SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 11. junija 2019(*)
„Raziskave in tehnološki razvoj – Okvirni program za raziskave in inovacije (2014–2020) – Razpisi za zbiranje predlogov in povezane dejavnosti na podlagi delovnega programa ERC za leto 2016 – Odločba ERCEA o zavrnitvi vloge za nepovratna sredstva kot neupravičene – Upravna pritožba pred Komisijo – Zavrnitev zaradi molka organa – Delna nedopustnost – Izrecna zavrnilna odločba – Pravica do učinkovitega sodnega varstva“
V zadevi T‑478/16,
Regine Frank, stanujoča v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopa S. Conrad, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo R. Lyal, L. Mantl in B. Conte, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, na eni strani, odločbe Komisije z dne 17. junija 2016 in, na drugi strani, odločbe Komisije z dne 16. septembra 2016, s katerima je bila zaradi molka organa oziroma izrecno zavrnjena upravna pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 22(1) Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 235),
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in I. Ulloa Rubio, sodnik,
sodna tajnica: N. Schall, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 31. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
I. Pravni okvir
1 Okvirni program za raziskave in inovacije – Obzorje 2020 (v nadaljevanju: okvirni program Obzorje 2020) je bil vzpostavljen na podlagi členov 173 in 182 PDEU z Uredbo (EU) št. 1290/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o pravilih za sodelovanje v okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020) - Obzorje 2020 ter za razširjanje njegovih rezultatov in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1906/2006 (UL 2013, L 347, str. 81) in z Uredbo (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) - Obzorje 2020 in razveljavitvi Sklepa št. 1982/2006/ES (UL 2013, L 347, str. 104).
2 Evropska komisija je nekatere naloge pri upravljanju okvirnega programa Obzorje 2020 podelila Izvajalski agenciji Evropskega raziskovalnega sveta (ERCEA) v skladu s členom 6 Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 235).
3 Med nalogami, ki jih je Komisija podelila ERCEA, je financiranje projektov s področja „Odlična znanost“, to je področja, ki je predvideno s Sklepom Sveta z dne 3. decembra 2013 o vzpostavitvi posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi odločb 2006/971/ES, 2006/972/ES, 2006/973/ES, 2006/974/ES in 2006/975/ES (2013/743/EU) (UL 2013, L 347, str. 965).
4 Za leto 2016 so bili merila za izbor in postopki ocenjevanja vlog za nepovratna sredstva opredeljeni v delovnem programu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC).
5 Postopek predložitve in ocenjevanja vlog za nepovratna sredstva je določen s Sklepom Komisije C(2014) 2454 z dne 15. aprila 2014 o pravilih ERC glede predložitve predlogov in povezanih postopkov ocenjevanja, izbora in dodeljevanja v zvezi s posebnim programom za izvajanje okvirnega programa Obzorje 2020, kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2015) 4975 z dne 23. julija 2015 (v nadaljevanju: pravila ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog).
6 Postopek predložitve in ocenjevanja vlog za nepovratna sredstva je podrobneje določen v točkah od 2.1 do 2.5 pravil ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog.
7 V skladu s točko 2.2 pravil ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog mora vloge za nepovratna sredstva vložiti glavni raziskovalec v imenu institucije gostiteljice. Institucija gostiteljica ima funkcijo uradnega prosilca in sopogodbenika ERCEA pri sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev, ki bo sklenjen.
8 Da je prijava dopustna, ji mora biti ob predložitvi in najpozneje pred iztekom roka za predložitev vlog za nepovratna sredstva priloženo zlasti pismo institucije gostiteljice o soglasju. Nepopolni predlogi morajo biti razglašeni za neupravičene.
9 Da bi bila vloga za nepovratna sredstva ocenjena, mora poleg tega izpolnjevati vsa merila za upravičenost in dopustnost, določena v delovnem programu ERC 2016.
10 To v skladu z delovnim programom ERC 2016 med drugim velja za razvrstitev prijave, vložene leta 2014 ali 2015, v kategorijo C, pri čemer ta razvrstitev ovira vložitev nove vloge za nepovratna sredstva za delovni program ERC 2016 (v nadaljevanju: omejevalna klavzula).
11 Kandidati so v skladu s členom 20(2)(a) Uredbe št. 1290/2013 o rezultatu znanstvene ocene njihove prijave obveščeni najpozneje pet mesecev od zadnjega dne za predložitev popolnih predlogov.
