SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 10. marca 2022(1)
Zadeva C‑804/21 PPU
C,
CD,
druga stranka:
Syyttäjä
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Predaja zahtevanih oseb odreditvenemu pravosodnemu organu –Roki za predajo – Nemožnost predaje zaradi višje sile – Pristojnost za ugotovitev višje sile – Potek rokov za predajo – Covid‑19 – Prošnja za azil“
I. Uvod
1. Člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584(2) ureja predajo oseb, zahtevanih na podlagi evropskega naloga za prijetje, potem ko so pristojni organi izvršitvene države članice sprejeli končno odločitev o izročitvi teh oseb. Zahtevana oseba se, če ni predana v zelo kratkem roku, na podlagi člena 23(5) izpusti. Če predajo prepreči višja sila, se lahko ta rok v skladu s členom 23(3) podaljša. Pri tem v tej določbi ni razlikovanja glede na to, ali je bil nalog za prijetje izdan zaradi začetka kazenskega postopka ali zaradi izvršitve zaporne kazni.
2. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču daje priložnost, da podrobneje razloži člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ glede tega, ali lahko obstoj višje sile ugotovijo policijski organi izvršitvene države članice. Poleg tega je treba pojasniti, kakšen pomen ima prošnja za azil, ki jo vloži zahtevana oseba, za roke za predajo in izpustitev. Ob tem se postavlja vprašanje, pod katerimi pogoji se člen 23 sploh uporablja.
II. Pravni okvir
A. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP)
3. V členu 5 EKČP je določena pravica do svobode in varnosti:
„1. Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:
a. zakonit zapor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča;
b. […]
c. zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to nujno utemeljeno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju;
[…]
f. zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev.
2. […]
3. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje.
4. Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.
5. […]“
B. Okvirni sklep 2002/584
4. Člen 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584 opisuje področje uporabe evropskega naloga za prijetje:
„Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.“
5. Člen 6(1) in (2) Okvirnega sklepa 2002/584 opredeljuje pristojne pravosodne organe:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.“
6. V uvodni izjavi 8 Okvirnega sklepa 2002/584 je pojasnjena vloga izvršitvenega pravosodnega organa:
„Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje morajo biti pod zadostnim nadzorom, kar pomeni, da bo pravosodni organ države članice, kjer bodo zahtevano osebo prijeli, moral odločiti o njeni predaji.“
7. V skladu s členom 7 Okvirnega sklepa 2002/584 je dovoljena udeležba centralnih organov:
„1. Vsaka država članica lahko imenuje centralni organ ali, kadar tako določa njen pravni sistem, več centralnih organov za pomoč pristojnim pravosodnim organom.
2. Država članica lahko, kadar je to potrebno zaradi notranje organiziranosti njenega pravosodnega sistema, sklene, da bo(do) njen(i) centralni organ(i) odgovorni za administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in za vso s tem povezano uradno korespondenco.
[…]“
8. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 9 Okvirnega sklepa 2002/584 navedeno:
„Vloga centralnih organov pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje mora biti omejena na praktično in administrativno pomoč.“
9. Člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584 določa roke za predajo zahtevane osebe, potem ko so pristojni organi izvršitvene države članice dokončno odločili o izvršitvi evropskega naloga za prijetje:
„1. Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.
2. Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
3. Če predajo zahtevane osebe v časovnem roku iz odstavka 2 preprečijo okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.
4. Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.
5. Če je po poteku časovnih rokov iz odstavkov 2 do 4 oseba še vedno v priporu, se oseba izpusti.“
C. Prenos na Finskem
10. Na Finskem je bil Okvirni sklep 2002/584/PNZ prenesen z Laki rikoksen johdosta tapahtuvasta luovuttamisesta Suomen ja muiden Euroopan unionin jäsenvaltioiden välillä (1286/2003) (zakon 1286/2003 o predaji zaradi storjenih kaznivih dejanj med Finsko in drugimi državami članicami Evropske unije, v nadaljevanju: zakon o predaji v EU). Člen 23 Okvirnega sklepa je bil prenesen s členi od 46 do 48.
11. Poudariti je treba člen 46(2) zakona o predaji v EU, s katerim se prenaša člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in ki določa, da se „pristojni organi“ (toimivaltaisten viranomaisten) dogovorijo o novem datumu predaje. Drugače je tudi v finski različici člena 23(3) Okvirnega sklepa uporabljen pojem „pravosodni organ“ (oikeusviranomaisen).
12. Pravosodna organa, ki odločata o predaji in odreditvi pripora, sta Helsingin käräjäoikeus (sodišče prve stopnje) in Korkein oikeus (vrhovno sodišče) kot pritožbeno sodišče (členi 11, 19 in 37 zakona o predaji v EU). Vendar je v skladu s členom 44 zakona o predaji v EU za izvršitev odločbe o predaji pristojna uprava kriminalistične policije.
III. Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
13. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja to dejansko stanje.
14. Pristojni romunski pravosodni organ je 19. maja 2015 in 27. maja 2015 izdal evropska naloga za prijetje zoper svoja državljana, osebo C in osebo CD. Izdal ju je zato, da bi bili ti osebi zaradi izvršitve petletne zaporne kazni in triletne dodatne kazni predani Romuniji. Ti kazni sta bili izrečeni zaradi prometa z nevarnimi in posebej nevarnimi prepovedanimi drogami ter članstva v hudodelski združbi.
