Language of document : ECLI:EU:C:2022:358

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,

predstavljeni 5. maja 2022(1)

Zadeva C700/20

London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association Limited

proti

Kraljevini Španiji

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (senat za gospodarske zadeve), Združeno kraljestvo))

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 – Člen 1(2)(d) – Člen 34, točki 1 in 3 – Priznavanje sodne odločbe, izdane v drugi državi članici – Sodna odločba, ki je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano na podlagi arbitražne odločbe, izdane med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje“






I.      Uvod

1.        Pred slabima dvema desetletjema, novembra 2002, se je tanker M/T Prestige (v nadaljevanju: plovilo) z enojnim trupom, registriran na Bahamih, prelomil na dva dela in potonil pred obalo Galicije (Španija). Takrat je plovilo prevažalo 70.000 ton težkega kurilnega olja, ki je izteklo in povzročilo veliko škodo na plažah ter v mestih in vaseh vzdolž severne obale Španije in zahodne obale Francije. Kot je pojasnjeno v točkah od 13 do 26 teh sklepnih predlogov, je brodolom plovila povzročil dolgotrajen spor med zavarovatelji in špansko državo, ki se je reševal v dveh različnih postopkih v dveh državah članicah. V zvezi z njim sta bili izdani dve sodni odločbi: eno je izdalo Audiencia Provincial de La Coruña (sodišče province v La Coruñi, Španija), drugo pa High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (senat za gospodarske zadeve), Združeno kraljestvo). Španska država je nazadnje skušala doseči priznanje sodne odločbe Audiencia Provincial de La Coruña (sodišče province v La Coruñi) s strani sodišč Anglije in Walesa. V zadnjih dneh prehodnega obdobja po izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije je High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim je Sodišče zaprosilo za razlago člena 1(2)(d) ter člena 34, točki 1 in 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.(2)

II.    Pravni okvir

A.      Mednarodno pravo

2.        Člen I(1) Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sklenjene 10. junija 1958 v New Yorku(3) (v nadaljevanju: Newyorška konvencija iz leta 1958), določa:

„Ta konvencija se uporablja za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb v sporih med fizičnimi ali pravnimi osebami, izdanih na ozemlju kakšne druge države, ne pa tiste, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe. Prav tako se uporablja za arbitražne odločbe, ki se ne štejejo za domače odločbe v državi, v kateri se zahteva njihovo priznanje ali izvršitev.“

3.        Člen III Newyorške konvencije iz leta 1958 določa:

„Vsaka pogodbenica prizna veljavnost arbitražne odločbe in odobri njeno izvršitev po pravilih postopka, ki veljajo na ozemlju, na katerem se sklicuje na odločbo, pod pogoji, ki so določeni v naslednjih členih. Za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb, za katere se uporablja ta konvencija, se ne smejo zahtevati občutno strožji pogoji in ne precej večji sodni stroški od tistih, ki se zahtevajo za priznavanje ali izvrševanje domačih arbitražnih odločb.“

B.      Pravo Unije

1.      Uredba št. 44/2001

4.        Člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da se ta uredba uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. V skladu s členom 1(2)(d) se ne uporablja za arbitražo.

5.        V skladu s členom 32 Uredbe št. 44/2001 „[…] pomeni ,sodna odločba‘ vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jo izda sodni uradnik“.

6.        Člen 33 Uredbe št. 44/2001 določa:

„1.      Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.

2.      Vsaka zainteresirana stranka, ki kot glavni predmet spora uveljavlja priznanje sodne odločbe, lahko v skladu s postopkom iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja zahteva, da se sodna odločba prizna.

3.      Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o priznanju kot o predhodnem vprašanju, lahko o priznanju odloči to sodišče.“

7.        Člen 34 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

1.      če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

[…]

3.      če je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

4.      če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.“

8.        Člen 71(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da ta uredba ne vpliva na konvencije, katerih pogodbenice so države članice in ki na posebnem pravnem področju urejajo pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb.

2.      Uredba št. 1215/2012

9.        Ker se izrazi iz člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 od začetka veljavnosti Bruseljske konvencije niso spremenili, se zdi za presojo področja uporabe izjeme, določene v tej uredbi, upoštevna uvodna izjava 12 Uredbe št. 1215/2012.(4) V tej uvodni izjavi je navedeno:

„Ta uredba se ne bi smela uporabljati za arbitražo. Ta uredba ne bi smela v ničemer preprečevati, da sodišča države članice, pred katerimi teče tožba v zvezi z zadevo, glede katere so stranke sklenile arbitražni sporazum, stranke v skladu s svojim nacionalnim pravom napotijo na arbitražo, prekinejo postopek ali ga zavržejo, ali da preučijo, ali je arbitražni sporazum ničen ali neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti.

Za odločitev sodišča države članice o tem, ali je arbitražni sporazum ničen, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti, se ne bi smela uporabljati pravila o priznavanju in izvrševanju iz te uredbe, ne glede na to, ali je sodišče o tem odločalo kot o glavnem ali predhodnem vprašanju.

Nasprotno pa dejstvo, da sodišče države članice, ki je pristojno na podlagi te uredbe ali po nacionalnem pravu, ugotovi, da je arbitražni sporazum ničen in neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti, ne bi smelo preprečevati priznanja sodne odločbe sodišča o glavni stvari ali njene izvršitve v skladu s to uredbo. To ne bi smelo posegati v pristojnost sodišč držav članic za odločanje o priznavanju in izvrševanju arbitražnih odločb v skladu [z Newyorško konvencijo iz leta 1958], ki prevlada nad to uredbo.

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za tožbe ali pomožne postopke, zlasti v zvezi z ustanovitvijo arbitražnega sodišča, pristojnosti arbitrov, izvedbo arbitražnega postopka ali drugimi vidiki takšnega postopka, niti za tožbo ali sodno odločbo v zvezi z razveljavitvijo, pregledom, priznavanjem in izvrševanjem arbitražne odločbe ali pravnim sredstvom zoper to odločbo.“

C.      Angleško pravo

10.      Člen 66 Arbitration Act 1996 (zakon o arbitraži iz leta 1996),(5) naslovljen „Izvršitev arbitražne odločbe“, določa:

„(1)      Odločbo, ki jo izda arbitražno sodišče na podlagi arbitražnega sporazuma, je mogoče z dovoljenjem sodišča izvršiti na enak način kot sodno odločbo ali sklep sodišča o isti zadevi.

(2)      Če je dano tako dovoljenje, je mogoče izdati sodno odločbo v smislu arbitražne odločbe.

(3)      Izvršitev arbitražne določbe se ne dovoli, kadar – ali v delu, v katerem – oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, dokaže, da arbitražno sodišče ni bilo stvarno pristojno za izdajo arbitražne odločbe. Pravico do uveljavljanja takega ugovora je mogoče izgubiti […].

[…]“

11.      Člen 73 zakona o arbitraži iz leta 1996, naslovljen „Izguba pravice do ugovora“, določa:

„(1)      Če se stranka v arbitražnem postopku vključi v ta postopek ali v njem še naprej sodeluje, ne da bi takoj ali v roku, določenem z arbitražnim sporazumom ali katero koli določbo tega dela oziroma ki ga določi sodišče, vložila ugovor

(a)      da sodišče ni stvarno pristojno,

(b)      da je bil postopek nepravilno voden,

(c)      da ni bil spoštovan arbitražni sporazum ali katera koli določba tega dela ali

(d)      da je prišlo do katere koli druge nepravilnosti v zvezi s sodiščem ali postopkom,

tega ugovora ne more uveljavljati pozneje pred sodiščem, razen če dokaže, da v času, ko se je vključila v postopek ali je v njem še naprej sodelovala, ni bila seznanjena z razlogi za ugovor in jih z razumno skrbnostjo ni mogla odkriti.

(2)      Če arbitražno sodišče odloči, da je stvarno pristojno, in stranka v arbitražnem postopku, ki bi lahko to odločitev izpodbijala

(a)      s katerim koli razpoložljivim arbitražnim postopkom pritožbe ali pregleda ali

(b)      z izpodbijanjem odločbe,

tega ne stori oziroma tega ne stori v roku, določenem z arbitražnim sporazumom ali katero koli določbo tega dela, pozneje ne more ugovarjati stvarni pristojnosti sodišča iz razlogov, ki so bili predmet te odločitve.“

D.      Špansko pravo

12.      Člen 117 Ley Orgánica 10/1995 del Código Penal (sistemski zakon 10/1995 o kazenskem zakoniku) z dne 23. novembra 1995(6) določa, da so „[z]avarovatelji, ki so prevzeli tveganje finančne odgovornosti, ki izhaja iz uporabe ali izkoriščanja katerega koli premoženja, panoge, podjetja ali dejavnosti, v primeru, da se dogodek, ki predstavlja zavarovano nevarnost, uresniči zaradi okoliščine, določene v tem zakoniku, […] neposredno civilno odgovorni do višine odškodnine, določene z zakonom ali sporazumom, brez poseganja v pravico do uveljavljanja regresnih zahtevkov zoper zadevno osebo“.

III. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13.      V času brodoloma plovila so imeli njegovi lastniki (v nadaljevanju: lastniki) sklenjeno zavarovanje odgovornosti ladjarja (Protection & Indemnity, v nadaljevanju: P&I) pri London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association Limited (v nadaljevanju: klub)(7) na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s potrdilom o članstvu z dne 20. februarja 2002 (v nadaljevanju: zavarovalna pogodba). Z navedeno pogodbo se je klub zavezal, da bo za lastnike zagotovil kritje P&I, kar zadeva med drugim vsak posamezen primer odgovornosti za onesnaženje do najvišjega skupnega zneska 1 milijarde ameriških dolarjev (USD). Za zavarovalno pogodbo so veljala pravila kluba, to je standardni pogoji zavarovalne police, vključene v potrdilo o članstvu. Člen 3, naslovljen „Regresna pravica“, je določal tako imenovano klavzulo „pay-to-be-paid“ („plačaj, nato plačamo mi“)(8):

„3.1      Če članu nastanejo obveznosti, stroški ali izdatki, za katere je zavarovan, je upravičen do povračila od združenja iz sredstev tega razreda OB UPOŠTEVANJU, da:

3.1.1      za regresno pravico člana velja odložni pogoj, da (iz lastnih denarnih sredstev, in ne na podlagi posojila ali kako drugače) dejansko plača celoten znesek teh obveznosti, stroškov in izdatkov;

[…]“

14.      Člen 43 pravil kluba, naslovljen „Pristojnost in pravo“, je vseboval arbitražno klavzulo, v skladu s katero se „v primeru kakršnega koli razhajanja ali spora med članom in združenjem“ „takšno razhajanje ali spor“ predloži v arbitražo v Londonu (Združeno kraljestvo) pred arbitrom posameznikom, za katerega veljata angleško pravo in zakon o arbitraži iz leta 1996.

15.      Konec leta 2002 so bili v Španiji uvedeni kazenski postopki med drugim zoper poveljnika, prvega častnika krova in upravitelja stroja plovila.

16.      Junija 2010 ali približno v tem času, po zaključku preiskovalne faze kazenskega postopka, je več pravnih oseb, vključno s špansko državo, na podlagi pravice do direktne tožbe iz člena 117 kazenskega zakonika vložilo civilne zahtevke zoper več toženih strank, vključno zoper klub kot zavarovatelja odgovornosti lastnikov na podlagi zavarovalne pogodbe. Klub se ni spustil v španske postopke.

17.      Klub je 16. januarja 2012 v Londonu začel arbitražni postopek za ugotovitev, da je španska država v skladu z arbitražno klavzulo iz zavarovalne pogodbe dolžna svoje zahtevke na podlagi člena 117 španskega kazenskega zakonika uveljavljati v Londonu in da klub na podlagi angleškega prava in/ali te pogodbe nima odgovornosti do španske države glede teh zahtevkov. Španska država v arbitražnem postopku ni sodelovala.(9)

18.      Arbitražno sodišče je z odločbo, izdano 13. februarja 2013 (v nadaljevanju: arbitražna odločba), odločilo, da se, ker so zadevni zahtevki v skladu z angleškimi kolizijskimi pravili pogodbene narave, za pogodbo uporablja angleško pravo. Španska država naj torej ne bi mogla izkoristiti pogodbenih pravic lastnikov, ne da bi hkrati upoštevala tako arbitražno klavzulo kot klavzulo „plačaj, nato plačamo mi“. Poleg tega naj bi morala španska država začeti arbitražni postopek v Londonu, da bi od kluba izterjala plačilo. V odločbi je bilo tudi navedeno, da klub ob neobstoju predhodnega plačila zavarovane odgovornosti s strani lastnikov nima odgovornosti do španske države glede zahtevkov. Vsekakor pa naj odgovornost kluba ne bi presegala 1 milijarde USD.

19.      Klub je marca 2013 predložitvenemu sodišču na podlagi člena 66(1) in (2) zakona o arbitraži iz leta 1996 podal predlog, naj dovoli izvršitev arbitražne odločbe v jurisdikciji na enak način kot sodne odločbe ali sklepa in naj izda sodno odločbo v smislu arbitražne odločbe. Španska država je temu predlogu nasprotovala. V skladu s členoma 67 in/ali 72 zakona o arbitraži iz leta 1996 je predlagala razveljavitev arbitražne odločbe in/ali razglasitev, da je ta odločba brez učinka. Ta člena določata, da je angleško arbitražno odločbo mogoče izpodbijati med drugim na podlagi tega, da sodišče ni bilo stvarno pristojno in da zadevni spor ne more biti veljavno predmet arbitražnega postopka. Španska država je tudi trdila, da bi moralo predložitveno sodišče zavrniti izvajanje diskrecijske pravice za izdajo sodne odločbe.

20.      Po sedemdnevnem sojenju, med katerim so bili izvedeni dokazi skupaj z izvedenskim mnenjem o španskem pravu, je predložitveno sodišče 22. oktobra 2013 izdalo sodno odločbo. Odredilo je, naj se zahtevki španske države zavrnejo, klubu je na podlagi člena 66(1) zakona o arbitraži iz leta 1996 dovolilo izvršitev arbitražne odločbe in razglasilo je, da se v skladu s členom 66(2) tega zakona zoper špansko državo izda sodna odločba v smislu arbitražne odločbe. Istega dne je izdalo ločeno uradno sodbo, v kateri je navedlo, da se „[v] skladu s členom 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996 […] zoper [špansko državo] izda sodna odločba v smislu arbitražne odločbe“.(10)

21.      Španska država je zoper sodno odločbo na podlagi člena 66 vložila pritožbo pri Court of Appeal (England & Wales (Civil Division)) (pritožbeno sodišče Anglije in Walesa (civilni oddelek), Združeno kraljestvo). To sodišče je s sodbo z dne 1. aprila 2015 pritožbo zavrnilo.

22.      Audiencia Provincial de La Coruña (sodišče province v La Coruñi) je 13. novembra 2013 odločilo v španskem postopku. Ni se izreklo o civilni odgovornosti lastnikov ali kluba. Različne stranke so se zoper to sodbo pritožile pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija). To sodišče je s sodbo z dne 14. januarja 2016 med drugim odločilo, da so poveljnik in lastniki odgovorni v zvezi s civilnimi zahtevki in da je klub neposredno odgovoren na podlagi člena 117 španskega kazenskega zakonika ob upoštevanju skupne omejitve odgovornosti v višini 1 milijarde USD. Zadevo je vrnilo Audiencia Provincial de La Coruña (sodišče province v La Coruñi), da bi to določilo obseg odgovornosti toženih strank v španskem postopku. To sodišče je s sodbo z dne 15. novembra 2017 (popravljeno 11. januarja 2018) odločilo, da poveljnik, lastniki in klub zaradi nesreče nosijo odgovornost do več kot 200 ločenih strank (vključno s špansko državo) v zneskih, ki presegajo 1,6 milijarde EUR, pri čemer se v primeru kluba upošteva skupna omejitev odgovornosti v višini 1 milijarde USD. Zoper to sodbo je več strank vložilo pritožbe pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki je s sodbo z dne 19. decembra 2018 (spremenjeno 21. januarja 2019) navedeno sodbo potrdilo z omejenim številom sprememb.

23.      Audiencia Provincial de La Coruña (sodišče province v La Coruñi) je 1. marca 2019 izdalo sklep o izvršbi, v katerem so bili določeni zneski, ki jih je vsaka od tožečih strank, vključno s špansko državo, upravičena uveljavljati proti zadevnim toženim strankam, vključno s klubom (v nadaljevanju: španska sodna odločba).

24.      Španska država je 25. marca 2019 pri High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)) vložila predlog za priznanje španske sodne odločbe na podlagi člena 33 Uredbe št. 44/2001. To sodišče je temu predlogu ugodilo s sklepom z dne 28. maja 2019 (v nadaljevanju: sklep o registraciji).(11)

25.      Klub je 26. junija 2019 na podlagi člena 43 Uredbe št. 44/2001 vložil pravno sredstvo zoper sklep o registraciji. Skliceval se je na dva razloga. Prvič, trdil je, da je španska sodna odločba v skladu s členom 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 nezdružljiva s sodno odločbo na podlagi člena 66, ki jo je 1. aprila 2015 potrdilo Court of Appeal (England & Wales (Civil Division)) (pritožbeno sodišče Anglije in Walesa (civilni oddelek)). Drugič, ob sklicevanju na člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je navedel, da bi bilo priznanje ali izvršitev španske sodne odločbe v očitnem nasprotju z angleškim javnim redom. Španska država je izpodbijala pritožbo kluba. Predložitvenemu sodišču je predlagala, naj v predhodno odločanje predloži šest vprašanj v zvezi z razlago Uredbe št. 44/2001.

