SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 16. novembra 2012(*)
„Začasna odredba – Konkurenca – Objava odločbe, s katero je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES – Zavrnitev prošnje za zaupno obravnavanje podatkov, ki so bili Komisiji posredovani ob uporabi njenega obvestila o prizanesljivosti – Predlog za izdajo začasnih odredb – Nujnost – Fumus boni juris – Tehtanje interesov“
V zadevi T‑345/12 R,
Akzo Nobel NV s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska),
Akzo Nobel Chemicals Holding AB s sedežem v Nacki (Švedska),
Eka Chemicals AB s sedežem v Bohusu (Švedska),
ki jih zastopata C. Swaak in R. Wesseling, odvetnika,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo C. Giolito, M. Kellerbauer in G. Meessen, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog izvršitve Odločbe C(2012) 3533 final Komisije z dne 24. maja 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavanje družb Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB in Eka Chemicals AB na podlagi člena 8 Sklepa 2011/695/EU predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat) in predloga za izdajo začasne odredbe, s katero se odredi ohranitev zaupne obravnave, ki je bila priznana nekaterim podatkom, ki zadevajo tožeče stranke, v zvezi z Odločbo Komisije z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals AB, Degussa AG, Edison SpA, FMC Corporation, FMC Foret S.A., Kemira OYJ, L'Air Liquide SA, Chemoxal SA, Snia SpA, Caffaro Srl, Solvay SA/NV, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema SA (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat) (UL L 353, str. 54),
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Ta postopek za izdajo začasne odredbe se nanaša na Odločbo Komisije C (2012) 3533 z dne 24. maja 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavanje družb Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB in Eka Chemicals AB na podlagi člena 8 Sklepa 2011/695/EU predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
2 Evropska komisija je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za ohranitev nezaupne različice svoje Odločbe 2006/903/ES z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals AB, Degussa AG, Edison SpA, FMC Corporation, FMC Foret S.A., Kemira OYJ, L'Air Liquide SA, Chemoxal SA, Snia SpA, Caffaro Srl, Solvay SA/NV, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema SA (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat), kakor je bila septembra 2007 objavljena na spletni strani Generalnega direktorata „Konkurenca“ (UL L 353, str. 54, v nadaljevanju: odločba iz leta 2006).
3 Komisija je v odločbi iz leta 2006 ugotovila kršitev člena 81, ki so jo med letoma 1994 in 2000 na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora (EGP) glede vodikovega peroksida in perborata storile tožeče stranke Akzo Nobel, Akzo Nobel Chemicals Holding in Eka Chemicals ter štirinajst drugih podjetij. Eni izmed tožečih strank, in sicer Eka Chemicals, je bila, ker je bila drugo podjetje, ki je s Komisijo na podlagi njenega Obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti) stopilo v kontakt marca 2003 in ker je predložila dokaze, ki so pomenili znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih je Komisija že imela, globa, ki bi ji bila drugače naložena, zmanjšana za 40 %. Zato je bila trem tožečim strankam solidarno naložena globa v višini 25,2 milijona EUR.
4 Potem ko je Komisija upoštevala prošnje za zaupno obravnavo naslovnikov odločbe iz leta 2006, je ta institucija septembra 2007 na svoji internetni strani objavila celotno nezaupno različico te odločbe. Tej objavi tožeče stranke niso nasprotovale.
5 Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2011 obvestila tožeče stranke, da namerava zaradi preglednosti objaviti natančnejšo nezaupno različico odločbe iz leta 2006 in jim dala možnost, da v predlaganem besedilu izpostavijo morebitne zaupne informacije. Ko so tožeče stranke ugotovile, da večji del predlagane natančnejše različice vsebuje informacije, predložene na podlagi obvestila o prizanesljivosti, ki zaradi zaupnosti niso bile objavljene septembra 2007, so formalno nasprotovale predlogu Komisije, ker naj bi močno in nepopravljivo posegal v njihove interese. Kljub temu so, brez poseganja v to nasprotovanje, predložile seznam prošenj za zaupno obravnavo, pri čemer so izpostavile odlomke predlagane natančnejše različice, ki bi morali v vsekam primeru ostati zaupni.
6 Komisija je z dopisom z dne 15. marca 2012 obvestila tožeče stranke, da ne namerava upoštevati njihovega nasprotovanja in jim posredovala osnutek revidirane nezaupne natančnejše različice odločbe iz leta 2006. Obvestila jih je, da ta revidirani osnutek predstavlja njeno dokončno stališče glede prošenj za zaupno obravnavo, saj so bile prikrite vse informacije, ki bi omogočale ugotovitev izvora informacij, posredovanih v okviru obvestila o prizanesljivosti. Komisija je tožečim strankam predlagala, naj v primeru nestrinjanja zadevo na podlagi Sklepa 2011/695/EU predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL L 275, str. 29) predložijo pooblaščencu za zaslišanje.
7 Tožeče stranke so z dopisom z dne 10. aprila 2012 obvestile pooblaščenca za zaslišanje, da nasprotujejo objavi nezaupne različice odločbe iz leta 2006, ki bi bila natančnejša kot različica, ki je bila objavljena septembra 2007, in ga prosili, naj prepreči objavo katerekoli informacije, posredovane na podlagi obvestila o prizanesljivosti. V zvezi s tem so zatrjevale kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, saj je bila nezaupna različica po posvetovanju že objavljena leta 2007. Poleg tega so navajale, da so pričakovale zaupno obravnavo informacij, ki so bile prostovoljno posredovane na podlagi obvestila o prizanesljivosti, saj Komisija ne more retroaktivno odstopiti od svoje prejšnje prakse, ki je bila ravno v tem, da je varovala zaupnost takih informacij.
