Pritožba, ki jo je René Repasi 30. avgusta 2023 vložil zoper sklep Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 21. junija 2023 v zadevi T-628/22, René Repasi/Evropska komisija
(Zadeva C-552/23 P)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Pritožnik: René Repasi (zastopniki: H.-G. Kamann, rechtsanwalt, D. Fouquet, rechtsanwältin, ter univerzitetna profesorja F. Kainer in M. Nettesheim)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožnik Sodišču predlaga, naj:
razveljavi Sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. junija 2023, Repasi/Komisija (zadeva T-628/22, EU:T:2023:353);
Delegirano uredbo (EU) 2022/12141 razglasi za nično;
Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik pritožbo opira na dva pritožbena razloga: izpodbijani sklep naj bi po eni strani kršil člen 263(4) PDEU, po drugi pa naj bi kršil pritožnikovo temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovitev, da ne gre za neposredno nanašanje na pritožnika v smislu člena 263(4) PDEU in da zato nima procesnega upravičenja v bistvu utemeljilo z obrazložitvijo, da so bile pravice, ki jih pritožnik uveljavlja kot član Evropskega parlamenta, z zatrjevanim posegom v zakonodajno pristojnost Parlamenta lahko kršene samo posredno in da lahko pritožnik svoje demokratično-parlamentarne pravice do sodelovanja uveljavlja samo v notranjem postopku v okviru Parlamenta.
Prvič, to pomeni napačno uporabo merila neposrednega nanašanja iz člena 263(4) PDEU zaradi napačne opredelitve pravnega statusa članov Evropskega parlamenta.
Pritožnik ima na podlagi členov 2, 10(1), 13(1) in 14(1) PEU, konkretiziranih z njegovimi pravicami do sodelovanja pri delu Parlamenta, zlasti v členu 6(1), prvi stavek, Akta o volitvah, členih 2 in 3 Statuta poslancev Evropskega parlamenta ter členih 177 in 218(1) Poslovnika Evropskega parlamenta, individualno pravico do sodelovanja v rednem zakonodajnem postopku, ki izhaja iz njegovega statusa člana Evropskega parlamenta. Ta pravica je pritožnikova osebna pravica, ki jo lahko uveljavlja ne samo znotraj institucije, v parlamentarnem postopku, ampak tudi med institucijami, nasproti Komisiji. Sprejetje sporne delegirane uredbe na podlagi člena 290 PDEU namesto, da bi se na podlagi ustreznega predloga Komisije začel redni zakonodajni postopek iz člena 289 PDEU, ki bi ga bilo treba uporabiti, se neposredno nanaša na pritožnikove pravice.
Poleg tega je bila kršitev člena 263(4) PDEU storjena tudi s tem, da je Splošno sodišče pravno napačno razlagalo merilo neposrednosti. Za neposredno nanašanje na pritožnika gre tudi v primeru, če bi se štelo – kot meni Splošno sodišče – da je pravica do sodelovanja pri rednem zakonodajnem postopku povezana z zakonodajno pristojnostjo Parlamenta oziroma iz nje izpeljana, in je tako lahko le posredno kršena s sporno delegirano uredbo. Merilo neposrednosti se nanaša le na očitano ravnanje, ne pa tudi na pravico pritožnika. Če bi se neposredno nanašanje nanašalo le na poseg v neposredno, torej ne izpeljano, pravico, bi bilo to nezdružljivo z besedilom, sistematiko in namenom člena 263(4) PDEU.
Drugič, izpodbijani sklep krši pravico pritožnika do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah, ker pritožniku odvzema vse možnosti, da bi kršitev svoje pravice do sodelovanja uveljavljal pred sodiščem. Postopki znotraj Parlamenta, na katere se sklicuje Splošno sodišče, niso primerno pravno sredstvo v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah. Tožba Parlamenta, ki ima na podlagi člena 263(2) PDEU privilegirano procesno upravičenje, za pritožnika ni učinkovito pravno sredstvo, zlasti kadar parlamentarna večina tožbo zavrača.
____________
1 Delegirana uredba Komisije (EU) 2022/1214 z dne 9. marca 2022 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2021/2139 glede gospodarskih dejavnosti v nekaterih energetskih sektorjih in Delegirane uredbe (EU) 2021/2178 glede posebnih javnih razkritij za te gospodarske dejavnosti (UL. 2022, L 188, str. 1).