12 Na podlagi člena 16 Uredbe št. 1290/2013 je lahko ocenjevanje prijave predmet pregleda.
13 Na podlagi člena 17 Uredbe št. 1290/2013 lahko vsak kandidat vloži pritožbo v zvezi s svojim sodelovanjem v okvirnem programu Obzorje 2020.
14 Za zavrnilne odločbe, ki jih sprejmejo izvajalske agencije, člen 22, od (1) do (5), Uredbe št. 58/2003 določa preverjanje zakonitosti, ki ga opravi Komisija:
„1. Zoper vsako dejanje izvajalske agencije, ki povzroči škodo tretjemu, se lahko vsakdo, ki ga to neposredno in posamično zadeva, ali država članica obrne na Komisijo zaradi preverjanja njegove zakonitosti.
Upravno pritožbo se vloži pri Komisiji v roku enega meseca od dneva, ko prizadeta stranka ali zadevna država članica izve za sporno dejanje.
Potem ko Komisija sliši argumente, ki jih navedejo prizadeta stranka ali zadevna država članica in izvajalska agencija, odloči o upravni pritožbi v roku dveh mesecev od dneva njene vložitve. Brez poseganja v obveznost Komisije, da na pritožbo pisno odgovori in svojo odločitev utemelji, se molk Komisije v tem roku šteje za zavrnitev pritožbe.
[…]
5. Zoper izrecno odločitev o zavrnitvi upravne pritožbe oz. zoper molk Komisije se lahko v skladu s členom [263 PDEU] pred Sodiščem vloži tožba na razveljavitev.“
II. Dejansko stanje
15 Komisija je 1. avgusta 2015 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo, naslovljeno „Razpisi za zbiranje predlogov in povezane dejavnosti na podlagi delovnega programa Evropskega raziskovalnega sveta za leto 2016 v okviru okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) Obzorje 2020“ (UL 2015, C 253, str. 12).
16 Tožeča stranka, Regine Frank, je 17. novembra 2015 prek elektronskega sistema komunikacije, ki je udeležencem na voljo v okviru okvirnega programa Obzorje 2020, vložila vlogo za nepovratna sredstva pri ERCEA za projekt v zvezi s prenosom svetlobe v kvazikristalih in neperiodičnih strukturah (v nadaljevanju: vloga za nepovratna sredstva).
17 Tožeča stranka je vlogo za nepovratna sredstva vložila v imenu tehnične univerze v Kaiserslauternu (v nadaljevanju: univerza).
18 Isti dan je univerza vlogo za nepovratna sredstva umaknila z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni pooblaščena za predložitev take vloge za leto 2016 in da univerza ni na voljo za gostovanje projekta, ki ga je podprla tožeča stranka.
19 Vseeno je tožeča stranka isti dan še drugič vložila vlogo za nepovratna sredstva, ki jo je univerza prav tako umaknila, nato pa je tožeča stranka vložila še tretjo vlogo.
20 Univerza je 30. novembra 2015 ERCEA poslala dopis, v katerem je navedla, da ni na voljo kot institucija gostiteljica za projekt, ki ga podpira tožeča stranka. Univerza je pojasnila še, da je tožeča stranka brez njenega dovoljenja za razpis za zbiranje predlogov za leto 2016 uporabila pismo o soglasju, ki ga je univerza izdala za razpis za zbiranje predlogov za leto 2015.
21 ERCEA je z dopisom z dne 18. marca 2016 tožečo stranko obvestila na eni strani o zavrnitvi njene vloge za nepovratna sredstva, ker do teh ni bila upravičena, in na drugi strani o možnih pravnih sredstvih (v nadaljevanju: zavrnilna odločba ERCEA).
22 Tožeča stranka je z dopisom z dne 16. aprila 2016 vložila zahtevek za pregled ocenjevanja v smislu člena 16 Uredbe št. 1290/2013, ki ga je ERCEA prekvalificirala v zahtevek za preučitev upravičenosti do okvirnega programa Obzorje 2020 v smislu člena 17 te uredbe.
23 Tožeča stranka je z dopisom z dne 17. aprila 2016 na podlagi člena 22 Uredbe št. 58/2003 pred Komisijo izpodbijala zakonitost odločbe ERCEA (v nadaljevanju: upravna pritožba).
