SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 14. decembra 2011

Zadeva T‑433/10 P

John Allen in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Osebje, zaposleno v skupnem podjetju JET – Uporaba drugačnega pravnega statusa, kot ga ima začasno osebje – Odškodnina za nastalo premoženjsko škodo – Rok za vložitev tožbe – Zamuda – Razumni rok“

Predmet:      Pritožba, vložena zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 13. julija 2010 v zadevi Allen in drugi proti Komisiji (F‑103/09), za razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. John Allen in 109 drugih pritožnikov, katerih imena so navedena v prilogi, nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija na tej stopnji.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Določitev razumnega roka – Pristojnost sodišča Unije – Meje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi, člen 90)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi, člen 90)

1.      V vseh primerih razen tistih, v katerih je zakonodajalec določil rok ali ga je izrecno izključil, se zahteva spoštovanje razumnega roka. Pravna podlaga za določitev razumnega roka v primerih, ko določbe ničesar ne določajo, je namreč načelo pravne varnosti, ki preprečuje, da bi institucije ter fizične in pravne osebe delovale brez časovnih omejitev, kar bi ogrožalo stabilnost pridobljenih pravnih položajev. Če določbe ničesar ne določajo, je tako naloga sodišča Unije, da ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve določijo razumni rok, v katerem je treba vložiti odškodninski zahtevek.

Zato dejstvo, da s Kadrovskimi predpisi ni določen rok, samo po sebi ne pomeni, da je mogoče odškodninski zahtevek vložiti brez časovne omejitve, ker splošno načelo razumnega roka velja za vse primere, razen za tiste, v katerih je zakonodajalec izrecno izključil ali izrecno določil rok.

V zvezi s tem je neobstoj roka, določenega Komisiji za sprožitev postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, posledica posebnosti tega postopka in ga torej ni mogoče prenesti na postopek v zvezi z odškodninskim zahtevkom.

(Glej točke 26, 31 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. marec 2001, Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točke od 51 do 54; 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točke 46, 47 in 49; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 57 in 58.

2.      Če je sodišče Unije v položaju, ko mora določiti razumni rok, ki ga je treba spoštovati pri vložitvi odškodninskega zahtevka, mora upoštevati okoliščine obravnavane zadeve. Zastaralni rok petih let, ki je določen v členu 46 Statuta Sodišča in ki ga po analogiji uporablja Sodišče za uslužbence, z uravnoteženjem zadevnih interesov omogoča po eni strani zadevni osebi, da razpolaga z dovolj dolgim obdobjem od nastanka škodnega dogodka za ocenitev primernosti vložitve odškodninskega zahtevka za popravo škode in predložitev zahtev zadevni instituciji, ter po drugi strani Uniji, da zavaruje svoje interese, zlasti finančne, pred zahtevki, katerih vložniki bi izkazali premalo skrbno ravnanje.

Zato je uporaba po analogiji roka, določenega v členu 46 Statuta Sodišča, v obravnavani zadevi upravičena s podobnostjo dejanskega položaja v tej zadevi in v zadevah, v katerih se je ta rok uporabil.

(Glej točki 45 in 46.)