15. Osebi C in CD sta v skladu z razpoložljivimi informacijami najprej prebivali na Švedskem. Zato je švedsko vrhovno sodišče s sklepom z dne 8. aprila 2020 (NJA 2020, str. 430) odredilo predajo osebe C Romuniji. Pritožbeno sodišče na Švedskem pa je s sklepom z dne 30. julija 2020 odredilo predajo osebe CD Romuniji. Vendar sta obe osebi pred izvršitvijo odločb o predaji s Švedske odšli na Finsko.
16. Na Finskem sta bili osebi C in CD 15. decembra 2020 na podlagi evropskega naloga za prijetje prijeti in priprti. Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska) je s pravnomočnim sklepom z dne 16. aprila 2021 (KKO 2021:24 in (sklep št. 582/2021)) odredilo predajo oseb C in CD Romuniji. Finska uprava kriminalistične policije se je z romunskimi organi na njihovo zahtevo dogovorila o prvem datumu predaje 7. maja 2021, ker pred tem datumom zaradi pandemije covida‑19 ni bilo na voljo ustreznih letov.
17. Osebi C in CD sta 3. maja 2021 pred Korkein oikeus (vrhovno sodišče) zahtevali, naj se odločbi o predaji razveljavita. Korkein oikeus (vrhovno sodišče) je 4. maja 2021 najprej začasno zadržalo izvršitev odločb o predaji, nato pa je 31. maja 2021 zavrnilo predloga za razveljavitev. S tem je sklep o začasnem zadržanju izvršitve prenehal veljati. Tudi naslednji datum, ki je bil dogovorjen za predajo, in sicer 11. junij 2021, je bil preložen, ker ni bilo neposrednih letalskih povezav z Romunijo in ker v dogovorjenem časovnem okviru ni bilo mogoče organizirati letalskega prevoza prek druge države članice. Osebi C in CD sta nato neuspešno vložili več drugih predlogov za ustavitev izvršitve odločb o predaji.
18. Nazadnje bi morala biti oseba CD Romuniji predana 17. junija 2021, oseba C pa 22. junija 2021. Vendar do njune predaje ni prišlo, ker sta na Finskem zaprosili za azil. Maahanmuuttovirasto (organ za priseljevanje, Finska) je ti prošnji za azil 12. novembra 2021 zavrnil, vendar sta osebi C in CD pri Hallinto‑oikeus (upravno sodišče, Finska) vložili tožbi zoper zadevno odločbo.
19. Osebi C in CD sta vzporedno s postopkom o svojih prošnjah za azil pred rednimi sodišči zahtevali svojo izpustitev. Korkein oikeus (vrhovno sodišče) je na podlagi tega postopka 20. decembra 2021 Sodišču predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ v povezavi s členom 23(5) tega okvirnega sklepa zahteva, da kadar priprta oseba ni bila predana v določenem roku, izvršitveni pravosodni organ iz člena 6(2) Okvirnega sklepa določi nov datum predaje in preveri obstoj okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva, ter upoštevanje pogojev, zahtevanih za pripor, ali pa je z Okvirnim sklepom združljiv tudi postopek, v katerem sodišče te elemente preuči le na predlog strank? Če se šteje, da je za podaljšanje roka potrebno ravnanje pravosodnega organa, ali to, da ta organ ni ravnal, nujno pomeni, da so roki iz Okvirnega sklepa potekli in mora biti torej priprta oseba izpuščena v skladu s členom 23(5) istega okvirnega sklepa?
2. Ali je treba člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ razlagati tako, da pojem okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, vključuje tudi pravne ovire za predajo, ki temeljijo na nacionalni zakonodaji izvršitvene države članice, kot sta začasno zadržanje izvršitve, izrečeno za čas trajanja sodnega postopka, ali pravica prosilca za azil, da ostane v izvršitveni državi do odločitve o svoji prošnji za azil?“
20. Sodišču so pisna stališča predložili osebi C in CD, Romunija in Evropska komisija. Obravnave, ki je potekala 2. marca 2022, so se udeležili osebi C in CD, Republika Finska, Kraljevina Nizozemska ter Evropska komisija.
IV. Pravna presoja
21. Člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584 določa stroge roke za predajo osebe, ki se zahteva z evropskim nalogom za prijetje. Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času (odstavek 1), praviloma pa najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje (odstavek 2). Člen 23(3) pa omogoča dogovor o novem datumu predaje, če predajo zahtevane osebe v roku iz člena 23(2) prepreči višja sila(3).
22. V postopku za sprejetje predhodne odločbe se v zvezi s pojmom višje sile, ki ga je treba upoštevati pri uporabi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, postavljajo tri vprašanja.
23. Z odgovorom na prvi del prvega vprašanja naj bi se pojasnilo, ali mora obstoj višje sile pri uporabi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 vedno presojati in se o novem datumu predaje dogovoriti pravosodni organ oziroma ali lahko, kadar sodišče to preveri na predlog, te ukrepe najprej sprejme policijski organ (v zvezi s tem v razdelku C).
24. Drugo vprašanje se nanaša na razlago pojma višje sile v zvezi s tem, ali ta pojem vključuje prošnjo za azil, ki jo vloži zahtevana oseba, in s tem povezan odlog predaje (v zvezi s tem v razdelku D).
