SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 26. februarja 2014

Zadeva F‑53/13

Alkis Diamantopoulos

proti

Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Odločba, da tožeča stranka ne napreduje v naziv AD 12 – Implicitna odločba o zavrnitvi pritožbe – Eksplicitna odločba o zavrnitvi pritožbe, ki je bila vložena po tožbi – Obrazložitev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero A. Diamantopoulos predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), v skladu s katero v napredovalnem obdobju 2012 ne napreduje v naziv AD 12.

Odločitev:      Odločba Evropske službe za zunanje delovanje, da A. Diamantopoulos v napredovalnem obdobju 2012 ne napreduje v naziv AD 12, se razglasi za nično. Evropska služba za zunanje delovanje nosi svoje stroške in stroške A. Diamantopoulosa.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ni napredoval – Zavrnilna odločba – Popoln neobstoj obrazložitve – Dopolnitev med sodnim postopkom – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

2.      Pritožbe uradnikov – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Razlog, ki je drugačen od razloga, ki se nanaša na vsebinsko nezakonitost

(Kadrovski predpisi, člen 25, drugi odstavek)

1.      Čeprav organ za imenovanja ni dolžan obrazložiti odločb o napredovanju v zvezi s kandidati, ki ne napredujejo, pa mora obrazložiti odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki jo je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil kandidat, ki ne napreduje, pri čemer se za obrazložitev odločbe o zavrnitvi pritožbe šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena.

Poleg tega, čeprav se mora – ob upoštevanju, da napredovanja temeljijo na izbiri – obrazložitev odločbe o zavrnitvi pritožbe načeloma nanašati le na izpolnjevanje zakonskih pogojev za zakonitost postopka iz Kadrovskih predpisov in čeprav organu za imenovanja ni treba razkriti svoje primerjalne presoje, pa mora zadevnemu uradniku vseeno individualno in upoštevno obrazložiti zavrnitev napredovanja.

Obseg obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na konkretne okoliščine primera. Te vključujejo predvsem vsebino izpodbijanega akta in interes naslovnika, da dobi pojasnila, ter dejanske in pravne okoliščine, v katerih je bil ta akt sprejet.

Nazadnje, če obrazložitve pred vložitvijo pritožbe sploh ni bilo, tega neobstoja ni mogoče nadomestiti s pojasnili, ki jih je organ za imenovanja dal po vložitvi pritožbe. V tej fazi taka pojasnila namreč ne bi več imela funkcije obrazložitve. Poleg tega bi bila s tem, ko bi bilo mogoče popoln neobstoj obrazložitve nadomestiti po vložitvi pritožbe, kršena pravica do obrambe, ker pritožnica ne bi imela možnosti, da predstavi svoje pritožbene razloge v zvezi z obrazložitvijo, s katero bi bila seznanjena šele po vložitvi pritožbe. Načelo enakosti strank pred sodiščem Unije bi bilo s tem kršeno.

(Glej točke od 18 do 21.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 16. september 2013, Bouillez/Svet, T‑31/13 P, točka 26;

Sodišče za uslužbence: 8. oktober 2008, Barbin/Parlament, F‑81/07, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa; 19. september 2013, Gheysens/Svet, F‑83/08, točka 55.

2.      Obrazložitev odločbe pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Obveznost obrazložitve je torej postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti razlogov, saj se zadnje vprašanje nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. Zato v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, trditve, katerih namen je dokazati utemeljenost akta, niso upoštevne.

(Glej točko 27.)

Napotitev na:

Sodišče: 2. april 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, točka 67;

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Bouillez/Svet, točka 20.