26.      V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (senat za gospodarske zadeve) 22. decembra 2020 Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali lahko glede na naravo vprašanj, ki jih mora nacionalno sodišče rešiti pri odločitvi, ali naj izda sodno odločbo v smislu arbitražne odločbe na podlagi člena 66 Arbitration Act 1996 (zakon o arbitraži iz leta 1996), sodna odločba, izdana v skladu s to določbo, pomeni upoštevno ,sodno odločbo‘ države članice, v kateri se zahteva priznanje, za namene člena 34(3) [Uredbe št. 44/2001]?

2.      Ali lahko, ker je sodna odločba, ki je izdana v smislu arbitražne odločbe, kakršna je sodna odločba na podlagi člena 66 zakona o arbitraži iz leta 1996, sodna odločba, ki zaradi izjeme v zvezi z arbitražo iz člena 1(2)(d) ne spada na materialno področje uporabe Uredbe št. 44/2001, taka sodna odločba pomeni upoštevno ,sodno odločbo‘ države članice, v kateri se zahteva priznanje, za namene člena 34(3) uredbe?

3.      Ali se je – pod predpostavko, da se člen 34(3) Uredbe št. 44/2001 ne uporablja – če bi bila priznanje in izvršitev sodne odločbe druge države članice v nasprotju z nacionalnim javnim redom, ker bi kršila načelo res judicata zaradi prejšnje notranje arbitražne odločbe ali prejšnje sodne odločbe, ki jo je v smislu arbitražne odločbe izdalo sodišče v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, dovoljeno sklicevati na člen 34(1) Uredbe št. 44/2001 kot podlago za zavrnitev priznanja in izvršitve ali pa člen 34(3) in (4) uredbe taksativno določa razloge, v skladu s katerimi lahko res judicata in/ali nezdružljivost preprečita priznanje in izvršitev sodne odločbe v smislu Uredbe?“

IV.    Postopek pred Sodiščem

27.      Pisna stališča so predložili klub, nemška, španska, francoska in poljska vlada, Združeno kraljestvo, Švicarska konfederacija ter Evropska komisija.

28.      Na obravnavi 31. januarja 2022 so klub, španska, francoska in poljska vlada, Združeno kraljestvo in Komisija ustno podali stališča in odgovorili na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče.

29.      Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 izstopilo iz Evropske unije. V skladu s členom 86(2) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo(12) Sodišče ostane pristojno za predhodno odločanje o zadevah na predloge sodišč Združenega kraljestva, vložene pred koncem prehodnega obdobja, ki se je, kot je določeno v členu 126 Sporazuma, končalo 31. decembra 2020. Poleg tega je v skladu s členom 89(1) navedenega sporazuma sodba Sodišča, izdana pred koncem navedenega prehodnega obdobja ali pozneje, v celoti zavezujoča za Združeno kraljestvo in v njem. Ker je bil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen 22. decembra 2020, je Sodišče pristojno za odločanje o njem, sodba, ki jo bo Sodišče izdalo, pa bo za predložitveno sodišče zavezujoča.

V.      Pravna presoja

A.      Uvodne ugotovitve

30.      Uvodoma bi želel podati dve ugotovitvi.

31.      Prvič, na obravnavi so nekatere stranke poskušale odpreti vprašanja, o katerih je predložitveno sodišče že odločilo. Mednje spadajo ugotovitve, da je treba zahtevke španske države zoper klub na podlagi člena 117 španskega kazenskega zakonika v angleškem pravu opredeliti kot zahtevke za izvršitev obveznosti na podlagi te določbe, in ne kot samostojne pravice, ki izhajajo iz španskih zakonov; da je te obveznosti po angleškem pravu mogoče izvršiti le v skladu z njihovimi pogoji, to je z arbitražo in ob upoštevanju klavzule „plačaj, nato plačamo mi“; in da je bilo o zahtevkih mogoče odločati z arbitražo.

32.      V postopku, določenem v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, je zgolj nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava.(13) Ni dolžnost Sodišča, da presoja razlago določb nacionalnega prava niti da razsoja o tem, ali je razlaga nacionalnega sodišča pravilna.(14) Iz tega sledi, da Sodišče pri izvajanju pristojnosti, ki mu je podeljena, ne more upoštevati trditev, opisanih v prejšnji točki teh sklepnih predlogov.

33.      Drugič, francoska vlada trdi, da španska sodna odločba in sodna odločba na podlagi člena 66 nista nezdružljivi. Pristojnost nacionalnega sodišča naj namreč ne bi nujno absolutno in zlasti v okviru odškodninske tožbe izključevala, da se drugo nacionalno sodišče ali arbitražno sodišče izreče za pristojno in obratno. Poudarja, da se klubu ni zdelo potrebno sodelovati v španskem postopku in da na podlagi španskega ali mednarodnega prava sodišču zaradi arbitražne klavzule ni treba po uradni dolžnosti podati ugovora nepristojnosti. Špansko sodišče naj bi se torej očitno izreklo za pristojno za odločanje o sporu, ker njegova pristojnost ni bila izpodbijana na podlagi obstoja take klavzule. To, da je v sodni odločbi na podlagi člena 66 ugotovljeno, da je arbitražno sodišče, pri katerem je začel postopek klub, pristojno na podlagi arbitražne klavzule iz zavarovalne pogodbe, naj torej ne bi pomenilo, da je ta sodna odločba nezdružljiva s špansko sodno odločbo.

34.      Francoska vlada trdi tudi, da dejstvo, da je arbitražno sodišče razsodilo, da je mogoče klavzulo „plačaj, nato plačamo mi“ uveljavljati proti tretjim osebam, ki so utrpele škodo, ki jo je povzročil zavarovanec, če ni bilo predhodnega plačila, ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče ne uporabi te klavzule, zlasti če se zainteresirana stranka – kot v tej zadevi – pred tem sodiščem ni sklicevala niti opirala na neobstoj predhodnega plačila. Stranka naj ne bi mogla trditi, da je sodna odločba nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v drugi državi članici, ker se ni udeležila postopka pred sodiščem, ki je izdalo drugo sodno odločbo, katere priznanje se zahteva v državi članici, v kateri je bila izdana prva sodna odločba.

35.      Trditve francoske vlade so napačne iz naslednjih dveh razlogov.

36.      Prvič, kot je na obravnavi poudarilo Združeno kraljestvo in kot je francoska vlada sama navedla v pisnih stališčih, vprašanja za predhodno odločanje temeljijo na predpostavki, da španska sodna odločba in sodna odločba na podlagi člena 66 nista združljivi. Poleg tega, kot je na obravnavi prav tako poudarilo Združeno kraljestvo, je iz sodne odločbe predložitvenega sodišča z dne 18. decembra 2020, v kateri je odločilo o vprašanjih za predhodno odločanje, razvidno, da je zavrnilo izrecni predlog španske države, naj Sodišču predloži vsa vprašanja glede nezdružljivosti. Dovolj je opozoriti, da mora predložitveno sodišče sámo določiti in oblikovati vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Unije, ki so potrebna za rešitev spora o glavni stvari.(15) Čeprav lahko predložitveno sodišče pozove stranke v sporu, ki mu je predložen, naj predlagajo ustrezno besedilo vprašanja, ki naj bi bilo predloženo, mora sámo odločiti tako glede oblike kakor vsebine tega vprašanja.(16) Iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da če predložitveno sodišče v predložitveni odločbi izrecno navede, da se mu ne zdi potrebno postaviti nekega vprašanja, ali če implicitno zavrne predložitev Sodišču vprašanja, ki ga je postavila ena od strank, Sodišče na to vprašanje ne sme odgovoriti niti ga ne sme upoštevati v okviru predhodnega odločanja.(17) Glede na navedeno so trditve francoske vlade v zvezi z vprašanjem nezdružljivosti očitno nedopustne.

37.      Drugič, te trditve so vsekakor neutemeljene. V sodbi Hoffmann je Sodišče odločilo, da je treba nezdružljivost dveh sodnih odločb preveriti tako, da se preuči, ali imata pravne posledice, ki se medsebojno izključujejo.(18) Neskladnost se torej ugotavlja glede na učinke, ki jih imajo sodne odločbe; ne nanaša se niti na pravno razlogovanje, na katerem te sodne odločbe temeljijo, niti na procesna dejanja, ki so privedla do njihovega sprejetja.(19) Prav tako nezdružljivost sodnih odločb ni odvisna od ravnanja strank, kot predlaga francoska vlada. V obravnavani zadevi imata sporni sodni odločbi diametralno nasprotne pravne posledice, vsaj kar zadeva klub: medtem ko je bila v španski sodni odločbi ugotovljena odgovornost kluba, je bilo v sodni odločbi na podlagi člena 66 ugotovljeno, da klub zaradi klavzule „plačaj, nato plačamo mi“ ni odgovoren.