24 ERCEA je z dopisom z dne 24. maja 2016 tožečo stranko obvestila, da je rezultat ponovne preučitve upravičenosti njene vloge za nepovratna sredstva enak.
25 Komisija je z dopisom z dne 3. junija 2016 tožečo stranko vprašala, ali vztraja pri upravni pritožbi.
26 Ker Komisija na upravno pritožbo ni odgovorila v roku dveh mesecev, predpisanem v členu 22(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 58/2003, je bila upravna pritožba 17. junija 2016 zavrnjena zaradi molka Komisije (v nadaljevanju: zavrnilna odločba zaradi molka organa).
27 Tožeča stranka je v dopisu z dne 25. junija 2016 Komisijo obvestila, da želi vztrajati pri upravni pritožbi.
28 Tožeča stranka se je z dopisom z dne 10. avgusta 2016 pozanimala o stanju napredka njene upravne pritožbe.
29 Komisija je z dopisom z istega dne odgovorila, da bo odločba o navedeni pritožbi izdana septembra.
30 Komisija je z dopisom z dne 30. septembra 2016 poslala svojo odločbo z dne 16. septembra 2016, s katero je upravno pritožbo zavrnila na podlagi člena 22 Uredbe št. 58/2003, ker je bila vloga za nepovratna sredstva, ki ji ni bilo priloženo veljavno pismo o soglasju, nedopustna (v nadaljevanju: izrecna zavrnilna odločba).
31 Tožeča stranka je v dopisu z dne 9. oktobra 2016 Komisiji poslala novo pritožbo.
32 Komisija je z dopisom z dne 28. oktobra 2016 tožečo stranko obvestila, da je postopek na podlagi člena 22 Uredbe št. 58/2003 končan in da se izrecna zavrnilna odločba zdaj lahko izpodbija v okviru ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem.
III. Postopek in predlogi strank
33 Tožeča stranka je 26. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila prošnjo za priznanje pravice do brezplačne pravne pomoči na podlagi določb člena 147 Poslovnika Splošnega sodišča.
34 Tožeča stranka je 26. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
35 Tožeči stranki je bila s sklepom z dne 16. februarja 2017 odobrena brezplačna pravna pomoč.
36 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisom z dne 3. maja 2017 v skladu s členom 106 Poslovnika stranki vprašalo, ali želita ustno podati navedbe.
37 Tožeča stranka je v dopisu z dne 6. junija 2017 predlagala, da bi ustno podala navedbe na obravnavi.
38 Komisija ni odgovorila v predpisanem roku.
39 Stranki sta bili povabljeni na obravnavo, ki je bila 26. januarja 2018.
40 Tožeča stranka je na obravnavi vložila predlog za izločitev sodnikov petega senata Splošnega sodišča in sodnega tajnika (v nadaljevanju: predlog za izločitev).
41 Iz zapisnika obravnave je razvidno naslednje:
„Zastopnik tožeče stranke je vložil predlog za izločitev petega senata, pri čemer je pojasnil, da se ne strinja z obrazložitvijo navedenega predloga. Tožena stranka ni podala pripomb v zvezi s tem predlogom. Z dovoljenjem predsednika v navzočnosti in pod nadzorom zastopnika tožeče stranke R. Frank vlaga pisanje, s katerim podpira obrazložitev predloga za izločitev.“
42 Podpredsednik Splošnega sodišča je z odločbo z dne 26. februarja 2018 ta predlog za izločitev zavrnil.
43 Zastopnik tožeče stranke je z dopisom z dne 5. marca 2018 sodno tajništvo Splošnega sodišča obvestil, da se ne strinja več z zastopanjem tožeče stranke, ker je ta brez njegovega soglasja in brez njegove vednosti na eni strani sodnemu tajništvu Splošnega sodišča in tudi nekaterim članom tega sodišča poslala različne dokumente in elektronska sporočila ter na drugi strani na obravnavi vložila predlog za izločitev, s katerim se ni strinjal. Poudaril je tudi, da tožeče stranke ne more več zastopati neodvisno v smislu člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, in opozoril, da je tožeča stranka sama pisno obvestila Splošno sodišče, da nima več zaupanja vanj.
44 Splošno sodišče je z odločbo z dne 14. marca 2018 tožeči stranki dalo čas do 16. maja 2018, da sodnemu tajništvu Splošnega sodišča sporoči identiteto svojega novega zastopnika.
