SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. januarja 2014(*)
„Ničnostna tožba – Pravna oseba zasebnega prava – Neobstoj dokaza o pravnem statusu – Člen 44(5)(a) Poslovnika Splošnega sodišča – Očitna nedopustnost“
V zadevi T‑168/13,
European Platform Against Windfarms (EPAW), ki jo zastopa C. Kiss, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala K. Herrmann in P. Oliver, nato L. Pignataro Nolin, K. Herrmann in J. Tomkin, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu“ z dne 6. junija 2012 ter sklepa Komisije z dne 21. januarja 2013, s katerim je bila kot nedopustna zavržena zahteva tožeče stranke za notranjo revizijo navedenega sporočila,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni (poročevalec) in L. Madise, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Postopek in predlogi strank
1 Tožeča stranka, European Platform Against Windfarms (EPAW), je 18. marca 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.
2 Splošno sodišče je z dopisi z dne 4. in 25. aprila ter 14. maja 2013 zaradi dopolnitve tožbe na podlagi člena 44(6) svojega poslovnika od tožeče stranke zahtevalo, prvič, dokumente, na podlagi katerih se v skladu s členom 44(5)(a) Poslovnika lahko preveri pravni status tožeče stranke kot pravne osebe s sedežem na naslovu, navedenem v tožbi, in, drugič, dokaz, da je odvetnika tožeče stranke pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba, v skladu s členom 44(5)(b) Poslovnika.
3 Tožeča stranka je na dopisa z dne 4. aprila in 14. maja 2013 v za to določenem roku odgovorila z dopisoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. aprila in 30. maja 2013.
4 Evropska komisija je 26. junija 2013 Splošnemu sodišču predlagala, naj na podlagi člena 77(d) Poslovnika prekine postopek, dokler Sodišče ne bo sprejelo odločb, s katerimi se bosta končala postopka v združenih zadevah C‑401/12 P, Svet proti Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, C‑402/12 P, Parlament proti Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, in C‑403/12 P, Komisija proti Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, ter v združenih zadevah C‑404/12 P, Svet proti Stichting Natuur en Milieu in Pesticide Action Network Europe, in C‑405/12 P, Komisija proti Stichting Natuur en Milieu in Pesticide Action Network Europe. Tožeča stranka stališč o tem predlogu ni predložila v roku, ki ji je bil določen. S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2013 je bil ta predlog zavrnjen.
5 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu“ z dne 6. junija 2012 razglasi za nično;
– sklep Komisije z dne 21. januarja 2013, s katerim je bila kot nedopustna zavržena njena zahteva za notranjo revizijo navedenega sporočila, razglasi za ničen.
6 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
7 V skladu s členom 111 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če je tožba očitno nedopustna ali očitno brez vsake pravne podlage, ne da bi nadaljevalo postopek, odloči z obrazloženim sklepom.
8 V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je o zadevi dovolj poučeno na podlagi listin iz spisa, zato ni treba nadaljevati postopka.
9 Predpogoj za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo subjekt vloži na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU je, da ima ta subjekt pravno osebnost.
10 V skladu s členom 44(5) Poslovnika je treba tožbi, ki jo vloži pravna oseba zasebnega prava, priložiti akt o ustanovitvi ali novejši izpisek iz sodnega registra, registra društev ali kakšen drug dokaz o njenem pravnem statusu ter dokaz, da je odvetnika pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba.
11 V obravnavanem primeru je treba, ne da bi se bilo treba izreči o pravilnosti pooblastitve odvetnika tožeče stranke, ugotoviti, da tožba, kot je bila vložena v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. marca 2013, ni skladna s členom 44(5)(a) Poslovnika, ker ji tožeča stranka ni priložila akta o ustanovitvi, novejšega izpiska iz registra društev ali drugega dokaza o svojem pravnem statusu.
12 Poleg tega tožeča stranka kljub zahtevam Splošnega sodišča, naj dopolni tožbo (glej točko 2 zgoraj), ni predložila nobenega dokumenta, ki bi dokazoval njen pravni status. Navedla je le dve argumentaciji, ki po njenem mnenju dokazujeta, da ima pravno osebnost. Vendar teh argumentov ni mogoče sprejeti.