25. Ti vprašanji sta v obravnavanem primeru pomembni, ker člen 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ brez nadaljnjih omejitev določa, da se oseba izpusti, če je po poteku rokov iz odstavkov od 2 do 4 tega člena še vedno v priporu. Zato želi Korkein oikeus (vrhovno sodišče) z drugim delom prvega vprašanja izvedeti, ali je treba osebo izpustiti že, če tega, ali gre za primer višje sile, ki povzroči, da začne teči nov rok, ni preverilo sodišče. Čeprav je to vprašanje postavilo le za primer, da je sodni preizkus dejansko potreben, bom pred ostalima vprašanjema obravnavala, ali je po poteku rokov dejansko potrebna izpustitev, saj bodo s tem pojasnjeni prizadeti interesi in pravni položaji (v zvezi s tem v razdelku B).
26. Najprej pa je treba obravnavati argument, ki ga je Komisija navedla na obravnavi, da se člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584 ne uporablja, dokler poteka postopek s pravnim sredstvom, vloženim zoper predajo.
A. Uporabljivost člena 23 Okvirnega sklepa 2002/584
27. Člen 23(2) Okvirnega sklepa določa, da roki iz tega člena začnejo teči šele s sprejetjem končne odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
28. Člen 23 je umeščen na konec precej zapletenega postopka predaje, urejenega v poglavju 2 Okvirnega sklepa 2002/584. Uporabi se po tem, ko je izvršitveni pravosodni organ že sprejel vse druge potrebne ukrepe, vključno z odločbo o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.(4)
29. Na prvi pogled je ta trenutek v obravnavani zadevi napočil s pravnomočnostjo odločbe Korkein oikeus (vrhovno sodišče) z dne 16. aprila 2021.
30. Komisija pa prepričljivo navaja, da taka odločba preneha biti pravnomočna, takoj ko je zoper predajo vloženo pravno sredstvo. Tako pravno sredstvo je namreč lahko učinkovito zgolj, kadar prepreči predajo. In če nacionalno pravo predvideva taka pravna sredstva, mora biti vsaj teoretično mogoče, da v primeru uspeha predajo vsaj začasno preprečijo. Zato prejšnja odločba, kar zadeva izvršitev, ni več končna. Tako lahko člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584 šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva postane ponovno uporabljiv.
31. Če bi bil zadevni predlog za sprejetje predhodne odločbe z vprašanji glede člena 23 Okvirnega sklepa 2002/584 postavljen v postopku, ki poteka na podlagi takega pravnega sredstva, torej za tak postopek ne bi bil upošteven in ga ne bi bilo treba obravnavati. Zadostovalo bi, da bi se Korkein oikeus (vrhovno sodišče) obvestilo, da se člen 23 ne uporablja.
32. Postopek v glavni stvari pa se strogo vzeto ne nanaša na pravno sredstvo zoper predajo, temveč poteka na podlagi prošnje zahtevane osebe za azil. Ti postopki imajo drugačen predmet spora kot pravna sredstva zoper predajo. V zvezi s tem je Sodišče že odločilo, da pravica do azila na podlagi Protokola št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske unije ni razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje.(5) Odločba o predaji je torej še naprej končna.
33. De facto pa v obravnavani zadevi azilni postopek onemogoča predajo in v malo verjetnem primeru uspeha prošnje za azil odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje postavlja pod vprašaj. Zato ta postopek na uporabljivost člena 23 Okvirnega sklepa učinkuje enako kot pravno sredstvo zoper predajo.
34. Tako se člen 23 Okvirnega sklepa, kadar predaja zaradi azilnega postopka ni mogoča, ne uporablja.
35. Glede na te ugotovitve odgovor na vprašanja Korkein oikeus (vrhovno sodišče) ni upošteven za odločitev v postopku v glavni stvari. Vseeno jih bom obravnavala za primer, da Sodišče ne bo delilo mojega mnenja.
A. Izpustitev zahtevane osebe
36. Drugi del prvega vprašanja se nanaša na izpustitev zahtevane osebe. V zvezi s tem bom najprej preučila normativne pogoje in posledice izpustitve, nato pa še nekatere dvome v zvezi z njeno primernostjo. Nazadnje bom te preudarke umestila v okvir temeljne pravice do svobode iz člena 6 Listine o temeljnih pravicah.
1. Normativni pogoji in posledice izpustitve
37. V skladu s členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 se oseba izpusti, če je po poteku rokov iz odstavkov od 2 do 4 tega člena še vedno v priporu.
38. Člen 23(2) Okvirnega sklepa 2002/584 določa zelo kratek rok. V skladu z njim se oseba preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje. O natančnem datumu predaje znotraj tega roka se dogovorita pravosodna organa (člen 23(1)).
39. Če se uporabi člen 23(3) ali (4) Okvirnega sklepa 2002/584, pa poteka roka ni mogoče določiti brez dodatnega ravnanja. Sicer je v obeh določbah prav tako omenjen rok 10 dni, vendar ta rok začne teči šele na dogovorjeni nov datum predaje.
40. O takem novem datumu predaje se je mogoče dogovoriti, če na sprva dogovorjeni datum predajo onemogočijo višja sila (člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584) ali resni humanitarni razlogi (člen 23(4)).
41. Kdaj je ta novi datum predaje, v členu 23(3) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 ni podrobneje določeno. Člen 23(1) je sicer treba razumeti tako, da se tudi v takih primerih zahtevana oseba preda v najkrajšem možnem času. Kot je presodilo Sodišče, je nadaljnji pripor zato dopusten le, če se je postopek predaje – tudi ob upoštevanju člena 6 Listine o temeljnih pravicah(6) – vodil dovolj skrbno in torej pripor ni prekomerno dolg.(7)
42. Za nov datum predaje iz člena 23(3) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 vsekakor ne velja rok 10 dni iz člena 23(2). To izhaja že iz tega, da je zakonodajalec v teh dveh določbah izrecno določil kratek rok 10 dni, ki pa začne teči šele na nov dogovorjeni datum predaje, ne velja pa za določitev tega datuma. Rok za nov datum predaje tudi ne bi bil smiseln, saj v primerih iz člena 23(3) in (4) ni mogoče predvideti, koliko časa bo v posameznem primeru trajal razlog, ki ovira predajo.
