SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 28. junija 2005(*)
„Ničnostna tožba – Uredba (ES) št. 316/2004 – Skupna ureditev trga za vino – Ureditev tradicionalnih izrazov – Pravne osebe – Osebe, ki jih akt posamično zadeva – Nedopustnost“
V zadevi T-170/04,
Confederazione nazionale dei consorzi volontari per la tutela delle denominazioni di origine e delle indicazioni geografiche tipiche dei vini italiani (FederDoc), s sedežem v Rimu (Italija),
Consorzio per la tutela dei vini Valpolicella, s sedežem v San Florianu (Italija),
Consorzio tutela denominazione Frascati Soc. consortile coop. rl, s sedežem v Frascatiju (Italija),
Consorzio del vino Brunello di Montalcino, s sedežem v Montalcinu (Italija),
Cantina cooperativa di Montefiascone Soc. coop. rl, s sedežem v Montefiasconeju (Italija),
Azienda agricola Ruggiero Giuseppa „Masseria Felicia“ Snc, s sedežem v Carano di Sessaju A. (Italija),
Michele Moio fu Luigi Srl, s sedežem v Mondragoneju (Italija),
Consorzio vino Chianti Classico, s sedežem v Radda in Chiantiju (Italija),
Consorzio tutela vini DOC Colli Piacentini, s sedežem v Piacenzi (Italija),
Cantine grotta del sole Srl, s sedežem v Quartu (Italija),
Val Calore Soc. coop. rl, s sedežem v Castelu San Lorenzo (Italija),
Consorzio tutela Morellino di Scansano, s sedežem v Scansanu (Italija),
Consorzio tutela vini Gambellara DOC, s sedežem v Gambellari (Italija),
Consorzio tutela dei vini Soave e Recioto di Soave, s sedežem v Soaveju (Italija),
Azienda vitivinicola eredi Ing. Nicola Guglierame, s sedežem v Pornassiu (Italija),
Cooperativa agricola di Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza e Monterosso, s sedežem v Riomaggioreju (Italija),
Consorzio per la tutela dei vini di Valtellina, s sedežem v Sondriu (Italija),
Consorzio tutela vini DOC „Breganze“, s sedežem v Breganzah (Italija),
Consorzio volontario per la tutela del vino Marsala, s sedežem v Marsali (Italija),
Consorzio vini Valdichiana, s sedežem v Arezzu (Italija),
Consorzio del vino nobile di Montepulciano, s sedežem v Montepulcianu (Italija),
ki jih zastopajo L. Spagnuolo Vigorita, P. Tanoni in R. Gandin, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. Nolin in V. Di Bucci, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti ali, podredno, delno razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 316/2004 z dne 20. februarja 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 753/2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL L 55, str. 16),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi H. Legal, predsednik, P. Mengozzi, sodnik, in I. Wiszniewska - Białecka, sodnica,
sodni tajnik: H. Jung,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni okvir
1 Splošna pravila o zaščiti in uporabi tradicionalnih izrazov za vina so v Uredbi Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (UL L 179, str. 1). S pravili iz pete alinee točke B(1)(b) Priloge VII k tej uredbi je določeno, da se lahko označevanje proizvodov, ki so bili proizvedeni v Skupnosti, kar zadeva namizna vina z geografsko označbo in kakovostna vina, pridelana na določenem pridelovalnem območju (pdpo), dopolni z drugimi tradicionalnimi izrazi, v skladu z določbami, postavljenimi v državi članici, v kateri je bilo vino proizvedeno.
2 Pravila za izvajanje Uredbe št. 1493/1999 in zlasti pravila, ki se nanašajo na zaščito tradicionalnih izrazov, ki vključujejo tudi dodatne tradicionalne izraze, so bila določena z Uredbo Komisije (ES) št. 753/2002 z dne 29. aprila 2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL L 118, str. 1).
3 V skladu s členom 23 Uredbe št. 753/2002 „pojem ,dodatni tradicionalni izrazi‘ pomeni dodatne izraze, ki se običajno uporabljajo v državah članicah proizvajalkah pri vinih [iz naslova IV te uredbe] in se nanašajo na postopek proizvodnje, priprave ali staranja oziroma kakovost, barvo ali vrsto vina ali na kraj ali posebni dogodek, povezan z zgodovino vina, in so opredeljeni v zakonodajah držav članic o poimenovanju kakovostnih vin pdpo s poreklom na njihovem ozemlju“.
