Zadeva C-222/07

Unión de Televisiones Comerciales Asociadas (UTECA)

proti

Administración General del Estado

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Člen 12 ES – Prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva – Členi 39 ES, 43 ES, 49 ES in 56 ES – Temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo ES – Člen 87 ES – Državna pomoč – Direktiva 89/552/EGS – Opravljanje dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Obveznost izdajateljev televizijskih programov, da del prihodkov iz poslovanja namenijo evropskim kinematografskim in televizijskim filmom, s tem da se od tega 60 % nameni produkciji del, katerih jezik izvirnika je eden od uradnih jezikov Kraljevine Španije in ki so v večini primerov iz španske kinematografske produkcije“

Povzetek sodbe

1.        Pravo Skupnosti – Načela – Enako obravnavanje – Diskriminacija zaradi nacionalne pripadnosti – Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552

(členi 12 ES, 39(2) ES, 43 ES, 49 ES in 56 ES; Direktiva Sveta 89/552, člen 3)

2.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

1.        Direktivo Sveta 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36, predvsem njen člen 3, in člen 12 ES je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ukrepu države članice, kakršen je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, s katerim se določa, da izdajatelji televizijskih programov 5 % svojih prihodkov iz poslovanja namenijo vnaprejšnjemu financiranju evropskih kinematografskih in televizijskih filmov oziroma, natančneje, da 60 % od teh 5 % namenijo za dela, katerih jezik izvirnika je eden od uradnih jezikov te države članice.

Namreč, ne glede na vprašanje, ali tak ukrep spada na področje, ki ga pokriva navedena direktiva, države članice načeloma ostanejo pristojne za sprejetje takega ukrepa, če spoštujejo temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo.

Nedvomno pa tak ukrep v delu, v katerem se nanaša na obveznost, da se za dela, katerih jezik izvirnika je eden od uradnih jezikov zadevne države članice, nameni 60 % od 5 % prihodkov iz poslovanja, namenjenih vnaprejšnjemu financiranju evropskih kinematografskih in televizijskih filmov, pomeni omejitev več temeljnih svoboščin, in sicer svobode opravljanja storitev, svobode ustanavljanja, prostega pretoka kapitala in prostega gibanja delavcev.

Vendar je navedeni ukrep lahko utemeljen s ciljem držav članic, da zaščitijo in spodbujajo enega ali več svojih uradnih jezikov. V zvezi s tem je tak ukrep države članice, s tem ko določa obveznost vlaganja v kinematografske in televizijske filme, katerih jezik izvirnika je eden od uradnih jezikov te države članice, torej primeren za zagotovitev uresničitve takega cilja.

Hkrati pa tak ukrep ne presega ravni, ki je potrebna za dosego navedenega cilja. Namreč, ker se ta ukrep nanaša le na 3 % prihodkov iz poslovanja teh izdajateljev, takega odstotka ni mogoče šteti za nesorazmernega v primerjavi z zastavljenim ciljem. Poleg tega tak ukrep ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja, zgolj zato, ker ne določa meril za razvrstitev zadevnih del kot „kulturnih produktov“. Ker sta jezik in kultura nerazdružljivo povezana, ni mogoče šteti, da morajo biti poleg namena države članice, da varuje in spodbuja enega ali več svojih uradnih jezikov, določena še druga kulturna merila, da se lahko upraviči omejitev ene od temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo. Tak ukrep tudi ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja, zgolj zato, ker so upravičenci do zadevnega financiranja večinoma produkcijska kinopodjetja s sedežem v tej državi članici. Torej se dejstvo, da lahko tako merilo pomeni ugodnost za produkcijska kinopodjetja, katerih dela so v jeziku, na katerega se nanaša navedeno merilo, in ki zato lahko v praksi največkrat izhajajo iz države članice, v kateri je ta jezik uradni jezik, izkaže za neločljivo povezano s ciljem. Tak položaj ne more biti sam po sebi dokaz za nesorazmernost ukrepa, ker sicer priznanje, da je cilj države članice, da se varuje in spodbuja enega ali več uradnih jezikov, nujni razlog splošnega interesa, ne bi imelo smisla.

Nazadnje je treba glede člena 12 ES opozoriti, da se ta določba samostojno uporablja le v položajih, ki jih ureja pravo Skupnosti, a zanje Pogodba ne določa posebnega pravila prepovedi diskriminacije. Načelo prepovedi diskriminacije je bilo na področju prostega gibanja delavcev, svobode ustanavljanja, svobode opravljanja storitev in prostega pretoka kapitala torej uveljavljeno s členi 39(2) ES, 43 ES, 49 ES in 56 ES. Ker iz navedenega izhaja, da ukrep države članice, kakršen je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ni v nasprotju z navedenimi določbami Pogodbe, tudi ni mogoče šteti, da je v nasprotju s členom 12 ES.

(Glej točke 20, 24, 27, od 29 do 34, od 36 do 40 in točko1 izreka.)

2.        Člen 87 ES je treba razlagati tako, da ukrep države članice – s katerim se določa, da izdajatelji televizijskih programov 5 % svojih prihodkov iz poslovanja namenijo vnaprejšnjemu financiranju evropskih kinematografskih in televizijskih filmov oziroma, natančneje, da 60 % od teh 5 % namenijo za dela, katerih jezik izvirnika je eden od uradnih jezikov te države članice – ne pomeni državne pomoči kinematografski industriji te države članice.

Namreč, za pomoči v smislu člena 87(1) ES štejejo samo ugodnosti, dodeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev. Razlikovanje med „pomočmi, ki jih dodeli država“ in pomočmi „iz državnih sredstev“ v tej določbi namreč ne pomeni, da so vse ugodnosti, ki jih dodeli država, pomoč, ne glede na to, ali se financirajo iz državnih sredstev ali ne, ampak je njen namen v ta pojem zgolj vključiti ugodnosti, ki jih država dodeli neposredno, in ugodnosti, ki se dodelijo prek javnega ali zasebnega organa, ki ga imenuje ali ustanovi država.

Torej ni res, da je ugodnost, ki se z navedenim ukrepom daje kinematografski industriji te države članice, ugodnost, ki jo država dodeli neposredno ali prek javnega ali zasebnega organa, ki ga imenuje ali ustanovi država. Taka ugodnost namreč izhaja iz splošnih predpisov, ki bodisi javnim bodisi zasebnim izdajateljem televizijskih programov nalagajo, da del svojih prihodkov iz poslovanja namenijo vnaprejšnjemu financiranju kinematografskih in televizijskih filmov.

Poleg tega, če se ukrep države članice uporabi za javne izdajatelje televizijskih programov, zadevna ugodnost ni odvisna od nadzora, ki ga izvajajo javni organi nad takimi izvajalci, ali od direktiv, ki jih ti organi dajo takim izdajateljem.

(Glej točke od 43 do 47 in točko 2 izreka.)