SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 25. oktobra 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije DEVIN ‐ Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Geografsko ime – Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 7(1)(c) in (3) Uredbe (EU) 2017/1001))“
V zadevi T‑122/17,
Devin AD s sedežem v Devinu (Bolgarija), ki jo zastopa B. Van Asbroeck, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata S. Di Natale in D. Gája, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Haskovo Chamber of Commerce and Industry s sedežem v Haskovem (Bolgarija), ki jo zastopa D. Dimitrova, odvetnica,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 2. decembra 2016 (zadeva R 579/2016‑2), v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo Devin AD in Haskovo Chamber of Commerce and Industry,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in J. Passer, sodnik,
sodni tajnik: I. Dragan, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. februarja 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 8. maja 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. maja 2017,
na podlagi obravnave z dne 14. marca 2018, ki se je intervenientka ni udeležila,
izreka naslednjo
Sodbo
I. Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Devin AD, je 21. januarja 2011 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)) pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) pridobila registracijo besedne znamke Evropske unije DEVIN (v nadaljevanju: izpodbijana znamka) pod številko 9408865.
2 Proizvodi, za katere je bila znamka registrirana, so iz razreda 32 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „brezalkoholne pijače; mineralna voda; Seltzer voda; sadne pijače; sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač; brezalkoholni aperitivi; izvirska voda; aromatizirane vode; nealkoholni sadni ekstrakti; nealkoholne sadne pijače; namizna voda; voda [pijače]; Seltzer voda; zelenjavni sokovi [pijače]; izotonične pijače; koktajli, brezalkoholni; pijače iz sadnega nektarja, brezalkoholne; sodavice (gazirane vode)“.
3 Intervenientka, Haskovo Chamber of Commerce and Industry (HCCI, trgovinska in industrijska zbornica v Haskovem, Bolgarija), je 11. julija 2014 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke na podlagi člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(a) Uredbe 2017/1001), v povezavi s členom 7(1)(c), (f) in (g), iste uredbe (postal člen 7(1)(c), (f) in (g), Uredbe 2017/1001).
4 Oddelek za izbris pri EUIPO je 29. januarja 2016 z odločbo zavrnil zahteve za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 7(1)(f) in (g) Uredbe št. 207/2009. Ugodil pa je zahtevi za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 7(1)(c) te uredbe in ugotovil ničnost izpodbijane znamke v celoti. Natančneje, menil je, da geografsko ime Devin spada v okvir te določbe, saj ga dandanes širša javnost v Bolgariji in del javnosti v sosednjih državah zaznava kot opis geografskega porekla zadevnih proizvodov, v prihodnosti pa bi ga lahko tako zaznavala tudi širša evropska javnost, glede na vsa prizadevanja za trženje in rast bolgarskega turističnega sektorja. Dodal je tudi, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o pridobljenem razlikovalnem učinku izpodbijane znamke na drugih trgih, razen na bolgarskem.
5 Tožeča stranka je 23. marca 2016 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
6 Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 2. decembra 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo tožeče stranke. V bistvu je menil, da širša javnost v Bolgariji in velik delež potrošnikov v sosednjih državah, kot sta Grčija in Romunija, bolgarsko mesto Devin pozna zlasti kot znamenito zdraviliško mesto in da so zainteresirani krogi ime tega mesta povezovali s skupino proizvodov iz razreda 32, ki jih zajema izpodbijana znamka, zlasti mineralne vode. Odbor je „potrdil ugotovitve iz odločbe [oddelka za izbris], da velik del upoštevne javnosti zunaj Bolgarije mesto Devin povezuje s proizvodi, ki jih označuje izpodbijana znamka […], ta javnost pa lahko to ime zaznava kot označbo geografskega porekla teh proizvodov“. Na podlagi tega je ugotovil, da je pomemben del bolgarske in nebolgarske upoštevne javnosti, zlasti javnost iz navedenih sosednjih držav, izpodbijano znamko zaznaval kot opis geografskega porekla proizvodov, ki jih zajema.
II. Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– razveljavi odločbo oddelka za izbris z dne 29. januarja 2016;
– v celoti ali vsaj delno zavrne zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke;
– EUIPO naloži, da nosi stroške tožeče stranke in lastne stroške.
8 EUIPO in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
9 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. Prvič, zatrjuje, da naj bi odbor za pritožbe kršil člen 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe, ker je menil, da upoštevna javnost izpodbijano znamko zaznava kot opis geografskega porekla proizvodov, ki jih zajema v razredu 32. Drugič, trdi, da čeprav odbor za pritožbe ni kršil člena 7(1)(c) te uredbe, pa je kršil člen 7(3) iste uredbe (postal člen 7(3) Uredbe 2017/1001), ker je menil, da izpodbijana znamka ni pridobila razlikovalnega učinka z uporabo v delih Evropske unije, kjer je štela za opisno.
10 Najprej je treba spomniti, da se z drugim in tretjim predlogom tožeče stranke, s katerima Splošnemu sodišču predlaga, naj razveljavi odločbo oddelka za izbris in naj v celoti ali vsaj delno zavrne zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke, v bistvu želi doseči, da Splošno sodišče sprejme odločbo, ki bi jo po mnenju tožeče stranke odbor za pritožbe moral sprejeti na podlagi vložene pritožbe. Tožeča stranka je na obravnavi potrdila, da bi bilo ta predloga treba razumeti kot predlog za spremembo.
11 V zvezi s tem je iz člena 64(1), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009 (postal člen 71(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001) namreč razvidno, da lahko odbor za pritožbe razveljavi odločbo oddelka EUIPO, ki je izdal izpodbijano odločbo, in izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti tega oddelka, v obravnavanem primeru torej odloči o zahtevi za ugotovitev ničnosti in jo zavrne. Zato ta ukrep sodi med tiste, ki jih lahko Splošno sodišče sprejme na podlagi svojega reformatoričnega pooblastila iz člena 65(3) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(3) Uredbe 2017/1001) (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2011, Völkl/UUNT – Marker Völkl (VÖLKL), T‑504/09, EU:T:2011:739, točka 40; z dne 13. maja 2015, easyGroup IP Licensing/UUNT – Tui (easyAir-tours), T‑608/13, neobjavljena, EU:T:2015:282, točka 20, in z dne 4. maja 2017, Kasztantowicz/EUIPO – Gbb Group (GEOTEK), T‑97/16, neobjavljena, EU:T:2017:298, točka 17).
12 Najprej je treba preučiti predlog za razveljavitev izpodbijane odločbe, ki izhaja iz prvega tožbenega predloga tožeče stranke.
A. Predlog za razveljavitev
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe
13 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom zatrjuje, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker je ugotovil, da je izpodbijana znamka opisna za proizvode iz razreda 32, ki jih ta znamka zajema. Ta tožbeni razlog se deli na dva dela, ki se nanašata, prvi na stopnjo prepoznavanja izraza „devin“ kot geografskega imena s strani upoštevne javnosti in drugi na povezavo med izpodbijano znamko in vsemi zadevnimi proizvodi.
14 Tožeča stranka s prvim delom prvega tožbenega razloga, ki ga je treba preučiti najprej, odboru za pritožbe v bistvu očita, da je zgolj na podlagi domnev napačno ugotovil, da velik del upoštevne javnosti lahko poveže izraz „devin“ in geografsko poreklo proizvodov, zajetih z izpodbijano znamko. V zvezi s tem razlikuje med tremi geografskimi kategorijami povprečnih potrošnikov, in sicer, prvič, potrošniki iz Bolgarije, drugič, potrošniki iz Grčije in Romunije, in tretjič, potrošniki iz drugih držav članic Unije. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da odbor za pritožbe ni dokazal obstoja zadostne stopnje seznanjenosti povprečnega potrošnika iz držav Unije z mestom Devin in je napačno uporabil pravo, ker je uporabil člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, vsaj glede povprečnega potrošnika v sosednjih državah Bolgarije, in sicer v Grčiji in Romuniji, in v vseh drugih državah Unije, razen Bolgarije.
