SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 17. decembra 2009

Zadeva T-567/08 P

Bart Nijs

proti

Računskemu sodišču Evropske unije

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Odločba, da pritožnik v napredovalnem obdobju 2005 ne napreduje – Pritožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 9. oktobra 2008 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču (F‑49/06, še neobjavljena v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Bart Nijs nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasilo Računsko sodišče Evropske unije.

Povzetek

1.      Pritožba – Navedba pritožbenih razlogov in pravnih trditev v vlogi – Nejasna in nestrukturirana navedba trditev – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1)(c))

2.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Pritožbeni razlog, ki se nanaša na upoštevanje ugotovitev v predhodni sodbi, ki ni bila predmet predloga za obnovo postopka – Pravnomočnost – Zavrnitev

(Statut Sodišča, člen 44; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 126)

1.      V skladu s členom 138(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča mora pritožba vsebovati pritožbene razloge in trditve pritožnika. Te navedbe morajo biti dovolj jasne in natančne, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in Splošno sodišče po potrebi odloči brez drugih dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja morajo, da je pritožbeni razlog dopusten, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo, iz besedila same pritožbe. V nasprotnem primeru bo Splošno sodišče preučilo samo trditve, ki jih je razumelo.

(Glej točko 17.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20; Splošno sodišče, 25. julij 2000, RJB Mining proti Komisiji, T‑110/98, Recueil, str. II‑2971, točka 23; Splošno sodišče, 11. julij 2007, Asklepios Kliniken proti Komisiji, T‑167/04, ZOdl., str. II‑2379, točki 39 in 40.

2.      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence ne more očitati, da ni ponovno preučilo ugotovitev iz predhodne sodbe Splošnega sodišča, ki jo zadevajo, niti da ni od nasprotne stranke pridobilo novih dokazov, če je ta sodba postala pravnomočna in se ni zahtevala obnova postopka v smislu člena 44, prvi odstavek, Statuta Sodišča.

Pravnomočnost, ki se nanaša na dejanska in pravna vprašanja, dejansko ali nujno obravnavana v sodni odločbi, je namreč mogoče izpodbijati samo v okviru obnove postopka. Obnova postopka predvideva odkritje dejanskih elementov, ki so obstajali pred izrekom sodbe in ki takrat niso bili poznani niti sodišču, ki je izdalo sodbo, niti stranki, ki zahteva revizijo, in ki bi, če bi jih sodišče lahko upoštevalo, lahko vodili do drugačnega konca postopka. V skladu z določbami člena 44, drugi odstavek, Statuta Sodišča v povezavi s členom 126 Poslovnika Splošnega sodišča se obnova postopka, v katerem je bila izdana sodba Splošnega sodišča, začne z odločbo, v kateri Splošno sodišče izrecno ugotavlja obstoj novega dejstva in priznava, da je to dejstvo lahko podlaga za obnovo postopka na podlagi zahtevka za obnovo postopka, ki ga v ta namen vloži ena od strank.

(Glej točke od 32 do 34 in 39.)

Napotitev na: Sodišče, 19. februar 1991, Italija proti Komisiji, C‑281/89, Recueil, str. I‑347, točka 14; Sodišče, 16. januar 1996, ISAE/VP in Interdata proti Komisiji, C‑130/91 REV II, Recueil, str. I‑65, točka 6; Sodišče, 15. maj 2008, Španija proti Svetu, C‑442/04, ZOdl., str. I‑3517, točka 25; Splošno sodišče, 12. november 1998, Svet proti Hankart, T‑91/96 REV, RecFP, str. I‑A‑597 in II‑1809, točka 13.