SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 25. oktobra 2023(*)
„Arbitražna klavzula – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Pogodbe v zvezi z nepreklicno zavezo za plačilo in sredstva za zavarovanje – Zavrnitev zahtevka za vračilo zavarovanj, povezanih s predhodnimi prispevki, zagotovljenimi v obliki nepreklicnih zavez za plačilo – Institucija, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje – Člen 7(3) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/81 – Nepogodbena odgovornost – Neupravičena obogatitev“
V zadevi T‑688/21,
BNP Paribas Public Sector SA s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopata A. Champsaur in A. Delors, odvetnici,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Francoske republike, ki jo zastopata A.-L. Desjonquères in E. Leclerc, agenta,
in
Fédération bancaire française s sedežem v Parizu, ki jo zastopata A. Gosset‑Grainville in M. Trabucchi, odvetnika,
intervenientki,
proti
Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo C. De Falco, C. Flynn in J. Kerlin, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom, F. Louisom, P. Geyem, É. Brucem in A. Vallery, odvetniki,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi K. Kowalik-Bańczyk, predsednica, G. Hesse (poročevalec), sodnik, in B. Ricziová, sodnica,
sodni tajnik: L. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 20. aprila 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba BNP Paribas Public Sector SA, s tožbo v bistvu predlaga, na prvem mestu, na podlagi člena 272 PDEU in člena 340, prvi odstavek, PDEU, prvič, naj se ugotovi, da je Enotni odbor za reševanje (EOR) kršil obveznost vračila na podlagi določila 12.5 nepreklicnih zavez za plačilo, ki jih je tožeča stranka sklenila za prispevna obdobja od leta 2016 do leta 2021, in drugič, naj se vrnejo zneski, ki naj bi jih EOR zadržal v nasprotju z navedeno pogodbeno obveznostjo, ter vsi s tem povezani stroški, zamudne obresti in kakršni koli pripadki ter, podredno, na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, naj se povrne škoda, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja EOR v zvezi z nepreklicnimi zavezami za plačilo, sklenjenimi za prispevna obdobja od leta 2016 do leta 2021, in na drugem mestu, na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, naj se povrne škoda, ki naj bi jo utrpela, ker ji je EOR zavrnil vračilo zavarovanja, ki krije nepreklicno zavezo za plačilo, ki jo je sklenila za prispevno obdobje 2015.
Dejansko stanje
2 Po finančni krizi leta 2008, ki je povzročila krizo v euroobmočju, je bil vzpostavljen regulativni okvir za zagotovitev stabilnosti in varnosti bančne dejavnosti v Evropski uniji. Za ta novi okvir je značilen enotni regulativni sistem, ki se za kreditne institucije vseh zadevnih držav članic uporablja enako. Bančna unija temelji na treh stebrih, in sicer na enotnem mehanizmu nadzora (EMN), enotnem mehanizmu za reševanje (EMR) in evropskem sistemu jamstva za vloge.
3 EMR, kakor je bil uveden z Uredbo (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1) določa ustanovitev enotnega sklada za reševanje (ESR), h kateremu morajo prispevati kreditne institucije. Ta sklad se uporablja le v obsegu, ki je potreben za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje (člen 76(1) Uredbe št. 806/2014).
4 V skladu s členom 70 Uredbe št. 806/2014 EOR vsako leto izračuna posamezen prispevek vsake institucije, imenovan tudi „predhodni prispevek“.
5 Letno pobiranje prispevkov od kreditnih institucij je bilo uvedeno za zagotovitev, da do konca začetnega osemletnega obdobja od 1. januarja 2016 razpoložljiva finančna sredstva ESR dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah (v nadaljevanju: ciljna raven).
6 V skladu s členom 8(3) Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v enotni sklad za reševanje (UL 2015, L 15, str. 1) EOR v prvotnem obdobju v normalnih okoliščinah na zahtevo institucije dovoli uporabo nepreklicnih zavez za plačilo. EOR razporedi uporabo nepreklicnih zavez za plačilo enakomerno med institucijami, ki to zahtevajo. Razporejene nepreklicne zaveze za plačilo znašajo najmanj 15 % skupnih plačilnih obveznosti institucije. Pri izračunu letnih prispevkov vsake institucije EOR zagotovi, da v posameznem letu vsota navedenih nepreklicnih zavez za plačilo ne preseže 30 % skupnega zneska letnih prispevkov, zbranih na podlagi člena 70 Uredbe (EU) št. 806/2014.
7 Tožeča stranka je bila francoska kreditna institucija z dovoljenjem do 24. marca 2021, ko je Evropska centralna banka (ECB) ugodila zahtevi za odvzem dovoljenja.
