SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 30. novembra 2009(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Začasna odstranitev uradnika z delovnega mesta – Odtegnitev osebnih prejemkov – Navedba hude kršitve – Pravica do obrambe – Pristojnost – Neobjava prenosa pooblastila – Nepristojnost izdajatelja izpodbijanega akta“
V zadevi F‑80/08,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Fritz Harald Wenig, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Woluwé‑Saint‑Pierre (Belgija), ki ga zastopajo G.‑A. Dal, D. Voillemot, D. Bosquet in S. Woog, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in D. Martin, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, H. Kreppel (poročevalec) in H. Tagaras, sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. junija 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 F. H. Wenig s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 13. oktobra 2008 po elektronski pošti (izvirnik je bil vložen istega dne), predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 18. septembra 2008, s katero ga je Komisija Evropskih skupnosti na podlagi členov 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) odstranila z delovnega mesta za nedoločen čas in s katero je bila odrejena odtegnitev 1.000 EUR na mesec od njegovih osebnih prejemkov za največ šest mesecev.
Pravni okvir
2 Člen 86 Kadrovskih predpisov določa:
„1. Uradnik je disciplinsko odgovoren, če namerno ali iz malomarnosti ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi po teh kadrovskih predpisih.
[…]
3. Disciplinska pravila, postopki in ukrepi ter pravila in postopki glede upravne preiskave so določeni v Prilogi IX.“
3 Člen 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„1. Če organ za imenovanja uradnika obdolži hude kršitve, bodisi zaradi nespoštovanja poklicnih obveznosti ali zaradi kršitve zakona, lahko obdolženo osebo takoj za določen ali nedoločen čas odstrani z delovnega mesta.
2. Organ za imenovanja sprejme tako odločitev po zaslišanju zadevnega uradnika, razen v izjemnih okoliščinah.“
4 Člen 24(1) in (2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:
„1. V odločbi o začasni odstranitvi z delovnega mesta je navedeno, ali uradnik med začasno odstranitvijo dobiva osebne prejemke v celoti, oziroma kateri del prejemkov se odtegne. Znesek, izplačan uradniku skupaj z vsemi izplačljivimi družinskimi dodatki, ne sme biti v nobenem primeru nižji od zneska življenjskega minimuma, določenega v členu 6 Priloge VIII.
2. Položaj uradnika, ki je začasno odstranjen z delovnega mesta, je treba dokončno rešiti v šestih mesecih po datumu začetka suspenza. Če v šestih mesecih odločitev ni sprejeta, ima zadevni uradnik pravico ponovno dobivati celotne osebne prejemke, ob upoštevanju odstavka 3.“
5 Komisija je 30. novembra 2007 sprejela Odločbo C(2007) 5730 o izvajanju pooblastil, ki so bila s Kadrovskimi predpisi dodeljena organu za imenovanja (v nadaljevanju: OI), s Pogoji za zaposlovanje drugih uslužbencev (v nadaljevanju: PZDU) pa organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP). Člen 1, prvi odstavek, navedene odločbe, ki je bila objavljena v Informations administratives št. 57‑2007 z dne 6. decembra 2007, je določal:
„Pooblastila, ki so bila s Kadrovskimi predpisi […] dodeljena OI, s PZDU pa OPSP, za osebje Komisije, plačano iz odobrenih proračunskih sredstev za delovanje, in osebje, plačano iz odobrenih proračunskih sredstev za raziskave in tehnološki razvoj, razen osebja, zaposlenega pri Skupnem centru za raziskave, izvajajo glede na primer in s pridržkom tega, kar je navedeno v nadaljevanju, Komisija, član Komisije, pristojen za skupno zunanjo službo, generalni direktor za osebje in drugi generalni direktorji, vključno z vodji služb in direktorji [Urada za „upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev“], [Urada „infrastruktura in logistika“ v Bruslju] in [Urada „infrastruktura in logistika v Luksemburgu], pod pogoji iz Priloge I.“
6 V točki 14 dela VI „disciplina […]“ „preglednice OI za osebje Komisije, plačano iz odobrenih proračunskih sredstev za delovanje in odobrenih proračunskih sredstev za raziskave (razen [Skupnega centra za raziskave])“, na katero napotuje Priloga I k Odločbi C(2007) 5730, je bilo določeno, da OI dodeljena pooblastila za začasno odstranitev uradnika na podlagi členov 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v zvezi z uradniki z nazivom AD 16 in AD 15 ter uradniki z nazivom AD 14 višjega ranga (direktorji ali enakovredni) izvaja Komisija, za druge uradnike pa generalni direktor za osebje.
7 S sporočilom z dne 9. septembra 2008 je bil na dnevni red 1842. seje kolegija komisarjev 10. septembra 2008 uvrščen predlog Odločbe C(2008) 5085 o spremembi Odločbe C(2007) 5730. Ta predlog je predvideval prenos pristojnosti za začasno odstranitev uradnikov z nazivom AD 16 ali AD 15 ter uradnikov z nazivom AD 14 višjega ranga (direktorji ali enakovredni) na člana Komisije, pristojnega za osebje. Kolegij komisarjev je na seji 10. septembra 2008 odločil, da „spremeni Odločbo C(2007) 5730 […], kot je navedeno v dokumentu C(2008) 5085“, in pojasnil, da ta odločba „začne veljati takoj“ (v nadaljevanju: odločba z dne 10. septembra 2008“). Ta odločba ni bila objavljena v Informations administratives.
8 Komisija je 29. aprila 2009 sprejela Odločbo C(2009) 3074 „o spremembi Odločbe C(2007) 5730“, v kateri je bilo določeno, da OI dodeljene pristojnosti za začasno odstranitev uradnika od tedaj naprej za uradnike z nazivom AD 16 ali AD 15 ter uradnike z nazivom AD 14 višjega ranga (direktorji ali enakovredni) izvaja član Komisije, pristojen za osebje. Ta odločba je bila objavljena v Informations administratives št. 33‑2009 z dne 8. maja 2009.
Dejansko stanje
9 Tožeča stranka je bila v za ta spor upoštevnem času uradnik Komisije z nazivom AD 15 in je opravljala naloge direktorja direktorata G „dostop do trga in industrija“, ki je podrejen generalnemu direktoratu (GD) Komisije „trgovina“ in med drugim zadolžen za izvajanje protidampinške politike.