4 V Prilogo III k Uredbi št. 753/2002 je bil vključen seznam priznanih in zaščitenih tradicionalnih izrazov iz osmih držav članic proizvajalk (Zvezne republike Nemčije, Republike Avstrije, Kraljevine Španije, Francoske republike, Helenske republike, Italijanske republike, Velikega vojvodstva Luksemburg in Portugalske republike). Ta seznam je bil sestavljen iz dveh delov: Priloge III(A) in Priloge III(B). Kar zadeva Italijansko republiko, se je Priloga III(A) nanašala na 43 tradicionalnih izrazov iz kategorije kakovostnih vin pdpo. Priloga III(B) je, kar zadeva Italijansko republiko, vključevala 17 tradicionalnih izrazov, ki jih navajajo tožeče stranke in se nanašajo na kategorijo kakovostnih vin pdpo, tj.: Amarone, Cannellino, Brunello, Est! Est!! Est!!!, Falerno, Governo all’uso toscano, Gutturnio, Lacryma Christi, Lambiccato, Morellino, Recioto, Sciacchetrà (ali Sciac-trà), Sforzato (ali Sfurzat), Torcolato, Vergine, Vino Nobile in Vin santo. Države članice so lahko, če so želele uveljaviti dopolnitev ali spremembo tega seznama, Komisiji predložile sporočilo v skladu s členom 24(7) Uredbe št. 753/2002.
5 Na podlagi člena 24(2) Uredbe št. 753/2002 so tradicionalni izrazi, navedeni v Prilogi III, pridržani za vina, s katerimi so povezani, in se zaščitijo pred:
„(a) vsako protipravno prilastitvijo, ponarejanjem ali namigovanjem na povezanost z njimi, tudi če se zaščiteni izraz uporablja z izrazi, kakor so ,vrsta‘, ,tip‘, ,slog‘, ,ponaredek‘, ,znamka‘ ali podobno;
(b) kakršno koli drugo nepooblaščeno, napačno ali zavajajočo navedbo glede lastnosti ali bistvenih kakovosti vina na notranji ali zunanji strani embalaže, oglaševalskem materialu ali kakršnem koli drugem dokumentu, ki se nanaša na vino;
(c) kakršnim koli drugim ravnanjem, ki bi lahko zavedlo javnost, zlasti glede ustvarjanja vtisa, da vino izpolnjuje pogoje za poimenovanje z zaščitenim tradicionalnim izrazom.“
6 V členu 24(3) Uredbe št. 753/2002 je prepovedana uporaba tradicionalnih izrazov iz Priloge III za opis vina na njegovi nalepki, če to ne izpolnjuje pogojev za označevanje s takim tradicionalnim izrazom. Vendar je v drugem pododstavku istega odstavka določeno tudi odstopanje v posebnem primeru, ko so bile zadevne znamke v Skupnosti zakonito registrirane pred datumom objave Uredbe št. 753/2002 in so bile v dobri veri od dneva take registracije tudi dejansko v uporabi.
7 V tretjem pododstavku člena 24(4) Uredbe št. 753/2002 je določeno, da je vsak tradicionalni izraz, naveden v Prilogi III, povezan z eno kategorijo vina ali več, med katerimi so tudi kakovostna vina pdpo. Poleg tega je v istem pododstavku natančno opredeljeno tudi, da velja zaščita tradicionalnega izraza, če kakovostna vina pdpo niso vključena v katero od drugih kategorij vin, samo za poimenovanje nelikerskih vin, penečih vin, gaziranih penečih vin, vin biser in gaziranih vin biser.
8 Z določbami odstavkov 5 in 6 člena 24 Uredbe št. 753/2002 so bili določeni pogoji, ki so jih morali izpolnjevati tradicionalni izrazi za vnos v Prilogo III(A) oziroma Prilogo III(B).
9 V skladu s pogoji iz člena 24(5), preden je bil ta spremenjen z Uredbo Komisije (ES) št. 316/2004 z dne 20. februarja 2004 o spremembi Uredbe št. 753/2002 (UL L 55, str. 16, v nadaljevanju: izpodbijana uredba), je moral biti za vnos v Prilogo III(A) tradicionalni izraz:
„(a) sam po sebi specifičen in natančno opredeljen v zakonodaji države članice;
(b) dovolj svojstven in/ali uveljavljen na trgu Skupnosti;
(c) v tradicionalni uporabi vsaj deset let v zadevni državi članici;
(d) v uporabi za eno ali več vin ali kategorij vin v Skupnosti.“
10 Na podlagi člena 24(6) Uredbe št. 753/2002, preden je bila ta spremenjena z izpodbijano uredbo, so se morali za vnos v Prilogo III(B) tradicionalni izrazi – ob tem da so morali izpolnjevati zgoraj navedene pogoje iz odstavka 5 – „uporabljati za vino z geografsko označbo in določati poreklo vina iz te regije ali kraja znotraj ozemlja Skupnosti, pri čemer se določena kakovost, ugled ali druga značilnost vina, kakor jo izraža tradicionalni izraz, bistveno povezuje z navedenim geografskim poreklom“.