43. Kadar pa so roki potekli, se zahtevana oseba, če je še vedno v priporu, na podlagi člena 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 izpusti. Izjeme od tega pravila niso določene.
44. Ta izid, ki ga je Sodišče potrdilo v sodbi Vilkas(8), je presenetljiv, saj ustvarja tveganje, da se bo zahtevana oseba s pobegom izognila nadaljnji izvršitvi naloga za prijetje.
45. Generalni pravobranilec M. Bobek je v zvezi s tem celo zastopal stališče, da izpustitev na podlagi člena 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 pomeni resnično in nepogojno izpustitev, ki izključuje ukrepe za preprečitev pobega zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje.(9)
46. Vendar ugotovitve Sodišča v sodbi Vilkas razumem tako, da mora izvršitvena država članica tudi po izpustitvi na podlagi člena 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 sprejeti nadaljnje potrebne ukrepe za zagotovitev predaje, če ti ukrepi ne vključujejo pripora zahtevane osebe. Pravosodni organi te države članice so namreč še naprej zavezani opraviti postopek izvršitve evropskega naloga za prijetje in predati zahtevano osebo. Zato se morajo dogovoriti o novem datumu predaje.(10) Izvršitvena država članica mora imeti, da lahko izpolni svojo obveznost, zlasti pravico sprejeti potrebne prisilne ukrepe, ki so neposredno povezani s predajo. Obveznost nadaljevanja postopka(11) zahteva, da se izvršitveni državi članici ne sme preprečiti, da do predaje za preprečitev pobega sprejme druge ukrepe, ki prostost omejujejo, kadar ne dosegajo praga ukrepov, s katerimi se prostost odvzame.(12)
47. Vendar je v skladu s členom 12 Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 6 in členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah pripor zahtevane osebe dopusten le, če je potreben.(13) To pomeni, da ne sme biti mogoče zagotoviti izvršitve evropskega naloga za prijetje z manj omejujočimi sredstvi. To, da se zahtevane osebe v izvršitveni državi pogosto pridržijo, kaže na to, da alternativni ukrepi v nekaterih okoliščinah niso enako primerno sredstvo za preprečitev pobega.(14)
2. Primernost izpustitve
48. Zato okoliščine obravnavanega primera zbujajo dvom o primernosti izpustitve na podlagi člena 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ.
49. Prvič, obstajajo tehtni indici za to, da je podana resna nevarnost pobega. Zahtevani osebi sta namreč, da bi se izognili izvršitvi evropskega naloga za prijetje, pobegnili že iz Švedske, morda pa prej že iz Romunije. Sodišče pa je v zvezi z roki za odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje že presodilo, da izpustitev osebe na prostost ni združljiva z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ, kadar obstoječe nevarnosti pobega ni mogoče omejiti na sprejemljivo raven s primernimi ukrepi.(15)
50. Drugič, zamujanje predaje je v postopku v glavni stvari vsaj delno posledica ravnanja zahtevanih oseb, saj sta najprej vložili pritožbo zoper predajo, pozneje pa prošnjo za azil, čeprav prima facie ni podan nobeden od maloštevilnih preostalih izjemnih primerov iz Protokola št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske unije, v katerih se lahko prizna azil. Romunija navaja, da sta celo prispevali k temu, da ni bilo mogoče premagati ovir za predajo zaradi pandemije covida‑19, s tem, da nista hoteli opraviti potrebnih testov. Zato bi se z njuno izpustitvijo lahko spodbudile prakse, katerih namen je ovirati izvršitev evropskih nalogov za prijetje.(16)
51. In tretjič, romunska sodišča, torej sodišča države članice, so zahtevani osebi pravnomočno obsodila na dolgoletne zaporne kazni. Če se zahtevani osebi izpustita, to kljub mogočim ukrepom za zmanjšanje nevarnosti pobega povečuje tveganje za to, da teh kazni ne bo mogoče izvršiti. Tak izid bi bil v nasprotju z zaupanjem med državami članicami in načelom medsebojnega priznavanja, ki se uresničujeta z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ.(17) Če bi zahtevani osebi ostali v priporu, pa bi to zanju v okviru zadevnih nalogov za prijetje zaradi izvršitve zapornih kazni pomenilo zelo majhno breme ali celo nobenega bremena, ker odreditvena država članica na podlagi člena 26 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ celoten čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, všteje v celotni čas zapora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici.(18)
52. Kljub temu je Sodišče v sodbi Vilkas tudi v takih primerih vztrajalo pri izpustitvi.(19)
53. Nevarnost pobega je bila v zadevi Vilkas vsaj verjetna, saj je upiranje predaji kazalo na to, da zahtevana oseba ni bila pripravljena prestati zaporne kazni, ki ji je bila izrečena, in sodelovati v nadaljnjem postopku.
