SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 28. januarja 2015(*)
„Konkurenca – Upravni postopek – Evropski trg vodikovega peroksida in perborata – Objava sklepa o kršitvi člena 81 ES – Zavrnitev predloga za zaupno obravnavo informacij, ki so bile Komisiji posredovane ob uporabi njenega obvestila o prizanesljivosti – Obveznost obrazložitve – Zaupnost – Poklicna tajnost – Legitimno pričakovanje“
V zadevi T‑345/12,
Akzo Nobel NV, s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska),
Akzo Chemicals Holding AB, s sedežem v Nacki (Švedska),
Eka Chemicals AB, s sedežem v Bohusu (Švedska),
ki jih zastopata C. Swaak in R. Wesseling, odvetnika,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo C. Giolito, M. Kellerbauer in G. Meessen, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
CDC Hydrogene Peroxide Cartel Damage Claims (CDC Hydrogene Peroxide), s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopa T. Funke, odvetnik,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti sklepa Komisije C(2012) 3533 final z dne 24. maja 2012, s katerim je bila zavrnjena zahteva za zaupno obravnavo družb Akzo Nobel, Akzo Chemicals Holding in Eka Chemicals na podlagi člena 8 Sklepa 2011/695/EU predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (zadeva št. COMP/F/C.38.620 – vodikov peroksid in perborat),
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, N. J. Forwood (poročevalec) in E. Bieliūnas, sodnika,
sodna tajnica: S. Spiropulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. aprila 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropska komisija je 3. maja 2006 sprejela sklep C(2006) 1766 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti družbam Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals AB, Degussa AG, Edison SpA, FMC Corporation, FMC Foret S.A., Kemira OYJ, L'Air Liquide SA, Chemoxal SA, Snia SpA, Caffaro Srl, Solvay SA/NV, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema SA (zadeva COMP/38.620 – vodikov peroksid in perborat) (v nadaljevanju: sklep VPP).
2 Komisija je v sklepu VPP ugotovila, da so družbe oziroma tožeče stranke Akzo Nobel, Akzo Chemicals Holding in Eka Chemicals sodelovale pri kršitvi člena 81 ES na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora (EGP) s še štirinajstimi drugimi družbami, dejavnimi v sektorju vodikovega peroksida in perborata. Tožečim strankam je bila zato skupno in solidarno naložena globa 25,2 milijona EUR.
3 Leta 2007 je bila na spletni strani Generalnega direktorata (GD) Komisije za konkurenco (v nadaljevanju: GD za konkurenco) objavljena prva nezaupna različica sklepa VPP.
4 Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2011 tožeče stranke obvestila, da namerava objaviti novo, podrobnejšo nezaupno različico sklepa VPP, v katerem bo povzeta celotna vsebina navedenega sklepa, razen zaupnih informacij. Obenem je Komisija tožeče stranke pozvala, naj v sklepu VPP poudarijo informacije, za katere želijo, da se obravnavajo kot zaupne.
5 Potem ko so tožeče stranke ugotovile, da podrobnejša različica sklepa VPP, ki ga Komisija namerava objaviti, vsebuje veliko informacij, podanih v okviru prošnje, ki temelji na Obvestilu Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002), so v dopisu z dne 9. januarja 2012 Komisijo obvestile, da njenemu predlogu nasprotujejo, ker naj bi se z objavo resno in nepopravljivo poseglo v njihove interese. Zato so Komisiji predlagale, primarno, naj ponovno premisli, ali namerava objaviti novo, podrobnejšo nezaupno različico sklepa VPP, in, podredno, naj v tej objavi izpusti informacije, ki jih tožeče stranke štejejo za zaupne.
6 Komisija je z dopisom z dne 15. marca 2012 tožeče stranke obvestila, da je sprejela njihov predlog, da se iz nove, nezaupne različice, ki jo namerava objaviti, izpustijo vse informacije, na podlagi katerih se lahko neposredno ali posredno ugotovi vir informacij, ki so bile sporočene na podlagi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002. Vendar je Komisija ocenila, da obravnavanje nekaterih informacij, glede katerih so tožeče stranke predlagale zaupno obravnavo, kot zaupnih ni utemeljeno.
7 Tožeče stranke so izkoristile možnost, ki jo določa Sklep predsednika Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (2011/695/EU) (UL L 275, str. 29, v nadaljevanju: sklep o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje), in se obrnile na pooblaščenca za zaslišanje, da bi ta iz nezaupne različice, ki naj bi bila objavljena, izključil vse informacije, ki so jih tožeče stranke podale na podlagi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002.
Izpodbijani sklep
8 S sklepom C(2012) 3533 final z dne 24. maja 2012 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je pooblaščenec za zaslišanje v imenu Komisije zavrnil predlog tožečih strank za zaupno obravnavo in s tem odobril objavo informacij, ki so jih tožeče stranke sporočile Komisiji z namenom, da bi bile deležne njenega programa prizanesljivosti.
9 V izpodbijanem sklepu je pooblaščenec za zaslišanje najprej opozoril na meje svojega mandata, v okviru katerega mu je dovoljeno le preučiti, ali bi bilo treba informacijo obravnavati kot zaupno, ne pa odpraviti zatrjevano kršitev legitimnih pričakovanj tožečih strank v razmerju do Komisije.
10 Nato je poudaril, da tožeče stranke nasprotujejo objavi nove, natančnejše nezaupne različice sklepa VPP le zato, ker zadnja vsebuje informacije, podane ob uporabi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002. Pooblaščenec za zaslišanje meni, da ima Komisija široko polje proste presoje pri tem, koliko informacij, ki presegajo bistveni del sklepa, bo objavila. Poleg tega naj navedbe dokumentov, ki so v upravnem spisu, ne bi pomenile poslovnih skrivnosti ali drugih zaupnih informacij.
11 Pooblaščenec za zaslišanje meni, da tožeče stranke niso dokazale, da bi jim lahko z objavo informacij, ki so jih posredovale Komisiji, da bi bile deležne njene prizanesljive obravnave, nastala resna škoda. Interes podjetja, ki mu je Komisija naložila globo za kršitev konkurenčnega prava, da se podrobnosti kršitve, ki se mu očita, ne razkrijejo javnosti, naj ne bi bil razlog za posebno varstvo. Pooblaščenec za zaslišanje pri tem poudarja, da so odškodninske tožbe sestavni del politike Evropske unije na področju konkurence in da zato tožeče stranke ne morejo uveljavljati legitimnega interesa za varstvo pred tveganjem, da se proti njim, zaradi njihovega sodelovanja v kartelu, na katerega se nanaša sklep VPP, vložijo take tožbe.
Postopek in predlogi strank
12 Tožeče stranke so 3. avgusta 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
13 S sklepom z dne 16. novembra 2012 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (T‑345/12 R) je predsednik Splošnega sodišča odločil, prvič, da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, in drugič, da Komisiji odredi, da ne objavi različice sklepa VPP, ki bi bila, kar zadeva tožeče stranke, podrobnejša od različice sklepa, ki je objavljen na spletni strani GD za konkurenco od leta 2007.
14 Komisija je z dopisom, ki je prispelo v sodno tajništvo Splošnega sodišča 10. januarja 2013, Splošno sodišče zaprosila za prednostno obravnavo te zadeve na podlagi člena 55(2) Poslovnika Splošnega sodišča.
15 Splošno sodišče je s sklepom predsednika drugega senata z dne 7. junija 2013 v obravnavani zadevi družbi CDC Hydrogene Peroxide Cartel Damage Claims (CDC Hydrogene Peroxide) dovolilo intervencijo v podporo predlogom Komisije.
16 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v tretji senat, ki mu je bila zato ta zadeva dodeljena.
17 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek, ne da bi ugodilo prošnji za prednostno obravnavo, ki jo je vložila Komisija. V okviru ukrepov procesnega vodstva je od tožečih strank zahtevalo še predložitev dokumentov. Tožeče stranke so zahtevane dokumente predložile v določenem roku.
18 Stranke so na obravnavi 9. aprila 2014 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
19 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– izpodbijani sklep v celoti ali delno razglasi za ničen;
– v primeru, da bi Splošno sodišče menilo, da izpodbijani sklep vsebuje dovoljenje za dostop, ki temelji na Uredbi (EU) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43), sklep s takim dovoljenjem razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20 Tožeče stranke so na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča navedle, da drugi del predloga umikajo, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
21 Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo v celoti zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
22 Komisija v bistvu trdi, da čeprav se šteje, da je dopis, ki ga je poslala tožečim strankam 28. novembra 2011, vseboval uradno odločitev o objavi nezaupnega in podrobnejšega sklepa VPP, so tožeče stranke v okviru te tožbe prepozno izpodbijale zakonitost takega sklepa, saj niso zahtevale njegove razglasitve ničnosti v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU.
