Tožba, vložena 9. julija 2007 - Air One proti Komisiji

(Zadeva T-266/07)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Air One SpA (zastopnika: M. Merola in P. Ziotti, odvetnika)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Naj se razglasi za nično Odločba Komisije C (2007 1712) z dne 23. aprila 2007 o uvedbi obveznosti javnih služb na nekaterih progah s Sardinije in na Sardinijo v delu, kjer italijanski vladi nalaga, da letalskim prevoznikom, ki nameravajo spoštovati obveznosti javne službe (OJS) omogoči opravljanje prevozov med Sardinijo in kontinentom ne glede na dejstvo, ali so to namero sprejeli pred ali po roku tridesetih dni, ki ga določa nacionalna zakonodaja (člen 1(a) Odločbe);

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v skladu s členom 230(4) ES zahteva razglasitev ničnosti člena 1(a) Odločbe Komisije C (2007 1712) z dne 23. aprila 2007 o uvedbi obveznosti javnih služb na nekaterih progah s Sardinije in na Sardinijo v skladu s členom 4 Uredbe Sveta (EGS) št. 2408/92 o dostopu letalskih prevoznikov Skupnosti do letalskih prog znotraj Skupnosti.

V utemeljitev svojih navedb tožeča stranka navaja naslednji tožbeni razlog:

-    Očitna napaka pri presoji ter nelogičnost in protislovnost obrazložitve. Tožeča stranka zatrjuje zlasti, da je Komisija - z naložitvijo italijanski vladi, da letalskim prevoznikom, ki nameravajo spoštovati OJS, omogoči opravljanje prevozov na zadevnih progah ne glede na trenutek, ko so objavili svojo namero, da začnejo opravljati svoje storitve, in ne glede na datum, kdaj je bila ta namera poslana, to je v ali zunaj roka 30 dni, ki ga določa nacionalna zakonodaja - glede na namen in cilje ustreznih pravil Skupnosti napačno ocenila sistem, ki ga je uvedla navedena vlada. Tožeča stranka zlasti navaja, da člen 4 Uredbe št. 2408/92 zavezuje države članice, da uresničijo cilj ozemeljske povezanosti z uvedbo OJS, ki kljub temu, da pomenijo odstopanje od načela prostega dostopa prevoznikov Skupnosti do letalskih prog znotraj Skupnosti, vendarle spoštujejo načelo sorazmernosti in v največji meri omejujejo primere dodelitve ekskluzivnih pravic in/ali finančnih nadomestil. Po mnenju tožeče stranke, je italijanska vlada v celoti uresničila namen predpisov Skupnosti, ker določitev prekluzivnega roka v "prvi fazi" postopka za uvedbo OJS:

-    spodbuja prevoznike k oddajanju ponudb in določanju OJS v tej "prvi fazi" in

-    omejuje možnost prehoda v "drugo fazo", v kateri bi morala vlada na podlagi javnega razpisa priznati ekskluzivno pravico z možnostjo prevzema odgovornosti za ustrezno finančno nadomestilo.

-    Poleg tega naj bi bilo očitno, da se - v nasprotju s tem kar implicitno trdi Komisija - konkurenca med letalskimi prevozniki na letalskih progah, za katere velja OJS, ne more izvajati na isti način kot na letalskih progah, za katere ne velja ta obveznost. Ker se glede sistema OJS domneva, da imajo zadevne letalske proge težave z donosnostjo, tako da naj se noben prevoznik ne bi odločil uporabiti teh prog za zagotavljanje javnega interesa v običajnih tržnih pogojih, je treba vzpostaviti nadzorne mehanizme v korist prevoznikov, ki so zanesljivi in spoštujejo predpise.

-    Tožeča stranka poleg tega meni, da je pravni okvir, ki ga je določila Komisija, diskriminatoren, ker naj bi odprava prekluzivnega roka za sprejetje OJS v "prvi fazi" koristila zlasti prevoznikom s pomembno tržno močjo, saj naj bi jim omogočila, da se potegujejo za OJS po poteku roka, ko so konkurenti predložili ponudbe, s poglavitnim ciljem, da slednjim odvzamejo tržni delež.

-    Na koncu, po mnenju tožeče stranke je Komisija pri utemeljitvi napačno uporabila pravo glede postopka za uvedbo OJS. Tožeča stranka glede tega zatrjuje, da naj bi uporaba okvirnega roka neomejeno podaljšala "prvo fazo" tega postopka, kar ni logično in je tudi v nasprotju s trditvijo Komisije same, da je postopek za uvedbo OJS, čeprav je enoten, sestavljen iz dveh faz.

____________