Zadeva T‑466/14

Kraljevina Španija

proti

Evropski komisiji

„Carinska unija – Uvoz izdelkov iz tuna iz Salvadorja – Naknadna izterjava uvoznih dajatev – Zahteva za neizterjavo uvoznih dajatev – Člena 220(2)(b) in 236 Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Pravica do dobrega upravljanja v okviru člena 872a Uredbe (EGS) št. 2454/93 – Napaka pristojnih organov, ki je ni mogoče razumno ugotoviti“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 15. decembra 2016

1.      Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do izjave –Obveznost nacionalnih organov, da v okviru postopka izterjave carinskih dajatev spoštujejo ta načela – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 41(2), 47 in 48; Uredba Komisije št. 2454/93, členi 872, 872a in 873)

2.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Kumulativnost

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

3.      Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v repliki – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 76(d) in 84(1))

4.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Napaka organa, ki je „oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti“ – Napake v potrdilu o poreklu obrazec A – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

5.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

6.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Dobrovernost zavezane osebe – Pojem – Povezava s pogojem nesezanjenosti z napako, ki so jo storili carinski organi

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

7.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Spoštovanje veljavne ureditve v zvezi s carinsko deklaracijo – Obseg

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

8.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Napaka organa, ki je „oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti“ – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 220(2)(b))

9.      Lastna sredstva Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za nevknjižbo uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Obveznost posredovanja vseh potrebnih informacij, določenih s pravom Unije in z nacionalnim pravom, carinskim organom

(Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, člen 84)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 39 do 42.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 47 do 50 in 124.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 71 do 73.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 79 do 81 in 86.)

5.      S členom 220(2)(b), od drugega do petega odstavka, Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti se uvajajo posebna pravila, v skladu s katerimi se dolgovane uvozne dajatve naknadno ne vknjižijo, kadar se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi sistema upravnega sodelovanja, v katerega so vključeni organi tretje države.

V zvezi s tem je treba preizkus zahteve za neizvedbo naknadne izterjave uvoznih dajatev opraviti ob upoštevanju člena 220(2)(b), od drugega do petega odstavka, carinskega zakonika Skupnosti.

Vendar pa je treba navedeni preizkus opraviti prav tako ob upoštevanju določb člena 220(2)(b), prvi odstavek, navedenega zakonika in torej kumulativnih pogojev, ki jih vsebuje in ki morajo biti izpolnjeni poleg pogoja glede razumne ugotovljivosti napake, ki so jo storili pristojni organi, namreč da je zavezanec v dobri veri in da je upošteval vse določbe veljavnih predpisov.

(Glej točki 106 in 107.)

6.      V zvezi s pogojem glede dobre vere zavezanca iz člena 220(2)(b), prvi odstavek, Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti v zvezi s pogojem glede dobre vere zavezanca iz četrtega odstavka te določbe izhaja, da se lahko zavezanec sklicuje na dobro vero, če lahko dokaže, da je ob zadevnih trgovinskih operacijah poskrbel, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni.

Zato sta pogoj glede dobre vere gospodarskega subjekta in pogoj glede nepoznavanja napake, ki so jo storili carinski organi, do neke mere povezana. Da bi se odgovorilo na to, ali je gospodarski subjekt ravnal v dobri veri, je treba med drugim ugotoviti, ali ni mogel razumno ugotoviti napake, ki so jo storili pristojni organi.

V zvezi s tem je treba uvodno izjavo 11 Uredbe št. 2700/2000, s katero je bila spremenjena Uredba št. 2913/92, razlagati tako, da pomeni indic za to, da je treba preveriti dobro vero zavezanca, kadar je napaka, ki so jo storili organi tretje države, privedla do izdaje nepravilnega potrdila, ne glede na izvor napake bodisi da gre za napako teh organov bodisi da je do nje prišlo zaradi nepravilnih dejstev, ki jih je predložil izvoznik.

(Glej točke 108, 110, 112, 118 in 122.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 125.)

8.      Napaka, ki so jo storili pristojni organi, mora biti taka, da je dolžnik v dobri veri ne more razumno ugotoviti kljub svojim poklicnim izkušnjam in skrbnosti, s katero je moral ravnati. Zgolj zaradi poklicnih izkušenj sicer ni izključena dobra vera zavezanca ali neugotovljivost napake. Vendar se lahko od izkušenega gospodarskega subjekta pričakuje, da je bolj pozoren na upravne in dejanske elemente, katerih presoja spada v običajni okvir njegovih dejavnosti, zlasti tako da lahko lažje ugotovi vsakršno odstopanje od tistega, kar pomeni pravilno običajno prakso. V zvezi s skrbnostjo se mora gospodarski subjekt v dvomih pozanimati in poiskati vsa mogoča pojasnila, da ne bi kršil zadevnih določb.

Glede tega ni mogoče zanikati, da je pogoj glede neugotovljivosti napake, ki so jo storili pristojni organi, do neke mere povezan z vprašanjem dobre vere zavezanca. Vendar ni mogoče priznati, da bi to, da za napako velja domneva, da je ni bilo mogoče razumno ugotoviti, kar izhaja iz uporabe pravila iz člena 220(2)(b), drugi odstavek, Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, ki je bilo uvedeno z Uredbo št. 2700/2000, samodejno in nujno pomenilo, da je ugotovljena dobra vera zavezanca.

(Glej točke 131, 133, 134 in 143.)

9.      Deklarant mora pristojnim carinskim organom predložiti vse potrebne podatke, ki se zahtevajo s pravili Unije in nacionalnimi pravili, ki pravila Unije po potrebi dopolnjujejo ali prenašajo, za carinsko obravnavo, ki se zahteva za zadevno blago.

Vendar ta obveznost ne more presegati podatkov, ki jih lahko deklarant razumno pozna in pridobi, tako da zadostuje, da so bili ti podatki, čeprav so nepravilni, predloženi v dobri veri.

(Glej točki 176 in 177.)