10 Britanski tednik Sunday Times je 7. septembra 2008 v pisni izdaji in na svoji spletni strani objavil članek z naslovom „razkrito: kako je evrokrat na razkošnih večerjah izdajal poslovne skrivnosti“ („Revealed: how Eurocrat leaked trade secrets over lavish dinners“). V članku so bile navedene tri večerje, ki naj bi jih tožeča stranka imela med marcem in septembrom 2008 v restavracijah v Bruslju (Belgija) z novinarji Sunday Timesa, ki so se ji predstavili kot predstavniki kitajskega izvoznika, ki je imel neke interese v zvezi z nekaterimi protidampinškimi postopki Komisije. Po tem članku naj bi tožeča stranka svojim sogovornikom med večerjami in v telefonskih pogovorih dajala informacije o postopkih v teku pri Komisiji, za razkritje katerih ni bila pooblaščena. V zameno za te informacije naj bi ji bilo tudi predlagano, da sodeluje pri dejavnostih domnevnega kitajskega izvoznika za letni prejemek v višini 600.000 EUR, vendar naj bi po članku tožeča stranka tako sodelovanje predvidevala šele po upokojitvi. Nazadnje, tožeča stranka naj bi na predlog, da se ji nakaže 100.000 EUR, kar ji je bil predlagano na drugi večerji, odgovorila, da bi ji bilo tak znesek mogoče nakazati na blokiran račun, do katerega naj bi imela dostop po upokojitvi, pri čemer naj bi bilo vendar pojasnjeno, da bi bilo mogoče nakazilo izvesti šele glede na rezultate v korist domnevnega kitajskega izvoznika zaradi posredovanja informacij.
11 Tožečo stranko sta med upravno preiskavo Komisije 10. septembra 2008 zaslišala dva uradnika Preiskovalnega in disciplinskega urada Komisije (PDUK). Na tem zaslišanju je tožeča stranka ob prisotnosti odvetnika priznala, da je bila povabljena in se je udeležila treh večerij, opisanih v članku Sunday Timesa, ne da bi o tem obvestila svoje nadrejene. Prav tako je priznala, da je svojim sogovornikom večkrat posredovala informacije, med drugim, o imenih dveh kitajskih družb, proizvajalk sveč, ki bi lahko v protidampinškem postopku v teku pridobili status družbe, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Vendar pa je tožeča stranka poudarila, da so bile te informacije napol javne, vsekakor pa poslovno povsem nepomembne. Nazadnje, čeprav je tožeča stranka uradnikoma PDUK navedla, da so na drugi večerji njeni sogovorniki v zameno za posredovanje teh informacij predlagali nakazilo nekega zneska na bančni račun v državi s posebno davčno ureditvijo, pa je zanikala, da bi se s tem predlogom strinjala, in poudarila, da je ob teh kontaktih predvidevala samo možnost sodelovanja pri dejavnostih kitajskega izvoznika po svoji upokojitvi.
12 Član Komisije, pristojen za osebje, je z dopisom z dne 11. septembra 2008 kot OI tožečo stranko obvestil, da bo zoper njo v skladu s členoma 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom odredil začasno odstranitevz delovnega mesta in odtegnitev njenih prejemkov, ter jo povabil na zaslišanje, ki je bilo predvideno za 12. septembra 2008.
13 Odvetnik tožeče stranke je Komisijo z dopisom z dne 12. septembre 2008 prosil za zapisnik zaslišanja in dodal, da namerava tožeča stranka „v celotnem postopku proti njej uporabljati francoščino.“
14 Član Komisije, pristojen za osebje, je istega dne, 12. septembra 2008, tožečo stranko obvestil, da bo zaslišanje 16. septembra 2008 in da bo tožeča stranka na njem lahko uporabljala francoščino.
15 Član Komisije, pristojen za osebje, je 16. septembra 2008 zaslišal tožečo stranko. Na tem zaslišanju, katerega zapisnik je bil sestavljen v angleščini, je tožeča stranka v bistvu ponovila izjave, dane uradnikoma PDUK.
16 Tožeča stranka je istega 16. septembra 2008 vložila civilno tožbo proti, med drugim, avtorjem članka v Sunday Timesu.
17 Član Komisije, pristojen za osebje, je z odločbo z dne 18. septembra 2008, ki se med pravnimi podlagami sklicuje na Odločbo Komisije C(2007) 5730 z dne 30. novembra 2007 o izvajanju pristojnosti, ki so s Kadrovskimi predpisi dodeljene OI, s PZDU pa OPSP, „ki je bila nazadnje spremenjena z Odločbo […] z dne 10. septembra 2008“, na podlagi členov 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom tožečo stranko za nedoločen čas odstranil z delovnega mesta in odredil, da se od njenih prejemkov odteguje 1.000 EUR na mesec največ za obdobje 6 mesecev (v nadaljevanju: sporna odločba).
18 Pri utemeljitvi sporne odločbe se je član Komisije, pristojen za osebje, oprl na okoliščino, ki je bila razkrita v objavljenih informacijah „v različnih novinarskih člankih, še posebej v Sunday Timesu,“ ter na zaslišanjih tožeče stranke pri uradnikih PDUK in pri njem, da naj bi tožeča stranka kršila določbe členov 11, 12 in 17(1) Kadrovskih predpisov. Glede na sporno odločbo naj bi namreč tožeča stranka zaupne informacije posredovala osebam, ki jim jih ne bi smela, pri njih naj bi se bila kasneje pripravljena zaposliti za precejšnje plačilo v zameno za sodelovanje, ki naj bi se začelo še pred njeno upokojitvijo, ter naj svojih nadrejenih ne bi niti obvestila o tem, da so ti sogovorniki stopili v stik z njo, niti ni zahtevala njihove odobritve za te večkratne stike. Nazadnje je bilo v sporni odločbi še poudarjeno, da je tako ravnanje, če bi bilo dokazano, „huda poklicna kršitev tožeče stranke“, še posebej glede na „veliko škodo za ugled Komisije“, ki naj bi bila s tem povzročena, ter na visok položaj tožeče stranke v Komisiji.
19 Tožeča stranka je 24. septembra 2008 v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov vložila prošnjo za pomoč z datumom 23. september 2008, v kateri je prosila, naj Komisija sprejme vse ustrezne ukrepe za povrnitev njenega poklicnega ugleda in še posebej sproži sodni postopek zaradi potrditve nezakonitosti ravnanja avtorjev članka v Sunday Timesu.