15 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke. Meni, da je bistvo spora vprašanje, ali je bila izpodbijana znamka na dan vložitve opisna na ozemljih zunaj Bolgarije, zlasti v sosednjih državah, v Grčiji in Romuniji. Potrjuje, da je izpodbijana odločba brez pravnih napak glede preudarka, da elementi v spisu zadostujejo za ugotovitev, da je na datum vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke velik del, oziroma vsaj nezanemarljiv del zadevne javnosti v Grčiji in Romuniji, lahko povezoval znak DEVIN, ki se razume kot ime zdraviliškega kraja v Bolgariji, z geografskim poreklom proizvodov, ki jih označuje, zlasti vodami iz razreda 32. Trdi, da naj bi odbor za pritožbe na podlagi sodne prakse s sklepanjem lahko ugotovil, da je velik del grške ali romunske javnosti izraz „devin“ povezoval oziroma bi ga nekega dne lahko povezoval z geografskim poreklom zadevnih proizvodov. Meni, da je odbor za pritožbe na podlagi predloženih dokazov upravičeno menil, da se „nesporen ugled“ mesta Devin kot zdraviliškega kraja z naravnimi vodami, ki imajo zdravilne lastnosti, ni ustavil na bolgarski meji, temveč se je raztezal na sosednje države in da je bilo razumno sklepati na obstoj velike prepoznavnosti kraja Devin pri potrošnikih, ki prebivajo zunaj Bolgarije. EUIPO meni, da tožeča stranka napačno trdi, da naj bi bilo „mesto Devin na neki način zaščiteno z naravnimi utrdbami in odrezano od sveta, zaradi česar naj bi bilo skoraj nedostopno“. EUIPO tudi meni, da majhno število registriranih obiskov turistov iz Grčije in Romunije v hotelih mesta Devin, njegova majhnost in njegova geografska lega ne morejo izpodbiti izpodbijane odločbe. Iz tega sklepa, da je odbor za pritožbe pravilno zaščitil splošni interes za ohranitev razpoložljivosti geografskega imena, kot je ime zdraviliškega kraja Devin.
16 Intervenientka nasprotuje trditvam tožeče stranke. Meni, da ugotovitev odbora za pritožbe, da upoštevna javnost Unije pojem „devin“ zaznava kot geografsko ime, temelji na dejstvih in objektivnih podatkih, kot so število tujih turistov, ki so obiskali Bolgarijo, pomembna turistična infrastruktura mesta Devin ali razpoložljive informacije na internetu, predvsem promocija znanih izvirov mineralne vode Devin, kot izhaja iz uradnega turističnega portala v Bolgariji. Poleg tega se sklicuje na marketinške strategije, ki so bile uporabljene na nacionalni in lokalni ravni za promocijo mesta Devin kot mednarodnega turističnega cilja čez vse leto in kot kraj, ki je poznan po svoji mineralni vodi, kar potrjuje zlasti dopis regionalnega turističnega združenja Rhodopes. Intervenientka meni, da bi bilo glede na „nacionalno strategijo za trajnostni razvoj turizma v Bolgariji do leta 2030“, ki jo je sprejela bolgarska vlada leta 2014, kot tudi glede na „geopolitične dejavnike“, vključno z „večjo grožnjo terorizma v Turčiji, Egiptu in Tuniziji ter politično nestabilnostjo, ki je značilna za te države“, ki bi lahko „preusmerila del turističnih tokov v Bolgarijo“, predvsem zaradi „varnosti v državi“, mogoče sklepati, da bo Bolgarija postala bolj priljubljen turistični cilj za evropske turiste čez vse leto, zaradi česar pa se bo povečalo tudi število turistov, ki iščejo informacije o določenih turističnih ciljih v državi, med katerimi je mesto Devin.
17 V skladu s členom 52(1)(a) v povezavi s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 se registrirana znamka Evropske unije razglasi za nično, če je sestavljena izključno iz znaka ali podatkov, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga ali storitve. Na podlagi člena 7(2) te uredbe (postal člen 7(2) Uredbe 2017/1001) se njegov odstavek 1 uporabi tudi, če razlog za zavrnitev ali razlog za ničnost obstajata le v delu Unije.
18 V skladu z ustaljeno sodno prakso so znaki ali podatki iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 tisti, ki pri običajni uporabi z vidika upoštevne javnosti lahko označujejo proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, bodisi neposredno bodisi z navedbo ene od njihovih bistvenih lastnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2001, Procter & Gamble/UUNT, C‑383/99 P, EU:C:2001:461, točka 39, in z dne 10. septembra 2015, Laverana/UUNT (BIO organic), T‑610/14, neobjavljena, EU:T:2015:613, točka 14). Iz tega izhaja, da mora imeti znak za to, da se zanj uporablja prepoved iz te določbe, dovolj neposredno in konkretno zvezo z zadevnimi proizvodi ali s storitvami, tako da zadevni javnosti omogoča, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis zadevnih proizvodov ali storitev ali ene od njihovih lastnosti (sodbi z dne 22. junija 2005, Metso Paper Automation/UUNT (PAPERLAB), T‑19/04, EU:T:2005:247, točka 25, in z dne 7. decembra 2017, Colgate-Palmolive/EUIPO (360°), T‑332/16, neobjavljena, EU:T:2017:876, točka 15). Zadostuje, da je razlog za zavrnitev ali ničnost podan glede nezanemarljivega dela ciljne javnosti, in ni treba preučiti, ali tudi ostali potrošniki, ki spadajo v upoštevno javnost, poznajo ta znak (glej sodbo z dne 6. oktobra 2017, Karelia/EUIPO (KARELIA), T‑878/16, neobjavljena, EU:T:2017:702, točka 27 in navedena sodna praksa).
19 Splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, je zagotoviti, da lahko znake, ki opisujejo eno ali več lastnosti proizvodov ali storitev in za katere je bila zahtevana registracija kot znamke, vsi gospodarski subjekti, ki ponujajo take proizvode ali storitve, uporabljajo svobodno (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 37). Ta določba preprečuje, da bi se ti znaki ali podatki z registracijo kot znamka pridržali za eno samo podjetje (sodba z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 31) in da bi si podjetje prilastilo uporabo opisnega izraza v škodo drugih podjetij, tudi svojih konkurentov, zaradi česar bi se obseg njihovega besedišča, ki ga imajo na voljo za opis svojih proizvodov, tako izkazal za omejen (glej sodbo z dne 7. decembra 2017, 360°, T‑332/16, neobjavljena, EU:T:2017:876, točka 17 in navedena sodna praksa). Zato uporaba navedene določbe ni odvisna od obstoja konkretne, dejanske in resne potrebe po razpoložljivosti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. oktobra 2015, Chypre/UUNT (XAΛΛOYMI in HALLOUMI), T‑292/14 in T‑293/14, EU:T:2015:752, točka 55 in navedena sodna praksa).
20 Natančneje, glede znakov ali podatkov, ki lahko označujejo geografski izvor ali namembni kraj kategorij proizvodov ali kraj opravljanja kategorij storitev, za katere je prijavljena znamka Evropske unije, zlasti za geografska imena, obstaja splošni interes, da se ohrani njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti, ne le morda poudariti kakovost in druge lastnosti zadevnih kategorij proizvodov ali storitev, ampak tudi različno vplivati na prioritete potrošnikov, na primer z navezovanjem proizvodov ali storitev na kraj, ki lahko izzove pozitivne občutke (sodbe z dne 25. oktobra 2005, Peek & Cloppenburg/UUNT (Cloppenburg), T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 33; z dne 15. januarja 2015, MEM/UUNT (MONACO), T‑197/13, EU:T:2015:16, točka 47, in z dne 27. aprila 2016, Niagara Bottling/EUIPO (NIAGARA), T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 15).
21 Poudariti je treba tudi, da je izključena, prvič, registracija geografskih imen kot znamk, kadar označujejo določene geografske kraje, ki že uživajo ugled ali so poznani po zadevni kategoriji proizvodov ali storitev in ki jih zato zainteresirani krogi povezujejo z njo, in drugič, registracija geografskih imen, ki jih lahko uporabijo druga podjetja in ki jim morajo tudi ostati razpoložljiva kot geografske označbe izvora zadevne kategorije proizvodov ali storitev (sodbe z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg, T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 34; z dne 15. januarja 2015, MONACO, T‑197/13, EU:T:2015:16, točka 48, in z dne 27. aprila 2016, NIAGARA, T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 16).
22 Vendar je treba navesti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje registraciji geografskih imen, ki zainteresiranim krogom niso poznana ali vsaj niso poznana kot označba geografskega kraja, ali imen, za katera zaradi značilnosti opisanega kraja ni verjetno, da bi zainteresirani krogi lahko pričakovali, da zadevna kategorija proizvodov ali storitev izvira iz tega kraja (sodbe z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg, T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 36; z dne 15. januarja 2015, MONACO, T‑197/13, EU:T:2015:16, točka 49, in z dne 27. aprila 2016, NIAGARA, T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 17).
23 Glede na vse zgoraj navedeno se lahko presoja opisnosti znaka opravi samo glede na zadevne proizvode ali storitve na eni strani in glede na to, kako znak razume upoštevna javnost, na drugi strani (sodbe z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg, T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 37; z dne 15. januarja 2015, MONACO, T‑197/13, EU:T:2015:16, točka 50, in z dne 27. aprila 2016, NIAGARA, T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 18).
