SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 6. oktobra 2021(*)
„Državne pomoči – Shema pomoči, ki jo je Nemčija izvajala v korist nekaterih velikih odjemalcev električne energije – Oprostitev plačila omrežnine za obdobje 2012/2013 – Sklep, s katerim je shema pomoči razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in za nezakonito ter s katerim je naloženo vračilo izplačane pomoči – Ničnostna tožba – Rok za vložitev tožbe – Dopustnost – Pojem pomoči – Državna sredstva – Enako obravnavanje – Legitimno pričakovanje“
V zadevi T‑745/18,
Covestro Deutschland AG s sedežem v Leverkusnu (Nemčija), ki jo zastopajo M. Küper, J. Otter, C. Anger in M. Goldberg, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopajo J. Möller, R. Kanitz, S. Heimerl in S. Costanzo, agenti,
intervenientka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata T. Maxian Rusche in K. Herrmann, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2019/56 z dne 28. maja 2018 o shemi pomoči SA.34045 (2013/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija izvedla za pasovne odjemalce na podlagi člena 19 StromNEV (UL 2019, L 14, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, V. Kreuschitz in Z. Csehi (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: B. Lefebvre, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 29. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo(1)
I. Dejansko stanje
[…]
B. Zadevni zakonodajni in regulativni ukrepi
1. Sistem omrežnin pred uvedbo spornih ukrepov
[…]
8 Do začetka veljavnosti uredbe StromNEV, kakor je bila spremenjena z EnWG 2011 (v nadaljevanju: uredba StromNEV 2011), so se za aciklične in pasovne odjemalce zaračunavale individualne omrežnine, določene po „metodologiji fizične poti“, ki jo je pripravila agencija BNetzA in pri kateri so se upoštevali stroški omrežja, ki so jih povzročili ti odjemalci, z minimalno omrežnino v višini 20 % objavljene splošne omrežnine (v nadaljevanju: minimalna omrežnina), ki je zagotavljala nadomestilo za upravljanje omrežja, na katero so bili ti odjemalci priključeni, v primeru, da bi bila individualna omrežnina, izračunana po metodologiji fizične poti, nižja ali blizu nič.
2. Sporni ukrepi
9 V skladu s členom 19(2), drugi in tretji stavek, uredbe StromNEV 2011 so bile od 1. januarja 2011 (datum retroaktivne uporabe te določbe) individualne omrežnine za pasovne odjemalce ukinjene in nadomeščene s popolno oprostitvijo obveznosti plačila omrežnin (v nadaljevanju: sporna oprostitev), ki je bila odobrena z dovoljenjem pristojnega regulativnega organa, in sicer agencije BNetzA ali regulativnega organa zadevne dežele. Navedena oprostitev je bremenila operaterje prenosnih ali distribucijskih sistemov glede na raven omrežja, na katero so bili priključeni upravičenci.
10 V skladu s členom 19(2), šesti in sedmi stavek, uredbe StromNEV 2011 so morali operaterji prenosnega sistema operaterjem distribucijskega sistema povrniti izgubo, ki je nastala zaradi sporne oprostitve, in medsebojno pobotati stroške, ki so nastali zaradi oprostitve, s finančnim nadomestilom v skladu s členom 9 Kraft-Wärme-Kopplungsgesetz (zakon o soproizvodnji toplote in električne energije) z dne 19. marca 2002 (BGBl. 2002 I, str. 1092), tako da je vsak nosil enako finančno breme, izračunano glede na količino električne energije, ki jo je dobavil končnim odjemalcem, priključenim na svoje omrežje.
11 Od leta 2012 je bil z odločbo agencije BNetzA z dne 14. decembra 2011 (BK8–11–024, v nadaljevanju: odločba BNetzA iz leta 2011) vzpostavljen mehanizem financiranja. V skladu s tem mehanizmom so operaterji distribucijskega sistema od končnih odjemalcev ali dobaviteljev električne energije prejeli dodatno dajatev (v nadaljevanju: sporna dodatna dajatev), katere znesek je bil prenakazan operaterjem prenosnih sistemov kot nadomestilo za izgubo prihodkov, ki je nastala zaradi sporne oprostitve.
12 Znesek dodatne dajatve so vsako leto vnaprej izračunali operaterji prenosnih sistemov na podlagi metodologije, ki jo je določila agencija BNetzA. Znesek za leto 2012, prvo leto izvajanja sistema, je določila neposredno agencija BNetzA.
13 Te določbe se niso uporabljale za stroške oprostitve za leto 2011 in je zato moral vsak operater prenosnega in distribucijskega omrežja nositi izgube v zvezi z oprostitvijo za to leto.
3. Sistem omrežnin po spornih ukrepih
14 V upravnem postopku, ki je privedel do izpodbijanega sklepa, je bila sporna oprostitev najprej razglašena za nično s sodnima odločbama Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) z dne 8. maja 2013 in Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 6. oktobra 2015, nato pa s 1. januarjem 2014 razveljavljena z uredbo StromNEV, kakor je bila spremenjena s Verordnung zur Änderung von Verordnungen auf dem Gebiet des Energiewirtschaftsrechts (uredba o spremembi več uredb na področju energetike) z dne 14. avgusta 2013 (BGBl. 2013 I, str. 3250) (v nadaljevanju: uredba StromNEV 2013). Z zadnjenavedeno uredbo so bile za naprej ponovno uvedene individualne omrežnine, izračunane po metodologiji fizične poti, z uporabo – namesto minimalne omrežnine – pavšalnih omrežnin v višini 10, 15 oziroma 20 % splošnih omrežnin glede na porabo električne energije (7000, 7500 oziroma 8000 ur letne uporabe omrežja) (v nadaljevanju: pavšalne omrežnine).
