SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 16. decembra 2020(*)

„Nepogodbena odgovornost – Okolje – Razvrščanje, označevanje in pakiranje snovi ter zmesi – Uvrstitev visokotemperaturne smole, premogovega katrana, med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410) – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice“

V zadevi T‑635/18,

Industrial Química del Nalón, SA s sedežem v Oviedu (Španija), ki jo zastopajo K. Van Maldegem, M. Grunchard, S. Saez Moreno in P. Sellar, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo M. Wilderspin, R. Lindenthal in K. Talabér-Ritz, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa L. Aguilera Ruiz, agent,

in

Evropske agencije za kemikalije (ECHA), ki jo zastopata M. Heikkilä in W. Broere, agenta,

intervenientki,

zaradi predloga na podlagi člena 268 PDEU za povračilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi sprejetja Uredbe Komisije (EU) št. 944/2013 z dne 2. oktobra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi z namenom njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku (UL 2013, L 261, str. 5), s katero je bila snov „smola, premogov katran, visokotemperaturna“ uvrščena med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410),

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi J. Svenningsen, predsednik, R. Barents, C. Mac Eochaidh, sodnika, T. Pynnä, sodnica, in J. Laitenberger (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        V skladu s členom 1 Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 353, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 286/2011 z dne 10. marca 2011 (UL 2011, L 83, str. 1), je namen te uredbe „zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja ter prosti pretok snovi [in] zmesi […] z: (a) uskladitvijo kriterijev za razvrščanje snovi in zmesi ter pravil o označevanju in pakiranju nevarnih snovi in zmesi“.

2        V uvodnih izjavah od 5 do 8 Uredbe št. 1272/2008 je navedeno:

„(5)      Z namenom olajšanja svetovne trgovine in hkratnega varovanja zdravja ljudi in okolja so se v okviru Združenih narodov v obdobju 12 let z vso pozornostjo razvijali usklajeni kriteriji za razvrščanje in označevanje, rezultat tega pa je globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (Globally Harmonised System of Classification and Labelling of Chemicals, v nadaljnjem besedilu ‚GHS‘).

(6)      Ta uredba sledi mnogim izjavam, s katerimi je Skupnost potrdila svoj namen prispevati h globalni uskladitvi kriterijev za razvrščanje in označevanje ne le na ravni ZN, temveč tudi z vključitvijo mednarodno dogovorjenih meril GHS v zakonodajo Skupnosti.

(7)      Koristi za podjetja bodo vedno večje, čim več bo držav v svetu, ki bodo v svojo zakonodajo vključile merila GHS. Skupnost bi morala igrati vodilno vlogo v tem procesu in druge države spodbujati k temu, da ji sledijo, in tako industriji v Skupnosti zagotoviti konkurenčno prednost.

(8)      Zato je nujno, da se v Skupnosti uskladijo določbe in kriteriji za razvrščanje ter označevanje snovi, zmesi in nekaterih posebnih izdelkov, pri čemer se upoštevajo kriteriji za razvrščanje in pravila za označevanje GHS, ter se s tem gradi na 40-letnih izkušnjah, pridobljenih pri izvajanju obstoječe zakonodaje Skupnosti o kemikalijah, in ohrani raven varovanja, ki je že bila dosežena s sistemom usklajevanja razvrščanja in označevanja, z razredi nevarnosti Skupnosti, ki še niso del GHS, in z obstoječimi pravili za označevanje in pakiranje.“

3        Člen 3, prvi odstavek, Uredbe št. 1272/2008 določa:

„Snov ali zmes, ki ustreza kriterijem za fizikalne nevarnosti, nevarnosti za zdravje ali nevarnosti za okolje, opredeljene v delih 2 do 5 Priloge I, je nevarna in se razvrsti v skladu z ustreznim razredom nevarnosti iz navedene priloge.“

4        V Prilogi I k Uredbi št. 1272/2008 so določena merila za razvrščanje snovi in zmesi v razrede nevarnosti.

5        V točki 4.1.1.1 je opredeljen pojem „strupenost za vodno okolje“:

„(a)      ‚Akutna strupenost za vodno okolje‘ pomeni inherentno lastnost snovi, ki škodi vodnemu organizmu pri kratkotrajni izpostavljenosti tej snovi v vodi.

[…]

(g)      ‚Kronična strupenost za vodno okolje‘ pomeni inherentno lastnost snovi, ki povzroča škodljive učinke na vodne organizme med izpostavljenostjo v vodi, in se določi glede na življenjski krog organizma.

[…]“.

6        Natančneje, glede meril za razvrstitev zmesi je v točki 4.1.3 navedeno:

„4.1.3.1 Sistem za razvrščanje zmesi zajema vse razvrstitvene kategorije, ki se uporabljajo za snovi, tj. kategorijo akutnosti 1 in kategorije kroničnosti 1–4. Da bi se za razvrstitev glede na nevarnost za vodno okolje uporabili vsi razpoložljivi podatki, se po potrebi upošteva naslednje:

‚Bistvene sestavine‘ zmesi so tiste, ki so razvrščene v ‚kategorijo akutnosti 1‘ ali ‚kategorijo kroničnosti 1‘ in so prisotne v koncentraciji 0,1 % (masni delež) ali več, in tiste, ki so razvrščene v ‚kategorijo kroničnosti 2‘, ‚kategorijo kroničnosti 3‘ ali ‚kategorijo kroničnosti 4‘ in so prisotne v koncentraciji 1 % (masni delež) ali več, razen če se domneva (npr. pri zelo strupenih sestavinah (glej oddelek 4.1.3.5.5.5)), da je sestavina, ki je prisotna v manjši koncentraciji, še vedno lahko bistvena za razvrstitev zmesi kot nevarne za vodno okolje. Na splošno se za snovi, ki so razvrščene v ,kategorijo akutnosti 1‘ ali v ‚kategorijo kroničnosti 1‘, upošteva koncentracija (0,1/M) %. (Za razlago M-faktorja glej oddelek 4.1.3.5.5.5).

4.1.3.2 Razvrščanje nevarnosti za vodno okolje poteka v več stopnjah in je odvisno od vrste razpoložljivih podatkov o zmesi in njenih sestavinah. Diagram 4.1.2 prikazuje korake v postopku.

Stopenjski pristop vključuje:

–        razvrstitev na podlagi preskušenih zmesi,

–        razvrstitev na podlagi premostitvenih načel,

–        uporabo ‚seštevanja razvrščenih sestavin‘ in/ali ‚formule dodajanja‘.“

7        V točki 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, naslovljeni „Metoda seštevanja“, je navedeno:

„4.1.3.5.5.1.1 Pri kategorijah kroničnosti od 1 do 3 za razvrstitev snovi se merila za določitev strupenosti med posameznimi kategorijami razlikujejo za faktor 10. Snovi, ki so razvrščene kot zelo strupene, lahko zato prispevajo k razvrstitvi zmesi v kategorijo manjše strupenosti. Pri izračunu teh razvrstitvenih kategorij je zato treba upoštevati prispevek vsake snovi, ki je razvrščena v kategorijo kroničnosti 1, 2 ali 3.

4.1.3.5.5.1.2 Kadar zmes vsebuje sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti 1 ali kategorijo kroničnosti 1, je treba upoštevati, da te sestavine, kadar je njihova akutna strupenost nižja od 1 mg/l in/ali njihova kronična strupenost nižja od 0,1 mg/l (če niso hitro razgradljive) ter 0,01 mg/l (če so hitro razgradljive), prispevajo k strupenosti zmesi tudi pri nizki koncentraciji, prispevajo k strupenosti zmesi tudi pri nizki koncentraciji. Tako strupene so pogosto lahko aktivne sestavine v pesticidih, pa tudi nekatere druge snovi, kot so organokovinske spojine. Posledica uporabe običajnih splošnih mejnih koncentracij v takšnih okoliščinah je, da je zmes razvrščena v nižji razred, kot bi sicer morala biti. Za upoštevanje zelo strupenih sestavin se zato uporabijo množilni faktorji, kot je opisano v odstavku 4.1.3.5.5.5.“

8        Glede razvrstitve v kategorijo akutnosti 1 je v točki 4.1.3.5.5.3.1 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 navedeno:

„Najprej se upoštevajo vse sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti 1. Če je seštevek koncentracij (v %) teh sestavin, pomnožen z ustreznimi M-faktorji, večji od 25 %, se celotna zmes razvrsti v kategorijo akutnosti 1.“

9        V zvezi z razvrstitvijo v kategorije kroničnosti 1, 2, 3 in 4 je v točki 4.1.3.5.5.4.1 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 navedeno:

„Najprej se upoštevajo vse sestavine, razvrščene v kategorijo kroničnosti 1. Če je seštevek koncentracij (v %) teh sestavin, pomnožen z ustreznimi M-faktorji, enak ali večji od 25 %, se celotna zmes razvrsti v kategorijo kroničnosti 1. Če je rezultat izračuna razvrstitev zmesi v kategorijo kroničnosti 1, je postopek razvrstitve končan.“

10      Glede zmesi z zelo strupenimi sestavinami je v točki 4.1.3.5.5.5 te priloge navedeno:

„4.1.3.5.5.5.1. Sestavine, ki so razvrščene v kategorijo akutnosti 1 in kategorijo kroničnosti 1, njihova strupenost pa je pod 1 mg/l in/ali kronična strupenost pod 0,1 mg/l (če niso hitro razgradljive) ter 0,01 mg/l (če so hitro razgradljive), prispevajo k strupenosti zmesi celo pri nizkih koncentracijah, zato se jim pri uporabi metode seštevanja razvrstitev običajno določi višji ponder. Če zmes vsebuje sestavine, razvrščene v kategorijo akutnosti ali kroničnosti 1, se uporabi eno od naslednjega:

–        stopenjski pristop iz [točk] 4.1.3.5.5.3 in 4.1.3.5.5.4, pri katerem se uporabi ponderirana vsota, ki se dobi tako, da se koncentracije sestavin iz kategorije akutnosti 1 in kategorije kroničnosti 1 pomnožijo s faktorjem, namesto da bi se deleži zgolj sešteli skupaj. To pomeni, da se koncentracija iz ‚kategorije akutnosti 1‘ v levem stolpcu tabele 4.1.1 in koncentracija iz ‚kategorije kroničnosti 1‘ v levem stolpcu tabele 4.1.2 pomnožita z ustreznim množilnim faktorjem. Množilni faktorji, ki se uporabljajo za te sestavine, se določijo na podlagi vrednosti strupenosti, kot je povzeto v tabeli 4.1.3 spodaj. Za razvrstitev zmesi, ki vsebuje sestavine iz kategorije akutnosti/kroničnosti 1, je zato treba poznati vrednost M-faktorja, da se lahko uporabi metoda seštevanja.

