Zadeva C‑346/06

Dirk Rüffert, sodni upravitelj družbe Objekt und Bauregie GmbH & Co. KG

proti

Land Niedersachsen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Celle)

„Člen 49 ES – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Direktiva 96/71/ES – Napotitev delavcev na delo v okviru opravljanja storitev – Postopki oddaje javnih naročil za gradnje – Socialno varstvo delavcev“

Povzetek sodbe

1.        Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavca na delo v okviru opravljanja storitev – Direktiva 96/71

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člena 3(1) in 8)

2.        Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavca na delo v okviru opravljanja storitev – Direktiva 96/71

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člen 3)

3.        Svoboda opravljanja storitev – Napotitev delavca na delo v okviru opravljanja storitev – Direktiva 96/71

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71)

4.        Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Napotitev delavca na delo v okviru opravljanja storitev

(člen 49 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71, člen 3(1))

1.        Zakonski ukrep, s katerim se naročniku predpiše, da lahko za izvedbo javnih naročil za gradnje izbere le podjetja, ki se ob oddaji ponudbe pisno zavežejo, da bodo svojim delavcem za izvajanje zadevnih storitev izplačevala najmanj takšno plačo, kot je določena v veljavni kolektivni pogodbi v kraju, kjer se te storitve izvajajo, pri čemer navedene pogodbe ni mogoče opredeliti kot splošno veljavno, urne postavke ne določa v skladu z eno od možnosti, opredeljenih v členu 3(1), prvi pododstavek, prva in druga alinea, in (8), druga alinea, Direktive 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev. Take urne postavke zato ni mogoče šteti za minimalno urno postavko v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, točka (c), iste direktive, ki jo lahko države članice na podlagi te direktive v okviru čezmejnega opravljanja storitev naložijo podjetjem s sedežem v drugih državah članicah.

(Glej točke 26, 30 in 31.)

2.        Člena 3(7) Direktive 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev ni mogoče razlagati tako, da državi članici gostiteljici omogoča, da izvajanje storitev na svojem ozemlju pogojuje z upoštevanjem pogojev za delo in zaposlitev, ki presegajo prisilne predpise glede minimalnega varstva. Direktiva 96/71 glede zadev iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), namreč izrecno določa stopnjo varstva, ki ga lahko država članica gostiteljica naloži podjetjem s sedežem v drugi državi članici v korist njihovim delavcem, napotenim na ozemlje te države članice gostiteljice. Zato je s pridržkom možnosti, ki jo imajo podjetja s sedežem v drugih državah članicah, da v državi članici gostiteljici, predvsem v okviru obveznosti, ki jo imajo do svojega napotenega osebja, prostovoljno pristopijo h kolektivni pogodbi, ki je morebiti ugodnejša, raven varstva, ki ga je treba zagotoviti napotenim delavcem na ozemlju države članice gostiteljice, načeloma omejena z ravnijo varstva, predvidenega v členu 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, če navedeni delavci ne uživajo ugodnejših pogojev za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami, določenimi v navedeni določbi, že na podlagi zakona ali kolektivnih pogodb v matični državi članici.

(Glej točki 33 in 34.)

3.        Država članica na podlagi Direktive 96/71 podjetjem s sedežem v drugih državah članicah nima pravice naložiti urne postavke, določene v kolektivni pogodbi, ki velja v kraju, kjer se zadevne storitve izvajajo, in ni bila razglašena za splošno veljavno, s tem da z zakonskim ukrepom naročniku predpiše, da lahko za izvedbo javnih naročil za gradnje izbere le podjetja, ki se ob oddaji ponudbe pisno zavežejo, da bodo svojim delavcem za izvajanje zadevnih storitev izplačevala najmanj takšno plačo, kot je določena v navedeni kolektivni pogodbi.

(Glej točko 35.)

4.        Direktiva 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev v skladu z razlago z vidika člena 49 ES nasprotuje zakonskemu ukrepu, s katerim organ države članice naročniku predpiše, da lahko za izvedbo javnih naročil za gradnje izbere le podjetja, ki se ob oddaji ponudbe pisno zavežejo, da bodo svojim delavcem za izvajanje zadevnih storitev izplačevala najmanj takšno plačo, kot je določena v veljavni kolektivni pogodbi v kraju, kjer se te storitve izvajajo, če ta plača ni določena v skladu z eno od možnosti, predvidenih v členu 3(1) in (8) Direktive.

Zakonodaja, ki izbranim ponudnikom za izvedbo javnih naročil za gradnje in, posredno, njihovim podizvajalcem nalaga, naj izplačujejo najmanj takšno plačo, kot je določena v taki kolektivni pogodbi, lahko s tem ponudnikom storitev s sedežem v drugi državi članici, kjer so minimalne plače nižje, naloži dodatne ekonomske stroške, ki lahko privedejo do prepovedi, ovir ali zmanjšanja privlačnosti izvajanja njihovih storitev v državi gostiteljici. Zato lahko tak ukrep pomeni omejitev v smislu člena 49 ES.

Take omejitve ni mogoče upravičiti s ciljem varstva delavcev, če urna postavka, določena s tako kolektivno pogodbo, na podlagi zadevne zakonodaje zavezuje le del gradbenega sektorja – ker se navedena zakonodaja nanaša le na javna, ne pa tudi na zasebna naročila in ker navedena kolektivna pogodba ni bila razglašena za splošno veljavno – in če ni mogoče ugotoviti, da je varstvo, ki izhaja iz take urne postavke, za delavca v gradbenem sektorju nujno le, če je zaposlen v okviru javnega naročila za gradnje, ne pa tudi če dela v okviru zasebnega naročila.

Navedene omejitve iz istih razlogov tudi ni mogoče upravičiti s ciljem varstva neodvisne organizacije poklicnega delovanja, ki jo zagotavljajo sindikati.

(Glej točke od 36 do 43 in izrek.)