45 Tožeča stranka je 23. maja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila prošnjo za priznanje pravice do brezplačne pravne pomoči na podlagi določb člena 147 Poslovnika.
46 Ta prošnja je bila vložena z namenom vložitve pritožbe zoper odločbo podpredsednika Splošnega sodišča z dne 26. februarja 2018, s katero je bil njen predlog za izločitev zavrnjen.
47 Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 29. junija 2018, Frank/Komisija (T‑478/16, neobjavljen, EU:T:2018:417), odločil, da zadevo odstopi Sodišču na podlagi člena 54, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.
48 Sodišče je s sklepom z dne 22. novembra 2018 prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnilo.
49 Splošno sodišče je 6. decembra 2018 odločilo, da nadaljuje obravnavo v tej zadevi, in kot datum določilo 31. januar 2019.
50 Ker tožeča stranka Splošnemu sodišču ni sporočila imena svojega novega zastopnika, je bilo vabilo na obravnavo 31. januarja 2019 vročeno Sebastianu Conradu.
51 S. Conrad je 20. decembra 2018 sodno tajništvo Splošnega sodišča obvestil, da na tej obravnavi tožeče stranke ne bo zastopal.
52 Predsednik petega senata Splošnega sodišča je na obravnavi 31. januarja 2019 ugotovil, da sta bili stranki pravilno vabljeni v skladu s členom 108(1) Poslovnika.
53 Ker tožeče stranke na tej obravnavi ni zastopal odvetnik, je ta osebno zaprosila za uporabo člena 148(5) Poslovnika.
54 Komisija je Splošno sodišče obvestila, da napotuje na svoja pisanja.
55 Ob koncu obravnave 31. januarja 2019 se je ustni del postopka v tej zadevi končal in začelo se je posvetovanje o zadevi.
56 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrnilno odločbo zaradi molka organa in izrecno zavrnilno odločbo razglasi za nični;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
57 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
IV. Pravo
58 Tožeča stranka je na obravnavi in po tem, ko je Splošno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka, ki je bila pravilno vabljena v smislu člena 108(1) Poslovnika, nima zastopnika, osebno zaprosila za uporabo člena 148(5) navedenega poslovnika.
A. Uporaba člena 148(5) Poslovnika
59 Člen 147, od (1) do (3), Poslovnika določa:
„1. Za brezplačno pravno pomoč se lahko zaprosi pred vložitvijo tožbe ali med postopkom.
2. Prošnja za brezplačno pravno pomoč se vloži na obrazcu, ki je objavljen v Uradnem listu Evropske unije in je dostopen na spletnem mestu Sodišča Evropske unije. Brez poseganja v člen 74 ta obrazec podpiše prosilec ali odvetnik, če zastopa prosilca. Prošnja, ki ni vložena na obrazcu, se ne upošteva.
3. Prošnji za brezplačno pravno pomoč se priložijo podatki in potrdila, ki omogočajo oceno premoženjskega stanja prosilca, na primer potrdilo pristojnega nacionalnega organa o prosilčevem premoženjskem stanju.“
60 V skladu s členom 148(4) Poslovnika se „[v] sklepu o odobritvi brezplačne pravne pomoči […] lahko določi odvetnik, ki bo prosilca zastopal, če ga je ta predlagal v prošnji za brezplačno pravno pomoč in če je odvetnik privolil v zastopanje prosilca pred Splošnim sodiščem“.
61 Nazadnje, člen 148(5) Poslovnika določa, da „[č]e prosilec sam v prošnji za brezplačno pravno pomoč ali na podlagi sklepa o odobritvi brezplačne pravne pomoči ne predlaga odvetnika oziroma če njegovi izbiri ni mogoče ugoditi, sodni tajnik posreduje sklep o odobritvi brezplačne pravne pomoči in prepis prošnje za brezplačno pravno pomoč pristojnemu organu zadevne države članice, navedenemu v Dodatku k Poslovniku Sodišča“.
62 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je bila na podlagi prošnje z dne 26. avgusta 2016 s sklepom predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 16. februarja 2017 tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč.
63 Splošno sodišče je odvetnika, ki ga je predlagala tožeča stranka, z navedenim sklepom določilo za zastopanje tožeče stranke v tej zadevi v celotnem postopku. Splošno sodišče je tako odločilo, da tožeči stranki odobri brezplačno pravno pomoč, in s tem ugodilo njeni izbiri glede identitete njenega zastopnika.