24 EUIPO mora v okviru te presoje dokazati, da je geografsko ime zainteresiranim krogom poznano kot oznaka kraja. Poleg tega morajo zainteresirani krogi zadevno ime dejansko zaznavati kot povezavo s kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev ali pa mora biti razumno pričakovati, da lahko ta javnost tako ime zaznava kot označbo geografskega izvora navedene kategorije proizvodov ali storitev. Pri tem preizkusu je treba še posebej upoštevati večje ali manjše poznavanje geografskega imena, značilnosti kraja, ki ga to označuje, ter kategorije zadevnih proizvodov ali storitev s strani zainteresiranih krogov (sodbe z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg, T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 38; z dne 15. januarja 2015, MONACO, T‑197/13, EU:T:2015:16, točka 51, in z dne 27. aprila 2016, NIAGARA, T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 19).
25 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je edini upoštevni datum za preučitev zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temelji na členu 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009, datum vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke. Okoliščina, da sodna praksa priznava upoštevanje elementov, nastalih po tem datumu, te razlage navedenega člena sploh ne ovrže, ampak jo potrjuje, saj je to upoštevanje mogoče samo, če se ti elementi nanašajo na položaj na datum vložitve prijave znamke (glej v tem smislu sklepa z dne 23. aprila 2010, UUNT/Frosch Touristik, C‑332/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:225, točki 52 in 53, in z dne 4. oktobra 2018, Safe Skies/EUIPO, C‑326/18 P, neobjavljen, EU:C:2018:800, točka5; sodbi z dne 3. junija 2009, Frosch Touristik/UUNT – DSR touristik (FLUGBÖRSE), T‑189/07, EU:T:2009:172, točki 18 in 19, in z dne 26. februarja 2016, provima Warenhandels/UUNT – Renfro (HOT SOX), T‑543/14, neobjavljena, EU:T:2016:102, točka 44). V obravnavani zadevi je bil torej upoštevni datum za preučitev skladnosti izpodbijane znamke s členom 7 Uredbe št. 207/2009 datum vložitve zahteve za registracijo, to je 21. januar 2011.
26 Prvi del prvega tožbenega razloga tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.
27 V obravnavani zadevi ni sporno, da je Devin (latinična oblika za Девин) mesto na jugu Bolgarije, na območju gorske verige Rodopi. V točkah od 30 do 33 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe podal druga pojasnila, ki jih stranki nista izpodbijali. Tako ima mesto Devin „veliko vrelcev in zdravilišč“ in tudi zalog vode, vključno z vrtinami V-5 (ali B-5), ki jih trenutno upravlja tožeča stranka na podlagi dovoljenja, ki ji ga je izdala država Bolgarija. Uradni turistični portal Bolgarije, ki vsebuje razdelek o mestu Devin, napotuje na „razvoj ‚termalnega turizma‘ in ‚znanih‘ izvirov mineralne vode“, na „zdravilne lastnosti“, ki so poznane že od antičnih časov. Tožeča stranka navaja, ne da bi se ji ugovarjalo, da ima mesto Devin približno 7000 prebivalcev in se po številu prebivalcev uvršča na približno 109. mesto krajev v Bolgariji.
28 Odbor za pritožbe je prav tako navedel, da je voda Devin, ki je povezana z virom „Devin sondazh 5“, navedena na uradnem seznamu naravnih mineralnih vod, ki jih priznava Bolgarija in druge države članice, ki je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2010, C 65, str. 1) v skladu s členom 1 Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (UL 2009, L 164, str. 45). Odbor za pritožbe je navedel tudi geografsko označbo „Devin Natural Mineral Water“, registrirano v Bolgariji pod številko 190‑01/1995, in popolnoma enako označbo porekla, registrirano pod številko 883/2006 v nekaterih državah članicah Unije, med njimi Grčijo in Romunijo, ki so pogodbenice Lizbonskega sporazuma o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji z dne 31. oktobra 1958, kakor je bil revidiran in spremenjen.
29 V zvezi s tem je treba poudariti, da se obravnavani spor ne nanaša na morebitni razlog za zavrnitev (ali razlog za ničnost) na podlagi novega člena 7(1)(j) Uredbe 2017/1001, ki določa, da „se ne registrirajo […] blagovne znamke, ki so izključene iz registracije v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalnim pravom ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali zadevna država članica, o zaščiti označb porekla in geografskih označb“ niti na podlagi Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1).
30 Odbor za pritožbe je poleg tega v točki 27 izpodbijane odločbe ugotovil, da je zato, ker gre pri zadevnih proizvodih za proizvode široke potrošnje, upoštevna javnost povprečen potrošnik v Uniji, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Ker je povprečni potrošnik teh proizvodov široke potrošnje širša javnost, ni treba dvomiti o tej trditvi, ki jo je potrdila tudi tožeča stranka.
31 Preučiti pa je treba tudi, kako povprečni potrošnik v Uniji razume izraz „devin“, in razpoložljivost geografskega imena Devin.
a) Dojemanje izraza „devin“ s strani povprečnega potrošnika v Uniji
32 Odbor za pritožbe je menil, da je bilo dojemanje izraza „devin“ s strani širše javnosti zunaj Bolgarije „osrednja točka spora“ med strankama. Ugotoviti je treba, kot navaja tožeča stranka, da je odbor za pritožbe pri presoji opisnosti izpodbijane znamke v bistvu razlikoval med tremi geografskimi kategorijami povprečnih potrošnikov, in sicer, prvič, povprečnim potrošnikom v Bolgariji, drugič, povprečnim potrošnikom v sosednjih državah Bolgarije, in sicer v Grčiji in Romuniji, in tretjič, povprečnim potrošnikom v drugih državah članicah Unije.
1) Povprečen potrošnik v Bolgariji
33 Glede povprečnega potrošnika v Bolgariji tožeča stranka ne izpodbija tega, da lahko ta potrošnik izraz „devin“ dojema kot ime mesta v Bolgariji. Vendar tožeča stranka navaja, da pomemben delež potrošnikov v Bolgariji ta izraz prav tako pozna in nedvomno razume kot znamko mineralne vode. Po njenem mnenju zgolj potrošniki, ki lahko besedo „devin“ razumejo kot označbo geografskega porekla, to je potrošniki v Bolgariji, dobro poznajo znamko tudi zaradi njenega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo v smislu člena 7(3) Uredbe št. 207/2009. Tako naj izpodbijana znamka ne bi označevala zgolj geografskega porekla, ampak naj bi bila jasna označba trgovskega izvora zadevnih proizvodov. Tožeča stranka iz tega sklepa, da je izpodbijana znamka veljavna v Bolgariji, čeprav jo je mogoče razumeti kot sklicevanje na ime mesta, saj se jo tam že dalj časa razume kot znamko. Dodaja, da izraz „devin“ z uporabo ni pridobil le razlikovalnega učinka, temveč tudi velik razlikovalni učinek v Bolgariji, kjer se je štelo, da gre za znano znamko vode.V zvezi s tem tožeča stranka navaja odločbo št. OM-22 Патентно ведомство z на Република България (patentni urad Republike Bolgarije) z dne 19. marca 2010, ki velja pet let in v kateri je navedeno, da je bolgarska besedna znamka Девин (Devin), ki je registrirana pod številko 24137 in jo ima tožeča stranka, ugledna znamka na ozemlju Bolgarije od 1. decembra 2005 za proizvode iz razreda 32, in sicer „mineralno vodo“. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da čeprav ta odločba leta 2015 zaradi razveljavitve zakonodaje ni mogla biti obnovljena, je bila dejanska ugotovitev, na kateri temelji, kljub temu veljavna.
34 V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da okoliščina, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da povprečni potrošnik v Bolgariji izraz „devin“ prepozna kot geografsko ime mesta v Bolgariji, v obravnavani zadevi nikakor ni odločilna, ker tožeča stranka dodaja, da je izpodbijana znamka glede mineralnih vod pri povprečnem potrošniku v Bolgariji pridobila povečan razlikovalni učinek in tudi ugled.
35 Poleg tega je treba poudariti, da ker je patentni urad Republike Bolgarije bolgarsko besedno znamko Devin priznal kot ugledno, se na prvi pogled zdi zelo malo verjetno, da izpodbijana znamka, in sicer besedna znamka Evropske unije DEVIN, ni pridobila vsaj običajnega razlikovalnega učinka, ne da bi se sploh izreklo o njenem povečanem razlikovalnem učinku ali ugledu.
2) Povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji
36 Tožeča stranka v zvezi s povprečnim potrošnikom v sosednjih državah (Grčija in Romunija) trdi, da intervenientka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi odbor za pritožbe lahko ugotovil, da potrošnik izraz „devin“ razume kot geografski kraj. Trdi, da se je odbor za pritožbe za takšno ugotovitev oprl na neutemeljena sklepanja ali predpostavke, ki temeljijo predvsem na številu turistov, ki obiščejo Bolgarijo. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je kljub temu, da sama ne nosi dokaznega bremena, predložila zanesljive in konkretne dokaze v podporo svoji nasprotni trditvi, da povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji ne bi neposredno povezal izpodbijane znamke in geografskega porekla.
37 Preučiti je treba elemente, ki jih je pridobil odbor za pritožbe, da bi se izpodbijano znamko štelo za opisno za povprečnega potrošnika v Grčiji in Romuniji.
38 Najprej, odbor za pritožbe se je – po oddelku za izbris – oprl na različne vire podatkov, ki se nanašajo na turizem, zlasti na uradni turistični portal Bolgarije in na druge spletne strani. Ob sklicevanju na dejstvo, da je Bolgarijo leta 2014 obiskalo več kot 5,4 milijona tujih turistov, kar je „izjemna“ številka glede na 7,3 milijona prebivalcev te države, je odbor za pritožbe presodil, da „[č]eprav bi bilo res, da se večina teh turistov naposled odloči za počitnice v obmorskih letoviščih ali smučiščih, kot je navedla [tožeča stranka], pa ni izključeno, da poznajo tudi druge regije ali druge kraje“. Ugotovil je, da „[k]adar oseba izbira počitniški cilj, načeloma preuči več ciljev, preden se odloči za nek določen cilj“, in na podlagi tega sklepa, da bo pri „[t]ehtanju različnih ciljev, ki so na voljo, oseba, ki želi obiskati Bolgarijo, gotovo našla manj znane ali manj dostopne cilje, tudi če se potencialni turist na koncu odloči za drug cilj“. Odbor za pritožbe je na podlagi teh predpostavk sklepal, da je „zelo malo verjetno, da se mesto Devin, in njegova povezava s termalnimi vodami, ne bi pojavilo med rezultati iskanja, opravljenega na spletnih straneh v zvezi s počitniškimi cilji v Bolgariji“.
39 Vendar je treba ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da zgolj okoliščina, da spletni iskalniki najdejo mesto Devin, ne zadostuje za dokaz v skladu z zakonskimi zahtevami in zahtevami sodne prakse, da gre za kraj, ki ga pozna večji del upoštevne javnosti v Grčiji in Romuniji. Kot navaja tožeča stranka, bi tako sklepanje, kot je sklepanje odbora za pritožbe, stopnjevano do absurda, vodilo k ugotovitvi, da bi lahko tuji potrošniki le z iskanjem na spletu poznali vsa mesta na svetu, ne glede na njihovo velikost, tudi majhna.
40 Odbor za pritožbe je tudi navedel, da ima „mesto Devin zaznavno navzočnost na spletnih straneh, ki nudijo ocene v zvezi s potovanji, in na interaktivnih potovalnih forumih“, kot so „TripAdvisor.com“ ali „Booking.com“. Mimogrede pa je zavrnil pripombo tožeče stranke, da je mesto Devin na lestvici spletne strani „TripAdvisor.com“ zgolj na 68. mestu (oziroma, po mnenju intervenientke, zdaj na 59. mestu) izmed 70 najbolj priljubljenih počitniških ciljev v Bolgariji, kar naj bi kazalo na obstoj vsaj nezanemarljivega turističnega profila na spletu, drugače od več sto mest in vasi v Bolgariji, ki niso bili zajeti.
41 Vendar obstoj „nezanemarljivega turističnega profila na spletu“ kot tak ne more zadostovati za dokaz, da je upoštevna javnost v tujini seznanjena z obstojem majhnega mesta. V zvezi s tem je dejstvo, da se mesto Devin na spletni strani „TripAdvisor.com“ ne uvršča med najbolj priljubljene cilje v Bolgariji, vsaj pomembno, saj je mogoče razumno domnevati, da upoštevna javnost v tujini pozna le glavne zanimivosti tretje države, kot je Bolgarija.
42 Dalje, odbor za pritožbe se je oprl na „bistveno“ ali „pomembno turistično infrastrukturo“ občine Devin, ki po njegovem mnenju zajema „skoraj dvajset hotelov v regiji“, med katerimi so številni termalni hoteli ter luksuzni hoteli s petimi zvezdicami.
43 Vendar samo na podlagi tega dejstva ni mogoče sklepati, da bi bil povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji lahko seznanjen z mestom Devin prek meje ali da bi se z njim neposredno povezal. Ni namreč mogoče izključiti, da to turistično infrastrukturo uporablja predvsem povprečni potrošnik v Bolgariji, za katerega ni sporno, da pozna mesto Devin, poleg njega pa še majhen delež povprečnih tujih potrošnikov, ki obiščejo Bolgarijo kot turisti.
44 Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 41 izpodbijane odločbe domneval, da okoliščina, da registri hotelov v mestu Devin izkazujejo omejeno število tujcev, „morda ne odraža natančnega števila obiskov tega mesta“, saj „[v]elik delež obiskovalcev, ki jih pritegne narava, ne bo nujno prebival v luksuznih hotelih, temveč se bo odločil za nastanitev v kampu ali zasebnih sobah v bližnjih mestih in vaseh“, pri čemer je pojasnil, da „je priljubljeno središče Pamporovo oddaljeno le nekaj več kot pol ure vožnje z avtom“. Izhajal je še iz predpostavke, da „bi bilo zelo presenetljivo, če se turisti, ki prebivajo v kraju Pamporovo (šestnajsti najbolj priljubljen kraj v Bolgariji glede na spletno stran ‚TripAdvisor.com‘), ne bi odpravili na obisk v regijo z domnevno prekrasno naravo, ki je oddaljena zgolj za lučaj kamna“.
45 Vendar je treba ugotoviti, da noben dokaz, ki ga je predložila intervenientka, ne podpira nobene od teh domnev in da je dokazna vrednost teh domnev manjša od vsake ravno nasprotne trditve.
46 Zlasti glede vseh zgoraj navedenih elementov je treba poudariti, da pravno merilo, ki ga je treba uporabiti, ni preštevanje malo po malem števila tujih turistov, ki obiščejo mesto Devin, temveč ugotoviti kako izraz „devin“ razume celotna upoštevna javnost v Uniji, vključno s tistimi, ki nujno ne obiščejo mesta Devin ali Bolgarije in ki pomenijo večino te javnosti. Trditev odbora za pritožbe se ne nanaša na to večino povprečnih potrošnikov v Uniji, zlasti v Grčiji in Romuniji, ki ne obiščejo Bolgarije, ampak se osredotoča na minimalen del tistih, ki nameravajo obiskati to državo, zlasti pa na majhen delež oseb, ki obiščejo mesto Devin ali opravljajo poizvedbe v zvezi z njim.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, da povprečni potrošnik mineralne vode in pijač v Uniji ni visoko specializiran na področju geografije ali turizma. Po analogiji z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. oktobra 2008, Powerserv Personalservice/UUNT – Manpower (MANPOWER) (T‑405/05, EU:T:2008:442, točke 85, 89 in 93), je Splošno sodišče kot „preveč nedoločno“ zavrnilo trditve v zvezi s tem, da „jezikovno izmenjavo narekujejo turistične dejavnosti angleških in nemških državljanov“ v drugih državah Unije, in ugotovilo, da odbor za pritožbe ni upošteval celotne upoštevne javnosti, ki jo sestavlja celotno za delo sposobno prebivalstvo, ker se je napačno osredotočal na delodajalce, ki so iskali zaposlitveni kader.
48 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe s tem, da se je napačno osredotočal na tuje turiste, zlasti iz Grčije in Romunije, ki obiščejo mesto Devin ali Bolgarijo, ni upošteval celotne upoštevne javnosti, ki jo sestavlja povprečni potrošnik v Uniji, zlasti v Grčiji in Romuniji, temveč se je napačno omejil na zelo majhen ali minimalen del upoštevne javnosti, ki je vsekakor zanemarljiva in je glede na sodno prakso, navedeno v točki 18 zgoraj, ni mogoče šteti za zanjo dovolj reprezentativno. Taka omejitev na majhen ali minimalen del upoštevne javnosti, in sicer na tuje turiste, ki obiščejo mesto Devin ali Bolgarijo, pojasnjuje, zakaj imajo dokazi, ki jih je pridobil odbor za pritožbe, le zelo omejeno dokazno vrednost, ki je skoraj brezpredmetna. Odbor za pritožbe je uporabil napačno merilo, ki ga je neizogibno pripeljal do napačne dejanske presoje razumevanja izraza „devin“ s strani upoštevne javnosti.