20 Tožeča stranka je 3. oktobra 2008 vložila pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zaradi razglasitve ničnosti sporne odločbe.
21 Komisija je s sporočilom z dne 22. januarja 2009 na zaprosilo tožeče stranke za pomoč z dne 24. septembra 2008 odgovorila, da bo namesto preiskave, ki bi jo lahko v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov opravil OI, opravljena preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). Komisija je dodala, da se navedeno sporočilo ne šteje za zavrnitev zaprosila za pomoč.
22 OLAF je 29. januarja 2009 končal preiskavo in svoje ugotovitve 12. februarja poslal belgijskim pravosodnim organom.
23 OI je z odločbo z dne 3. februarja 2009 zavrnil pritožbo zoper sporno odločbo.
24 Z odločbo z dne 18. februarja 2009 je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za upokojitev s 1. majem 2009.
Predlogi strank in postopek
25 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 13. oktobra 2008 po elektronski pošti, vložila to tožbo. Istega dne je Sodišče za uslužbence prejelo tudi predlog za odložitev izvršitve sporne odločbe.
26 Sodno tajništvo je z dopisoma z dne 14. oktobra 2008 stranki obvestilo o prekinitvi postopka v glavni stvari, dokler ne bo sprejeta izrecna ali implicitna odločba o zavrnitvi pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 3. oktobra 2008.
27 Predsednik Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 17. decembra 2008 zavrnil predlog za odložitev izvršitve sporne odločbe.
28 Po sprejetju odločbe o zavrnitvi pritožbe sta bili stranki z dopisoma sodnega tajništva z dne 25. februarja 2009 obveščeni o nadaljevanju postopka pred Sodiščem za uslužbence.
29 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– sporno odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije.
31 Sodišče za uslužbence je v okviru ukrepov procesnega vodstva Komisijo pozvalo, naj potrdi, da je bila odločba z dne 10. septembra 2008, ki je navedena v uvodu sporne odločbe, sprejeta, in če je bila, naj predloži kopijo odločbe ter pojasni, ali je bila objavljena. Komisija je v odgovor na ta ukrep z dopisom z dne 3. junija 2009 predložila, na eni strani, kopijo sporočila podpredsednika Komisije z dne 9. septembra 2009, ki je vsebovalo predlog odločbe z dne 10. septembra 2009, in, na drugi strani, zapisnik s sestanka kolegija komisarjev z dne 10. septembra 2008, na katerem je bil predlog sprejet. Komisija je ob tem, da je priznala, da odločba z dne 10. septembra 2008 ni bila objavljena v Informations administratives, poudarila, da je bilo sporočilo z dne 9. septembra 2008 objavljeno celo na intranetu in navedla elektronsko povezavo za dostop do njega.
32 Sodišče za uslužbence je v poročilu za obravnavo stranki pozvalo, naj svoja stališča osredotočita na vprašanje, ali je bil član Komisije, pristojen za osebje, pristojen za sprejetje sporne odločbe.
Pravo
Dopustnost
33 Komisija po tem, ko je spomnila na to, da je bila tožeča stranka s sporno odločbo, na eni strani, odstranjena z delovnega mesta za nedoločen čas, na drugi strani pa je bilo s sporno odločbo odrejeno, da se od njenih prejemkov odteguje 1.000 EUR na mesec največ za obdobje šestih mesecev, navaja, da tožeča stranka, ki se je s 1. majem 2009 upokojila, nima več pravnega interesa za razglasitev ničnosti sporne odločbe, vsaj ne glede tega, da je bila s to odločbo začasno odstranjena z delovnega mesta.
34 Res je, da je sporna odločba v delu, v katerem se odreja odstranitev tožeče stranke z delovnega mesta za nedoločen čas, implicitno, vendar nujno postala neupoštevna, ko se je tožeča stranka s 1. majem 2009 upokojila, ker se lahko ukrep začasne odstranitve z delovnega mesta nanaša samo na zaposlene uradnike. Poleg tega je sporna odločba v delu, v katerem se odreja odtegnitev prejemkov tožeče stranke, še pred vložitvijo te tožbe postala neveljavna, saj je bila ta odtegnitev v skladu s členom 24(2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom omejena na šest mesecev.
35 Vendar pa zgoraj navedene okoliščine niso povzročile niti brezpredmetnosti te tožbe niti prenehanje pravnega interesa tožeče stranke za predlaganje razglasitve ničnosti sporne odločbe v celoti, ker slednja ne vpliva samo na njen materialni položaj, ampak tudi na njen ugled (v zvezi s pravnim interesom zaradi popolne invalidnosti upokojenega uradnika za predlaganje razglasitve ničnosti njegovega ocenjevalnega poročila glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. decembra 2008 v zadevi Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točki 44 in 45).
36 Iz navedenega sledi, da je treba predlog glede nedopustnosti zavrniti.
Utemeljenost
37 Tožeča stranka v tožbi navaja sedem tožbenih razlogov, in sicer glede:
– kršitve člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov zaradi neobrazloženosti;
– kršitve pravice do obrambe;
– kršitve člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP);
– obstoja očitnih napak pri presoji v zvezi z zatrjevanim dejanskim stanjem;
– kršitve člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, kar zadeva domnevno hudo kršitev;
– kršitve načela sorazmernosti;
– nespoštovanja dolžne skrbnosti.
38 Tožeča stranka je poleg tega na obravnavi navedla še osmi tožbeni razlog, in sicer naj bi sporno odločbo sprejel nepristojni organ.
Prvi tožbeni razlog glede kršitve člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov zaradi neobrazloženosti
– Trditve strank
39 Tožeča stranka navaja, da naj sporna odločba ne bi bila niti zadostno niti pravilno obrazložena, ker naj ne bi navajala utemeljenih razlogov, iz katerih naj bi iz zatrjevanega dejanskega stanja izhajalo, da je storila kršitev, in to hudo kršitev.
40 Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga z navedbo, da naj bi bila sporna odločba zadostno obrazložena.