8 Pred začetkom izvajanja EMR je tožeča stranka del svojega predhodnega prispevka za leto 2015 predložila v obliki nepreklicne zaveze za plačilo. V ta namen je z EOR, Autorité de contrôle prudentiel et de résolution (organ za bonitetni nadzor in reševanje) (ACPR, Francija) ter Fonds de garantie des dépôts et de résolution (sklad za jamstvo za vloge in reševanje) (FGDR, Francija) sklenila nepreklicno zavezo za plačilo (v nadaljevanju: NZP 2015).
9 Tožeča stranka je za prispevna obdobja od leta 2016 do leta 2021 vsaj del svojih predhodnih prispevkov predložila v obliki nepreklicne zaveze za plačilo. V ta namen je z EOR za vsako od teh obdobij sklenila nepreklicne zaveze za plačilo (v nadaljevanju: NZP 2016–2021).
10 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 1. aprila 2021 EOR obvestila, da ji je ECB na njeno zahtevo odvzela dovoljenje. Tožeča stranka je nato od EOR zahtevala informacije o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za vračilo zavarovanj, povezanih z nepreklicnimi zavezami za plačilo, ki jih je sklenila.
11 EOR je z dopisom z dne 14. aprila 2021 tožečo stranko obvestil o formalnostih, ki jih je treba upoštevati za pridobitev vračila zavarovanj, ki krijejo nepreklicne zaveze za plačilo, ki jih je tožeča stranka sklenila.
12 Tožeča stranka je 29. julija 2021 po več izmenjavah dopisov EOR obvestila o odpovedi NZP 2015 in NZP 2016–2021.
13 EOR je po novih izmenjavah dopisov z dopisom z dne 13. avgusta 2021 (v nadaljevanju: dopis z dne 13. avgusta 2021) tožečo stranko obvestil, da ji bo zavarovanja, ki krijejo NZP 2015 in NZP 2016–2021 vrnil po prejemu denarnih sredstev, ki ustrezajo znesku prevzetih obveznosti na podlagi teh zavez.
14 EOR je v tem dopisu opozoril, da je tožeča stranka z njim sklenila več nepreklicnih zavez za plačilo. EOR je za vsako od teh zavez določil znesek prevzetih obveznosti. Po naštetju teh zneskov je med drugim navedel, da sta ob upoštevanju člena 70(4) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerim se ustrezno prejeti prispevki subjektom ne povrnejo, in člena 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81, v skladu s katerim uporaba nepreklicnih zavez za plačilo na noben način ne vpliva na finančno zmogljivost in likvidnost ESR, razveljavitev NZP 2016–2021 in posledično vračilo zavarovanj, ki krijejo te zaveze, mogoča le po nakazilu zneska, ki je enak znesku zadevne nepreklicne zaveze za plačilo, v denarju. EOR je nato tožečo stranko pozval, naj mu nakaže določen znesek in ga o tem obvesti po elektronski pošti. Po prejemu navedenega zneska naj bi ji zavarovanja, zmanjšana za znesek nateklih negativnih obresti, vrnil ob izteku roka štirinajstih bančnih delovnih dni od dneva prejema obvestila o odpovedi.
15 Tožeča stranka je 25. oktobra 2021 EOR v bistvu obvestila, da ji v skladu z njenim razumevanjem regulativnega okvira, ki se uporablja, ni treba nakazati denarja, ki ustreza celotnemu znesku prevzetih obveznosti iz naslova NZP 2015 in NZP 2016–2021, da bi dosegla vračilo zavarovanj, zato navedenega nakazila ne bo izvedla.
Predlogi strank
16 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– na podlagi členov 256 in 263 PDEU za ničen razglasi dopis z dne 13. avgusta 2021;
– ugodi njenemu predlogu, vloženemu na podlagi člena 272 PDEU in člena 340, prvi odstavek, PDEU, tako da ugotovi, da je stališče iz dopisa z dne 13. avgusta 2021 v nasprotju z določili NZP 2016–2021, in naj EOR odredi, da ji vrne zneske, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim s temi zavezami, ki jih je obdržal v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi, ter vse s tem povezane stroške, zamudne obresti in kakršne koli pripadke;
– ugodi njenemu predlogu, vloženemu na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, tako da ugotovi, da to, da ji je EOR zavrnil vračilo zneskov, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2015, pomeni neupravičeno obogatitev, in EOR odredi, naj ji plača te zneske iz naslova odškodnine ter vse s tem povezane stroške, zamudne obresti in kakršne koli pripadke;
– podredno, ugodi njenemu predlogu, vloženemu na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, tako da ugotovi, da zavrnitev EOR, da ji vrne zneske, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2016–2021, pomeni neupravičeno obogatitev, in EOR odredi, naj ji plača te zneske iz naslova odškodnine ter vse s tem povezane stroške, zamudne obresti in kakršne koli pripadke;
– EOR naloži plačilo stroškov.