64 Vendar je odvetnik, ki ga je določilo Splošno sodišče, 5. marca 2018 to sodišče obvestil, da se ne strinja več z zastopanjem tožeče stranke. Splošno sodišče je nato tožečo stranko obvestilo, da mora pooblastiti drugega odvetnika, da jo bo zastopal na obravnavi 31. januarja 2019. Na dan obravnave se tožeča stranka na ta poziv Splošnega sodišča ni odzvala. V teh okoliščinah je tožeča stranka na obravnavi 31. januarja 2019 osebno zaprosila za uporabo člena 148(5) Poslovnika.
65 V okviru prošnje za brezplačno pravno pomoč člen 148(5) Poslovnika določa pogoje, pod katerimi je odvetnik lahko na pobudo sodnega tajnika Splošnega sodišča pooblaščen za zastopanje stranke pred Splošnim sodiščem.
66 Iz člena 148(5) Poslovnika izhaja, da sodni tajnik Splošnega sodišča pristojnemu nacionalnemu organu posreduje listine, omenjene v tej določbi, če prosilec v prošnji za brezplačno pravno pomoč ali po ugoditvi tej prošnji ni sam predlagal odvetnika ali če Splošno sodišče ne ugodi prosilčevi izbiri.
67 Iz tega sledi, da če je prosilec sam predlagal odvetnika, se, prvič, za uporabo člena 148(5) Poslovnika za zamenjavo navedenega odvetnika z drugim zahteva vložitev nove prošnje za brezplačno pravno pomoč v skladu s formalnimi pogoji iz člena 147(2) Poslovnika, ki so ji priložene listine, zahtevane v skladu s členom 147(3) Poslovnika, da se preuči, ali so vsebinski pogoji še vedno izpolnjeni. Drugič, taka zamenjava je v skladu s členom 148(5) Poslovnika mogoča le, če je postala potrebna zaradi objektivnih okoliščin, neodvisnih od ravnanja ali volje prosilca, kot so smrt, upokojitev, neizpolnjevanje poklicnih obveznosti ali neupoštevanje pravil poklicne etike odvetnika.
68 Brezplačna pravna pomoč je namreč pravica, ki je prosilcu ponujena brezplačno za učinkovito izvajanje njegove pravice do sodnega varstva. Navedeni prosilec mora torej to pravico do brezplačne pravne pomoči uporabiti tako, da spoštuje vlogo, ki jo sodni sistem Unije priznava funkciji odvetnika. Ta je sodelavec pravosodja, ki je poklican, da popolnoma neodvisno in v višjem interesu pravosodja nudi stranki potrebno pravno pomoč (sklep z dne 17. maja 2017, Olivetel/EUIPO – Polyrack Electronic Aufbausysteme (POLY RACK), T‑28/17, neobjavljen, EU:T:2017:404, točka 11). Dejstva, da se odvetnik odpove zastopanju stranke v sporu, pri čemer se sklicuje na njeno ravnanje, ki bi lahko drastično omejilo njegovo nalogo zastopnika, kot je opredeljena zgoraj, torej ni mogoče šteti za tehten razlog, ki lahko upraviči uporabo člena 148(5) Poslovnika.
69 Kot je bilo navedeno v točkah 62 in 63 zgoraj, je tožeča stranka v prošnji za brezplačno pravno pomoč, vloženi 26. avgusta 2016, predlagala ime S. Conrada kot odvetnika, ki jo bo zastopal, tej izbiri pa je bilo ugodeno s sklepom z dne 16. februarja 2017.
70 Ugotoviti je torej treba, da bi se člen 148(5) Poslovnika v obravnavani zadevi lahko uporabil le po novi prošnji za brezplačno pravno pomoč, vloženi v skladu s členom 147(2) in (3) Poslovnika.
71 Vendar na eni strani tožeča stranka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča ni vložila take prošnje. Na drugi strani se vsekakor za okoliščine, ki jih je opisal S. Conrad (glej točko 43 zgoraj), ob upoštevanju presoje, predstavljene v točki 68 zgoraj, ne more šteti, da upravičujejo uporabo člena 148(5) Poslovnika. V tem okviru dejstvo, da se je tožeča stranka sklicevala na izgubo zaupanja v S. Conrada, samo po sebi ne zadostuje za uporabo člena 148(5) Poslovnika, ker ji ni nič preprečevalo, da za zastopanje pooblasti drugega odvetnika.