[…]“.

11      V tabeli 4.1.3 iste priloge so opredeljeni množilni faktorji glede na vrednost strupenosti za zelo strupene sestavine zmesi.

12      Člen 37(1) Uredbe št. 1272/2008, ki države članice pooblašča, da predlagajo usklajeno razvrstitev snovi, glede upravnega postopka določa:

„Pristojni organ lahko Agenciji predloži predlog za usklajeno razvrstitev in označitev snovi, po potrebi pa tudi posebne mejne koncentracije ali M-faktorje ali predlog za njihov pregled.“

13      V skladu s členom 37(4) navedene uredbe Odbor za oceno tveganja Evropske agencije za kemikalije (ECHA) (v nadaljevanju: OOT), vzpostavljen v skladu s členom 76(1)(c) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, popravek UL 2007, L 136, str. 3), sprejme mnenje o vsakem predlogu, „predloženem v skladu z odstavkom 1 ali 2, in sicer v 18 mesecih po prejemu predloga, pri čemer zadevnim stranem omogoči, da predložijo pripombe“, ECHA pa „to mnenje in vse morebitne pripombe sporoči Komisiji“.

14      Nazadnje, postopek sprejetja predlaganih razvrstitev je v členu 37(5) navedene uredbe določen tako:

„Če Komisija meni, da je usklajena razvrstitev in označitev zadevne snovi ustrezna, nemudoma predloži osnutek sklepa o vključitvi te snovi, skupaj z ustreznimi elementi razvrstitve in označitve, v tabelo 3.1 dela 3 Priloge VI, po potrebi pa tudi posebne mejne koncentracije ali M-faktorje.

[…]“.

 Dejansko stanje

15      Tožeča stranka, družba Industrial Química del Nalón, SA, proizvaja visokotemperaturno smolo, premogov katran (v nadaljevanju: CTPHT). Njena dejavnost se osredotoča na področje stranskih proizvodov premoga in temelji na destilaciji visokotemperaturnega premogovega katrana, stranskega proizvoda proizvodnje koksa, ki se uporablja v plavžih za proizvodnjo surovega železa. Tožeča stranka svojo dejavnost na področju stranskih proizvodov premoga opravlja v kraju Trubia (Španija) v sklopu samostojnih tovarn, ki delujejo kot popolnoma integrirana enota.

16      CTPHT je v skladu z njenim opisom v tabelah 3.1 in 3.2 iz Priloge VI k Uredbi št. 1272/2008 ostanek destilacije visokotemperaturnega premogovega katrana, in sicer črna trdna snov z razmehčiščem v razponu približno od 30 do 180 °C, ki sestoji predvsem iz kompleksne zmesi vsaj tričlenskih kondenziranih obročev aromatskih ogljikovodikov. Ta snov spada med snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, kompleksne reakcijske produkte ali biološke materiale, ker je ni mogoče popolnoma opredeliti na podlagi njene kemične sestave. CTPHT se uporablja predvsem za proizvodnjo veziv za elektrode, namenjene za industrijo aluminija in jeklarsko industrijo.

17      Kraljevina Nizozemska je septembra 2010 v skladu s členom 37 Uredbe št. 1272/2008 ECHA predložila dokumentacijo, v kateri je predlagala, naj se CTPHT razvrsti med rakotvorne snovi 1A (H350), mutagene snovi 1B (H340), snovi, strupene za razmnoževanje, 1B (H360FD), snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410).

18      ECHA je po tem, ko je v okviru javnega posvetovanja prejela pripombe v zvezi z zadevno dokumentacijo, to dokumentacijo posredovala OOT.

19      OOT je 21. novembra 2011 sprejel mnenje o CTPHT, v katerem je soglasno potrdil predlog Kraljevine Nizozemske. Temu mnenju sta bila priložena referenčni dokument s podrobno analizo OOT (v nadaljevanju: referenčni dokument) in dokument z odgovori Kraljevine Nizozemske na pripombe, predložene v zvezi z dokumentacijo, ki jo je pripravila ta država članica.

20      OOT je glede uvrstitve CTPHT med snovi, ki so strupene za vodno okolje, v mnenju navedel – kot je Kraljevina Nizozemska predlagala v svoji dokumentaciji, predloženi ECHA – da ta ne more temeljiti na podatkih, pridobljenih s študijami, ki sledijo pristopu „Water-Accommodated Fraction“ (pristop frakcije, prilagojene za vodo). OOT je to ugotovitev obrazložil z navedbama, na eni strani, da so bili ti podatki pridobljeni brez ultravijoličnega (UV) obsevanja, čeprav so nekateri policiklični aromatski ogljikovodiki (v nadaljevanju: PAO), sestavine CTPHT, fototoksični in, na drugi strani, da so bile zadevne študije opravljene z enim samim polnjenjem. Tako je sklenil – kot je Kraljevina Nizozemska predlagala v svoji dokumentaciji, predloženi ECHA – da je treba to snov razvrstiti na podlagi drugačnega pristopa, pri katerem se CTPHT obravnava kot zmes. V skladu s tem pristopom je bilo 16 sestavin PAO v CTPHT, ki jih je Environmental Protection Agency (EPA, Agencija Združenih držav za varstvo okolja) opredelila kot prednostne snovi in za katere je bilo na voljo dovolj podatkov o vplivih in izpostavljenosti, ločeno analiziranih glede na njihove strupene učinke za vodno okolje. Uporabljena je bila metoda iz točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, pri kateri se je ugotovila vsota rezultatov, pridobljenih z dodelitvijo multiplikacijskih faktorjev (v nadaljevanju: M-faktorji) različnim sestavinam PAO, da bi se pripisala večja teža zelo strupenim sestavinam CTPHT (v nadaljevanju: metoda seštevanja), in ta analiza je po navedbah mnenja OOT pokazala, da je treba CTPHT uvrstiti med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410).

21      Evropska komisija je na podlagi mnenja OOT 2. oktobra 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 944/2013 o spremembi Uredbe št. 1272/2008 z namenom njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku (UL 2013, L 261, str. 5). V skladu s členom 1(2)(a)(i) in (b)(i) Uredbe št. 944/2013 v povezavi s prilogama II in IV k tej uredbi je bila CTPHT razvrščena med rakotvorne snovi kategorije 1A (H350), mutagene snovi kategorije 1B (H340), snovi, strupene za razmnoževanje, kategorije 1B (H360FD), snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410). V skladu s členom 3(3) Uredbe št. 944/2013 se ta razvrstitev uporablja od 1. aprila 2016. V skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe št. 944/2013 je bilo v zvezi s CTPHT predvideno daljše prehodno obdobje, preden se začne uporabljati usklajena razvrstitev, da se izvajalcem omogoči, da izpolnijo obveznosti, ki izhajajo iz nove usklajene razvrstitve za snovi, ki so razvrščene kot zelo strupene za vodne organizme, ki lahko dolgoročno vplivajo na vodno okolje, zlasti tiste obveznosti, ki so navedene v členu 3 in Prilogi III k Direktivi 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL 2008, L 260, str. 13).

22      Tožeča stranka je 20. decembra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑689/13, s katero je predlagala razglasitev ničnosti Uredbe št. 944/2013 v delu, v katerem je bila CTPHT razvrščena med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410).

23      Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), Uredbo št. 944/2013 razglasilo za nično v delu, v katerem je bila CTPHT razvrščena med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410).

24      Natančneje, Splošno sodišče je v točkah od 30 do 34 sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), med drugim razsodilo:

„30      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker s tem, da je CTPHT na podlagi njenih sestavin razvrstila med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410), ni izpolnila obveznosti upoštevanja vseh upoštevnih dejavnikov in okoliščin, tako da bi pravilno upoštevala delež šestnajstih sestavin PAO v CTPHT in njihove kemijske učinke.

31      V skladu s točko 7.6 referenčnega dokumenta se je namreč za razvrstitev CTPHT na podlagi njenih sestavin predpostavilo, da se vsi PAO, ki so v CTPHT, raztopijo v vodni fazi in so zato dostopni vodnim organizmom. Prav tako je navedeno, da to verjetno povzroči precenitev strupenosti CTPHT in da je to oceno strupenosti, ker je bila sestava WAF negotova, mogoče šteti za najslabši možen scenarij.