54. Poleg tega je bilo za zamujanje v tisti zadevi prav tako krivo ravnanje zahtevane osebe, saj se je ta uspešno uprla predaji, ki bi potekala prek komercialnega leta,(20) kar bi Sodišče le v redkih izjemnih primerih štelo za višjo silo.(21)
55. Nazadnje je bil predmet sodbe Vilkas – kot v obravnavanem postopku – nalog za prijetje zaradi izvršitve zaporne kazni. Podlaga za izdajo nalogov za prijetje, ki sta bila predmet spora v tisti zadevi, sicer ni omenjena niti v zadevnih sklepnih predlogih(22) niti v sodbi(23) ali v predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Vendar je Irska v tistem postopku trdila, da je bil eden od nalogov za prijetje izdan zaradi začetka kazenskega postopka, med drugim zaradi hude telesne poškodbe, drugi pa zaradi izvršitve zaporne kazni, med drugim zaradi ropa in motenja javnega reda.(24) Tako Sodišče ni moglo šteti, da sta bila naloga za prijetje izdana zgolj zaradi začetka kazenskega postopka. Vsaj argumentacija generalnega pravobranilca M. Bobka, da je treba predvidljivost motenj, ki jih povzroči zahtevana oseba, presojati ob upoštevanju „kaznivih dejanj, zaradi katerih se oseba zahteva ali za katera je bila obsojena“(25), ter „spisa in dejanskega stanja posamezne zadeve“(26), kaže na to, da je bil seznanjen s podlagama za izdajo nalogov za prijetje.
56. Vendar je treba upoštevati, da Sodišče v sodbi Vilkas ni izrecno ugotovilo, da je izpustitev na podlagi člena 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ po poteku rokov brez omejitev obvezna tudi pri evropskem nalogu za prijetje, ki se izda zaradi izvršitve zaporne kazni. Zato ne bi pomenilo odstopanja od te sodbe, če bi Sodišče v obravnavani zadevi uporabo člena 23(5) za take naloge za prijetje razložilo restriktivno. To je treba presoditi ob upoštevanju temeljne pravice do svobode iz člena 6 Listine o temeljnih pravicah.
3. Temeljna pravica do svobode
57. Na podlagi člena 6 Listine ima vsakdo – torej tudi pobegli storilec kaznivega dejanja, obsojen na zaporno kazen – pravico do svobode in varnosti.
58. Člen 52(1) Listine določa, da je lahko uresničevanje pravic, kakršne so te, ki jih priznava člen 6 te listine, omejeno, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino navedenih pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.(27)
59. Poleg tega iz člena 52(3) Listine izhaja, da če ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Člen 53 Listine v ta namen dodaja, da se nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje pravic, ki se priznavajo, med drugim, z EKČP.(28)
60. Zato je v skladu s sodno prakso ESČP za omejitev pravice do svobode potrebna zlasti pravna podlaga, ki je dovolj dostopna in natančna ter katere uporaba je dovolj predvidljiva, da se prepreči vsakršna nevarnost samovoljnosti.(29) To mora veljati ravno za pridržane obsojene storilce kaznivih dejanj, saj je nevarnost samovoljne obravnave v tem položaju posebej močno izražena.
61. V obravnavanem postopku izročitve je treba pravno podlago za pripor najprej iskati v določbah Okvirnega sklepa 2002/584 in nacionalni zakonodaji, sprejeti za njegov prenos.(30) Vendar tako člen 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 kot tudi člen 48 finskega zakona o predaji v EU brez kakršne koli omejitve določata, da se zahtevana oseba po poteku rokov iz člena 23 tega okvirnega sklepa izpusti. Če bi se ti določbi razlagali tako, da je pripor dopusten kljub poteku rokov, to ne bi bilo več predvidljivo, temveč celo contra legem. Zato je vprašljivo, ali bi bilo združljivo s temeljno pravico do svobode na podlagi člena 6 Listine in člena 5 EKČP, če bi se uporaba člena 23(5) Okvirnega sklepa pri evropskih nalogih za prijetje, ki se izdajo zaradi izvršitve zapornih kazni, omejila.
62. V primeru naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni, bi se lahko pomislilo tudi na to, da je ta obsodba skupaj z uporabljeno kazensko zakonodajo pravna podlaga za nadaljevanje pripora. Vendar Okvirni sklep 2002/584 tega posebej ne ureja.
63. Za izvršitev zapornih kazni, ki so bile izrečene v drugih državah članicah, bi bilo primerneje upoštevati Okvirni sklep 2008/909.(31) Vendar niti v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niti v predloženih stališčih ni navedb v zvezi s tem, ali so pogoji za tako izvršitev izpolnjeni. Tudi glede ustreznih določb finskega prava ni ničesar navedenega.
64. Dokler zakonodajalec ne bo spremenil člena 23(5) Okvirnega sklepa, je torej treba tudi v primeru evropskih nalogov za prijetje, izdanih zaradi izvršitve zapornih kazni, šteti, da se zahtevane osebe izpustijo, če so po poteku rokov iz odstavkov od 2 do 4 tega člena še vedno v priporu.
65. Zato sta še toliko bolj pomembni drugi dve vprašanji, ki se nanašata na to, v kakšnih okoliščinah pride do podaljšanja roka na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa.
B. Udeležba pravosodnega organa
66. Korkein oikeus (vrhovno sodišče) s prvim delom prvega vprašanja sprašuje, ali se rok na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 podaljša samo, kadar pravosodni organ ugotovi, da do predaje v določenem roku ni prišlo zaradi višje sile.