B.      Prvo in drugo vprašanje

38.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem preveriti, ali lahko sodna odločba, ki je izdana v smislu arbitražne odločbe na podlagi člena 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, pomeni upoštevno „sodno odločbo“ države članice, v kateri se zahteva priznanje, za namene člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Z drugim vprašanjem sprašuje, ali dejstvo, da taka sodna odločba na podlagi člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 ne spada na njeno stvarno področje uporabe, nasprotuje temu, da bi bila takšna sodba upoštevna „sodna odločba“ za namene njenega člena 34, točka 3.

39.      Ker sta ti dve vprašanji tesno povezani, predlagam, da se preučita skupaj.

40.      Najprej zavračam predlog Združenega kraljestva, naj Sodišče zavrne odgovor na prvi vprašanji, ker „se v bistvu nanašata na spor o tem, ali je spor izčrpno razrešen z arbitražo ali ne“, in da zato njun predmet spada na področje uporabe izključitve, določene v členu 1(2)(d). Prvič, namen obeh vprašanj je razlaga člena 1(2)(d), člena 32 in člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Dokler ta razlaga ni podana, ni mogoče reči, ali je bil temeljni spor med strankama izčrpno rešen z arbitražo. Ugovor Združenega kraljestva v zvezi s tem je torej primer lotevanja težave z napačnega konca. Drugič, v zadevi Owens Bank(20) sta se prvi dve od treh vprašanj, predloženih Sodišču, nanašali na uporabo Bruseljske konvencije za postopke v državah pogodbenicah v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodnih odločb, izdanih v državah, ki niso pogodbenice, tretje vprašanje pa je bilo namenjeno določitvi, katera načela prava Skupnosti se uporabljajo za litispendenco. Sodišče je na prvi dve vprašanji odgovorilo nikalno, glede na ta odgovora pa je menilo, da na tretje vprašanje ni treba odgovoriti. Iz tega izhaja, da Sodišče v nasprotju s trditvami Združenega kraljestva ni zavrnilo odgovora na vprašanja, ki so mu bila postavljena v zadevi Owens Bank, ker naj ne bi spadala na področje uporabe Bruseljske konvencije.

41.      Razlogi za izključitev arbitraže s področja uporabe Uredbe št. 44/2001 – in njen obseg – so navedeni v pripravljalnih gradivih za prejšnjo različico člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001, ki jo vsebuje Bruseljska konvencija,(21) to je člen 1(2)(4), v tako imenovanem „poročilu Heidelberg“,(22) v nekaterih sklepnih predlogih generalnih pravobranilcev in v več sodbah Sodišča.

42.      Iz poročila P. Jenarda(23) ter poročila D. I. Evrigenisa in K. D. Kerameusa(24) je razvidno, da je bila arbitraža izključena s področja Bruseljske konvencije zaradi obstoja številnih večstranskih mednarodnih sporazumov o arbitraži. Poročilo P. Schlosserja(25) napotuje zlasti na Newyorško konvencijo iz leta 1958, katere pogodbenice so bile takrat vse države članice razen Irske in Luksemburga. Podobno je v poročilu Heidelberg(26) navedeno, da je izključitev z zgodovinskega vidika mogoče razložiti z razmerjem med „bruseljskim sistemom“ in Newyorško konvencijo iz leta 1958. V tem poročilu je navedeno, da je „[v] času pogajanj o [Bruseljski] konvenciji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja […] obstajalo široko soglasje, da priznavanje arbitražnih sporazumov in odločb učinkovito deluje na podlagi Newyorške konvencije iz leta 1958 in da zato arbitraža ne bi smela biti obravnavana v evropskem instrumentu“ ter da je „[p]oleg tega [Svet Evrope] takrat pripravljal vzporedni instrument o arbitraži, ki se je na koncu izkazal za neuspešnega“.(27) Da je Bruseljska konvencija vključevala izjemo glede arbitraže zaradi uskladitve z že obstoječimi mednarodnimi sporazumi na tem področju, zlasti z Newyorško konvencijo iz leta 1958, so potrdili Sodišče v sodbi Rich(28), generalni pravobranilec P. Léger v svojih sklepnih predlogih v zadevi Van Uden(29) in generalna pravobranilka J. Kokott v svojih sklepnih predlogih v zadevi Allianz in Generali Assicurazioni Generali(30).

43.      Namen Bruseljske konvencije in njene naslednice, Uredbe št. 44/2001, torej ni bil vplivati na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958 v državah članicah.(31) Natančneje, nobeden od teh instrumentov ne obravnava postopkov za priznanje in izvršitev arbitražnih odločb, ki jih ureja nacionalno in mednarodno pravo, ki se uporablja v državi članici, v kateri se zahtevata priznanje in izvršitev.

44.      Kot je pravilno poudarila Komisija, Newyorška konvencija iz leta 1958 ni upoštevna v postopku, iz katerega izhaja ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker ta postopek ne vključuje, kot je zahtevano v členu I(1) navedene konvencije, priznanja in izvršitve arbitražne odločbe v državi, ki ni država, v kateri je bila ta odločba izdana. Poleg tega španska sodna odločba očitno spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, katere določbe urejajo njeno priznanje in izvršitev v drugi državi članici.

45.      Čeprav besedilo člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 (in njegovega predhodnika, člena 1(2)(4) Bruseljske konvencije) ne navaja jasno, v kakšnem obsegu je arbitraža izključena z njenega področja uporabe, je jasno, da je ta izključitev „popolna“(32) in da jo je treba razlagati široko.

46.      Iz poročila P. Jenarda(33) tako jasno izhaja, da izključitev arbitraže ni omejena na postopek pred arbitrom, ampak vključuje tudi sodne postopke v zvezi z arbitražo. V poročilu P. Schlosserja je navedeno, da Bruseljska konvencija ne zajema ne sodnih postopkov, ki so pomožni arbitražnemu postopku,(34) ne sodnih odločb, s katerimi je odločeno o veljavnosti arbitražnega sporazuma in po potrebi strankam odrejeno, naj ne nadaljujejo arbitražnega postopka(35). V tem poročilu je tudi navedeno, da se Bruseljska konvencija ne uporablja za postopke in odločbe v zvezi s predlogi za razveljavitev, spremembo, priznanje in izvršitev arbitražnih odločb ali za „sodne odločbe, ki vključujejo arbitražne odločbe, kar je običajen način priznavanja po pravu Združenega kraljestva“.(36) Podobno je v poročilu D. I. Evrigenisa in K. D. Kerameusa(37) navedeno, da Bruseljska konvencija ne zajema postopkov, ki se neposredno nanašajo na arbitražo in v katerih je ta glavno vprašanje, na primer zadev, v katerih sodišče sodeluje pri ustanovitvi arbitražnega organa, in postopkov za sodno razveljavitev ali ugotovitev veljavnosti arbitražne odločbe oziroma ugotovitev obstoja napak v njej.

47.      V skladu z navedenim je Sodišče v sodbi Rich, ki se je nanašala na imenovanje arbitra s strani nacionalnega sodišča, odločilo, da so „pogodbenice nameravale izključiti arbitražo v celoti, vključno s postopki pred nacionalnimi sodišči“.(38) Poleg tega je razsodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali spada spor na področje uporabe Bruseljske konvencije, upoštevati le predmet tega spora. Če torej spor zaradi svojega predmeta ne spada na področje uporabe Bruseljske konvencije, obstoj predhodnega vprašanja, na katero mora sodišče odgovoriti, da bi lahko odločilo o sporu, ne more utemeljiti uporabe te konvencije, ne glede na to, kakšno je to vprašanje.(39) V sodbi Van Uden, ki se je nanašala na predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi s plačilom dolgov, ki izhajajo iz pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo, je Sodišče odločilo, da začasni ukrepi načeloma niso pomožni arbitražnemu postopku, temveč se odredijo vzporedno z njim kot podporni ukrepi, da se ne nanašajo na arbitražo kot tako, temveč na varstvo najrazličnejših pravic, in da se o tem, ali spadajo na področje uporabe Bruseljske konvencije, zato ne odloči glede na njihovo lastno naravo, temveč glede na naravo pravic, katerih zaščiti so namenjeni. Sodišče je zato ugotovilo, da se v primeru, ko se predmet predloga za izdajo začasne odredbe nanaša na vprašanje, ki spada na stvarno področje uporabe Bruseljske konvencije, uporablja ta konvencija.(40) Nazadnje, v sodbi Gazprom(41) je moralo Sodišče odločiti, ali Uredba št. 44/2001 nasprotuje temu, da sodišče države članice prizna in izvrši oziroma zavrne priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, ki jo je izdalo arbitražno sodišče v drugi državi članici in s katero je bilo stranki v arbitražnem postopku prepovedano, da pri sodišču prve države članice vloži nekatere zahtevke. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo nikalno in poudarilo, da Uredba št. 44/2001 ne ureja priznavanja in izvrševanja arbitražne odločbe v eni državi članici, ki jo izreče arbitražno sodišče v drugi državi članici.