– Presoja Sodišča za uslužbence
41 Po ustaljeni sodni praksi je namen obveznosti obrazložitve neke odločbe, ki ima negativne posledice, sodišču Skupnosti omogočiti izvedbo nadzora nad zakonitostjo te odločbe, zainteresirani stranki pa zagotoviti zadostno podlago za seznanjenost s tem, ali je odločba utemeljena oziroma ali ima napake, zaradi katerih lahko izpodbija njeno zakonitost. Tej obveznosti je zadoščeno, če je bil akt, ki je predmet tožbe, sprejet v okoliščinah, ki so zadevnemu uradniku znane in mu omogočajo, da razume obseg ukrepa zoper njega (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 1993 v zadevi Turner proti Komisiji, T‑80/92, Recueil, str. II‑1465, točka 62, in z dne 27. novembra 1997 v zadevi Pascall proti Komisiji, T‑20/96, Recueil FP, str. I‑A‑361 in II‑977, točka 44).
42 V obravnavani zadevi iz spisa izhaja, da je Komisija v sporni odločbi, katere vsebina je povzeta v točki 18 te sodbe, utemeljeno opisala dejstva, iz katerih naj bi izhajala zatrjevana huda kršitev zoper tožečo stranko. Prav tako je navedla, da te trditve temeljijo na informacijah iz „različnih novinarskih člankov, še posebej [iz članka] v Sunday Timesu“, in poudarila, da je tako ravnanje, če bi bilo dokazano, „huda poklicna kršitev tožeče stranke“, še posebej glede na „veliko škodo za ugled Komisije“, ki naj bi bila s tem povzročena, ter na visok položaj tožeče stranke v Komisiji.
43 Torej tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sporna odločba ni zadostno obrazložena.
44 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog glede kršitve pravice do obrambe
– Trditve strank
45 Tožeča stranka navaja, da naj bi se Komisija pri sprejetju sporne odločbe oprla na informacije, ki so bile objavljene v „različnih novinarskih člankih, še posebej v Sunday Timesu z dne 7. septembra 2008.“ Po navedbah tožeče stranke pa naj bi bila obveščena samo o članku iz Sunday Timesa, ne pa tudi o drugih novinarskih člankih. Zato naj bi ji bila kršena pravica do obrambe.
46 Komisija v odgovoru navaja, da naj bi pravico do obrambe spoštovala s tem, da je tožečo stranko pred sprejetjem sporne odločbe zaslišala.
47 Komisija dodaja, da bi bila vsekakor tožeči stranki ob morebitni kasnejši uvedbi kazenskega in disciplinskega postopka ponovno dana možnost, da izrazi stališča.
– Presoja Sodišča prve stopnje
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku zoper neko osebo, ki lahko vodi do sprejetja odločbe z negativnimi posledicami zanjo, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba spoštovati celo, če v zakonodaji v zvezi z zadevnim postopkom ni izrecne določbe v ta namen (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. maja 1997 v zadevi Quijano proti Komisiji, T‑169/95, Recueil FP, str. I‑A‑91 in II‑273, točka 44, in z dne 10. julija 1997 v zadevi Gaspari proti Parlamentu, T‑36/96, Recueil FP, str. I‑A‑201 in II‑595, točka 32).
49 Navedeno načelo, ki je posledica zahtev po dobrem upravljanju, pomeni, da se vsakomur, zoper katerega je mogoče sprejeti zanj negativno odločbo, omogoči, da učinkovito izrazi svoje stališče o tistih dokazih zoper njega, na katere se opira navedena odločba (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. decembra 1994 v zadevi Lisrestal in drugi proti Komisiji, T‑450/93, Recueil, str. II‑1177, točka 42, potrjena s sodbo Sodišča z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Komisija proti Lisrestal in drugim, C‑32/95 P, Recueil, str. I‑5373, točka 21).
50 Prav tako je treba spomniti, da določbe člena 23(2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, katerih namen je zagotavljanje spoštovanja pravice do obrambe v postopkih začasne odstranitve uradnikov, določajo, da lahko OI odločbo o začasni odstranitvi sprejme šele po zaslišanju zadevnega uradnika, razen v izjemnih okoliščinah.
51 V obravnavani zadevi iz spisa izhaja, da je tožečo stranko na podlagi zgoraj navedenih določb člena 23(2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom 16. septembra 2008, to je pred sprejetjem sporne odločbe, zaslišal podpredsednik Komisije, pristojen za osebje, ki jo je obvestil o očitani ji hudi kršitvi ter ji omogočil, da izrazi stališče o teh očitkih.
52 Poleg tega pa, čeprav tožeča stranka navaja, da naj bi jo Komisija pred zaslišanjem 16. septembra 2008 seznanila samo s člankom iz Sunday Timesa, v sporni odločbi pa je navedla, da se je oprla na „različne novinarske članke, še posebej na članek iz Sunday Timesa“, iz spisa izhaja, da so novinarski članki, ki so izšli po objavi članka v Sunday Timesu, dejansko – kot je sicer tožeča stranka priznala na obravnavi – samo povzemali informacije novinarjev Sunday Timesa.
53 Tožeča stranka torej neutemeljeno trdi, da naj bi ji Komisija kršila pravico do obrambe.
54 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog glede kršitve člena 6 EKČP
– Trditve strank
55 Tožeča stranka meni, da je bilo s sporno odločbo kršeno načelo postopkovne enakosti, ki jo zagotavlja člen 6 EKČP, saj so bile informacije, na katere se je oprl OI pri začasni odstranitvi, pridobljene od nje same kot posledica pasti, ki so ji jo nastavili novinarji Sunday Timesa.
56 Komisija v odgovoru poudarja, da sodna praksa Skupnosti, po kateri se člen 6 EKČP ne uporablja za disciplinske postopke, še toliko bolj velja za začasno odstranitev z delovnega mesta.
– Presoja Sodišča za uslužbence
57 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so temeljne pravice sestavni del splošnih načel prava, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti. To se opira na skupne ustavne tradicije držav članic in smernice iz mednarodnih aktov za varstvo človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali jih podpisale. EKČP ima glede tega poseben pomen (sodbe Sodišča z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I‑5659, točka 71; z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 35, in z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 76).
58 V skladu s členom 6(1) EKČP ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih koli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.