17 EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ničnostno tožbo zavrže kot nedopustno;
– predloge na podlagi člena 272 PDEU zavrne kot neutemeljene;
– predloge na podlagi člena 340 PDEU zavrže kot nedopustne in, podredno, zavrne kot neutemeljene;
– tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov in stroškov, ki so mu nastali, zlasti tistih v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti, ki je bil umaknjen in ki je bil prvotno vložen na podlagi člena 263 PDEU.
18 Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbi tožeče stranke ugodi.
19 Fédération bancaire française (FBF, Francija) Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je EOR s tem, da je zavrnil vračilo zneskov, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2016–2021, kršil obveznost vračila, ki mu je bila naložena na podlagi navedenih zavez;
– EOR naloži, naj tožeči stranki vrne zneske, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, ki jih je obdržal v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi.
Pravo
20 Tožeča stranka je v tožbi na podlagi člena 256 PDEU in člena 263 PDEU predlagala razglasitev ničnosti dopisa z dne 13. avgusta 2021, nato pa je ta predlog med postopkom umaknila.
21 V teh okoliščinah je treba preučiti druge predloge tožeče stranke.
Predlog, ki temelji na členu 272 PDEU in členu 340, prvi odstavek, PDEU
22 Splošno sodišče je pristojno za odločanje o predlogu tožeče stranke, vloženem na podlagi člena 272 PDEU, na podlagi arbitražnih klavzul iz določila 13.2 vsake NZP 2016–2021, v skladu s katerimi je Splošno sodišče pristojno za odločanje o vseh sporih v zvezi z zakonitostjo, veljavnostjo, razlago ali izvajanjem teh sporazumov.
23 Tožeča stranka ob podpori Francoske republike in združenja FBF v utemeljitev predloga, ki temelji na členu 272 PDEU in členu 340, prvi odstavek, PDEU, trdi, da je EOR kršil obveznost vračila, ki naj bi mu bila naložena na podlagi določila 12.5 NZP 2016–2021.
24 Najprej je treba opozoriti, da se Uredba št. 806/2014 in Izvedbena uredba 2015/81 v skladu s členom 288 PDEU splošno uporabljata, sta zavezujoči v celoti in se neposredno uporabljata v vseh zadevnih državah članicah. Tožeča stranka in EOR torej ne moreta prosto sklepati sporazumov, ki bi bili v nasprotju z določbami teh dveh uredb, kot ju razlaga sodišče Unije.
25 V določilu 12.5 NZP 2016–2021, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je navedeno, da „[t]a sporazum ne posega v uporabo člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81“. To določilo tako opozarja, da NZP 2016–2021 nikakor ne morejo biti v nasprotju s členom 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81.
26 Tako tožeča stranka s tem, da zatrjuje kršitev določila 12.5 NZP 2016–2021, dejansko navaja, da njen položaj, in sicer položaj institucije, ki izstopi s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, spada na področje uporabe člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81. V skladu z razlago, ki jo predlaga tožeča stranka, je ta določba uredbe jasna in ne določa nobenega pogoja za vračilo zavarovanj z denarnimi sredstvi, ki krijejo nepreklicne zaveze za plačilo. Stališče, izraženo v dopisu z dne 13. avgusta 2021, da lahko EOR vrne zavarovanja z denarnimi sredstvi, ki krijejo NZP 2016–2021, šele po plačilu zneska, ki ustreza znesku prispevka, za katerega so bili ti instrumenti uporabljeni, naj bi bilo torej v nasprotju s členom 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81.
27 EOR izpodbija trditve tožeče stranke in navaja, kot je razvidno iz točke 14 zgoraj, drugačno razlago od tiste, ki jo predlaga tožeča stranka.
28 Na prvem mestu, treba je poudariti, da iz člena 70(1) Uredbe št. 806/2014 izhaja, da morajo kreditne institucije s sedežem v sodelujoči državi članici, kot to velja za tožečo stranko, za vsako prispevno leto plačati redni prispevek v ESR.
29 V skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 je bilo letno pobiranje predhodnih prispevkov kreditnih institucij uvedeno, da se zagotovi, da ob koncu prvotnega obdobja razpoložljiva finančna sredstva ESR dosežejo ciljno raven.
30 Ob upoštevanju tega cilja je zakonodajalec Unije v členu 70(4) Uredbe št. 806/2014 pojasnil, da se „ustrezno prejeti“ predhodni prispevki ne povrnejo. Zakonodajalec Unije je s to dikcijo določil pravilo brez izjem. Zato v njem ni nikakor omenjena možnost naknadne prilagoditve predhodnih prispevkov (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 2022, ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:734, točka 56). Iz tega izhaja, da sprememba statusa institucije v prispevnem obdobju ne vpliva na znesek prispevka, ki ga je treba plačati za zadevno leto. To pravilo je poleg tega povzeto v členu 12(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44), ki se nanaša tudi na EOR, kot je navedeno v uvodni izjavi 7 te delegirane uredbe.