23 Glede tega je treba navesti, da je Komisija z dopisom z dne 28. novembra 2011 tožeče stranke res obvestila, da je nedavno sklenila objaviti novo različico sklepa VPP, ki je podrobnejša od različice, objavljene na spletni strani GD za konkurenco od leta 2007, vendar je bil namen takega ravnanja omogočiti tožečim strankam, da zaprosijo za izpust morebitnih poslovnih skrivnosti, ki se nanašajo nanje, ali drugih zaupnih informacij v skladu s pojasnili iz priloge III k temu dopisu. Ta torej ni vseboval končnega stališča Komisije o vprašanju zaupnosti, ki je osrednja točka te tožbe.
24 To tudi pojasnjuje, da Komisija v dopisu, ki ga je 15. marca 2012 poslala tožečim strankam, ni navajala dokončnosti odločitve glede objave, ki naj bi jo vseboval dopis z dne 28. novembra 2011, temveč jih je pozvala, naj se obrnejo na pooblaščenca za zaslišanje, če želijo ugovarjati, da je DG za konkurenco zavrnila večino njihovih predlogov za zaupno obravnavo.
25 Treba pa je tudi navesti, da je Komisija po sprejetju izpodbijanega sklepa v odgovor na predlog tožečih strank svetu tožečih strank poslala elektronsko pošto, iz katere je razvidno, da je bila navedena odločitev edina, ki jo je glede njih sprejela v tej zadevi in da ta izraža njeno končno stališče.
26 Tožba je zato dopustna.
Utemeljenost
27 Tožeče stranke v utemeljitev svojega predloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, navajajo tri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in pravice tožečih strank do dobrega upravljanja, drugi na kršitev obveznosti zaupnosti, ki jo ima Komisija na podlagi člena 339 PDEU in člena 28(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 PDEU] in [102 PDEU] (UL 2003, L 1, str. 1), in tretji na kršitev legitimnega pričakovanja tožečih strank, načela pravne varnosti in načela dobrega upravljanja.
Prvi tožbeni razlog: nezadostna obrazložitev in kršitev pravice do dobrega upravljanja
28 Tožeče stranke menijo, da je izpodbijani sklep nezadostno obrazložen ter sta s tem kršena člen 296 PDEU in pravica do dobrega upravljanja, ki je zagotovljena s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Najprej glede tega navajajo, da na podlagi izpodbijanega sklepa ne morejo razumeti razlogov za zavrnitev argumentov v zvezi z njihovimi legitimnimi pričakovanji, ki so jih podale v podporo svojim zahtevam za zaupno obravnavo. Dalje tožeče stranke trdijo, da v izpodbijanem sklepu ni obravnavan njihov argument, da se Komisija z nameravano objavo oddaljuje od svoje prejšnje upravne prakse. Nazadnje navajajo, da je zahtevana raven obrazložitve v tej zadevi visoka, ker se z izpodbijanim sklepom Komisija odmika od pristopa iz leta 2007, v okviru katerega objava nezaupne različice sklepa VPP ne vsebuje informacij, glede katerih so tožeče stranke predlagale zaupno obravnavo.
29 Komisija trdi, da je izpodbijani sklep ob upoštevanju njegovih okoliščin zadostno obrazložen.
30 Na podlagi ustaljene sodne prakse je namen obveznosti obrazložitve posameznega sklepa ta, da se sodišču Unije omogoči nadzor zakonitosti sklepa in zadevni osebi zagotovi dovolj informacij, da ta presodi, ali je sklep pravilno obrazložen ali pa ima morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno veljavnost; obseg te obveznosti je odvisen od narave zadevnega akta in od okoliščin, v katerih je bil sprejet (sodba Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 14; in sodba Splošnega sodišča z dne 11. decembra 1996 v zadevi Van Megen Sports proti Komisiji, T‑499/95, Recueil, str. II‑1799, točka 51).
31 Čeprav mora tako Komisija na podlagi člena 296 PDEU navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna pravna utemeljitev akta, in preudarke, na podlagi katerih je ta akt sprejela, pa ni treba, da v obrazložitvi podrobno navede vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, saj je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2012 v zadevi CF Sharp Shipping Agencies proti Svetu, T‑53/12, točka 37). Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (sodba Splošnega sodišča z dne 15. aprila 2011 v zadevi Češka republika proti Komisiji, T‑465/08, ZOdl., str. II‑1941, točka 163).
32 Ta obveznost je izvedena v členu 8(2) Sklepa o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v povezavi z odstavkom 3 tega člena, ki se nanaša na odločitve, ki jih mora pooblaščenec za zaslišanje sprejeti na podlagi zahteve za zaupno obravnavo nekaterih informacij v okviru postopkov uporabe pravil o konkurenci.
33 V tej zadevi je tako iz dopisov tožečih strank z dne 8. decembra 2011 in 9. januarja 2012, naslovljenih na DG za konkurenco, kot iz dopisa z dne 10. aprila 2012, ki so ga tožeče stranke naslovile na pooblaščenca za zaslišanje, razvidno, da so tožeče stranke v upravnem postopku trdile, da so bila z objavo različice sklepa PVV, ki je vseboval informacije, ki so jih prostovoljno podale z namenom, da bi se zanje uporabilo obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002 , kršena njena legitimna pričakovanja. Iz istih dopisov poleg tega izhaja, da so tožeče stranke navajale, da se s tako objavo Komisija oddaljuje od svoje prejšnje upravne prakse, v skladu s katero se informacije, ki so jih podjetja sporočila Komisiji v okviru programa prizanesljivosti, tretjim niso razkrile.
34 Glede tega je treba navesti, da čeprav pooblaščenec za zaslišanje ni vsebinsko odgovoril na vsakega od teh argumentov posebej, je tako ravnal, kot v bistvu izhaja iz sodbe Splošnega sodišča s tega dne,(1) Evonik Degussa proti Komisiji (T‑341/12, točke od 42 do 44 in 58), ob upoštevanju meja mandata, ki mu ga je podelil predsednik Komisije na podlagi člena 8 Sklepa o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje.
35 Vendar je bil izpodbijani sklep sprejet v okviru upravnega postopka, v katerem je bila Komisija pozvana, naj odgovori na načelne ugovore glede nameravane objave, ki so jih podale tožeče stranke in ki so bili zunaj okvira pristojnosti pooblaščenca za zaslišanje.
36 V teh okoliščinah in da bi se zagotovilo učinkovito sodno varstvo tožečim strankam, je treba obravnavati izpodbijani sklep v okviru konteksta, v katerem je bil sprejet, in tako ugotoviti, da navedeni sklep implicitno, a nujno vključuje stališča, ki jih je sprejela Komisija glede nameravane objave, sporočene prek DG za konkurenco, v delu, v katerem se ta nanašajo na vidike, ki ne spadajo v mandat pooblaščenca za zaslišanje.
37 S tega vidika izpodbijani sklep tožečim strankam omogoča, da razumejo dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna njegova pravna utemeljitev.
38 Torej je, prvič, Komisija v dopisu, ki ga je poslala tožečim strankam 28. novembra 2011, utemeljila svoj namen objaviti nezaupno, podrobnejšo različico sklepa PVV s sklicevanjem na cilj preglednosti. Dalje je Komisija v dopisu, ki ga je poslala tožečim strankam 20. decembra 2011, natančno navedla, da je treba nameravano objavo razumeti z vidika zahteve za dostop do zaupne različice sklepa PVV, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001.
39 Drugič, pooblaščenec za zaslišanje se je resda opredelil za nepristojnega za preučevanje morebitne kršitve legitimnih pričakovanj tožečih strank, ker naj bi bila taka preučitev zunaj meja mandata, ki ga ima na podlagi člena 8 Sklepa o funkciji in mandatu pooblaščenca za zastopanje, vendar pa je Komisija v dopisu, ki ga je njen GD za konkurenco poslal tožečim strankam 15. marca 2012, izrecno odgovorila na njihovo trditev, da naj bi bila s sporno objavo kršena njihova legitimna pričakovanja.
40 Iz navedenega dopisa je namreč razvidno, da je Komisija v okviru analize načelnih ugovorov zoper sporno objavo v bistvu presodila, da je bila pristojna, med drugim, uravnotežiti varstvo namena njenih preiskav, ki je določeno kot izjema od načela preglednosti iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, z legitimnimi interesi strank. Komisija je dalje navedla, da dokument ne more biti predmet varstva le iz razloga, ker je bil sporočen v okviru prošnje za prizanesljivost, in da z nameravano objavo ni bil ogrožen namen njene preiskave. Poudarila je še, da je v tej zadevi treba upoštevati člen 4(7) Uredbe št. 1049/2001, na podlagi katerega izjeme od pravice do dostopa do dokumentov, navedene v prvih treh odstavkih tega člena, veljajo le za obdobje, ko je v njih predvideno varstvo utemeljeno z vsebino dokumenta. Komisija je iz tega sklepala, da sporna objava ne bi posegla v legitimno pričakovanje tožečih strank.
