SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 12. maja 2022(1)
Zadeva C‑883/19 P
HSBC Holdings plc,
HSBC Bank plc,
HSBC Continental Europe, nekdanja HSBC France,
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Člen 101 PDEU – Manipulacija z medbančnimi referenčnimi obrestnimi merami Euribor – Izmenjava zaupnih informacij – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Enotna in trajajoča kršitev – Poravnava – Mešani postopek – Domneva nedolžnosti – Pravica do dobrega upravljanja – Dolžnost nepristranskosti“
I. Uvod
1. Evrske obrestne izvedene finančne instrumente (v nadaljevanju: instrumenti EIRD) pogosto uporabljajo kot zavarovanje pred tveganjem banke, institucionalni vlagatelji, podjetja in posamezniki, da se zaščitijo pred spremembami tržnih obrestnih mer. Evropske medbančne obrestne mere (Euro Interbank Offered Rate, v nadaljevanju: Euribor) so pomembne, ker predstavljajo referenčno obrestno mero za vse vrste finančnih produktov, kot so obrestne zamenjave, terminske pogodbe na obrestno mero, varčevalni računi in hipoteke. Povprečje indeksov za transakcije čez noč v eurih (Euro Over‑Night Index Average, v nadaljevanju: EONIA) pa se je uporabljalo kot medbančna referenčna obrestna mera za transakcije čez noč v eurih. Obrestna mera EONIA je bila ukinjena s 3. januarjem 2022.
2. S to pritožbo nekatere družbe, ki pripadajo bančni skupini HSBC, Sodišču predlagajo, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča,(2) s katero je bila delno zavrnjena njihova tožba za razglasitev ničnosti sklepa Komisije, s katerim jim je bila naložena globa, ker so od 12. februarja do 27. marca 2007 sodelovale pri omejevalnem sporazumu na trgu instrumentov EIRD, vezanih na obrestno mero Euribor in/ali EONIA.(3)
3. S to pritožbo se postavlja več postopkovnih in vsebinskih vprašanj, ki se nanašajo na konkurenčno pravo Unije. V tem okviru so še posebej pomembni dolžnosti Evropske komisije, da deluje nepristransko in pri izvajanju mešanih postopkov(4) spoštuje načelo domneve nedolžnosti strank, ki niso sklenile poravnave, ter pojem „kršitev zaradi cilja“.
II. Dejanski in pravni okvir
4. Dejansko stanje in pravni okvir te zadeve, kot izhajata iz izpodbijane sodbe,(5) je mogoče povzeti, kot sledi.
5. Bančna skupina Barclays (v nadaljevanju: skupina Barclays) je 14. junija 2011 Komisijo na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah(6) zaprosila za zaznamek ter jo obvestila o obstoju kartela v sektorju instrumentov EIRD in izrazila željo po sodelovanju. Skupini Barclays je bila 14. oktobra 2011 odobrena pogojna imuniteta.
6. Komisija je 5. marca in 29. oktobra 2013 na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003 začela postopek za ugotavljanje kršitev proti družbam HSBC Holdings plc, HSBC Bank plc in HSBC Continental Europe (prej HSBC France) (v nadaljevanju skupaj: skupina HSBC ali pritožnice) ter skupini Barclays, družbama Crédit agricole SA in Crédit Agricole Corporate and Investment Bank (v nadaljevanju skupaj: skupina Crédit agricole), družbam Deutsche Bank AG, Deutsche Bank Services (Jersey) Ltd in DB Group Services (UK) Ltd (v nadaljevanju skupaj: skupina Deutsche Bank), družbam JP Morgan Chase & Co., JP Morgan Chase Bank National Association in JP Morgan Services LLP (v nadaljevanju skupaj: skupina JP Morgan), družbama Royal Bank of Scotland Group plc in the Royal Bank of Scotland Group plc (v nadaljevanju skupaj: skupina RBS) in družbi Société Générale.
7. Skupina Barclays, skupina Deutsche Bank, družba Société générale in skupina RBS so izrazile pripravljenost za sodelovanje v postopku poravnave na podlagi člena 10a Uredbe št. 773/2004. Pritožnice, skupina Crédit Agricole in skupina JP Morgan so se odločile, da v postopku poravnave ne bodo sodelovale.
8. Komisija je 4. decembra 2013 v zvezi s skupino Barclays, skupino Deutsche Bank, družbo Société générale in skupino RBS sprejela sklep C(2013) 8512 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma o EGP (zadeva AT.39914, Euro Interest Rate Derivatives (EIRD)(Settlement)) (sklep o poravnavi), s katerim je ugotovila, da so te družbe s tem, da so sodelovale pri enotni in trajajoči kršitvi, katere predmet je bilo izkrivljanje običajnega načina določanja cen na trgu instrumentov EIRD, kršile člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP.
9. Komisija je 19. marca 2014 pritožnicam ter skupinama Crédit Agricole in JP Morgan poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
10. Pritožnice so lahko pregledale dostopne dele spisa Komisije, njihovim zastopnikom pa je bil omogočen dodaten dostop do spisa v prostorih Komisije. Pritožnice so imele dostop tudi do obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano strankam poravnave, do odgovorov teh strank in do sklepa o poravnavi.
11. Pritožnice so 14. novembra 2014 predložile pisne pripombe k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in se izjavile na zaslišanju, ki je potekalo od 15. do 17. junija 2015.
12. Komisija je 7. decembra 2016 na podlagi členov 7 in 23 Uredbe št. 1/2003 sprejela izpodbijani sklep.
13. Člen 1 izpodbijanega sklepa je med drugim določal, da so pritožnice kršile člen 101 Pogodbe in člen 53 Sporazuma EGP, ker so med 12. februarjem 2007 in 27. marcem 2007 sodelovala „pri enotni in trajajoči kršitvi v zvezi z [EIRD]. Ta kršitev, ki se je nanašala na celoten EGP, je zajemala sporazume in/ali usklajena ravnanja, katerih cilj je bilo izkrivljanje običajnega poteka določanja elementov cen v sektorju eurskih obrestnih izvedenih finančnih instrumentov […]“.
14. S členom 2 spornega sklepa je bila pritožnicam naložena globa v znesku 33.606.000 EUR, za plačilo katere so solidarno odgovorne.
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
15. Pritožnice so s tožbo na podlagi člena 263 PDEU, vloženo 17. februarja 2017, Splošnemu sodišču v bistvu predlagale, naj sporni sklep razglasi za ničen ali, podredno, spremeni znesek globe.
16. Splošno sodišče je v sodbi z dne 24. septembra 2019 zavrnilo tožbene razloge pritožnic, ki so se nanašali na: (i) ugotovitev Komisije, da gre za kršitev zaradi cilja, (ii) ugotovitev Komisije, da je kršitev enotna in trajajoča, in (iii) domnevno napačno uporabo prava in bistveno kršitev upravnega postopka. Vendar je Splošno sodišče ugotovilo, da sporni sklep ni ustrezno obrazložen v zvezi z določitvijo višine globe.
17. Splošno sodišče je zato sporni sklep razglasilo za delno ničen (točka 1 izreka) in ga delno potrdilo (točka 2 izreka) ter odredilo, da pritožnice in Komisija nosijo vsak svoje stroške (točki 3 in 4 izreka).
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
18. Pritožnice v pritožbi, vloženi 3. decembra 2019, Sodišču predlagajo, naj: (i) razveljavi točko 2 izreka izpodbijane sodbe, (ii) razglasi za ničen člen 1(b) spornega sklepa ali, podredno, razglasi za ničen člen 1(b) v delu, v katerem se nanaša na udeležbo skupine HSBC pri enotni in trajajoči kršitvi po 19. marcu 2007, ter (iii) Komisiji naloži plačilo stroškov.
19. Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicam naloži plačilo stroškov.
20. S sklepoma predsednika Sodišča z dne 16. julija 2020 je bila skupinama Crédit Agricole in JP Morgan (v nadaljevanju: intervenientki) dovoljena intervencija v podporo predlogom pritožnic.
21. Komisija je s sklepom z dne 28. junija 2021 spremenila in ponovno sprejela sporni sklep, da bi odpravila neustrezno obrazložitev v zvezi z globo, naložene pritožnicam (v nadaljevanju: sklep iz leta 2021).(7)
22. Komisija je bila 7. septembra 2021 z ukrepom procesnega vodstva, sprejetim na podlagi člena 62 Poslovnika Sodišča, pozvana, naj predloži izvod sklepa iz leta 2021 in odgovori na tri vprašanja v zvezi z učinki tega sklepa v primerjavi s (prvotnim) sklepom, ki je predmet izpodbijane sodbe. Komisija je z dopisom z dne 16. septembra 2021 Sodišče obvestila, da so bile s sklepom iz leta 2021 spremenjene le točke obrazložitve in izrek sporne odločbe v zvezi z zneskom globe, naložene pritožnicam. Nasprotno pa naj s sklepom iz leta 2021 ne bi bili spremenjeni deli spornega sklepa, ki so predmet tega pritožbenega postopka.
23. Pritožnice, intervenientki in Komisija so svoja stališča predstavile na obravnavi pred Sodiščem, ki je potekala 26. januarja 2022.