11 V členu 24(8) Uredbe št. 753/2002 so bili opredeljeni pogoji, ki so jih morali izpolniti proizvajalci iz tretjih držav, in postopek, ki so ga morali opraviti, če so želeli svoje proizvode ločiti od ostalih z uporabo tradicionalnih izrazov iz Priloge III(A).
12 Uredba št. 753/2002 je bila spremenjena z izpodbijano uredbo; do spremembe je prišlo, da bi se upoštevali pridržki, ki jih je glede prve uredbe izrazilo več vinogradniških tretjih držav. Natančneje, spremembe so bile sprejete kot odgovor na zahtevo teh držav, da se jim dopusti uporaba nekaterih tradicionalnih izrazov, ki so jo podale pri izvajanju nekaterih sporazumov, sklenjenih v okviru Svetovne trgovinske organizacije.
13 S členom 1(4) izpodbijane uredbe je bil spremenjen člen 24 Uredbe št. 753/2002, tako da je bil zamenjan uvodni stavek odstavka 5, odstavka 6 in 8 pa sta se črtala. S temi spremembami je bilo ukinjeno razlikovanje med prilogama III(A) in (B). Odslej je vnos tradicionalnega izraza države članice v Prilogo III urejen s pogoji, ki so se prej uporabljali za vnos v Prilogo III(A), medtem ko so pravila glede vin tretjih držav prenesena v člen 37(1) Uredbe št. 753/2002, kakor je bil spremenjen s členom 1(10) izpodbijane uredbe.
14 Z novim členom 37(1)(e) Uredbe št. 753/2002 je vinarjem iz tretjih držav dovoljena uporaba dodatnih tradicionalnih izrazov, katerih trenutni seznam vključuje izraze, ki so bili prej navedeni v prilogah III(A) in (B). Spremenjeno besedilo se glasi:
„1. Za namene Priloge VII(B)(2) k Uredbi [...] št. 1493/1999 se nalepke vin s poreklom iz tretjih držav (razen penečih vin, gaziranih penečih vin in gaziranih polpenečih vin, vendar vključno z vini iz prezrelega grozdja) in delno prevretega grozdnega mošta za neposredno prehrano ljudi, proizvedenega v tretjih državah, z geografsko označbo v skladu s členom 36, lahko dopolnijo z naslednjim:
[…]
(e) pri vinih in delno prevretih grozdnih moštih za neposredno prehrano ljudi, proizvedenih v tretjih državah, z dodatnimi tradicionalnimi izrazi:
(i) ki niso navedeni v Prilogi III, v skladu s predpisi, ki se uporabljajo za vinarje v zadevni tretji državi, vključno s predpisi reprezentativnih trgovskih organizacij; in
(ii) navedenimi v Prilogi III, če so pogoji za uporabo v skladu s predpisi, ki se uporabljajo za vinarje v zadevni tretji državi, vključno s predpisi reprezentativnih trgovskih organizacij, in izpolnjujejo naslednje zahteve:
– da so te države predložile obrazloženo zahtevo Komisiji in ji poslale ustrezne predpise, ki utemeljujejo priznanje tradicionalnih izrazov;
– da so sami po sebi specifični;
– da so dovolj svojstveni in/ali so uveljavljeni v zadevni tretji državi;
– da so v zadevni tretji državi v tradicionalni uporabi vsaj 10 let;
– da se uporabljajo za eno ali več kategorij vina zadevne tretje države;
– da predpisi tretjih držav niso taki, da bi z izrazom zavajali potrošnika.
Poleg tega pa se nekateri tradicionalni izrazi, našteti v Prilogi III, lahko uporabljajo za označevanje vina z geografsko označbo in s poreklom iz tretje države v jeziku tretje države porekla ali v drugem jeziku, kadar se šteje, da je uporaba jezika, ki ni uradni jezik države, običajna za tradicionalni izraz, če je uporaba tega jezika predvidena v zakonodaji zadevne države in če je ta v neprekinjeni uporabi za ta tradicionalni izraz vsaj 25 let.
Pri tem se smiselno uporabljajo člen 23 in odstavek 2, odstavek 3, drugi pododstavek odstavka 4 in odstavek 6(c) člena 24.