41 Tretjič, v izpodbijanem sklepu je navedenih več okoliščin v podporo zavrnitvi zahtevam za zaupno obravnavo tožečih strank. Pooblaščenec za zaslišanje je v njem primarno poudaril, da navajanje dokumentov, ki so v upravnem spisu, ne pomeni poslovne skrivnosti ali drugih zaupnih informacij. Zavrnitev zahtev za zaupno obravnavo je bila nato utemeljena, prvič, s širokim poljem proste presoje, ki ga ima Komisija pri tem, koliko informacij, ki presegajo bistveni del sklepov, ki jih je sprejela na podlagi člena 23 Uredbe št. 1/2003, bo objavila, drugič, z okoliščino, da tožeče stranke niso dokazale, da jim bo z objavo informacij, ki so jih posredovale Komisiji ob uporabi obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, nastala resna škoda; in tretjič, z dejstvom, da tudi če bi bila taka nevarnost dokazana, iz sodne prakse izhaja, da interes tožečih strank, da so podrobnosti o njihovem sodelovanju pri kršitvi javnosti nepoznane, ni vreden varstva.
42 Ugotovitve iz zgornje točke so botrovale tudi zavrnitvi argumenta tožečih strank, da v izpodbijanem sklepu ni navedena utemeljitev za odstopanje Komisije v tej zadevi od njene prejšnje upravne prakse. Tudi če bi bila prejšnja upravna praksa Komisije, na katero se sklicujejo tožeče stranke, dokazana, vsebuje izpodbijani sklep ob upoštevanju okoliščin njegovega sprejetja dovolj elementov, na podlagi katerih lahko tožeče stranke razumejo razloge, zakaj se je Komisija odločila, da se v tej zadevi od navedene prakse oddalji.
43 Nazadnje, argument tožečih strank, da naj bi bila zahtevana raven obrazložitve v tej zadevi višja kot običajno, ker se z izpodbijanim sklepom dovoljuje objava informacij, ki jih je Komisija prej obravnavala kot zaupne, je treba zavrniti kot brezpredmeten. Tudi ob domnevi, da bi bila taka strožja obveznost obrazložitve utemeljena, bi bilo treba ugotoviti ‒ ob upoštevanju trditev, ki so jih tožeče stranke predstavile pooblaščencu za zaslišanje v dopisu z dne 10. aprila 2012, in ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil izpodbijani sklep sprejet in je bil tožečim strankam poznan ‒ da so v navedenem sklepu dovolj jasno in natančno navedeni razlogi, zakaj je bilo v tej zadevi odločeno, da se sporne informacije ne bodo več obravnavale kot zaupne.
44 Zato trditve tožečih strank, da je izpodbijani sklep nezadostno utemeljen, ni mogoče sprejeti. Ker tožeče stranke poleg tega niso navedle, v čem se njihov očitek glede kršitve pravice do dobrega upravljanja razlikuje od njihovih trditev o nezadostni obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tudi tega očitka ni mogoče sprejeti. Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti zaupnosti, ki izhaja iz člena 339 PDEU in člena 28(2) Uredbe št. 1/2003
45 Tožeče stranke trdijo, da je z izpodbijanim sklepom kršena obveznost zaupnosti, ki jo Komisiji nalagata člen 339 PDEU in člen 28(2) Uredbe št. 1/2003. Iz sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da je treba informacije, ki so jih podjetja prostovoljno sporočila Komisiji, varovati pred razkritjem. Informacije, glede katerih so tožeče stranke zahtevale zaupno obravnavo v tej zadevi, pa naj bi jih te sporočile Komisiji prostovoljno, z namenom, da bi se zanje uporabilo obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002.
46 Tožeče stranke se v nadaljevanju v tem smislu sklicujejo na člen 30 Uredbe št. 1/2003, na podlagi katerega mora Komisija pri objavi svojih sklepov upoštevati legitimen interes podjetij, da se njihove poslovne skrivnosti ne razkrijejo, in na člen 16(1) Uredbe Komisije št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), na podlagi katerega se poslovnih skrivnosti ali drugih zaupnih podatkov ne sme sporočati ali omogočati dostopa do njih.
47 Tožeče stranke tudi trdijo, da so informacije, ki so jih sporočile v okviru obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, poklicna tajnost.
48 Tako naj bi bila v navedenem obvestilu, predvsem v njegovih točkah 29, 32 in 33, določena zaupna obravnava informacij, vsebovanih v prošnjah za prizanesljivost. Varstvo, podeljeno tem informacijam, naj bi bilo potrjeno v točki 6 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006). Poleg tega bi bilo treba upoštevati dejstvo, da so bile te informacije sporočene Komisiji po uradni poti, da jih pozna le omejeno število ljudi in da naj bi razkritje teh informacij resno škodilo tožečim strankam, saj bi jih v okviru odškodninskih tožb, sproženih proti njim, postavilo v precej slabši položaj v primerjavi z drugimi naslovniki sklepa PVV, ki s Komisijo niso sodelovali. Iz teh razlogov naj pretečeni čas v nasprotju s poslovno občutljivimi informacijami v ožjem smislu na zaupno naravo teh informacij ne bi vplival. Interes tožečih strank, da se te informacije ne razkrijejo, naj bi bil poleg tega vreden varstva, saj je zaupna obravnava navedenih informacij bistven pogoj za dobro delovanje programa prizanesljivosti Komisije in s tem učinkovitost prava Unije na področju kartelov.
49 Tožeče stranke v tem okviru nasprotujejo pristopu Komisije, v okviru katerega se zagotavlja le varstvo dokumentov, sporočenih v okviru prošenj za prizanesljivost, ali izjav prosilcev za prizanesljivost, ne pa varstvo informacij, ki jih ti dokumenti ali izjave vsebujejo. Po njihovem mnenju je s tem pristopom kršena temeljna pravica do varstva poslovne skrivnosti, ki jo zagotavlja člen 339 PDEU. Na obravnavi so tožeče stranke dodale, da naj bi se z nameravano objavo nezaupne, podrobnejše različice s strani Komisije obšle izjeme od pravice do dostopa do dokumentov institucij, ki jih določa Uredba št. 1049/2001, in posebna pravila za dostop do preiskovalnega spisa, ki jih določa Uredba št. 1/2003.
50 Nazadnje, tožeče stranke menijo, da je bil že z objavo nezaupne različice sklepa PVV iz leta 2007 izpolnjen cilj, da mora biti splošna javnost obveščena o razlogih, na katerih temelji navedeni sklep. Z objavo nezaupne, izpopolnjene različice sklepa PVV naj bi Komisija v resnici skušala olajšati odškodninsko tožbo, ki jo je vložila intervenientka pri Landgericht Dortmund (deželno sodišče, Nemčija). Izpodbijani sklep naj bi v tem smislu odseval splošnejšo spremembo politike objavljanja Komisije na področju kartelov, ki naj bi bila v pomoč vlagateljem odškodninskih tožb, vloženih proti udeležencem pri tej vrsti kršitve konkurenčnega prava. Vendar naj bi bila odločitev o objavi nezaupne, podrobnejše različice sklepa PVV, ne da bi se medtem spremenil veljavni pravni okvir, neutemeljena. S členom 28(1) Uredbe št. 1/2003 je namreč prepovedana uporaba informacij, zbranih v okviru preiskave, za drug namen, kot je namen, za katerega so bile pridobljene, in se tako varuje interese podjetij, vključenih v preiskavo Komisije, zoper uporabo takih informacij v okviru civilnih tožb. Tožeče stranke so na obravnavi še dodale, da je v bistvu v vsakem primeru interes morebitnih žrtev kartela, da dobijo natančne informacije o poteku preiskave kartela, dovolj varovan z možnostjo, da nacionalna sodišča od Komisije zahtevajo, naj jim take informacije sporoči.
51 Komisija in intervenientka to trditev izpodbijata.
52 Glede tega Splošno sodišče najprej navaja, da se trditve glede kršitve legitimnega pričakovanja, ki naj bi ga tožeče stranke imele na podlagi obvestil o prizanesljivosti iz let 2002 in 2006 ter prejšnje prakse Komisije, na katere se sklicuje v podporo drugemu tožbenemu razlogu, pravzaprav prekrivajo z nekaterimi trditvami, podanimi v podporo tretjemu tožbenemu razlogu. Ti razlogi bodo torej preučeni v okviru tega tožbenega razloga.
53 Dalje je treba spomniti, da v skladu s členom 339 PDEU člani institucij Skupnosti, člani odborov ter uradniki in drugi uslužbenci Skupnosti tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavi stroškov.