V. Presoja
24. V teh sklepnih predlogih bom vsakega izmed šestih pritožbenih razlogov obravnaval v vrstnem redu, v katerem so jih navedle pritožnice, pri čemer bom razloge, ki se nanašajo na isto vprašanje, obravnaval skupaj.
25. Tako bom najprej obravnaval očitke, da je Komisija kršila nekatere postopkovne pravice in jamstva pritožnic (razdelek A). Nato se bom posvetil pritožbenim razlogom pritožnic, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče ravnanje pritožnic opredelilo kot kršitev „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU (razdelek B). Na tretjem mestu in nazadnje bom obravnaval trditve pritožnic v zvezi z ugotovitvami Splošnega sodišča, da so sodelovale pri „enotni in trajajoči kršitvi“ (razdelek C).
26. Glede na število in pomembnost vprašanj, postavljenih s to pritožbo, bodo v teh sklepnih predlogih podrobneje obravnavana vprašanja, za katera se zdi, da odpirajo nova pravna vprašanja, ali ki so vsekakor nekoliko bolj zapletena. Preostala vprašanja pa bom obravnaval bolj jedrnato, saj jih je po mojem mnenju mogoče rešiti na podlagi ustaljene sodne prakse.
A. Prvi pritožbeni razlog: domneva nedolžnosti in pravica do dobrega upravljanja
1. Trditve strank
27. Pritožnice s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na točke od 287 do 292 izpodbijane sodbe, trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji njihovih tožbenih razlogov, ki so se nanašali na to, da je Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti, pravico do dobrega upravljanja in spoštovanje njihove pravice do obrambe.
28. Pritožnice trdijo, da je Komisija s sprejetjem zamaknjenega mešanega postopka(8) nepopravljivo poslabšala njihov položaj, preden je bil sporni sklep dejansko sprejet, in s tem kršila načelo domneve nedolžnosti. V sklepu o poravnavi, čeprav ni bil naslovljen na skupino HSBC, naj bi bilo namreč ugotovljeno, da je bila skupina HSBC udeležena v dvostranskih praksah z drugo banko, katerih cilj je bil omejevanje konkurence. Te ugotovitve naj po mnenju pritožnic ne bi bilo mogoče ovreči v poznejšem (rednem) postopku, ki se je nanašal na stranke, ki niso sklenile poravnave, vključno s pritožnicami.
29. Pritožnice trdijo še, da je Komisija kršila njihovo pravico do dobrega upravljanja, ker pri presoji njihove zadeve ni ravnala nepristransko. Po navedbah pritožnic je to kršitev potrdil tudi Evropski varuh človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic naj bi leta 2015 ugotovila, da je komisar, pristojen za konkurenco (v nadaljevanju: tedanji komisar), leta 2012 in 2014 podal javne izjave, na podlagi katerih je bilo mogoče razumno sklepati, da je Komisija (ali komisar sam) že odločila o izidu preiskave, ki je potekala, in da naj bi to pomenilo nepravilnost.(9)
30. Pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče pri presoji navedenih trditev v zvezi z domnevo nedolžnosti in pravico do dobrega upravljanja sprejelo napačno pravno merilo, ker jim je naložilo, naj predložijo dokaz, da bi bil sklep brez kršitve drugačen(10) (v nadaljevanju: merilo iz sodbe Suiker Unie(11)). Pravilno pravno merilo, ki naj bi ga bilo treba po mnenju pritožnic upoštevati, naj bi bilo, ali obstaja „možnost, čeprav majhna“, da bi bil upoštevni sklep lahko drugačen.(12)
31. Intervenientki sta v zvezi s to točko predložili podobne trditve. Natančneje, skupina Crédit Agricole meni, da če v sklepu o poravnavi ni mogoče v celoti zagotoviti spoštovanja načela domneve nedolžnosti strank, ki niso sklenile poravnave, bi morala Komisija različne sklepe (in sicer sklep o poravnavi in redne sklepe) sprejeti sočasno. V zvezi z dolžnostjo nepristranskosti Komisije skupina Crédit Agricole trdi, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, ker obravnava domnevno kršitev objektivne nepristranskosti, ne pa tudi subjektivno nepristranskost. Skupina JP Morgan meni, da je Splošno sodišče z uporabo merila iz sodbe Suiker Unie pritožnicam naložilo nemogoče dokazno breme, zaradi česar naj bi jim bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
32. Komisija po drugi strani zavrača očitek pritožnic zoper izpodbijano sodbo. Trdi, da je spoštovala tako svojo dolžnost objektivne nepristranskosti kot tudi načelo domneve nedolžnosti, ko je sprejela sklep o poravnavi pred izpodbijanim sklepom. V zvezi s tem Komisija poudarja, da zamaknjenega mešanega postopka poravnave ne izključujeta ne upoštevna zakonodaja(13) ne sodna praksa sodišč Unije(14). Komisija meni, da je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da sklep o poravnavi (i) ni vseboval nobene ugotovitve odgovornosti ali negativne ugotovitve zoper skupino HSBC in (ii) je vseboval le nekaj sklicevanj na skupino HSBC, ki so bile omejene na to, kar je bilo nujno potrebno za opis in dokazovanje zadeve zoper stranke poravnave.
33. Komisija poleg tega trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je sprejelo merilo iz sodbe Suiker Unie, ustrezno upoštevalo sodno prakso, v skladu s katero vsaka nepravilnost glede objektivne nepristranskosti Komisije (ali njenega uslužbenca) povzroči razglasitev ničnosti zadevnega sklepa, če se dokaže, da bi bila vsebina tega sklepa brez te nepravilnosti drugačna.(15) Merilo, ki ga predlagajo pritožnice, se po mnenju Komisije nanaša na drugo kršitev postopka (kršitev pravice do obrambe podjetja), ki se razlikuje od kršitve, očitane v obravnavani zadevi (neobstoj nepristranskosti).
2. Analiza
34. V bistvu je mogoče trditve, ki so jih navedle pritožnice, strniti v dve vprašanji, ki ju bom zaporedoma obravnaval v nadaljevanju.
a) Posledice kršitev postopka
35. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi kot brezpredmetne zavrnilo tožbene razloge pritožnic glede načela domneve nedolžnosti in pravice do dobrega upravljanja. Splošno sodišče je navedlo, da tudi če bi prišlo do kršitve v zvezi s tem, bi postopkovna nepravilnost, ki jo je storila Komisija, vodila do razglasitve ničnosti spornega sklepa le, če bi bilo izpolnjeno merilo iz sodbe Suiker Unie. Ker pa je Splošno sodišče že ugotovilo, da je bilo v spornem sklepu pravno zadostno dokazano sodelovanje skupine HSBC pri zadevnem protikonkurenčnem ravnanju, je menilo, da to merilo ni izpolnjeno.
36. Pritožnice temu razlogovanju nasprotujejo s trditvijo, da je Splošno sodišče sprejelo napačno pravno merilo glede posledic, ki izhajajo iz kršitev Komisije.
37. S tem se strinjam.
38. Da bi pojasnil, zakaj menim tako, utegne biti v pomoč kratek pregled sodne prakse v zvezi s posledicami morebitnih kršitev postopka, ki jih je storila Komisija pri izvajanju postopkov na področju konkurence. Evropska unija namreč do danes nima celovite zakonodaje, ki bi določala posledice kršitev postopka, ki jih Komisija stori med upravnim postopkom.(16) Tudi Uredba št. 1/2003 ne vsebuje posebnih pravil v zvezi s tem. Tako so morala to vrzel zapolniti sodišča Unije.
39. Na prvi pogled se zdi sodna praksa precej raznolika, če ne celo nekoliko zmedena.(17) Priznati je treba, da razlogi, zakaj so sodišča Unije na primer sprejela različna pravna merila za določitev posledic, ki izhajajo iz kršitev postopka, in/ali upoštevala različna načela glede dokaznega bremena in dokaznega standarda v zvezi s tem, niso takoj očitni.
40. Vendar če tvegamo pogled onstran zgolj terminologije različnih sodb v zvezi s to problematiko, ki se umeščajo v več desetletij sodne dejavnosti, in čeprav vseh sodb ni mogoče enoznačno uvrstiti v določene skupine, je mogoče opredeliti dva glavna sklopa sodne prakse.