31 V zvezi s tem je sodišče Unije zlasti razsodilo, da okoliščina, da subjekt v prispevnem obdobju zaradi odvzema dovoljenja preneha opravljati dejavnosti kreditne institucije, ne vpliva na njegovo obveznost plačila celotnega predhodnega prispevka, dolgovanega za navedeno prispevno obdobje (sodba z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 85).
32 Na drugem mestu, kot navaja tožeča stranka, imajo kreditne institucije za izpolnitev obveznosti prispevka v ESR v skladu s členom 70(3) Uredbe št. 806/2014 možnost, da bodisi nemudoma plačajo svoj prispevek bodisi sklenejo nepreklicno zavezo za plačilo.
33 Na tretjem mestu, člen 7 Izvedbene uredbe 2015/81 določa nekatera pravila, ki se uporabljajo za nepreklicne zaveze za plačilo, katerih posebnost je, da gre za pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, ki institucijam omogočajo, da odložijo plačilo svojega prispevka. Zaradi te posebnosti je zakonodajalec Unije za te zaveze uvedel posebno ureditev.
34 Člen 7 Izvedbene uredbe 2015/81 določa:
„1. Uporaba nepreklicnih zavez za plačilo iz člena 70(3) Uredbe (EU) št. 806/2014 na noben način ne vpliva na finančno zmogljivost in likvidnost sklada.
2. Če je v ukrep za reševanje vključen sklad v skladu s členom 76 Uredbe (EU) št. 806/2014, odbor uporabi del nepreklicnih zavez za plačilo ali vse nepreklicne zaveze za plačilo, prenesene na podlagi Uredbe (EU) št. 806/2014, da se v razpoložljivih finančnih sredstvih sklada ponovno doseže delež nepreklicnih zavez za plačilo, ki ga je določil odbor ob upoštevanju praga iz člena 70(3) Uredbe (EU) št. 806/2014.
Ko sklad ustrezno prejme prispevek, povezan z uporabljenimi nepreklicnimi zavezami za plačilo, povrne zavarovanje, s katerim so krite te zaveze. Če sklad na prvi poziv ustrezno ne prejme zahtevanega zneska denarja, odbor zadrži zavarovanje, s katerim so krite nepreklicne zaveze za plačilo v skladu s členom 70(3) Uredbe (EU) št. 806/201
3. Nepreklicne zaveze za plačilo institucije, ki ne sodi več v področje uporabe Uredbe (EU) št. 806/2014, se prekličejo in zavarovanje, s katerim so krite te zaveze, se povrne.“
35 V tem okviru tožeča stranka ob podpori Francoske republike in združenja FBF trdi, da razveljavitev nepreklicne zaveze za plačilo in vračilo zavarovanja, določena v členu 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81, pomenita, da dela predhodnega prispevka, za katerega je bila sklenjena nepreklicna zaveza za plačilo, ni treba vplačati, ker je institucija, ki prispevke plačuje, izstopila s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 in ker te zaveze EOR ni uveljavljal v okviru ukrepa za reševanje. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da ne zahteva vračila svojih denarnih prispevkov. Plačala naj bi jih v višini 85 % svojega prispevka. Zahtevala naj bi le vračilo zneskov, ki naj bi jih vsako leto plačala za zavarovanje nepreklicnih zavez za plačilo, ki jih je sklenila. Zato naj njen predlog ne bi bil v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodb z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR (T‑758/18, EU:T:2021:28), in z dne 29. septembra 2022, ABLV Bank/EOR (C‑202/21 P, EU:C:2022:734).
36 V zvezi s tem je treba poudariti, da „nepreklicen“ v skladu s splošnim pomenom označuje stvari, ki jih ni mogoče izpodbijati. Nepreklicna zaveza za plačilo torej pomeni obveznost plačila zneska, za katerega je ta zaveza sklenjena, ki je ni mogoče izpodbijati.
37 Poleg tega je res, kot poudarja tožeča stranka, da člen 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 ne določa izrecno, da morajo institucije najprej plačati svoj prispevek, da bi se jim nato zavarovanje vrnilo. Vendar, kot je bilo opozorjeno v točkah 28 in 29 zgoraj, morajo institucije s sedežem v sodelujoči državi članici v prvotnem obdobju v ESR plačati letni prispevek, da bi ta na koncu navedenega obdobja dosegel ciljno raven.
