SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 12. januarja 2011(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Delno zavrnjen dostop – Izpodbijani akt, nadomeščen v postopku – Zavrnitev prilagoditve predlogov – Ustavitev postopka“
V zadevi T-411/09,
Ioannis Terezakis, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga je najprej zastopal B. Lombart, nato P. Synoikis, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in C. ten Dam, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 3. avgusta 2009, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do nekaterih delov dopisov in prilog k tem dopisom, ki so bili izmenjani med Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) in grškim ministrstvom za gospodarstvo in finance ter so se nanašali na finančne nepravilnosti, povezane z izgradnjo letališča Spata v Atenah (Grčija),
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi E. Moavero Milanesi, predsednik, N. Wahl (poročevalec) in S. Soldevila Fragoso, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje in postopek
1 Tožeča stranka I. Terezakis je v elektronskem dopisu z dne 24. aprila 2009 na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43) zaprosila za dostop do korespondence med Komisijo Evropskih skupnosti in grškimi organi, ki se je nanašala na morebitne finančne nepravilnosti, povezane z izgradnjo letališča Spata v Atenah (Grčija).
2 Direktor direktorata C za operativno podporo in podporo politikam Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) je v elektronskem dopisu z dne 8. junija 2009 odobril delen dostop do petih dokumentov, ki jih je želela videti tožeča stranka. Ti dokumenti so bili:
– dopis, ki ga je OLAF 15. oktobra 2004 poslal grškemu ministrstvu za gospodarstvo in finance;
– dopis, ki ga je grško ministrstvo za gospodarstvo in finance 20. oktobra 2006 poslalo OLAF;
– dopis, ki ga je OLAF 22. decembra 2006 poslal grškemu ministrstvu za gospodarstvo in finance;
– dopis, ki ga je grško ministrstvo za gospodarstvo in finance 31. januarja 2007 poslalo OLAF;
– dopis, ki ga je grško ministrstvo za gospodarstvo in finance 27. julija 2007 poslalo OLAF.
3 Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je 19. junija 2009 poslala generalnemu sekretarju Komisije, vložila potrdilno prošnjo, naj Komisija spremeni svoj odgovor in ji odobri popoln dostop do dokumentov, omenjenih v točki 2 zgoraj, vključno z njihovimi prilogami, ter do elektronskega dopisa, ki ga je OLAF 18. julija 2007 poslal grškim organom.
4 Generalni direktor OLAF je v dopisu z dne 3. avgusta 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) potrdil zavrnitev iz odločbe z dne 8. junija 2009. V podporo tej potrditvi se sklicuje na odstopanja, določena v členu 4(1)(b) in (2) Uredbe št. 1049/2001. V zvezi s prošnjo tožeče stranke za dostop do elektronskega dopisa z dne 18. julija 2007 navaja, prvič, da navedeni dopis ni bil omenjen v prvotni prošnji in, drugič, da ta dopis ni bil evidentiran v spisu OLAF, ker je šlo za neuradni opomnik.
5 Tožeča stranka je 13. oktobra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.
6 Komisija je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. februarja 2010, Splošnemu sodišču predlagala, naj ugotovi brezpredmetnost tožbe, ker je isti dan sprejela odločbo, s katero je umaknila in nadomestila izpodbijano odločbo.
7 Komisija v odločbi z dne 4. februarja 2010 navaja, da je bil tožeči stranki odobren širši dostop do dokumentov, za katere je najprej zaprosila, kot pa ji je bil odobren v izpodbijani odločbi.
8 Tožeča stranka je v stališčih do predloga o ustavitvi postopka, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. marca 2010, temu predlogu nasprotovala. V zvezi s tem navaja, da njena tožba zaradi odločbe Komisije z dne 4. februarja 2010 ni postala popolnoma brezpredmetna, ker ji Komisija še vedno ni odobrila dostopa do nekaterih dokumentov, ki jih je omenila v prošnji z dne 19. junija 2009, o kateri je bila izdana izpodbijana odločba.
9 Splošno sodišče je s sklepom z dne 28. aprila 2010 za končno odločbo pridržalo odločitev o predlogu Komisije, naj se tožba razglasi za brezpredmetno, in odločitev o stroških.
10 Tožeča stranka v repliki poudarja, da tožbe ni vložila proti odločbi Komisije z dne 4. februarja 2010, in Splošnemu sodišču predlaga, naj odloči na podlagi izpodbijane odločbe in naj ne upošteva odločbe Komisije z dne 4. februarja 2010. Tožeča stranka podredno trdi, da bi se ob upoštevanju te odločbe lahko strinjala s predlogom Komisije za ustavitev postopka z dne 4. februarja 2010, če bi ta prevzela stroške, ki jih je priglasila. Komisija v dupliki navaja predvsem, da se ji s tožečo stranko ni uspelo dogovoriti o sprejemljivem znesku za kritje stroškov tega postopka.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi izpodbijano odločbo za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
12 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno ugotovi, da je tožba brezpredmetna in da o njej ni treba več odločati;
– podredno zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
13 Splošno sodišče ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. februarja 2010 za ustavitev postopka, stališč tožeče stranke z dne 9. marca 2010 do tega predloga in replike meni, da je treba o procesnem vprašanju odločiti brez ustnega postopka v skladu s členom 114(3) Poslovnika.