72 Ker sta stranki veljavno vložili svoje vloge v pisnem in ustnem delu postopka, ki se je končal, Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo v tej zadevi.
B. Predloga za razglasitev ničnosti
73 Tožeča stranka s tožbo predlaga razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa in izrecne zavrnilne odločbe.
1. Predlog za razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa
74 Spomniti je treba, da Komisija v skladu s členom 22(1) in (5) Uredbe št. 58/2003 odloči o upravni pritožbi v roku dveh mesecev od dneva njene vložitve. Brez poseganja v obveznost Komisije, da na pritožbo odgovori pisno in da svojo odločitev obrazloži, se molk Komisije v tem roku šteje za zavrnitev pritožbe.
75 V obravnavani zadevi Komisija o upravni pritožbi, ki jo je 17. aprila 2016 vložila tožeča stranka, ni odločila v roku dveh mesecev.
76 Tako se molk Komisije na dan 17. junija 2016 šteje za zavrnitev upravne pritožbe, zoper ta molk pa se lahko v skladu s členom 22(5) Uredbe št. 58/2003 pri Splošnem sodišču vloži ničnostna tožba.
77 Vendar je Komisija 16. septembra 2016, to je pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, sprejela odločbo, s katero je upravno pritožbo izrecno zavrnila, ta odločba pa je bila tožeči stranki poslana 30. septembra 2016.
78 Prav tako je Komisija s sprejetjem izrecne zavrnilne odločbe odpravila zavrnilno odločbo zaradi molka organa (glej po analogiji sodbo z dne 10. decembra 2010, Ryanair/Komisija, od T‑494/08 do T‑500/08 in T‑509/08, EU:T:2010:511, točka 45).
79 Akt, ki je umaknjen, pa v celoti izgine iz pravnega reda Unije (glej sklep z dne 12. januarja 2011, Terezakis/Komisija, T‑411/09, EU:T:2011:4, točka 16 in navedena sodna praksa).
80 Zato je treba tožbo v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa, zavreči kot nedopustno.
2. Predlog za razglasitev ničnosti izrecne zavrnilne odločbe
81 Tožeča stranka v podporo tožbi v bistvu navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, drugi pa na napačno uporabo prava.
a) Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva
82 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je prepozno obravnavala njeno upravno pritožbo, kršila njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
83 Komisiji očita, da odločitve o upravni pritožbi ni sprejela v roku iz člena 22(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 58/2003. Upoštevanje navedenega roka naj bi bilo zelo pomembno, ker naj bi prepozna odločba lahko naslovnike zavedla zlasti v zvezi z rokom, ki ga je treba upoštevati za vložitev tožbe.
84 Meni, da enako velja, kadar Komisija napove, da želi izrecno odločiti o upravni pritožbi, ko je rok za vložitev tožbe zoper zavrnilno odločbo zaradi molka organa že začel teči.
85 V zvezi s tem je treba, prvič, spomniti, da Komisija v skladu s členom 22(1) in (5) Uredbe št. 58/2003 odloči o upravni pritožbi v roku dveh mesecev od dneva njene vložitve. Brez poseganja v obveznost Komisije, da na pritožbo odgovori pisno in da svojo odločitev obrazloži, se molk Komisije v tem roku šteje za zavrnitev pritožbe. Zoper izrecno odločitev o zavrnitvi upravne pritožbe oziroma zoper molk organa se lahko v skladu s členom 263 PDEU pri Sodišču vloži ničnostna tožba.
86 Drugič, po nobenem pravnem načelu upravni organ ne izgubi pristojnosti, da odgovori na vprašanje tudi po izteku za to predpisanih rokov. Sistem zavrnitve zaradi molka organa je bil uveden zaradi izognitve tveganju, da bi se upravni organ odločil, da ne odgovori na prošnjo, pri čemer ne bi bil podvržen nobenemu sodnemu nadzoru, in ne zato, da bi se vsaka prepozna odločba štela za nezakonito. Upravni organ je načeloma tudi po izteku roka dolžan podati obrazložen odgovor na vsako prošnjo posameznika. Taka rešitev je v skladu s funkcijo sistema zavrnitve zaradi molka organa, ki je posamezniku omogočiti izpodbijanje nedejavnosti upravnega organa, da bi od njega prejel obrazložen odgovor (glej po analogiji sodbo z dne 19. januarja 2010, Co-Frutta/Komisija, T‑355/04 in T‑446/04, EU:T:2010:15, točka 59).