13 Prvič, čeprav tožeča stranka priznava, da ni registrirana v nobeni državi članici Evropske unije, meni, da je treba – ker ima glavni sedež na Irskem – šteti, da ima pravno osebnost na podlagi irskega prava, saj to ne določa nobene obveznosti vpisa v register pri nacionalnih organih. V zvezi s tem se sklicuje na določbe člena 37(4), od (c) do (e), Planning and Development Act 2000 (zakon o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000), kakor je bil spremenjen s Planning and Development (Strategic Infrastructure) Act 2006 (zakon o prostorskem načrtovanju in razvoju (strateška infrastruktura) iz leta 2006) (v nadaljevanju: zakon o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000, kakor je bil spremenjen). Poleg tega tožeča stranka pojasnjuje, da je v nasprotju z naslovom, navedenim v tožbi, njen sedež dejansko na Irskem. V tožbi naj bi bil napačno naveden naslov v Franciji, ki je naslov njenega predsednika in sedeža nevladne organizacije, registrirane v Franciji, ki je njena članica.
14 V zvezi s tem je treba pojasniti, da v skladu s členom 37(4)(c) zakona o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000, kakor je bil spremenjen, lahko zasebni subjekt ali organizacija, ki izpolnjuje pogoje iz točke (d) te določbe, pred Bord Pleanála, ki je kvazisodni organ, izpodbija odločbe, sprejete na podlagi vloge za izdajo dovoljenja za poseg v prostor (application for development). V zvezi s tem je iz člena 37(4)(d) tega zakona razvidno, da mora zadevni subjekt ali organizacija izpolnjevati pogoje, ki se nanašajo zlasti na to, da v obdobju dvanajstih mesecev pred predložitvijo zadeve Bord Pleanála sledi ciljem varstva okolja in, po potrebi, nekatere dodatne pogoje, predvsem da ima posebno pravno osebnost in deluje v skladu z aktom o ustanovitvi ali pravili, te pogoje pa določi irski minister za okolje, dediščino in lokalno upravo, v skladu s členom 37(4)(e) zakona o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000, kakor je bil spremenjen.
15 Treba je še pojasniti, da je iz dokumentov iz spisa razvidno, da do 26. oktobra 2010 irski minister za okolje, dediščino in lokalno upravo ni določil nobenega dodatnega pogoja na podlagi člena 37(4)(e) zakona o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000, kakor je bil spremenjen. Prav tako na ta dan ni bilo načrtovano, da se določijo taki dodatni pogoji.
16 Tako te določbe, ker so del sektorske zakonodaje o prostorskem načrtovanju in razvoju, na področju, ki ga pokrivajo, zadevnim subjektom dajejo le omejeno in posebno procesno upravičenje pred samo enim organom, v tem primeru pred Bord Pleanála.
17 Vendar omejeno procesno upravičenje, kot je to, na katero se sklicuje tožeča stranka, in to pred organom, katerega sodna narava ni popolnoma izkazana, ne zadošča za dokaz, da ima tožeča stranka na podlagi splošne pravne ureditve iz irskega prava pravno osebnost, na podlagi katere lahko brez vsakršne dokazne listine o svojem pravnem statusu vloži tožbo pri sodiščih Unije na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.
18 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tudi če se predpostavlja, da ima tožeča stranka sedež na Irskem in je bila navedba francoskega naslova v tožbi le napaka, sklicevanje zgolj na določbe irskega zakona, navedene v točkah od 13 do 15 zgoraj, brez vsakršnega drugega elementa, s katerim bi tožeča stranka lahko dokazala, da ima pravno osebnost, ne zadošča, da se v skladu s členom 44(5)(a) Poslovnika dokaže njen pravni status.
19 Tega prav tako ne dokazuje vpis tožeče stranke v register za preglednost Unije. Tudi če se predpostavlja, da ta vpis dokazuje, da je tožeča stranka, kot sama trdi, organizacija, ki obstaja in ima sedež na Irskem, pa za vpis v ta register ni določen pogoj, da mora zadevni subjekt imeti pravno osebnost, kot je to razvidno zlasti iz odstavka 14 Sporazuma med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o vzpostavitvi registra za preglednost za organizacije in samozaposlene osebe, ki sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju politik EU (UL L 191, str. 29) z dne 23. junija 2011. V skladu s tem odstavkom 14 se namreč „[o]d mrež, platform ali drugih oblik skupnih dejavnosti, ki so brez pravnega statusa ali niso pravne osebe, vendar dejansko predstavljajo vir organiziranega vpliva ter se ukvarjajo z dejavnostmi s področja uporabe registra, […] pričakuje registracija“.
20 Drugič, tožeča stranka trdi, kot naj bi Komisija priznala v sklepu z dne 21. januarja 2013, navedenem v točki 5 zgoraj, da izpolnjuje pogoje iz člena 11 Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL L 264, str. 13). Iz tega sklepa, da lahko vloži zahtevo za notranjo revizijo v skladu s členom 10 te uredbe in posledično pri Splošnem sodišču vloži ničnostno tožbo zoper sklep, ki ga je v zvezi s tem sprejela Komisija.