38 Iz tega sledi, da če bi bilo zavarovanje, ki krije nepreklicno zavezo za plačilo, vrnjeno brez predhodnega prejema prispevka, za katerega je bila ta zaveza sklenjena, institucija ne bi le ne izpolnila svoje obveznosti plačila celotnega prispevka za obdobje, v katerem je spadala na področje uporabe Uredbe št. 806/2014, ampak predhodni prispevek v obliki nepreklicne zaveze za plačilo ne bi dosegel cilja, da se ESR zagotovijo finančna sredstva, ki ustrezajo ravni, ki jo je določil zakonodajalec Unije.
39 Kot je pojasnjeno v sodni praksi, navedeni v točki 31 zgoraj, okoliščina, da subjekt v prispevnem obdobju zaradi odvzema dovoljenja preneha opravljati dejavnosti kreditne institucije, ne vpliva na njegovo obveznost, da plača celoten znesek predhodnega prispevka, dolgovan za navedeno prispevno obdobje.
40 Za presojo obsega obveznosti plačila tega prispevka v celoti se ni treba, kot trdi tožeča stranka, omejiti le na del takoj izvedenega plačila, ne da bi se upošteval drug del, zagotovljen z nepreklicno zavezo o plačilu.
41 Člen 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81 namreč izrecno določa, da uporaba nepreklicnih zavez za plačilo nikakor ne sme vplivati na finančno zmogljivost ali likvidnost ESR. Razveljavitev nepreklicne zaveze za plačilo, ki jo je povzročilo to, da je institucija izstopila s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, in vrnitev ustrezajočega zavarovanja, določena v členu 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81, torej ne moreta biti izvedena v škodo ESR (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:327, točka 87). Če ne bi bilo tako, bi bil s členom 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 kršen cilj letnega pobiranja predhodnih prispevkov, kot izhaja iz členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014.
42 Tako se v nasprotju s tem, kar trdi Francoska republika, člen 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81 uporablja za obravnavo nepreklicnih zavez za plačilo institucije, ki je izstopila s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, zaradi česar je treba člen 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 razlagati ob upoštevanju te določbe.
43 Taka razlaga je skladna s ciljem člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81. Kot je bilo opozorjeno v točki 33 zgoraj in kot je razvidno iz določila 11.2 NZP 2016–2021, so nepreklicne zaveze za plačilo sklenjene za nedoločen čas. Vendar ni zaželeno, da se te pogodbe ohranijo, kadar subjekt, kot je tožeča stranka, preneha opravljati svoje dejavnosti kreditne institucije in tako izstopi iz kroga subjektov, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 806/2014 in so zavezani za plačilo prispevka. Zato je, kot pravilno trdi EOR, cilj razveljavitve nepreklicne zaveze za plačilo iz člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 to, da ta zaveza preneha, tako da se po izstopu institucije, ki plačuje prispevke, s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 ne nadaljuje.
44 Cilj člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 torej ni omogočiti institucijam, ki izstopijo s področja uporabe te uredbe, da se izognejo svoji obveznosti plačila celotnega dolgovanega prispevka, kot trdijo tožeča stranka in intervenientki, temveč zagotoviti, da bodo finančna sredstva ESR čim prej na voljo EOR v primeru reševanja, to je zaščititi finančno sposobnost in likvidnost ESR.
45 Poleg tega okoliščina, da bi izstop institucije zmanjšal skupni znesek kritih vlog in torej ciljno raven, tudi če bi bila dokazana, navedene institucije ne odvezuje od plačila celotnega predhodnega prispevka, dolgovanega za prispevno obdobje.
46 V zvezi s tem ni sporno, da je tožeča stranka vsakega 1. januarja v letih od 2016 do 2021 spadala na področje uporabe Uredbe št. 806/2014 in je bila tako zavezana za plačilo prispevka v ESR.
47 EOR je za vsako od teh let v skladu s členom 70(2) Uredbe št. 806/2014 individualni prispevek tožeče stranke izračunal med drugim glede na projekcijo za zadevno leto ciljne ravni, ki jo je treba doseči ob koncu prvotnega obdobja. Zato dejstvo, da se lahko ciljna raven po tem, ko je tožeča stranka izstopila s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, spremeni, nikakor ne more vplivati na izračun in torej na znesek prispevkov, dolgovanih za obdobje pred njenim izstopom iz sistema. Zato v nasprotju s tem, kar predlagata Francoska republika in združenje FBF, to, da lahko izstop tožeče stranke s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 vpliva na ciljno raven, tudi če bi bilo dokazano, ne bi moglo upravičiti spremembe zneska prispevkov, ki jih je morala tožeča stranka plačati za leta od 2016 do 2021. S tem prav tako ni mogoče upravičiti vračila zavarovanj, ki krijejo NZP 2016–2021, brez predhodnega plačila prispevkov, za katere so bile te zaveze sklenjene.