15 Z uredbo StromNEV 2013 je bila uvedena prehodna ureditev, ki je veljala od 22. avgusta 2013 in se je retroaktivno uporabljala za pasovne odjemalce, ki še niso bili deležni sporne oprostitve za leti 2012 in 2013 (v nadaljevanju: prehodna ureditev). Namesto individualnih omrežnin, izračunanih po metodologiji fizične poti in minimalne omrežnine, je ta ureditev določala izključno uporabo pavšalnih pristojbin.
[…]
D. Izpodbijani sklep
19 Komisija je 28. maja 2018 sprejela Sklep (EU) 2019/56 o shemi pomoči SA.34045 (2013/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija izvedla za pasovne odjemalce na podlagi člena 19 StromNEV [2011] (UL 2019, L 14, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je ugotovila, da je Zvezna republika Nemčija od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013 nezakonito dodelila državno pomoč v obliki sporne oprostitve.
20 Natančneje, Komisija je ugotovila, da znesek državne pomoči ustreza stroškom omrežja, ki so jih oproščeni pasovni odjemalci dejansko povzročili v letih 2012 in 2013, oziroma ustreza minimalnim omrežninam, če ti stroški znašajo manj kot te minimalne omrežnine.
21 Poleg tega je Komisija navedla, da zadevna državna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, saj ne izpolnjuje pogojev nobene od izjem iz člena 107(2) in (3) PDEU in se ne more šteti za združljivo iz katerega koli drugega razloga.
22 Zato je Komisija odločila, da:
– sporna oprostitev pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so bili pasovni odjemalci oproščeni plačila omrežnin, ki ustrezajo stroškom omrežja, ki so jih povzročili, ali plačila minimalnih omrežnin, če so ti stroški omrežja znašali manj kot te minimalne omrežnine;
– je Zvezna republika Nemčija zadevno pomoč izvajala v nasprotju s členom 108(3) PDEU, pri čemer je ta pomoč nezdružljiva z notranjim trgom;
– individualna pomoč, dodeljena v okviru zadevne sheme, ne pomeni državne pomoči, če je takrat, ko je bila dodeljena, izpolnjevala pogoje iz uredbe o pomočeh de minimis, ki je bila sprejeta v skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312);
– mora Zvezna republika Nemčija, na eni strani, od upravičencev izterjati nezdružljivo pomoč, ki je bila dodeljena na podlagi zadevne sheme pomoči, vključno z obrestmi, in, na drugi strani, od dneva sprejetja izpodbijanega sklepa ustaviti vsa še neizvedena izplačila na podlagi te sheme.
II. Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 20. decembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Zvezna republika Nemčija je 24. aprila 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. junija 2019 to intervencijo dovolil. Zvezna republika Nemčija je vložila intervencijsko vlogo, glavni stranki pa sta predložili stališča glede te vloge v za to določenem roku.
25 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča razporejen v tretji senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
26 Splošno sodišče (tretji senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča strankam postavilo pisna vprašanja, na katera so stranke odgovorile v za to določenem roku.
27 Stranke so na obravnavi 29. oktobra 2020 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Splošno sodišče.
28 Tožeča stranka je na obravnavi umaknila prvi tožbeni razlog, kar je bilo zabeleženo v zapisniku.
29 Tožeča stranka ob intervenciji Zvezne republike Nemčije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
A. Dopustnost tožbe
[…]
36 V zvezi z domnevno prepozno vložitvijo tožbe, na katero se sklicuje Komisija, je treba opozoriti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU tožba za razglasitev ničnosti glede na posamezni primer vloži v dveh mesecih od objave izpodbijanega akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela.
37 V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožba vložena ob spoštovanju roka dveh mesecev in desetih dni od objave izpodbijanega sklepa v Uradnem listu 16. januarja 2019.
38 V zvezi z vprašanjem, ali je bila tožeča stranka seznanjena z izpodbijanim sklepom pred njegovo objavo, je treba opozoriti, da iz člena 263, šesti odstavek, PDEU izhaja, da je merilo dneva, ko se stranka seznani z aktom, kot začetek teka roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila o aktu (sodbi z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet, C‑122/95, EU:C:1998:94, točka 35, in z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija, C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točka 39; glej tudi sodbo z dne 27. novembra 2003, Regione Siciliana/Komisija, T‑190/00, EU:T:2003:316, točka 30 in navedena sodna praksa) in se torej uporablja za akte, ki niso bili niti vročeni niti objavljeni (sodba z dne 1. julija 2009, ISD Polska in drugi/Komisija, T‑273/06 in T‑297/06, EU:T:2009:233, točka 55).
39 Objava izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi resda ni bila pogoj za njegovo učinkovanje. Vendar se sklepi Komisije o končanju postopka preučitve pomoči na podlagi člena 108(2) PDEU v skladu s členom 32(3) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9) objavijo v Uradnem listu. Zato je v skladu z ustaljeno sodno prakso tožeča stranka lahko legitimno pričakovala, da bo izpodbijani sklep objavljen (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 1998, BP Chemicals/Komisija, T‑11/95, EU:T:1998:199, točke od 48 do 51, in z dne 1. julija 2009, ISD Polska in drugi/Komisija, T‑273/06 in T‑297/06, EU:T:2009:233, točka 57). Torej je kot začetek teka roka za vložitev tožbe upravičeno upoštevala datum objave v Uradnem listu.
40 Te ugotovitve ne omaja sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija.
41 Najprej, Sodišče je v sodbi z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija (C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točke od 34 do 40), razsodilo, da je začetek teka roka za vložitev tožbe za tožečo stranko, in sicer Portugalsko republiko, bilo uradno obvestilo o spornem sklepu zadnjenavedeni, ki je bila naslovnica tega sklepa, medtem ko v obravnavani zadevi tožeča stranka ni bila naslovnica izpodbijanega sklepa, naslovljenega na Zvezno republiko Nemčijo, in o tem sklepu ni prejela uradnega obvestila v smislu člena 263 PDEU.