41. V prvem sklopu sodne prakse so zadeve, v katerih so sodišča Unije brez velikih besed razveljavila odločbe, sprejete po postopku, v katerem je Komisija kršila „bistveno postopkovno zahtevo“. V teh zadevah je Sodišče menilo, da podjetjem, ki so se sklicevala na kršitev postopka, ni treba dokazati, da je takšna napaka lahko vplivala na potek postopka in vsebino spornih sklepov na način, ki je zanje škodljiv.(18)
42. Po mojem mnenju je strog pristop v zadevah, v katerih Komisija ne spoštuje bistvenih postopkovnih zahtev, to je temeljnih postopkovnih določb, ki jih določa primarno ali sekundarno pravo Unije, popolnoma upravičen. V takih primerih Komisija v bistvu deluje zunaj pravnega okvira, določenega s Pogodbama, s čimer krši načeli zakonitosti in dodelitve pristojnosti.(19)
43. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 13(2) PEU vsaka institucija Unije „deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, in v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi“.(20) Poleg tega se v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU „[p]ravni akti [Unije] obrazložijo“. V skladu s tem institucije Unije pri sprejemanju aktov, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ne smejo kršiti najosnovnejših postopkovnih pravil, zlasti s postopki sui generis(21) ali s sprejemanjem aktov, nad katerimi sodišče, ker niso podprti z ustrezno obrazložitvijo, ne more opraviti nadzora.(22)
44. Zato obstaja jasen (in nujen) javni interes – kadar Komisija ne spoštuje bistvenih postopkovnih zahtev – da se iz pravnega reda Unije odstranijo akti, ki vsebujejo take resne razloge za neveljavnost. Ta javni interes utemeljuje takojšnjo razglasitev ničnosti zadevnih aktov, ne glede na njegov soobstoj (in sovpadanje) z zasebnim interesom nekaterih podjetij, katerih procesne pravice so bile kršene. Zato podjetjem, ki se sklicujejo na kršitev bistvene postopkovne zahteve, ni treba dokazovati škodljivih posledic, ki so jih utrpela zaradi nepravilnosti: posledica zgolj ugotovitve nepravilnosti je razglasitev ničnosti zadevne odločbe.
45. V drugem sklopu sodne prakse so sodišča Unije obravnavala postopkovne nepravilnosti, v zvezi s katerimi ni mogoče ugotoviti prevladujočega javnega interesa za razveljavitev zadevnega akta. V teh primerih se morajo zadevna podjetja sklicevati na kršitev, jo pravno zadostno dokazati in – običajno – pojasniti možne posledice, ki iz nje izhajajo. Sodišča Unije so namreč v teh zadevah na splošno sprejela merilo, ki bi ga bilo mogoče poimenovati – z izrazom, ki se je izoblikoval v Združenih državah Amerike – „merilo neškodljive napake“. Poenostavljeno povedano, postopkovna nepravilnost vodi do razveljavitve izpodbijanega akta le, če je ta nepravilnost vplivala ali bi lahko vplivala na izid postopka.
46. Vendar se je točna formulacija merila neškodljive napake v različnih odločbah razlikovala in je glede na posebne okoliščine posameznega primera nihala med milejšo in strožjo obliko. Poleg tega se zdi, da je Sodišče v nekaterih primerih v zvezi s tem uporabilo domnevo. Tako je v sklopu sodne prakse, ki se nanaša na nepravilnosti, ki večinoma vplivajo na pravice zasebnih strank, mogoče najti tri različne usmeritve sodb.
47. V okviru prve usmeritve je Sodišče uporabilo najstrožjo obliko merila neškodljive napake, ki je bilo, kot je navedeno zgoraj, vsaj na področju konkurenčnega prava prvič oblikovano v sodbi Suiker Unie.(23) To je tudi merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v izpodbijani sodbi. V skladu s to formulacijo navedenega merila vodi kršitev postopka do razglasitve ničnosti sklepa Komisije le, če lahko tožeča stranka dokaže, da bi bil izid postopka drugačen, če te nepravilnosti ne bi bilo. V skladu s tem merilom nosi breme dokazovanja scenarija „kaj bi bilo, če bi bilo“ tožeča stranka, prag za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa pa ustreza ravni „skoraj gotovo“ ali vsaj „zelo verjetno“.
48. Kasneje se je v okviru druge usmeritve sodb merilo neškodljive napake očitno razvilo v milejšo obliko. Sodišča Unije so namreč v več zadevah navedla, da je treba izpodbijane sklepe razglasiti za nične, če tožeče stranke dokažejo, da bi bil izid postopka, če ne bi bilo postopkovne nepravilnosti, lahko drugačen.(24) Tudi v teh zadevah nosi dokazno breme, vsaj na začetku, tožeča stranka. Vendar je zahtevani dokazni standard nižji (običajno zadostuje zgolj „možnost“), česar posledica je, da se breme, ko tožeča stranka doseže ta standard, prenese na Komisijo.
49. Nazadnje, v okviru tretje usmeritve je Sodišče, potem ko je ugotovilo postopkovno nepravilnost, katere posledica je bila resna in očitna kršitev neke postopkovne pravice zadevnih podjetij, domnevalo, da je ta nepravilnost vplivala ali bi lahko vplivala na izid postopka. Zato Sodišče od zadevnih podjetij ni zahtevalo, da predložijo dokaze v zvezi s tem.(25)
50. Zakaj v sodni praksi soobstajajo te tri oblike merila neškodljive napake in za katere vrste kršitev postopka se uporabljajo?
51. Da bi se odgovorilo na ti vprašanji, bi bilo morda primerno preučiti utemeljitev merila neškodljive napake.
52. Sprejetje takšnega merila sodišč Unije je posledica dejstva, da posledica vsake postopkovne nepravilnosti ipso facto ni kršitev pravic podjetja. Nekatere kršitve postopka preprosto ne vplivajo (in ne morejo vplivati) na pravne interese, varovane z določbami Unije, ki strankam v preiskavi podeljujejo nekatere pravice. Drakonski pristop k postopkovnim nepravilnostim bi med drugim povzročil formalizem in „birokracijo“ v upravnem postopku,(26) kar bi škodovalo učinkovitemu uresničevanju splošnega interesa.
53. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča učinkovito izvajanje politike konkurence cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija. Določbe Pogodb o konkurenčnem pravu so namreč temeljne določbe, ki so bistvene za izpolnjevanje nalog, zaupanih Uniji, in zlasti za delovanje notranjega trga.(27) Zato je treba pri izvrševanju pravil o konkurenci spoštovati temeljne pravice udeleženih podjetij, vendar je treba temeljne pravice tudi razlagati in uporabljati tako, da ne ovirajo učinkovitega izvrševanja pravil o konkurenci.(28)
54. Poleg tega, tudi če Komisija med upravnim postopkom res stori kršitev katere postopkovne pravice podjetja, ni očitno, da je najprimernejše sredstvo za odpravo kršitve vedno razveljavitev zadevnega sklepa. Če je jasno, da zadevna postopkovna nepravilnost kljub kršitvi pravic podjetja ni mogla imeti nikakršnega vpliva na izid zadeve, se zdi razveljavitev sklepa neprimerna (ker ne odpravi nastale kršitve)(29) in nesorazmerna (ker sankcija ni sorazmerna z napako)(30). Zadevnim podjetjem so lahko na voljo druga sredstva, ki so glede na okoliščine primernejša.(31)
55. Ta logika velja tudi takrat, kadar imajo kršene pravice status temeljnih pravic. Glede na širok obseg, ki ga tako Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu: ESČP) kot sodišča Unije pripisujejo številnim od teh pravic, je očitno, da vse kršitve niso primerljive. Nekatere kršitve so očitno resnejše in imajo večje posledice kot druge.
56. Glede na to se mi zdi logično, da je lahko merilo neškodljive napake v različnih zadevah izoblikovano različno, zlasti glede na resnost kršitve in verjetnost, da lahko takšna kršitev vpliva na izid postopka. Zlasti velja, da višja kot je stopnja verjetnosti, nižji je prag, ki ga mora doseči tožeča stranka, in obratno.(32) Poleg tega je treba pri dokaznem standardu, ki se zahteva od tožeče stranke, upoštevati tudi njeno zmožnost, da pridobi in predloži nekatere dokaze v podporo svojim trditvam. Če bi dodelitev dokaznega bremena (delno ali v celoti) zadevnim podjetjem lahko pomenila, da se od njih zahteva probatio diabolica, je zato mogoče škodljivo napako domnevati.(33)
57. Glede na najnovejšo sodno prakso sodišč Unije se mi zdi, da je postalo milejše merilo neškodljive napake „standardno“, vsaj kadar gre v zadevi za vidik temeljne pravice v pravem pomenu besede. To se mi zdi razumno zlasti iz dveh razlogov. Prvič, ni sporno, da dokazno breme glede kršitve pravil o konkurenci nosi Komisija in da se morajo morebitni legitimni dvomi šteti v dobro podjetjem, ki so predmet preiskave.(34) Drugič, podjetjem je pogosto lahko zelo težko pozitivno dokazati alternativen in hipotetičen scenarij (izid postopka brez postopkovne nepravilnosti), zlasti glede na diskrecijsko pravico, ki je s pravili Unije o konkurenci priznana Komisiji pri nadzoru skladnosti s temi pravili in njihovem izvrševanju.
58. Stroga oblika tega merila (to je oblika merila v skladu s sodbo Suiker Unie) bi morala biti zato prihranjena za položaje, v katerih se zdi, da se zatrjevane kršitve postopka nanašajo na manjše nepravilnosti.
59. Nazadnje, zagotovo obstajajo zadeve, v katerih je mogoče domnevati posledice za splošno pravilnost in pravičnost postopka, ki izhajajo iz nepravilnosti. To velja za kršitve postopka, ki niso le posebej resne, ampak tudi strukturne: to je za kršitve, ki vplivajo na okvir, v katerem poteka postopek, in ki niso zgolj kršitve, ki se zgodijo v okviru sicer pravilno vodenega postopka.(35)
60. Glede na navedeno se strinjam s pritožnicami, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi storilo napako, ker je za njihove trditve o kršitvi dolžnosti nepristranskosti in načela domneve nedolžnosti uporabilo strogo merilo neškodljive napake (merilo iz sodbe Suiker Unie), tako da je od njih zahtevalo konkretne dokaze, da bi bila vsebina izpodbijanega sklepa drugačna, če do te nepravilnosti ne bi prišlo.