59 Spomniti pa je treba na to, da postopek začasne odstranitve z delovnega mesta in odtegnitve prejemkov ni sodni, ampak upravni postopek, tako da Komisije ni mogoče obravnavati kot „sodišča“ v smislu člena 6 EKČP (po analogiji glej sklep Sodišča z dne 16. julija 1998 v zadevi N proti Komisiji, C‑252/97 P, Recueil, str. I‑4871, točka 52; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 1991 v zadevi de Compte proti Parlamentu, T‑26/89, Recueil, str. II‑781, točka 94, in z dne 21. novembra 2000 v zadevi A proti Komisiji, T‑23/00, Recueil FP, str. I‑A‑263 in II‑1211, točka 24). Zato od Komisije, kadar začasno odstrani uradnika in mu odtegne prejemke, ni mogoče zahtevati spoštovanja obveznosti, ki jih navedeni člen nalaga „sodišču“.
60 Iz navedenega sledi, da tožeča stranka ne more učinkovito uveljaviti tega, da je Komisija kršila člen 6(1) EKČP.
61 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti in peti tožbeni razlog glede očitnih napak pri presoji, kar zadeva zatrjevano dejansko stanje, in kršitve člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, kar zadeva domnevno hudo kršitev
– Trditve strank
62 Tožeča stranka navaja, da naj bi bile trditve Komisije o hudi kršitvi, ki ji jo očita, zlasti glede tega, da naj bi kršila določbe členov 11(2) in 17(1) Kadrovskih predpisov, očitno neutemeljene, ker naj bi izvirale iz napačnih informacij iz članka v Sunday Timesu.
63 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je posredovala samo „napol javne“ nekomercialne informacije o protidampinških postopkih, ki so se nanašale med drugim na predvidljivo trajanje navedenih postopkov, merila za pridobitev statusa družbe, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva, ali potrebo po odvetniku ali svetovalcu na tem področju.
64 Sicer pa tožeča stranka, čeprav priznava, da je sprejela tri vabila na večerje z novinarji Sunday Timesa, ki so se predstavljali kot predstavniki kitajskega izvoznika, poudarja, da udeležbe na večerjah, kar je redna praksa v Komisiji, ni mogoče šteti za nasprotno poklicnim obveznostim uradnikov in zanjo ni treba pridobiti odobritve iz člena 11(2) Kadrovskih predpisov.
65 Tožeča stranka nazadnje navaja, da nikoli ni prejela nobenega denarnega zneska, posredovanja dodatnih informacij pa nikoli ni pogojevala z zaposlitvijo pri zadevnem kitajskemu izvozniku po svoji upokojitvi.
66 Komisija v odgovor najprej opozarja, da se lahko vprašanje, ali je tožeča stranka dejansko storila hude napake, ki se ji očitajo, obravnava šele v morebitnem disciplinskem postopku. Vsekakor pa naj očitki zoper tožečo stranko ne bi bili očitno neutemeljeni, ker naj bi bil članek iz Sunday Timesa, ki je bil podlaga za navedene očitke, zelo podkrepljen, tožeča stranka pa naj bi delno potrdila njegovo pravilnost.
– Presoja Sodišča za uslužbence
67 Uvodoma je treba poudariti, da mora biti sodni nadzor utemeljenosti ukrepa začasne odstranitve z delovnega mesta glede na začasnost takega ukrepa zelo omejen. Sodišče se mora tako omejiti na preverjanje, ali so trditve o hudi kršitvi dovolj verjetne in ali niso očitno neutemeljene (glej, po analogiji za primer sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zoper ukrep začasne odstranitve, sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 10. februarja 1999 v zadevi Willeme proti Komisiji, T‑211/98 R, Recueil FP, str. I‑A‑15 in II‑57, točka 30).
68 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je članek iz Sunday Timesa, katerega informacije so skupaj z izjavami tožeče stranke na zaslišanjih podlaga sporne odločbe, napisan zelo podkrepljeno in na več mestih pod narekovaji navaja dobesedne odgovore tožeče stranke na vprašanja novinarjev.
69 Drugič, iz spisa izhaja, da je tožeča stranka na zaslišanjih pred uradnikoma UPDP in članom Komisije, pristojnim za osebje, ob prisotnosti odvetnika priznala del dejstev, o katerih se poroča v članku iz Sunday Timesa. Tako je priznala, da je svojim sogovornikom med večerjami, na katere je bila povabljena, ali med telefonskimi pogovori posredovala nekatere informacije, še posebej imeni dveh kitajskih proizvajalcev sveč, ki bi lahko po koncu protidampinškega postopka, ki je bil takrat v teku, pridobila status družbe, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Tožeča stranka v tej zvezi ne more resno izpodbijati zaupnosti teh informacij ali trditi, da so te „napol javne“, saj so bile take, da so omogočale nekaj prednosti tistemu subjektu, ki bi želel pred koncem protidampinškega postopka skleniti pogodbe s tema družbama. Sicer pa je treba ugotoviti, da sta obe zadevni družbi dejansko pridobili status družbe, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva, in se zanju ni uporabila nobena protidampinška dajatev iz Uredbe Komisije (ES) št. 1130/2008 z dne 14. novembra 2008 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih sveč, svečk in podobnega s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 306, str. 22).
70 Tretjič, čeprav je tožeča stranka uradnikoma PDUK navedla, da ji je bilo na drugi večerji ponujeno, da se ji v zameno za informacije na račun, odprt na njeno ime v državi z ugodnim davčnim režimom, nakaže neki znesek denarja, ni sporno, da tožeča stranka o tem ni niti obvestila svojih nadrejenih niti prekinila stikov s svojimi sogovorniki, ampak je celo sprejela njihovo ponovno vabilo na večerjo.
71 Četrtič, čeprav je res, da so bile informacije iz članka v Sunday Timesu pridobljene s „pastjo“, ki naj bi tožečo stranko spodbudila h kršitvi, pa je treba kljub temu poudariti, da ji pasti ni nastavila Komisija, ampak tretje osebe, v tem primeru novinarji Sunday Timesa, nihče pa ni dokazal niti zatrjeval, da je to naročila uprava. Zato tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da se je oprla na informacije iz članka v Sunday Timesu.
72 Poleg tega je treba dodati, da v sporni odločbi niso povzete samo informacije iz Sunday Timesa, ampak se ta odločba tudi izrecno sklicuje na izjave tožeče stranke na zaslišanjih pred uradnikoma PDUK in podpredsednikom Komisije, pristojnim za osebje.
73 Zato tožeča stranka, ob upoštevanju samo zgoraj navedenih elementov, neutemeljeno trdi, da so trditve Komisije o hudi kršitvi očitno neutemeljene.