42 Dalje, sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Georgsmarienhütte in drugi (C‑135/16, EU:C:2018:120) so se nanašali na vprašanje, ali bi lahko podjetja, ki so prejela državno pomoč, ki je predmet sklepa Komisije, izpodbijala ta sklep, kar bi jim v skladu s sodbo z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf (C‑188/92, EU:C:1994:90), onemogočilo, da bi zakonitost sklepa izpodbijala pred nacionalnim sodiščem s tožbo, usmerjeno proti ukrepom za izvršitev tega sklepa, ki so jih sprejeli nacionalni organi. Glede izračuna roka za vložitev tožbe, ki bi jo lahko tožeča podjetja zoper sporni sklep vložila pri sodišču Evropske unije, je generalni pravobranilec ugotovil, da glede na to, da objava navedenega sklepa ni bila pogoj za njegovo veljavnost, tako da je zadostovalo, da so podjetja, na katera se je neposredno in posamično nanašal, dokazano vedela zanj, je rok za izpodbijanje navedenega sklepa začel teči na dan seznanitve z njim (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Georgsmarienhütte in drugi, C‑135/16, EU:C:2018:120, točka 63). Ugotoviti pa je treba, da Sodišče te ugotovitve ni povzelo v sodbi, s katero je bila končana zgoraj navedena zadeva (sodba z dne 25. julija 2018, Georgsmarienhütte in drugi, C‑135/16, EU:C:2018:582), in da v obravnavanem primeru – drugače kot v navedeni zadevi – nikakor ni bilo dokazano, da je tožeča stranka „dokazano“ vedela za izpodbijani sklep.
43 Nazadnje, Sodišče je v sklepu z dne 5. septembra 2019, Fryč/Komisija (C‑230/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:685), v okviru tožbe za razglasitev ničnosti nekaterih uredb ugotovilo, da ker so bili sporni akti objavljeni v Uradnem listu in je bila ta objava pogoj za začetek veljavnosti teh aktov, je treba za določitev začetka teka roka za vložitev tožbe na podlagi člena 263, šesti odstavek, PDEU, upoštevati datum objave. Ugotoviti je treba, da ta ugotovitev – zaradi različne narave zadevnih aktov – ne more podpreti trditve Komisije v obravnavani zadevi.
44 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je v odgovoru na tožbo podala Komisija, zavrniti.
B. Utemeljenost
[…]
1. Drugi tožbeni razlog: neobstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU
[…]
b) Drugi del drugega tožbenega razloga: neobstoj pomoči, dodeljene iz državnih sredstev
[…]
1) Uvodne ugotovitve
[…]
93 Nedavno je Sodišče na eni strani v zvezi z ukrepom podpore proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov, ki se financira z bremenom, naloženim dobaviteljem električne energije, ki oskrbujejo končne odjemalce, sorazmerno s prodanimi količinami (dajatev EEG), v sodbi z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268), odločilo, da ni šlo za uporabo državnih sredstev v okoliščinah, ko:
– zneskov, pridobljenih z ukrepom, ni bilo mogoče enačiti z dajatvijo, ker zadevni ukrep zadevnih operaterjev ni zavezoval k temu, da stroške prevalijo na končne odjemalce (točke od 65 do 71 navedene sodbe);
– ni bilo prevladujočega vpliva javnih organov pri upravljanju zadevnih sredstev, ker niso imeli pravice razpolaganja s sredstvi, okoliščina, da so bila sredstva namenjena izključno financiranju zadevnega sistema, pa ne pomeni, da lahko država z njimi razpolaga, to je odloči glede drugačne uporabe teh sredstev (točke od 74 do 76 navedene sodbe), in ker ni bilo javnega nadzora nad organi, pristojnimi za upravljanje teh sredstev, zgolj nadzor nad pravilnim izvajanjem zadevnega sistema v tem pogledu ni zadostoval (točke od 77 do 85 navedene sodbe).
94 Na drugi strani je Sodišče v zvezi z ukrepom podpore proizvajalcem električne energije, ki zagotavljajo storitve splošnega pomena, ki je bil financiran zlasti z bremenom, naloženim končnim odjemalcem električne energije glede na porabljeno električno energijo, v sodbi z dne 15. maja 2019, Achema in drugi (C‑706/17, EU:C:2019:407), priznalo, da je bilo merilo državnih sredstev izpolnjeno zlasti ob upoštevanju teh okoliščin:
– prispevek je bil obvezen za končne odjemalce in samoproizvajalce električne energije (točka 57 navedene sodbe) in za upravljavce omrežij, ki so odgovorni za njegovo pobiranje (točka 64 navedene sodbe); njegov znesek je določil javni organ (točka 58 navedene sodbe);
– razdelitev sredstev je upravljal upravljavec pod neposrednim nadzorom države, ki je bil pooblaščen za upravljanje s prispevkom in ki ni imel nobene diskrecijske pravice glede določitve in namena teh denarnih sredstev (točki 59 in 66 navedene sodbe).
95 Sodna praksa Sodišča, navedena zgoraj v točkah 93 in 94, se v bistvu opira na dva glavna elementa za presojo, ali so sredstva državna: na eni strani na obstoj bremena, ki je za končne odjemalce ali stranke obvezno in ki se običajno opredeljuje kot „dajatev“ in zlasti kot „davku podobna dajatev“, in na drugi strani na državni nadzor nad upravljanjem sistema, zlasti z državnim nadzorom nad sredstvi ali nad (zunanjimi) upravljavci teh sredstev. V bistvu gre za dva elementa alternative.