32      Vendar ne Komisija ne ECHA pred Splošnim sodiščem nista mogli dokazati, da je Komisija – s tem, da je razvrstitev CTPHT med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410) oprla na predpostavko, da se vsi PAO, ki so v tej snovi, v vodni fazi raztopijo in so dostopni vodnim organizmom – upoštevala dejstvo, da se glede na točko 1.3 referenčnega dokumenta, naslovljeno ,Fizikalne in kemične lastnosti‘, sestavine CTPHT iz CTPHT izločajo le v omejenem obsegu in da je ta snov zelo stabilna.

33      Prvič, ne mnenje OOT o CTPHT ne referenčni dokument namreč ne vsebujeta obrazložitve, ki bi dokazala, da se je – ob predpostavki, da se vsi PAO, ki so v tej snovi, raztopijo v vodni fazi in so dostopni vodnim organizmom – upoštevala slaba topnost CTPHT v vodi […]

34      Drugič, ugotoviti je treba, da je glede na točko 1.3 referenčnega dokumenta najvišja stopnja topnosti CTPHT v vodi v posameznem polnjenju znašala največ 0,0014 %. Glede na slabo topnost CTPHT v vodi Komisija nikakor ni dokazala, da lahko sporno razvrstitev te snovi opre na predpostavko, da se vsi PAO, ki so v CTPHT, raztopijo v vodni fazi in so dostopni vodnim organizmom. Iz tabele 7.6.2 referenčnega dokumenta je namreč razvidno, da 16 sestavin PAO tvori 9,2 % te snovi. Pod predpostavko, da se vsi ti PAO raztopijo v vodi, je Komisija torej v bistvu oprla sporno razvrstitev na predpostavko, da bi se lahko 9,2 % CTPHT raztopilo v vodi. Vendar, kot je razvidno iz točke 1.3 referenčnega dokumenta, taka vrednost ni realna, saj je najvišja stopnja 0,0014 %.“

25      Komisija je 17. decembra 2015 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper sodbo z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767). Predsednik Sodišča je Kraljevini Danski, Zvezni republiki Nemčiji in Kraljevini Nizozemski dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.

26      Pritožnica je 24. marca 2016 vložila predlog na podlagi členov 278 in 279 PDEU za odlog izvršitve in zadržanje učinkov Uredbe št. 944/2013 do odločitve Sodišča o pritožbi Komisije.

27      S sklepom z dne 7. julija 2016, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P-R, neobjavljen, EU:C:2016:597), je bil predlog za odlog izvršitve in sprejetje začasne odredbe zavrnjen, ker predlagani ukrepi niso bili dovolj nujni.

28      S sodbo z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), je Sodišče sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:646) in pritožbo Komisije zavrnilo.

29      Natančneje, Sodišče je v točkah 39, od 41 do 47 in od 51 do 55 med drugim razsodilo:

„39      Res je, da točka 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 ne določa možnosti uporabe drugih meril od tistih, ki so izrecno navedena v tej določbi. Vendar je treba ugotoviti, da nobena določba izrecno ne prepoveduje upoštevanja ostalih dejavnikov, ki so lahko upoštevni za razvrstitev snovi[, ki spada med snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, ki nastanejo s kompleksnimi reakcijami ali iz bioloških materialov].

[…]

41      […] uporaba besednih zvez ‚kadar je primerno‘ (‚where appropriate‘ v angleški jezikovni različici te točke) in ‚vsi razpoložljivi podatki‘ [se] nagiba k temu, da ovrže razlago, v skladu s katero bi moralo biti upoštevanje drugih informacij od tistih, ki so izrecno navedene v okviru metode seštevanja, v vseh okoliščinah izključeno.

42      Poleg tega iz uvodnih izjav od 4 do 8 Uredbe št. 1272/2008 izhaja, da je zakonodajalec Unije želel ,prispevati h globalni uskladitvi kriterijev za razvrščanje in označevanje ne le na ravni ZN, temveč tudi z vključitvijo mednarodno dogovorjenih meril [GHS] v zakonodajo Skupnosti‘. Za to Priloga I k tej uredbi dobesedno povzema skoraj vse določbe [GHS].

43      […] iz besedila [GHS], natančneje iz njegove priloge 9, naslovljene ,Smernice glede nevarnosti za vodno okolje‘, [je] razvidno, da je metodološki pristop, naveden za določitev razvrstitve nevarnosti snovi za vodno okolje, kočljiv zlasti zato, ker ,izraz snov zajema širok spekter kemijskih proizvodov, med katerimi jih je mnogo zelo težko razvrstiti na podlagi sistema, ki temelji na togih merilih‘. V teh smernicah je tako opozorjeno na ,zapletene težave pri razlagi, tudi za strokovnjake‘, ki jih povzroča razvrstitev, zlasti glede tako imenovanih ,kompleksnih ali večkomponentnih‘ snovi, katerih ,lastnosti biorazgradnje ali kopičenja v organizmih, porazdelitvenega koeficienta in topnosti v vodi povzročajo vse težave pri razlagi, ker se lahko vsaka sestavina zmesi obnaša drugače‘.

44      Avtorji teh smernic so tako torej želeli opozoriti na omejitve, povezane z metodološkimi merili iz [GHS] za razvrstitev glede na nevarnost za vodno okolje, nekaterih snovi, za katere so med drugim značilne kompleksnost, stabilnost ali slaba topnost v vodi.

45      Zakonodajalec Unije je določbe [GHS] vključil v Prilogo I k Uredbi št. 1272/2008, ne da bi izrazil namen opustitve tega pristopa. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da zakonodajalec Unije s tem, da je [GHS] tako vključil v Uredbo št. 1272/2008, ni upošteval teh metodoloških omejitev.

46      Stroga in samodejna uporaba metode seštevanja v vseh okoliščinah lahko pripelje do podcenjevanja strupenosti snovi[, ki spada med snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, ki nastanejo s kompleksnimi reakcijami ali iz bioloških materialov], katere malo število sestavin naj bi bilo znanih, za vodno okolje. Ni mogoče šteti, da je tak izid združljiv s ciljem varstva okolja in zdravja ljudi, ki mu sledi Uredba št. 1272/2008.

47      […] Komisija pri uporabi metode seštevanja za določitev, ali snov[, ki spada med snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, ki nastanejo s kompleksnimi reakcijami ali iz bioloških materialov] spada v kategoriji akutne strupenosti in kronične strupenosti za vodno okolje, svoje presoje ni dolžna omejiti zgolj na dejavnike, ki so izrecno določeni v točki 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, pri tem pa izključiti vse ostale. Komisija mora v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja skrbno in nepristransko preučiti ostale dejavnike, ki sicer niso izrecno navedeni v teh določbah, vendar so kljub temu upoštevni.

[…]

51      Metoda za razvrščanje iz točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 temelji na predpostavki, da so upoštevane sestavine stoodstotno topne. Ta metoda seštevanja na podlagi te predpostavke pomeni, da obstaja stopnja koncentracije sestavin, pod katero prag 25 % ne more biti dosežen, in tako gre pri tej metodi za izračun seštevka koncentracij sestavin, ki spadajo v kategoriji akutne ali kronične strupenosti, pri čemer se vsaka ponderira z M–faktorjem, ki ustreza njihovemu profilu strupenosti.

52      Vendar je za to metodo značilno, da izgubi zanesljivost v položajih, v katerih ponderirana vsota sestavin preseže stopnjo koncentracije, ki ustreza pragu 25 % v sorazmerju, manjšem od razmerja med stopnjo topnosti, opaženo pri obravnavani snovi kot celoti, in hipotetično stopnjo stoodstotne topnosti. V takih položajih je tako namreč mogoče, da metoda seštevanja v posebnih primerih pripelje do rezultata, ki je višji ali nižji od stopnje, ki ustreza predpisanemu pragu 25 %, glede na to, ali se upošteva hipotetična stopnja topnosti sestavin ali stopnja topnosti snovi kot celote.

53      Ni sporno, da iz preglednice 7.6.2 priloge I k poročilu, priloženemu k mnenju OOT, izhaja, prvič, da metoda seštevanja pripelje do rezultata 14.521 %, in drugič, da je ta rezultat 581-krat višji od najnižje stopnje, ki se zahteva za to, da je prag 25 % po ponderiranju z M-faktorjem dosežen. Prav tako ni sporno, da poleg tega iz točke 1.3 tega dokumenta, naslovljene ‚Fizikalne in kemične lastnosti‘, izhaja, da je bila najvišja stopnja topnosti CTPHT v vodi 0,0014 %, to je približno 71.000-krat manj od hipotetične stopnje stoodstotne topnosti, uporabljene za upoštevane sestavine.

54      Splošno sodišče torej ni izkrivilo dejstev in ni storilo napake pri pravni opredelitvi dejstev s tem, da je v točki 34 [sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767)] presodilo, da je Komisija ,pod predpostavko, da se [vse te sestavine] raztopijo v vodi, […] torej v bistvu oprla sporno razvrstitev na predpostavko, da bi se lahko 9,2 % CTPHT raztopilo v vodi. Vendar, kot je razvidno iz točke 1.3 referenčnega dokumenta, [priloženega mnenju OOT], taka vrednost ni realna, saj je najvišja stopnja 0,0014 %‘.