67. To vprašanje temelji na tem, da je v skladu s finskim pravom uprava kriminalistične policije odgovorna za naloge v zvezi z izvršitvijo predaje, ko odločba o predaji, ki jo je izdalo sodišče, postane pravnomočna. Poskrbeti mora za praktično izvajanje odločbe o predaji, ohranja stik s pristojnimi organi odreditvene države članice in se dogovori o novem datumu predaje, kadar ta ni izvedena v 10 dneh, tako kot v tej zadevi.
68. Oseba, ki jo je treba predati, ima vedno pravico, da sodišču v presojo predloži vprašanje, ali je njen pripor še vedno upravičen oziroma ali jo je treba zaradi pretiranega trajanja pripora izpustiti. Sodišče mora v tem primeru med drugim presoditi, ali je za to, da predaja ni bila izvedena, kriva višja sila v smislu člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584, ki dovoljuje podaljšanje roka za predajo in nadaljevanje pripora osebe, ki jo je treba predati, ne glede na člen 23(5). Uprava kriminalistične policije ali kakšen drug organ pa vprašanja o nadaljevanju pripora ne predloži avtomatično v presojo sodišču.
69. Kot poudarja Korkein oikeus (vrhovno sodišče), pa člen 23(3), prvi stavek, Okvirnega sklepa 2002/584 izrecno določa, da se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu, če predajo zahtevane osebe v roku iz odstavka 2 prepreči višja sila(32).
70. Ta člen sicer ne določa, kateri organ preveri obstoj višje sile, vendar je vsaj na podlagi njegovega besedila pogoj za to, da se dogovori o novem datum predaje, ugotovitev, da gre za višjo silo. To pomeni, da se lahko izvršitveni in odreditveni pravosodni organ o tem dogovorita le, kadar je šlo po njunem prepričanju za višjo silo.
71. Vendar se finska kriminalistična policija ne sme šteti za pravosodni organ.
72. Pojem „pravosodni organ“ v smislu Okvirnega sklepa je avtonomen pojem prava Unije.(33) Pomeni bodisi sodnika ali sodišče bodisi pravosodni organ, kot je državno tožilstvo države članice, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti te države članice in ima potrebno neodvisnost v razmerju do izvršilne oblasti.(34) Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje in zlasti o predaji zahtevane osebe v skladu z uvodno izjavo 8 Okvirnega sklepa 2002/584 sprejme izvršitveni pravosodni organ.
73. Ministrstva ali službe policije pa niso pravosodni organi, ker so del izvršilne oblasti.(35) Za take organe člen 7 Okvirnega sklepa 2002/584 zgolj določa, da država članica lahko sklene, da bodo kot „centralni organi“ odgovorni za administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in za vso s tem povezano uradno korespondenco. Njihova vloga pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje mora biti na podlagi uvodne izjave 9 omejena na praktično in administrativno pomoč.
74. Zgolj dogovor o postopkih predaje bi bilo mogoče šteti za del praktične in administrativne pomoči.
75. Vendar je pri uporabi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ta praktična pomoč povezana z odločitvijo o nadaljevanju pripora: najprej je potrebna odločitev, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe, torej zlasti, ali je šlo za višjo silo. S tem, da se določi nov datum predaje, kar je naslednji korak, pa se določi dodatno obdobje pripora. Pri tem je treba na podlagi konkretne preučitve zadevnega položaja z vidika vseh upoštevnih elementov zagotoviti, da se je postopek predaje vodil dovolj skrbno in torej pripor ni prekomerno dolg.(36)
76. Kot trdi tudi Komisija, gre pri tem za odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, za katero so v skladu z uvodno izjavo 8 pristojni pravosodni organi. Zaradi tega v Romuniji, kot navaja romunska vlada, nadaljevanje pripora v primerih višje sile odrejajo sodišča.
77. To varstvo na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 je širše, kot se zahteva na podlagi člena 5 EKČP. Člen 5(3) EKČP zgolj določa, da je treba vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami 1. odstavka, točka c, tega člena, takoj privesti pred sodnika. Nasprotno v primeru pripora zaradi izročitve v skladu s členom 5(1)(f) zadostuje, da ima oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njeno izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.
78. Pri tem ni ključno, ali so v skladu s členom 6 Listine zagotovljeni le ti minimalni standardi ali pa je v smislu člena 52(3), drugi stavek, Listine priznano širše varstvo. Vsekakor je v Okvirnem sklepu 2002/584 in zlasti v členu 23(3) izrecno določeno tako širše varstvo.
79. Če država članica odstopi od te ureditve s tem, da odločitev o obstoju višje sile in določitev novega datuma predaje prepusti policijskemu organu, ravna v nasprotju s členom 23(3) Okvirnega sklepa. V primeru takega nasprotja pravna podlaga za podaljšanje pripora, ki je povezano s podaljšanjem roka za predajo, ne bi bila več dovolj dostopna in natančna ter njena uporaba ne bi bila več dovolj predvidljiva, zato ne bi bila združljiva s členom 6 Listine o temeljnih pravicah.
80. Torej se lahko rok za predajo na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 podaljša, pripor pa nadaljuje po poteku roka iz člena 23(2) le, kadar pravosodni organ ugotovi, da je predajo v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje preprečila višja sila, in če soglaša z novim datumom predaje.
81. Vendar to, da tega ni ugotovil pravosodni organ, ne pomeni, da se zahtevana oseba takoj izpusti. Policijski organ namreč tudi ne sme odločati o izpustitvi zahtevane osebe in s tem morda preprečiti, da se zahtevana oseba izroči, kar je dejanski cilj Okvirnega sklepa 2002/584.