8 V izpodbijani odločbi, podpisani „[z]a Komisijo“, je pooblaščenec za zaslišanje zavrnil prošnjo tožečih strank za zaupno obravnavo. Poudaril je omejenost svojega mandata, ki naj bi mu dovoljeval le obravnavo, ali je zadevne informacije dovoljeno razkriti, ker ne gre za poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije ali ker je podan prevladujoči interes za njihovo razkritje. Poleg tega je navedel, da tožeče stranke niso trdile, da je natančnejša različica odločbe iz leta 2006 vsebovala zaupne informacije ali poslovne skrivnosti, temveč so objavi te različice nasprotovale zgolj zato, ker je zajemala informacije, posredovane na podlagi obvestila o prizanesljivosti, pri čemer pa niso dokazale, da bi jim lahko razkritje teh informacij povzročilo veliko škodo, kar pa naj poleg tega nikakor ne bi preprečevalo Komisiji, da izvede predvideno objavo, tudi če bi tako bilo.
9 Izpodbijana odločba je bila tožečim strankam vročena 28. in 29. maja 2012.
10 Komisija je z elektronsko pošto z dne 31. maja 2012 tožeče stranke obvestila, da je izpodbijana odločba njeno dokončno stališče o tem vprašanju.
11 Tožeče stranke so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. avgusta 2012 vložile tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in to ne le zato, ker je Komisija v tej odločbi zavrnila njihovo prošnjo za zaupno obravnavo, temveč tudi zato, ker naj bi bilo treba šteti, da je Komisija odobrila dostop do nekaterih informacij na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43). V utemeljitev te tožbe v bistvu navajajo, da sporna objava krši obveznost zaupne obravnave, ki jo Komisiji nalagajo člen 339 PDEU in načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, saj natančnejša različica odločbe iz leta 2006 vsebuje informacije, ki so jih Komisiji posredovale zaradi obravnave na podlagi Obvestila o prizanesljivosti.
12 Z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena istega dne, so tožeče stranke vložile ta predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem v bistvu predsedniku Splošnega sodišča predlagajo, naj:
– na podlagi člena 105(2) Poslovnika Splošnega sodišča odloži izvršitev izpodbijane odločbe, dokler Splošno sodišče ne odloči o tem predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma, v vsakem primeru, dokler ne odloči o tožbi v glavni stvari,
– v delu, v katerem ta odločba Komisiji dopušča, da objavi natančnejšo nezaupno različico odločbe iz leta 2006, in zato Komisiji naloži, naj ne objavi take različice,
– v delu, v katerem bi ta odločba odobrila dostop do celotnega besedila odločbe iz leta 2006 na podlagi Uredbe št. 1049/2001, in zato Komisiji naloži, naj ne odobri takega dostopa;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
13 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 7. avgusta 2012 na podlagi člena 105(2) Poslovnika sprejel začasne odredbe, ki so jih predlagale tožeče stranke.
14 V stališčih glede predlogov za izdajo začasne odredbe, ki so bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 26. septembra 2012, Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne,
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
15 Tožeče stranke ob tem, da priznavajo, da ne vedo, ali je Komisija dejansko sprejela odločitev o dostopu do celotnega besedila svoje odločbe iz leta 2006 na podlagi Uredbe št. 1049/2001, ocenjujejo, da je mogoče izpodbijano odločbo razlagati tako, da zajema implicitno odobritev dostopa na podlagi te uredbe. Zato naj bi se njihov predlog za izdajo začasne odredbe nanašal na izpodbijano odločbo ne le zato, ker dovoljuje sporno objavo, temveč tudi zato, ker je mogoče šteti, da na podlagi Uredbe št. 1049/2001 dovoljuje dostop do zaupnih informacij, ki so jih Komisiji posredovale na podlagi Obvestila o prizanesljivosti.
16 Komisija navaja, da do sedaj ne obstaja nobena odločba, na podlagi katere bi odobrila dostop do spornih informacij na podlagi Uredbe št. 1049/2001. Izpodbijana odločba naj bi izrecno temeljila le na Uredbi Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 PDEU] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 65) in le na Sklepu št. 2011/695.
17 Sodnik za začasne odredbe lahko glede tega ugotovi le dejstvo, da niti predmet tega predloga za izdajo začasne odredbe niti predmet tožbe ni odločba, ki bi jo Komisija že sprejela na podlagi Uredbe št. 1049/2001. Tožeče stranke torej iz čiste previdnosti poizkušajo doseči, da sodnik za začasne odredbe Komisiji prepove sprejetje take odločbe, kar pomeni preventivno tožbo za preprečitev ravnanja Komisije. Pristojnosti sodnika za začasne odredbe pa so omejene na sodni nadzor nad upravnimi akti, ki jih je Komisija že sprejela, in ne zajemajo presoje vprašanj, o katerih se ta institucija ni opredelila. Taka pristojnost bi namreč pomenila vnaprejšnje predpostavljanje vsebinskih razprav in izenačitev upravnega in sodnega postopka, kar je nezdružljivo s sistemom delitve pristojnosti med Komisijo in sodiščem Evropske unije (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 12. julija 1996 v zadevi Sogecable proti Komisiji, T‑52/96 R, Recueil, str. II‑797, točka 39). Sodnik za začasne odredbe torej Komisiji lahko prepreči da izvršuje svoja upravna pooblastila, preden ta ne sprejme dokončnega akta, katerega izvršitev želijo tožeče stranke preprečiti, le v izjemnih okoliščinah (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2001 v zadevi Reisebank proti Komisiji, T‑216/01 R, Recueil, str. II‑3481, točka 52), katerih obstoj pa tožeče stranke v tej zadevi niso dokazale.