61. Če Komisija pri presoji dane zadeve ne bi delovala kot nepristranska javna uprava, ker bi bila pristranska ali ker bi gojila predsodek o krivdi podjetij v preiskavi, bi to pomenilo hudo kršitev njenih dolžnosti, ki bi lahko vplivala na izid postopka.
62. Takšne napake najbrž ni mogoče primerjati s formalnostmi ali podrobnostmi postopka ali jo šteti za primerljivo z vrstami kršitev, katerih resnost najverjetneje ne bi imela velikega vpliva na končno odločitev. Zato bi moralo v zvezi s takšnimi kršitvami zadostovati, da zadevna podjetja predložijo elemente, ki dokazuje, da so te napake lahko vplivale na izid postopka.
63. Glede na navedeno ugotavljam, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je pri preverjanju trditev pritožnic v zvezi s tem, da Komisija ni spoštovala svoje dolžnosti nepristranskosti in načela domneve nedolžnosti, uporabilo napačno pravno merilo.
b) Časovno zamaknjen mešani postopek
64. Drugič, pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni preverilo, ali je postopek poravnave vključeval izrecen ali impliciten izraz njihove krivde.
65. V zvezi s tem se prav tako strinjam s pritožnicami. Zdi se mi namreč, da ta ugotovitev izhaja iz nedavne sodbe Sodišča Pometon.
66. Sodišče je v sodbi Pometon najprej opozorilo na svojo sodno prakso (in sodno prakso ESČP) glede domneve nedolžnosti, v skladu s katero je v sestavljenih kazenskih postopkih, v katerih se obravnava več osumljencev, ki jim ni mogoče soditi skupaj, „nujno, da [zadevno sodišče], da bi presodilo krivdo obdolžencev, navede sodelovanje tretjih oseb, ki se jim lahko pozneje sodi ločeno. Če pa je treba predložiti dejstva v zvezi z vpletenostjo tretjih oseb, bi se moralo zadevno sodišče izogniti temu, da bi se posredovalo več informacij, kot je potrebno za presojo pravne odgovornosti oseb, ki so obtožene v postopku pred njim. Poleg tega je treba obrazložitev sodnih odločb oblikovati tako, da se prepreči morebitna prezgodnja sodba o krivdi zadevnih tretjih oseb, ki bi lahko ogrozila pravično obravnavo obtožb proti tem v okviru ločenega postopka.“(36)
67. Sodišče je nato razsodilo, da so ta načela mutatis mutandis upoštevna tudi takrat, kadar Komisija v zvezi z enim samim kartelom izvede zamaknjen mešani postopek, ki vključuje dva ločena sklepa. V okviru takega postopka je lahko objektivno nujno, da Komisija v sklepu o poravnavi obravnava nekatera dejstva in ravnanja, ki se nanašajo na udeležence zatrjevanega kartela, zoper katere se vodi redni postopek. V tem primeru mora Komisija v sklepu o poravnavi zagotoviti, „da se ohrani domneva nedolžnosti podjetij, ki so zavrnila poravnavo in zoper katere se vodi redni postopek“.(37)
68. Nazadnje, Sodišče je tudi razsodilo, da mora sodišče Unije za to, „[d]a bi […] preverilo, ali je Komisija spoštovala domnevo nedolžnosti, […] preučiti sklep, s katerim se konča postopek poravnave, in njegovo obrazložitev v celoti ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih je bil sprejet. Vsako izrecno sklicevanje na neobstoj odgovornosti drugih udeležencev domnevnega kartela v določenih odstavkih tega sklepa bi bilo namreč brez smisla, če bi bilo mogoče druge odstavke tega sklepa razumeti kot prezgodnji izraz njihove odgovornosti.“(38)
69. Ni sporno, da v izpodbijani sodbi ni bila opravljena analiza, kakršno je Sodišče zahtevalo v sodbi Pometon.
70. Vendar Komisija trdi, da je Splošno sodišče, čeprav ni sledilo „črki“ sodbe Pometon, saj je bila ta sodba izdana po razglasitvi izpodbijane sodbe, vseeno ravnalo v skladu z njenim „duhom“. Splošno sodišče se je po njenem mnenju de facto prepričalo, da v zvezi s pritožnicami ni prišlo do kršitve načela domneve nedolžnosti.
71. S tem stališčem se ne strinjam.
72. Splošno sodišče ni niti izrecno niti implicitno opravilo nobene take oblike preverjanja. Kot je navedeno v točki 35 teh sklepnih predlogov, to sodišče ni obravnavalo utemeljenosti tožbenih razlogov pritožnic v zvezi s tem, saj je menilo, da so ti razlogi brezpredmetni.
73. Ne da bi bilo treba odgovoriti na vprašanje v zvezi s pravilnostjo pravnega merila, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v tem okviru, je torej precej jasno, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi nikakor ni analiziralo besedila sklepa o poravnavi, da bi preverilo spoštovanje načela domneve nedolžnosti skupine HSBC.
74. Na podlagi tega menim, da je Splošno sodišče pri preverjanju očitkov pritožnic glede učinkov sklepa o poravnavi na njihov položaj napačno uporabilo pravo.
75. Glede na navedeno menim, da je prvi pritožbeni razlog, ki so ga navedle pritožnice, načeloma utemeljen.
B. Drugi in tretji pritožbeni razlog: kršitev „zaradi cilja“
76. Drugi in tretji pritožbeni razlog, ki ju navajajo pritožnice, se nanašata na pojem „kršitev zaradi cilja“ in na način, kako je Splošno sodišče ugotovilo, da je njihovo ravnanje povzročilo takšno kršitev.
1. Trditve strank
77. Z drugim pritožbenim razlogom pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je pri opredelitvi cilja manipulacije z Euriborom dne 19. marca 2007 napačno uporabilo člen 101 PDEU in/ali izkrivilo upoštevne dokaze.
78. Pritožnice – ki jih podpirata intervenientki – zlasti trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točkah 101 in 102 izpodbijane sodbe ugotovilo, da že zgolj možnost, da bi sodelujoči pri manipulaciji ponudili boljše pogoje kot njihovi konkurenti (zaradi asimetrične obveščenosti glede ravni Euribora), pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, ki povzroči kršitev „zaradi cilja“. Splošno sodišče naj bi moralo sankcionirati Komisijo, ker ni preučila ključnega vprašanja, ali je seznanjenost z manipulacijo 19. marca 2007 borznim trgovcem zagotovila spodbudo, da so ponudili konkurenčnejše obrestne mere kot njihovi konkurenti. V zvezi s tem je skupina HSBC Splošnemu sodišču predložila izvedensko mnenje, v katerem se trdi, da ni obstajala spodbuda za sodelujoče borzne trgovce, da bi ponudili konkurenčnejše obrestne mere, ker bi se jim s tem zmanjšal dobiček. Ugotovitev Splošnega sodišča v točki 101 izpodbijane sodbe, da to mnenje „vsebuje[…] zgolj splošne preudarke“, je po mnenju pritožnic očitno izkrivljanje tega dokaza.
79. Poleg tega pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom – prav tako ob podpori intervenientk – navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da sta bila pogovora o srednjih cenah(39) kršitvi „zaradi cilja“. Natančneje, Splošno sodišče naj bi napačno navedlo, da je mogoče pozitivne učinke teh pogovorov na konkurenco upoštevati le v okviru pomožnih omejitev ob glavni dejavnosti ali presoje na podlagi člena 101(3) TPDEU. Natančneje, Splošno sodišče naj bi v točkah od 149 do 160 izpodbijane sodbe za presojo trditve pritožnic, da izmenjave informacij o srednjih cenah ni mogoče že zaradi njene narave šteti za škodljivo za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga, uporabilo teorijo „pomožnih omejitev“.
80. Splošno sodišče po mnenju pritožnic s tem ni obravnavalo dejanske trditve, ki so jo navedle na prvi stopnji. Pred tem sodiščem naj bi pritožnice trdile, da so bili pogovori o srednjih cenah, če se presojajo v upoštevnem gospodarskem in pravnem okviru, dejansko pozitivni za konkurenco. Po mnenju pritožnic so ti pogovori zmanjšali negotovost glede višine srednjih cen na trgu in borznim trgovcem omogočili, da so v korist svojih strank določili manjši razmik med nakupnimi in prodajnimi cenami. Zato naj spornega ravnanja ne bi bilo mogoče šteti za kršitev člena 101(1) PDEU, še manj pa za kršitev „zaradi cilja“.
81. Komisija zagovarja obrazložitev iz izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju se očitki pritožnic osredotočajo le na en del ugotovitev Splošnega sodišča, pri čemer se ne sprašujejo o bolj temeljnem vidiku, ki se nanaša na to, da je zadevno ravnanje spremenilo strukturo konkurence na trgu. Komisija izpodbija tudi očitek, da naj bi Splošno sodišče izkrivilo izvedensko mnenje, ki so ga pritožnice predložile na prvi stopnji. Po njenem mnenju je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da to mnenje ni prepričljivo.