49 Nazadnje, v točki 55 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe izrazil „prepričanje, da se nesporni ugled mesta Devin kot zdraviliškega kraja z naravnimi vodami ne ustavi samovoljno na bolgarski meji, temveč se razteza na sosednje države“, in naposled navedel, da „bi bilo nenavadno, da bi znaten ugled, ki ga mesto Devin uživa v Bolgariji zaradi svojih voda, skrivnostno izginil ob prehodu bolgarsko-grške meje“.
50 Vendar je treba ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da taka izjava ne more biti veljaven dokaz za ugotovitev, da je mesto Devin poznano „velikemu delu“ potrošnikov v sosednjih državah, kot sta Grčija in Romunija“, kakor je ugotovil odbor za pritožbe, potem ko je to v zvezi s tem ugotovil oddelek za izbris. Dalje, navesti je treba, da je geografska lega mesta Devin, ki je težko dostopno in ga od grške meje loči gorska veriga, posebna, zaradi česar je ta izjava toliko manj verjetna.
51 Po analogiji je treba spomniti, da je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg (T‑379/03, EU:T:2005:373, točki 39 in 46), ki se nanaša na mesto Cloppenburg na Spodnjem Saškem (Nemčija) s približno 30.000 prebivalcev, kar je več kot štirikrat več od števila prebivalcev mesta Devin, pustilo nerešeno vprašanje, ali zadevna javnost, in sicer povprečni nemški potrošnik, pozna mesto Cloppenburg kot geografski kraj, in presodilo, da je vsekakor zaradi „zanemarljive velikosti“ tega mesta, ob domnevi, da ga nemški potrošnik pozna, treba to poznavanje opredeliti kot šibko ali kvečjemu povprečno. V tej zadevi Splošno sodišče niti ni upoštevalo, da bi to nemško mesto tako „zanemarljive velikosti“ lahko poznal povprečni potrošnik iz drugih držav članic Unije.
52 Iz tega izhaja, da razlogi, navedeni v izpodbijani odločbi, da bi se dokazalo, da povprečni potrošnik v Grčiji in Romuniji pozna mesto Devin kot geografski kraj, niso niti prepričljivi niti trdni.
53 Poleg tega je tožeča stranka predložila druge dokaze v podporo svoji trditvi, da povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji ne bi neposredno povezal izpodbijane znamke in geografskega porekla.
54 Tožeča stranka je tako predložila uradni povzetek, ki ga je izdala sama občina Devin in ki na podlagi navedb lastnikov hotelov poroča o številu obiskov tujih turistov v mestu Devin leta 2014, ki je domnevno „rekordno leto“. Iz tega dokumenta je razvidno, da je v tem letu mesto Devin obiskalo manj kot 3500 tujih turistov različnih narodnosti in da je bilo med njimi le 400 turistov iz Grčije in 50 turistov iz Romunije. V primerjavi s številom 5,4 milijona tujih turistov, ki so leta 2014 obiskali Bolgarijo (glej točko 38 zgoraj) in populacije držav članic Unije, zlasti Grčije in Romunije – ki sta 10,7 milijona in 19,6 milijona prebivalcev na dan 1. januarja 2017 po podatkih statističnega urada Evropske unije (Eurostat) – ti podatki kažejo na to, da mesto Devin ni večja znamenitost za tuje turiste, zlasti za turiste iz Grčije in Romunije, in, toliko bolj, povprečnemu potrošniku v tujini ni poznano.
55 Tožeča stranka je predložila tudi podatke, pridobljene na podlagi raziskave trga „omnibus“, izvedene v več državah članicah, vključno z Grčijo (celinski del in Kreta), Romunijo, Nemčijo in Združenim kraljestvom (v nadaljevanju: raziskava omnibus). Glede na raziskavo, izvedeno v Grčiji, ki zajema vzorec 1007 oseb iz grške javnosti, rezultati očitno kažejo na to, da je manj kot 1 % tega vzorca izraz „devin“ povezovalo s krajem v Bolgariji in manj kot 3 % s katerim koli krajem.
56 Odbor za pritožbe je presodil, da je ta raziskava omnibus „pomanjkljiva v nekaterih točkah“, navedenih v točkah od 44 do 47 izpodbijane odločbe. Prvič, menil je, da je raziskava poskušala dokazati negativno dejstvo, in sicer, da javnost ne pozna mesta Devin, zaradi te vprašljive osnovne domneve pa je bila večina zbranih podatkov dvoumnih. Anketirance bi morala „spodbujati k večji specifičnosti“, vendar ni pojasnila kako. Drugič, nikjer ni bilo navedeno, ali so osebe, ki živijo v obmejnih regijah Bolgarije, sodelovale v grški raziskavi in, kjer je to ustrezno, koliko. Tretjič, rezultati grške raziskave so bili napačni, podatki pa so občasno nezanesljivi (glede vrstnega reda napačno skupno 71 namesto 72). Četrtič, tudi če bi se podatki razlagali kar najugodneje za tožečo stranko, bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je v grški raziskavi 30 sodelujočih odgovorilo, da je Devin bodisi „mesto“ ali „kraj“ ali pa „regija v Bolgariji“. Iz tega je sklepal, da teh 30 sodelujočih na vzorcu 1007 oseb ustreza več kot 270.000 prebivalcem glede na število prebivalcev v Grčiji, v skupnem številu 11 milijonov, kar ni zanemarljivo število. Na podlagi vsega navedenega je odbor za pritožbe ugotovil, da so bili podatki iz raziskave „očitno neprepričljivi“ in „nedosledni“.
57 Tudi ob predpostavki, da ta raziskava omnibus vsebuje pomanjkljivosti, ki jih je navedel odbor za pritožbe, je treba ugotoviti, da se njegove ugotovitve lahko z zadostno stopnjo tolerance napake vsaj upoštevajo, ne da bi bile odločilne. Čeprav dejanski odstotek grške javnosti, ki Devin prepozna kot geografski kraj (v Bolgariji ali drugod) znaša 3 %, oziroma dvakrat ali trikrat več, je še vseeno zelo nizek odstotek, za katerega se ne sme šteti, da pomeni povprečnega grškega potrošnika.
58 Čeprav število 270.000 prebivalcev v absolutnem smislu ni nezanemarljivo, pa še vedno velja, da je bistveno vprašanje razumevanja celotne zadevne javnosti, v zvezi s katero je relativni delež 3 % zelo nereprezentativen. Enak rezultat je prav tako mogoče razlagati tako, da 97 % (oziroma približno tak odstotek) prebivalstva Grčije ne prepozna izraza „devin“ ne kot „mesto“, ne kot „kraj“ ne kot „regijo v Bolgariji“, kar je veliko bolj prepričljivo in dosledno.
59 Poleg tega, glede okoliščine, da v grški raziskavi niso bile navedene osebe, ki živijo v obmejni regiji z Bolgarijo, zadostuje spomniti, da vsekakor velika večina povprečnih potrošnikov v Grčiji ne živi v bližini bolgarske meje.
60 Nazadnje, zavrniti je treba trditev EUIPO, podano v odgovoru na tožbo, da dejstvo, da sta Grčija in Romunija pogodbenici Lizbonskega sporazuma, pomeni, da državljani teh držav članic poznajo Devin kot geografsko označbo za bolgarsko mineralno vodo. Taka trditev je očitno brez dejanske podlage, ker domneva, da ima povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji izjemno visoko stopnjo seznanjenosti, ki pa je ta očitno nima, pri čemer so vključene mednarodne pogodbe in seznam zaščitenih geografskih označb v njegovi državi. Poleg tega pravno varstvo geografskih označb v državi članici ne more zadostovati za samodejno ugotovitev, da povprečni potrošnik te države članice izraz, ki ustreza navedeni označbi, prepoznava kot opis geografskega porekla.
61 Zato je treba ugotoviti, kot trdi tožeča stranka, da odbor za pritožbe ni upošteval zahtev iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 24 zgoraj, in sicer da mora „dokazati“, da je izraz „devin“ povprečnemu potrošniku v Grčiji in Romuniji poznan kot geografska označba porekla.
3) Povprečni potrošnik v drugih državah članicah Unije
62 Odbor za pritožbe je, potem ko je ugotovil, da je izpodbijana znamka za povprečnega potrošnika v Grčiji ali Romuniji opisna, isto vprašanje le površno preučil z vidika povprečnega potrošnika v drugih državah članicah Unije. V točki 47 izpodbijane odločbe je zgolj ugotovil, da bi bilo z ekstrapolacijo na podlagi raziskave omnibus mogoče sklepati, kar pa je vseeno zavrnil kot „neprepričljivo“, da približno 455.000 nemških potrošnikov izraz „devin“ dojema kot ime mesta ali mesta v Bolgariji. V točki 55 te odločbe je dodal, da „[n]e bi bilo realno trditi, da se med pripravljanjem svojega potovanja nobeden od teh članov širše javnosti v drugih državah članicah [ki obiščejo Bolgarijo] ne bi seznanil s kulturo, zgodovino in naravnimi znamenitostmi Bolgarije, med katerimi je mesto Devin“.