18 Zato je treba ta predlog za izdajo začasne odredbe razglasiti za nedopusten v delu, v katerem se, prvič, nanaša na pridobitev odloga izvršitve izpodbijane odločbe, ker bi ta odločba odobrila dostop do celotnega besedila odločbe iz leta 2006 na podlagi Uredbe št. 1049/2001 in drugič, na to, da se Komisiji naloži, naj ne odobri takega dostopa.
Utemeljenost
19 Iz povezanih določb členov 278 PDEU in 279 PDEU na eni ter člena 256(1) PDEU na drugi strani je razvidno, da lahko sodnik za začasne odredbe, če oceni, da to zahtevajo okoliščine, odredi odlog izvršitve akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali izda potrebne začasne odredbe.
20 Člen 104(2) Poslovnika določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odlog izvršitve in druge začasne odredbe izda, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej, da jih je treba, zaradi preprečitve nastanka velike in nepopravljive škode kar zadeva interese stranke, ki jih predlaga, izdati in morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Sodnik za začasne odredbe tudi, po potrebi, tehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
21 V okviru celovitega preizkusa ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je prost pri tem, da glede na posebnosti posamezne zadeve določi način na katerega je treba preizkusiti izpolnjevanje različnih pogojev in vrstni red preizkusa, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23, in z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljena v ZOdl., točka 25)].
22 Sodnik za izdajo začasne odredbe glede na vse elemente iz spisa ocenjuje, ali ima vse potrebne elemente, potrebne za odločitev o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer ni potrebe, da bi se prej pridobila ustna pojasnila strank.
23 V okoliščinah konkretnega primera je treba najprej tehtati interese in preizkusiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.
Tehtanje interesov in nujnost
24 V skladu z ustaljeno sodno prakso tehtanje različnih prisotnih interesov za sodnika za začasne odredbe pomeni ugotovitev, ali interes stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za njeno izdajo prevlada nad interesom, ki ga predstavlja takojšnja uporaba spornega akta, tako da, natančneje, preizkusi, ali bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta s strani sodišča, ki odloča o glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njegova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečeval njegov polni učinek v primeru, da bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 11. maja 1989 v združenih zadevah RTE in drugi proti Komisiji, 76/89 R, 77/89 R in 91/89 R, Recueil, str. 1141, točka 15, in z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 R in C‑217/03 R, Recueil, str. I‑6887, točka 142).
25 Natančneje, glede tega, da mora biti mogoče pravni položaj, ki ga ustvari sklep o izdaji začasne odredbe, vrniti v prejšnje stanje, je treba navesti, da je cilj postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje meritorne odločbe (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Akzo in Akcros, C‑7/04 P(R), ZOdl., str. I‑8739, točka 36). Zato je narava tega postopka v celoti pomožna, glede na postopek v glavni stvari, na katerega se nanaša (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 12. februarja 1996 v zadevi Lehrfreund proti Svetu in Komisiji, T‑228/95 R, Recueil, str. II‑111, točka 61), tako da mora biti odločitev, ki jo sprejme sodnik za začasne odredbe, začasna v smislu, da niti ne prejudicira smeri bodoče meritorne odločbe niti da zaradi nje slednja ne postane iluzorna s tem, da ji prva odvzame polni učinek (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 17. maja 1991 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90 R, Recueil, str. I‑2557, točka 24, in predsednika Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 16).
26 Iz tega nujno sledi, da interes, ki ga brani stranka v postopku za izdajo začasne odredbe, ne zasluži varstva, če ta stranka sodniku za začasne odredbe predlaga sprejetje odločbe, ki bi imela, daleč od tega da bi bila popolnoma začasna, za posledico prejudiciranje smeri bodoče meritorne odločbe ali bi slednja zaradi nje postala iluzorna s tem, da bi ji odvzela polni učinek. Poleg tega je bil iz enakega razloga predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim se je sodniku za začasne odredbe predlagalo „začasno“ razkritje zadevnih informacij, razglašen za nedopustnega, saj bi sklep, s katerim bi se ugodilo temu predlogu, lahko vnaprej nevtraliziral posledice kasnejše meritorne odločitve (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 23. januarja 2012 v zadevi Henkel in Henkel France proti Komisiji, T‑607/11 R, točke od 23 do 25).
27 Splošno sodišče bo v tem primeru v okviru spora o glavni stvari moralo odločiti, ali je treba izpodbijano odločbo – s katero je Komisija zavrnila prošnjo tožečih strank, da ne objavi spornih informacij – razglasiti za nično zlasti zaradi kršitve poklicne tajnosti, ki jo varuje člen 339 PDEU, in zaradi kršitve zaupnosti informacij, ki so jih tožeče stranke posredovale Komisiji, zato da bi bile deležne obravnave na podlagi njenega obvestila o prizanesljivosti. V zvezi s tem je očitno, da mora biti zato, da se ohrani polni učinek sodbe, s katero bi bila izpodbijana odločba razglašena za nično, tožečim strankam omogočeno, da preprečijo, da Komisija nezakonito objavi sporne informacije. Sodba, s katero bi bila razglašena ničnost, pa bi bila iluzorna in ne bi imela polnega učinka, če bi bil ta predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, saj bi zaradi te zavrnitve Komisija lahko takoj objavila zadevne informacije in torej dejansko prejudicirala smer bodoče meritorne odločbe, in sicer zavrnitev ničnostne tožbe.