54 Člen 28(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da se brez poseganja v člena 12 in 15 informacije, ki so zbrane v skladu s členi od 17 do 22, uporabljajo samo za namen, za katerega so bile pridobljene. Člen 28(2) Uredbe št. 1/2003, ki dopolnjuje pravilo ravnanja, navedeno v členu 339 PDEU, glede uporabe te uredbe med drugim določa, da brez poseganja v sodelovanje med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, ter v možnost naslovnikov obvestila o ugotovitvah o mogočih kršitvah, da vpogledajo v preiskovalni spis, Komisija in navedeni organi, njihovi uslužbenci in druge osebe, ki delajo pod nadzorom teh organov, pa tudi uradniki in javni uslužbenci drugih organov držav članic ne razkrivajo informacij, ki jih pridobivajo ali si jih izmenjujejo v skladu s to uredbo, in informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti.
55 Dalje, Komisija na podlagi člena 30(1) Uredbe št. 1/2003 med drugim objavi sklepe, s katerimi naloži globe podjetjem ali združenjem podjetij, za katere ugotovi, da so kršila pravo Unije na področju kartelov. V skladu s členom 30(2) te uredbe so v tej objavi navedena imena strank in glavna vsebina sklepa, vključno z vsemi naloženimi sankcijami, vendar se pri tem upošteva legitimni interes podjetij za varovanje poslovnih skrivnosti.
56 Člen 16(1) Uredbe št. 773/2004 pa v bistvu določa, da Komisija ne sme nikomur sporočati ali omogočati dostopa do informacij, vključno z dokumentacijo v preiskovalnem spisu, če vsebujejo poslovne skrivnosti ali druge zaupne podatke.
57 Nazadnje, člen 8(1) do (3) sklepa o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje določa:
„1. Kadar namerava Komisija razkriti informacijo, ki bi lahko pomenila [poklicno tajnost] ali drugo zaupno informacijo katerega koli podjetja ali osebe, jih [GD] za konkurenco o tem namenu in razlogih za to pisno obvesti. Določi se rok, v katerem lahko zadevno podjetje ali oseba predloži pisne pripombe.
2. Kadar zadevno podjetje ali oseba nasprotuje razkritju informacije, lahko zadevo predloži pooblaščencu za zaslišanje. Če pooblaščenec za zaslišanje ugotovi, da se informacija lahko razkrije, ker ne pomeni poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije ali ker obstaja prednostni interes za njeno razkritje, je ta ugotovitev navedena v obrazloženem sklepu, ki se vroči zadevnemu podjetju ali osebi. V sklepu se določi datum, po katerem se bodo informacije razkrile. Ta datum ni manj kot en teden od dneva vročitve.
3. Odstavka 1 in 2 se smiselno uporabljata za razkritje informacij z objavo v Uradnem listu Evropske unije.“
58 V tej zadevi tožeče stranke ne ugovarjajo temu, da so sodelovale pri kartelu, zaradi katerega je bil sprejet sklep PVV. Menijo pa, da zaupnost spornih informacij izhaja iz dejstva, da so bile te Komisiji sporočene prostovoljno v okviru programa prizanesljivosti, in da je z nameravano objavo lahko ogroženo varstvo namena Komisijine preiskave.
59 Ker področje informacij, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti, presega poslovne skrivnosti podjetij (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji, 145/83, Recueil, str. 3539, točka 34, in sodbo Splošnega sodišča z dne 30. maja 2006 v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, T‑198/03, ZOdl., str. II‑1429, točka 29), je treba ugotoviti, ne da se pri tem posega v analizo utemeljenosti tretjega tožbenega razloga, ali morajo biti informacije, kot to trdijo tožeče stranke, varovane iz tega naslova le zato, ker jih je podjetje Komisiji sporočilo prostovoljno, z namenom, da bi bilo deležno programa prizanesljivosti.
60 V skladu s členom 1, drugi pododstavek, PEU se v Uniji odločitve sprejemajo čim bolj javno. To načelo se izraža v členu 15 ES, ki pod določenimi pogoji zagotavlja, da imajo državljani pravico do dostopa do dokumentov institucij. V skladu s tem načelom, in ker ni določb, ki bi izrecno odrejale ali prepovedovale objavo, je možnost institucij, da objavljajo akte, ki jih sprejemajo, pravilo, ki ima izjeme, če pravo Unije, zlasti z določbami, ki zagotavljajo spoštovanje poklicne tajnosti, nasprotuje razkritju teh aktov ali posameznih informacij, ki jih ti akti vsebujejo (glej po analogiji zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 69).
61 Niti člen 339 ES niti člen 28 Uredbe št. 1/2003 izrecno ne določata, katere podatke poleg poslovnih skrivnosti zajema poklicna tajnost. V zvezi s tem iz člena 28(2) Uredbe št. 1/2003 ni mogoče sklepati, da bi to veljalo za vse informacije, pridobljene na podlagi navedene uredbe, ampak le za tiste, katerih objava je v skladu z njenim členom 30 obvezna. Po zgledu člena 339 PDEU člen 28 Uredbe št. 1/2003, ki na področju konkurenčnih pravil, ki veljajo za podjetja, dopolnjuje in izvaja to določbo primarnega prava, nasprotuje le razkritju informacij, za katere po njihovi naravi velja poklicna tajnost (glej po analogiji zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 70).
62 Poleg tega je v skladu s točko 75 zgoraj v točki 59 navedene sodbe Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji in točko 64 sodbe z dne 12. oktobra 2007 v zadevi Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, T‑474/04, ZOdl., str. II‑4225, v obsegu, v katerem je zaupnost nekaterih informacij varovana z izjemo od pravice do dostopa do dokumentov, ki je določena v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, tako varstvo pomembno z vidika presoje, ali Komisija spoštuje prepoved, ki ji je naložena s členom 28(2) Uredbe št. 1/2003, in sicer da ne razkrije informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne tajnosti.
63 Vendar pa je Sodišče po razglasitvi teh sodb razlagalo člen 4 Uredbe št. 1049/2001 tako, da lahko odločitve institucij glede tega temeljijo na splošnih domnevah, ki veljajo za posamezno vrsto dokumentov, saj lahko podobne splošne ugotovitve veljajo za zahteve za razkritje, ki se nanašajo na dokumente iste vrste. Taka razlaga je potrebna, če ureditev, ki ureja postopek, določa tudi stroga pravila v zvezi z obravnavo informacij, ki so bile pridobljene ali so bile ugotovljene v okviru takega postopka (sodba Sodišča z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Éditions Odile Jacob, C‑404/10 P, točke 108, 116 in 118). Natanko tako je v primeru členov 27(2) in 28 Uredbe št. 1/2003 ter členov 6, 8, 15 in 16 Uredbe št. 773/2004, ki restriktivno urejajo uporabo dokumentov iz spisa v zvezi s postopkom izvajanja člena 101 PDEU (sodba Sodišča z dne 27. februarja 2014 v zadevi Komisija proti EnBW Energie Baden-Württemberg, C‑365/12 P, točka 86). Člen 30 Uredbe št. 1/2003 bi postal brezpredmeten, če bi se v tem smislu upošteval člen 4 Uredbe št. 1049/2001 tako, da bi ta Komisiji prepovedoval objavo vsake informacije, glede katere bi bila ta, s sklicevanjem na splošno domnevo, upravičena zavrniti dostop na podlagi navedenega člena. Na podlagi take razlage namreč Komisija ne bi mogla objaviti niti bistvene vsebine sklepa, saj bi ta nujno razkrila nekatere informacije iz preiskovalnega spisa. Na drugi strani bi bil njen praktičen učinek tudi obrnitev dokaznega bremena, ki je na področju zaupne obravnave naloženo vlagatelju zahteve za tako obravnavo, saj bi zadostovalo, da bi se prosilec skliceval na splošno domnevo, na katero se institucije lahko sklicujejo v zgoraj navedenih pogojih, in bi od Komisije dejansko lahko zahteval, da dokaže, da se sporne informacije lahko vključijo v objavljeno različico njenega sklepa.
64 V nasprotju s tem, kar v bistvenem navajajo tožeče stranke, pa se razkritje informacij v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava Unije z objavo sklepa, v okviru katerega je bila ta kršitev sankcionirana na podlagi člena 30 Uredbe št. 1/2003, načeloma ne sme zamenjevati s pravico do dostopa tretjih do dokumentov v preiskovalnem spisu Komisije v zvezi s tako kršitvijo. Tako v tej zadevi z objavo informacij – o dejstvih, ki pomenijo kršitev – ki niso vsebovane v nezaupni različici sklepa PVV iz leta 2007 – če bi do nje moralo priti – tretji ne bi bili obveščeni o prošnjah za prizanesljivost, ki so jih vložile tožeče stranke pri Komisiji, o zapisniku, v katerem so zapisane ustne izjave tožečih strank v okviru programa prizanesljivosti, in ne o dokumentih, ki so jih tožeče stranke prostovoljno predložile Komisiji med preiskavo.
65 Z vidika teh načel je treba preučiti tri kumulativne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da za informacije veljajo pogoji o varovanju poklicne tajnosti in so lahko varovane pred javnim razkritjem, in sicer, prvič, z informacijami je seznanjeno omejeno število ljudi, drugič, njihovo razkritje lahko resno škodi osebi, ki jih da na voljo, ali tretjim, in nazadnje, tretjič, interesi, ki so z razkritjem informacij lahko prizadeti, morajo biti objektivno vredni zaščite (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 71, in zgoraj v točki 62 navedena sodba Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, točka 65).