48 Poleg tega je bilo že razsojeno, da to, da institucija izstopi s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, tej instituciji ne daje pravice do novega izračuna predhodnega prispevka, ker bi lahko EOR, če bi moral upoštevati spremembe pravnega in finančnega položaja kreditnih institucij v zadevnem prispevnem obdobju, težko zanesljivo in stabilno izračunal prispevke, ki jih mora plačati vsaka od njih, in uresničeval cilj, da se ob koncu prvotnega obdobja doseže vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju države članice (sodba z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točki 75 in 76).
49 Iz istega razloga tožeča stranka in intervenientki ne morejo trditi, da bi moral EOR tožeči stranki vrniti zavarovanja, ki krijejo NZP 2016–2021, brez predhodnega prejema prispevkov, za katere so bile te zaveze sklenjene, in prilagoditi prihodnje posamezne prispevke drugih institucij, da bi se prepričal, da bo ciljna raven dosežena.
50 Iz navedenega izhaja, da razveljavitev nepreklicne zaveze za plačilo in vračilo zavarovanja, določena v členu 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81, ne moreta pomeniti, da dela predhodnega prispevka, za katerega je bila sklenjena nepreklicna zaveza za plačilo, ni treba vplačati, če institucija, ki prispevke plačuje, izstopi s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:327, točka 87). Ta institucija je še naprej dolžna plačati celoten posamični prispevek, ki ga za zadevno obdobje pravilno izračuna EOR, in ji ni dovoljeno, da plača le njegov del.
51 Zato stališče, ki ga je EOR izrazil v dopisu z dne 13. avgusta 2021, in sicer da lahko zavarovanja z denarnimi sredstvi, ki krijejo NZP 2016–2021, vrne šele po plačilu zneska, ki ustreza znesku prispevka, za katerega so bili ti instrumenti uporabljeni, ni v nasprotju niti s členom 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 niti z določilom 12.5 NZP 2016–2021, ki napotuje na to določbo.
52 Različne trditve tožeče stranke in intervenientk, ki podpirajo drugačno razlago, niso prepričljivejše.
53 Prvič, v zvezi s trditvami, da je EOR napačno razlagal člen 70(4) Uredbe št. 806/2014, ker naj bi enačil prispevke v denarju in zavarovanja z denarnimi sredstvi, ki krijejo NZP 2016–2021, je treba poudariti, da čeprav je EOR v dopisu z dne 13. avgusta 2021 res omenil člen 70(4) Uredbe št. 806/2014, iz tega dopisa ne izhaja, da je to določbo uporabil za zavarovanja z denarnimi sredstvi, ki krijejo NZP 2016–2021. EOR je v tem dopisu od tožeče stranke zgolj zahteval, naj plača znesek v denarju, ki je enak znesku NZP 2016–2021, v skladu s svojo obveznostjo plačila celotnih prispevkov, dolgovanih za obdobje, v katerem je spadala na področje uporabe Uredbe št. 806/2014 (glej točke od 28 do 31 zgoraj.) EOR zato ni storil napake pri razlagi, ki se mu očita.
54 Drugič, v zvezi s trditvami glede neuporabe člena 7(2) Izvedbene uredbe 2015/81 za položaj tožeče stranke zadostuje ugotovitev, da EOR ob upoštevanju dopisa z dne 13. avgusta 2021 te določbe ni uporabil. Zato so navedene trditve brezpredmetne.
55 Tretjič, v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na načelo enakega obravnavanja in v skladu s katerimi naj bi obstajala razlika v pravnem položaju med institucijami, ki so se odločile za takojšnje plačilo svojih prispevkov v denarju, in tistimi, ki so raje sklenile nepreklicne zaveze za plačilo, je treba pojasniti, da to, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR (T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 111), poudarilo, da je zakonodajalec Unije menil, da je nujno, da za nepreklicne zaveze za plačilo velja „posebna ureditev“, samo po sebi ne omogoča razlikovanja med institucijami, ki so se odločile za takojšnje plačilo svojih prispevkov, in tistimi, ki so sklenile nepreklicne zaveze za plačilo. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vsakega 1. januarja v letih od 2016 do 2021 spadala na področje uporabe Uredbe št. 806/2014 in je zanjo veljala obveznost prispevanja v ESR. Okoliščina, da tožeča stranka ni takoj plačala svojega celotnega prispevka za zadevna leta, nikakor ni spremenila njenega položaja z vidika njenih obveznosti plačila, ki izhajajo iz Uredbe št. 806/2014. Tako je bila tožeča stranka v nasprotju s tem, kar trdi, v položaju, ki je primerljiv s položajem vseh kreditnih institucij, ki so 1. januarja vsakega od teh let spadale na področje uporabe Uredbe št. 806/2014. Njene trditve, s katero navaja nasprotno, ni mogoče sprejeti. Zato mora tako kot te kreditne institucije plačati celotne posamezne prispevke, dolgovane za prispevno obdobje 2016–2021.