96 Da gre za elementa alternative dveh zgoraj navedenih pogojev, je potrjeno v točki 72 sodbe z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268), v kateri je Sodišče, potem ko je izključilo obstoj „posebne dajatve“, menilo, da je zato treba preveriti, ali je na podlagi drugih dveh elementov (to je državnega nadzora nad sredstvi ali upravljavci omrežja) vseeno mogoče ugotoviti, da sredstva, pridobljena z dajatvijo EEG, pomenijo državna sredstva. Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 15. maja 2019, Achema in drugi (C‑706/17, EU:C:2019:407), najprej navedlo, da je mogoče denarna sredstva, ki jih upravljavci električnih omrežij obvezno zbirajo pri gospodarskih subjektih in končnih odjemalcih, šteti za državna sredstva (točki 64 in 65 navedene sodbe), nato pa je poleg tega in torej podredno ugotovilo, da je treba šteti, da ta denarna sredstva – ki jih je med upravičence sheme razdelil organ pod javnim nadzorom, ki ni imel diskrecijske pravice glede določitve in namena teh denarnih sredstev – ostajajo pod javnim nadzorom (točki 66 in 67 navedene sodbe).
97 Kot je poudaril generalni pravobranilec F. G. Jacobs v sklepnih predlogih v zadevi PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2000:585, točka 165), je namreč skupni imenovalec zadev, v katerih je Sodišče priznalo obstoj državnih sredstev, ta, da je država tako ali drugače nadzirala zadevne prihodke. Ta nadzor se lahko izvaja zlasti z davku podobnimi dajatvami, to je mehanizmom, s katerim po mnenju generalnega pravobranilca denar – preden se ga razdeli podjetjem, ki so deležna pomoči – postane last države. Zato je v skladu s to razlago obstoj davku podobne dajatve eden od položajev, v katerih obstaja državni nadzor nad uporabljenimi sredstvi.
[…]
100 Komisija v točki 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri so povzete točke od 49 do 84 obrazložitve sklepa o začetku postopka, opozarja, da je v zadnjenavedenem sklepu ugotovila, da je bila sporna oprostitev financirana iz državnih virov, na podlagi teh elementov:
– sporna oprostitev je ustrezala politiki države;
– izgube zaradi sporne oprostitve so bile v celoti nadomeščene s sporno dodatno dajatvijo, ki je bremenila uporabnike omrežja in ne operaterje omrežja;
– operaterji prenosnega sistema so bili pooblaščeni za upravljanje finančnih tokov, ki so izhajali iz sporne oprostitve in dodatne dajatve, in prilivov od sporne dodatne dajatve niso mogli prosto uporabljati;
– sporna dodatna dajatev ni ustrezala plačilu za storitev ali blago.
101 Komisija v točki 137 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrača trditev Zvezne republike Nemčije, da sredstva, s katerimi se je financirala sporna oprostitev, niso šla prek državnega proračuna. Po mnenju Komisije je lahko merilo državnih sredstev izpolnjeno tudi, če se pomoč financira iz zasebnih sredstev, ki jih je treba plačati na podlagi obveznosti, ki jih naloži država ter se upravljajo in dodeljujejo v skladu z določbami zakonodaje, tudi če sredstev ne upravljajo državni organi, ampak zasebni subjekti, ki jih imenuje država in ki so ločeni od javnih organov.
102 Komisija v točkah 138 in 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarja, da so bile izgube prihodka zaradi sporne oprostitve omrežnin v letih 2012 in 2013 v celoti prenesene na končne uporabnike z mehanizmom popolnega nadomestila, ki je bil financiran z obveznim prispevkom, ki jim ga je naložila država.
103 Komisija v točkah od 140 do 147 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje:
– sporna dodatna dajatev je bila davku podobna dajatev, ki jo je naložila država in so jo plačali končni uporabniki, in ne splošna omrežnina;
– operaterji omrežja so bili določeni za pobiranje in upravljanje sporne dodatne dajatve ter so to dodatno dajatev morali pobirati, prilive od dodatne dajatve pa so lahko uporabili samo za nadomestitev izgub prihodka zaradi sporne oprostitve;
– dodatna dajatev je zagotavljala popolno nadomestilo izgube prihodka, ki so jo ti upravljavci imeli zaradi sporne oprostitve, znesek dodatne dajatve pa je bil izračunan v odvisnosti od oprostitve.
104 Ocena komisije v bistvu temelji na dveh okoliščinah: na eni strani je sporna dodatna dajatev „davku podobna dajatev“, ker je pomenila obvezno breme, ki ga je država naložila „končnim odjemalcem“, na drugi strani pa so operaterji omrežja zadolženi za upravljanje dodatne dajatve v skladu s pravili, ki jih je določila država, in torej delujejo pod nadzorom države.
[…]
106 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je bila sporna dodatna dajatev sprejeta z odločbo BNetzA iz leta 2011 (glej zgoraj točke od 10 do 13) in jo je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej zgoraj točko 86) mogoče pripisati državi, česar tožeča stranka sicer ne izpodbija.
107 Ta ugotovitev ne vpliva na vprašanje, ali je odločbo BNetzA iz leta 2011 v skladu z nemškim pravom mogoče šteti za odločbo ultra vires, in na vprašanje razglasitve ničnosti tega sklepa s strani nemških sodišč in poznejše razveljavitve (glej zgoraj točko 14), vprašanji, ki sta jih stranki med postopkom izpostavili prepozno in ki ne izpodbijata dejstva, da se je ta sklep v upoštevnem obdobju dejansko uporabljal (glej zgoraj točki 14 in 15). Kot je poudarjeno v sodni praksi, bi bila namreč učinkovitost pravil na področju državnih pomoči močno oslabljena, če bi bilo mogoče njihovo uporabo zavrniti zato, ker je bila pomoč dodeljena v nasprotju z nacionalnimi pravili (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2014, Commerz Nederland, C‑242/13, EU:C:2014:2224, točka 36), in tudi če je navedena odločba nezakonita, to ne spremeni dejstva, da učinkuje toliko časa, dokler ni razveljavljena ali vsaj dokler ni ugotovljena njena nezakonitost (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 3. marca 2005, Heiser, C‑172/03, EU:C:2005:130, točka 38).