2. Analiza
82. Najprej naj povem, da me trditve, ki jih pritožnice navajajo v okviru drugega pritožbenega razloga, ne prepričajo.
83. Prvič, pojem omejevanja konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU se v skladu z ustaljeno sodno prakso nanaša na vrste tajnih ravnanj, za katera se šteje, da so že po svoji naravi škodljiva za dobro delovanje normalne konkurence, tako da ni treba dokazovati njihovih dejanskih posledic na trgu.(40) Če organ, pristojen za konkurenco, po preučitvi določb in ciljev sporazuma ter pravnega in gospodarskega okvira, v katerem je bil ta sporazum odobren in izveden, ugotovi, da tak sporazum spada v kategorijo sporazumov, katerih škodljivost je glede na izkušnje splošno priznana in zlahka prepoznavna, mu tako ni treba preverjati, ali je ta sporazum dejansko povzročil izkrivljanje konkurence.
84. Organ mora zgolj izključiti možnost, da zadevni sporazum, „čeprav ustreza kategoriji sporazumov, ki se običajno štejejo za protikonkurenčne – zaradi nekaterih konkretnih okoliščin nikakor ne more škodovati trgu ali celo spodbuja konkurenco“.(41) Drugače povedano, če se organ sooči z obliko ravnanja, ki je po naravi protikonkurenčna, mora v konkretnem primeru preveriti le, „ali obstajajo pravne ali dejanske okoliščine, ki izključujejo možnost, da bi zadevni sporazum ali ravnanje omejeval(-o) konkurenco“.(42)
85. Elementi, ki se nanašajo na védenje zadevnih podjetij, njihovo voljo omejiti konkurenco ali gospodarski interes za takšno delovanje, so zato običajno omejenega pomena za presojo organa, pristojnega za konkurenco, o tem, ali je njihovo ravnanje mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“.(43) Preverjanje zmožnosti ravnanja, da omeji konkurenco, na splošno samo po sebi zadostuje za ta namen.
86. V zvezi s tem naj še opozorim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso domnevati, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. Za ugotovitev kršitve člena 101(1) PDEU torej ni treba dokazati, da je takšna izmenjava zaupnih informacij dejansko vplivala na konkurenco na trgu.(44)
87. Iz teh razlogov v točkah 101 in 102 izpodbijane sodbe ne najdem nobene napačne uporabe prava. Menim, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da za opredelitev zadevnega ravnanja kot omejitve zaradi cilja domnevno pomanjkanje volje zadevnih borznih trgovcev in/ali spodbude zanje, da bi ponudili boljše obrestne mere, ni odločilno.
88. Drugič, glede na zgornje preudarke je mogoče trditev pritožnic, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče domnevno izkrivilo dokaze, kar se tiče izvedenskega ekonomskega mnenja, predloženega na prvi stopnji, zavrniti kot brezpredmetno. Tudi če bi namreč to mnenje vsebovalo, kot trdijo pritožnice, „posebne ekonomske dokaze, ki podrobno obravnavajo spodbude za borzne trgovce, ki so sodelovali pri manipulaciji“, to nikakor ne bi vplivalo na opredelitev zadevnih ravnanj kot omejitev zaradi cilja.
89. Zaradi izčrpnosti naj dodam, da se vsekakor strinjam s Komisijo, da se zdi, da je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da mnenje ni prepričljivo. To ni ugotovitev, zoper katero bi bilo mogoče vložiti pritožbo. V (žal kratki) obrazložitvi Splošnega sodišča, ki jo grajajo pritožnice, ne opazim nobene napačne uporabe prava.
90. Strinjam pa se s trditvami, ki so jih pritožnice navedle v okviru tretjega pritožbenega razloga. Menim namreč, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji trditev pritožnic v zvezi s pozitivnimi učinki zadevnega ravnanja na konkurenco.
91. Splošno sodišče je v točki 154 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je „razen pri pomožnih omejitvah ob glavni dejavnosti […], [mogoče] morebitne pozitivne učinke na konkurenco upoštevati samo v okviru presoje člena 101(3) PDEU“. Nato je pojasnilo, da člen 101(1) PDEU ne vsebuje nobenega „pravila razumne presoje“, ki bi omogočalo tehtanje pozitivnih in negativnih učinkov sporazuma na konkurenco, da se ugotovi, ali je treba ta sporazum opredeliti kot „omejevanje konkurence“.
92. Vendar to stališče izpodbija novejša sodna praksa. Natančneje, kot je Sodišče pojasnilo v sodbi UK Generics, kadar se stranke sporazuma sklicujejo na njegove pozitivne učinke na konkurenco, je treba te učinke kot elemente okvira tega sporazuma ustrezno upoštevati pri njegovi opredelitvi kot „omejevanje zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, v delu, v katerem je z njimi mogoče omajati celovito presojo zadostne stopnje škodljivosti zadevnega tajnega dogovarjanja z vidika konkurence.(45)
93. Kot je pojasnilo Sodišče, pri presoji domnevnih pozitivnih učinkov sporazuma na konkurenco ne gre za pravilo razumne presoje, temveč je njen namen le presoja objektivne resnosti zadevne prakse. Če namreč zadevna podjetja dokažejo, da so ti učinki upoštevni, značilni za zadevni sporazum in dovolj pomembni, je mogoče „razumno podvomiti o zadostni škodljivosti zadevnega […] sporazuma z vidika konkurence in torej o njegovem protikonkurenčnem cilju“.(46)
94. Ugotoviti je treba, da Splošno sodišče povsem očitno ni opravilo nobene take presoje, saj je preučilo le, ali je izmenjave informacij o srednjih cenah mogoče utemeljiti na podlagi tako imenovane teorije „pomožnih omejitev“. Vendar se ta teorija nanaša na drugačno vrsto analize, katere namen je preveriti, ali so nekatere omejitve ravnanja strank sporazuma, ki niso predmet sporazuma, lahko utemeljene, čeprav omejujejo konkurenco, ker so neposredno povezane z izvajanjem protikonkurenčnega sporazuma in nujne zanj.(47)
95. Iz tega sledi, da je bilo v izpodbijani sodbi v zvezi s tem napačno uporabljeno pravo, ker je Splošno sodišče sprejelo napačen pravni okvir za presojo in nato zavrnitev trditev pritožnic.
96. Tako ugotavljam, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti, tretji pritožbeni razlog pa sprejeti.
C. Četrti, peti in šesti pritožbeni razlogi: enotna in trajajoča kršitev
97. Četrti, peti in šesti pritožbeni razlog se nanašajo na ugotovitev Splošnega sodišča, da so pritožnice sodelovale pri „enotni in trajajoči kršitvi“.
1. Trditve strank
98. Pritožnice, ki jih podpirata intervenientki, trdijo, da ugotovitev o njihovem sodelovanju pri enotni in trajajoči kršitvi temelji na več napakah.
99. Najprej, pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče glede pogovorov z dne 12. februarja 2007 očitno izkrivilo dejstva in dokaze. Pritožnice trdijo, da sta na ta dan potekala dva ločena in nepovezana pogovora med istima borznima trgovcema. Vendar naj se prvi od teh pogovorov v nasprotju z navedbami v izpodbijani sodbi ne bi nanašal na nobeno manipulacijo z Euriborom. Na predvideno manipulacijo z Euriborom 19. marca 2007 naj bi se nanašal samo drugi pogovor.
100. Pritožnice dodajajo, da je Splošno sodišče podobno napako storilo v zvezi s pogovori, ki so potekali 16. februarja 2007. Tudi tega dne naj bi med borznimi trgovci potekala dva različna pogovora. Samo prvi naj bi se nanašal na srednje cene, medtem ko se je drugi nanašal na eno samo zgodovinsko transakcijo. Splošno sodišče naj bi tako po trditvah pritožnic izkrivilo dokaze, ko je drugi pogovor označilo za „enako ravnanje“ kot prvi. Po njihovem mnenju prvi pogovor ni povzročil kršitve člena 101(1) PDEU.
101. Dalje, pritožnice s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da je v točkah od 214 do 229 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so različna ravnanja, opredeljena v spornem sklepu, imela enoten cilj. Po njihovem mnenju je Splošno sodišče to ugotovitev oprlo na več napačnih presoj.
102. Nazadnje, pritožnice v okviru šestega pritožbenega razloga grajajo ugotovitev Splošnega sodišča iz točk od 255 do 262 izpodbijane sodbe, da se je skupina HSBC zavedala, da sodeluje pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je zajemala ne le manipulacijo z dne 19. marca 2007, ampak tudi pogovora o možnosti ponavljanja te manipulacije z dne 19. in 27. marca 2007. Pritožnice menijo, da je izpodbijana sodba v tem pogledu presegla ugotovitve iz spornega sklepa.
103. Komisija meni, da četrti, peti in šesti pritožbeni razlog niso dopustni oziroma da so brezpredmetni in da vsekakor niso utemeljeni.
104. Komisija v zvezi s četrtim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče pravilno presodilo predmet pogovorov z dne 12. in 16. februarja 2007. Po njenem mnenju so poskusi skupine HSBC, da bi te pogovore razdelila na ločene izmenjave, od katerih ima vsaka drugačen predmet, umetni. Komisija dodaja, da je ta pritožbeni razlog vsekakor brezpredmeten, ker tudi če bi bilo treba trditve pritožnic sprejeti, bi ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s protikonkurenčnimi izmenjavami v obdobju od 12. februarja 2007 do 27. marca 2007 ostale pravilne.