V Prilogi III so za vsak tradicionalni izraz iz točke (ii) navedene zadevne države;
[…]“
Postopek in predlogi strank
15 Tožeče stranke so to tožbo vložile v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 18. maja 2004.
16 Tožeče stranke, ki jih je skupaj 21, so:
– FederDoc (Confederazione nazionale dei consorzi volontari per la tutela delle denominazioni di origine e delle indicazioni geografiche tipiche dei vini italiani), združenje zasebnega prava, ki v zvezo združuje prostovoljne konzorcije italijanskih vinarjev in ki si v skladu s svojim statutom prizadeva predvsem za zagotavljanje kakršne koli oblike podpore tem konzorcijem in delovanje v dobro sodnemu varstvu italijanskih označb na nacionalni in mednarodni ravni;
– sedem italijanskih vinarjev, ki pridelujejo in tržijo posamezna kakovostna vina pdpo, za katera se uporablja eden od 17 dodatnih tradicionalnih izrazov, ki so bili prej navedeni v Prilogi III(B) Uredbe št. 753/2002 (v nadaljevanju: italijanski vinarji);
– trinajst prostovoljnih konzorcijev, katerih poslanstvo je s promoviranjem poimenovanja italijanskih kakovostnih vin pdpo dati v javnosti in pri potrošnikih tem vinom večjo veljavo, tako da se zagotovi njihovo razlikovanje od drugih konkurenčnih vin na trgu. Ti konzorciji (v nadaljevanju: prostovoljni konzorciji) morajo na podlagi italijanskega zakona št. 164 z dne 10. februarja 1992 o sistemu označevanja vin prav tako zagotavljati zaščito (vključno s sodnim varstvom) označbe, za katero je bil vsak od njih ustanovljen.
17 Komisija se je z ločenim aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložen 28. julija 2004, sklicevala na ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje.
18 Tožeče stranke so 24. septembra 2004 predložile svoja stališča o tem ugovoru.
19 Tožeče stranke v tožbi Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane uredbe v celoti ali, podredno, razglasi ničnost točk 3, 8(a), 9, 10 in 18 člena 1 te uredbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Komisija v ugovoru nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
21 Tožeče stranke v stališčih o ugovoru nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– ugovor nedopustnosti zavrne in odredi nadaljevanje postopka;
– podredno, združi ugovor nedopustnosti z meritorno obravnavo in odredi nadaljevanje postopka.
Pravno stanje
22 V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko na zahtevo ene od strank Sodišče prve stopnje odloča o nedopustnosti, ne da bi začelo vsebinsko razpravo. Razen če Sodišče prve stopnje odloči drugače, je v skladu z odstavkom 3 istega člena nadaljevanje postopka ustno. V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje meni, da ima na podlagi dokumentov iz spisa na voljo dovolj informacij, da ustni postopek ni potreben.
Trditve strank
23 Komisija trdi, da je tožba nedopustna, ker izpodbijana uredba tožečih strank posamično ne zadeva.
24 Italijanski vinarji naj se namreč ne bi mogli sklicevati na posebne lastnosti ali okoliščine, po katerih bi se ločili od kogar koli drugega.
25 Poleg tega naj prostovoljni konzorciji ne bi imeli pravice do vložitve ničnostne tožbe, saj nobeden od njihovih članov nima posamičnega interesa, da bi izpodbijal izpodbijano uredbo.
26 Nazadnje naj bi bila nedopustna tudi tožba združenja FederDoc kot zveze prostovoljnih konzorcijev, in sicer iz istih razlogov kot tožba njenih članov.
27 Tožeče stranke menijo, da je tožba dopustna. Ukinitev razlikovanja med prilogama III(A) in (B) k Uredbi št. 753/2002 naj bi škodovala interesom italijanskih vinarjev, saj naj bi bila s tem odpravljena možnost, da se vinarjem iz tretjih držav prepreči trženje vin v Skupnosti s sklicevanjem na katerega od zadevnih izrazov.
28 Poleg tega naj bi bile okoliščine v obravnavanem primeru vsebinsko podobne okoliščinam iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu (C-309/89, Recueil, str. I‑1853). Italijanski vinarji naj bi namreč pridelovali in tržili vino, ki ga označuje eden od zadevnih 17 dodatnih tradicionalnih izrazov, ti pa naj bi bili razlikovalni znaki, enakovredni kolektivnim znamkam, zaradi katerih nastane izključna pravica, čeprav se delijo med več proizvajalcev, ki se lahko sklicujejo nanje.
29 Kar zadeva prostovoljne konzorcije, naj bi bila njihova naloga organizirati in usklajevati dejavnosti kategorij oseb, ki jih zadevata pridelava in trženje proizvodov s posamezno označbo, in zagotavljati zaščito ene ali več označb, za katero ali katere so bili posebej ustanovljeni. Njihova tožba naj bi bila dopustna, ker naj bi ti konzorciji zastopali interese podjetij, ki jih izpodbijana uredba posamično zadeva, in ker naj bi jim bile z zakonsko določbo izrecno priznane nekatere procesne sposobnosti.