108 Enako velja za trditev tožeče stranke, da je odločba BNetzA iz leta 2011, ki je bila 21. decembra 2011 objavljena v Uradnem listu Zvezne republike Nemčije, začela veljati šele 4. januarja 2012 in torej operaterjev prenosnih sistemov še ni zavezovala 15. oktobra 2011, ki je bil zadnji datum za objavo tarif za leto 2012, ki so bile zavezujoče in so se uporabljale za vse uporabnike omrežja. Ta trditev, ki je bila prvič navedena v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, ne omaja dejstva, da se je ta odločba v upoštevnem obdobju uporabljala.
[…]
2) Obstoj obveznega bremena
[…]
113 Glede utemeljenosti trditev tožeče stranke je treba za opredelitev sporne dodatne dajatve kot „davku podobne dajatve“ ob upoštevanju navedene sodne prakse preveriti, ali je bila ta dodatna dajatev, ki jo je naložila država, z zakonsko obveznostjo v celoti prenesena na končne dolžnike navedene dodatne dajatve.
114 V zvezi s tem se stališča strank razhajajo glede vprašanja, ali je bila sporna dodatna dajatev obvezno prenesena na „končnega uporabnika“, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu (glej zlasti točke 135, 138, 140 in 143 obrazložitve navedenega sklepa), in torej glede vprašanja določitve končnih dolžnikov sporne dodatne dajatve.
115 Komisija v to opredelitev vključuje uporabnike omrežja, in sicer velike odjemalce električne energije, neposredno priključene na omrežje, in dobavitelje električne energije, ki morajo plačati dodatno dajatev, če z operaterji omrežja sklenejo pogodbe za nakup električne energije (zase kot veliki odjemalci ali za svoje stranke kot dobavitelji), in so torej „končni uporabniki“ storitve „uporabe omrežja“.
116 Tožeča stranka in Zvezna republika Nemčija v ta pojem vključujeta končne uporabnike električne energije, ne pa dobaviteljev električne energije, in trdita, da se sporna dodatna dajatev, ki se pobira samo od uporabnikov omrežja, ne prenese obvezno na vse končne uporabnike električne energije. Ugovarjata tudi dejstvu, da morajo operaterji omrežja sporno dodatno dajatev pobirati od uporabnikov omrežja. V skladu s to razlago sporna dodatna dajatev v bistvu ni strošek državnega proračuna, ampak prej „omrežnina“, to je prenos sredstev, ki ga zasebni subjekti plačujejo med sabo.
117 Ugotoviti je torej treba, kdo so končni dolžniki sporne dodatne dajatve in ali je ta zanje obvezna.
118 V zvezi s končnimi dolžniki sporne dodatne dajatve je treba razlikovati med, na eni strani, razmerjem med operaterji omrežja in uporabniki omrežja (večinoma dobavitelji električne energije, pa tudi veliki odjemalci električne energije) ter, na drugi strani, razmerjem med dobavitelji električne energije in odjemalci električne energije: sporna dodatna dajatev se nanaša le na prvo razmerje med operaterji in uporabniki, saj se dodatna dajatev zaračunava zaradi uporabe omrežja in ne zaradi porabe električne energije.
119 V teh okoliščinah vprašanje, ki ga je postavila tožeča stranka (glej točko 116 zgoraj), ali so morali dobavitelji električne energije zadevno dodatno dajatev prenesti na svoje stranke, to je na vse končne odjemalce električne energije, ni upoštevno glede na to, da so bili končni dolžniki te dodatne dajatve uporabniki omrežja, to so dobavitelji in končni odjemalci, ki so bili neposredno priključeni na omrežje, in ne drugi končni odjemalci.
120 Glede obvezne narave sporne dodatne dajatve je treba najprej ugotoviti, da je v izpodbijanem sklepu jasno opredeljena obveznost pobiranja in prevalitve sporne dodatne dajatve na „končne odjemalce“, s sklicevanjem zlasti na odločbo BNetzA iz leta 2011 (glej točke 135, 138, 140, 141 in 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v kateri so ti odjemalci skupaj z dobavitelji v točkah 3 in 5.2 navedeni kot končni dolžniki navedene dodatne dajatve, ker so ti uporabniki omrežja. Ta razlaga je podprta s preudarki, navedenimi v točki 20 sodbe Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) z dne 6. oktobra 2015 (glej zgoraj točko 14), na katere je bilo opozorjeno v točki 140 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerih je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) ugotovilo, da sporna dodatna dajatev ni plačilo za uporabo omrežja, temveč dajatev, s katero naj bi se pokrile finančne izgube, ki so nastale upravljavcem omrežja.
121 Poleg tega je treba opozoriti, da za to, da ukrep pomeni „dajatev“ v smislu členov 30 ali 110 PDEU, zadostuje, da se pobira za vmesne proizvode ali storitve, pri čemer ni nujno, da se prevali na končne potrošnike proizvodov ali storitev nižje v prodajni verigi, saj je bilo v sodni praksi potrjeno, da za uporabo teh določb ni pomembno, kdo je dajatev dolžan plačati, če se ta nanaša na proizvod ali dejavnost, ki je nujno povezana s proizvodom (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 49). Kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 90, je odločilno dejstvo v zvezi s tem to, da država take subjekte pooblasti za upravljanje državnih sredstev in nimajo zgolj obveznosti odkupa z lastnimi finančnimi sredstvi.
122 Nato je treba navesti, da je Komisija v obravnavanem primeru, potem ko je pojasnila, da je bila sporna dodatna dajatev pravno zavezujoče odrejena z odločbo BNetzA iz leta 2011, v točki 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da odločba BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskega sistema nalaga obveznost obračunavanja in pobiranja sporne dodatne dajatve od vseh končnih odjemalcev ali dobaviteljev in da je bilo v tej odločbi določeno tudi, da se prihodki, ustvarjeni s to dodatno dajatvijo, vsak mesec prenesejo na različne operaterje prenosnih sistemov.