56 Poleg tega je treba v zvezi z domnevno razliko v pravnem položaju institucij, ki ostanejo na področju uporabe Uredbe št. 806/2014, in institucij, ki z njega izstopijo, poudariti, da kreditna institucija s tem, da plača prispevek, ne pridobi nobene pravice do uporabe ESR. Reševanje se namreč v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 806/2014 izvaja izključno v javnem interesu. ESR je torej namenjen zagotavljanju finančne stabilnosti bančne unije kot take. Ni namenjen temu, da bi bil sklad za reševanje posameznih bank (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točke od 70 do 72; glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:327, točka 64).
57 Zato ni nobene samodejne povezave med plačilom predhodnega prispevka na eni strani in možnostjo uporabe ESR na drugi strani.
58 V teh okoliščinah v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, z okoliščino, da ta zaradi svojega izstopa s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 ne more več koristiti ESR, ni mogoče dokazati, da je v položaju, v katerem bi morala biti oproščena obveznosti plačila zneska, ki ustreza celotnemu znesku prispevkov, dolgovanih za prispevno obdobje 2016–2021, v katerem je še spadala na področje uporabe navedene uredbe. Njeno trditev v zvezi s tem je treba torej zavrniti.
59 Poleg tega, kot je generalna pravobranilka J. Kokott navedla v sklepnih predlogih v zadevi ABLV Bank/EOR (C‑202/21 P, EU:C:2022:32734, točki 65 in 66), čeprav se pri izračunu posameznega prispevka vsake institucije upošteva njen profil tveganja, iz člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 izhaja, da je znesek prispevka odvisen predvsem od zneska ciljne ravni, ker pretežno ustreza delu zneska ciljne ravni.
60 To pomeni, kot je navedeno v uvodni izjavi 11 Izvedbene uredbe 2015/81, da je posamezni prispevek kreditne institucije vedno odločilno odvisen od posameznih prispevkov drugih kreditnih institucij, ki so zavezane za prispevek v zadevnem obdobju. Prilagoditev prispevka kreditne institucije bi torej vedno zahtevala popravek prispevkov drugih kreditnih institucij. Iz tega izhaja, kot je bilo že navedeno v točki 48 zgoraj, da če bi se prispevki med prispevnim obdobjem stalno prilagajali, bi bilo nemogoče na pravno zanesljiv način določiti posamezne prispevke vseh drugih institucij. Zato sprememba statusa v prispevnem obdobju ne vpliva na prispevek, ki ga je treba plačati (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:327, točka 67).
61 Zato letni predhodni prispevek v ESR količinsko ne opredeljuje tveganja, ki ga v celotnem prispevnem obdobju institucija, ki plačuje prispevke, predstavlja za finančno stabilnost ali uporabo ESR (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi ABLV Bank/EOR, C‑202/21 P, EU:C:2022:327, točka 68). Povedano drugače, s predhodnim prispevkom ni količinsko opredeljena možnost posredovanja ESR v korist institucije, ki plačuje prispevke.
62 Tako nemožnost tožeče stranke, da bi imela koristi od ESR, potem ko je izstopila s področja uporabe Uredbe št. 806/2014, nikakor ne more vplivati na njeno obveznost plačila celotnega posamičnega prispevka, dolgovanega za prispevno obdobje 2016–2021.
63 Četrtič, v zvezi s trditvami glede neuporabe smernic Evropskega bančnega organa (EBA), ki jih EOR navaja v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem, za položaj tožeče stranke je dovolj ugotoviti, da EOR ob upoštevanju dopisa z dne 13. avgusta 2021 teh smernic ni uporabil za položaj tožeče stranke. Zato so navedene trditve brezpredmetne.
64 Glede na navedeno je treba predlog, ki temelji na členu 272 PDEU in členu 340, prvi odstavek, PDEU, zavrniti.
Predlogi, ki temeljijo na členu 340, drugi odstavek, PDEU
65 Tožeča stranka se v podporo predlogom, ki temeljijo na členu 340, drugi odstavek, PDEU in ki se nanašajo na NZP 2015 in NZP 2016–2021, sklicuje na neupravičeno obogatitev EOR.
66 Natančneje, tožeča stranka trdi, da to, da EOR obdrži zneske, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2015 in NZP 2016–2021, ne temelji na nobeni pravni podlagi, bodisi pogodbeni bodisi zakonski. Nasprotno, zavrnitev vračila teh zavarovanj s strani EOR naj bi bila v nasprotju s členom 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81. Iz tega naj bi izhajala obogatitev EOR brez pravne podlage in ustrezajoče prikrajšanje tožeče stranke, povezano s to obogatitvijo.