105. Komisija tudi trdi, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je potrdilo njeno analizo, da so imela različna ravnanja, opredeljena v spornem sklepu, enoten cilj. Ta cilj, ki naj bi ga izpodbijana sodba ne postavljala pod vprašaj, je bil pojasnjen v točki 445 obrazložitve spornega sklepa tako: „zmanjšanje denarnih tokov, ki bi jih [stranke omejevalnega sporazuma] morale plačati (ali povečanje tistih, ki so jih prejele), in posledično povečanje vrednosti instrumentov EIRD v njihovem portfelju v škodo nasprotnih strank pri teh instrumentih EIRD“. Komisija dodaja, da so trditve pritožnic v zvezi s tem vsekakor nedopustne, ker se omejujejo na izpodbijanje nekaterih presoj dejanskega stanja, ki jih je opravilo Splošno sodišče.
106. Dalje, po mnenju Komisije šesti pritožbeni razlog ni dopusten in prav tako ni utemeljen. Trdi, da tudi v zvezi s tem pritožnice izpodbijajo presojo dejstev in dokazov glede zavedanja skupine HSBC o sodelovanju drugih bank pri zadevnem ravnanju, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Komisija vsekakor trdi, da je bila presoja Splošnega sodišča pravilna in v celoti skladna z ugotovitvami iz spornega sklepa.
2. Analiza
107. Trditve pritožnic in intervenientk, s katerimi izpodbijajo utemeljenost presoje Splošnega sodišča v zvezi s sodelovanjem skupine HSBC pri enotni in trajajoči kršitvi, me ne prepričajo.
108. V zvezi s tem naj spomnim, da iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je načeloma samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja in njegovo presojo. Zgolj izkrivljanje dokazov Splošnega sodišča je pravno vprašanje, ki je lahko predmet nadzora Sodišča.(48)
109. Pritožnice se na izkrivljanje dokazov sklicujejo le v okviru četrtega pritožbenega razloga. V zvezi s petim in šestim pritožbenim razlogom taka trditev ni podana, čeprav ta razloga ne odpirata nobenega pravega pravnega vprašanja.
110. Pritožnice in intervenientki niti ne grajajo razlage pojma „enotna in trajajoča“ kršitev (ali njenih sestavnih delov, kot je „enotni cilj“), ki jo je podalo Splošno sodišče, niti bolj na splošno ne nasprotujejo pravnemu okviru, uporabljenemu v izpodbijani sodbi. V bistvu izpodbijajo konkretne ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s predmetom, naravo in kontekstom več pogovorov med borznimi trgovci.
111. Pritožnice in intervenientki torej, kot pravilno navaja Komisija, Sodišču dejansko predlagajo, naj ponovno presodi dejstva in dokaze v zvezi s tem, ali so bile pritožnice udeležene pri enotni in trajajoči kršitvi. To pa v fazi pritožbe ni dopustno.
112. Peti in šesti pritožbeni razlog je zato treba razglasiti za nedopustna. Poleg tega menim, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
113. V zvezi s tem naj opozorim, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze.(49) Da bi se dokazal obstoj izkrivljanja, ne zadostuje, da se predlaga razlaga navedenih dokazov, ki se razlikuje od razlage Splošnega sodišča.(50)
114. V obravnavani zadevi ugotavljanje „resnične“ vsebine in pomena pogovorov z dne 12. in 16. februarja 2006 res ni lahka naloga. Zahteva, da se pisna sporočila, ki so si jih izmenjali borzni trgovci, dešifrirajo in da se upošteva dejstvo, da je bila izmenjava teh sporočil prekinjena z obdobji, ko so se borzni trgovci pogovarjali po telefonu.
115. Pritožnice ponujajo drugačno razlago teh pogovorov kot Splošno sodišče. Vendar se mi nikakor ne zdi, da je prikaz pritožnic bolj verodostojen ali verjeten od tistega Splošnega sodišča, kaj šele, da bi bilo mogoče z njim dokazati vsebinsko napako pri presoji dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, kar bi bilo potrebno za dokaz izkrivljanja.
116. Glede na navedeno menim, da je treba četrti, peti in šesti pritožbeni razlog zavrniti.
VI. Posledice presoje
117. V teh sklepnih predlogih sem ugotovil, da sta prvi in tretji pritožbeni razlog utemeljena.
118. Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če se izkaže, da je bilo v obrazložitvi odločbe Splošnega sodišča kršeno pravo Unije, izrek te odločbe pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti.(51) V takem primeru je treba pritožbo zavrniti.(52)
119. Iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, je tako tudi v tem primeru.
A. Pravica do dobrega upravljanja, domneva nedolžnosti in pravica do obrambe
120. Uvodoma je treba opozoriti, da je pravica do dobrega upravljanja zapisana v členu 41 Listine, v skladu s katerim ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“.(53) Kot je Splošno sodišče navedlo v izpodbijani sodbi, ta zahteva nepristranskosti zajema na eni strani subjektivno nepristranskost v smislu, da nobeden od članov zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter na drugi strani objektivno nepristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom.(54)
121. Načelo domneve nedolžnosti pa je določeno v členu 48 Listine, ki povzema člen 6(2) EKČP in določa, da „[o]bdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom“. Ni sporno, da se to načelo ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so za te kršitve predpisane, uporablja tudi za postopke v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki se uporabljajo za družbe in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni.(55)
122. Nazadnje, Sodišče dosledno ugotavlja, da je spoštovanje pravice do obrambe temeljno načelo prava Unije. To načelo bi bilo kršeno, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč.(56)
123. Pritožnice, ki jih podpirata intervenientki, trdijo, da je Komisija te pravice kršila v bistvu na dva načina. Prvič, pritožnice trdijo, da je Komisija to storila s tem, da je uporabila zamaknjen mešani postopek in sprejela sklep o poravnavi, s katerim je dejansko ugotovila odgovornost skupine HSBC za kršitev člena 101 PDEU. Drugič, pritožnice ugovarjajo nekaterim izjavam, ki jih je takratni komisar, pristojen za politiko konkurence, podal pred sprejetjem spornega sklepa.
124. Po mojem mnenju nobena od teh utemeljitev ni prepričljiva. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, ta načela in pravice niso bili kršeni. Pritožnice vsekakor niso predložile nobenega elementa, ki bi kazal na to, da bi bil sporni sklep lahko drugačen, če ne bi prišlo do zatrjevanih nepravilnosti.
1. Mešani postopek
125. Pritožnice v bistvu trdijo, da je Komisija s sprejetjem zamaknjenega mešanega postopka nepopravljivo poslabšala njihov položaj, preden je bil sporni sklep dejansko sprejet. Sklep o poravnavi naj bi namreč, čeprav nanje ni bil naslovljen, vseboval več nepotrebnih sklicevanj na skupino HSBC, tako da naj bi bila odgovornost skupine HSBC de facto že ugotovljena.
126. Trditve pritožnic me ne prepričajo.
127. Najprej je treba spomniti, da je Sodišče že ugotovilo, da nič ne nasprotuje temu, da Komisija za različne udeležence kartela uporabi zamaknjen mešani postopek.(57) Zahteva, da Komisija hkrati sprejme sklep o poravnavi in z njim povezane redne sklepe, bi bila v nasprotju s ciljem postopka poravnave, ki je poenostaviti in pospešiti upravne postopke in zmanjšati število tožb, vloženih na sodišča Unije, ter s tem Komisiji omogočiti, da z istimi sredstvi obravnava več zadev.(58)
128. Skupina Crédit Agricole pa trdi, da bi Komisija morala ravnati drugače, kadar ni zadostnih jamstev, da bo domneva nedolžnosti strank, ki niso sklenile poravnave, v okviru zamaknjenega mešanega postopka spoštovana.
129. Čeprav se v teoriji lahko strinjam s takšno predpostavko, si v praksi težko predstavljam okoliščine, v katerih bi sprejetje sklepa o poravnavi s strani Komisije, čeprav bi bila sprejeta vsa možna jamstva in previdnostni ukrepi, neizogibno privedlo do ugotovitve odgovornosti strank, ki niso sklenile poravnave.
130. Kot je namreč Splošno sodišče pravilno navedlo v nedavni odločbi, so v okviru postopka, ki ga urejajo določbe Uredbe št. 1/2003, tako zadevna podjetja kot Komisija glede predhodnega postopka poravnave v položaju „tabula rasa“, v katerem je treba odgovornost šele ugotoviti. V tem postopku je Komisija vezana izključno na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na zadevna podjetja, tem podjetjem pa mora – česar skoraj ni treba posebej poudarjati – dati vse možnosti, da se izjavijo, pri čemer mora ustrezno upoštevati pravne in dejanske elemente, ki so jih navedla.(59)
131. Nič ne nasprotuje temu, da Komisija kljub drugačnim dejanskim in pravnim ugotovitvam v sklepu o poravnavi v poznejšem rednem sklepu sprejme drugačno ugotovitev, če se predstavijo novi argumenti ali novi dokazi. Drugače povedano, Komisija se v poznejšem sklepu ne more zgolj sklicevati na ugotovitve iz sklepa o poravnavi. Vsak sklep, ki ga Komisija sprejme na podlagi določb Uredbe št. 1/2003, mora biti načeloma samostojen sklep, v katerem so ugotovitve organov ustrezno in neodvisno utemeljene in dokazane.(60)
132. Če preidem na glavno trditev pritožnic, moram takoj povedati, da ne razumem, kako bi bilo mogoče šteti, da so sklicevanja na skupino HSBC v sklepu o poravnavi nepopravljivo poslabšala položaj pritožnic v vzporednem postopku.