123 Točka 3 odločbe BNetzA iz leta 2011 v povezavi z njeno točko 5.2 namreč določa, da morajo operaterji distribucijskega sistema sporno dodatno dajatev pobirati „od vseh končnih odjemalcev ali dobaviteljev in jo vsak mesec prenesti na zadevnega operaterja prenosnega sistema“. Ugotoviti je torej treba, da je bila sporna dodatna dajatev, ki jo je upravni organ uvedel z regulativnim ukrepom, obvezna za končne odjemalce kot uporabnike omrežja, ker je bila z navedeno odločbo operaterjem distribucijskega sistema naložena obveznost, da na navedene odjemalce prenesejo dodatne stroške, povezane s sporno dodatno dajatvijo, drugače od položaja, ki je bil podlaga za sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 70).
124 Poleg tega ta ugotovitev Komisije na eni strani temelji na razlagi, ki so jo nemški organi podali med upravnim postopkom in iz katere jasno izhaja, da so operaterji distribucijskega sistema imeli obveznost sporno dodatno dajatev pobirati od končnih odjemalcev ali dobaviteljev in jo vsak mesec prenesti na različne operaterje prenosnih sistemov. Na drugi strani nemški organi – kljub temu, da je Komisija v odločbi o začetku postopka jasno navedla, da je bila z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskih sistemov naložena obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve od končnih odjemalcev kot uporabnikov omrežja (glej zlasti točko 14 odločbe o začetku postopka) – med upravnim postopkom niso navedli nobene trditve, s katero bi to ugotovitev izpodbijali.
125 Dalje, glede trditve, da odločba BNetzA iz leta 2011 ni imela zavezujočih učinkov, ker je obveznost plačila, ki jo imajo uporabniki omrežja, izhajala izključno iz zasebnopravnih pogodb med operaterji in uporabniki omrežja, in da agencija BNetzA ni mogla naložiti obveznosti, ki ni bila dovoljena z zakonodajnim okvirom, in sicer z uredbo StromNEV 2011 in zakonom o soproizvodnji toplote in električne energije z dne 19. marca 2002, na katerega ta uredba napotuje, in ne glede na to, ali je ta trditev, navedena v repliki, dopustna, je treba navesti, da besedilo točke 3 odločbe BNetzA iz leta 2011 nalaga obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve operaterjem distribucijskega sistema, ki torej morajo to dodatno dajatev zaračunati svojim strankam. Ker pa je bila ta odločba del ureditve, ki je veljala v upoštevnem obdobju, in je imela zavezujoče učinke, ki poleg tega niso bili odpravljeni z določbami, s katerimi je bila ta ureditev postopoma razveljavljena (glej točki 14 in 15 zgoraj), je treba ugotoviti, da je imela ureditev, ki je temeljila na sporni dodatni dajatvi, pravno zavezujoč učinek.
126 Nazadnje, Komisija je v točkah 39, 144 in 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je mehanizem sporne dodatne dajatve operaterjem omrežja zagotavljal popolno nadomestilo izgub, ki so jim nastale zaradi sporne oprostitve, ker je bil znesek navedene dodatne dajatve prilagojen finančnim potrebam, ki jih je povzročila sporna oprostitev.
127 Ta razlaga Komisije je podprta s točkama 2 in 6 odločbe BNetzA iz leta 2011, v katerih se od operaterjev prenosnih sistemov zahteva, da pri izračunu sporne dodatne dajatve upoštevajo napovedane izgube prihodka zaradi sporne oprostitve in da razliko med napovedanimi in dejanskimi izgubami prihodka izravna vsak operater sistema posebej.
128 Druge trditve tožeče stranke teh ugotovitev ne morejo ovreči.
129 Prvič, v zvezi s trditvijo, da zneska sporne dodatne dajatve ni določila država, ampak operaterji prenosnih sistemov, zadostuje opozoriti, da je, kot je navedla Komisija v točki 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa, bil za prvo leto uporabe ureditve z odločbo BNetzA iz leta 2011 določen izhodiščni znesek sporne dodatne dajatve v višini 440 milijonov EUR, od tega približno 140 milijonov EUR za individualne omrežnine, ki se uporabljajo za aciklične odjemalce, in 300 milijonov EUR za sporne oprostitve, za drugo leto uporabe ureditve pa je bila z navedeno odločbo BNetzA določena zelo natančna metodologija za izračun dodatne dajatve. Kot je razvidno iz točk 1 in 2 ter 5.2 te odločbe, so morali operaterji prenosnega sistema določiti na eni strani napovedane izgube, ki izhajajo iz popolne oprostitve, v primerjavi s polno omrežnino, na drugi strani pa napovedano porabo, da so lahko določili znesek sporne dodane dajatev na kilovatno uro ob upoštevanju prihodkov, ustvarjenih v predzadnjem letu. Poleg tega so operaterji prenosnega sistema, kot je Komisija navedla v točki 39 obrazložitve izpodbijanega sklepa, morali v skladu z odločbo BNetzA iz leta 2011 znesek sporne dodatne dajatve vsako leto prilagoditi glede na dejanske finančne potrebe v prejšnjem letu.