30 Kar zadeva FederDoc, naj bi iz statuta tega združenja izhajalo, da je njegovo poslanstvo ukrepati za zagotovitev sodnega varstva italijanskih označb na nacionalni in mednarodni ravni ter da ga izpodbijana uredba posamično zadeva enako kot prostovoljne konzorcije.
31 Poleg tega tožeče stranke menijo, da bi bilo treba privzeti širšo razlago četrtega odstavka člena 230 ES, ki bi presegla razlago, ki se uporablja od sodbe Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji (25/62, Recueil, str. 197), in da bi bilo treba četrti odstavek člena 230 ES razlagati v skladu z načelom učinkovitega sodnega varstva. Sklicujejo se tudi na končni osnutek Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki je bil podpisan 29. oktobra 2004 v Rimu (UL C 310, str. 1) in v katerem je bila predvidena sprememba četrtega odstavka člena 230 ES, saj v skladu s to pogodbo v primeru tožb zoper uredbe, ki ne zahtevajo izvedbenih ukrepov, ne bi bilo treba več dokazovati, da je bil prizadet posamični interes.
Presoja Sodišča prve stopnje
32 Četrti odstavek člena 230 ES določa: „[f]izične ali pravne osebe lahko [...] sprožijo postopke [...] zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe [...]“.
Narava izpodbijanih določb
33 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba merila za razlikovanje uredbe od odločbe iskati v tem, ali se zadevni akt splošno uporablja ali ne (sodba Sodišča z dne 14. decembra 1962 v zadevi Confédération nationale des producteurs de fruits et légumes in drugi proti Svetu EGS, 16/62 in 17/62, Recueil, str. 901 in 918, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. februarja 2005 v zadevi Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T-139/01, ZOdl., str. II-409, točka 87). Akt se splošno uporablja, če se uporablja v objektivno opredeljenih okoliščinah in ima pravne učinke za abstraktno predvidene kategorije oseb (zgoraj navedena sodba Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, točka 87; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča z dne 21. novembra 1989 v zadevi Usines coopératives de déshydratation du Vexin in drugi proti Komisiji, C-244/88, Recueil, str. 3811, točka 13).
34 V obravnavanem primeru je posledica izpodbijane uredbe in predvsem določb, katerih razglasitev ničnosti tožeče stranke podredno zahtevajo, oslabitev ravni zaščite, do katere je bilo upravičenih 17 dodatnih tradicionalnih izrazov, ki so bili prvotno vneseni v Prilogo III(B). Na podlagi člena 24(6) Uredbe št. 753/2002 so se morali namreč za vnos v Prilogo III(B) ti tradicionalni izrazi – ob tem da so morali izpolnjevati pogoje iz člena 24(5), navedene v točki 8 zgoraj – „uporabljati za vino z geografsko označbo in določati poreklo vina iz te regije ali kraja znotraj ozemlja Skupnosti, pri čemer se določena kakovost, ugled ali druga značilnost vina, kakor jo izraža tradicionalni izraz, bistveno povezuje z navedenim geografskim poreklom“. Izrazi iz Priloge III(B) so se torej smeli uporabljati samo za vina s poreklom iz posebne regije ali kraja na ozemlju Skupnosti, zato so se lahko vinarji, ki so jih smeli uporabljati, zoperstavili trženju vin iz tretjih držav v Skupnosti, če so bila ta opremljena s temi tradicionalnimi izrazi. Odkar je bila Uredba št. 753/2002 spremenjena z izpodbijano uredbo (zlasti členom 1(4) te uredbe), lahko dodatne tradicionalne izraze, ki so bili prej v Prilogi III(B) – ko so izpolnjeni pogoji iz spremenjene Uredbe št. 753/2002 – uporabljajo tudi vinarji iz tretjih držav.
35 Vendar spremembe, sprejete z izpodbijano uredbo, ne zadevajo samo tožečih strank. Ta uredba se namreč uporablja tudi za vse druge sedanje in potencialne italijanske vinarje, ki lahko zakonito uporabljajo tradicionalne italijanske izraze. Ker je to poleg tega akt, katerega uporaba ni omejena na italijansko ozemlje in katerega veljavnost ni časovno omejena, ta zadeva ne samo italijanske vinarje, ampak ima pravne posledice tudi za neznano število vinarjev v drugih državah članicah, ki trenutno uporabljajo ali bodo v prihodnje uporabljali izraze, ki so bili prvotno v Prilogi III(B). Na tem seznamu so bili namreč poleg 17 italijanskih izrazov tudi izrazi, ki se uporabljajo za vina, pridelana v Nemčiji, Avstriji, Španiji, Franciji, Grčiji in na Portugalskem.