48.      Po mojem mnenju je iz navedenega jasno, da sodna odločba, izdana v smislu arbitražne odločbe, kot je sodna odločba na podlagi člena 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, spada pod izključitev arbitraže iz člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001. Poleg tega se zdi, da se predložitveno sodišče in vse stranke pred Sodiščem strinjajo s to razlago.

49.      Kot pravilno trdijo klub, Združeno kraljestvo in Komisija, izključitev arbitraže s stvarnega področja uporabe Uredbe št. 44/2001 med drugim onemogoča uporabo te uredbe za izvršitev arbitražne odločbe v drugi državi članici tako, da se ta najprej preoblikuje v sodno odločbo in nato sodišča druge države članice zaprosi za izvršitev te odločbe v skladu s poglavjem III te uredbe.(42)

50.      Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen scenarij. Ne gre za poskus priznanja ali izvršitve angleške sodne odločbe, izdane v skladu s členom 66 zakona o arbitraži iz leta 1996, v drugi državi članici. V obravnavani zadevi gre za učinek take sodne odločbe v okoliščinah, v katerih je ta odločba nezdružljiva s sodno odločbo iz druge države članice, katere priznanje in izvršitev se zahtevata v Angliji in Walesu.

51.      Postavlja se torej vprašanje, ali ta scenarij spada pod primer iz člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

52.      Tako kot klub, Združeno kraljestvo in Komisija menim, da sodna odločba, izdana na podlagi člena 66 zakona o arbitraži iz leta 1996, očitno šteje za „sodno odločbo“, izdano v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, v smislu člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001, in sicer iz treh razlogov.

53.      Prvič, v členu 32 Uredbe št. 44/2001 je pojem „sodna odločba“ opredeljen zelo široko.(43) Ta opredelitev se uporablja za vse določbe te uredbe, ki vsebujejo ta pojem,(44) vključno s členom 34, točka 3.

54.      Drugič, Sodišče je v točki 17 sodbe Solo Kleinmotoren odločilo, da mora akt za to, da bi se lahko štel za „sodno odločbo“ v smislu Bruseljske konvencije, „izdati sodni organ države pogodbenice, ki na podlagi lastne presoje odloča o sporu med strankama“.(45)

55.      Sodna odločba, izdana na podlagi člena 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, v celoti izpolnjuje te pogoje. Iz opisa postopka, v katerem angleška sodišča v skladu s členom 66 zakona o arbitraži iz leta 1996 izdajo sodno odločbo, s katero se uveljavi arbitražna odločba, ki je podan v predložitveni odločbi, izhaja, da ne gre za samodejno oziroma zgolj formalno potrditev arbitražne odločbe. Sodišče obravnava trditve in razsoja o vrsti vsebinskih vprašanj, kot so pristojnost arbitra, ali je izdaja sodne odločbe v interesu pravičnosti (s premisleki o tem, ali je praktično in koristno ugoditi sklepu), vprašanja javnega reda in interesi tretjih oseb. Sodišče lahko za odločitev o teh vprašanjih odredi preiskavo in presojo različnih dejanskih in pravnih vprašanj.(46) Iz tega izhaja, da lahko sodišče, ki odloča o predlogu na podlagi člena 66, razsodi o pomembnih vsebinskih vprašanjih med strankama, in sicer tudi, če se ne ujemajo z vprašanji ali problematiko, o katerih je odločilo arbitražno sodišče in so zajeti v arbitražni odločbi.

56.      Zdi se tudi, kot pravilno poudarjata Združeno kraljestvo in Komisija v pisnih stališčih, da pristojnost za odločitev o izdaji odločbe v smislu arbitražne odločbe ne izhaja iz te odločbe ali dogovora strank o predložitvi spora arbitraži, temveč iz pristojnosti, ki je bila za to podeljena angleškemu sodišču in ki zajema reševanje vsebinskih vprašanj med strankama. V nasprotju s trditvami nemške in francoske vlade angleško sodišče ni v enakem položaju kot sodišče, ki ratificira poravnavo, sklenjeno med strankama, za kar je šlo v okoliščinah, v katerih je bila izdana sodba Solo Kleinmotoren, v kateri je Sodišče ugotovilo, da so „[s]odne poravnave v bistvu pogodbene, saj je njihova vsebina odvisna predvsem od volje strank“.(47) Kot je pravilno navedeno v pisnem stališču Komisije, arbitražna odločba ni izraz sporazuma med strankama o vprašanjih, ki jih zajema, temveč je odločitev o sporu glede teh vprašanj.

57.      Tretjič, strinjam se s pisnima stališčema kluba in Združenega kraljestva, ko trdita, da dejstvo, da sodna odločba, sprejeta na podlagi člena 66 zakona o arbitraži iz leta 1996, ne obravnava vseh vprašanj, obravnavanih pred arbitražnim sodiščem, ne preprečuje, da bi šlo za „sodno odločbo“ v smislu člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001.(48) Zlasti se ne zahteva, da sodišče odloči o vseh vsebinskih elementih spora, da bi izdalo sodbo, ki izpolnjuje cilje te določbe. V sodbi Gambazzi je Sodišče na primer odločilo, da za to, da se odločbe lahko opredelijo kot „sodne odločbe“, zadostuje, da gre za „sodne odločbe, ki so bile ali bi lahko bile […] v državi izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave“.(49) V tej zadevi se je zamudna sodna odločba, ki jo je izdalo angleško sodišče, ko je bila tožena stranka zaradi neizvršitve sodne odredbe izključena iz postopka, štela za „sodno odločbo“, ne glede na to, da sodišče ni vsebinsko preučilo zahtevkov tožeče stranke, temveč je preizkus omejilo na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodne odločbe.

58.      Res je, da je v angleški različici točke 17 sodbe Solo Kleinmotoren(50) pred besedno zvezo „spor med strankama“ uporabljen določni člen. Vendar je iz točke 21 te sodbe, ki napotuje na „sporno vprašanje“ med strankama, in iz različice točke 17 v jeziku postopka, to je v nemščini, razvidno, da določni člen v angleški različici ni bil uporabljen s posebnim namenom.(51)

59.      Strinjam se tudi s stališčem kluba, nemške vlade(52), Združenega kraljestva in Komisije, da se člen 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 uporablja za vsako nezdružljivo sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, ne glede na to, ali njen predmet spada na stvarno področje uporabe Uredbe št. 44/2001. Povedano drugače, izključitev arbitraže na podlagi člena 1(2)(d) te uredbe ne izključuje takih sodnih odločb s področja uporabe člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

60.      Člen 1(2) Uredbe št. 44/2001 ni odločilen za presojo, ali sodna odločba na podlagi člena 34, točka 3, te uredbe spada na področje uporabe te uredbe, in sicer iz preprostega razloga, ker so bile te določbe sprejete za drugačne namene in uresničujejo drugačne cilje.

61.      Kar zadeva namen in cilje člena 1(2) Uredbe št. 44/2001, ko je „sodna odločba“, kakor je opredeljena v členu 32 te uredbe, vključena na stvarno področje uporabe te uredbe, jo je mogoče vzajemno priznati in se tako lahko izvrši v drugi jurisdikciji. Če sprejmemo opis, na katerega se opira klub: „Člen 1 se nanaša na uporabo Uredbe v postopku, ki je v primeru predloga za izvršitev v okviru poglavja III določena s predmetom sodne odločbe, ki jo je treba izvršiti (v obravnavani zadevi španska sodna odločba)“, in „[k]o se ugotovi, da se Uredba uporablja v okviru tega postopka, člen 1 nima več nobene vloge“.