67 EOR meni, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o nepogodbenih zahtevkih glede neupravičene obogatitve v zvezi z NZP 2015 in NZP 2016–2021. EOR meni, da kar zadeva NZP 2015, zgolj sklicevanje na člen 340, drugi odstavek, PDEU ne more povzročiti spremembe pogodbene narave spora in tega spora torej ne more izvzeti iz pristojnosti nacionalnega sodišča, pristojnega v obravnavani zadevi. EOR v zvezi z NZP 2016–2021 trdi, da iz navedenih zavez izhaja, da luksemburško pravo ureja vse deliktne zahtevke, in iz tega sklepa, da se ni mogoče sklicevati na nepogodbeno odgovornost, ki temelji na pravu Unije. V vsakem primeru naj ti predlogi ne bi bili utemeljeni.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v skladu s členom 268 PDEU pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvideva člen 340, drugi odstavek, PDEU, ki določa: „[v] primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti“.
69 Enako velja za zahtevke za ugotovitev odgovornosti Unije zaradi neupravičene obogatitve (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2021, KY/Sodišče Evropske unije, T‑433/20, neobjavljena, EU:T:2021:840, točka 35).
70 Nobena pogodba tega ne more spremeniti.
71 Zato je treba ugovore nepristojnosti, ki jih je vložil EOR, zavrniti.
72 Zato da bi se tožbi zaradi neupravičene obogatitve ugodilo, je treba dokazati, da je do obogatitve prišlo brez veljavne pravne podlage in da je prišlo do prikrajšanja predlagatelja, povezanega z navedeno obogatitvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2011, Agrana Zucker, C‑309/10, EU:C:2011:531, točka 53).
73 Prvi pogoj med drugim ni izpolnjen, če je obogatitev mogoče utemeljiti s pogodbenimi obveznostmi (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑216/12, EU:T:2015:746, točka 104 in navedena sodna praksa).
74 V obravnavani zadevi v zvezi z NZP 2015 ni sporno, da ta zaveza opredeljuje pogodbeno razmerje med tožečo stranko na eni strani ter EOR, ACPR in FGDR na drugi strani. Po mnenju tožeče stranke obogatitev EOR ustreza obdržanju zneska, ki ustreza zavarovanju z denarnimi sredstvi, povezanem z NZP 2015. Vendar tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, ki bi dokazoval neobstoj pogodbene podlage za domnevno obogatitev EOR. Poleg tega je na obravnavi navedla, da se ni obrnila na sodišča na območju pristojnosti cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), ki so pristojna za odločanje o morebitnih pogodbenih sporih na podlagi arbitražne klavzule iz NZP 2015, in da od njih ni zahtevala, naj ugotovijo neobstoj kakršne koli pogodbene podlage za navedeno obogatitev. Ker v teh okoliščinah ni bil predložen dokaz o obogatitvi brez veljavne pravne podlage, je treba trditve tožeče stranke v zvezi s to domnevno obogatitvijo zavrniti.
75 V zvezi z NZP 2016–2021 je treba navesti, da domnevna obogatitev EOR, in sicer zaradi obdržanja zneskov, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z navedenimi zavezami, temelji na teh zavezah, ki tožečo stranko zavezujejo.
76 Kot namreč izhaja iz ugotovitev, navedenih v točkah od 24 do 51 zgoraj, niti uporaba člena 7(3) Izvedbene uredbe 2015/81 niti uporaba določila 12.5 NZP 2016–2021 nista mogli privesti do vračila zneskov, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2016–2021, brez predhodnega plačila obveznega prispevka, ki ga je tožeča stranka dolgovala v skladu s členom 70(1) Uredbe št. 806/2014.
77 Zato je treba ugotoviti, da odločitev EOR, da obdrži zneske, ki ustrezajo zavarovanjem z denarnimi sredstvi, povezanim z NZP 2016–2021, do plačila prispevkov, za katere se bili ti instrumenti uporabljeni, temelji na veljavni pravni podlagi in torej ne more pomeniti neupravičene obogatitve.
78 Zato je treba predloge, ki temeljijo na členu 340, drugi odstavek, PDEU, zavrniti.
79 Na podlagi navedenega je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
80 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi EOR naloži, da nosi svoje stroške in stroške EOR.
81 Francoska republika na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.
82 Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V obravnavani zadevi je treba odločiti, da združenje FBF nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba BNP Paribas Public Sector SA poleg svojih stroškov nosi stroške EOR.
3. Francoska republika in Fédération bancaire française (FBF) nosita svoje stroške.
Kowalik-Bańczyk | Hesse | Ricziová |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. oktobra 2023.
Podpisi