66 Komisija navaja, da prvi pogoj v tej zadevi ni izpolnjen, ker so bile informacije, ki so ji jih posredovale tožeče stranke med preiskavo, v spisu, do katerega so imeli dostop tudi drugi naslovniki sklepa PVV.
67 To argumentacijo je treba zavrniti. V tem smislu je namreč treba razlikovati med varstvom, ki ga je treba dodeliti informacijam, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti glede oseb, podjetij ali podjetniških združenj, ki imajo v okviru postopka na podlagi pravil o konkurenci pravico do izjave, in varstvom, ki jo je takim informacijam treba dodeliti v zvezi s splošno javnostjo (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 29; glej tudi, po analogiji, sklep podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013 v zadevi Komisija proti Pilkington Group, C‑278/13 P(R), točki 56 in 57).
68 Obveznost uradnikov in uslužbencev institucij, da ne razkrijejo informacij, za katere velja zavezanost k poslovni skrivnosti, zajeta v členu 339 ES, in ki se izvaja na področju pravil o konkurenci, ki se uporabljajo za podjetja, s členom 28(2) Uredbe št. 1/2003, je dejansko zmanjšana glede oseb, ki imajo na podlagi člena 27(2) te uredbe pravico do zaslišanja. Komisija lahko takim tretjim osebam pošlje informacije, za katere velja zavezanost k poklicni tajnosti, če je to potrebno za pravilen potek preiskave. V takih okoliščinah pa je treba šteti, da je s temi informacijami seznanjeno omejeno število ljudi.
69 Zato pravilo, določeno v členu 27(2) Uredbe št. 1/2003, ki uvaja pravico strank, ki jih zadeva preiskava Komisije, do dostopa do upravnega spisa, ne posega v varstvo informacij – sporočenih Komisiji med preiskavo in zajetih s poslovno skrivnostjo – pred splošnim javnim razkritjem.
70 Glede drugega pogoja tožeče stranke trdijo, da bi jim bila z razkritjem informacij, ki so jih Komisiji sporočile prostovoljno v okviru programa prizanesljivosti, povzročena resna škoda, saj bi bile v okviru odškodninskih tožb proti njim postavljene v precej slabši položaj v primerjavi z drugimi naslovniki sklepa PVV, ki s Komisijo niso sodelovali. Poleg tega bi po njihovem mnenju tako razkritje lahko škodilo tudi interesu javnosti, saj bi v prihodnje podjetja odvračalo od tega, da bi prijavila kršitve člena 81 ES.
71 Komisija temu vidiku nasprotuje in navaja, da z razkritjem spornih informacij tožečim strankam ne bi nastala resna škoda, saj naj bi bil njihov domnevno slabši položaj v okviru civilnih tožb le legitimna posledica njihovega sodelovanja pri kršitvi konkurenčnega prava Unije.
72 Vendar je treba ugotoviti, da se ta ugovor Komisije nanaša izključno na legitimnost interesa tožečih strank za varstvo zaupnosti spornih informacij, ki je osrednja točka tretjega pogoja, preučevanega v nadaljevanju v točkah od 79 do 89, in ne na resnost škode, objektivno gledano, ki bi jo lahko utrpele tožeče stranke, če bi te informacije prišle v javnost.
73 S tega vidika je nesporno, da so sporne informacije, katerih objava je odvisna od izida spora, v glavnem opis dejstev, ki pomenijo kršitev člena 81 ES, ki ga je Komisija sankcionirala s sklepom PVV.
74 In čeprav Komisija v izpodbijanem sklepu ni posebej obrazložila cilja olajšanja odškodninskih tožb pred nacionalnimi sodišči, iz spisa na prvi pogled izhaja, da naj bi bilo z nezaupno, dopolnjeno različico sklepa PVV – ki ga namerava objaviti Komisija, predvsem s tistim delom navedenega sklepa, v katerem je opisano delovanje kartela – intervenientki, ki zastopa interes podjetij, ki menijo, da so bila z v sklepu ugotovljeno kršitvijo konkurenčnega prava prizadeta, olajšano ugotavljanje civilne odgovornosti tožečih strank in drugih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in v danem primeru obsega kršitve v okviru odškodninske tožbe, ki jo je vložila pri Landgericht Dortmund.
75 Ta različica namreč podrobno razkriva tajne dogovore oziroma protikonkurenčne sporazume, pri katerih so sodelovale tožeče stranke, saj so v njej med drugim navedena imena zadevnih proizvodov, na katere so se ti dogovori oziroma sporazumi nanašali, podatki o prometu, ki se nanašajo na uporabljene cene, in cilji, ki so jih izpolnjevali udeleženci z vidika cen in delitve trga. Na podlagi takih informacij fizične in pravne osebe, ki – kot podjetja, ki jih zastopa intervenientka – menijo, da so bile prizadete s kršitvijo člena 81 ES, sankcionirano s sklepom PVV, lažje dokažejo škodo, ki jim je nastala, ter vzročno zvezo med navedeno kršitvijo in zatrjevano škodo.
76 Treba je tudi navesti, da je poleg pojasnil, ki jih je v zvezi s tem podala intervenientka v svoji vlogi in na obravnavi, Komisija v svojih pisanjih poudarila, da bi se z nameravano objavo nove, nezaupne različice spodbujalo zasebno uveljavljanje prepovedi iz člena 81 ES.
77 Zato je – ne da bi se bilo treba na tej stopnji opredeliti o vprašanju, ali, kot trdijo tožeče stranke, bi bile te z objavo spornih informacij v okviru odškodninskih tožb proti njim postavljene v slabši položaj v primerjavi z drugimi podjetji, ki so sodelovala pri kršitvi, sankcionirani s sklepom PVV, ki pa niso izkazala pripravljenosti za sodelovanje – nesporno, da bi tožečim strankam, ki so prosile za zaupno obravnavo informacij, z njihovim razkritjem lahko nastala resna škoda.
78 Drugi pogoj, naveden zgoraj v točki 65, je torej izpolnjen.
79 Glede tretjega pogoja je treba spomniti, da je treba pri presoji zaupnosti informacije tehtati med legitimnimi interesi, ki nasprotujejo njenemu razkritju, in splošnim interesom, ki zahteva, da dejavnosti institucij potekajo čim bolj javno (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 71, in zgoraj v točki 62 navedena sodba Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, točka 65).
80 S tega vidika, najprej glede argumenta tožečih strank, da naj bi bilo z nameravano objavo povečano tveganje, da bodo v okviru civilnih tožb, vloženih proti njim, predvsem s strani intervenientke, obsojene zaradi sodelovanja pri kršitvi, sankcionirani s sklepom PVV, je treba poudariti, da interes podjetja, ki mu je Komisija naložila globo za kršitev konkurenčnega prava, da se podrobnosti kršitve, ki se mu očita, ne razkrijejo javnosti, ni vreden posebnega varstva, ob upoštevanju, na eni strani, interesa javnosti, da se kar najbolje seznani z razlogi vseh ravnanj Komisije, interesa gospodarskih subjektov, da izvejo, katera so ravnanja, za katera se lahko naložijo sankcije, in interesa oseb, ki so bile prizadete s kršitvijo, da se seznanijo s podrobnostmi, da bi lahko po potrebi proti sankcioniranim podjetjem uveljavljale svoje pravice, in, na drugi strani, možnosti tega podjetja, da ta sklep predloži v sodni nadzor (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 78, in zgoraj v točki 62 navedena sodba Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, točka 72; glej po analogiji sodbo sodišča Efte z dne 21. decembra 2012 v zadevi DB Schenker proti EFTA Surveillance Authority, E-14/11, Report of the EFTA Court, str. 1178, točka 189).
81 Zato tožeče stranke ne morejo veljavno ugovarjati Komisijini objavi informacij, ki podrobno opisujejo njihovo sodelovanje pri kršitvi, sankcionirani s sklepom PVV, z navajanjem razloga, da je s tako objavo povečano tveganje, da bodo v okviru civilne odgovornosti nosile posledice za svoje sodelovanje pri navedeni kršitvi.
82 Vendar pa ne glede na tretji tožbeni razlog tožeče stranke v bistvu trdijo, da izpodbijani sklep s tem, da odvrača podjetja od tega, da bi kršitve konkurenčnega prava Unije, za katere vedo, prijavila, ali sodelovala s Komisijo z namenom, da bi bile deležne njenega programa prizanesljivosti, spodkopava učinkovitost boja zoper kršitve prava Unije na področju kartelov. Ta interes naj bi bil po njihovem mnenju vreden varstva, ker program prizanesljivosti bistveno vpliva na celovito učinkovitost prava Unije na področju kartelov. V tem smislu dodajajo, da ker jih informacije, ki se nameravajo objaviti, zadevajo bolj kot druga podjetja, ki niso prosila za prizanesljivost, bi bile s tako objavo postavljene v nesorazmerno slabši položaj v postopkih pred nacionalnimi sodišči, kar bi ogrozilo učinkovitost programa prizanesljivosti.
83 Glede tega je treba opozoriti, na eni strani, da bi na učinkovitost programov prizanesljivosti lahko vplivalo razkritje dokumentov, v okviru postopka prizanesljivosti, osebam, ki bi želele vložiti odškodninsko tožbo, tudi če bi nacionalni organi za varstvo konkurence ali Komisija prosilca za prizanesljivost v celoti ali delno oprostili globe, ki bi mu jo lahko naložili (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. junija 2011 v zadevi Pfleiderer, C‑360/09, ZOdl., str. I‑5161, točka 26). Oseba, ki sodeluje pri kršitvi konkurenčnega prava, bi bila namreč zaradi možnosti takega razkritja odvrnjena od uporabe možnosti, ki jo zagotavljajo taki programi prizanesljivosti, upoštevajoč predvsem dejstvo, da so lahko dokumenti, sporočeni Komisiji, oziroma izjave, ki jih tožeče stranke podajo pred Komisijo, samoinkriminatorni.
84 Na drugi strani pa lahko pravica do pridobitve odškodnine za škodo, nastalo zaradi sporazumov ali ravnanj, ki bi lahko omejevali ali izkrivljali konkurenco, bistveno pripomore k ohranitvi učinkovite konkurence v Uniji (glej sodbo Sodišča z dne 6. novembra 2012 v zadevi Otis in drugi, C‑199/11, točka 42 in navedena sodna praksa) in s tem prispeva k uresničevanju cilja javnega interesa (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo DB Schenker proti EFTA Surveillance Authority, točka 132).
85 Ob uporabi teh načel je Sodišče, ki odloča v postopku predhodnega odločanja – v okviru sporov glede zahtev podjetij, ki menijo, da so bila s kršitvijo konkurenčnega prava prizadeta, za dostop do preiskovalnih spisov, ki jih imajo nacionalni organi za konkurenco – pozvalo nacionalna sodišča, ki odločajo v teh sporih, naj pretehtajo interese, ki upravičujejo posredovanje informacij, ki so jih podali vlagatelji zahtev za prizanesljivost prostovoljno, in interese za varstvo teh informacij (zgoraj v točki 83 navedena sodba Pfleiderer, točka 30, in sodba Sodišča z dne 6. junija 2013 v zadevi Donau Chemie in drugi, C‑536/11, točki 30 in 31).
86 Presoditi je treba upoštevnost te sodne prakse v tej zadevi.
87 Kot izhaja iz točke 64 zgoraj, se ta zadeva ne nanaša na ugovor zoper zavrnitev dostopa do dokumentov v postopku v zvezi s konkurenco, kar je bilo osrednje vprašanje v zgoraj v točki 83 navedeni sodbi Pfleiderer in zgoraj v točki 85 navedeni sodbi Donau Chemie in drugi, temveč na Komisijino nameravano objavo nekaterih informacij, vsebovanih v dokumentih ali izjavah, ki so ji jih tožeče stranke posredovale prostovoljno, z namenom, da bi bile deležne programa prizanesljivosti.
88 V tej zadevi tožeče stranke le na splošno trdijo, da naj bi bil z objavo informacij, ki so jih med preiskavo posredovale prostovoljno, v upanju, da bodo deležne programa prizanesljivosti, resno ogrožen cilj Komisijinih preiskav.
89 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tudi če bi bila ta trditev pravilna, ne more biti podlaga za novo pravno pravilo, ki naj bi ga Komisija kršila le zato, ker naj bi z nameravano objavo informacij, posredovanih v okviru prizanesljivosti, lahko vplivala na izvajanje tega programa pri poznejših preiskavah. Poleg tega zadevna trditev vključuje interes javnosti, da čim bolje pozna razloge za vsako ravnanje Komisije, interes gospodarskih subjektov, da vedo, za katero ravnanje so lahko sankcionirani, in, nazadnje, interes Komisije, da ohrani koristen učinek svojega programa prizanesljivosti. Ti interesi pa niso specifični za tožeče stranke, tako da je le Komisija pristojna v konkretnem primeru tehtati učinkovitost programa prizanesljivosti na eni strani ter interes javnosti in gospodarskih subjektov, da so obveščeni o vsebini njenega sklepa in da ravnajo v smislu varovanja svojih pravic, na drugi strani.
90 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožečih strank, da informacije, glede katerih so zahtevale zaupno obravnavo, pravzaprav niso bistvene za razumevanje izreka sklepa PVV in zato ne spadajo v okvir obveznosti objave, ki je naložena Komisiji s členom 30(2) Uredbe št. 1/2003. Ne da bi bilo treba preučiti, ali je to res tako, je dovolj ugotoviti, da glede na ugotovitev v točki 80 zgoraj namen te določbe ni omejevanje svobode Komisije, da prostovoljno objavi različico sklepa v večjem obsegu, kot je minimalno potrebno, in da vanjo vključi tudi informacije, katerih objava ni potrebna, če njihovo razkritje ni nezdružljivo z varstvom poklicne tajnosti (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 79).
91 Enako ni mogoče upoštevati trditve tožečih strank v okviru člena 16(1) Uredbe št. 773/2004, saj, kot izhaja iz zgornjih preudarkov, te niso dokazale, da so informacije, glede katerih so zahtevale zaupno obravnavo, poslovna skrivnost ali druge zaupne informacije.
92 V teh okoliščinah je treba kot brezpredmetno zavrniti tudi trditev tožečih strank, da potek časa ne vpliva na zaupno naravo spornih informacij.
93 Sklicevanje tožečih strank na sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Asociación Española de Banca Privada in drugi (C‑67/91, Recueil, str. I‑4785) je v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj se omenjena zadeva v bistveni točki razlikuje od te zadeve.
94 Ne da bi bilo nujno poudariti razlike med členom 20(1) Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962, prva uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) in členom 28(1) Uredbe št. 1/2003, ki je prvonavedenega nadomestil, zadostuje ugotovitev, da se je omenjena sodba nanašala na to, da so nacionalni organi kot dokaz uporabili informacije, ki jih je Komisija zbrala pri podjetjih in niso bile navedene v odločbi, s katero je bila sankcionira kršitev konkurenčnega prava in je bila objavljena pod pogoji, ki jih določa člen 21 Uredbe št. 17, pri čemer je Sodišče razsodilo, da je njihova uporaba prepovedana, ker ni povezana z razlogom, zaradi katerega so bile take informacije zbrane (zgoraj v točki 93 navedena sodba Asociación Española de Banca Privada in drugi, točke od 35 do 38 in od 47 do 54).
95 Nasprotno pa, kot izhaja iz zgoraj v točki 34 navedene sodbe Evonik Degussa proti Komisiji (točke od 170 do 175), za Komisijino objavo nezaupne različice sklepov, ki jih je sprejela ob uporabi člena 23 Uredbe št. 1/2003 in ki vsebujejo informacije, ki so ji jih podjetja sporočila prostovoljno, z namenom, da bi bila deležna programa prizanesljivosti, ni mogoče šteti, da ni povezana z razlogom, zaradi katerega so bile navedene informacije zbrane.
96 Drugi tožbeni razlog torej ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev legitimnega pričakovanja tožečih strank, načela pravne varnosti in načela dobrega upravljanja
97 Tožeče stranke trdijo, da so z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem se dovoljuje objava nezaupne različice sklepa PVV, ki vsebuje informacije, ki so bile Komisiji sporočene prostovoljno v okviru programa prizanesljivosti, kršena njihova legitimna pričakovanja, načelo pravne varnosti in pravica do dobrega upravljanja, ki je zagotovljena s členom 41 Listine temeljnih pravic.
98 V zvezi s tem najprej navajajo, da so z obvestili o prizanesljivosti iz let 2002 in 2006 dobile natančna zagotovila o ohranitvi zaupnosti informacij, ki so jih Komisiji sporočile v okviru svoje prošnje za prizanesljivost. Ta zagotovila naj ne bi izhajala le iz besedila teh obvestil – zlasti navedbe dejstva, da so prosilci za prizanesljivost lahko odvrnjeni od sodelovanja, če se njihov položaj v civilnih tožbah poslabša v primerjavi s položajem podjetij, ki ne sodelujejo – temveč tudi iz prejšnje prakse Komisije. Tožeče stranke poudarjajo, da je Komisija šele pred kratkim spremenila svojo politiko na področju varstva izjav in dokumentov, ki jih podajo podjetja prostovoljno v okviru programa Komisije o prizanesljivosti.
99 Tožeče stranke tudi ugovarjajo trditvi Komisije, da do zdaj ni bila njena praksa, da bi sprejemala zahteve za zaupno obravnavo, ki se nanašajo na zaupne informacije, ki so ji bile sporočene prostovoljno v okviru njenega programa prizanesljivosti. Glede tega se sklicujejo na več prejšnjih sklepov Komisije, s katerimi je bila naložena globa za kršitev člena 81 ES. Tožeče stranke sicer priznavajo, da obstajajo zadeve, v katerih so bili sklepi, s katerimi je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES, objavljeni, ne da bi bile informacije, podane Komisiji v okviru prizanesljivosti, prikrite, vendar menijo, da ni izključeno, da je bila to posledica dejstva, da podjetja, ki so sporočila navedene informacije, niso zahtevala zaupne obravnave.
100 Tudi legitimno pričakovanje tožečih strank naj bi izviralo iz okoliščin, da je Komisija leta 2007 že objavila nezaupno različico sklepa PVV, da ta ni bila predstavljena kot začasna in da pravila, ki se uporabljajo za objave, ne določajo možnosti objave podrobnejše, nezaupne različice navedenega sklepa. Obravnavana zadeva naj bi se v tej točki razlikovala od drugih zadev, v katerih je Komisija objavila začasne nezaupne različice sklepov, s katerimi je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES in ki so veljali, dokler ni bilo dokončno rešeno vprašanje zaupnosti.
101 Komisija in intervenientka to trditev izpodbijata.
102 Glede tega velja najprej poudariti, da je treba v skladu z argumentacijo, predstavljeno zgoraj v točkah od 34 do 36, izpodbijani sklep obravnavati z vidika upravnega postopka, v katerem je bil sprejet, in da ta sklep torej vsebuje stališča, ki jih je sprejela Komisija glede nameravane objave v delu, v katerem se ta nanašajo na vidike, ki ne spadajo v mandat pooblaščenca za zaslišanje.
103 Le okoliščina, da pooblaščenec za zaslišanje ni bil pristojen, da se opredeli glede trditev tožečih strank o kršitvi načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, zato ne vpliva na pristojnost sodišča Unije, da se v okviru te tožbe glede takih trditev opredeli (glej po analogiji zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Evonik Degussa proti Komisiji, točka 133).
104 Glede vsebinskega vidika je treba opozoriti, da se Komisija s tem, da sprejme pravila ravnanja, kot so ta iz obvestil o prizanesljivosti iz let 2002 in 2006, in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, omejuje pri izvrševanju svojega diskrecijske pravice in od teh pravil brez utemeljitve ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo legitimnih pričakovanj (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 211; in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 71).
105 Poleg tega se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko na načelo legitimnega pričakovanja sklicuje vsak posameznik, pri katerem je institucija Unije vzbudila legitimna pričakovanja, oprta na natančna zagotovila, ki so mu bila dana (sodbi Sodišča z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Food Products (Lopik) proti EGS, 265/85, Recueil, str. I‑1155, točka 44, in z dne 16. decembra 2010 v zadevi Kahla Thüringen Porzellan proti Komisiji, C‑537/08 P, ZOdl., str. I‑12917, točka 63).
106 Prvič, v tej zadevi je treba zavrniti trditev tožečih strank, v skladu s katero naj bi prepoved, da Komisija objavi kakršne koli informacije, ki jih vsebujejo prošnje za prizanesljivost, ali izjav, podanih v okviru programa prizanesljivosti, izhajala iz obvestil o prizanesljivosti iz leta 2002 ali celo iz leta 2006.
107 Iz točk 32 in 33 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 je sicer razvidno, da „[se nobene pisne izjave n]e sme […] razkriti ali uporabiti za noben drug namen kot za izvrševanje člena 81 ES“ in da „Komisija meni, da bi v normalnih okoliščinah razkritje, ob katerem koli času, dokumentov, prejetih v [okviru prošnje za prizanesljivost], ogrozilo varovanje namena inšpekcij in preiskav v smislu člena 4(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001 […]“. Res je tudi, da je Komisija v svojem obvestilu o prizanesljivosti iz leta 2006, katerega sprejetje je datumsko poznejše od obdobja, v katerem so tožeče stranke sodelovale pri preiskavi, v okviru katere je bil sprejet sklep PVV, navedla, na eni strani, „da […] odredbe za predložitev dokaznih sredstev v pravdnih postopkih ne smejo odvračati“ (točka 6) od pobud nekaterih podjetij, da prostovoljno predstavijo Komisiji to, kar vedo o kartelu, in svojo vlogo v tem kartelu, in, na drugi strani, da „[d]rugim strankam, kot so pritožniki, n[i] dovoljen dostop do izjav podjetij“, podanih v okviru prizanesljivosti (točka 33).
108 Vendar kot to pravilno poudarja Komisija, se te različne zaveze nanašajo le na razkritje dokumentov, ki so ji jih prostovoljno sporočila podjetja, da bi bila deležna programa prizanesljivosti, in izjav istih podjetij v tem okviru. Med drugim je ravno z vidika teh zavez treba razumeti sklep Komisije, na katerega se ta sklicuje v svojih pisanjih, da se družbi EnBW Energie Baden-Württemberg AG zavrne dostop do vseh dokumentov v upravnem spisu iz postopka v zadevi COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave.
109 Poleg tega te zaveze razkrivajo razlog, zakaj se je Komisija odločila v nameravani objavi podrobnejše, nezaupne različice sklepa PVV izpustiti vse informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ali posredno ugotoviti vir informacij, ki so ji jih sporočile tožeče stranke, da bi bile deležne programa prizanesljivosti.
110 Drugič, treba je navesti, da razlikovanje, opisano zgoraj v točkah od 106 do 109, ni v nasprotju z izjavami ali stališči Komisije, na katere se sklicujejo tožeče stranke.
111 Najprej, odlomek v dopisu, ki ga je generalni direktor GD za konkurenco poslal sodniku Združenih držav oktobra 2011, v katerem je navedeno, da je „ustaljena politika Komisije […], da so izjave, ki so jih podala podjetja posebej zato, da bi bila deležna programa prizanesljivosti, varovane pred razkritjem pred in po [njeni] preiskavi“, je za to zadevo brezpredmeten. Kot pravilno pripominja Komisija, je s tem odlomkom namreč le izražena volja Komisije, da pred razkritjem zavaruje izjave, ki so jih podala podjetja v okviru programa prizanesljivosti. Ni pa, nasprotno, mogoče iz tega odlomka sklepati, da je generalni direktor GD za konkurenco poudaril obstoj politike Komisije, s katero naj bi bila zagotovljena zaupnost vseh informacij, ki so jih prostovoljno sporočila podjetja, da bi bila deležna programa prizanesljivosti, predvsem v okviru objave sklepov, ki jih Komisija sprejema na podlagi člena 23 Uredbe št. 1/2003.
112 Analogno razlogovanje velja za odlomek iz izjav, ki jih je Komisija kot amicus curiae podala pred High Court of Justice (England & Wales) (Vrhovno sodišče (Anglija in Wales)) novembra 2011, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, saj je v njem Komisija le navedla, da je „[njena] ustaljena politika […], da so izjave, ki so jih podala podjetja posebej zato, da bi bila deležna programa prizanesljivosti, varovane pred razkritjem pred in po [njeni] preiskavi“.
113 Pri sklicevanju na konferenco Evropske mreže za konkurenco, ki je bila 23. maja 2012, tožeče stranke le navajajo, da se je tam opozorilo na to, da je varstvo pred razkritjem prošenj za prizanesljivost, in ne informacij, ki jih te vsebujejo, bistveno za učinkovito izvajanje konkurenčnega prava Unije.
114 Vidiki, ki jih je zagovarjala Komisija v zadevah, v katerih so bile sprejete sodba Splošnega sodišča z dne 22. maja 2012 v zadevi EnBW Energie Baden-Württemberg proti Komisiji (T‑344/08), zgoraj v točki 62 navedena sodba Sodišča Komisija proti EnBW Energie Baden-Württemberg ter sodba Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2011 v zadevi CDC Hydrogene Peroxide proti Komisiji (T‑437/08, ZOdl., str. II‑8251) in na katere se sklicujejo tožeče stranke, za to zadevo niso upoštevni, ker kot to pravilno ugotavlja Komisija, so se omenjene zadeve nanašale bodisi na sklep o zavrnitvi dostopa do preiskovalnega spisa v zvezi s kršitvijo člena 81 ES bodisi na sklep o zavrnitvi dostopa do kazala preiskovalnega spisa v zvezi s tako kršitvijo. Iz tega izhaja, da vidik, ki ga je Komisija zagovarjala v tem okviru, pri tožečih strankah ni mogel vzbuditi legitimnega pričakovanja, da Komisija ne bo dala v javnost vseh informacij, ki so ji bile med preiskavo sporočene prostovoljno, z namenom uporabe programa prizanesljivosti.
115 Nazadnje, tožeče stranke navajajo, da je Komisija v vlogi, predstavljeni pred Antitrust Modernization Commission (Komisija za posodobitev prava na področju kartelov in zlorab prevladujočega položaja, Združene države) aprila 2006, navedla, da je „z razkritjem informacij, predloženih med preiskavo prostovoljno, resno ogrožena učinkovitost ukrepov Komisije in drugih organov v smislu uveljavljanja konkurenčnega prava“.
116 Vendar pa, čeprav se ta izjava brez dvoma nanaša na informacije, sporočene Komisiji v okviru prošenj za prizanesljivost, in ne na prošnje za prizanesljivost ali izjave, podane v okviru takih prošenj, je taka izjava s tega vidika izolirana od ugotovitev v točkah od 111 do 114 zgoraj.
117 Komisija tudi pravilno poudarja razliko med objavo, kot je predvidena v tej zadevi, in razkritjem informacij, pridobljenih v okviru prizanesljivosti v postopkih, ki potekajo pred organi kazenskega pregona zaradi kršitve konkurenčnega prava tretje države, kot so Združene države. Kot je bilo opozorjeno že v točki 95 zgoraj, je namreč namen razkritja takih informacij z objavo na podlagi člena 30 Uredbe št. 1/2003 le ta, za katerega so bile te informacije zbrane v smislu člena 28(1) iste uredbe, in sicer namen pregona in kaznovanja kršitev konkurenčnega prava Unije. Nasprotno pa je Komisija upravičeno lahko menila, ne da bi bila pri tem sama s seboj v nasprotju, da lahko člen 28(1) Uredbe št. 1/2003 ovira razkritje organom tretje države vsebine prošenj za prizanesljivost ali izjav, ki so ji bile podane v tem okviru, ne da bi to vplivalo na morebitno obveznost sodelovanja, ki jo ima na podlagi mednarodnih zavez Unije.
118 Tretjič, preučiti je treba trditev tožečih strank, da je njihovo legitimno pričakovanje izviralo tudi iz prejšnje prakse Komisije, v skladu s katero ta ni razkrila informacij, ki so ji jih sporočila podjetja v okviru prošenj za prizanesljivost in glede katerih so ta podjetja zahtevala zaupno obravnavo. Ta praksa naj bi bila razvidna iz nezaupne različice sklepa PVV, objavljene leta 2007, v kateri se kažejo zahteve tožečih strank za zaupno obravnavo in, ki je Komisija – drugače od drugih objavljenih različic sklepov, s katerimi so bile sankcionirane kršitve konkurenčnega prava Unije – ni opredelila za začasno.
119 Glede tega je treba navesti, da tudi če bi bila taka praksa dokazana, pri tožečih strankah ne bi mogla vzbuditi legitimnega pričakovanja, da Komisija te prakse v prihodnje ne bo spremenila.
120 Namreč, čeprav načelo varstva legitimnih pričakovanj spada med temeljna načela Unije, gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnega pričakovanja glede ohranitve sedanjega položaja, ki ga lahko institucije Unije na podlagi svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku spremenijo (sodba Sodišča z dne 15. julija 1982 v zadevi Edeka, 245/81, Recueil, str. 2745, točka 27; glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. septembra 2010 v zadevi Deltafina proti Komisiji, T‑29/05, ZOdl., str. II‑4077, točka 426 in navedena sodna praksa).
121 V tej zadevi iz drugega tožbenega razloga zgoraj izhaja, da informacij, katerih objavi tožeče stranke nasprotujejo, ni mogoče šteti – z vidika trditev, ki so jih tožeče stranke podale v upravnem in v tem sodnem postopku – za zaupne.
122 Komisija ima široko polje proste presoje pri tem, ali bo te informacije objavila. Upoštevajoč načela, navedena zgoraj v točkah 60 in 61, je treba člen 30(2) Uredbe št. 1/2003 razlagati tako, da omejuje obveznost objave s strani Komisije na to, da objavi imena strank in glavno vsebino sklepov, navedenih v odstavku 1 te določbe, z namenom olajšati nalogo Komisije, da javnost obvesti o obstoju in vsebini teh sklepov, upoštevajoč med drugim jezikovne zahteve, povezane z objavo v Uradnem listu Evropske unije. Ta določba pa ne omejuje možnosti Komisije, da ob spoštovanju poslovnih skrivnosti objavi celotna besedila svojih sklepov ali vsaj njihovo podrobno različico, če presodi, da je to ustrezno, in ji viri to dopuščajo (glej po analogiji zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 76).
123 Če torej za Komisijo velja splošna obveznost objavljanja zgolj nezaupnih različic sklepov, člena 30(2) Uredbe št. 1/2003, da bi se zagotovilo spoštovanje te obveznosti, ni treba razlagati tako, da naj bi naslovnikom sklepov, sprejetih na podlagi členov od 7 do 10 ter 23 in 24 navedene uredbe, dajal posebno pravico, ki bi jim omogočala, da nasprotujejo temu, da Komisija v Uradnem listu in glede na okoliščine primera tudi na spletni strani te institucije objavi informacije, ki, čeprav niso zaupne, niso bistvene za razumevanje izreka teh sklepov (glej po analogiji zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 77). Namen člena 30(2) Uredbe št. 1/2003 ni omejevati svobodo Komisije, da prostovoljno objavi različico sklepa v večjem obsegu, kot je minimalno potrebno, in da vanjo vključi tudi informacije, katerih objava ni potrebna, če njihovo razkritje ni nezdružljivo z varstvom poklicne tajnosti (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 79).
124 Na podlagi tega polja proste presoje v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 120, tožeče stranke – tudi če je prejšnja praksa, na katero se sklicujejo, ustaljena – ne morejo imeti legitimnega pričakovanja, da se bo ta praksa ohranila.
125 Tako sklepanje je v tej zadevi še toliko bolj logično, ker je z objavo podrobnih informacij o kršitvi prava Unije na področju kartelov olajšano ugotavljanje civilne odgovornosti podjetij, odgovornih za tako kršitev, in s tem okrepljena uporaba navedenega prava v zasebni sferi. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je Komisija v točki 31 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 in v točki 39 obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 poudarila, da „[d]ejstvo, da je odobrena imuniteta ali zmanjšanje v zvezi z globami, podjetja ne more zavarovati pred civilnopravnimi posledicami njegovega sodelovanja pri kršitvi člena 81 [ES]“.
126 Tožeče stranke tudi s trditvijo, da njihovo legitimno pričakovanje glede tega, da Komisija ne bo razkrila informacij, sporočenih prostovoljno med preiskavo, izhaja iz objave prve, nezaupne različice sklepa PVV leta 2007, ob upoštevanju zahtev za zaupno obravnavo, ki so jih vložile, ne morejo uspeti.
127 Res je, da Komisija te prve, nezaupne različice sklepa PVV, objavljene leta 2007, ni izrecno opredelila za začasno.
128 Vendar je treba spomniti, da je v tistem času Splošno sodišče že razlagalo člen 21(2) Uredbe št. 17, ki vsebinsko ustreza členu 30(2) Uredbe št. 1/2003, tako, da ni namen te določbe omejevati svobodo Komisije, da prostovoljno objavi različico sklepa v večjem obsegu, kot je minimalno potrebno, in da vanjo vključi tudi informacije, katerih objava ni potrebna, če njihovo razkritje ni nezdružljivo z zaščito poklicne tajnosti (zgoraj v točki 59 navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 79). V tem okviru je treba v smislu sodne prakse, navedene v točki 105 zgoraj, ugotoviti, da le na podlagi okoliščine, da je Komisija objavila prvo, nezaupno različico sklepa PVV leta 2007 in da je ni opredelila za začasno, tožeče stranke niso mogle dobiti nobenega konkretnega zagotovila za to, da ne bo pozneje objavljena nova, nezaupna in podrobnejša različica tega sklepa.
129 Ker tožeče stranke poleg tega niso predložile nobenega dokaza o tem, da bi se Komisija v razmerju do njih zavezala, da ne bo objavila nezaupne različice sklepa PVV, ki bi vseboval več informacij od teh, ki so bile objavljene na spletni strani GD za konkurenco septembra 2007, se ne morejo opreti na to, da njihovo legitimno pričakovanje v tem smislu izvira iz te prve objave.
130 Nazadnje, tudi očitke glede kršitve načela pravne varnosti in pravice do dobrega upravljanja je treba zavrniti, ker se razlogovanje tožečih strank v podporo tem očitkom v bistvu ne razlikuje od razlogovanja v podporo očitka glede kršitve načela legitimnega pričakovanja.
131 Tretji tožbeni razlog je torej neutemeljen in ga je treba zato tako kot tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
132 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
133 Tožeče stranke niso uspele, zato se jim v skladu s predlogi Komisije in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbam Akzo Nobel NV, Akzo Chemicals Holding AB in Eka Chemicals AB se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
S. Papasavvas | N. J. Forwood | E. Bieliūnas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. januarja 2015.
Podpisi