28 Teh preudarkov ne omaje okoliščina, da tudi dejanska objava spornih informacij verjetno ne bi tožečim strankam odvzela pravnega interesa glede razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. To velja zlasti zato, ker bi katerakoli drugačna razlaga povzročila to, da bi bila dopustnost tožbe odvisna od tega, ali je Komisija sporne navedbe razkrila ali ne in ji omogočila, da se izogne sodnemu nadzoru s tem, da s takim razkritjem, čeprav bi bilo nezakonito, ustvari dovršeno dejstvo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 2007 v zadevi Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, T‑474/04, ZOdl., str. II‑4225, točke od 39 do 41). Ta formalna ohranitev pravnega interesa za potrebe spora o glavni stvari pa ne preprečuje tega, da sodba o razglasitvi ničnosti, izrečena po objavi zadevnih informacij, ne bi imela nobenega koristnega učinka za tožeče stranke.
29 Zato nad interesom Komisije za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe še toliko bolj prevlada interes tožečih strank, saj izdaja predlaganih začasnih odredb ne bi pomenila drugega, kot da se za omejeno obdobje ohrani status quo, ki obstaja več let (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep RTE in drugi proti Komisiji, točka 15; glej tudi sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2012 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji, T‑341/12 R, točka 24).
30 Varstvo interesa, ki ga branijo tožeče stranke, se izkaže za nujno, kadar te tvegajo, da jim bo, v primeru zavrnitve njihovega predloga za izdajo začasne odredbe, nastala velika in nepopravljiva škoda. V tem kontekstu tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da položaja, ki bi nastal z objavo natančnejše različice odločbe iz leta 2006, ne bi bilo več mogoče odpraviti. Ko so enkrat zaupne informacije objavljene, naj kasnejša razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi kršitve poklicne tajnosti, ki jo varuje člen 339 PDEU, ne bi vzpostavila prejšnjega stanja kar zadeva učinke objave. Zato naj bi bila pravica tožečih strank do učinkovitega sodnega varstva le „prazna školjka“, če bi bile sporne informacije objavljene pred rešitvijo spora o glavni stvari.
31 Glede tega je treba ugotoviti, da bi se tožeče stranke, če bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da se nameravana objava s strani Komisije nanaša na informacije, ki so zaupne narave in katerih razkritje je v nasprotju s poklicno tajnostjo iz člena 339 PDEU, za preprečitev te objave lahko sklicevale na to določbo, ki jim daje temeljno pravico.
32 Kot je Sodišče priznalo v sodbi z dne 14. februarja 2008 v zadevi Varec (C‑450/06, ZOdl., str. I‑581, točki 47 in 48), s sklicevanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je namreč lahko potrebno prepovedati razkritje nekaterih informacij, ki so opredeljene kot zaupne, zato da se ohrani temeljna pravica podjetja do spoštovanja zasebnega življenja iz člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in iz člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389, v nadaljevanju: Listina), pri čemer je pojasnjeno, da pojma „zasebnega življenja“ ni mogoče razlagati, kot da izključuje gospodarske dejavnosti pravnih oseb. Poleg tega je Sodišče presodilo, da lahko zadevnemu podjetju nastane „zelo velika škoda“, če so določene informacije nezakonito objavljene (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Varec, točka 54).
33 Ker lahko Komisija v primeru zavrnitve tega predloga za izdajo začasne odredbe takoj objavi sporne informacije, se poraja skrb, da bi temeljna pravica tožečih strank do varstva poklicne tajnosti iz člena 339 PDEU in člena 8 EKČP ter člena 7 Listine nepovratno izgubila ves smisel kar zadeva te informacije. Istočasno bi bila lahko ogrožena njihova temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 6 EKČP in člena 47 Listine, če bi Komisija lahko objavila zadevne informacije, preden bi Splošno sodišče razsodilo v sporu o glavni stvari. Ker lahko pride do hudega in nepopravljivega kratenja temeljnih pravic tožečih strank, je treba, odvisno od preizkusa obstoja fumus boni juris (glede ozke zveze med tem pogojem in pogojem nujnosti glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 8. aprila 2008 v združenih zadevah Ciper proti Komisiji, T‑54/08 R, T‑87/08 R, T‑88/08 R in od T‑91/08 R do T‑93/08 R, neobjavljen v ZOdl., točki 56 in 57), nujno izdati predlagane začasne odredbe (glej tudi zgoraj navedeni sklep Evonik Degussa proti Komisiji, točke od 26 do 28).
Fumus boni juris
34 Pogoj fumus boni juris je v skladu z ustaljeno sodno prakso izpolnjen, kadar se vsaj eden izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zdi na prvi pogled upošteven in, v vsakem primeru, ni neutemeljen, ker razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami pokaže na obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni vnaprej jasna (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2012 v zadevi Grčija proti Komisiji, T‑52/12 R, točka 13 in navedena sodna praksa; v tem smislu glej tudi sklep predsednika Sodišča z dne 8. maja 2003 v zadevi Komisija proti Artegodan in drugim, C‑39/03 P‑R, Recueil, str. I‑4485, točka 40).
35 Tožeče stranke v tej zadevi ob tem, da opozarjajo, da je nezaupna različica odločbe iz leta 2006, kakor je bila objavljena leta 2007, plod dolgotrajnega procesa, na koncu katerega je Komisija upoštevala, prvič, poklicno tajnost in legitimna pričakovanja podjetij, ki so bila obravnavana na podlagi obvestila o prizanesljivosti, in, drugič, javni interes preglednosti, trdijo, da bi Komisija z objavo natančnejše različice odločbe iz leta 2006, ki vsebuje informacije, posredovane na podlagi obvestila o prizanesljivosti, kršila obveznost spoštovanja poklicne tajnosti iz člena 339 PDEU, člena 30 Uredbe št. 1/2003 in člena 16 svoje Uredbe (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 PDEU] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81).