63 Ugotoviti je treba, kot trdi tožeča stranka, da bi 455.000 potrošnikov ustrezalo manj kot 0,6 % celotnega prebivalstva Nemčije, kar bi težko pomenilo velik delež oziroma pomenilo povprečnega nemškega potrošnika mineralne vode in pijač. Poleg tega samo dejstvo, da so potrošniki na vprašanje v raziskavi odgovorili z „mesto“, ni nedvoumno, saj tega odgovora ni mogoče enačiti s poznavanjem nekega mesta ali obstojem neposredne povezave z zadevnimi proizvodi.
64 Glede opredelitve povprečnega potrošnika v Uniji kot turista, ki pripravlja potovanje v Bolgarijo in se seznanja z razmeroma manj poznanimi znamenitostmi države, se to zdi veliko bolj „nestvarno“ kot pa nasprotna ugotovitev. V zvezi s tem je treba ponovno poudariti, da povprečni potrošnik mineralne vode in pijač v Uniji ni visoko specializiran na področju geografije ali turizma (glej točko 47 zgoraj).
65 Poleg tega intervenientka ni predložila nobenega specifičnega dokaza, na podlagi katerega bi bila mogoča ugotovitev, da povprečni potrošnik v Uniji pojem „devin“ dojema kot geografski kraj v Bolgariji.
66 V zvezi z ugotovitvijo oddelka za izbris, da bo javnost v Uniji geografsko ime Devin v prihodnosti potencialno lahko dojemala kot opis geografskega porekla upoštevnih proizvodov glede na vsa prizadevanja za trženje in rast bolgarskega turističnega sektorja (glej točko 4 zgoraj), je treba ugotoviti, da taka trditev ni podprta z dokazi v spisu in je popolnoma hipotetična, zlasti zato, ker se mesto Devin ne uvršča med 50 glavnih ciljev v Bolgariji in je le v zelo majhni meri deležno ugodnosti na podlagi rasti tujega turizma v tej državi. Zato v smislu sodne prakse, navedene v točki 24 zgoraj, ni „razumno“ predvidevati, da bi ime Devin v očeh javnosti Unije lahko označevalo geografski izvor zadevnih proizvodov. Poleg tega dokaznega bremena ni mogoče prevaliti z zahtevami, da tožeča stranka dokaže negativno dejstvo, in sicer da mesto Devin v prihodnosti ne bi moglo biti obiskano ali poznano.
67 Zato je treba ugotoviti, da iz spisa ni razvidno, da povprečni potrošnik v državah članicah Unije, razen v Bolgariji, izraz „devin“ prepozna kot označbo geografskega izvora.
68 Glede na splošni interes za ohranitev razpoložljivosti geografskih imen (glej točko 20 zgoraj) je treba preučiti posledice navedene ugotovitve o razpoložljivosti geografskega imena Devin.
b) Razpoložljivost geografskega imena Devin
69 Odbor za pritožbe je v točki 8 izpodbijane odločbe opozoril, da je oddelek za izbris poudaril splošni interes za ohranitev razpoložljivosti geografskih imen. Po mnenju oddelka za izbris je primer Devin ilustriral temeljno logiko člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, in sicer nujnost, da nekateri geografski opisi ostanejo razpoložljivi, da jih lahko uporabijo drugi subjekti, in da obstoj znamke Evropske unije ne bi smel ovirati sedanjih in prihodnjih gospodarskih prizadevanj za izboljšanje ugleda tradicionalnega zdraviliškega kraja zunaj meja države. Oddelek za izbris je zavrnil trditev tožeče stranke, da je bila koncesija za vodo dodeljena samo enemu podjetju, z utemeljitvijo, da ni upošteval ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je bil splošni ali javni interes, da opisne ali potencialno opisne znamke ostanejo na voljo za uporabo tretjim osebam, vnaprej določen in predpostavljen.
70 Odbor za pritožbe je v točkah od 49 do 52 izpodbijane odločbe zavrnil „bistveno trditev“ tožeče stranke, za katero je odbor za pritožbe navedel, da se nanaša na „domnevno ‚ekskluzivnost‘ njene pogodbe, ki ji omogoča črpanje zalog vode v kraju Devin“, določbo bolgarskega prava, v skladu s katero se „koncesija za črpanje dodeli enemu samemu koncesionarju“ (člen 47(11) zakona o vodah), kot tudi „dejanski monopol na geografski označbi „Devin Natural Mineral Water“ (glej točko 28 zgoraj), ki po mnenju tega odbora preprečuje, da bi „taka označba ostala na voljo za uporabo s strani drugih subjektov“.
71 V zvezi s tem je odbor za pritožbe najprej menil, da je potencialni monopol tožeče stranke časovno omejen in se ga lahko prekine zaradi različnih pravnih ali poslovnih razlogov. Poleg tega je menil, da bi „izkoriščanje“ naravnega vira in njegovo poznejše stekleničenje lahko vključevalo različna podjetja, ki morajo vsa imeti pravico do uporabe izraza „devin“ na svojih etiketah. Nazadnje, ugotovil je, da „[n]eodvisno od trenutnih pravnih omejitev v Bolgariji Direktiva [2009/54] ne omejuje izkoriščanja virov mineralne vode na eno samo podjetje“, da „[č]len 8(2) [te] direktive nalaga le eno omejitev, in sicer, da je vodo iz istega vira vedno treba tržiti pod eno in isto ‚trgovsko oznako‘, vendar trženja ne omejuje na eno podjetje, in da „namen te določbe ni urejati števila ‚koncesionarjev‘, [kot to očitno zatrjuje tožeča stranka]“.
72 Odbor za pritožbe je v točki 54 izpodbijane odločbe obravnaval drugo trditev tožeče stranke, pri čemer je poudaril, da je EUIPO registriral besedni znamki Evropske unije VITTEL (pod številko 958322) in EVIAN (pod številko 1422716), in sicer za mineralne vode iz razreda 32. Odbor za pritožbe je trdil, da ni bila nujno „praksa“ EUIPO, da bi brez ugovora sprejel registracijo takšnih znamk, saj je preučitev zgodovine zadnjenavedene znamke pokazala, da je bil med preizkusom absolutnih razlogov za zavrnitev zoper njo vložen ugovor, čeprav je bil pozneje, po predložitvi dokazov, zavrnjen.
73 EUIPO je v odgovoru na tožbo in na obravnavi menil, da je odbor za pritožbe pravilno varoval splošni interes za ohranitev razpoložljivosti geografskega imena, kot je ime zdraviliškega kraja Devin. Pojasnil je, da tožeča stranka očitno lahko še naprej uporablja svojo ugledno znamko v Bolgariji. Vendar ji okoliščina, da ima ugledno znamko v Bolgariji, po mnenju EUIPO ne daje pravice do monopola na ravni Unije za opisno besedo „devin“, kar bi oviralo gospodarska prizadevanja za razvoj slovesa tradicionalnega zdraviliškega kraja zunaj meja Bolgarije. Prav tako ne izključuje možnosti, da bi lahko v prihodnosti drugi konkurenti imeli pravni interes za uporabo opisne označbe „devin“ v drugih državah članicah Unije, kjer je mesto Devin poznano in se ga povezuje z njegovimi vodami, vendar ni pridobil razlikovalnega učinka z uporabo.
74 Tožeča stranka navaja, da namen člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 ni sistematično preprečiti registracije opisnih znakov kot znamke. Pojasnjuje, da je opisni znak, kadar je z uporabo pridobil samostojen pomen kot znamka, mogoče registrirati, kar tretjim osebam ne preprečuje, da bi opisno uporabili znak.
75 V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da v skladu s členom 12(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal v nekoliko spremenjeni obliki člen 14(1)(b) Uredbe 2017/1001), „znamka [Evropske unije] imetniku ne daje pravice, da tretji osebi v gospodarskem prometu prepove uporabo[…] označb […] geografskega izvora […] blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“.
76 Sodišče je presodilo, da je namen člena 12 Uredbe št. 207/2009 s takim omejevanjem učinkov izključne pravice imetnika znamke združiti temeljne interese varstva pravic iz znamke in interese prostega pretoka blaga ter svobode opravljanja storitev na notranjem trgu, in sicer tako, da pravica iz znamke lahko izpolni svojo vlogo bistvenega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki ga ima PDEU namen vzpostaviti in ohranjati (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2008, Adidas in Adidas Benelux, C‑102/07, EU:C:2008:217, točka 45 in navedena sodna praksa).