130 Drugič, zavrniti je treba trditev, da ni bilo nobenega zakonitega mehanizma za zagotovitev popolnega nadomestila izgub, zlasti zaradi nezmožnosti prevalitve stroškov sporne dodatne dajatve v primeru neizterljivih terjatev. Opredelitev sporne dodatne dajatve kot davku podobne dajatve namreč zadostuje za to, da se prihodki od te dajatve štejejo za državna sredstva, ne da bi se morala država zavezati, da bo – zlasti v primeru neizterljivih terjatev – nadomestila izgube, nastale zaradi neplačila navedene dodatne dajatve. Čeprav, kot priznava Komisija, izgube nepovrnjenih terjatev ekonomsko krijejo operaterji distribucijskega sistema, je treba navesti, da izguba prihodkov zaradi plačilne nesposobnosti ne pomeni izgube prihodkov v smislu zadevne sheme in je upravičena, ker so razmerja med operaterji omrežja in končnimi dolžniki sporne dodatne dajatve zasebnopravna razmerja.
131 Tretjič, v zvezi s trditvijo, da država zaradi izključne dodelitve sredstev, zbranih s sporno dodatno dajatvijo, ni imela nobene pristojnosti za razpolaganje s sredstvi, kar naj bi v skladu s sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 76), izključevalo, da sporna dodatna dajatev pomeni uporabo državnih sredstev, je treba ugotoviti, da se je v točki 76 navedene sodbe obstoj izključne dodelitve sredstev presojal v okviru preučitve državnega nadzora nad upravljavci omrežja in ne v okviru preučitve obstoja davku podobne dajatve, kot v obravnavanem primeru. Zato bo ta trditev preučena v okviru preučitve državnega nadzora nad navedenimi operaterji (glej spodaj točki 144 in 145). Vsekakor opredelitve sporne dodatne dajatve kot davku podobne dajatve, kadar je potrjena na podlagi zgornje presoje, ne omaje obstoj izključne dodelitve sredstev. Nasprotno, ta zadnji element potrjuje, da je mehanizem dodatne dajatve urejen z državnimi predpisi.
132 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da odločba BNetzA iz leta 2011, s katero je operaterjem distribucijskih sistemov naložena pravno zavezujoča obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve od končnih odjemalcev kot uporabnikov omrežja, pomeni davku podobno dajatev ali obvezno breme v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 121 in torej pomeni uporabo državnih sredstev.
3) Obstoj državnega nadzora nad sredstvi, pobranimi iz naslova dodatne dajatve, ali nad operaterji omrežja
133 Glede drugega elementa, in sicer obstoja državnega nadzora nad sredstvi, pobranimi iz naslova dodatne dajatve, ali nad operaterji omrežja, je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, sicer ni državnega nadzora nad operaterji omrežja v skladu z načeli, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268), ki se je poleg tega nanašala na iste operaterje nemškega elektroenergetskega omrežja. Dejstvo, da morajo ti operaterji pridobiti dovoljenje ali certifikat in da so imetniki koncesij, namreč ne zadostuje za ugotovitev, da delujejo zgolj in samo pod javnim nadzorom. Sodišče je prav tako pojasnilo, da zgolj nadzor nad pravilnim izvajanjem zadevne sheme v zvezi s tem ne zadostuje (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija, C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točke od 77 do 85).
134 Vendar neobstoj stalnega javnega nadzora nad operaterji omrežja v obravnavanem primeru ni odločilen, ker obstaja državni nadzor nad sredstvi, to je nad celotnim mehanizmom pobiranja in dodeljevanja sporne dodatne dajatve (glej tudi sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 89).
135 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem sistemov naloženo, da od uporabnikov omrežja, vključno s končnimi odjemalci, pobirajo sporno dodatno dajatev, kot jo je izračunala agencija BNetzA (za leto 2012) oziroma je izračunana po metodologiji, ki jo je ta določila (za leto 2013), zbrani prihodki pa se operaterjem prenosnih sistemov izplačajo kot nadomestilo za dodatne stroške, nastale zaradi sporne oprostitve. Poleg tega med strankama ni sporno, da so prihodki, ustvarjeni s sporno dodatno dajatvijo, z obravnavanimi zakoni in drugimi predpisi namenjeni izključno za cilje sheme. Zgoraj v točki 129 je bilo prav tako navedeno, da so operaterji omrežja v skladu z odločbo BNetzA iz leta 2011 prejeli znesek, ki je ustrezal dodatnim stroškom, nastalim zaradi sporne oprostitve, pri čemer je bil znesek sporne dodatne dajatve prilagojen finančnim potrebam, ki jih je povzročila sporna oprostitev.
136 V teh okoliščinah je treba na eni strani ugotoviti, da obstaja analogija med sporno dodatno dajatvijo in dodatnimi stroški, ki so nastali zaradi sporne oprostitve, in na drugi strani, da so operaterji omrežij delovali zgolj kot posredniki pri izvajanju mehanizma, ki ga v celoti urejajo državni predpisi (glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2019, FVE Holýšov I in drugi/Komisija, T‑217/17, neobjavljena, v postopku pritožbe, EU:T:2019:633, točki 115 in 116).
137 Te ugotovitve s trditvami tožeče stranke ni mogoče omajati.
138 Prvič, čeprav dejstvo, da se sporna dodatna dajatev pobira v skladu z državnimi cilji ali državno politiko, ki se izvaja z odločbo BNetzA iz leta 2011, samo po sebi ni odločilno za ugotovitev obstoja državnega nadzora, to ne spremeni dejstva, da gre za enega od elementov, iz katerega je razvidno, da obstaja državni nadzor nad sistemom pobiranja in dodeljevanja sporne dodatne dajatve.
139 Drugič, trditev, da operaterji omrežja niso subjekti, ki jih je država pooblastila za upravljanje prihodkov od sporne dodatne dajatve, ampak sodelujejo izključno pri izvajanju sistema, ni prepričljiva. V skladu s sodno prakso namreč izrecno „pooblastilo“ v zvezi s tem ni potrebno, če se na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev izkaže, da obstaja državni nadzor nad celotnim mehanizmom pobiranja sporne dodatne dajatve in dodeljevanja pridobljenih sredstev. V zadevah, v katerih je bil neobstoj takega državnega „pooblastila“ odločilen element za izključitev tega, da gre za državna sredstva, je namreč šlo bodisi zgolj za obveznost odkupa z lastnimi finančnimi sredstvi, ki je bila naložena podjetjem zasebnega prava (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2001, PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točke od 58 do 61, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točki 26 in 30), bodisi za neobstoj hkrati bremena, ki je obvezno naloženo končnim odjemalcem, in državnega nadzora nad sredstvi, pridobljenimi z zadevno dajatvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija, C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točke od 65 do 86).