14 Uvodoma je treba opozoriti, da če v postopku tožba postane brezpredmetna, Splošno sodišče ne more odločiti o vsebini, ker tožeča stranka zaradi take odločitve nima nobene koristi (sodba Splošnega sodišča z dne 19. januarja 2010 v združenih zadevah Co-Frutta proti Komisiji, T‑355/04 in T‑446/04, ZOdl., str. II‑1, točke od 43 do 45).
15 Spor lahko postane brezpredmeten predvsem zaradi umika ali nadomestitve izpodbijanega akta v postopku (sodba Sodišča z dne 1. junija 1961 v združenih zadevah Meroni in drugi proti Visoki oblasti, 5/60, 7/60 in 8/60, Recueil, str. 201 in 213, in sklep Sodišča z dne 11. novembra 1985 v zadevi Eurasian Corporation proti Komisiji, 82/85, Recueil, str. 3603, točka 11; sklep Splošnega sodišča z dne 17. septembra 1997 v zadevi Antillean Rice Mills proti Komisiji, T‑26/97, Recueil, str. II‑1347, točki 14 in 15).
16 V teh okoliščinah je treba opozoriti, da če razveljavljeni akt neha pravno učinkovati na dan razveljavitve, razen če ni drugače določeno (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 12. februarja 1960 v združenih zadevah Geitling in drugi proti Visoki oblasti, od 16/59 do 18/59, Recueil, str. 45 in 65), akt, ki je umaknjen in nadomeščen, v celoti izgine iz pravnega reda Unije. Umik akta ima torej običajno učinek ex tunc (glej v tem smislu sklepa Splošnega sodišča z dne 10. marca 2005 v zadevi IMS Health proti Komisiji, T‑184/01, ZOdl., str. II‑817, točke od 34 do 41, in z dne 9. septembra 2010 v zadevi Phoenix-Reisen in DRV proti Komisiji, T‑120/09, neobjavljen v ZOdl., točka 23 in navedena sodna praksa).
17 Poleg tega je treba ugotoviti, da ničnostna tožba izjemoma lahko ne postane brezpredmetna kljub umiku akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, kadar tožeča stranka vseeno ohrani zadosten interes za izdajo sodbe, s katero se ta akt uradno razglasi za ničen (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2002 v zadevi Tideland Signal proti Komisiji, T‑211/02, Recueil, str. II‑3781, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa).
18 V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka predlaga le razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je namreč, čeprav je Komisija sprejela odločbo z dne 4. februarja 2010, s katero je v postopku nadomestila izpodbijano odločbo, v repliki izrecno navedla, da ne želi prilagoditi svojih predlogov, tako da bi ti zajemali tudi odločbo Komisije z dne 4. februarja 2010, čeprav bi to v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko storila (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točki 28 in 29 ter navedena sodna praksa).
19 Poleg tega je iz nedvoumnega besedila odločbe Komisije z dne 4. februarja 2010 razvidno, da se je ta odločila „umakniti [izpodbijano] odločbo in sprejeti novo v odgovor na potrdilno prošnjo tožeče stranke z dne 19. junija 2009“. Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 15 do 17 zgoraj, je zato treba ugotoviti, da je ta tožba postala brezpredmetna.
20 Ugotoviti je namreč treba, da je tožeča stranka, s tem da je Komisija umaknila izpodbijano odločbo in sprejela odločbo z dne 4. februarja 2010, dosegla, kar je želela doseči s to tožbo, in sicer odstranitev izpodbijane odločbe iz pravnega reda Unije. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobenega elementa, s katerim bi utemeljila interes za izdajo sodbe, s katero bi bila ugotovljena formalna nezakonitost izpodbijane odločbe.
21 Iz vseh zgornjih premislekov izhaja, da ni treba več odločiti o tej tožbi.
Stroški
22 V skladu s členom 87(6) Poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, o stroških odloči po svoji presoji.
23 Splošno sodišče meni, da se v posebnih okoliščinah te zadeve pravično uporabi zgoraj navedena določba, tako da se vsaki stranki naloži plačilo svojih stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
sklenilo:
1. Postopek se ustavi.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
V Luxembourgu, 12. januarja 2011.
E. Coulon | | E. Moavero Milanesi |