77 Natančneje, namen člena 12(1)(b) Uredbe št. 207/2009 je ohraniti možnost, da vsi gospodarski subjekti uporabljajo opisne označbe. Ta določba je torej izraz zahteve po razpoložljivosti. Vendar zahteva po razpoložljivosti nikakor ne pomeni samostojne omejitve učinkov znamke, ki bi se pridruževala omejitvam, ki so izrecno določene v navedenem členu (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2008 v zadevi Adidas in Adidas Benelux, C‑102/07, EU:C:2008:217, točki 46 in 47 in navedena sodna praksa).
78 Ugotoviti je sicer treba, da je bilo v drugačnih okoliščinah kot v tej zadevi razsojeno, da načelo iz sodne prakse, navedeno v točkah 19 in 20 zgoraj, v zvezi s splošnim interesom, na katerem temelji člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ni zanikano s členom 12(1)(b) te uredbe, ki prav tako nima odločilnega vpliva na razlago prve določbe. Čeprav člen 12(1)(b) te uredbe, ki je namenjen zlasti reševanju težav, ki se pojavijo ob registraciji znamke, ki je v celoti ali deloma sestavljena iz geografskega imena, tretjim osebam ne priznava uporabe tega imena kot znamke, pa vseeno zagotavlja, da jo lahko te uporabljajo opisno, in sicer kot označbo v zvezi z geografskim izvorom, če se uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2003, Nordmilch/UUNT (OLDENBURGER), T‑295/01, EU:T:2003:267, točka 55, in z dne 20. julija 2016, internet Consulting/EUIPO – Provincia Autonoma di Bolzano-Alto Adige (SUEDTIROL), T‑11/15, EU:T:2016:422, točka 55; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, EU:C:1999:230, točke od 26 do 28).
79 Tako je zlasti mogoča opisna uporaba imena „Devin“ za promocijo mesta kot turističnega cilja. V nasprotju s tem, kar skrbi intervenientko, izpodbijana znamka ne more pomeniti ovire gospodarskim prizadevanjem, da se sloves mesta Devin v povezavi s termalnimi vodami razvije prek meja Bolgarije.
80 V pojasnilo je treba navesti, da ta navedba zakonodaje in sodne prakse ne pomeni, da je pri presoji zahteve za registracijo nadzor nad razlogi za zavrnitev iz člena 7 Uredbe št. 207/2009 omejen na minimum, z izgovorom, da bi bilo tveganje, da bi si lahko subjekti prilastili določene znake, ki bi morali ostati dostopni, v fazi začetka učinkovanja registrirane znamke mogoče nevtralizirati z omejitvami iz člena 12 te uredbe. Presojo razlogov za zavrnitev iz člena 7 navedene uredbe mora namreč opraviti organ, pristojen za postopek registracije ali ugotovitev ničnosti znamke, in mu je ni mogoče odvzeti ter prenesti na sodišča, ki so pristojna za zagotavljanje konkretnega uresničevanja pravic, ki jih zagotavlja znamka (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. maja 2003, Libertel, C‑104/01, EU:C:2003:244, točka 58).
81 Glede sklicevanja odbora za pritožbe na sodbo z dne 23. oktobra 2003 v zadevi UUNT/Wrigley (C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 32), v skladu s katero je „registracijo besednega znaka […] treba […] zavrniti, če vsaj eden od njegovih mogočih pomenov opisuje značilnosti zadevnih proizvodov ali storitev“, zadostuje spomniti, da ta sodna praksa nikalno odgovori na vprašanje, ali je „nujno, da se znaki ali podatki, iz katerih je sestavljena znamka, dejansko uporabijo ob zahtevi za registracijo za opis“. Vendar v obravnavani zadevi ni upoštevno to vprašanje – ker je izraz „devin“ v Bolgariji opisen ob upoštevanju razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo izpodbijane znamke za zadevne proizvode – ampak vprašanje dojemanja tega izraza s strani upoštevne javnosti zunaj Bolgarije.
82 V zvezi s tem je sicer verjetnost, da lahko neka označba geografska izvora vpliva na konkurenčna razmerja velika, če gre za veliko regijo, ki je poznana po kakovosti široke palete proizvodov in storitev, vendar je majhna, če gre za točno določen kraj, katerega ugled je omejen na majhno število proizvodov ali storitev (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 2011, Mövenpick/UUNT (PASSIONATELY SWISS), T‑377/09, neobjavljena, EU:T:2011:753, točka 41, in z dne 20. julija 2016, SUEDTIROL, T‑11/15, EU:T:2016:422, točka 44). Vendar je v obravnavani zadevi mesto Devin točno določen kraj, ki je povprečnemu potrošniku poznan samo v Bolgariji in v veliki meri nepoznan povprečnemu potrošniku v ostalih delih Unije ter katerega ugled se nanaša samo na njegove vode.
83 Drugič, poudariti je treba, da tudi ob predpostavki, da je izpodbijana znamka pridobila samostojen pomen in razlikovalni učinek v Bolgariji, edini državi članici, v kateri je izraz „devin“ opisen in zato veljaven kot znamka Evropske unije, kljub temu ostaja dejstvo, da Uredba št. 207/2009 v sami opredelitvi izključne pravice, podeljene s takšno znamko, določa zaščitne ukrepe za varovanje interesov tretjih.
84 Sodišče je tako poudarilo, da je namen Uredbe št. 207/2009 na splošno najti ravnotežje med, na eni strani, interesi imetnika znamke za ohranitev njene bistvene funkcije in, na drugi strani, interesi drugih gospodarskih subjektov v zvezi z razpoložljivostjo znakov, ki lahko označujejo njihovo blago in storitve. Iz tega izhaja, da varstvo pravic imetnika znamke v tej uredbi ni brezpogojno (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 27. aprila 2006, Levi Strauss, C‑145/05, EU:C:2006:264, točki 29 in 30 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2011, Budějovický Budvar, C‑482/09, EU:C:2011:605, točki 34 in 48; z dne 6. februarja 2014, Leidseplein Beheer in de Vries, C‑65/12, EU:C:2014:49, točke od 41 do 43, in z dne 30. maja 2018, Tsujimoto/EUIPO, C‑85/16 P in C‑86/16 P, EU:C:2018:349, točka 90).
85 Na eni strani varstvo funkcije označbe izvora znamke iz člena 9(2)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 9(2)(a) in (b) Uredbe 2017/1001) velja le za uporabo enakih ali podobnih proizvodov (ali storitev) in postavlja pogoj obstoja verjetnosti zmede pri upoštevni javnosti, ki se predpostavlja v primeru dvojne identitete znakov in proizvodov.
86 Na drugi strani varstvo funkcije oglaševanja ugledne znamke, določeno v členu 9(2)(c) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 9(2)(c) Uredbe 2017/1001), zajema tudi proizvode, ki si niso podobni, vendar postavlja pogoj tveganja zmanjšanja vrednosti, očrnitve ugleda ali parazitizma, poleg tega pa se ne nanaša na uporabo z „upravičenim razlogom“.
87 V skladu s sodno prakso Sodišča pojma „upravičen razlog“ ni mogoče razlagati tako, da zajema le objektivno nujne razloge, ampak se lahko navezuje tudi na subjektivne interese tretje osebe, ki uporablja znak, ki je enak ali podoben ugledni znamki. Namen tega pojma ni rešitev spora v zvezi z ugledno znamko in podobnim znakom, ki se je uporabljal pred prijavo te znamke, ali omejitev pravic, priznanih imetniku navedene znamke, ampak doseči ravnovesje med zadevnimi interesi ob upoštevanju interesov tretjega uporabnika tega znaka v posebnih okoliščinah člena 9(2)(c) Uredbe št. 207/2009 in glede na široko varstvo te znamke (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. februarja 2014, Leidseplein Beheer in de Vries, C‑65/12, EU:C:2014:49, točke od 45 do 48).
88 Iz člena 9(2)(c) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da utegne imetnika ugledne znamke na podlagi „upravičenega razloga“ zavezovati obveznost, da tretji osebi dopusti uporabo znaka, ki je podoben navedeni znamki, za proizvod, ki je enak proizvodu, za katerega je bila ta znamka registrirana, če se dokaže, da se je ta znak uporabljal pred prijavo ugledne znamke in da je bila njegova uporaba za enak proizvod dobroverna. Prav tako na podlagi člena 8(5) iste uredbe (postal člen 8(5) Uredbe 2017/1001) ta imetnik ne more nasprotovati registraciji takega znaka (sodba z dne 5. julija 2016, Future Enterprises/EUIPO – McDonald’s International Property (MACCOFFEE), T‑518/13, EU:T:2016:389, točka 113; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 6. februarja 2014, Leidseplein Beheer in de Vries, C‑65/12, EU:C:2014:49, točka 60).