55      Splošno sodišče, ki je v točki 32 [sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767)] ugotovilo, da ,ne Komisija ne ECHA […] nista mogli dokazati, da je Komisija […] upoštevala dejstvo, da se glede na točko 1.3 referenčnega dokumenta, [priloženega mnenju OOT,] naslovljeno ‚Fizikalne in kemične lastnosti‘, sestavine CTPHT iz CTPHT izločajo le v omejenem obsegu in da je ta snov zelo stabilna‘, ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 30 navedene sodbe razsodilo, da ,je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker s tem, da je CTPHT na podlagi njenih sestavin razvrstila med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410), ni izpolnila obveznosti upoštevanja upoštevnih dejavnikov in okoliščin, tako da bi pravilno upoštevala delež šestnajstih sestavin […] v CTPHT in njihove kemijske učinke‘.“

30      Komisija je 9. julija 2018 v Uradnem listu Evropske unije (UL 2018, C 239, str. 3) objavila obvestilo, v katerem je navedla, da je po zavrnitvi pritožbe potrjena delna ničnost Uredbe št. 944/2013, ki jo je izreklo Splošno sodišče, in da CTPHT „ni več razvrščena kot nevarna za vodno okolje, kategorija akutnosti 1, in nevarna za vodno okolje, kategorija kroničnosti 1“.

 Postopek in predlogi strank

31      Tožeča stranka je 23. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to odškodninsko tožbo na podlagi člena 268 PDEU.

32      Kraljevina Španija in ECHA sta 11. februarja oziroma 7. marca 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

33      Tožeča stranka je z ločenimi vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. marca, 5. aprila, 29. in 31. maja ter 21. avgusta 2019, na podlagi člena 144(2) Poslovnika Splošnega sodišča predlagala, naj se nekatere informacije iz prilog k tožbi, odgovora na tožbo, replike in prilog k repliki ter duplike v razmerju do Kraljevine Španije in ECHA obravnavajo zaupno.

34      Odgovor na tožbo je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 14. marca 2019.

35      Replika je bila vložena 17. maja 2019.

36      S sklepoma predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 20. junija 2019 je bila Kraljevini Španiji in ECHA dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

37      Kraljevina Španija je z vlogama, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. julija in 30. avgusta 2019, nasprotovala predlogom za zaupno obravnavo. ECHA je z vlogama, vloženima 9. julija in 5. septembra 2019, potrdila, da ne nasprotuje predlogom za zaupno obravnavo.

38      Duplika je bila vložena 24. julija 2019.

39      Kraljevina Španija in ECHA sta 6. septembra 2019 vložili intervencijski vlogi.

40      Po spremembi sestave senatov je bila zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki zaseda v osmem senatu.

41      S sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 25. novembra 2019 so bili predlogi za zaupno obravnavanje v delu, ki se nanaša na Kraljevino Španijo, zavrnjeni.

42      Tožeča stranka je 8. januarja 2020 na podlagi člena 69(c) Poslovnika predlagala prekinitev postopka do obravnave v zadevi T‑638/18, ki se nanaša predvsem na vprašanje obstoja odgovornosti Evropske unije, in izdaje sodbe Splošnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem. Komisija se je z dopisom z dne 28. januarja 2020 strinjala s prekinitvijo postopka v tej zadevi.

43      Osmi senat je 2. aprila 2020 odločil, da se postopek ne prekine.

44      Splošno sodišče je 20. aprila 2020 na predlog osmega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

45      Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva z dne 22. aprila 2020 strankama postavilo vprašanja za pisni odgovor, na katera sta odgovorili v določenem roku.

46      Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva z dne 15. junija 2020 obe stranki pozvalo, naj predložita stališča glede odgovorov na pisna vprašanja Splošnega sodišča z dne 22. aprila 2020. Stranki sta svoja stališča predložili v določenem roku.

47      Splošno sodišče (osmi razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka. Vendar sta glavni stranki v dopisu z dne 8. junija 2020 v bistvu navedli, da se njuni zastopniki ne morejo udeležiti ustne obravnave, ki naj bi potekala na sedežu sodišča v Luxembourgu (Luksemburg), in da se za primer, da njihova udeležba na tej obravnavi preko videokonference dejansko ne bi bila mogoča, odpovedujeta pravici do ustne podaje navedb. Splošno sodišče (osmi razširjeni senat), ki je v teh okoliščinah menilo, da je na podlagi listin iz spisa in zlasti odgovorov strank na njegova vprašanja ter njunih stališč glede navedenih odgovorov dejansko stanje dovolj razjasnjeno, je na podlagi člena 108(2) Poslovnika odločilo, da konča ustni del postopka.

48      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        razsodi, da ji je treba nadomestiti škodo, ki ji jo je povzročila Komisija;

–        Komisiji naloži, naj ji plača odškodnino za škodo, ki ji je nastala neposredno zaradi nezakonite razvrstitve, ocenjeno na skupno 652.733 EUR ali v drugem znesku, za katerega bo med postopkom izkazala, da je utemeljen, ali ki ga bo ugotovilo Splošno sodišče;

–        podredno, z vmesno sodbo razsodi, da mora Komisija povrniti škodo za nastalo izgubo, in strankama naloži, naj Splošnemu sodišču v razumnem času od izdaje sodbe predložita številčne podatke glede odškodnine, o kateri se bosta stranki dogovorili, ali, če se o njej ne bosta dogovorili, strankama naloži, naj v istem obdobju predložita svoja predloga, utemeljena z natančnimi številčnimi podatki;

–        Komisiji naloži, naj ji plača kompenzacijske obresti po privzeti stopnji od nastanka izgube (torej bodisi od datuma začetka veljavnosti nezakonite uvrstitve bodisi od datuma nastanka škode);

–        Komisiji naloži, naj plača zamudne obresti po stopnji 8 % ali kakršne koli druge obresti po stopnji, za katero Splošno sodišče meni, da je primerna, izračunane od dolgovanega zneska od datuma sodbe, ki jo bo izdalo Splošno sodišče, do dejanskega plačila,

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov postopka.

49      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        odškodninsko tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka;

–        podredno, če bi Splošno sodišče v delu, ki se nanaša na odgovornost, razsodilo v korist tožeče stranke, naj strankama odobri šestmesečni rok, da se dogovorita o višini odškodnine.

50      Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        odškodninsko tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

51      ECHA Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        odškodninsko tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

 Pravo

52      Tožeča stranka v utemeljitev odškodninskega zahtevka v bistvu trdi, da ji je bila z nezakonito uvrstitvijo CTPHT med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410), kot je bila opravljena z Uredbo št. 944/2013, povzročena premoženjska škoda, ki jo ocenjuje na 652.733 EUR. Na eni strani naj bi ta škoda ustrezala stroškom, ki so nastali zaradi prilagoditve pakiranja in prevoza, kot izhaja iz vzorčnih predpisov Združenih narodov za prevoz nevarnega blaga, in sicer zlasti Evropskega sporazuma o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga, Pravilnika o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga in Mednarodnega kodeksa za prevoz nevarnega blaga po morju. Na drugi strani tožeča stranka zahteva tudi povračilo škode, ki so jo povzročili dodatni stroški, ki so nastali zaradi razvrstitve, določene z Uredbo št. 944/2013, za posodobitev varnostnih listov v skladu z Uredbo št. 1907/2006.

53      Komisija ob podpori Kraljevine Španije in ECHA odgovarja, prvič, da ni storila nobene dovolj resne kršitve pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, drugič, da tožeča stranka ni dokazala obstoja dejanske in gotove škode in, tretjič, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med nezakonitostjo in škodo, ki naj bi ji nastala.

54      Ugotoviti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije izpolnjenih več pogojev, in sicer mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, škoda mora biti dejanska, med kršitvijo obveznosti, ki je naložena avtorju akta, in škodo, ki je nastala oškodovancu, pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 32 in navedena sodna praksa).

55      Če eden od teh treh pogojev ni izpolnjen, je treba v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za navedeno odgovornost (glej sodbo z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točka 81 in navedena sodna praksa).

56      Glede prvega od teh pogojev, tožeča stranka trdi, da nezakonita razvrstitev CTPHT med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410), kot jo je Sodišče ugotovilo v svoji sodbi z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom.

57      Za presojo obstoja nezakonitosti, ki jo je storila Komisija in zaradi katere je lahko podana nepogodbena odgovornost Unije, je treba najprej preveriti, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru dokazala obstoj pravnega pravila, katerega namen je podeliti pravice posameznikom v smislu sodne prakse in ki naj bi bilo kršeno, nato pa, ali je bila kršitev tega pravila dovolj resna v smislu sodne prakse.

 Narava pravila, ki ga je Komisija kršila pri sprejetju Uredbe št. 944/2013

58      V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen pravnega pravila podeliti pravice posameznikom, če gre za kršitev določbe, ki ustvarja pravice, ki jih morajo varovati nacionalna sodišča, tako da ima neposreden učinek, da ustvari ugodnost, ki jo je mogoče opredeliti za pridobljeno pravico, katere naloga je varovati interese posameznikov, ali ki dodeljuje pravice v korist posameznikov, katerih vsebino je mogoče zadostno opredeliti (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑297/12, neobjavljena, EU:T:2014:888, točka 76 in navedena sodna praksa).