36 Tožeče stranke s sklicevanjem na sodbo Sodišča z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji (145/83, ZOdl., str. 3539, točka 34) ocenjujejo, da so informacije, ki jih podjetja prostovoljno posredujejo in za katere zahtevajo zaupnost na podlagi Obvestila o prizanesljivosti, dejansko zajete z varstvom poklicne tajnosti iz člena 339 PDEU. V zgoraj navedeni sodbi Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji (točki 64 in 66), naj bi Splošno sodišče navedlo, da obvestilo o prizanesljivosti tem informacijam daje varstvo kot poklicnim tajnostim. Komisija naj bi sama zagovarjala zaupno obravnavanje takih informacij v več zadevah. Tako naj bi Komisija ob priznanju, da bi razkritje informacij iz prošenj za prizanesljivost lahko povzročilo veliko škodo prosilcem za prizanesljivost, saj bi jim znatno škodilo v odškodninskih postopkih zoper njih, pred Splošnim sodiščem (sodba z dne 15. decembra 2011 v zadevi CDC Hydrogene Peroxide proti Komisiji, T‑437/08, ZOdl., str. II‑825, točka 57) in pred Sodiščem (sodba z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, točka 115) poudarila, da interes za to, da te informacije niso razkrite, zasluži varstvo, ker je bistven za delovanje njenega programa prizanesljivosti in njene politike zatiranja kartelov.
37 Tožeče stranke Komisiji tudi očitajo, da je kršila svoje obvestilo o prizanesljivosti, ki v točkah 29, 32 in 33 zagotavlja, da so informacije, ki jih podjetja posredujejo v okviru prošnje za prizanesljivost, varovane s poklicno tajnostjo in da se v zvezi s tem podjetja lahko sklicujejo na legitimna pričakovanja. Ker je Komisija vezana na to obvestilo, naj bi odločitev o objavi natančnejše različice odločbe iz leta 2006 in odločitev da se tako objavijo tudi informacije iz prošenj tožečih strank za prizanesljivost kršila varstvo, ki ga daje obvestilo o prizanesljivosti.
38 Različica odločbe iz leta 2006, kakor je bila objavljena septembra 2007, je po mnenju tožečih strank že zadostila cilju obvestitve javnosti o razlogih za ukrepe Komisije. Zato naj ne bi bil prisoten „niti upoštevni interes niti utemeljitev“ za predvideno natančnejšo objavo, ki bi lahko prevladal nad individualnimi legitimnimi pričakovanji tožečih strank glede dokončnosti različice, objavljene leta 2007 in glede zaupnega obravnavanja informacij iz njihovih prošenj za prizanesljivost. Objava natančnejše različice več kot štiri leta po prvotni objavi naj bi kršila tudi načelo pravne varnosti. Navajajo, da če želi Komisija spremeniti svojo prejšnjo prakso, v skladu s katero je varovala informacije iz prošenj za prizanesljivost, bi to morala storiti za bodoče prošnje in ne retroaktivno, kadar je bila, kot v tej zadevi, zadevna odločba že objavljena pred več kot štirimi leti.
39 Komisija odgovarja, da je bila odločitev o sporni objavi iz razlogov preglednosti sprejeta že v njenem dopisu z dne 28. novembra 2011 (glej točko 5 zgoraj). Navaja, da morajo tožeče stranke, če menijo, da je ta odločitev nezakonita, to odločbo izpodbiti z ničnostno tožbo v roku iz člena 263, šesti odstavek, PDEU. Tega pa naj tožeče stranke ne bi storile. V vsakem primeru naj pogoj fumus boni juris ne bi bil izpolnjen, saj naj noben element ne bi na prvi pogled potrjeval utemeljenosti ničnostne tožbe tožečih strank.
40 Komisija s sklicevanjem zlasti na sodbo Splošnega sodišča z dne 30. maja 2006 v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji (T‑198/03, ZOdl., str. II‑1429, točka 78) in na zgoraj navedeno sodbo Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji (točka 72) zatrjuje, da bi tožeče stranke zlahka lahko vedele, da na podlagi člena 30 Uredbe št. 1/2003 in ustaljene sodne prakse o tej določbi, načeloma lahko objavi celotno vsebino dokončne odločbe na področju konkurence. Zato naj v tem primeru ne bi bili kršeni niti poklicna tajnost kar zadeva tožeče stranke niti Obvestilo o prizanesljivosti niti načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj. Razkritje spornih informacij naj ne bi moglo povzročiti resne škode tožečim strankam, saj naj bi bil njihov domnevno slabši položaj v odškodninskih postopkih zoper njih, ki bi bili sproženi po objavi, legitimna posledica njihovih kršitev. Poleg tega naj interes tožečih strank za varstvo tajnosti podrobnosti njihove udeležbe pri nezakonitem ravnanju ne bi zaslužil nobenega posebnega varstva, glede na interes javnosti, da čimbolj podrobno spozna razloge za ravnanja Komisije in interes oseb, ki jih je kršitev prizadela, da poznajo njene podrobnosti zato, da lahko, po potrebi, uveljavljajo svoje pravice zoper sankcionirana podjetja.
