SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA
(pritožbeni senat)
z dne 8. oktobra 2015
Zadeva T‑464/14 P
Risto Nieminen
proti
Svetu Evropske unije
„Pritožba –Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalni obdobji 2010 in 2011 – Odločitev, da tožeča stranka ne napreduje v razred AD 12 – Pravica do poštenega sojenja – Pravica do obrambe – Obseg sodnega nadzora na prvi stopnji – Očitna napaka pri presoji – Neobstoj napačne uporabe prava in izkrivljanja – Pritožba, ki je očitno pravno v celoti neutemeljena“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 10. aprila 2014, Nieminen/Komisija (F‑81/12, ZOdl. JU, EU:F:2014:50), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. R. Nieminenu se naloži plačilo stroškov.
Povzetek
1. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov, kot jo je opravilo Sodišče za uslužbence – Izključitev, razen ob izkrivljanju
(Člen 257(3) PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
2. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Nadzor Splošnega sodišča nad zavrnitvijo Sodišča za uslužbence, da odredi ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe – Obseg
(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)
3. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi, člen 45)
4. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Drugi elementi, ki jih je mogoče upoštevati
(Kadrovski predpisi, člen 45)
5. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Obveznost, da se opravi primerjalna ocena vseh uradnikov, ki napredujejo – Obseg
(Kadrovski predpisi, člen 45)
1. V skladu s členom 257(3) PDEU in členom 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba, vložena pred Splošnim sodiščem, omejena na pravna vprašanja, ker je samo Sodišče za uslužbence pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, drugič, za presojo tega dejanskega stanja, razen ob izkrivljanju dokazov. Presoja dejanskega stanja torej, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih temu sodišču, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Splošnega sodišča kot pritožbenega sodišča. Splošno sodišče je pristojno samo za to, da izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Sodišče za uslužbence.
(Glej točki 26 in 35.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sklepa z dne 16. septembra 2013, Bouillez/Svet, T‑31/13 P, ZOdl. JU, EU:T:2013:521, točki 34 in 49 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2013, Van Neyghem/Svet, T‑113/13 P, ZOdl. JU, EU:T:2013:568, točka 31 in navedena sodna praksa.
2. Sodišče za uslužbence ima načeloma diskrecijsko pravico pri presoji koristnosti tega, da se naloži predložitev elementov, potrebnih za rešitev sporov, ki so mu predloženi. Vprašanje, ali imajo postopkovni dokumenti dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev, ki v okviru pritožbene stopnje ni predmet nadzora Splošnega sodišča, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Sodišču za uslužbence, ali če je vsebinska nepravilnost ugotovitev Sodišča za uslužbence razvidna iz dokumentov v spisu.
(Glej točko 27.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, ZOdl., EU:C:2009:456, točka 163 in navedena sodna praksa.
3. Organ za imenovanja ima pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki so kandidati za napredovanje, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa mora biti v tem okviru omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela svojo oceno, delovala v okviru razumnih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno. Sodišče Unije torej s svojo presojo ne more nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je sprejel organ za imenovanja.
V zvezi s tem za ohranitev polnega učinka polja proste presoje, ki ga je zakonodajalec na področju napredovanja dodelil navedenemu organu, sodišče Unije ne more razglasiti ničnosti odločbe samo zato, ker po njegovem mnenju nekatera dejstva vzbujajo verjeten dvom glede presoje organa za imenovanja ali celo dokazujejo napako pri presoji. Sodišče Unije torej ne more podrobno preučiti vseh spisov kandidatov, ki lahko napredujejo, da bi se tako prepričalo, ali se strinja s sklepom, do katerega je prišel navedeni organ, saj bi s takim ravnanjem preseglo okvir nadzora zakonitosti, za katerega je pristojno, s čimer bi z lastno presojo uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, nadomestilo presojo organa za imenovanja. Vendar pa je široka diskrecijska pravica, ki je tako priznana navedenemu organu, omejena s tem, da se primerjalna ocena kandidatur opravi skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba navedeno oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.
(Glej točki 36 in 37.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 21. aprila 1983, Ragusa/Komisija, 282/81, Recueil, EU:C:1983:105, točki 9 in 13;
Splošno sodišče: sodbi z dne 15. septembra 2005, Casini/Komisija, T‑132/03, ZOdl. JU, EU:T:2005:324, točka 52, in z dne 15. januarja 2014, Stols/Svet, T‑95/12 P, ZOdl. JU, EU:T:2014:3, točke od 29 do 32 ter navedena sodna praksa.
4. Obveznost organa za imenovanja, da izvede primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, določena v členu 45 Kadrovskih predpisov, je hkrati izraz načela enakega obravnavanja uradnikov in načela njihove upravičenosti do kariere, saj je ocena njihove uspešnosti odločilno merilo. Člen 45(1) Kadrovskih predpisov v zvezi s tem določa, da navedeni organ pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o temeljitem znanju, in kadar je to primerno, raven odgovornosti. Ta določba pušča organu za imenovanja določeno diskrecijsko pravico glede pomena, ki ga namerava dodeliti vsakemu od treh omenjenih meril pri primerjalni oceni uspešnosti, vendar ob upoštevanju načela enakega obravnavanja.
Organ za imenovanja lahko podredno, če je z vidika treh meril, izrecno omenjenih v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo, enaka, upošteva druge elemente, kot so starost uradnikov in njihova delovna doba v razredu ali na delovnem mestu, pri čemer so lahko taka merila odločilen dejavnik pri njegovi odločitvi.
(Glej točki 38 in 39.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sodbi z dne 16. maja 2013, Canga Fano/Svet, T‑281/11 P, ZOdl. JU, EU:T:2013:252, točka 43 in navedena sodna praksa, ter z dne 15. januarja 2014, Stols/Svet, EU:T:2014:3, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa.
5. Načelo enakega obravnavanja uradnikov in načelo njihove upravičenosti do kariere pomenita, da so v primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov zajeti vsi uradniki, ki lahko napredujejo, ne glede na funkcije, ki jih opravljajo. V zvezi s tem je bilo z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev odpravljeno predhodno razlikovanje med delovnimi mesti, ki ne spadajo na jezikovno področje in jih opravljajo uradniki iz kategorij od A do D, ter delovnimi mesti z jezikovnega področja, ki jih opravljajo uradniki iz okvira LA, ter je bila vzpostavljena nova karierna struktura, ki obsega dve funkcionalni skupini, in sicer funkcionalno skupino asistentov (AST), ki naj bi nadomestila nekdanji kategoriji C in B, in funkcionalno skupino administratorjev (AD), ki naj bi nadomestila nekdanjo kategorijo A in jezikovni okvir LA. Ker je zakonodajalec tako želel v enotno funkcionalno skupino združiti vse administratorje, ne glede na to, ali opravljajo jezikovne ali druge naloge, mora organ, za imenovanja, ki odloča o napredovanjih, izvesti enotno primerjalno oceno uspešnosti za vse administratorje v posameznem razredu, ki bi lahko napredovali.
(Glej točki 40 in 41.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: sodbi z dne 19. marca 2003, Tsarnavas/Komisija, od T‑188/01 do T‑190/01, RecFP, EU:T:2003:77, točka 121, in z dne 15. decembra 2010, Almeida Campos in drugi/Svet, F‑14/09, ZOdl. JU, EU:F:2010:167, točka 35.