74 Zato je treba četrti in peti tožbeni razlog zavrniti.
Šesti in sedmi tožbeni razlog glede kršitve načela sorazmernosti in dolžne skrbnosti
– Trditve strank
75 Tožeča stranka navaja, da je glede na to, da je bila v času zaslišanja pred podpredsednikom Komisije, pristojnim za osebje, na dopustu, temu predlagala, da ta dopust podaljša za osem tednov. Namesto tega, s čimer bi se lahko izognili njenemu javnemu izpostavljanju, upravi pa bi se dalo dovolj časa za preiskavo zadeve, se je Komisija odločila izdati sporno odločbo. Zato naj bi Komisija kršila tako načelo sorazmernosti kot dolžno skrbnost.
76 Tožeča stranka dodaja, da naj bi Komisija dolžno skrbnost kršila tudi s tem, da je z njo komunicirala v angleščini in v tem jeziku napisala tudi sporno odločbo, in to kljub njenim večkratnim zahtevam, da naj se v postopku uporablja francoščina, da bi ga lahko njeni odvetniki „v celoti razumeli“.
77 Komisija v odgovoru nasprotuje temu, da je kršila načelo sorazmernosti ali dolžno skrbnost, in navaja, da je pravica do dopusta popolnoma ločena od pooblastila OI, da na podlagi člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom začasno odstrani uradnika. Sicer pa naj bi bila upoštevala interese tožeče stranke, saj je bila odtegnitev njenih prejemkov omejena na 1.000 EUR na mesec.
– Presoja Sodišča za uslužbence
78 Glede na, prvič, resnost očitkov zoper tožečo stranko, visokega uradnika GD „trgovina“ in odgovornega za direktorat G „dostop do trgov in industrija“, drugič, škodo za ugled Komisije zaradi javnosti te zadeve, tretjič, potrebo po tem, da Komisija OLAF omogoči dosledno vodenje upravne preiskave, je treba ugotoviti, da OI s tem, ko je na podlagi celovite in začasne presoje v obravnavani zadevi sprejel sporno odločbo, ni kršil niti načela sorazmernosti niti dolžne skrbnosti. To, da je tožeča stranka zoper avtorje članka v Sunday Timesu vložila civilno tožbo, ne vpliva na resničnost ali težo očitanih ji kršitev.
79 Trditvi, da naj bi bila dolžna skrbnost kršena s tem, da je Komisija s tožečo stranko komunicirala v angleščini in v tem jeziku tudi napisala sporno odločbo, ni mogoče slediti. Čeprav je namreč tožeča stranka v dopisu svojega odvetnika z dne 12. septembra 2008 zahtevala, da se ji omogoči „uporaba francoščine v celotnem postopku zoper njo“, pa je nesporno, da je na zaslišanju 16. septembra 2008 imela možnost govoriti francosko. Sicer pa tožeča stranka – čeprav je res, da sta bila zapisnik navedenega zaslišanja in sporna odločba napisana v angleščini – ni niti dokazala niti zatrjevala, da sama ali njeni odvetniki niso mogli razumeti teh dokumentov. Poleg tega podatki iz spisa, nasprotno, dokazujejo poglobljeno znanje angleščine tožeče stranke (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. marca 2000 v zadevi Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, Recueil FP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 46, in z dne 17. maja 2006 v zadevi Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑121 in II‑A‑2‑569, točka 48).
80 Lahko sklepamo, da je treba šesti in sedmi tožbeni razlog zavrniti.
Osmi tožbeni razlog glede nepristojnosti avtorja akta
– Trditve strank
81 Tožeča stranka navaja, da je sporno odločbo izdal nepristojen organ. Trdi, da bi moral na podlagi Odločbe Komisije C(2007) 5730 z dne 30. novembra 2007 navedeno odločbo sprejeti kolegij komisarjev, in ne, kot je bilo to v obravnavani zadevi, član Komisije, pristojen za osebje. Tožeča stranka dodaja, da čeprav je res, da je Komisija 10. septembra 2008 sprejela odločbo o prenosu pristojnosti za odločitve o začasni odstranitvi uradnikov z nazivom AD 15 na člana Komisije, pristojnega za osebje, naj navedena odločba zanj ne bi veljala, ker ni bila objavljena ali posredovana pred sprejetjem sporne odločbe.
82 Komisija v odgovoru predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne. Opozarja na to, da naj objava odločbe z dne 10. septembra 2008 ne bi bila obvezna in da naj neobjava navedene odločbe nikakor ne bi ovirala njene uveljavitve in zato veljavnosti za tožečo stranko. Vsekakor pa naj bi bila ta odločba dostopna v zbirki podatkov na intranetni strani Komisije, ki vsebuje sporočila kolegiju komisarjev in zapisnike sestankov le-tega.
– Presoja Sodišča za uslužbence
83 Uvodoma je treba spomniti, da je tožbeni razlog glede nepristojnosti avtorja nekega akta, ki ima negativne posledice, ugovor javnega reda, o katerem Sodišče za uslužbence v vsakem primeru presoja po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 13. julija 2000 v zadevi Salzgitter proti Komisiji, C‑210/98 P, Recueil, str. I‑5843, točka 56; sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 2006 v zadevi Vounakis proti Komisiji, T‑165/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑155 in II‑A‑2‑735, točka 30; sodbi Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2006 v zadevi de Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji, F‑17/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑149 in II‑A‑1‑577, točka 51, in z dne 18. septembra 2007 v zadevi Botos proti Komisiji, F‑10/07, še neobjavljena v ZOdl., str. 78).
84 V obravnavani zadevi je bilo Sodišče za uslužbence, ker se sporna odločba sklicuje na odločbo z dne 10. septembra 2008 o spremembi „odločbe z dne 30. novembra 2007 o izvajanju pooblastil, ki so bila s Kadrovskimi predpisi [… ] prenesena na [OI], s [PZDU] pa na [OPSP]“ in ker te odločbe z dne 10. septembra 2008 ni bilo v spisu, na podlagi zgoraj navedene sodne prakse pristojno, da kot ukrep procesnega vodstva zahteva predložitev kopije navedene odločbe ter posredovanje vseh informacij o objavi navedene odločbe.
85 Kot je navedeno v točki 31 te sodbe, je Komisija v odgovor na ta ukrep procesnega vodstva predložila kopijo sporočila podpredsednika Komisije z dne 9. septembra 2008, ki vsebuje predlog odločbe z dne 10. septembra 2008, ter zapisnik s sestanka kolegija komisarjev z dne 10. septembra 2008, na katerem je bil ta predlog sprejet.