87 Tretjič, zahteva po sodnem nadzoru je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno tudi v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je bila poleg tega potrjena s členom 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.
88 V obravnavani zadevi pa Komisija s sprejetjem izrecne zavrnilne odločbe ni mogla posegati v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva, in to tudi če je bila odločba sprejeta po izteku roka dveh mesecev, ki je s členom 22(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 58/2003 Komisiji predpisan za odločitev o upravni pritožbi.
89 Z izrecno zavrnilno odločbo je bila tožeča stranka namreč obveščena o možnosti, da predlaga razglasitev ničnosti navedene odločbe v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ta pa je bila vložena v zahtevanem roku, saj je bila tožba vložena 26. oktobra 2016, to je manj kot dva meseca po tem, ko je bila 30. septembra 2016 poslana izrecna zavrnilna odločba.
90 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
b) Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava
91 Drugi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.
1) Prvi del: nezakonita uporaba omejevalne klavzule
92 V okviru prvega dela tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba izrecno zavrnilno odločbo razglasiti za nično, ker Komisija ni popravila nezakonitosti v zavrnilni odločbi ERCEA, na kateri je med drugim temeljila zavrnitev vloge za nepovratna sredstva, ker je bila prejšnja vloga za nepovratna sredstva za razpis za zbiranje predlogov za leto 2015 razvrščena v kategorijo C, čeprav je bila ta razvrstitev predmet tožbe, o kateri Splošno sodišče še ni odločilo.
93 V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav je zavrnilna odločba ERCEA temeljila na več razlogih, to je, primarno, na neobstoju veljavnega pisma institucije gostiteljice o soglasju in, podredno, na omejevalni klavzuli, je izrecna zavrnilna odločba temeljila samo na prvem od teh razlogov.
94 Zato ob predpostavki, da je bil drugi od teh razlogov iz zavrnilne odločbe ERCEA napačen, to ne spremeni dejstva, da ta razlog ni razlog iz izpodbijane odločbe, tako da je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.
2) Drugi del: napačna presoja upravičenosti vloge za nepovratna sredstva
95 V okviru drugega dela tožeča stranka trdi, da za vložitev vloge za nepovratna sredstva nista bila potrebna niti institucija gostiteljica niti pismo o soglasju.
96 Na prvem mestu, trdi, da je predložila veljavno pismo o soglasju, ker iz nobenega elementa pisma univerze z dne 30. januarja 2015, priloženega vlogi za nepovratna sredstva, ni mogoče sklepati, da se je pismo nanašalo samo na razpis za zbiranje predlogov za leto 2015.
97 V obravnavani zadevi pa je iz pisma o soglasju univerze z dne 30. januarja 2015, natančneje iz zadeve tega pisma, jasno razvidno, da se je univerza kot institucija gostiteljica zavezala izključno za razpise za zbiranje predlogov za leto 2015.
98 Vsekakor je univerza, kot pravilno trdi Komisija, dvakrat umaknila vlogo za nepovratna sredstva in izjavila, da ni na voljo kot institucija gostiteljica za projekt, ki ga je podprla tožeča stranka (glej točke od 18 do 20 zgoraj).
99 Zato je treba trditev tožeče stranke zavrniti.
100 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da univerza ni bila pooblaščena, da enostransko umakne soglasje po izteku roka za vložitev vlog za nepovratna sredstva. Meni, da v pravilih ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog taka možnost ni predvidena.
101 Tako razlogovanje pa temelji na napačni premisi, in sicer da je univerza dala soglasje k vlogi za nepovratna sredstva.
102 Tožeča stranka je namreč vlogo za nepovratna sredstva vložila brez veljavnega pisma o soglasju univerze, ki je prav tako z dopisom z dne 30. novembra 2015 ERCEA obvestila, da ni na voljo kot institucija gostiteljica za projekt, ki ga je predložila tožeča stranka.
103 Posledično, ker univerza ni dala veljavnega soglasja in je a fortiori dvakrat umaknila vlogo za nepovratna sredstva, tožeča stranka ne more učinkovito trditi, da univerza soglasja ni mogla umakniti po izteku roka za vložitev vloge za nepovratna sredstva.