62.      Kot poudarjajo klub, nemška vlada, Združeno kraljestvo in Komisija, ima člen 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 drugačen namen in drugačne cilje, in sicer zaščititi celovitost notranjega pravnega reda države članice in zagotoviti, da njen družbeni red ni moten s tem, da se ji naloži priznanje tuje sodne odločbe, ki ni združljiva z odločbo njenih sodišč. V poročilu P. Jenarda je bilo to opredeljeno kot temeljno načelo v Bruseljski konvenciji.(53) Sodišče je to načelo navedlo v podporo svojemu razlogovanju v sodbi Solo Kleinmotoren(54). Razlaga člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 tako temelji na zahtevi, da družbeni red države članice, v kateri se zahteva priznanje, ne sme biti moten.(55)

63.      Ker je izključitev nekaterih zadev s stvarnega področja uporabe Uredbe št. 44/2001 povzročila tveganje nezdružljivih sodnih odločb, je bilo treba sprejeti pravila, ki urejajo te okoliščine. To tveganje na področju arbitraže je izrecno priznano v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca M. Darmona v zadevi Rich in generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Allianz in Generali Assicurazioni Generali(56). V skladu s členom 1(2) Uredbe št. 44/2001 se šteje, da številne pomembne zadeve ne spadajo na njeno področje uporabe, vključno z osebnim stanjem in poslovno sposobnostjo fizičnih oseb, oporokami in dedovanjem, stečajem, insolventnostjo in socialno varnostjo. Zato se strinjam s trditvami kluba, nemške vlade, Združenega kraljestva in Komisije, da bi bila družbeni red in notranji pravni red držav članic resno motena, če bi bila njihova sodišča dolžna zanemariti sodne odločbe v vseh zadevah, ki so jih v okviru pristojnosti izdala druga sodišča iste države članice in ki so morda postale pravnomočne, v korist – morebiti poznejše – sodne odločbe sodišča druge države članice, ki odloča o istem vprašanju. Ker ni jasnih določb, ki bi temu nasprotovale, je razumno sklepati, da zakonodajalec Unije ni nameraval sprejeti določb, ki bi tako moteče vplivale na družbeni red v državah članicah.

64.      Iz sodbe Sodišča Hoffmann(57) je tudi jasno razvidno, da je treba sodno odločbo, ki jo izda sodišče države, v kateri se zahteva priznanje tuje sodne odločbe, ustrezno upoštevati, ne glede na to, da predmet te prve sodne odločbe ne spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001. V zadevi Hoffmann je bilo z nemško sodno odločbo možu naloženo, da plačuje preživnino svoji ženi, od katere se je ločil v Nemčiji. Nato je pri nizozemskem sodišču pridobil sklep o razvezi zakonske zveze, ki v Nemčiji ni bil priznan. Bruseljska konvencija je takrat izključevala osebna stanja fizičnih oseb, vendar je vključevala plačevanje preživnine zakoncu. V okviru postopka za izvršitev nemške sodne odločbe na Nizozemskem je bilo Sodišče vprašano, ali bi bilo treba izvršitev zavrniti na podlagi člena 27(3) Bruseljske konvencije(58), ker ta sodna odločba ni združljiva z nizozemskim sklepom o razvezi zakonske zveze. Sodišče je odločilo, da bi moralo nizozemsko sodišče zavrniti izvršitev nemške odločbe. Med drugim je ugotovilo, da „imata sporni sodni odločbi medsebojno izključujoče se pravne posledice“ in da bi bilo „[t]ujo sodno odločbo, ki nujno predpostavlja obstoj zakonskega razmerja, […] namreč treba izvršiti, čeprav je bilo to razmerje razvezano s sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi, v kateri se zahteva izvršitev“.(59)

65.      Strinjam se s Komisijo, da stališče, ki ga je Sodišče sprejelo v sodbi Hoffmann(60), izpolnjuje zahteve sistema sodne pristojnosti, ki je bil določen z Uredbo št. 44/2001, ker olajšuje veljavnost sodnih odločb v jurisdikcijah, v katerih so bile izdane. Nemška sodna odločba in nizozemski sklep o razvezi zakonske zveze nista mogla obstajati v istem pravnem sistemu. Če bi Bruseljska konvencija dopuščala takšno stanje, bi to ogrozilo družbeni red na Nizozemskem.(61) Ker za namene te analize ni razloga za razlikovanje med različnimi izjemami iz člena 1(2) Uredbe št. 44/2001, poleg tega ni pomembno, da se zadeva Hoffmann ne nanaša na člen 1(2)(d).

66.      Prav tako me prepriča trditev kluba, Združenega kraljestva in Komisije, da bi razlaga člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001, v skladu s katero nacionalne sodne odločbe za izvršitev arbitražnih odločb, kot je sporna sodna odločba na podlagi člena 66(2), ne bi spadale na področje uporabe te določbe, povzročila vsaj dve nepravilnosti.

67.      Prvič, v skladu s členom 34, točka 4, Uredbe št. 44/2001 lahko sodna odločba, ki je bila predhodno izdana v tretji državi in ki po definiciji ne spada na področje uporabe te uredbe, nasprotuje priznanju kasnejše nezdružljive sodne odločbe, ki je bila izdana v državi članici, ki ni država članica, v kateri se zahteva priznanje. Po drugi strani pa nezdružljiva sodna odločba, izdana v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, katere predmet ne bi spadal na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, ne bi imela takega učinka. Na primer, s sodno odločbo, ki bi jo izdalo sodišče v Boliviji, to je tretji državi, bi bilo mogoče preprečiti priznanje sodne odločbe, ki bi jo izdalo sodišče na Irskem, ki je država članica, v Franciji, drugi državi članici, medtem ko se na sodno odločbo francoskega sodišča ne bi bilo mogoče sklicevati, zato da se prepreči priznanje irske sodne odločbe v Franciji.

68.      Drugič, tuja arbitražna odločba bi bila v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje, nadrejena domači arbitražni odločbi, ki bi jo izvršila sodišča te države članice. Če država članica prizna tujo arbitražno odločbo na podlagi Newyorške konvencije iz leta 1958, se posledično ne more sklicevati na Uredbo št. 44/2001, da bi izvršila sodno odločbo države članice, ki je v nasprotju s to tujo arbitražno odločbo. Domača arbitražna odločba, izvršena s sodno odločbo v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, bi bila v podrejenem položaju, saj ne bi uživala niti statusa arbitražne odločbe iz Newyorške konvencije iz leta 1958(62) niti varstva iz člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001. V obravnavani zadevi, če sodna odločba na podlagi člena 66 ne bi nasprotovala izvršitvi španske sodne odločbe v Angliji, bi bila arbitražna odločba brez pravnih učinkov v jurisdikciji sedeža arbitraže, medtem ko bi jo bilo v drugi državi članici kljub temu mogoče izvršiti prednostno pred špansko sodno odločbo. Vzemimo primer, ki ga je Komisija navedla v pisnem stališču. Če francoska sodišča menijo, da morajo na podlagi Newyorške konvencije iz leta 1958 priznati arbitražno odločbo, Uredba št. 44/2001 ne bi preprečevala izvršitve arbitražne odločbe v Franciji in francoska sodišča ne bi bila dolžna priznati španske sodne odločbe, če je ta nezdružljiva z arbitražno odločbo.

69.      Skratka, strinjam se s klubom, Združenim kraljestvom in Komisijo, da lahko sodna odločba, izdana na podlagi člena 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, pomeni „sodno odločbo, izdano […] v državi članici, v kateri se zahteva priznanje“ v smislu člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ne glede na to, da ne spada na stvarno področje uporabe te uredbe.

70.      Predlagam torej, naj Sodišče na prvo in drugo vprašanje odgovori, da sodna odločba, izdana v smislu arbitražne odločbe v skladu s členom 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, lahko pomeni upoštevno „sodno odločbo“ države članice, v kateri se zahteva priznanje, za namene člena 34, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ne glede na to, da taka sodna odločba na podlagi člena 1(2)(d) navedene uredbe ne spada na njeno področje uporabe.

C.      Tretje vprašanje

71.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali bi se lahko v primeru, da Sodišče ugotovi, da se člen 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ne uporablja, sklicevalo na njen člen 34, točka 1, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev sodne odločbe druge države članice zaradi obstoja predhodne domače arbitražne odločbe ali sodne odločbe, ki jo je v smislu arbitražne odločbe izdalo sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali bi se v takih okoliščinah lahko sklicevalo na člen 34, točka 1, ali pa so v členu 34, točki 3 in 4, izčrpno določeni razlogi, na podlagi katerih je mogoče zavrniti priznanje ali izvršitev zaradi pravnomočnosti in/ali nezdružljivosti.

72.      Glede na odgovor, ki ga Sodišču predlagam na prvi dve vprašanji ter s katerim so razrešena vprašanja, ki se postavljajo v postopku v glavni stvari, in s katerim se predložitvenemu sodišču omogoča rešitev nasprotja med sodno odločbo na podlagi člena 66 in špansko sodno odločbo, menim, da na tretje vprašanje ni treba odgovoriti. Vendar bom zaradi izčrpnosti in ob upoštevanju možnosti, da bi Sodišče lahko zavzelo drugačno stališče, kar zadeva predlagani odgovor na prvi dve vprašanji, na kratko obravnaval tudi tretje vprašanje.