59      Tožeča stranka meni, da sta pravili, ki ju je Komisija kršila, to iz točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, in sicer metoda seštevanja, in dolžnost skrbnega ravnanja, ki naj bi bila neločljivo povezana z načelom dobrega upravljanja. Kombinacija teh pravil naj bi posameznikom podeljevala pravico, ki naj bi jim omogočala, da varujejo interese svojega podjetja, saj naj bi morala Komisija pri razvrstitvi snovi izkazati skrbnost.

60      V odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča je tožeča stranka pojasnila, da po njenem mnenju določbe Uredbe št. 1272/2008 lahko varujejo interese posameznikov, ker nalagajo ali povečujejo obveznosti, ki jih morajo gospodarski subjekti, kot je tožeča stranka, izpolniti, da lahko izvajajo svojo pravico dajanja razvrščenih kemičnih snovi in zmesi v promet. V zvezi s tem se tožeča stranka med drugim sklicuje na člen 4(10) navedene uredbe, ki določa, da se „snovi in zmesi […] ne dajo v promet, če ne ustrezajo določbam iz te uredbe“. Napačna razvrstitev pa naj bi posegala v pravico tožeče stranke, da da v promet snovi in zmesi, ki so navsezadnje skladne z navedeno uredbo.

61      Komisija ob podpori Kraljevine Španije in ECHA trdi, nasprotno, da določbe iz Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 in zlasti metoda seštevanja, določena v točki 4.1.3.5.5 navedene priloge, posameznikom ne podeljujejo pravic. Te določbe, ki so po mnenju Komisije zgolj metodološke in ki izhajajo iz GHS, naj bi združevale tehnična in znanstvena merila za razvrščanje snovi in zmesi na podlagi inherentnih lastnosti snovi. Pravila v zvezi z metodo seštevanja iz Priloge I k navedeni uredbi naj bi bila zasnovana le zato, da se na podlagi znanstvenih podatkov določi nevarnost, povezana s strupenostjo za vodno okolje snovi in zmesi, in naj ne bi zahtevala tehtanja interesov posameznikov. Poleg tega naj te določbe ne bi določale postopkovnih pravil za varstvo interesov posameznikov. Tako naj niti subjektu, ki je vložil prvotni predlog za razvrstitev, niti OOT, niti Komisiji ne bi bilo treba tehtati interesov posameznikov.

62      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v skladu s sodbama z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), in z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), Komisija s tem, da je uporabila metodo seštevanja iz točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, storila očitno napako pri presoji. Tako je zlasti iz točke 47 sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), razvidno, da „Komisija pri uporabi metode seštevanja za določitev, ali snov[, ki spada med snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, ki nastanejo s kompleksnimi reakcijami ali iz bioloških materialov] spada v kategoriji akutne strupenosti in kronične strupenosti za vodno okolje, svoje presoje ni dolžna omejiti zgolj na dejavnike, ki so izrecno določeni v točki 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, pri tem pa izključiti vse ostale“. V skladu s točko 32 sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), pa niti Komisija niti ECHA pred Splošnim sodiščem nista mogli dokazati, da je Komisija upoštevala slabo topnost CTPHT v vodi. Zato je treba ugotoviti, da se kršeno pravilo, kot sta Splošno sodišče in nato Sodišče ugotovili v svojih sodbah, nahaja v točki 4.1.3.5.5 Priloge I k navedeni uredbi in da je to metoda seštevanja.

63      Ugotoviti je treba, da je metoda seštevanja iz točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 metoda razvrstitve zmesi, ki so nevarne za vodno okolje. Ta metoda sama po sebi posameznikom ne daje nobene pravice strictu sensu. Vendar, kot v bistvu trdi tožeča stranka, lahko razvrstitev zmesi med snovi, ki so strupene za vodno okolje, na podlagi teh določb ustvari ali poveča obveznosti, ki jih morajo gospodarski subjekti, kot je tožeča stranka, po potrebi izpolniti, da lahko tako zmes dajo v promet.

64      V obravnavanem primeru je treba navesti, da je v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1272/2008 namen te uredbe zagotoviti ne le visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja, ampak tudi prosti pretok snovi.

65      Ker usklajeno razvrščanje snovi in zmesi proizvajalcem in dobaviteljem kemičnih snovi nalaga nekatere obveznosti, ki pogojujejo njihovo sodelovanje pri prostem pretoku kemičnih snovi in zmesi, ta razvrstitev nujno vpliva na gospodarske interese teh gospodarskih subjektov. To je razvidno zlasti iz uvodnih izjav 4 in 5 Uredbe št. 944/2013, v katerih je navedeno, da je treba gospodarskim subjektom omogočiti določeno obdobje za prilagoditev označevanja in pakiranja snovi in zmesi novim razvrstitvam in prodajo zalog.

66      Vendar je treba, natančneje, glede posebnega pravila, ki je bilo v obravnavanem primeru kršeno, in sicer metode seštevanja, kot je navedena v točki 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, ugotoviti, da je njegov namen zgolj omogočiti, da se na podlagi tehničnih in znanstvenih meril določi nevarnost, povezana s strupenostjo zmesi za vodno okolje, pri čemer je za razvrstitev take zmesi treba upoštevati predvsem strupenost njenih sestavin za vodno okolje. Ta ocena nevarnosti, povezane s strupenostjo, izključuje vsak preudarek, ki ni povezan z inherentnimi lastnostmi snovi. Pri njegovi uporabi tudi ni predvideno nobeno tehtanje interesov posameznikov.

67      Metoda seštevanja je tako metodološko pravilo, primerljivo s postopkovnim pravilom, katerega edini cilj je usmerjati ocenjevanje nevarnosti kemičnih snovi na podlagi njihovih inherentnih lastnosti, ne pa zagotoviti varstvo interesov posameznikov (glej v tem smislu po analogiji sodbi z dne 13. septembra 2007, Common Market Fertilizers/Komisija, C‑443/05 P, EU:C:2007:511, točke od 143 do 145, in z dne 29. aprila 2020, Tilly-Sabco/Komsija, T‑437/18, neobjavljena, EU:T:2020:159, točka 52).

68      To razlago podpira dejstvo, da niti Sodišče niti Splošno sodišče v sodbah z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), in z dne 7. oktobra 2015 Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), nista ugotovili, da je očitna napaka pri presoji izhajala iz tega, da Komisija ni upoštevala interesov proizvajalcev in dobaviteljev CTPHT. Nasprotno, v teh sodbah je bil ugotovljen obstoj očitne napake pri presoji, ker Komisija pri uporabi metode seštevanja ni upoštevala slabe topnosti zmesi, to je elementa, ki lahko vpliva na nevarnost zmesi za vodno okolje. Povedano drugače, kršitev zadevnega pravila, ugotovljena v navedenih sodbah, je omejena na neupoštevanje njegovega tehničnega in znanstvenega obsega.

69      Ker pravilo metode seštevanja po svoji naravi ni namenjeno varstvu interesov posameznikov, se torej tožeča stranka v podporo svojemu odškodninskemu zahtevku ne more stricto sensu sklicevati na kršitev tega pravila.

70      Vendar Splošno sodišče meni, da sodna praksa, navedena zgoraj v točki 58, ne izključuje nujno, da za kršitev pravnega pravila, katerega namen ni strictu sensu podelitev pravic posameznikom, lahko pa povzroči naložitev ali povečanje obveznosti posameznikov v skladu z drugimi pravnimi pravili Unije, ne bi bilo mogoče šteti, da lahko povzroči nepogodbeno odgovornost Unije. Tako kot je Sodišče ugotovilo v zvezi s pogoji za sklicevanje na pravila mednarodnega običajnega prava (sodba z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi, C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 107), bi se namreč lahko štelo, da nezakonito ravnanje institucije Unije, ki vpliva na pravni položaj fizične ali pravne osebe, ki je sestavljen iz njenih pravic in, somerno, njenih obveznosti, lahko v nekaterih primerih utemelji nastanek nepogodbene obveznosti Unije, ne glede na to ali gre za kršitev pravic ali za nezakonito dodajanje ali povečanje obveznosti. V zvezi s tem bi lahko bilo glede na poseg v ta pravni položaj v okoliščinah obravnavane zadeve nepomembno, da je ravnanje uprave, ki naj bi bilo nezakonito, pomenilo kršitev pravic ali povzročilo dodajanje ali povečanje obveznosti na podlagi prava Unije. Čeprav pravilo metode seštevanja samo po sebi posameznikom ne podeljuje pravic, pa bi v obravnavanem primeru še vedno ostajalo vprašanje, ali lahko obveznosti, ki so bile naložene z napačno uporabo metode seštevanja, vplivajo na pravni položaj tožeče stranke, tako da je mogoče šteti, da ima ta na koncu subjektivno pravico do pravilne uporabe metode seštevanja, ali pa, nasprotno, so te obveznosti le posredna posledica uporabe tega pravila, ki vpliva zgolj na ekonomski položaj tožeče stranke.

71      Vsekakor pa je odgovor na vprašanje, ali se je v obravnavanem primeru v utemeljitev tega odškodninskega zahtevka mogoče sklicevati na kršitev pravila o metodi seštevanja, na kateri temelji nezakonita razvrstitev CTPHT, ali ne, z vidika dodajanja ali povečanja obveznosti, ki vplivajo na pravni položaj tožeče stranke, odločilen za rešitev tega spora le, če je ta kršitev dovolj resna v smislu zgoraj navedene sodne prakse, kar bo treba preučiti v nadaljevanju.

72      V zvezi s kršitvijo dolžnosti skrbnega ravnanja – ki je neločljivo povezana z načelom dobrega upravljanja – na katero se tožeča stranka sklicuje v repliki, je treba ugotoviti, da se tožeča stranka formalno v tožbi ni posebej in samostojno sklicevala na kršitev navedene dolžnosti skrbnega ravnanja v utemeljitev svojega odškodninskega zahtevka. Prav tako je očitno, da te trditve ni mogoče šteti za razširitev trditve, ki je že bila vsebovana v tožbi. V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek v delu, v katerem temelji na kršitvi dolžnosti skrbnega ravnanja – kot je trdila Komisija v stališču glede odgovorov na pisno vprašanje, ki je bilo v zvezi s tem postavljeno tožeči stranki – razglasiti za nedopusten.

 Resnost zatrjevane kršitve pravila o metodi seštevanja

73      Glede pogoja, v skladu s katerim mora biti za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije kršitev pravnega pravila dovolj resna, tožeča stranka trdi, da besedilo sodb z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), in z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), ne pušča nobenega dvoma glede dejstva, da očitna napaka pri presoji Komisije, in sicer neupoštevanje dejanskega obsega njene diskrecijske pravice pri sprejetju nezakonite razvrstitve CTPHT, pomeni tako kršitev.

74      Tožeča stranka meni, da je treba v okviru odškodninske tožbe skrbno preučiti akte, dejstva in ravnanje zadevne institucije Unije pred nastankom škode. Akti, dejstva in ravnanje pa naj bi jasno kazali na to, da je Komisija menila, da nima nobene diskrecijske pravice pri uporabi metode seštevanja. Zato naj bi bilo treba v okviru odškodninske tožbe šteti, da gre pri kršenem pravilu za pravilo, ki ne dopušča nobene diskrecijske pravice, tako da naj bi na podlagi sodbe z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361), že sama kršitev prava zadostovala za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve.

75      Tožeča stranka ob sklicevanju na sodbo z dne 14. julija 1967, Kampffmeyer in drugi/Komisija (5/66, 7/66, od 13/66 do 16/66 in od 18/66 do 24/66, neobjavljena, EU:C:1967:31), trdi, da je Komisija, ker je zavrnila uporabo svoje diskrecijske pravice in je pri tem pristopu vztrajala do zavrnitve njene pritožbe pred Sodiščem, „zlorabila upoštevna pravila materialnega prava“, kar naj bi bilo veljavno merilo v okviru te tožbe.

76      Tožeča stranka poleg tega meni, da zadevna zakonodaja ni bila pomanjkljiva in da se zato Komisija ne more niti sklicevati na nejasnost besedil niti se „opravičiti s prelaganjem odgovornosti za storjeno napako na Evropski parlament in Svet“. Poleg tega naj bi bilo pravo vedno popolnoma jasno glede vprašanja, ali je imela Komisija pri preučevanju razvrstitve CTPHT diskrecijsko pravico. Tožeča stranka se v zvezi s tem opira zlasti na sklep z dne 22. maja 2014, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA (C‑287/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:599), in na sodbo z dne 7. marca 2013, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA (T‑93/10, EU:T:2013:106), ki naj bi potrjevala – pa čeprav v okviru Uredbe št. 1907/2006 – da lahko Komisija odstopi od določenih pravil, tako da uporabi svojo diskrecijsko pravico, da se izogne napačnim sklepom, do katerih bi prišlo v primeru stroge izvršitve navedenih pravil.

77      Tožeča stranka zlasti poudarja, da rezultati izračuna, ki ga je Komisija opravila z metodo seštevanja, po njenem mnenju niso realni, kar je tudi izpostavilo Sodišče v točki 53 sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882). Tožeče stranke iz zgoraj navedene zadeve naj bi se še pred sprejetjem Uredbe št. 944/213 in med pisnim delom postopka v okviru zadeve T‑689/13 večkrat pritožile Komisiji nad nesmiselnostjo teh rezultatov. Zaradi odločitve Komisije naj bi bila CTPHT razvrščena med snovi, ki so strupene za vodno okolje, čeprav naj se – kot trdi tožeča stranka – v vodi ne bi topila, nasprotno, v vodi naj bi se strdila in potonila. Po mnenju tožeče stranke taka odločitev „meji na samovoljo“ v smislu sodbe z dne 5. decembra 1979, Amylum in Tunnel Refineries/Svet in Komisija (116/77 in 124/77, EU:C:1979:273), in ne more biti odločitev običajno skrbne uprave.

78      Nazadnje, tožeča stranka trdi, da sta odločitvi Komisije, da vloži pritožbo zoper sodbo z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), in da izpodbija predlog za začasno prekinitev, povzročili poslabšanje in nadaljnji obstoj napake, ki jo je storila.

79      Komisija ob podpori Kraljevine Španije in ECHA te trditve izpodbija.

80      Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ugotovitev nezakonitosti pravnega akta sama po sebi ne zadostuje, da bi se štelo, da je pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, izpolnjen (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 31 in navedena sodna praksa). V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč odškodninska tožba samostojno pravno sredstvo, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo in za katero veljajo pogoji za uveljavljanje, ki so določeni glede na njen posebni namen (sodba z dne 17. decembra 1981, Ludwigshafener Walzmühle Erling in drugi/Svet in Komisija, od 197/80 do 200/80, 243/80, 245/80 in 247/80, EU:C:1981:311, točka 4). Namen odškodninske tožbe torej ni zagotoviti povrnitve škode, povzročene z vsako nezakonitostjo (sodba z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T‑429/05, EU:T:2010:60, točka 51).

81      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen zahteve po dovolj resni kršitvi, da se ne glede na naravo zadevnega nezakonitega akta izogne tveganju, da obveznost plačila škode, ki jo zatrjujejo zadevna podjetja, povzroči oviranje zmožnosti zadevne institucije, da v celoti izvršuje svoje pristojnosti v splošnem interesu, tako v okviru svoje normativne dejavnosti in dejavnosti, ki zajemajo odločitve ekonomske politike, kot tudi glede svoje upravne pristojnosti, pri čemer pa posamezniki ne nosijo posledic očitnih in neopravičljivih kršitev (glej sodbo z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T‑429/05, EU:T:2010:60, točka 55 in navedena sodna praksa).

82      Morebitna razglasitev ničnosti akta Komisije, iz katerega izvira škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka – tudi če je bilo o taki ničnosti odločeno s sodbo Splošnega sodišča, razglašeno pred vložitvijo odškodninske tožbe – ne pomeni neovrgljivega dokaza za dovolj resno kršitev te institucije, ki bi ipso jure omogočala ugotovitev odgovornosti Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Export Development Bank of Iran/Svet, T‑553/15, neobjavljena, EU:T:2019:308, točka 55).

83      Odločilno merilo, na podlagi katerega je mogoče šteti, da je zahteva, da posamezniki ne smejo nositi posledic očitnih in neopravičljivih kršitev obveznosti zadevne institucije, spoštovana, je to, da zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija, C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 43, in z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 30). Ta pojem očitne in resne kršitve se razlikuje od pojma očitne napake pri presoji in se ga z njim ne sme zamenjevati. Brez tega razlikovanja bi namreč vsaka očitna napaka pri presoji in zato vsaka napaka uprave Unije v položajih, ko ima diskrecijsko pravico, lahko povzročila njeno nepogodbeno odgovornost. Kot je bilo navedeno, pa v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso na tem področju vsakršna nezakonitost sama po sebi ne vodi do take odgovornosti. Za ugotovitev take kršitve je torej odločilna diskrecijska pravica, ki jo je imela zadevna institucija. Iz meril, ki jih je razvila sodna praksa, tako izhaja, da kadar ima zadevna institucija močno omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve (glej sodbo z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 35 in navedena sodna praksa).

84      Vendar ta sodna praksa ne vzpostavlja nobene samodejne povezave med neobstojem diskrecijske pravice zadevne institucije in opredelitvijo kršitve za dovolj resno kršitev prava Unije (glej sodbo z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T‑429/05, EU:T:2010:60, točka 59).

85      Čeprav je obseg diskrecijske pravice zadevne institucije odločilen, pa ni izključno merilo. Nasprotno, upoštevati je treba zlasti kompleksnost položajev, ki jih je treba urediti, in težave pri uporabi ali razlagi besedil (glej sodbo z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točki 36 in 37 in navedena sodna praksa) ali, splošneje, področje, pogoje, in okoliščine, v katerih je kršeno pravilo naloženo zadevni instituciji ali organu Unije (glej sodbo z dne 4. aprila 2017, Médiateur/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 40 in navedena sodna praksa).

86      Iz tega je razvidno, da lahko le ugotovitev nepravilnosti, ki je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila, omogoči vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije (glej sodbo z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T‑429/05, EU:T:2010:60, točka 62).

87      V zvezi s tem je sodna praksa poleg tega pojasnila, da lahko neizpolnitev zakonske obveznosti pomeni dovolj resno kršitev za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije le, če ta ravna očitno v nasprotju s pravnim pravilom in zelo škodi interesom tretjih oseb ter tega ni mogoče ne utemeljiti ne obrazložiti s posebnimi omejitvami, ki objektivno spremljajo normalni potek dela (sodba z dne 9. septembra 2008, MyTravel/Komisija, T‑212/03, EU:T:2008:315, točka 43).

88      Zato mora sodišče Unije po ugotovitvi, ali je imela zadevna institucija diskrecijsko pravico, upoštevati kompleksnost položajev, ki se urejajo, težave pri uporabi ali razlagi besedil, stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter namernost ali neopravičljivost storjene napake (glej sodbo z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 40 in navedena sodna praksa).

89      Glede na ta merila je treba preučiti, ali neizpolnitev obveznosti Komisije, kakor je bila ugotovljena v sodbah z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), in z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), pomeni dovolj resno kršitev v smislu zgoraj omenjene sodne prakse.

90      V ta namen je treba opozoriti na preudarke, ki so Splošno sodišče in nato Sodišče privedli do ugotovitve, da je Komisija storila očitno napako pri presoji pri razvrstitvi CTPHT na podlagi metode seštevanja.

91      V zvezi s sodbo z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), je treba navesti, da je iz točke 24 te sodbe razvidno, da je Splošno sodišče izhajalo iz predpostavke, da je imela Komisija pri razvrstitvi CTPHT „široko diskrecijsko pravico“. V skladu s točko 30 navedene sodbe pa „je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker s tem, da je CTPHT na podlagi njenih sestavin razvrstila med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410), ni izpolnila obveznosti upoštevanja vseh upoštevnih dejavnikov in okoliščin, tako da bi pravilno upoštevala delež šestnajstih sestavin PAO v CTPHT in njihove kemijske učinke“. Splošno sodišče je torej ocenilo, da Komisija ni mogla dokazati, da je upoštevala dejstvo, da se sestavine CTPHT iz CTPHT izločajo le v omejenem obsegu in da je ta snov zelo stabilna in zato slabo topna v vodi. Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo dejstvo, da je Komisija pod predpostavko, da se vsi PAO v CTPHT raztopijo v vodi, razvrstitev CTPHT oprla na predpostavko, da bi se lahko 9,2 % CTPHT raztopilo v vodi, medtem ko je iz referenčnega dokumenta razvidno, da taka vrednost ni realna, saj je bila najvišja stopnja topnosti CTPHT v vodi 0,0014 %. Poleg tega se je Splošno sodišče sklicevalo na opredelitev akutne strupenosti za vodno okolje iz točke 4.1.1.1 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, ki po mnenju Splošnega sodišča vključuje lastnosti snovi, in ne zgolj lastnosti njenih sestavin. Poleg tega se je Splošno sodišče oprlo na sodno prakso Sodišča, kot je navedena v točki 29 sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), v skladu s katero ni mogoče šteti, da ima neka snov določene lastnosti zgolj zato, ker ima te lastnosti ena njena sestavina.

92      Sodišče v sodbi z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), ni podvomilo o ugotovitvi Splošnega sodišča, da ima Komisija pri razvrščanju snovi na podlagi Uredbe št. 1272/2008 in v okviru preučitve zapletenih znanstvenih in tehničnih presoj, ki jih mora opraviti v ta namen, široko diskrecijsko pravico. Sodišče je tudi razsodilo, da Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ni napačno uporabilo prava. Sodišče je med drugim opozorilo na dejstvo, da so bila s Prilogo I k Uredbi št. 1272/2008 v zakonodajo Unije vključena merila GHS, pri čemer so bile dobesedno povzete skoraj vse te določbe. V teh smernicah pa naj bi bilo opozorjeno na zapletene težave pri razlagi, tudi za strokovnjake, ki jih povzroča razvrstitev, zlasti glede tako imenovanih „kompleksnih ali večkomponentnih“ snovi, katerih „lastnosti […] topnosti v vodi povzročajo […] težave pri razlagi, ker se lahko vsaka sestavina zmesi obnaša drugače“ (sodba z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi, C‑691/15 P, EU:C:2017:882, točka 43).

93      Sodišče je menilo, da so tako avtorji GHS želeli opozoriti na omejitve, povezane z metodološkimi merili za razvrstitev glede nevarnosti za vodno okolje nekaterih snovi, za katere so značilne kompleksnost, stabilnost in slaba topnost v vodi. Sodišče je navedlo, da zakonodajalec Unije z vključitvijo GHS v Uredbo št. 1272/2008 ni zanemaril teh metodoloških omejitev. Zato je Sodišče ugotovilo, da Komisija svoje presoje ni dolžna omejiti zgolj na dejavnike, ki so izrecno določeni v točki 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, pri tem pa izključiti vse ostale.

94      V zvezi s tem je Sodišče tudi navedlo, da se v skladu s točko 4.1.3.1, ki uvaja merila za razvrstitev zmesi, po potrebi uporabi pristop, ki omogoča, „da bi se za razvrstitev glede na nevarnost za vodno okolje uporabili vsi razpoložljivi podatki“, kar naj bi po mnenju Sodišča ovrglo razlago, v skladu s katero bi moralo biti upoštevanje drugih informacij od tistih, ki so izrecno navedene v okviru metode seštevanja, v vseh okoliščinah izključeno. Poleg tega je Sodišče navedlo, da je za metodo seštevanja, ki jo je v obravnavanem primeru uporabila Komisija, značilno, da izgubi zanesljivost v nekaterih položajih, kot v obravnavanem primeru, v katerem metoda seštevanja pripelje do rezultata 14.521 %, ki je 581-krat višji od najnižje stopnje, ki se zahteva za to, da je prag 25 % po ponderiranju z M faktorjem dosežen, in da je bila najvišja stopnja topnosti CTPHT v vodi 0,0014 %, kar je približno 71.000-krat manj od hipotetične stopnje stoodstotne topnosti, uporabljene za upoštevane sestavine.

95      Ob upoštevanju ugotovitve Splošnega sodišča, ki jo je potrdilo Sodišče, da je Komisija v obravnavanem primeru kršila pravilo, ki ji daje diskrecijsko pravico, je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je Komisija menila, da je metoda seštevanja strogo pravilo, ki ji ne dopušča nobene diskrecijske pravice. Škoda, na katero bi se tožeča stranka morda lahko sklicevala, namreč izhaja iz očitne napake pri presoji, ki jo je Komisija storila pri uporabi te metode. Pri ugotavljanju nepogodbene odgovornosti organa, ki je to metodo uporabil, pa za to metodo ni mogoče hkrati šteti, da dopušča diskrecijsko pravico, kadar gre za merilo neizpolnitve obveznosti, hkrati pa da je stroga, kadar gre za merilo dovolj resne kršitve.

96      Iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da očitna napaka pri presoji v vseh primerih pomeni dovolj resno kršitev diskrecijskega pravila. Kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 80 do 83, je odškodninska tožba samostojno pravno sredstvo, zato nezakonitost akta Komisije sama po sebi ne zadošča za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije. Opredelitev napake pri presoji kot očitne se namreč nanaša na prekoračitev diskrecijske pravice in je torej namenjena razlikovanju med položaji, v katerih ta prekoračitev pomeni kršitev pravice, in položaji, kjer gre zgolj za nesoglasja glede ustreznega izvrševanja te diskrecijske pravice. Zato je v položaju, v katerem ima zadevna institucija široko diskrecijsko pravico, dovolj resno kršitev mogoče ugotoviti šele po ugotovitvi očitne napake pri presoji, njen namen pa je na podlagi meril iz točke 88 zgoraj opredeliti največje in neopravičljive napake, ki pomenijo očitno in resno prekoračitev meja diskrecijske pravice zadevne institucije.

97      Prvič, glede merila v zvezi s stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila, in sicer točke 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008, je treba navesti, da je v skladu z besedilom te točke metoda seštevanja skoraj mehaničen izračun, na podlagi katerega Komisija preveri, ali je seštevek koncentracij (v odstotkih) zelo strupenih sestavin zmesi, pomnoženih z ustreznimi M-faktorji, enak ali večji od 25 %. Če je, se zmes, v obravnavanem primeru CTPHT, „razvrsti“ v kategorijo akutnosti oziroma kroničnosti 1 (glej točki 4.1.3.5.5.3.1 in 4.1.3.5.5.4.2 Priloge I k uredbi št. 1272/2008). Kot je Sodišče ugotovilo v točki 39 sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), točka 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 ne določa možnosti uporabe drugih meril od tistih, ki so izrecno navedena v tej določbi.

98      V zvezi s tem je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je sodbo z dne 7. marca 2013, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA (T‑93/10, EU:T:2013:106), mogoče šteti za precedens, ki je razjasnil pristop metode seštevanja. Kot je pravilno navedla Komisija, se niti Splošno sodišče niti Sodišče nista sklicevali na to sodbo. Poleg tega je treba ugotoviti, da se navedena sodba ni nanašala na razvrstitev zmesi na podlagi Uredbe št. 1272/2008, kot je ta v obravnavani zadevi, ampak na povsem drugo vprašanje, in sicer na identifikacijo CTPHT kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost na podlagi člena 57 Uredbe št. 1907/2006. Ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 7. marca 2013, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA (T‑93/10, EU:T:2013:106), presodilo, da ECHA s tem, da je menila, da ima CTPHT nekatere lastnosti, zlasti „obstojne in bioakumulativne“ lastnosti, ker imajo te lastnosti njene sestavine, ni storila očitne napake pri presoji, Splošno sodišče ni določilo splošnega pravila, na podlagi katerega bi institucija – kadar zakonodaja določa merila za sprejetje odločitve, ne da bi posebej in izrecno prepovedala upoštevanje drugih dejavnikov – lahko ali celo morala vedno upoštevati druge dejavnike. Vsekakor je tudi za primer, da bi ta sodba Splošnega sodišča vzpostavila jasno sodno prakso v zvezi z zastavljenim vprašanjem, kar pa ne drži, treba ugotoviti – kot je navedla tudi Komisija – da je navedena sodba postala pravnomočna šele po tem, ko je Sodišče s sklepom z dne 22. maja 2014, Bilbaína de Alquitranes in drugi/ECHA (C‑287/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:599), zavrnilo pritožbo, torej šele po sprejetju Uredbe št. 944/2013, kar pomeni, da že zgolj zaradi tega dejstva ni mogla pomeniti precedensa, ki bi ga Komisija morala upoštevati pri sprejetju Uredbe št. 944/2013.