36 Izpodbijana uredba je torej ukrep, ki se splošno uporablja v smislu drugega odstavka člena 249 ES, kar pomeni, da je zakonodajni ukrep. Uporablja se v objektivno opredeljenih okoliščinah in ima pravne učinke za kategorije gospodarskih subjektov, ki izpolnjujejo določeno število splošno in abstraktno opredeljenih pogojev (v tem smislu glej sklepa Sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Molkerei Großbraunshain in Bene Nahrungsmittel proti Komisiji, C‑447/98 P, Recueil, str. I-9097, točka 67, in Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2004 v zadevi Alpenhain-Camembert-Werk in drugi proti Komisiji, T‑370/02, ZOdl., str. II-2097, točka 55, in navedeno sodno prakso). Poleg tega splošna uporaba izhaja iz namena zadevnih predpisov določiti pravila za uporabo tradicionalnih izrazov in njihovo zaščito za Evropsko skupnost v celoti.
37 Trditve tožečih strank, da so določbe izpodbijane uredbe izgubile splošen in abstrakten značaj zaradi proste presoje nekaterih meril, ki omogočajo priznanje obstoja tradicionalnega izraza, in dejstvo, da se uporaba določenega izraza za vina iz tretjih držav dodeli šele po vnosu imena tretje države v Prilogo III, na zgornjo ugotovitev ne vplivajo. Kot je navedeno zgoraj, te določbe namreč zadevajo tudi druge proizvajalce, ki trenutno uporabljajo ali bodo v prihodnje uporabljali dodatne tradicionalne izraze.
Procesno upravičenje tožečih strank
38 Sodna praksa ne izključuje možnosti, da lahko določba, ki ima glede na svojo naravo in uporabo zakonodajni značaj, saj se nanaša na zainteresirane gospodarske subjekte na splošno, katerega od teh subjektov tudi posamično zadeva. To se zgodi, če zadevni akt posamezno fizično ali pravno osebo zadeva zaradi določenih lastnosti, značilnih posebno zanjo, ali dejanskega stanja, ki jo razlikuje od katere koli druge osebe, in jo s tem individualizira enako, kot bi bil naslovnik odločbe (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča Codorniu proti Svetu, točki 19 in 20, sodbo Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 36, in navedeno sodno prakso).
39 Zato je treba zaporedoma preučiti, ali so italijanski vinarji, prostovoljni konzorciji in FederDoc dokazali obstoj takega položaja.
– Posamična prizadetost italijanskih vinarjev
40 V obravnavanem primeru italijanski vinarji trdijo, da je bila posledica ukinitve razlikovanja med prilogama III(A) in (B) k Uredbi št. 753/2002 oslabitev ravni zaščite, do katere je bilo upravičenih 17 dodatnih tradicionalnih izrazov, povezanih z Italijo, ki so bili navedeni v Prilogi III(B) in so jih v Skupnosti lahko uporabljali samo oni, zato je bila njihovim interesom prizadejana škoda. Vendar na podlagi te okoliščine ni mogoče trditi, da so italijanski vinarji individualizirani enako, kot bi bil naslovnik odločbe. Ukinitev tega razlikovanja italijanske vinarje namreč zadeva enako kot vse druge vinarje v Skupnosti, katerih vina bi bila lahko označena z izrazi, ki so bili prej navedeni v Prilogi III(B).
41 Glede tega je treba tudi poudariti, da zgolj dejstvo, da uredba vpliva na pravni položaj posameznika, še ni dovolj za njegovo razlikovanje od drugih (sklep Sodišča prve stopnje z dne 2. aprila 2004 v zadevi Gonnelli in AIFO proti Komisiji, T-231/02, Recueil, str. II-1051, točka 38).
42 V obravnavanem primeru sodno varstvo opredeljenih in taksativno naštetih tradicionalnih izrazov še ne zagotavlja razlikovanja italijanskih vinarjev od drugih vinarjev v Skupnosti, ki pridelujejo kakovostna vina pdpo, označena z dodatnimi tradicionalnimi izrazi. Ti se lahko, ker so v enakem položaju kot italijanski vinarji, prav tako v svojo korist sklicujejo na isto zaščito, kar zadeva njihove tradicionalne izraze, in jih ravno tako zadeva oslabitev zaščite njihovih tradicionalnih izrazov, ki so bili v Prilogi III(B) k Uredbi št. 753/2002.