82. Kadar pa je policijski organ že odločal o tem, ali je predajo preprečila višja sila, in se je morda celo že dogovoril o novem datumu predaje, mora kvečjemu, da bi odpravil to napako, zadevo takoj predložiti v presojo sodišču. To sodišče mora glede na to, kako je presodilo ta vprašanja, nato odrediti nadaljevanje pripora ali izpustitev.
C. Učinek prošenj za azil
83. Drugo vprašanje, ki ga je predložilo Korkein oikeus (vrhovno sodišče), se nanaša na učinek prošenj za azil, ki sta ju vložili zahtevani osebi, na roke iz člena 23 Okvirnega sklepa 2002/584. Sodišče sprašuje, ali pojem višja sila vključuje s tem povezano začasno zadržanje izvršitve, izrečeno za čas trajanja sodnega postopka, ali pravico prosilca za azil, da ostane v izvršitveni državi do odločitve o svoji prošnji za azil.
1. Razlaga člena 23(3) Okvirnega sklepa
84. Iz nekaterih jezikovnih različic člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 bi lahko izhajalo, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. V skladu z njimi to, da predajo preprečijo okoliščine, na katere zadevni državi članici nimata vpliva,(37) zadostuje, da se je mogoče dogovoriti o novem datumu predaje. Na to, ali bosta zahtevani osebi vložili prošnjo za azil, zadevni državi članici praviloma nimata vpliva.
85. V drugih jezikovnih različicah pa je uporabljen pojem višja sila.(38)
86. Sodišče je glede na te različne jezikovne različice v sodbi Vilkas presodilo, kot je predlagal tudi generalni pravobranilec M. Bobek(39), da se člen 23(3) Okvirnega sklepa zaradi svoje zgodovine nastanka(40) uporablja le v primerih višje sile.(41)
87. Pojem višje sile je treba, kot na drugih področjih prava Unije, razumeti v smislu neobičajnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere tisti, ki se nanje sklicuje, ni imel vpliva, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti.(42) Pri tem je treba obseg te izjeme razlagati ozko,(43) tako da zajema le prave primere preprečitve, ne pa okoliščine, da je predaja zgolj postala težja.(44)
88. Vendar dvomim, da je ta razlaga člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 združljiva s cilji tega sklepa ali da jo narekuje člen 6 Listine. V obravnavanem primeru je bila predaja preprečena zaradi prošnje za azil, za katero je na podlagi Protokola št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske unije izjemno vprašljivo, da bo uspešna. Iz te okoliščine pa tudi iz ravnanja zahtevane osebe v zadevi Vilkas je jasno razvidno tveganje za to, da zahtevane osebe z ravnanjem, ki pomeni zlorabo, preprečijo predajo, ne da bi bili pri tem izpolnjeni pogoji za višjo silo. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa sklicevanje na pravo Unije za zlorabo ali goljufijo ni dovoljeno.(45)
89. Zato menim, da je treba razlago člena 23(3), prvi stavek, Okvirnega sklepa 2002/584 natančno pojasniti tako, da ta določba zajema vse okoliščine, ki kljub vsej skrbnosti(46) preprečijo predajo in na katere državi članici nimata vpliva.
90. Kljub temu pa imata zahtevani osebi na podlagi členov 18, 47 in 48 Listine načeloma pravico do ustreznega obravnavanja svojih prošenj za azil in do učinkovitega sodnega varstva. V skladu s Protokolom št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske unije je pravica do azila državljanov Unije v drugih državah članicah sicer zelo omejena in prošnja za azil poleg tega ne onemogoča predaje,(47) ni pa ta pravica dokončno odpravljena. Zato organi tudi ob uporabi največje skrbnosti nimajo sredstev, s katerimi bi lahko zahtevanim osebam preprečili, da bi na ta način zavlekle predajo.
2. Podredno: pretrganje roka zaradi prošnje za azil
91. Če pa bi Sodišče vztrajalo, da se člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ uporablja le za primere višje sile, pogoji za uporabo te določbe v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.
92. Izvršitvena država članica praviloma sicer ne more vplivati na to, ali bo zahtevana oseba vložila prošnjo za azil. Tudi ob uporabi potrebne skrbnosti posledičnega odloga predaje ne more preprečiti.(48) V nekaterih okoliščinah jo lahko taka prošnja tudi preseneti.
93. Kljub temu pa pri tem v okviru ozke razlage pojma višje sile ne gre za neobičajno in nepredvidljivo okoliščino. Če bi se pokazalo, da lahko zahtevane osebe na ta način preprečijo svojo predajo in dosežejo, da jih izpustijo, bo vlaganje takih prošenj verjetno celo postalo pravilo. Najpozneje takrat, ko bi tako ravnanje postalo praksa, ne bi več mogli šteti, da pojem višje sile vključuje prošnjo za azil in s tem povezano oviro za izročitev.
94. Ta rezultat bi torej lahko zahtevane osebe spodbujal k zlorabam, s čimer pa se je Sodišče v sodbi Vilkas načeloma sprijaznilo. Sodišče je namreč – razen v redkih izjemnih primerih(49) – štelo, da tega, da zahtevana oseba nasprotuje svoji predaji, ni mogoče šteti za nepredvidljivo in tako tudi ne za višjo silo.(50) Za primer, da ni mogoče ugotoviti višje sile, pa je poudarilo, da je treba zahtevano osebo izpustiti.(51)
95. Vendar te ugotovitve temeljijo na preudarku, da imajo pravosodni organi ob uporabi potrebne skrbnosti na voljo sredstva, ki jim v večini primerov omogočajo obvladati upiranje zahtevane osebe.(52)
96. Vendar organi – kot sem že navedla(53) – v primeru prošnje za azil takih sredstev nimajo na voljo. Zaradi tega je v primeru takega odloga predaje dopustno pretrganje teka rokov iz člena 23 Okvirnega sklepa, ne da bi bilo za to potrebno, da prošnja za azil pomeni višjo silo. To izhaja iz razlage člena 23 ob upoštevanju ciljev Okvirnega sklepa in splošnih načel prava Unije.