73.      V skladu s sodno prakso Sodišča je treba člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati ozko, saj pomeni oviro za uresničevanje enega temeljnih ciljev te uredbe. Zato se sme uporabiti le v izjemnih primerih.(63) Čeprav lahko države članice na podlagi pridržka iz člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 načeloma prosto določajo zahteve javnega reda, ta uredba opredeljuje obseg tega pojma.(64) Zato mora Sodišče, čeprav njegova naloga ni opredeliti vsebine javnega reda v državi članici, kljub temu preveriti meje, znotraj katerih lahko sodišča te države članice ta pojem uporabijo, da bi zavrnila priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice.(65)

74.      Iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da je sklicevanje na javni red predvideno le, če bi priznanje ali izvršitev sodne odločbe, ki je bila izdana v drugi državi članici, pomenila očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno, ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.(66) V sodbi Hoffmann(67) je Sodišče odločilo, da je sklicevanje na javni red, ki ga je mogoče uporabiti le v izjemnih primerih, vsekakor izključeno, kadar se postavlja vprašanje združljivosti tuje sodne odločbe z nacionalno sodno odločbo. Vprašanje je tako treba rešiti na podlagi člena 27, točka 3, Bruseljske konvencije.(68)

75.      Napotiti je mogoče tudi na poročilo P. Jenarda(69), v katerem je bilo ugotovljeno, da se „primer, ko je tuja sodna odločba nezdružljiva s sodno odločbo nacionalnega sodišča, v obstoječih konvencijah obravnava bodisi kot vprašanje javnega reda […] bodisi je urejen s posebno določbo“. V poročilu je navedeno, da bi „obravnavanje tega kot vprašanja javnega reda pomenilo nevarnost, da bi se pojem javnega reda razlagal preširoko“.

76.      Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec N. Wahl v sklepnih predlogih v zadevi Salzgitter Mannesmann Handel, so točke 2, 3 in 4 člena 43 Uredbe št. 44/2001 lex specialis glede na točko 1 člena 34, ki je splošna. Če upoštevne preudarke glede javnega reda obravnavajo druge izjeme, se zadnjenavedena določba ne uporablja.(70)

77.      Zato se strinjam s trditvijo francoske vlade, da je zakonodajalec Unije s členom 34, točki 3 in 4, Uredbe št. 44/2001 nameraval izčrpno urediti vprašanje pravnomočnosti in/ali nezdružljivosti, s čimer je izključil možnost sklicevanja na pojem javnega reda v tem okviru. Iz tega izhaja, da Sodišče ne bi smelo sprejeti široke razlage člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ki bi omejevala učinkovitost točk 3 in 4 tega člena ali omogočala izogibanje pogojem, določenim v teh točkah.

78.      Če bi Sodišče ugotovilo, da se člen 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ne uporablja za okoliščine iz tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, torej predlagam, naj odloči, da se predložitveno sodišče ne more sklicevati na člen 34, točka 1, te uredbe, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev sodne odločbe druge države članice zaradi obstoja predhodne domače arbitražne odločbe ali sodne odločbe, ki jo je v smislu arbitražne odločbe izdalo sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, in da so v členu 34, točki 3 in 4, Uredbe št. 44/2001 izčrpno določeni razlogi, na podlagi katerih je mogoče zavrniti priznanje ali izvršitev zaradi pravnomočnosti in/ali nezdružljivosti.

VI.    Predlog

79.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Commercial Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (senat za gospodarske zadeve), Združeno kraljestvo), odgovori:

Sodna odločba, izdana v smislu arbitražne odločbe v skladu s členom 66(2) zakona o arbitraži iz leta 1996, lahko pomeni upoštevno „sodno odločbo“ države članice, v kateri se zahteva priznanje, za namene člena 34, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na to, da taka sodna odločba na podlagi člena 1(2)(d) navedene uredbe ne spada na njeno področje uporabe.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42. Z Uredbo št. 44/2001 je bila razveljavljena in nadomeščena Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1978, L 304, str. 36; prečiščeno besedilo v UL 1998, C 27, str. 1). Ta uredba pa je bila nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1). Člen 66(1) Uredbe št. 1215/2012 določa, da se zadnjenavedena uredba „uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene na dan 10. januarja 2015 ali po tem“. Ker se je postopek, iz katerega izhaja ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, začel pred tem datumom, se zanj ratione temporis uporablja Uredba št. 44/2001. Cilj Uredbe št. 44/2001 je tako kot že cilj njene predhodnice, Bruseljske konvencije, urediti sodno pristojnost za reševanje civilnih in gospodarskih sporov v razmerjih med državami članicami ter olajšati priznavanje in izvrševanje sodnih odločb.


3      Zbirka pogodb Združenih narodov (UNTS), zvezek 330, str. 3.


4      Umestna je izjava generalnega pravobranilca M. Watheleta v točki 91 sklepnih predlogov v zadevi Gazprom (C‑536/13, EU:C:2014:2414): „Res je, da se bo [Uredba št. 1215/2012] začela uporabljati šele od 10. januarja 2015, vendar […] menim, da bi jo v obravnavani zadevi Sodišče moralo upoštevati, saj glavna novost te uredbe, ki povzema izključitev arbitraže s svojega področja uporabe, ni toliko v besedilu določbe, ampak v njeni uvodni izjavi 12, ki dejansko – malce na način retroaktivnega zakona o razlagi – pojasnjuje, kako je to izključitev treba in bi jo bilo treba vedno razlagati.“


5      https://www.legislation.gov.uk/ukpga/1996/23/contents


6      BOE št. 281 z dne 24. novembra 1995, str. 33987 (španski kazenski zakonik).


7      Predložitveno sodišče navaja, da je zavarovanje P&I oblika vzajemnega zavarovanja odgovornosti, ki ga zagotavljajo klubi P&I v korist svojih članov ladjarjev v zvezi z obveznostmi do tretjih oseb, ki izhajajo iz uporabe in obratovanja njihovih plovil. Vključuje lahko kritje za onesnaženje v zvezi z odgovornostjo do tretjih oseb v primeru onesnaženja. Klub je bil tudi zavarovatelj lastnikov plovila za namen njihove ločene obveznosti iz obveznega zavarovanja na podlagi Mednarodne konvencije o civilni odgovornosti za škodo, povzročeno z onesnaženjem z nafto. Klub je ob sklicevanju na to konvencijo oškodovancem na tej podlagi izplačal odškodnino do višine, določene v tej konvenciji.


8      Predložitveno sodišče navaja, da po angleškem pravu klavzule „plačaj, nato plačamo mi“ pomenijo odložni pogoj za kakršno koli izterjavo zneskov na podlagi zavarovalne pogodbe, bodisi s strani pogodbenih strank bodisi s strani tretjih oseb, ki uveljavljajo pogodbene pravice druge osebe. Preden lahko zavarovanec, v tem primeru lastniki, od zavarovateljev zahteva povračilo teh zneskov, mora najprej plačati celoten znesek te obveznosti. Takšne klavzule so po angleškem pravu izvršljive v skladu s svojimi pogoji. Oseba, ki želi izkoristiti to zavarovalno kritje, kot je žrtev razlitja nafte, mora po angleškem pravu nositi breme te pogodbe, vključno z vsemi arbitražnimi klavzulami in klavzulami o izbiri prava.


9      Arbitražno sodišče je špansko državo pozvalo, naj sodeluje v postopku, in ji v vseh fazah postopka vročilo vse dokumente.


10      Navedena sklep in sodbo v nadaljevanju skupaj imenujem „sodna odločba na podlagi člena 66“.


11      Španska država in klub sta bila edini stranki v okviru predloga za izdajo sklepa o registraciji.


12      UL 2020, L 29, str. 7. V skladu s členom 86(3) tega sporazuma se šteje, da so bili predlogi za sprejetje predhodne odločbe vloženi, ko tajništvo Sodišča registrira pisanje, s katerim se začne ta postopek.


13      Sodba z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale (C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točka 46).


14      Sodbi z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility (C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 32), in z dne 21. septembra 2016, Etablissements Fr. Colruyt (C‑221/15, EU:C:2016:704, točka 15).


15      Sodba z dne 18. julija 2013, Consiglio Nazionale dei Geologi (C‑136/12, EU:C:2013:489, točka 31).


16      Sodba z dne 21. julija 2011, Kelly (C‑104/10, EU:C:2011:506, točka 65).


17      Sodba z dne 13. decembra 2018, Touring Tours und Travel in Sociedad de Transportes (C‑412/17 in C‑474/17, EU:C:2018:1005, točka 41 in navedena sodna praksa).


18      Sodba z dne 4. februarja 1988 (145/86, EU:C:1988:61, točka 22). Glej tudi sodbo z dne 6. junija 2002, Italian Leather (C‑80/00, EU:C:2002:342, točka 40).


19      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2002, Italian Leather (C‑80/00, EU:C:2002:342, točka 44), in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Italian Leather (C‑80/00, EU:C:2002:107, točka 54).


20      Sodba z dne 20. januarja 1994 (C‑129/92, EU:C:1994:13).


21      Kot je generalna pravobranilka J. Kokott navedla v sklepnih predlogih v zadevi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (C‑185/07, EU:C:2008:466, točki 28 in 29), se je pri opredelitvi pojma „arbitraža“ mogoče sklicevati tako na pripravljalna gradiva za Bruseljsko konvencijo kot na sodno prakso Sodišča.