133. Na formalni ravni med strankami ni sporno, da sklep o poravnavi niti ni namenjen, da bi imel, niti ne more imeti nobenega pravnega učinka, vsaj ne neposredno, za pritožnice, saj niso naslovnice tega sklepa(61) in niso navedene v njegovem izreku.
134. Poleg tega je v točki 3 obrazložitve sklepa o poravnavi nedvoumno navedeno, da ta sklep temelji le na dejstvih, ki so jih sprejele stranke poravnave, in da se „ne ugotavlja morebitna odgovornost strank, ki niso sklenile poravnave, za sodelovanje pri kršitvi konkurenčnega prava Unije v tej zadevi“. Ta točka obrazložitve sklepa vsebuje tudi opombo (opomba 4), v kateri je navedeno, da je ravnanje, na katero se nanaša ta sklep, „ki vključuje stranke, ki niso sklenile poravnave, uporabljeno izključno za ugotavljanje odgovornosti strank poravnave“.
135. Res je, da obstoj teh „izjav o omejitvi veljavnosti“ ne zadostuje za izključitev kršitve, ki jo zatrjujejo pritožnice, saj se mora Komisija v sklepu o poravnavi, kot izhaja iz sodbe Pometon, izogibati temu, da bi navedla več informacij, kot je potrebno za presojo pravne odgovornosti podjetij, ki ne sodelujejo v tem postopku. Poleg tega je treba obrazložitev sklepov o poravnavi oblikovati tako, da se prepreči morebitna prezgodnja sodba o krivdi strank, ki niso sklenile poravnave, kar mora biti predmet ločenih postopkov.
136. Sklep o poravnavi v obravnavani zadevi je zato treba v celoti preučiti, da se preveri, ali se lahko – kljub elementom, navedenim v točkah 133 in 134 teh sklepnih predlogov – sklicevanja na skupino HSBC v njem dejansko razumejo kot prezgodnji izraz njihove krivde. Drugače povedano, če uporabim izraze, ki so jih uporabile pritožnice v tožbi, ali sklep o poravnavi „izoblikuje“ položaj skupine HSBC do te mere, da tega vidika v poznejšem postopku ne bi bilo mogoče „popraviti“?
137. Pritožnice v zvezi s tem grajajo dejstvo, da je Komisija v opombi 4 sklepa o poravnavi pojem „stranke“ opredelila kot „vsa podjetja v postopku“, kar naj bi torej vključevalo tudi stranke, ki niso sklenile poravnave. Nato naj bi Komisija opisala zadevne prakse (v oddelku 4 sklepa o poravnavi) in jih pripisala „strankam“.(62) V tem okviru naj bi Komisija napotila tudi na dvostranske stike med skupino Barclays in med drugim tudi skupino HBSC.(63) Poleg tega naj bi bilo v sklepu o poravnavi pri presoji omejevalne narave zadevnih ravnanj napoteno na ravnanja, opisana v oddelku 4 tega sklepa.
138. Vendar se mi nobeno od teh sklicevanj oziroma napotitev, niti posamezno niti skupaj, ne zdi problematično.
139. Prvič, sklicevanj na stranke, ki niso sklenile poravnave, je v sklepu o poravnavi malo in nobeno ni vključeno v del, ki se nanaša na „pravno presojo“.(64) Drugič in kar je še pomembneje, vsa ta sklicevanja so opisna in ne pomenijo – ne izrecno ne implicitno – presoje pravnega položaja skupine HSBC.
140. Res je, da se Komisija v delu sklepa o poravnavi, ki se nanaša na pravno presojo, nekajkrat sklicuje na njegov opisni del, v katerem je neposredno ali posredno omenjena skupina HSBC.
141. Ker pa je ravnanje strank poravnave, ki je predmet sklepa o poravnavi, vključevalo stike s strankami, ki niso sklenile poravnave, in ker imajo ti stiki določen pomen v okviru sklepa, od Komisije ni mogoče pričakovati, da bo te informacije izpustila. Interes skupine HSBC v zvezi s tem je treba uravnotežiti z dolžnostjo Komisije, da sprejme sklep, ki je čim bolj celovit in pregleden ter vsebuje ustrezno obrazložitev tako glede dejanskega stanja kot glede prava. Navedena sklicevanja so torej „objektivno nujna“ za ugotovitev odgovornosti strank poravnave v smislu sodbe Pometon.
142. Zdi se mi torej, da v sklepu o poravnavi ni prikrite ali postranske presoje odgovornosti skupine HSBC. Prav tako v tem sklepu ni nobenega sklicevanja na skupino HSBC, ki bi se zdelo nepotrebno ali odvečno.
143. Preučitev spornega sklepa potrjuje mojo ugotovitev. Sklicevanja na sklep o poravnavi so namreč – spet – omejena na opisne dele spornega sklepa. Pravna presoja zadevnega ravnanja in odgovornost strank, ki niso sklenile poravnave, v zvezi s tem temeljita na neodvisni analizi, ki se v nobeni točki ne opira na ugotovitve iz sklepa o poravnavi. Celotna presoja je opravljena ex novo, ob upoštevanju trditev in dokazov, ki jih je predložil naslovnik spornega sklepa. Ugotovitve Komisije so zato utemeljene in dokazane neodvisno.
144. Glede na navedeno ne vidim nobene prepričljive trditve, ki bi me napeljevala na ugotovitev, da je bila odgovornost pritožnic de jure ali de facto ugotovljena v sklepu o poravnavi, tako da Komisija v poznejšem sklepu iz povsem praktičnih razlogov ne bi mogla spremeniti svojih ugotovitev. Trditve, ki se nanašajo na kršitev načela domneve nedolžnosti, ki naj bi izhajala iz sprejetja zamaknjenega mešanega postopka, je zato treba zavrniti.
2. Izjave komisarja
145. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo domneve nedolžnosti zahteva predvsem to, da člani sodišča pri opravljanju svojih funkcij obravnave ne začnejo s predsodkom, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ter da dokazno breme nosi tožilstvo, v primeru kakršnega koli dvoma pa je treba odločiti v korist obtoženca.(65)
146. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP načelo domneve nedolžnosti prav tako nasprotuje temu, da javni organi prezgodaj izrazijo mnenje, da je oseba, obtožena kršitve, kriva, še preden ji je krivda dokazano v skladu z zakonom. Ti izrazi lahko namreč javnost spodbudijo k temu, da bi verjela, da je zadevna oseba kriva, in s tem vplivajo na njen ugled in dostojanstvo ter ogrozijo mirno in nepristransko presojo zadeve s strani pristojnih organov.(66)
147. Zadevni javni organi ne vključujejo samo sodnikov, ampak tudi druge javne uslužbence (kot so na primer preiskovalni organi in drugi predstavniki države).(67) Vendar so izjave zadnjenavedenih predmet manj strogega nadzora kot izjave sodnih organov.(68)
148. Poleg tega je ESČP ugotovilo, da z vidika svobode izražanja – in, če lahko dodam, zahtev po preglednosti in odprtosti delovanja javne uprave –(69) načela domneve nedolžnosti ni mogoče razumeti tako, da javnim organom preprečuje obveščanje javnosti o potekajočih preiskavah. To drži, če organi to storijo s potrebno diskretnostjo in zadržanostjo.(70)
149. V sodni praksi je bilo dosledno vzpostavljeno razlikovanje med izjavami, da je oseba zgolj osumljena storitve kaznivega dejanja, na eni strani in jasnimi izjavami – ob neobstoju pravnomočne obsodbe – da je oseba dejansko storila zadevno kaznivo dejanje, na drugi strani. Prve na splošno veljajo za legitimne, druge pa kršijo načelo domneve nedolžnosti.(71)
150. Izbira jezika, ki ga organi uporabijo v svojih izjavah, je v zvezi s tem očitno odločilnega pomena.(72) Vseeno pa je zlasti v „mejnih“ primerih najpomembnejši dejanski pomen izjav organov, in ne njihova dobesedna oblika.(73)
151. V nekaterih okoliščinah je ESČP ugotovilo, da uporaba neposrečenega jezika, ki bi jo bilo mogoče grajati, ni bila odločilna glede domnevnih kršitev načela domneve nedolžnosti.(74) V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč treba na vprašanje, ali izjava javnega organa pomeni kršitev domneve nedolžnosti, odgovoriti v okviru konkretnih okoliščin, v katerih je bila ta izjava dana.(75)
152. Ali je bilo ob upoštevanju navedenega v primeru pritožnic zaradi izjav takratnega komisarja v letih 2012 in 2014 kršeno načelo domneve nedolžnosti?
