SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 25. septembra 2014

Zadeva T‑86/13 P

Diana Grazyte

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoj iz člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Desetletno referenčno obdobje – Opravljanje nalog v mednarodni organizaciji“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 5. decembra 2012, Grazyte/Komisija (F‑76/11, ZOdl. JU, EU:F:2012:173), s katero se zahteva razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Diana Grazyte nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Delo za drugo državo ali mednarodno organizacijo – Pojem – Delo, ki se opravlja v Evropski fundaciji za usposabljanje (ETF) in Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) – Vključitev

(člen 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom)

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Stalno prebivališče zunaj države članice zaposlitve v referenčnem obdobju – Izračun obdobja – Izničenje obdobij zaposlitve, opravljenih za državo ali mednarodno organizacijo – Dopustnost

(člen 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom)

3.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Podlaga na objektivnih dejstvih – Upoštevanje razlogov, zaradi katerih je zadevna oseba zapustila državo, katere državljanstvo ima ali je imela – Neobstoj

(člen 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom)

1.      Evropsko fundacijo za usposabljanje (ETF) in Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) je treba kot organa, ki ju je ustanovila Unija, opredeliti kot mednarodni organizaciji v smislu člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

Ker se dejavnosti, ki se opravljajo na Komisiji, štejejo za storitve, ki se opravljajo za mednarodno organizacijo v smislu navedene določbe, drugačna rešitev, kar zadeva organe Unije, nikakor ne bi bila utemeljena.

(Glej točke od 33 do 35.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba z dne 10. oktobra 1989, Atala-Palmerini/Komisija, 201/88, Recueil, EU:C:1989:365, točka 6;

Splošno sodišče: sodbi z dne 30. marca 1993, Vardakas/Komisija, T‑4/92, Recueil, EU:T:1993:29, točka 47; in 3. maja 2001, Liaskou/Svet, T‑60/00, RecFP, EU:T:2001:129, točki 49 in 50.

2.      Kar zadeva pogoje dodelitve izselitvenega dodatka v skladu s členom 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, mora uradnik dokazati, da je imel običajno prebivališče zunaj evropskega ozemlja države zaposlitve, katere državljanstvo ima ali je imel, zaradi razlogov, ki niso povezani z opravljanjem nalog v državni službi ali mednarodni organizaciji. Če je uradnik dejansko običajno prebival zunaj ozemlja države zaposlitve, vendar je delal za državo ali mednarodno organizacijo, ni mogoče šteti, da je navedeni uradnik prekinil trajne vezi z državo zaposlitve, katere državljanstvo ima ali je imel. Torej preprosto dejstvo, da je zadevna oseba v desetletnem referenčnem obdobju delala za državo ali mednarodno organizacijo, izpodbije domnevo, po kateri je mogoče trajne vezi z državo zaposlitve, katere državljanstvo ima ali je imela, šteti za pretrgane.

Zato je treba pri izračunu desetletnega referenčnega obdobja upoštevati obdobja, v katerih je zadevna oseba opravljala naloge v službi države ali mednarodni organizaciji, in jih izničiti, zaradi česar se referenčno obdobje ustrezno podaljša. Pristop, da se ne izpelje nobenega sklepa glede omejitve navedenega obdobja, ker je bilo delo opravljeno za državo ali mednarodno organizacijo, ne bi upošteval besedila in namena člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ker bi praktično izhajal iz izenačitve takega dela z delom za vsakega drugega delodajalca.

(Glej točke 50, 51 in 54.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba z dne 24. januarja 2008, Adam/Komisija, C‑211/06 P, ZOdl. JU, EU:C:2008:34, točka 41 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: sodba z dne 27. septembra 2000, Lemaître/Komisija, T‑317/99, RecFP, EU:T:2000:218, točka 59.

3.      Iz besedila člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom nikakor ne izhaja, da je treba za dodelitev dodatka za izselitev upoštevati razloge, ki so določali preselitev ali odločitev osebe, da ostane v novi državi. Vsebinska preučitev različnih razlogov, zaradi katerih je zadevna oseba zapustila državo, katere državljanstvo ima ali je imela, in začela prebivati v drugi državi, bi nujno temeljila na subjektivni presoji, kar je nezdružljivo z besedilom in cilji navedene določbe.

Poleg tega iz člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom nikakor ni mogoče sklepati, da so njegovi avtorji nameravali dati poseben pomen prenosu prebivališča zunaj države, katere državljanstvo ima ali je imela zadevna oseba, ali razlogom za tak prenos.

(Glej točke 56, 58 in 78.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: sodbi z dne 8. aprila 1992, Costacurta Gelabert/Komisija, T‑18/91, Recueil, EU:T:1992:56, točka 42; in 13. aprila 2000, Reichert/Parlament, T‑18/98, RecFP, EU:T:2000:113, točka 25.