21 Te trditve ni mogoče sprejeti.
22 Po eni strani lahko na podlagi člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 vsaka nevladna organizacija, ki izpolnjuje merila iz člena 11 te uredbe, pri instituciji Unije, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejela upravni akt, vloži zahtevo za notranjo revizijo. Člen 11(1) te uredbe v zvezi s tem določa štiri pogoje. Prvi pogoj, naveden v členu 11(1)(a) Uredbe št. 1367/2006, določa, da mora biti zadevna organizacija v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice neodvisna neprofitna pravna oseba. Vendar, kot je bilo povedano, tožeča stranka ni dokazala, da je njena pravna osebnost priznana v skladu z zakonodajo ali prakso države članice.
23 Po drugi strani iz sodne prakse sicer izhaja, da je v sodnem sistemu Unije tožeča stranka pravna oseba, če je na podlagi prava, ki se uporablja za njeno ustanovitev, pravno osebnost pridobila najpozneje do izteka roka za vložitev tožbe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 27. novembra 1984, Bensider in drugi/Komisija, 50/84, Recueil, str. 3991, točki 7 in 8) ali če so jo institucije Unije obravnavale kot neodvisni pravni subjekt (sodbi Splošnega sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi Sinochem Heilongjiang proti Svetu, T‑161/94, Recueil, str. II‑695, točka 31, in z dne 25. septembra 1997 v zadevi Shanghai Bicycle proti Svetu, T‑170/94, Recueil, str. II‑1383, točka 26; glej v zvezi s poklicnimi združenji javnih uslužbencev sodbi Sodišča z dne 8. oktobra 1974 v zadevi Union syndicale – Service public européen in drugi proti Svetu, 175/73, Recueil, str. 917, točke od 11 do 13, in Syndicat général du personnel des organismes européens proti Komisiji, 18/74, Recueil, str. 933, točke od 7 do 9).
24 Vendar je treba v delu v katerem se tožeča stranka v argumentaciji, predstavljeni v točki 20 zgoraj, sklicuje na sodno prakso, navedeno v točki 23 zgoraj, pojasniti, da je Sodišče za presojo, ali je institucija tožečo stranko obravnavala kot neodvisen pravni subjekt, v zgoraj v točki 23 navedenih sodbah Union syndicale – Service public européen in drugi/Svet ter Syndicat général du personnel des organismes européens/Komisija upoštevalo tri dejavnike, to je prvič, reprezentativnost zadevnega subjekta, drugič, njegovo neodvisnost, ki je potrebna, da v pravnih razmerjih nastopa kot odgovorni subjekt, kot jo zagotavlja njegova notranja struktura v skladu z aktom o ustanovitvi, in tretjič, dejstvo, da je institucija Unije zadevni subjekt priznala kot sogovornika (zgoraj v točki 23 navedeni sodbi Union syndicale – Service public européen in drugi proti Svetu, točke od 10 do 13, ter Syndicat général du personnel des organismes européens proti Komisiji, točke od 6 do 9).
25 V obravnavanem primeru je treba, ne da bi se bilo treba izreči o reprezentativnosti tožeče stranke, ugotoviti, da tožeča stranka kljub trem zahtevam Splošnega sodišča za dopolnitev tožbe ni posredovala svojega akta o ustanovitvi ali katerega koli drugega dokumenta v zvezi z svojo ustanovitvijo in načinom notranjega delovanja, zato v spisu ni nobenega dokaza, da je dovolj neodvisna, da v pravnih razmerjih lahko nastopa kot odgovoren subjekt.
26 Sicer je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz člena 11 Uredbe št. 1367/2006. Zlasti v zvezi s prvim pogojem, navedenim v točki 22 zgoraj, je Komisija na podlagi informacij, ki jih je tožeča stranka navedla v zahtevi za notranjo revizijo na podlagi člena 10 te uredbe in v naknadnem elektronskem dopisu, menila, da je tožeča stranka neprofitna pravna oseba, registrirana v Franciji. Vendar je tako obravnavanje posledica tega, da je tožeča stranka sama navedla napačne podatke o svojem naslovu (glej točko 13 zgoraj). Zato s tem, da je Komisija na podlagi teh podatkov tožečo stranko v izpodbijanem sklepu obravnavala kot neodvisni pravni subjekt, ni mogoče dokazati, da je tožeča stranka pravna oseba.
27 Iz vseh navedenih ugotovitev izhaja, da je treba ob upoštevanju člena 44(5)(a) Poslovnika tožbo zavreči kot očitno nedopustno.
Stroški
28 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se plačilo stroškov se na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. European Platform Against Windfarms (EPAW) poleg svojih lastnih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
V Luxembourgu, 21. januarja 2014.
E. Coulon | | M. E. Martins Ribeiro |