153. Čeprav imam nekaj razumevanja za trditve pritožnic, menim, da do takšne kršitve ni prišlo.
154. Najprej je treba poudariti, da je bil takratni komisar član upravne institucije (Komisije), ki je v obravnavani zadevi delovala kot preiskovalni organ. Standard, ki ga je treba uporabiti za njegove izjave, zato ni tako visok, kot bi bil, če bi komisar pripadal sodni veji oblasti.
155. Kljub temu je treba priznati, da te izjave zaradi uporabljenih besed in načina, na katerega so bile podane, hodijo po robu med izjavami o golem sumu in prezgodnjimi izjavami o krivdi. Glede na več elementov se vseeno nagibam k stališču, da so te izjave neposrečene, vendar relativno „neškodljive“.
156. Prvič, glede vsebine spornih izjav je res, da je bilo več izjav dvoumnih in da bi nekatere med njimi del občinstva lahko razumel kot namigovanje, da so (nekatera ali vsa) preiskovana podjetja verjetno kršila pravila Unije o konkurenci.(76) Vendar ni mogoče zanikati, da so te izjave ostale precej nejasne in splošne ter niso šle tako daleč, da bi bila z njimi razglašena krivda preiskovanih podjetij. Prav tako v teh izjavah niso bili uporabljeni zaničljivi ali pikri izrazi o podjetjih, ki so bila predmet preiskave. Ravno tako se niso posebej nanašale na eno ali več podjetij, navajale podrobnosti, ki bi omogočile identifikacijo enega ali več konkretnih podjetij, ali razkrivale zaupnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, kar bi lahko škodilo tem podjetjem.
157. Drugič, glede okvira, v katerem so bile sporne izjave podane, se mi zdijo še posebej pomembni „kje“, „zakaj“ in „kdaj“. Te izjave so bile dane (i) v Evropskem parlamentu, (ii) v francoskem senatu in (iii) med intervjujem za specializirane medije. Namen zadevnih izjav je bil obvestiti druge institucije (Unije ali nacionalne) in gospodarske subjekte iz zadevnih sektorjev o stanju tekoče preiskave. V svetu, ki je še vedno okreval po uničujočih posledicah finančne krize v letih 2007 in 2008 (katere vzrok je bilo nepremišljeno ravnanje številnih svetovnih finančnih institucij), in v Evropski uniji, v kateri je potekala pomembna reforma sektorja finančnih storitev, so bile takšne informacije nedvomno zelo zanimive za javnost. Poleg tega so bile izjave podane po tem, ko je bila javnost že obveščena o tem, da poteka preiskava v sektorju EIRD.(77)
158. Tretjič, v zvezi z morebitnimi posledicami spornih izjav ne vidim – niti pritožnice niso poskušale podrobno pojasniti – kako so te izjave lahko vplivale na ugled in dostojanstvo pritožnic ali ogrozile mirno in nepristransko presojo zadeve s strani Komisije.(78)
159. Natančneje, pritožnice zlasti ne izpodbijajo, (i) da so jim bila v okviru upravnega postopka zagotovljena vsa procesna jamstva, določena v zakonodaji Unije; (ii) da sta tako sklep o poravnavi kot sporni sklep akta Komisije (to je kolegija komisarjev), in ne komisarja, pristojnega za politiko konkurence, in (iii) da v času sprejetja spornega sklepa oseba, ki je podala sporne izjave, ni bil več komisar, pristojen za politiko konkurence.
160. Glede na navedeno se mi zdi, da zadevne izjave – ki si v resnici zaslužijo grajo, kot je navedla varuhinja človekovih pravic – vendarle niso take vrste in teže, da bi vzbujale dvom o stopnji nepristranskosti, s katero je Komisija opravila preiskavo in presodila njihov položaj v spornem sklepu.
161. Vsekakor menim, da tudi če bi Sodišče menilo, da so zadevne izjave povzročile kršitev načela domneve nedolžnosti, pritožnice niso predložile nobenega elementa, ki bi dokazoval, da so te izjave lahko vplivale na izid postopka.
162. Nazadnje naj samo dodam, da se z nadaljnjimi očitki, ki so jih v tem okviru navedle pritožnice glede kršitve njihove pravice do obrambe, ne odpirajo vprašanja, ki bi bila dodatna glede na zgoraj navedena. Zato teh očitkov ni treba posebej obravnavati.
163. Menim torej, da je treba trditve pritožnic v zvezi s kršitvami načela domneve nedolžnosti, pravice do dobrega upravljanja in pravice do obrambe zavrniti.
B. Omejevanje zaradi cilja
164. Pritožnice v bistvu trdijo, da jim je zadevna izmenjava informacij na podlagi zmanjšanja negotovosti borznih trgovcev glede višine srednjih cen na trgu omogočila, da so v korist strank določile manjši razmik med nakupnimi in prodajnimi cenami, kar naj bi povzročilo okrepljeno konkurenco na upoštevnem trgu.
165. Tudi ta trditev se mi ne zdi prepričljiva. Sodna praksa v zvezi s tem je razmeroma jasna, zato bom svojo analizo omejil na nekaj kratkih pojasnil.
166. Najprej dvomim, da je mogoče za zadevno ravnanje zaradi njegovega učinka šteti, da je pozitivno za konkurenco. V zvezi s tem ugotavljam, da so informacije o srednjih cenah, vsaj za nekatere izvedene finančne instrumente, na splošno zaupne in niso dostopne javnosti. Skupini HSBC in JP Morgan sta med preiskavo sami potrdili pomanjkanje preglednosti na trgu instrumentov EIRD.(79) Poleg tega, kar je pomembno, so informacije o srednjih cenah še posebej pomembne za oblikovanje cen v sektorju instrumentov EIRD. Borznemu trgovcu poznavanje srednjih cen konkurentov omogoča, da natančneje določi končne nakupne ali prodajne cene teh konkurentov.(80)
167. V tem ravnanju ne vidim nobenega vidika, ki bi spodbujal konkurenco. Izmenjava zaupnih informacij o srednjih cenah zadevnim bankam ni omogočila, da bi – če navedem nekaj primerov pozitivnih učinkov na konkurenco – ponudile nove ali izboljšane storitve, vstopile na nove trge, odprle trg za nove stranke ali, splošneje, izboljšale delovanje trga ali odpravile njegove pomanjkljivosti. Z izmenjavo zadevnih informacij so nekatere banke odpravile negotovost glede svojega prihodnjega ravnanja v zvezi z določanjem cen, in sicer v korist bank, ki so sodelovale v tajnem dogovarjanju, in v škodo bank, ki v njem niso sodelovale.(81)
168. Poleg tega dejstvo, da so zadevne banke nekatere ugodnosti morda prenesle na svoje stranke, ne izključuje protikonkurenčne narave zadevnega ravnanja. Ni namreč sporno, da konkurenčno pravo Unije ni namenjeno le varstvu neposrednih interesov potrošnikov, ampak tudi strukture trga.(82) To pomeni, da kadar so izpolnjeni upoštevni pogoji iz člena 101 in/ali člena 102 PDEU, je ravnanje, ki lahko vpliva tudi na motivacijo in zmožnost (enako učinkovitih) konkurentov, da konkurirajo na trgu, mogoče šteti za protikonkurenčno.
169. Tako ugotovitev, da ima določeno ravnanje protikonkurenčni cilj, ni pogojena z obstojem takojšnje in neposredne povezave med tem ravnanjem in zvišanjem potrošniških cen.(83) Tudi ravnanja, ki lahko povzročijo določeno znižanje cen zadevnih proizvodov ali storitev, se lahko v določenih okoliščinah štejejo za po naravi protikonkurenčna.(84)
170. Glede na navedeno menim, da je treba zavrniti razlog pritožnic, ki se nanaša na pozitivne učinke izmenjave informacij o srednjih cenah na konkurenco, kar naj bi izključevalo, da gre za kršitev zaradi cilja v smislu člena 101 PDEU.
VII. Stroški
171. V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
172. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov, in ker te s pritožbenimi razlogi niso uspele, jim je treba načeloma naložiti plačilo stroškov, ki se nanašajo na ta pritožbeni postopek. Ker pa so pritožnice uspešno izpodbijale večkratno napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, menim, da se v skladu s členom 138(3) Poslovnika zdi upravičeno odrediti, da pritožnice in Komisija nosijo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.
173. V obravnavani zadevi se zdi upravičena tudi uporaba člena 140(3) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, v skladu s katerim lahko Sodišče odloči, da zasebne stranke, ki so intervenirale v pritožbenem postopku, nosijo svoje stroške.
174. Nazadnje, ne vidim nobenega razloga za spremembo odločitve Splošnega sodišča glede stroškov postopka na prvi stopnji.
VIII. Predlog
175. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
– zavrne pritožbe;
– odredi, da družbe HSBC Holdings plc, HSBC Bank plc in HSBC Continental Europe (prej HSBC France) ter Evropska komisija nosijo vsaka svoje stroške v zvezi s tem pritožbenim postopkom;
– odredi, da skupini Crédit Agricole SA in Crédit Agricole Corporate in Investment Bank ter JP Morgan Chase & Co., JP Morgan Chase Bank National Association in JP Morgan Services LLP nosita svoje stroške v zvezi s tem pritožbenim postopkom.