43 Podobno je mogoče trditi, da čeprav lahko ukrepi, ki jih določa izpodbijana uredba, tožečim strankam povzročijo velike gospodarske posledice, ostaja dejstvo, da podobne posledice lahko povzročijo tudi drugim proizvajalcem kakovostnih vin pdpo v Skupnosti (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nederlandse Antillen, C-142/00 P, Recueil, str. I-3483, točka 77, in zgoraj navedeni sklep Gonnelli in AIFO proti Komisiji, točka 45). Zato ni mogoče trditi, da se zaradi učinkov, za katere tožeče stranke menijo, da so za italijanske vinarje škodljivi, italijanski vinarji razlikujejo od drugih zadevnih gospodarskih subjektov.
44 Da bi akt subjekte posamično zadeval, namreč nikakor ni dovolj, da bi akt nekatere subjekte gospodarsko bolj prizadel kot njihove konkurente (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1999 v zadevi Van Parys in drugi proti Komisiji, T-11/99, Recueil, str. II-2653, točka 50, in z dne 10. decembra 2004 v zadevi EFfCI proti Parlamentu in Svetu, T-196/03, ZOdl., str. II-4263, točka 47).
45 Poleg tega ni mogoče trditi niti, da izpodbijana uredba italijanske vinarje, ker se ti lahko sklicujejo na izključne pravice, posamično zadeva v smislu zgoraj navedene sodbe Codorniu proti Svetu.
46 V tej zadevi je bila namreč tožeči stranki s splošno določbo preprečena uporaba grafične znamke, ki jo je registrirala in tradicionalno uporabljala že dolgo pred sprejetjem sporne uredbe, zato je bila v posebnem položaju v primerjavi z vsemi drugimi gospodarskimi subjekti. Res je sicer, da ima pravica do uporabe tradicionalnih izrazov skupne vsebinske elemente s pravico, ki izhaja iz registracije kolektivne znamke. Vendar zaradi te podobnosti še ni mogoče trditi, da je položaj italijanskih vinarjev enak ali podoben položaju tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Codorniu proti Svetu. Ob upoštevanju izključne pravice, ki izhaja iz registracije znamke, se je tožeča stranka v tej zadevi po sprejetju sporne uredbe namreč edina znašla v položaju, ki se je v celoti razlikoval od položaja vseh drugih gospodarskih subjektov.
47 V tem primeru to ne drži. V nasprotju z izpodbijano uredbo v zgoraj navedeni sodbi Codorniu proti Svetu izpodbijana uredba v tem primeru ne zadeva posamično ene same osebe, ampak ima pravne učinke tudi za vse sedanje in potencialne vinarje, ki lahko zakonito uporabljajo 17 tradicionalnih italijanskih izrazov, ter za vse druge vinarje iz drugih držav članic, ki trenutno uporabljajo ali bodo v prihodnje uporabljali izraze, ki so bili prvotno v Prilogi III(B). Položaj italijanskih vinarjev, ki so v tem primeru tožeče stranke, torej ni izjemen, kot je bil položaj tožeče stranke v zgoraj navedeni zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Codorniu proti Svetu.
48 Iz tega sledi, da izpodbijana uredba italijanske vinarje zadeva samo zaradi njihove objektivne lastnosti pridelovalcev kakovostnih vin pdpo. Ker torej italijanski vinarji niso dokazali svojega posamičnega interesa, zadevne uredbe ne morejo izpodbijati.
– Posamična prizadetost prostovoljnih konzorcijev
49 V skladu s sodno prakso se združenjem procesno upravičenje prizna v treh primerih: če zastopajo interese podjetij, ki bi jim bilo sicer procesno upravičenje priznano posamično, če jih zadevni akt posamično zadeva zaradi njihovih lastnih interesov kot združenj (predvsem ko je akt, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, prizadel njihov pogajalski položaj) ali če so jim z zakonsko določbo izrecno priznane določene procesne sposobnosti (sklep Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 1997 v zadevi Federolio proti Komisiji, T-122/96, Recueil, str. II‑1559, točka 61, in zgoraj navedeni sklep EFfCI proti Parlamentu in Svetu, točka 42).
50 Kar zadeva prvi položaj, je treba najprej opozoriti, da v skladu s sodno prakso združenja, ustanovljenega z namenom promoviranja skupnih interesov neke kategorije posameznikov, ni mogoče obravnavati, kot da ga akt posamično zadeva, če se ta akt nanaša na splošne interese te kategorije posameznikov in ti posamezniki niso posamično prizadeti (v tem smislu glej zgoraj navedena sklepa Gonnelli in AIFO proti Komisiji, točka 48, in EFfCI proti Parlamentu in Svetu, točka 43). Kot je pokazala zgornja analiza, v obravnavanem primeru člani prostovoljnih konzorcijev niso dokazali, da jih izpodbijana uredba zaradi posebnih lastnosti ali dejanskega položaja, ki bi jih ločeval od katere koli druge osebe, posamično zadeva.