41 Komisija dodaja, da niso več zaupne niti informacije, ki so take bile, a so stare pet ali več let in jih je zato treba šteti za zgodovinske, razen če, izjemoma, oseba, ki jih je posredovala, ne dokaže, da kljub njihovi starosti še vedno predstavljajo bistvene informacije o njenem poslovnem položaju ali poslovnem položaju tretjega. Vendar naj bi bile vse sporne informacije starejše od pet let. Čeprav so bile v času njihovega posredovanja zaupne, pa jih je sedaj treba šteti za zgodovinske, saj naj tožeče stranke ne bi dokazale, da so te informacije, kljub njihovi starosti, še vedno bistvene informacije o njihovem poslovnem položaju ali poslovnem položaju tretjega.
42 Zgoraj navedeni sodbi Adams proti Komisiji in Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji po mnenju Komisije ne omogočata trditve, da obvestilo o prizanesljivosti določa varstvo informacij iz prošenj za prizanesljivost na podlagi poklicne tajnosti. Točki 32 in 33 tega obvestila naj bi se nanašali le na razkritje dokumentov in pisnih izjav. Nasprotno pa naj informacije v teh dokumentih ne bi bile splošno varovane pred razkritjem. Komisija je ob tem, da je priznala, da je v preteklosti v posamičnih primerih nasprotovala razkritju nekaterih „dokumentov“, ki so jih posredovala podjetja, ki so zaprosila za prizanesljivost, kadar bi lahko dostop do teh dokumentov v drugih državah ali jurisdikcijah ali na podlagi Uredbe št. 1049/2001 postavil pod vprašaj omejitve dostopa do spisa iz Uredbe št. 1/2003, trdila, da, nasprotno, ni nikdar dala zagotovil, da ne bo razkrila „informacij“ iz teh dokumentov.
43 Nazadnje, Komisija opozarja, da točka 32 obvestila o prizanesljivosti varuje dokumente v zvezi s prizanesljivostjo le v okviru „varovanja namena [njenih] inšpekcij in preiskav“ in ne v okviru zasebnega interesa podjetij, ki so zaprosila za prizanesljivost, in da točka 29 tega obvestila ustvarja legitimno pričakovanje podjetij, ki so zaprosila za prizanesljivost le glede imunitete pred globami in njihovega zmanjšanja v zadevah glede kartelov, do katerih imajo v določenih okoliščinah pravico. Za ohranitev privlačnosti svojega programa prizanesljivosti naj bi Komisija lahko ocenila kot nujno, da v posamičnih primerih izenači podjetja, ki so zaprosila za prizanesljivost in druge kršitelje s tem, da onemogoči dostop do samoinkriminatornih izjav, podanih v kontekstu prizanesljivosti. Po drugi strani pa naj se podjetij, ki so zaprosila za prizanesljivost, ne bi smelo favorizirati v primerjavi z drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma s tem, da se ohrani tajen del njihove kršitve, saj naj bi ta tajnost preveč škodila tretjim, ki jih je omejevalni sporazum prizadel in ki imajo legitimen interes za to, da zahtevajo odškodnino. Razkritje takih samoinkriminatornih izjav pa naj bi spadalo v okvir uporabe člena 101 PDEU. Možnost posameznikov, da se nanj sklicujejo pred nacionalnimi sodišči, ki bi bila s tem razkritjem olajšana, naj bi predstavljala enega izmed stebrov, ki omogočajo zagotovitev polnega učinka prava konkurence.
44 Sodnik za začasne odredbe v zvezi s tem najprej ugotavlja, da Komisija s svojim sklicevanjem na domnevno naravo odločbe kar zadeva dopis z dne 28. novembra 2011, poizkuša v okviru fumus boni juris bodisi izpodbijati dopustnost ničnostne tožbe, na katero se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe (s tem, da zatrjuje, da je bila z izpodbijano odločbo zgolj potrjena odločba z dne 28. novembra 2011, ki je postala dokončna), bodisi trditi, da so tožeče stranke prekludirane kar zadeva uveljavljanje zaupnosti informacij, ki so jih tej instituciji posredovale v okviru obvestila o prizanesljivosti. Karkoli že, argumentacijo Komisije je treba prima facie zavrniti. V svojem dopisu z dne 15. marca 2012 (glej točko 6 zgoraj) se namreč Komisija ni sklicevala na dokončnost odločbe, s katero naj bi že 28. novembra 2011 zavrnila prošnjo tožečih strank za zaupno obravnavanje, temveč jih je, nasprotno, pozvala, naj se obrnejo na pooblaščenca za zaslišanje, če vztrajajo pri tej prošnji. Poleg tega je Komisija v svoji elektronski pošti z dne 31. maja 2012 (glej točko 10 zgoraj) izrecno potrdila, da izpodbijana odločba predstavljala njeno dokončno stališče v zadevi.
45 Nič torej ne nasprotuje temu, da se fumus boni juris ničnostne tožbe tožečih strank celovito obravnava.
46 Kot je bilo že navedeno v okviru tehtanja interesov mora kasnejša meritorna sodba v bistvu obravnavati vprašanje, ali izpodbijana odločba krši pravico tožečih strank do poklicne tajnosti, kot jo zagotavljajo člen 339 PDEU, člen 8 EKČP in člen 7 listine, saj predvidena objava s strani Komisije vsebuje informacije, ki so jih tej instituciji tožeče stranke posredovale na podlagi obvestila o prizanesljivosti in ki po njihovem izvoru in bistvu predstavljajo zaupne informacije, ki morajo biti varovane pred objavo.
