz analize različnega obravnavanja podjetij ali proizvodnje blaga iz te države članice, presoja pogoja v zvezi z izkrivljanjem konkurence v smislu istega odstavka tega člena ni nujno omejena na podjetja ali proizvodnjo blaga v zadevni državi članici, saj mora ukrep pomoči, da bi spadal na področje uporabe člena 107 PDEU, izkrivljati konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence, tako da vpliva na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. novembra 2004, Španija/Komisija, C‑73/03, neobjavljena, EU:C:2004:711, točki 28 in 29).
196 Poleg tega se lahko Komisija v primeru sheme državnih pomoči, kakršna je oprostitev plačila IRES, omeji na preučitev značilnosti navedene sheme, da bi presodila, ali ta lahko izkrivlja konkurenco s tem, da koristi predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 1987, Nemčija/Komisija, 248/84, EU:C:1987:437, točka 18). Ker je za pristaniški sektor značilna čezmejna trgovina, je Komisija lahko pravilno ugotovila, da bi oprostitev plačila IRES lahko izkrivljala konkurenco med nekaterimi italijanskimi pristanišči in nekaterimi pristanišči drugih držav članic.
197 Nazadnje je treba zavrniti trditve tožečih strank v zvezi z zlorabo pooblastil, ki niso upoštevne glede na okoliščine obravnavane zadeve, kot je navedeno v točkah od 56 do 58 zgoraj. Iz istih razlogov je treba zavrniti tudi trditve tožečih strank, ki se nanašajo na nepristojnost.
198 Četrti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Predlog
199 Čeprav je izrek izpodbijanega sklepa napisan splošno, s tem, da je oprostitev plačila IRES opredeljena kot obstoječa shema državnih pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, in s tem, da je Italijanski republiki naloženo, naj odpravi navedeno oprostitev, izhaja iz točk obrazložitve navedenega sklepa, na podlagi katerih je treba njegov izrek razlagati (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2011, Quinn Barlo in drugi/Komisija, T‑208/06, EU:T:2011:701, točka 131), ki se nanaša le na gospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo AdSPs.
200 Kot je navedeno v točkah 118 in 119 zgoraj, Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je dodelitev dovoljenj za pristaniške dejavnosti gospodarska dejavnost. Glede na to, da so dejavnosti AdSPs, ki so v izpodbijanem sklepu opredeljene kot gospodarske, ločljive, in da bi Italijanska republika zagotovila pravno varnost pri izvajanju tega sklepa, je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem je kot gospodarska dejavnost opredeljena izdaja dovoljenj za pristaniške dejavnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 77, in z dne 30. septembra 2003, Nemčija/Komisija, C‑239/01, EU:C:2003:514, točka 33). V preostalem je treba tožbo zavrniti.
Stroški
201 Kot je navedeno v točki 200 zgoraj, je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem je ena od treh dejavnosti, ki jih opravljajo AdSPs, in sicer izdaja dovoljenj za pristaniške dejavnosti, opredeljena kot gospodarska dejavnost.
202 V skladu s členom 134(3) Poslovnika Splošnega sodišča vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke. V skladu s členom 138(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče intervenientki, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2, naloži, da nosi svoje stroške.
203 Vendar je treba navesti, da tožeče stranke ob podpori intervenientke in Komisija s svojimi predlogi deloma niso uspele in da je bil izpodbijani sklep razglašen za delno ničen.
204 Poleg tega je Komisija v dupliki Splošno sodišče obvestila o objavi odgovora na tožbo na spletnem mestu „Shipping Italy“. Komisija v zvezi s tem trdi, da navedena objava pomeni neustrezno uporabo procesnih aktov s strani tožečih strank, ki bi morala vplivati na stroške na podlagi člena 135(2) Poslovnika, ki določa, da lahko Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če se to zdi upravičeno zaradi njenega ravnanja.
205 Vendar Komisija ni predložila dokazov, da so bile tožeče stranke odgovorne za objavo odgovora na tožbo na spletu. Zato ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti vira uhajanja tega dokumenta. Posledično, tudi če je tak dogodek obžalovanja vreden, brez dokazov o trditvah Komisije njeni zahtevi ni mogoče ugoditi.
206 Glede na navedeno je treba vsaki stranki naložiti, da nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije (EU) 2021/1757 z dne 4. decembra 2020 o shemi pomoči SA.38399 – 2019/C (ex 2018/E), ki jo je odobrila Italija – Obdavčitev dohodkov pravnih oseb za pristanišča v Italiji se razglasi za ničen v delu, v katerem je izdaja dovoljenj za pristaniške dejavnosti opredeljena kot gospodarska dejavnost.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Autorità di sistema portuale del Mar Ligure occidentale in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, Associazione Porti Italiani (Assoporti) ter Evropska komisija nosijo vsak svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. decembra 2023.
Podpisi