22      B. Hess, T. Pfeiffer in P. Schlosser, Report on the Application of Regulation Brussels I in the Member States (študija JLS/C4/2005/03), Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg, september 2007, točki 106 in 107. To poročilo je bilo pripravljeno na zahtevo Komisije v okviru postopka iz člena 73 Uredbe št. 44/2001 za olajšanje reforme te uredbe.


23      P. Jenard, Poročilo h Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1979, C 59, str. 1, str. 13).


24      D. I. Evrigenis in K. D. Kerameus, Poročilo o pristopu Helenske republike k Sporazumu ES o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1986, C 298, str. 1, točka 35).


25      P. Schlosser, Poročilo k Sporazumu o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske h Konvenciji o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter k Protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča (UL 1979, C 59, str. 71, točka 61).


26      Poročilo Heidelberg (navedeno v opombi 22, točka 106).


27      Prav tam.


28      Sodba z dne 25. julija 1991 (C‑190/89, EU:C:1991:319, točki 17 in 18).


29      Generalni pravobranilec P. Léger v točki 51 sklepnih predlogov (C‑391/95, EU:C:1997:288) navaja, da je bil „cilj […] preprečiti, da bi Bruseljska konvencija podvajala že obstoječe ali prihodnje mednarodne določbe“.


30      Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott (C‑185/07, EU:C:2008:466, točka 46).


31      Kot je navedeno v členu 73(2) Uredbe št. 1215/2012, ki določa, da njene določbe ne vplivajo na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958.


32      Poročilo Heidelberg (navedeno v opombi 22, točka 106).


33      „Bruseljska konvencija se ne uporablja za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb […]; ne uporablja se za določanje pristojnosti sodišč v sporih v zvezi z arbitražo – na primer za postopke za razveljavitev arbitražne odločbe; in nazadnje se ne uporablja za priznavanje sodnih odločb, izdanih v takih postopkih.“ (poročilo P. Jenarda, navedeno v opombi 23, str. 13).


34      Kot so „imenovanje ali razrešitev arbitrov, določitev kraja arbitraže, podaljšanje roka za izdajo odločb ali predhodno odločanje o vsebinskih vprašanjih, kot je predvideno v angleškem pravu v postopku, imenovanem ,statement of a special case‘ […]“ (poročilo P. Schlosserja, navedeno v opombi 25, točka 64).


35      Prav tam.


36      Prav tam (točka 65). Podobno je v uvodni izjavi 12 Uredbe št. 1215/2012 pojasnjeno, da se njene določbe ne uporabljajo za tožbe ali sodne odločbe v zvezi z razveljavitvijo, pregledom, priznavanjem in izvrševanjem arbitražne odločbe ali pravnim sredstvom zoper to odločbo.


37      Poročilo D. I. Evrigenisa in K. D. Kerameusa (navedeno v opombi 24, točka 35). Napotiti je mogoče tudi na poročilo Heidelberg (navedeno v opombi 22), v katerega točki 106 je navedeno, da člen 1(2)(d) Uredbe št. 44/2011 v celoti izključuje ne le arbitražne postopke, temveč tudi postopke pred državnimi sodišči, ki so povezani z arbitražo, ne glede na to, ali gre za nadzorne, podporne ali izvršilne postopke.


38      Sodba z dne 25. julija 1991 (C‑190/89, EU:C:1991:319, točka 18). V tej zadevi je bilo Sodišče pozvano, naj ugotovi, ali se izključitev arbitraže iz Bruseljske konvencije nanaša tudi na postopke, ki potekajo pred nacionalnim sodiščem, in – če je tako – ali se ta izključitev uporablja tudi, kadar se v teh postopkih postavi predhodno vprašanje o obstoju ali veljavnosti arbitražnega sporazuma. Glej tudi sodbo z dne 17. novembra 1998, Van Uden (C‑391/95, EU:C:1998:543, točka 31), in sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (C‑185/07, EU:C:2008:466, točki 45 in 47).


39      Prav tam (točka 26). Glej tudi poročilo P. Jenarda (navedeno v opombi 23), str. 10.


40      Sodba z dne 17. novembra 1998 (C‑391/95, EU:C:1998:543, točki 33 in 34).


41      Sodba z dne 13. maja 2015 (C‑536/13, EU:C:2015:316).


42      Glej v tem smislu Hartley, T., „Arbitration and the Brussels I Regulation – Before and After Brexit“, Journal of Private International Law, 2021, zvezek 17, št. 1, str. 72. Glej tudi izpeljavo v točki 60 teh sklepnih predlogov.


43      Glej opredelitev, navedeno v točki 5 teh sklepnih predlogov.


44      Glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 1994, Solo Kleinmotoren (C‑414/92, EU:C:1994:221, točki 15 in 20). Člen 25 Bruseljske konvencije, ki je razložen v tej sodbi, ima enako vsebino kot člen 32 Uredbe št. 44/2001.


45      Prav tam (točka 17).


46      V obravnavani zadevi je šlo za sedemdnevno sojenje, med katerim so bili izvedeni dokazi skupaj z izvedenskim mnenjem o španskem pravu. Glej točko 20 teh sklepnih predlogov.


47      Sodba z dne 2. junija 1994 (C‑414/92, EU:C:1994:221, točka 18).


48      Predložitveno sodišče se v predložitveni odločbi sprašuje, ali se sodna odločba, sprejeta na podlagi člena 66 zakona o arbitraži iz leta 1996, šteje za „sodno odločbo“, če je nacionalno sodišče odločilo o nekaterih, vendar ne o vseh vsebinskih vprašanjih, ki so predmet spora med strankama in ki jih je obravnavalo arbitražno sodišče.


49      Sodba z dne 2. aprila 2009 (C‑394/07, EU:C:2009:219, točka 23). V tem primeru se je španska država podredila pristojnosti angleškega sodišča, postopek, ki je privedel do sodne odločbe na podlagi člena 66, pa je bil kontradiktoren.


50      Sodba z dne 2. junija 1994 (C‑414/92, EU:C:1994:221).


51      V nemški različici točke 17 je navedeno: „über […] Streitpunkte“. Glej tudi francosko („sur des points litigieux“) in italijansko („su questioni controverse“) različico te točke.


52      Nemška vlada nazadnje meni, da odločbe sodišč države članice, v kateri se zahteva priznanje, ki so povezane z domačimi arbitražnimi postopki, ne spadajo na področje uporabe člena 34, točka 3 Uredbe št. 44/2001.


53      Poročilo P. Jenarda (navedeno v opombi 24), str. 45: „družbeni red v državi bi bil moten, če bi se bilo mogoče sklicevati na dve nasprotujoči si sodbi“.


54      Sodba z dne 2. junija 1994 (C‑414/92, EU:C:1994:221, točka 21).


55      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Italian Leather (C‑80/00, EU:C:2002:107, točka 53).


56      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Darmona (C‑190/89, EU:C:1991:58, točka 102) in sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott (C‑185/07, EU:C:2008:466, točke od 70 do 73).


57      Sodba z dne 4. februarja 1988 (145/86, EU:C:1988:61).


58      Predhodnik člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001.


59      Sodba z dne 4. februarja 1988, Hoffmann (145/86, EU:C:1988:61, točka 24).


60      Prav tam.


61      Enako stališče je izraženo tudi v pravni literaturi. Glej na primer Hartley (navedeno v opombi 42 teh sklepnih predlogov): „[…] v sodbi Hoffmann smo videli, […] da lahko sodna odločba, ki ne spada na področje uporabe Uredbe (ali Konvencije), kljub temu predstavlja oviro za priznanje ali izvršitev sodne odločbe iz druge države članice. To je smiselna rešitev. Z vidika danega pravnega sistema je nasprotje med dvema sodnima odločbama enako nesprejemljivo, tudi če ena sodna odločba ne spada na področje uporabe Bruseljske uredbe: pomembno je, da sta obe sodni odločbi veljavni v zadevnem pravnem sistemu.“


62      V skladu s členom I(1) Newyorške konvencije iz leta 1958 se ta konvencija uporablja le za priznavanje zgolj arbitražnih odločb, izdanih na ozemlju države, ki ni država, v kateri se zahteva priznanje odločbe.


63      Sodba z dne 25. maja 2016, Meroni (C‑559/14, EU:C:2016:349, točka 38 in navedena sodna praksa).


64      Prav tam (točka 39 in navedena sodna praksa).


65      Prav tam (točka 40 in navedena sodna praksa).


66      Prav tam (točka 42 in navedena sodna praksa).


67      Sodba z dne 4. februarja 1988 (145/86, EU:C:1988:61, točka 21).


68      Predhodnika člena 34, točka 3, Uredbe št. 44/2001.


69      Poročilo P. Jenarda (navedeno v opombi 23), str. 45.


70      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla (C‑157/12, EU:C:2013:322, točka 30).