Zadeva T‑865/16
Fútbol Club Barcelona
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 26. februarja 2019
„Državne pomoči – Pomoč, ki so jo španski organi dodelili nekaterim profesionalnim nogometnim klubom – Preferenčna davčna stopnja za dohodke, ki se uporabi za klube, ki se lahko sklicujejo na status nepridobitne organizacije – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom – Svoboda ustanavljanja – Prednost“
1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Združljivost pomoči z notranjim trgom – Diskrecijska pravica – Upoštevanje skladnosti med določbami Pogodbe DEU o državnih pomočeh in drugimi določbami Pogodbe DEU o delovanju notranjega trga – Formalni postopek preizkusa glede ukrepa, ki bi lahko vplival na svobodo ustanavljanja – Obveznost preučitve samostojne kršitve svobode ustanavljanja – Neobstoj
(člena 49 in 107 PDEU)
(Glej točke od 29 do 37.)
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti prejemnikom – Nacionalni ukrep, ki pridržuje dostop do davčne ureditve, ki se uporablja za nepridobitne organizacije, nekaterim profesionalnim nogometnim klubom – Dokaz obstoja prednosti, ki ga mora predložiti Komisija – Presoja glede na različne komponente te davčne ureditve, upoštevane v celoti
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točke od 44 do 67.)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Skrbna in nepristranska preučitev – Upoštevanje najzanesljivejših in najpopolnejših podatkov – Obseg obveznosti
(člen 108(2) PDEU)
(Glej točki 49 in 69.)
Povzetek
Splošno sodišče je s sodbo z dne 26. februarja 2019, Fútbol Club Barcelona/Komisija (T‑865/16), za nično razglasilo Sklep Komisije (EU) 2016/2391 z dne 4. julija 2016 o državni pomoči SA.29769 (2013/C) (ex 2013/NN), ki jo je Španija dodelila nekaterim nogometnim klubom z obrazložitvijo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja ekonomske prednosti, dodeljene upravičencem zadevnega ukrepa.
Izpodbijani sklep se je nanašal na španski zakon, sprejet leta 1990, ki je španske poklicne klube zavezoval k temu, da se preoblikujejo v športne delniške družbe, razen profesionalnih športnih klubov, ki so v poslovnih letih pred sprejetjem tega zakona ustvarili pozitiven rezultat. Tožeča stranka, Fútbol Club Barcelona, in trije drugi profesionalni nogometni klubi, ki spadajo na področje uporabe te izjeme, so se tako odločili, da bodo še naprej delovali v obliki nepridobitnih pravnih oseb, in bili iz tega naslova deležni posebne stopnje za obdavčitev njihovih dohodkov. Ker je ta posebna davčna stopnja za obdavčitev do leta 2016 ostala nižja od stopnje, ki se je uporabljala za športne delniške družbe, je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da ta ureditev s tem, da uvaja preferenčne davčne obravnave na področju davka od dohodkov pravnih oseb v korist štirih zadevnih športnih klubov, pomeni nezakonit in nezdružljiv sistem pomoči, in je Kraljevini Španiji odredila, naj ustavi njeno izvajanje ter izterja individualne pomoči, ki so bile izplačane upravičencem navedene sheme.
Splošno sodišče je v sodbi najprej zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 49 PDEU, ker bi Komisija po mnenju tožeče stranke morala ugotoviti, da je bila obveznost, da se profesionalni športni klubi preoblikujejo v športne delniške družbe, v nasprotju s tem členom. Splošno sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da Komisija v okviru postopka, ki poteka na področju državnih pomoči, razen primera, v katerem nezdružljivost zadevnega ukrepa pomoči izhaja iz kršitve člena 49 PDEU, ni pristojna za ugotovitev, da obstaja samostojna kršitev člena 49 PDEU in da izpelje ustrezne pravne posledice.
Nato je Splošno sodišče preučilo tožbeni razlog v zvezi z napakami Komisije pri presoji prednosti, ki jo zakonodaja daje štirim zadevnim klubom. Splošno sodišče je po tem, ko je opozorilo, da ima Komisija obveznost, da celovito obravnava kompleksne ukrepe, da bi ugotovila, ali slednji dajejo gospodarsko prednost upravičenim podjetjem, pojasnilo, da je tako tudi v okviru preučitve sheme pomoči. V zvezi s tem velja, da se Komisija v primeru sheme pomoči sicer lahko omeji na preučitev splošnih in abstraktnih značilnosti zadevne sheme, ne da bi ji bilo treba obravnavati vsak posamezni primer uporabe, zato da bi preverila, ali vsebuje elemente pomoči, vendar pa mora ta preučitev vključevati tudi različne posledice – ugodne in neugodne – zadevne sheme za svoje upravičence, če je dvoumna narava domnevne prednosti posledica samih značilnosti sheme.
Ker nacionalna ureditev, na katero se nanaša izpodbijani sklep, pomeni zoženje osebnega področja uporabe davčne ureditve za nepridobitne organizacije v sektorju španskega profesionalnega športa, je Splošno sodišče preučilo, ali je Komisija v izpodbijanem sklepu pravno zadostno dokazala, da je davčna ureditev nepridobitnih organizacij kot celota upravičence lahko postavila v ugodnejši položaj od tistega, v katerem bi bili, če bi morali delovati v obliki športnih delniških družb. Po mnenju Splošnega sodišča pa to ni tako. Splošno sodišče je namreč po tem, ko je poudarilo, da je Komisija ob sprejetju izpodbijanega sklepa razpolagala z dokazi, ki kažejo na posebnost davčne ureditve nepridobitnih organizacij v zvezi z zgornjo mejo davčnih odbitkov za ponovno vlaganje izrednih dobičkov na stopnji, ki je manj ugodna od tiste, ki se je uporabljala za športne delniške družbe, presodilo, da na podlagi trditev Komisije ni mogoče izključiti, da manjše možnosti davčnih odbitkov v ureditvi za nepridobitne organizacije lahko izravnajo prednost, ki izhaja iz nižje nominalne davčne stopnje, ki so je deležni ti subjekti. Ker Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je bila s spornim ukrepom podeljena prednost njegovim upravičencem, je Splošno sodišče ugotovilo kršitev člena 107(1) PDEU in izpodbijani sklep razglasilo za ničen.