86 Vendar pa tožeča stranka navaja, da odločba z dne 10. septembra 2008 zanjo ne velja, ker ni bila objavljena pred sprejetjem sporne odločbe. Zato sklepa, da bi moral v skladu z odločbo Komisije C(2007) 5730 z dne 30. novembra 2007 sporno odločbo sprejeti kolegij komisarjev, in ne član Komisije, pristojen za osebje, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi.
87 Sodišče za uslužbence ocenjuje, da je navedena argumentacija tožeče stranke, pa čeprav ni bila navedena na zaslišanju, dopustna, čemur pa Komisija tako ali tako ni nasprotovala. Vprašanje, ali je bil član Komisije, pristojen za osebje, ustrezno pooblaščen za sprejetje sporne odločbe, namreč na eni strani predpostavlja, da se obravnava vprašanje o uporabljivosti odločbe z dne 10. septembra 2008. To ni nepovezano s predhodnim in je torej prav tako vprašanje s področja javnega reda, o katerem lahko Sodišče za uslužbence v kateri koli fazi postopka presoja po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. februarja 1964 v združenih zadevah Rotterdam in Putterskoek, 73/63 in 74/63, Recueil, str. 1, 28). Na drugi strani pa bi bilo treba argumentacijo tožeče stranke, tudi če bi bilo vprašanje uporabljivosti odločbe z dne 10. septembra 2008 ločeno od vprašanja pristojnosti, ki bi bilo edino, ki bi ga lahko Sodišče za uslužbence obravnavalo po uradni dolžnosti, šteti za tožbeni razlog na podlagi pravnih in dejanskih elementov, ki so se v smislu člena 43(1) Poslovnika pojavili med postopkom ob tem, ko je Sodišče za uslužbence po uradni dolžnosti obravnavalo vprašanje pristojnosti avtorja sporne odločbe. Sicer pa Sodišče za uslužbence poudarja, da je bila Komisija pred obravnavo z ukrepom procesnega vodstva Sodišča za uslužbence seznanjena s tem, da je odločba z dne 10. septembra 2008 predmet razprave. Komisiji je bilo tako omogočeno, da glede tega pripravi svoj odgovor, kot sicer izhaja tako iz njenega pisnega odgovora na navedeni ukrep kot tudi iz stališč njenega zastopnika na obravnavi.
88 Tudi argumentacija tožeče stranke glede tega, da naj odločbe z dne 10. septembra 2008 zanjo ne bi bilo mogoče uporabiti, ker ni bila objavljena, je utemeljena.
89 V zvezi s tem je treba spomniti, da so odločbe o določitvi razmejitve pooblastil, dodeljenih OI, notranja organizacijska pravila institucije (sodba Sodišča z dne 30. maja 1973 v zadevi De Greef proti Komisiji, 46/72, Recueil, str. 543, točka 18) in da – kot je Sodišče prve stopnje spomnilo v sodbi z dne 25. marca 1999 v zadevi Hamptaux proti Komisiji (T‑76/98, Recueil JU, str. I‑A‑59 in II‑303, točka 23) – niti določbe Pogodbe ES niti določbe Kadrovskih predpisov ne določajo, da je objava takih odločb predpogoj za njihovo uveljavitev in torej njihovo uporabljivost.
90 Vendar, prvič, spoštovanje načela pravne varnosti, ki zahteva, da akta javnih organov ni mogoče uveljavljati zoper fizične in pravne osebe, dokler te nimajo možnosti, da se z njim seznanijo (sodbe Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 15; Weingut Decker, 99/78, Recueil, str. 101, točka 3, in z dne 11. decembra 2007 v zadevi Skoma-Lux, C‑161/06, ZOdl., str. I‑10841, točka 37), nalaga – tudi če nobena pisna določba tega izrecno ne predvideva – da morajo biti odločbe o izvajanju pooblastil, ki so s Kadrovski predpisi dodeljene OI, s PZDU pa OPSP, ustrezno objavljene na način in v obliki, ki ga določi uprava.
91 Drugič, ugotoviti je treba, da si Komisija načeloma sama prizadeva zagotavljati javnost odločb o izvajanju pooblastil, ki so s Kadrovskimi predpisi dodeljena OI, s PZDU pa OPSP, saj so te običajno objavljene v Informations administratives. Natančneje, Odločba C(2007) 5730, ki je bila spremenjena z odločbo z dne 10. septembra 2008, je bila objavljena v Informations administratives št. 57‑2007 z dne 6. decembra 2007. Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 5 Odločbe C(2007) 5730, ki generalnim direktorjem daje možnost delegirati pooblastila njim podrejenim organom, na primer namestnikom generalnih direktorjev, direktorjem, vodjem enot ali vodjem sektorjev, celo določa, da bo to delegiranje „na ustrezen način objavljeno, osebje pa bo o tem seznanjeno.“
92 Tretjič, Sodišče je v preteklosti spomnilo na potrebo po zagotavljanju neke stopnje javnosti odločb o določanju organov, pristojnih na področju upravljanja kadrov. Tako je v eni od zadev, v kateri je tožeča stranka izpodbijala odločbo Evropskega parlamenta o imenovanju uradnika na mesto vodje oddelka po izvedenem notranjem razpisu, in v podporo temu, da je generalni sekretar Parlamenta nezakonito določil člane izbirne komisije, navajala, da osebje ni bilo seznanjeno s prenosom tovrstnih pooblastil na generalnega sekretarja s strani institucije, Sodišče ugotovilo, da je bil ta prenos pooblastil „pravno učinkovit“, saj so bili o tem – poleg tega, da je pomenil splošno dovoljeno razmejitev notranjih pristojnosti v instituciji – seznanjeni generalni direktorji institucije, predsedniki skupin, sekretariat in nadzorna pisarna ter odbor za uslužbence, ustanovljen po členu 9 Kadrovskih predpisov, ki na podlagi navedene določbe med drugim predstavlja interese uslužbencev pri instituciji in zagotavlja stalne stike med njo in uslužbenci (sodba Sodišča z dne 25. novembra 1976 v zadevi Küster proti Parlamentu, 123/75, Recueil, str. 1701, točke od 6 do 8).