47 V nasprotju s tem, kar se zdi da zatrjuje Komisija, sodna praksa ne daje lahkega odgovora na to vprašanje, ki, nasprotno, zahteva poglobljeno obravnavo v okviru postopka v glavni stvari, in to še toliko bolj zato, ker problemi, ki jih poraja zaupnost, ki jo je treba priznati prošnjam za prizanesljivost (v nadaljevanju: problematika v zvezi s prizanesljivostjo), niso izrecno predvideni niti v Uredbi št. 1/2003 niti v Uredbi št. 1049/2001.
48 Nobena izmed sodb, ki so jih stranke posebej navedle – zgoraj navedene sodbe Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, Komisija proti Éditions Odile Jacob in Adams proti Komisiji – se namreč ne nanaša na problematiko v zvezi s prizanesljivostjo. Glede sodbe Splošnega sodišča z dne 22. maja 2012 v zadevi EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji (T‑344/08, točki 8 in 148), v skladu s katero na podlagi Uredbe št. 1049/2001 dostopa do dokumentov, posredovanih v okviru prošnje za ugodno obravnavanje, ni mogoče zavrniti osebam, ki jih je omejevalni sporazum prizadel, saj interes družbe, ki je sodelovala pri omejevalnem sporazumu, da se izogne odškodninskim tožbam, ne predstavlja interesa, ki si zasluži varstvo, zadošča ugotovitev, da ta še ni pravnomočna, saj Sodišče še ni odločilo o pritožbi Komisije (zadeva C‑365/12 P).
49 Sodišče se je poleg tega v sodbi z dne 14. junija 2011 v zadevi Pfleiderer (C‑360/09, ZOdl., str. I‑5161, točka 30), ki zadeva vprašanje splošnega dostopa osebe, prizadete z omejevalnim sporazumom, do dokumentov, ki so bili posredovani v okviru prošnje za prizanesljivost in jih imajo nacionalni organi za konkurenco, zadovoljilo z navedbo, da mora nacionalno sodišče poskrbeti za to, da tehta interese, ki upravičujejo posredovanje informacij, ki jih je prostovoljno posredoval prosilec za prizanesljivost in interese za varstvo teh informacij, medtem ko se je generalni pravobranilec J. Mazák v sklepnih predlogih v zvezi s to sodbo, ki so bili predstavljeni 16. decembra 2010, načeloma opredelil zoper dostop do izjav in z njimi povezanih dokumentov, ki so jih posredovali prosilci za prizanesljivost in v katerih so ti dejansko priznali svojo udeležbo pri kršitvi člena 101 PDEU.
50 Zato vprašanje, ki ga je treba obravnavati v postopku v glavni stvari, še ni bilo predmet dokončne odločitve sodišča Unije. Nanj je treba odgovoriti z razlago vseh upoštevnih določb, vključno z obvestilom o prizanesljivosti. V nasprotju s tem, kar navaja Komisija, je v zvezi s tem pomembna tudi sodna praksa, ki zadeva Uredbo št. 1049/2001, in to še toliko bolj, ker se je Komisija sama sklicevala na to uredbo v točki 32 Obvestila o prizanesljivosti in v svojem dopisu z dne 28. novembra 2011 (glej točko 5 zgoraj). V okviru postopka v glavni stvari bi bilo treba vsaj preučiti, ali sodna praksa glede Uredbe št 1/2003 na eni in sodna praksa glede Uredbe št. 1049/2001 na drugi strani, kaže na morebitne razlike pri presoji glede problematike v zvezi s prizanesljivostjo in, če je to tako, kako je mogoče te razlike preseči.
51 V okviru postopka v glavni stvari bo treba tudi preizkusiti utemeljenost argumentacije, da interes tožečih strank za ohranitev zaupnosti informacij, ki so jih posredovale kot prosilke za prizanesljivost ni vreden varstva, saj program prizanesljivosti Komisije zajema zadostno spodbudo s tem da ponuja možnost zmanjšanja globe, tako da Komisija ne vidi nobene potrebe da se vnaprej privilegirajo prosilci za prizanesljivost. Možno je, da ta argumentacija ne upošteva dejstva, da prosilec za prizanesljivost tvega, da kljub svojim priznanjem in posredovanjem dokazov, ki ga obremenjujejo, v primeru da so drugi člani omejevalnega sporazuma ukrepali prej, s tem, da so obvestili Komisijo, ne pridobi znatnega zmanjšanja svoje globe.
52 Glede tega bo treba ustrezno upoštevati sodbo Sodišča z dne 16. julija 1992 v zadevi Asociación Española de Banca Privada in drugi (C‑67/91, Recueil, str. I‑4785, točki 52 in 53), v skladu s katero ugodnost zmanjšanja globe v korist podjetja, ki prijavi svoje sodelovanje pri omejevalnem sporazumu, predstavlja protidajatev za tveganje tega podjetja, ki samo izda omejevalni sporazum, saj namreč tvega zavrnitev zahtevanega zmanjšanja globe in to, da bo sankcionirano za svoja ravnanja pred prijavo. Po mnenju Sodišča bi možnost, da bi države članice lahko za utemeljitev nacionalnih sankcij kot dokaz uporabile informacije iz take prijave, znatno zmanjšala obseg prednosti, ki se jo da podjetjem-prijaviteljem. Iz tega je Sodišče sklepalo na prepoved uporabe teh informacij.