51 Kar zadeva drugi položaj, je sicer res, da je mogoče dopustnost tožbe, ki jo vloži združenje, čeprav sporni akt njegovih članov posamično ne zadeva (predvsem ko ta prizadene pogajalski položaj zadevnega združenja), utemeljiti z obstojem posebnih okoliščin, kakršna je vloga, ki jo je združenje odigralo v postopku, ki je privedel do sprejetja akta v smislu člena 230 ES (zgoraj navedeni sklep EFfCI proti Parlamentu in Svetu, točka 42; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točke od 21 do 24), vendar iz spisa ne izhaja, da to drži v obravnavanem primeru, niti tožeče stranke tega ne trdijo.
52 Nazadnje, kar zadeva tretji položaj, prav tako ni mogoče trditi, da izpodbijana uredba prostovoljne konzorcije posamično zadeva, ker naj bi jim bile z zakonsko določbo priznane nekatere procesne sposobnosti. Prvič, treba je opozoriti, da je izpodbijano uredbo sprejela Komisija, ne da bi prostovoljni konzorciji v tem postopku kakor koli sodelovali. Drugič, prostovoljni konzorciji ne zahtevajo nikakršne procesne pravice, ki bi jim bila priznana na podlagi skupne ureditve trgov v sektorju vinogradniških proizvodov ali kakršne koli druge zakonodaje Skupnosti, kar se zahteva v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 49 zgoraj. Nazadnje, prostovoljni konzorciji se glede tega – za utemeljitev spremembe sistema pravnih sredstev, vzpostavljenega s členom 230 ES, s katerim je sodiščem Skupnosti zaupan nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – ne morejo sklicevati niti na posebna poslanstva in vloge, ki so jim priznani z nacionalnim pravnim redom, saj bi v tem primeru lahko nastal položaj, ko bi bila dopustnost ničnostne tožbe odvisna od samostojne odločitve nacionalnih organov, ki bi temeljila na interesu zadevne države članice, in ne na javnem interesu Skupnosti (v tem smislu glej zgoraj navedeni sklep Federolio proti Komisiji, točka 64).
53 Glede na navedeno torej ni mogoče trditi, da izpodbijana uredba prostovoljne konzorcije posamično zadeva.
– Posamična prizadetost združenja FederDoc
54 Stališča glede procesnega upravičenja prostovoljnih konzorcijev se uporabljajo tudi pri ugotavljanju dopustnosti tožbe, ki jo je vložilo združenje FederDoc, saj je ta organizacija zveza prostovoljnih konzorcijev. Združenje FederDoc prav tako ni odigralo posebne vloge v postopku sprejemanja izpodbijane uredbe in posebne določbe njegovega statuta na to presojo ne vplivajo. Zato podobno kot za druge tožeče stranke niti za združenje FederDoc ni mogoče trditi, da ga izpodbijana uredba posamično zadeva v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje.
Sklepna ugotovitev
55 Iz zgoraj navedenega sledi, da nobena od tožečih strank ni dokazala, da jo izpodbijana uredba posamično zadeva niti da jo posamično zadevajo posebne določbe, katerih razglasitev ničnosti zahtevajo podredno.
56 Tega sklepa ne morejo omajati niti trditve tožečih strank, povezane s potrebo po širši razlagi četrtega odstavka člena 230 ES, niti njihove zahteve po učinkovitem sodnem varstvu. Po eni strani je Sodišče svojo ustaljeno sodno prakso glede razlage četrtega odstavka člena 230 ES potrdilo v sodbi z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo-Quéré (C-263/02 P, Recueil, str. I-3425) in zgoraj navedeni sodbi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu. Po drugi strani taka razlaga, čeprav je treba pogoj o posamični prizadetosti, ki je postavljen v četrtem odstavku člena 230 ES, res razlagati z vidika načela učinkovitega sodnega varstva, ob upoštevanju različnih okoliščin, ki lahko tožeči stranki zagotovijo posamičnost, ne more privesti do odstopanja od zadevnega pogoja (zgoraj navedena sodba Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točka 44).
57 Nazadnje je treba kot brezpredmetno opredeliti tudi utemeljitev, pri kateri se tožeče stranke opirajo na člen III-365(4) osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo, saj to besedilo zdaj ni v veljavi.
58 Iz vsega navedenega sledi, da ni mogoče trditi, da izpodbijana uredba tožeče stranke posamično zadeva v smislu četrtega odstavka člena 230 ES, zato je treba tožbo v celoti zavreči kot nedopustno.
Stroški
59 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeče stranke s svojimi predlogi niso uspele, zato se jim v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.
V Luxembourgu, 28. junija 2005