104 Na tretjem mestu, tožeča stranka uveljavlja pravico, da vlogo vloži kot posameznica.
105 V zvezi s tem je iz opombe 15 v pravilih ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog seveda razvidno, da ima lahko „[i]zjemoma […] glavni raziskovalec sam funkcijo pravnega subjekta predlagatelja, če kot pravni subjekt deluje neodvisno“.
106 Vendar je treba v obravnavani zadevi na eni strani ugotoviti, da je tožeča stranka ob vložitvi svoje vloge za nepovratna sredstva uporabila identifikacijsko kodo univerze.
107 Na drugi strani, čeprav je tožeča stranka res zaprosila za osebno identifikacijsko kodo, je bila ta prošnja vložena šele po izteku roka za vložitev vloge za nepovratna sredstva, tako da je za to ni mogla uporabiti.
108 Poleg tega je bila vloga za nepovratna sredstva vložena v imenu univerze, in ne v imenu tožeče stranke, tako da bi ta morala pred vložitvijo svoje vloge dobiti soglasje univerze.
109 Zato je treba trditev tožeče stranke zavrniti.
110 Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da bi ERCEA morala od nje zahtevati pojasnila v zvezi z vlogo za nepovratna sredstva v skladu s točko 2.3 pravil ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog ter ji dati možnost, da poišče drugo institucijo gostiteljico, ko se je glede na dopis univerze z dne 30. novembra 2015 izkazalo, da se njeno pismo o soglasju ne nanaša na razpis za zbiranje predlogov za leto 2016. Samodejna zavrnitev vloge za nepovratna sredstva naj ne bi bila združljiva s postopkovnimi določbami v delovnem programu ERC 2016.
111 V zvezi s tem je na eni strani res, da je iz člena 96(2) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1), na katerega napotuje točka 2.3 pravil ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog, razvidno, da „[k]adar zaradi očitne administrativne napake vložnika ali ponudnika, le-ta ni predložil dokaz[ov] ali podal izjav, izbirna komisija ali, kadar je ustrezno, odgovorni odredbodajalec vložnika ali ponudnika, razen v ustrezno utemeljenih primerih, pozove, naj posreduje manjkajoče informacije ali pojasni dokazila“, ter da „[t]ake informacije ali pojasnila bistveno ne spreminjajo predloga ali pogojev ponudbe“.
112 Na drugi strani člen 56a vzorca sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev ERC, na katerega se v bistvu v repliki sklicuje tožeča stranka, predvideva primer zamenjave institucije gostiteljice v obdobju financiranja.
113 Vendar v obravnavani zadevi tožeča stranka ERCEA ne more očitati, da ji ni dovolila, da po 30. novembru 2015 zamenja institucijo gostiteljico.
114 Identiteta institucije gostiteljice je v okviru vloge za nepovratna sredstva namreč bistven element in kot taka ne more biti zamenjana ali dodana, ne da bi bilo treba vlogo bistveno spremeniti. Iz tega sledi, da to vprašanje ne spada v okvir pojma „očitna vsebinska napaka“ in je torej zunaj področja uporabe točke 2.3 pravil ERC glede predložitve in ocenjevanja vlog.
115 Poleg tega se primer iz člena 56a vzorca sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev ERC ne nanaša na zamenjavo institucije gostiteljice med postopkom ocenjevanja vlog za nepovratna sredstva, temveč na zamenjavo v obdobju, ki ga pokrivajo nepovratna sredstva.
116 Tožeča stranka torej ERCEA ne more očitati, da ji ni dovolila, da poišče novo institucijo gostiteljico, tako da je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
117 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno v delu, v katerem je predlagana razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa, ki jo pomeni neodgovor Komisije na upravno pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, in zavrniti kot neutemeljeno v delu, v katerem je predlagana razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 16. septembra 2016.
Stroški
118 Člen 149(5) Poslovnika določa, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, lahko Splošno sodišče pri odločanju o stroških, če to zahteva pravičnost, v končni odločbi odredi, da ena ali več drugih strank nosi svoje stroške, ali odloči, da se ti stroški v celoti ali delno krijejo iz blagajne Splošnega sodišča iz naslova brezplačne pravne pomoči.
119 Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči in s svojimi predlogi ni uspela, pravičnost zahteva, da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Gratsias | Labucka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. junija 2019.
E. Coulon