Tožba, vložena 24. junija 2014 – Španija proti Komisiji

(Zadeva T-466/14)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Španija (zastopnik: A. Rubio González, Abogado del Estado)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–    za delno nično razglasi odločbo Komisije z dne 14. aprila 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je odpustitev uvoznih dajatev v skladu s členom 236 v povezavi s členom 220(2)(b) Carinskega zakonika Skupnosti (Uredba (EGS) št. 2913/92), upravičena in da, nasprotno, odpustitev uvoznih dajatev za drug znesek v nekem konkretnem primeru (REM 02/2013) ni upravičena v zvezi zavrnitvijo odpustitve uvoznih dajatev, ki se napačno šteje za neupravičeno, in

–    Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do dobrega upravljanja v povezavi s členom 872a Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3).

V zvezi s tem zatrjuje, da je v okviru postopka, kot je postopek za odpustitev dajatev, v katerem lahko Komisija zahteva vse dodatne informacije, ki jih šteje za potrebne, in mora obvestiti o razlogih za sprejetje zavrnilne določbe, zavrnilna odločba iz drugih razlogov, kot so sporočeni v njenem prejšnjem sporočilu, v nasprotju s členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.Drugi tožbeni razlog temelji na kršitvi člena 220(2)(b) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3).Po mnenju tožeče stranke so izpolnjeni pogoji, ki so določeni v ustaljeni sodni praksi in na katerih je v preteklosti temeljilo več odločb Komisije, s katerimi je bila priznana odpustitev v sektorju tuna. Zlasti so podani pogoji glede kompleksnosti predpisov, neobstoja nepravilne predstavitve dejstev s strani izvoznika, različne razlage predpisov na podlagi pravilnih informacij, delne odgovornosti Komisije in dejstva, da so pristojni organi ponavljali napako, ne da bi kadar koli pravilno uporabili pr

edpise.