Zadeva T-58/09

Schemaventotto SpA

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Koncentracije – Opustitev načrta za koncentracijo – Odločba o končanju postopka, začetega na podlagi člena 21(4) Uredbe (ES) št. 139/2004 – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Konkurenca – Koncentracije – Uredba št. 139/2004 – Postopek nadzora – Javni interes iz člena 21(4), tretji pododstavek, Uredbe – Pristojnost Komisije, da sprejme odločbo v zvezi s priznanjem javnega interesa, zaščitenega z nacionalnimi ukrepi – Meje

(Uredba Sveta št. 139/2004, člena 8 in 21(4))

2.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Odločba Komisije, da po odstopu od načrta koncentracije ne bo nadaljevala postopka, začetega na podlagi člena 21(4) Uredbe št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij – Postopek, ki ima naravo postopka zaradi neizpolnitve obveznosti – Izključitev

(členi 86(3) ES, 226 ES in 230 ES; Uredba Sveta št. 139/2004, člen 21(4))

1.      Kadar država članica sporoči javni interes, drugačen od interesov, ki so upoštevani z Uredbo št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij, ki ga želi zaščititi, Komisija začne postopek nadzora iz člena 21(4), tretji pododstavek, te uredbe. Začeti mora pregled združljivosti tega interesa s splošnimi načeli in z drugimi določbami prava Skupnosti, preden o svoji odločitvi v 25 delovnih dneh od navedenega sporočila obvesti zadevno državo članico, pri čemer se čim bolj izogne možnosti, da bi bila lahko taka odločitev sprejeta, ko bi nacionalni ukrepi že nepovratno vplivali na načrtovano koncentracijo. V takem primeru mora Komisija za zagotovitev učinkovitosti odločbe, sprejete na podlagi člena 8 Uredbe št. 139/2004, v zvezi z zadevno državo članico torej sprejeti odločbo, v kateri prizna zadevni interes glede na njegovo združljivost s splošnimi načeli in z drugimi določbami prava Skupnosti ali pa tega interesa ne prizna zaradi njegove nezdružljivosti s temi načeli in določbami.

Glede na to, da se postopek iz člena 21(4) Uredbe št. 139/2004 nanaša na nadzor konkretnih izvedb koncentracije, je pristojnost Komisije za sprejetje odločbe vendarle odvisna od sklenitve pogodbe o koncentraciji. V tem smislu, tako kot Komisija ni pristojna za sprejetje odločbe na podlagi Uredbe št. 139/2004 pred sklenitvijo pogodbe o koncentraciji, njena pristojnost preneha tudi takoj, ko je taka pogodba razveljavljena, tudi če bi zadevna podjetja nadaljevala pogajanja z namenom sklenitve pogodbe „v drugi obliki“.

Zato Komisija v primeru odstopa od zadevnega načrta koncentracije ni več pristojna za končanje postopka, začetega na podlagi člena 21(4) Uredbe št. 139/2004 z odločbo v zvezi s priznanjem javnega interesa, zaščitenega z zadevnimi nacionalnimi ukrepi.

(Glej točke 112 in od 115 do 117.)

2.      Dopis, s katerim Komisija obvesti državo članico o svoji odločitvi, da ne bo nadaljevala postopka, začetega na podlagi člena 21(4) Uredbe št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij, nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese tožečega podjetja, ki je sodelovalo pri načrtu koncentracije, od katerega je nato odstopilo, tako, da bi bistveno spremenili njegov pravni položaj. Taka odločitev zato ne more biti izpodbojni akt.

Komisija z nadaljevanjem postopka, začetega na podlagi člena 21(4) Uredbe št. 139/2004, potem ko so zadevna podjetja odstopila od načrta koncentracije, namreč ne namerava več sprejeti odločbe v zvezi s priznanjem javnega interesa, zaščitenega z nacionalnimi ukrepi, ampak predvsem odločbo, da je zadevna država članica kršila člen 21 navedene uredbe.

S tem Komisija opusti postopek, začet na podlagi navedenega člena 21(4), saj ga nadaljuje kot postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, kot je določen v členu 226 ES ali členu 86(3) ES. Vendar ima Komisija v zvezi s tem diskrecijsko pravico, da izvede postopke zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi navedenih členov 226 ES in 86(3) ES.

(Glej točke 120, 124 in 125.)