93 Splošneje – in čeprav navedena sodna praksa ni zadevala postopkov, v katerih so bile izpodbijane odločbe o izvajanju pooblastil, ki so s Kadrovskimi predpisi dodeljene OI, s PZDU pa OPSP – pa je Sodišče razsodilo tudi, da načelo pravne varnosti zlasti zahteva, naj skupnostna ureditev omogoči osebam, na katere se nanaša, da se natančno seznanijo z obsegom naloženih jim obveznosti, ker se morajo upravičenci nedvoumno seznaniti z njihovimi pravicami in obveznostmi (sodba z dne 21. junija 2007 v zadevi ROM-projecten, C‑158/06, ZOdl., str. I‑5103, točka 25; zgoraj navedena sodba Skoma-Lux, točka 38). V zgoraj navedeni sodbi Skoma-Lux (točke 33, 34, 36 in 38) je Sodišče presodilo tudi, da zahteva po rednem objavljanju uredbe Skupnosti v uradnem jeziku naslovnika ne izvira samo iz zapisanih določb, kot je na primer člen 254(2) ES ali členi 4, 5 in 8 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 1958, 17, str. 385), ampak tudi iz zahteve po pravni varnosti (glej tudi sodbo Sodišča z dne 10. marca 2009 v zadevi Heinrich, C‑345/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 44).
94 Četrtič, potreba po zagotavljanju ustrezne javnosti odločb o določitvi razmejitve pooblastil, ki so s Kadrovskimi predpisi dodeljene OI, s PZDU pa OPSP, izhaja tudi iz pravil o dobrem upravljanju na področju upravljanja kadrov, kot je Sodišče za uslužbence izrecno spomnilo v sodbi z dne 9. julija 2008 v zadevi Kuchta proti ECB (F‑89/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 62).
95 V obravnavani zadevi je na eni strani nesporno, da odločba z dne 10. septembra 2008 ni bila objavljena v Informations administratives, na drugi strani pa, da na dan sprejetja sporne odločbe nikakor ni bila objavljena. Čeprav je Komisija v svojem odgovoru na ukrep procesnega vodstva Sodišča za uslužbence navedla, da je bilo sporočilo z dne 9. septembra 2008, ki je vsebovalo predlog odločbe o spremembi Odločbe C(2007) 5730, objavljeno na intranetu institucije, pa ni pojasnila, kdaj je bilo to storjeno. Komisija pa tudi ni dokazala, da je bil zapisnik s sestanka z dne 10. septembra 2008, na katerem je bil ta predlog sprejet, pred sprejetjem sporne odločbe objavljen na intranetu. Zato se tožeča stranka na dan, ko je bila sporna odločba sprejeta in ji bila vročena, ni mogla učinkovito seznaniti z vsebino odločbe z dne 10. septembra 2008.
96 Zaradi popolnosti je treba dodati, da je bila obveznost Komisije, da zagotovi ustrezno objavo odločbe z dne 10. septembra 2008, v obravnavani zadevi še posebej stroga. Medtem ko je namreč pristojnost za začasno odstranitev uradnika v skladu z Odločbo C(2007) 5730 na najvišjem organu Komisije, v tem primeru kolegiju komisarjev, pa je nesporno, da je bila z odločbo z dne 10. septembra 2008 ta pristojnost prenesena na eno samo osebo, in sicer člana Komisije, pristojnega za osebje. Ukrep, ki ga sprejme ena sama oseba, pa daje uradniku, ki je njegov naslovnik, nekoliko nižjo stopnjo varstva, kot je tista, zagotovljena z ukrepom kolegijskega organa, saj lahko slednji zaradi posvetovanja njegovih članov upošteva večje število upoštevnih informacij. Zato bi morala biti odločba z dne 10. septembra 2008, ker je znižala raven varstva uradnikov in tako vplivala na njihove pravice, a fortiori ustrezno objavljena.
97 Nazadnje, zdi se, da je neobjava odločbe z dne 10. septembra 2008 ovirala tudi ustrezno seznanjenost same uprave z njeno lastno odločbo. Kot namreč izhaja iz razprave na obravnavi, je Komisija 29. aprila 2009 sprejela novo odločbo o izvajanju pooblastil, ki so bila s Kadrovskimi predpisi dodeljena OI, s PZDU pa OPSP, in sicer Odločbo C(2009) 3074 „o spremembi Odločbe C(2007) 5730.“ V navedeni odločbi, ki je bila objavljena v Informations administratives z dne 8. maja 2009, pa je Komisija, ki je ravnala, kot da odločbe z dne 10. septembra 2008 nikoli ni bilo, odločila, da bodo OI dodeljena pooblastila glede začasne odstranitve uradnika za uradnike z nazivom AD 16 ali AD 15 ter uradnike z nazivom AD 14 višjega ranga (direktorje ali tem enakovredne) od tedaj naprej izvajal član Komisije, pristojen za osebje, in ne več kolegij komisarjev.
98 Glede na to, da odločba z dne 10. septembra 2008 ne velja za tožečo stranko, ta utemeljeno navaja, da komisar, pristojen za osebje, ni bil pristojen za sprejetje sporne odločbe in da bi jo moral sprejeti organ, ki ga določa Odločba C(2007) 5730, v tem primeru kolegij komisarjev.
99 Glede na to, da je tožbeni razlog glede nepristojnosti člana Komisije, pristojnega za osebje, za sprejetje sporne odločbe utemeljen, je treba sporno odločbo razglasiti za nično.
Stroški
100 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
101 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je Komisija tista, ki ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, da se plačilo stroškov naloži Komisiji. Zato je treba Komisiji glede na to, da ni razlogov za uporabo člena 87(2) Poslovnika, naložiti plačilo stroškov postopka v glavni stvari.
102 Kar zadeva stroške postopka za izdajo začasne odredbe, pa je nesporno, da je tožeča stranka tista, ki v postopku ni uspela. Vendar glede na to, da Komisija ni predlagala naložitve stroškov navedenega postopka tožeči stranki, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba z dne 18. septembra 2008, s katero je Komisija Evropskih skupnosti v skladu s členoma 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropskih skupnosti F. H. Weniga začasno odstranila z delovnega mesta za nedoločen čas in odredila odtegnitev 1000 EUR od njegovih osebnih prejemkov za največ šest mesecev, se razglasi za nično.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov postopka v glavni stvari.
3) Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.
Gervasoni Kreppel Tagaras
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. novembra 2009.
Sodni tajnik Predsednik
W. Hakenberg S. Gervasoni
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Uradnem listu, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu