SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 21. maja 2014

Zadeva T‑347/12 P

Dana Mocová

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za določen čas – Odločba o nepodaljšanju – Zavrnitev pritožbe – Obveznost obrazložitve – Razlog, naveden v odločbi o zavrnitvi pritožbe“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 13. junija 2012 v zadevi Mocová proti Komisiji (F‑41/11), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Dana Mocová nosi svoje stroške in stroške, ki jih je Evropska komisija priglasila na tej stopnji.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Učinek – Predložitev zadeve sodišču, ki je izdalo izpodbijani akt – Izjema – Odločba, ki ni potrditvena

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in podlage – Cilj – Mirna rešitev spora

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ni napredoval – Odločba o zavrnitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

4.      Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in vzroka – Razlogi in trditve, ki v pritožbi niso navedeni, vendar se z njimi izpodbija utemeljenost obrazložitve, navedene v odgovoru na pritožbo – Dopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

5.      Tožbe uradnikov – Presoja zakonitosti izpodbijanega akta glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob njegovem sprejetju

(Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      Upravna pritožba in njena zavrnitev, z odločbo ali zaradi molka organa, sta sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena. Lahko se namreč zgodi, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na njeno vsebino ne potrjuje nujno akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali pa ga upošteva celo kot akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Splošno sodišče, 21. september 2011, Adjemian in drugi proti Komisiji, T‑325/09 P, ZOdl., str. II‑6515, točka 32 in navedena sodna praksa.

2.      Namen pravila skladnosti med tožbo in pritožbo je preprečiti, da bi uradnik ali uslužbenec nekatere očitke, celo vse očitke, uveljavljal le v sodnem postopku, zaradi česar bi se bistveno zmanjšala vsaka možnost zunajsodne rešitve spora. V teh okoliščinah namreč uprava, ki se ne more dovolj natančno seznaniti z očitki ali željami zadevne osebe, ne bo imela možnosti eventualno ugoditi njenim zahtevam ali predlagati mirno rešitev spora, tako da spor ne bi bil neposredno predložen v odločanje sodišču.

Cilj omogočiti zadevni osebi in upravi, da spor rešita v predhodnem postopku, vseeno ne pomeni, da ima uradnik v vseh okoliščinah pravico v predhodnem postopku izpodbijati vsak nov razlog, ki ga uprava navede v okviru upravnega postopka.

(Glej točki 39 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. oktober 1986, Schwiering proti Računskemu sodišču, 142/85, Recueil, str. 3177, točka 11;

Splošno sodišče: 12. marec 1996, Weir proti Komisiji, T‑361/94, RecFP, str. I‑A‑121 in II‑381, točka 27.

3.      Čeprav organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb, ni treba obrazložiti odločitve o napredovanju niti naslovnikom odločbe niti kandidatom, ki niso napredovali, mora kljub temu obrazložiti odločitev o zavrnitvi pritožbe, ki jo je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil kandidat, ki ni napredoval, saj se šteje, da obrazložitev te zavrnilne odločbe sovpada z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba. Torej mora biti obrazložitev podana najkasneje takrat, ko je pritožba zavrnjena.

Vzajemno navedenemu organu ni treba izrecno odgovoriti na pritožbo, če je že prvotna odločba obrazložena.

(Glej točki 41 in 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. oktober 1974, Grassi proti Svetu, 188/73, Recueil, str. 1099, točka 13; 16. december 1987, Delauche proti Komisiji, 111/86, Recueil, str. 5345, točka 13; 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, Recueil, str. I‑225, točka 13; 9. december 1993, Parlament proti Volgerju, C‑115/92 P, Recueil, str. I‑6549, točka 23;

Splošno sodišče: 12. februar 1992, Volger proti Parlamentu, T‑52/90, Recueil, str. II‑121, točka 36; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točka 76; 20. februar 2002, Roman Parra proti Komisiji, T‑117/01, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑121, točka 26; 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točka 48; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 32.

4.      V okviru spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva in v primeru, v katerem se vlagatelj pritožbe seznani z obrazložitvijo akta, ki posega v njegov položaj, prek odgovora na pritožbo, ali v primeru, v katerem navedena obrazložitev spreminja ali bistveno dopolnjuje obrazložitev v navedenem aktu, je treba vsak razlog, ki je prvič podan v fazi tožbe in katerega namen je izpodbijati utemeljenost razlogov, navedenih v odgovoru na pritožbo, šteti za dopusten. V takih primerih se zadevna oseba namreč ni mogla natančno in dokončno seznaniti z razlogi, navedenimi v utemeljitev akta, ki posega v njen položaj.

(Glej točko 44.)

5.      Zakonitost odločbe je treba presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki jih je imela institucija na voljo ob sprejetju navedene odločbe. Vendar se ob upoštevanju razvoja predhodnega postopka priprava akta, ki vsebuje dokončno stališče institucije, konča, ko organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, odgovori na pritožbo, ki jo je vložil začasni uslužbenec. Iz tega sledi, da se zakonitost dokončnega aka, ki posega v položaj navedenega uslužbenca, presoja glede na dejanske in pravne elemente, ki jih ima institucija na voljo, ko eksplicitno ali zaradi molka sprejme ta odgovor, ne da bi to vplivalo na možnost, da institucija v sodnem postopku navede dodatna pojasnila.

(Glej točko 45.)