89 V obravnavani zadevi iz zgoraj navedenega izhaja, da ime mesta Devin ostane na voljo tretjim osebam ne samo za opisno uporabo, kot je promocija turizma v tem mestu, temveč tudi kot razlikovalni znak v primeru „upravičenega razloga“ in neobstoja verjetnosti zmede, kar izključuje uporabo členov 8 in 9 Uredbe št. 207/2009.
90 Splošni interes za ohranitev razpoložljivosti geografskega imena, kot je ime zdraviliškega kraja Devin, je torej lahko zaščiten s tem, da se dovoli opisna uporaba takih imen, in z zaščitnimi ukrepi, ki omejujejo izključne pravice imetnika izpodbijane znamke, ne da bi se zahtevala ugotovitev ničnosti te znamke in popolno izničenje izključne pravice za proizvode iz razreda 32, ki jih zajema registracija.
91 Poleg tega prav to nujno ravnovesje med pravicami imetnikov in interesi tretjih oseb omogoča registracijo znamk, ki izvirajo iz istega geografskega imena, kot sta besedni znamki Evropske unije VITTEL in EVIAN, ki ju je navedla tožeča stranka, pod nekaterimi pogoji, ki se nanašajo zlasti na pridobitev samostojnega pomena in razlikovalnega učinka z uporabo na območjih, kjer ta znak sam po sebi opisuje geografsko poreklo in kjer ta znak ne zavaja glede tega porekla.
2. Sklep glede prvega tožbenega razloga in predloga za razveljavitev
92 Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov, zlasti v točkah od 32 do 67 zgoraj, je treba ugotoviti, tako kot trdi tožeča stranka, da odbor za pritožbe ni dokazal obstoja zadostne stopnje prepoznavnosti mesta Devin s strani povprečnega potrošnika v Uniji, zlasti v Grčiji ali Romuniji, in da intervenientka ni utemeljila svoje zahteve za ugotovitev ničnosti z nobenim dokazom, ki bi omogočal ugotovitev, da bi povprečni potrošnik v Uniji izraz „devin“ povezoval z mestom v Bolgariji. Čeprav je treba presoditi, da del potrošnikov v Uniji mesto Devin pozna, pa je ta del vsekakor treba šteti za neznaten.Ta ugotovitev nikakor ne postavlja pod vprašaj niti naravnih lepot mesta Devin, niti zdravilnih lastnosti njegovih termalnih voda, niti gospodarskih prizadevanj za spodbujanje turizma v Bolgariji.
93 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 22 zgoraj, člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje registraciji geografskih imen, ki niso poznana zainteresiranim krogom ali vsaj niso poznana kot označba geografskega kraja. V tej zadevi pa je – čeprav je geografsko ime Devin poznano zainteresiranim krogom v Bolgariji, državi, za katero tožeča stranka navaja razlikovalni učinek, ki ga je pridobila izpodbijana znamka – treba ugotoviti, da je v zainteresiranih krogih v drugih državah članicah Evropske unije, zlasti v Grčiji in Romuniji, geografsko ime Devin pretežno nepoznano ali vsaj nepoznano kot označba geografskega kraja.
94 Prav tako je bil EUIPO v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 24 zgoraj, pri presoji zavezan k ugotovitvi, da je geografsko ime zainteresiranim krogom poznano kot označba kraja. V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je zainteresiranim krogom, ki jih sestavljajo povprečni potrošniki, geografsko ime Devin za veliko večino javnosti nepoznano. Del upoštevne javnosti, ki pozna to ime kot geografski kraj, pomeni le majhno in zanemarljivo manjšino, en odstotek ali največ nekaj odstotkov. Poleg tega se ta odstotek na prvi pogled zdi nižji od odstotka upoštevne javnosti, ki Devin pozna kot znamko za mineralne vode.
95 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji, ker je ugotovil, da je izpodbijana znamka opisna za geografski izvor glede povprečnega potrošnika v sosednjih državah Bolgarije, in sicer v Grčiji in Romuniji, pa tudi v vseh drugih državah članicah Unije, z edino izjemo Bolgarije. S tem je kršil člen 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe.
96 Zato je treba prvemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi in izpodbijano odločbo razveljaviti v skladu s prvim tožbenim predlogom tožeče stranke, ne da bi bilo treba preučiti drugi del prvega tožbenega razloga ali drugi tožbeni razlog, vključno z ugovoroma nedopustnosti, ki sta ju uveljavljala intervenientka oziroma EUIPO, niti se ni treba izreči o dopustnosti nekaterih prilog, ki jih je po navedbah tožeče stranke intervenientka prvič predložila pred Splošnim sodiščem.
B. Predlog za spremembo
97 V zvezi z drugim in tretjim predlogom tožeče stranke, da se zavrne zahteva intervenientke za ugotovitev ničnosti v celoti in da se v bistvu spremeni izpodbijana odločba (glej točko 10 zgoraj), je treba spomniti, da reformatorično pooblastilo, ki ga ima Splošno sodišče na podlagi člena 65(3) Uredbe št. 207/2009, temu ne daje možnosti, da opravi presojo, v zvezi s katero se odbor za pritožbe še ni izrekel. Zato mora biti izvajanje reformatoričnega pooblastila načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po nadzoru presoje odbora za pritožbe na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72, in z dne 13. maja 2015, easyAir-tours, T‑608/13, neobjavljena, EU:T:2015:282, točka 68).
98 V obravnavanem primeru pa pogoji za izvajanje reformatoričnega pooblastila Splošnega sodišča, kot izhajajo iz sodbe z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT (C‑263/09 P, EU:C:2011:452), niso izpolnjeni. Čeprav namreč iz preudarkov v točki 95 zgoraj dejansko izhaja, da bi odbor za pritožbe moral ugotoviti, da izpodbijana znamka ni bila opisna za nebolgarski del upoštevne javnosti, zlasti za povprečne potrošnike v Grčiji ali Romuniji, to ne spremeni dejstva, da se odbor za pritožbe – ker je neupravičeno menil, da je domnevna opisnost izpodbijane znamke za grški ali romunski del upoštevne javnosti zadostovala kot dokaz za obstoj razloga za ničnost, ki upravičuje zavrnitev pritožbe zoper odločbo oddelka za izbris – ni jasno opredelil glede pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo izpodbijane znamke glede bolgarskega dela upoštevne javnosti, ki je edini del, za katerega izpodbijana znamka opisuje geografski izvor. Ker odbor za pritožbe ni jasno preučil in rešil vprašanja pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo izpodbijane znamke v Bolgariji, ni naloga Splošnega sodišča, da ga prvič preuči v okviru svojega nadzora zakonitosti izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 72 in 73, in z dne 13. maja 2015, easyAir-tours, T‑608/13, neobjavljena, EU:T:2015:282, točki 69 in 70 in navedena sodna praksa).
99 Iz tega sledi, da Splošno sodišče glede na trenutno stanje spisa ne more izvajati svojega reformatoričnega pooblastila v zvezi z izpodbijano odločbo, da bi razveljavilo odločbo oddelka za izbris z dne 29. januarja 2016 – ki je poleg tega v zvezi s tem menil, da, „glede na elemente, ki jih je predložila [tožeča stranka], ne more biti dvoma, da je znamka Devin pridobila razlikovalni učinek v Bolgariji“ – in zavrnilo zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke.
100 Zato je treba drugi in tretji predlog tožeče stranke zavrniti.
IV. Stroški
101 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
102 Ker EUIPO in intervenientka nista uspela, je v bistvu treba, prvič, EUIPO naložiti, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke v skladu z njenimi predlogi, in drugič, odločiti, da intervenientka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Odločba drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 2. decembra 2016 (zadeva R 579/2016‑2) se razveljavi.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. EUIPO poleg svojih stroškov nosi tudi stroške družbe Devin AD.
4. Haskovo Chamber of Commerce and Industry nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. oktobra 2018.
Podpisi
Kazalo
I. Dejansko stanje
II. Predlogi strank
III. Pravo
A. Predlog za razveljavitev
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(c) te uredbe
a) Dojemanje izraza „devin“ s strani povprečnega potrošnika v Uniji
1) Povprečen potrošnik v Bolgariji
2) Povprečni potrošnik v Grčiji ali Romuniji
3) Povprečni potrošnik v drugih državah članicah Unije
b) Razpoložljivost geografskega imena Devin
2. Sklep glede prvega tožbenega razloga in predloga za razveljavitev
B. Predlog za spremembo
IV. Stroški