53 Ko Komisija zatrjuje, da so vse informacije, brez izjem, starejše od petih let in da so v vsakem primeru izgubile zaupno naravo, se lahko sklicuje na sodno prakso glede zaupne obravnave dokumentov, ki se posredujejo intervenientki v skladu s členom 116(2) Poslovnika. V skladu s to sodno prakso je treba informacije o podjetjih, ki so bile tajne ali zaupne, a so starejše od petih let, načeloma šteti za zgodovinske (glej v tem smislu sklepa predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 22. februarja 2005 v zadevi Hynix Semiconductor proti Svetu, T‑383/03, ZOdl., str. II‑621, točka 60, in predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 8. maja 2012 v zadevi Spira proti Komisiji, T‑108/07, točka 65), saj nimajo več poslovne vrednosti. Vendar bo treba v postopku v glavni stvari preizkusiti, ali je ta presoja, za katero se zdi, da se nanaša zlasti na podjetja, ki so stranke v sporu in si gospodarsko konkurirajo, prilagojena za ta primer, ki se nanaša na objavo podrobnih informacij glede kršitve prava konkurence, ki so lahko, čeprav so že stare, pomembne za osebe, ki jih je omejevalni sporazum prizadel, saj lahko v okviru odškodninskih tožb zoper tožeče stranke, tem osebam pomagajo pri predstavitvi potrebnih dejstev za ugotovitev velikosti škode in vzročne zveze.
54 V okviru postopka v glavni stvari bo treba tudi ugotoviti, ali so tožeče stranke marca 2003, ko so zadevne informacije posredovale Komisiji, na podlagi obvestila o prizanesljivosti lahko računale na dejstvo, da so te informacije, kot informacije ki so v bistvu zaupne, predmet trajnega varstva pred objavo. V zvezi s tem je mogoče na prvi pogled šteti, da je takratno stališče Komisije glede problematike v zvezi s prizanesljivostjo v bistvu ustrezalo stališču, ki ga je zastopala v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedeno sodba CDC Hydrogene Peroxide proti Komisiji (točka 31), in sicer: tveganje vložitve odškodninske tožbe predstavlja veliko neugodnost, ki lahko v prihodnosti podjetja, udeležena pri omejevalnem sporazumu, privede do tega, da z njo več ne bodo sodelovala, zaradi česar se ne sme dopustiti, da na varstvo poklicne tajnosti kar zadeva podjetja, ki sodelujejo s to institucijo v okviru postopka glede omejevalnih sporazumov, vpliva prošnja za dostop do dokumentov, ki se opira izključno na interese zasebnega prava. V zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji (točka 70), je Komisija to stališče razširila na postopke izvajanja Uredbe št. 1/2003 tako, da udeleženci omejevalnega sporazuma, ki ji prostovoljno posredujejo informacije, legitimno pričakujejo, da ne bo razkrila zadevnih dokumentov in da se ti uporabijo le za namene postopka na področju konkurence, tudi v okviru nadzora s strani sodišča Unije. Poleg tega ni sporno, da je Komisija še v zadnjem letu nasprotovala podobnim prošnjam za posredovanje informacij sodišč držav članic in tretjih držav z navajanjem podobnih razlogov.
55 Sodišče, ki bo meritorno odločilo, bo moralo preizkusiti, ali so tožeče stranke marca 2003 lahko štele, da to stališče glede varstva informacij, ki so posredovane v kontekstu prošenj za prizanesljivost, ki ga je odločno zastopala Komisija, vpliva tudi na razlago točke 32 Obvestila o prizanesljivosti. V skladu s to določbo Komisija na podlagi Uredbe št. 1049/2001 ne razkrije „dokumentov, ki jih prejme [v kontekstu] v smislu tega obvestila“. Ob upoštevanju varstva temeljne pravice do poklicne tajnosti in načela varstva legitimnih pričakovanj bi se lahko zdelo formalistično, da se to varstvo omeji le na „dokumente“, na katere se nanaša Uredba št. 1049/2001, medtem ko cilj, ki mu sledi tako varstvo tudi na področju prava konkurence, zajema celotno objavo informacij in odlomkov iz takih dokumentov. Nazadnje bo treba v zvezi s tem preveriti, v kolikšni meri je teza, ki jo v tem primeru zagovarja Komisija, in sicer da je izvajanje prava omejevalnih sporazumov z odškodninskimi tožbami del sankcije za kršitev prava konkurence v smislu točke 33 Obvestila o prizanesljivosti, združljiva s tezo, ki jo je zagovarjala v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji in CDC Hydrogene Peroxide proti Komisiji.
56 Glede na prej navedeno je treba ugotoviti, da ta zadeva poraja kompleksna pravna vprašanja, ki na prvi pogled niso neupoštevna, temveč njihova rešitev zasluži poglobljeno obravnavo v okviru postopka v glavni stvari. Treba je torej priznati obstoj fumus boni juris (glej tudi zgoraj navedeni sklep Evonik Degussa proti Komisiji, točke od 38 do 50).
57 Zato je treba, ob tem da so za to izpolnjeni vsi pogoji, ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe z izdajo začasnih odredb, ki Komisiji prepovedujejo objavo spornih informacij.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Odloži se izvršitev Odločbe Komisije C(2012) 3533 z dne 24. maja 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavanje družb Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB in Eka Chemicals AB na podlagi člena 8 Sklepa 2011/695/EU predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat).
2. Komisiji se odredi, naj ne objavi različice Odločbe 2006/903/ES z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals AB, Degussa AG, Edison SpA, FMC Corporation, FMC Foret S.A., Kemira OYJ, L'Air Liquide SA, Chemoxal SA, Snia SpA, Caffaro Srl, Solvay SA/NV, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema SA (Zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat), ki bi bila, kar zadeva družbe Akzo Nobel, Akzo Nobel Chemicals Holding in Eka Chemicals, natančnejša kot različica te odločbe, objavljena septembra 2007, na njeni internetni strani.
3. Predlog za izdajo začasne odredbe se v preostalem zavrne.
4. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 16. novembra 2012.