140 Tretjič, okoliščina, da so operaterji omrežja subjekti zasebnega prava in delujejo na podlagi zasebnopravnih razmerij, zlasti glede izterjave terjatev, povezanih s sporno dodatno dajatvijo, ne da bi imeli kakršno koli izvedbeno pooblastilo, sama po sebi ni odločilna, saj je pomembno to, ali je država te subjekte določila za upravljanje državnih sredstev (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 20, in z dne 20. septembra 2019, FVE Holýšov I in drugi/Komisija, T‑217/17, neobjavljena, v postopku pritožbe, EU:T:2019:633, točka 126). Poleg tega trditev, da je bil eden od operaterjev prenosnih sistemov, družba TransnetBW, v večinski lasti države, čeprav je utemeljena, v zvezi s tem ni upoštevna.
141 Četrtič, res je, da v skladu s sodno prakso nadzor javnih organov nad pravilnim izvajanjem sistema ne zadostuje za ugotovitev obstoja nadzora nad zadevnimi operaterji ali sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija, C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 77).
142 Vendar Sodišče v sodbi z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 82), ne ovrže svoje sodne prakse, v skladu s katero je mogoče sredstva, ki se zbirajo z obveznimi bremeni, ki so naložena z zakonodajo države članice, ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, šteti za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, tudi če jih upravljajo subjekti, ki so ločeni od javnih organov (sodba z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 25), ampak poudarja, da v tej drugi zadevi ni dveh ključnih elementov, in sicer načela, da zadevna država članica v celoti krije obveznost odkupa, in dejstva, da se zadevni zneski zaupajo hranilnici in posojilnici, to je pravni osebi javnega prava, ki deluje pod okriljem države (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija, C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točke od 83 do 85). Ta trditev torej ni prepričljiva, če se dokaže, kot navaja Komisija, da državni nadzor zadeva celoten mehanizem pobiranja sporne dodatne dajatve in dodeljevanja prihodkov, ustvarjenih z dodatno dajatvijo, vključno s popolnim kritjem dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi te dodatne dajatve, na podlagi zgornjih ugotovitev (glej zgoraj točko 135).
143 Petič, trditev, da država ne zagotavlja kritja morebitnih izgub prihodka, saj dodatnih stroškov ni mogoče prevaliti, operaterji zaprtih distribucijskih sistemov pa morajo dodeliti sporno oprostitev, ne da bi bili upravičeni do kakršnega koli povračila, je bila zavrnjena v okviru opredelitve sporne dodatne dajatve kot davku podobne dajatve (glej zgoraj točko 130).
144 Šestič, v zvezi s trditvijo, da država zaradi izključne dodelitve zadevnih sredstev nima nobene pravice do razpolaganja s sredstvi, ustvarjenimi s sporno dodatno dajatvijo, sta sicer sodišči Unije v nekaterih okoliščinah (glej v tem smislu sodbe z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 69; z dne 15. maja 2019, Achema in drugi, C‑706/17, EU:C:2019:407, točka 66, in z dne 11. decembra 2014, Avstrija/Komisija, T‑251/11, EU:T:2014:1060, točka 70) izključno dodelitev sredstev, ki jo določa zakon, šteli za znak, da so bila sredstva ali upravljavci teh sredstev pod javnim nadzorom, in torej kot znak uporabe državnih sredstev, v drugih okoliščinah pa je Sodišče tudi ob obstoju izključne dodelitve sredstev izključilo obstoj prevladujočega vpliva javnih organov in s tem obstoj uporabe državnih sredstev, če ni bilo pravice razpolaganja s sredstvi, torej možnosti, da bi javni organi ta sredstva razporedili drugače (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija, C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 76).
145 Vendar je treba upoštevati, da je Sodišče v sodbi z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268), v nasprotju s prejšnjo sodno prakso ta element preučilo, da bi presodilo ali obstaja državni nadzor nad sredstvi v položaju, v katerem je izključilo obvezno naravo bremena, pri čemer je pojasnilo, da izključna dodelitev sredstev, ob neobstoju kakršnega koli drugega nasprotnega dokaza, prej dokazuje, da ravno država ni mogla razpolagati s temi sredstvi, to je odločiti glede drugačne uporabe od tiste, ki je določena z zadevno zakonsko določbo. Zato se je Sodišče, namesto da bi spremenilo mnenje v primerjavi s prejšnjo sodno prakso, ki je bila poleg tega kmalu po tem potrjena s sodbo z dne 15. maja 2019, Achema in drugi (C‑706/17, EU:C:2019:407, točka 66), namenoma omejilo na ugotovitev, da ob neobstoju drugih elementov ta element sam po sebi ni bil odločilen za dokaz obstoja takega nadzora.
146 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je sporna dodatna dajatev v skladu z upoštevno sodno prakso davku podobna dajatev ali obvezno breme, katerega znesek je določil javni organ (za leto 2012) oziroma je bil določen po metodologiji, ki jo je naložil ta organ (za leto 2013), ki uresničuje cilje v javnem interesu, da je bila naložena operaterjem omrežja na podlagi objektivnih meril in da so jo zadnjenavedeni pobirali v skladu s pravili, ki so jih naložili nacionalni organi.
147 Iz tega sledi, da je sporna oprostitev ukrep, dodeljen iz državnih sredstev.
148 V teh okoliščinah je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Covestro Deutschland AG nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
3. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. oktobra 2021.
Podpisi