97. Iz različnih določb prava Unije, v skladu s katerimi izvršitvena in preiskovalna dejanja ter dejanja pregona(54) pretrgajo zastaralne roke, je namreč razvidno, da je to pretrganje izraz splošnega načela.
98. To načelo je razvidno tudi iz navedenega stališča Komisije, da pravna sredstva zoper predajo onemogočajo uporabo člena 23 Okvirnega sklepa 2002/584.(55)
99. V tem smislu je Sodišče presodilo, da nacionalne ureditve, ki za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v primeru kršitev pravil o konkurenci, ki so utemeljeni na podlagi prava Unije, določajo kratke zastaralne roke in ne določajo pretrganja teka teh rokov zaradi sodnih postopkov, v katerih se ugotavlja obstoj zadevne kršitve, načeloma niso združljive z načelom učinkovitosti.(56)
100. Okoliščinam obravnavanega primera pa so bolj podobne okoliščine v sodbi Arslan, v kateri je Sodišče presodilo, da je lahko nadaljevanje pripora državljana tretje države, ki je zaradi begosumnosti že v priporu z namenom odstranitve, združljivo z upoštevnimi določbami prava Unije, če ta s prošnjo za azil zavlačuje odstranitev.(57)
101. Glede na to, da je za odvzem prostosti potrebna zakonska podlaga, bi bilo to pretrganje sicer treba izrecno urediti, kot so urejeni višja sila in humanitarni razlogi v členu 23(3) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584 ali kot so urejena pretrganja zastaralnih rokov, ki so bila pravkar omenjena. Vendar zahtevane osebe, ki se same odločijo, da bodo namerno povzročile nepremagljive pravne ovire za predajo, ne morejo trditi, da sta bila ta odlog in potrebnost daljšega pripora zanje nepredvidljiva.
102. Zato roki iz člena 23 Okvirnega sklepa ponovno začnejo teči šele po dokončnem zaključku postopka, v katerem se odloča o prošnji za azil, in po odpravi zadevne ovire za predajo.
103. Pri tem pa ni smiselno pustiti, da bi rok, katerega tek je bil zaradi prošnje za azil pretrgan, preprosto tekel naprej. Če je zahtevana oseba spretno izbrala čas za vložitev svoje prošnje za azil, se namreč lahko zgodi, da v okviru preostalega roka ne ostane več dovolj časa za predajo.
104. Tudi to, da se ponovno uporabi rok 10 dni iz člena 23(2) Okvirnega sklepa 2002/584, se ne zdi primerno. Ta rok velja za izvršitveni pravosodni organ oziroma organe, ki mu pomagajo in so neposredno udeleženi v postopku odločanja o izvršitvi evropskega naloga za prijetje. Teh organov zato začetek teka roka ne bo presenetil in lahko sprejmejo potrebne ukrepe za izvedbo predaje v določenem roku.
105. O prošnji za azil pa odločajo drugi organi. Zato je zaključek tega postopka veliko bolj primerljiv s prenehanjem ovire, ki temelji na višji sili. Zaradi tega se je treba v skladu s členom 23(3) dogovoriti o novem datumu predaje.
106. To pomeni, da začasno zadržanje izvršitve evropskega naloga za prijetje, izrečeno za čas trajanja sodnega postopka, ali pravica prosilca za azil, da ostane v izvršitveni državi do odločitve o svoji prošnji za azil, pretrgata tek rokov iz člena 23 Okvirnega sklepa 2002/584. Če se prošnja za azil dokončno zavrne, se je treba v skladu s členom 23(3) dogovoriti o novem datumu predaje.
107. Nazadnje je treba opozoriti, da dolžnost skrbnosti glede tega, da je faza predaje čim krajša,(58) velja tudi za organe in sodišča, ki odločajo o prošnji za azil. Vendar to ne pomeni, da morajo ta postopek v primerjavi z vsemi drugimi postopki, ki so v teku, obravnavati absolutno prednostno. Zadostuje, če ustrezno upoštevajo, da je v primerjavi z drugimi nujnimi postopki posebej nujen.
V. Predlog
108. Sodišču zato predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:
Člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584 se, kadar predaja zaradi azilnega postopka ni mogoča, ne uporablja.
109. Če bo Sodišče glede tega menilo drugače, predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:
1. Rok za predajo se lahko na podlagi člena 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 podaljša, pripor pa po poteku roka iz člena 23(2) nadaljuje le, kadar pravosodni organ ugotovi, da je predajo v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje preprečila višja sila, in soglaša z novim datumom predaje. Če je o teh vprašanjih najprej odločil policijski organ, mora ta organ, da bi to nepravilnost odpravil, zadevo takoj predložiti sodišču, da lahko to navedeno odločitev preuči.
2. Člen 23(3), prvi stavek, Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ se nanaša na vse okoliščine, ki kljub vsej skrbnosti preprečijo predajo in na katere državi članici nimata vpliva.