99      Zato ni mogoče šteti, da je bila točka 4.1.3.5.5 Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 na dan sprejetja Uredbe št. 944/2013 povsem jasno pravilo glede obstoja diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri uporabi metode seštevanja. Njeno besedilo ne kaže na obstoj take diskrecijske pravice in predvsem v njej ni navedeno, da je topnost zmesi dejavnik, ki ga je treba upoštevati. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da sta Splošno sodišče in zlasti Sodišče ugotovili obstoj diskrecijske pravice, zaradi katere bi Komisija morala upoštevati še druge elemente poleg tistih, ki so izrecno navedeni v točki 4.1.3.5.5, pri čemer sta se oprli na preudarke, ki ne izhajajo neposredno niti izrecno iz besedila navedene točke. Natančneje, Sodišče se je sklicevalo na preudarke, povezane s splošnejšim zakonodajnim okvirom, in sicer zlasti na dejstvo, da z metodo seštevanja niso spregledane metodološke omejitve, kot so bile opredeljene z GHS, ki se jih z Uredbo št. 1272/2008 – v skladu z njeno uvodno izjavo 6 – želi vključiti v pravo Unije. Kot je Sodišče navedlo v točki 43 sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), je v teh smernicah opozorjeno na težave pri razlagi, povezane z razvrstitvijo kompleksnih ali večkomponentnih snovi, kot je CTPHT. Te težave pri razlagi, ki otežujejo uporabo metode seštevanja in ki so sicer razkrite v navedeni sodbi, nasprotujejo temu, da bi se ravnanje Komisije lahko opredelilo kot ravnanje, ki je očitno in resno v nasprotju s kršenim pravnim pravilom (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2008, MyTravel/Komisija, T‑212/03, EU:T:2008:315, točka 43). Čeprav v skladu s sodbama z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), in z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), to ravnanje ni zakonito, pa ga je vsaj mogoče pojasniti z besedilom navedene točke 4.1.3.5.5 in težavami pri razlagi pri razvrščanju kompleksnih snovi.

100    Drugič, glede vprašanja, ali je napaka Komisije, kot jo je ugotovilo Splošno sodišče in nato Sodišče, namerna ali neopravičljiva, je treba ugotoviti naslednje.

101    Najprej je treba ugotoviti, da niti Splošno sodišče niti Sodišče nista podvomili o uporabi metode seštevanja. Kot je bilo navedeno v točki 26 sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), je Komisija storila očitno napako pri presoji „ob uporabi metode seštevanja“.

102    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija pri uporabi metode seštevanja natančno upoštevala besedilo točke 4.1.3.5.5. Izračunala je seštevek koncentracij zelo strupenih sestavin CTPHT po uporabi ustreznih M-faktorjev. Taka uporaba te metode ob upoštevanju besedila točke 4.1.3.5.5 kaže, da je Komisija nameravala delovati v mejah svojih pristojnosti, kar je v položaju, za katerega je značilna posebna kompleksnost na znanstveni in tehnični ravni, načeloma mogoče šteti za preudaren pristop. Kot je bilo navedeno v točki 75 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:646), „je mogoče [tak pristop] samo pozdraviti“, čeprav se je v obravnavanem primeru izkazal za napačen.

103    Čeprav sta Sodišče in Splošno sodišče ugotovili, da je ta pristop očitno napačen, bi opredelitev takega pristopa – ki sledi precej strogemu besedilu pravnega pravila na področju, ki je znanstveno in tehnično zelo kompleksno, in ki je poleg tega del zakonodaje, katere namen je v skladu s členom 1 Uredbe št. 1272/2008 „zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja ter prosti pretok snovi [in] zmesi […] z […] uskladitvijo kriterijev za razvrščanje snovi in zmesi ter pravil o označevanju in pakiranju nevarnih snovi in zmesi“ – kot neopravičljiv presegla kazalnike za dovolj resno kršitev, ki jih je opredelila zgoraj omenjena sodna praksa. Predvsem tak pristop ni ravnanje, ki je očitno in resno v nasprotju s pravnim pravilom ter ga ne bi bilo mogoče utemeljiti niti obrazložiti s posebnimi omejitvami, ki so Komisiji objektivno naložene v okviru izvajanja njenih pristojnosti na področju razvrščanja snovi z neznano sestavo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2008, MyTravel/Komisija, T‑212/03, EU:T:2008:315, točka 43).

104    Poleg tega je treba opozoriti, da je Komisija v obravnavanem primeru sledila mnenju OOT, ki je rezultat postopka, določenega z Uredbo št. 1272/2008. Ta postopek se je začel s predlogom za razvrstitev, ki ga je predložila Kraljevina Nizozemska na podlagi člena 37(1) navedene uredbe. Preden je OOT, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, soglasno sprejel zadevno mnenje v skladu s členom 37(4) navedene uredbe, je bilo o tem predlogu opravljeno javno posvetovanje.

105    V prispevku k javnemu posvetovanju iz dokumentacije, pripravljene v skladu s Prilogo VI k Uredbi št. 1272/2008, ki jo je 15. novembra 2010 predložila sektorska skupina za kemikalije iz premoga, je bilo opozorjeno na slabo topnost CTPHT. Poleg tega je ta skupina v dopisu z dne 27. junija 2011, ki je bil poslan sekretariatu OOT, sklicujoč se na znanstveno publikacijo pojasnila, da najvišja topnost CTPHT v vodi znaša 0,0004 %. Zato je treba ugotoviti, da je bilo mnenje OOT izdano ob polnem poznavanju slabe topnosti CTPHT. Tako je OOT slabo topnost CTPHT obravnaval na strani 92 referenčnega dokumenta, saj je v njem pojasnjeno, da se za uporabo metode seštevanja predpostavlja, da se vsi PAO v vodi raztopijo in da ta predpostavka verjetno prispeva k precenjenosti strupenosti CTPHT. Hkrati pa je OOT v svojem mnenju pojasnil, da je takšno strupenost mogoče šteti za najslabši možni scenarij (worst case), saj je sestava CTPHT negotova in ni mogoče izključiti, da druge sestavine CTPHT prispevajo k strupenosti CTPHT. Mnenje OOT torej vsebuje razlago, ki se nanaša vsaj na neskladje med, na eni strani, predpostavko, da se vsi PAO v vodi raztopijo, in, na drugi strani, slabo topnostjo CTPHT v vodi.

106    Glede na vse navedene preudarke v obravnavanem primeru ni dokazano, da bi glede na zapleteni upoštevni pravni okvir vsaka običajno skrbna in vestna uprava menila, da je treba podvomiti o verodostojnosti mnenja OOT, tako da bi se morala od tega mnenja oddaljiti in upoštevati merilo, ki v Uredbi št. 1272/2008 ni izrecno določeno. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je dejstvo, da je CTPHT snov z neznano in kompleksno sestavo, pomenilo posebno omejitev, s katero se je Komisija soočala ob sprejetju Uredbe št. 944/2013. V takem negotovem položaju glede natančne sestave CTPHT vsaj ni mogoče šteti, da gre za neopravičljivo napako, kadar uprava zaradi previdnosti upošteva mnenje skupine strokovnjakov, kot je OOT, ki je bilo poleg tega sprejeto soglasno in je temeljilo na ugotovljeni nevarnosti podcenjevanja strupenosti CTPHT, saj je bilo na strani 92 tega mnenja navedeno, da ta nevarnost pomeni najslabši možni scenarij (worst case) v položaju, ko prispevek drugih sestavin k strupenosti CTPHT za vodno okolje ni poznan.

107    V zvezi s tem je treba ponovno opozoriti, da je v skladu s členom 1(1) Uredbe št. 1272/2008 namen razvrstitve snovi in zmesi, kot je CTPHT, zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja. Poleg tega, čeprav previdnostno načelo v Uredbi št. 1272/2006 ni izrecno omenjeno, pa tega načela, na katerem med drugim temeljijo določbe Uredbe št. 1907/2006, ni mogoče zanemariti pri razvrščanju kemičnih snovi in zmesi, ki je področje, ki je tesno povezano s področjem, na katero se nanaša Uredba št. 1907/2006. Previdnostno načelo, ki je splošno načelo prava Unije, v primeru negotovosti pristojne organe pooblašča, da sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev nekaterih morebitnih tveganj za javno zdravje, varnost in okolje, ne da bi jim bilo treba čakati, da sta resničnost in resnost teh tveganj v celoti dokazani (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2014, Acino/Komisija, C‑269/13 P, EU:C:2014:255, točka 57 in navedena sodna praksa).

108    V tem zakonodajnem okviru Uredba št. 1272/2008 Komisiji podeljuje pristojnost za razvrstitev kemičnih snovi. Kot je razvidno iz te zadeve, lahko izvajanje te pristojnosti pomeni, da je treba priti do ugotovitev o strupenosti kompleksnih snovi. Izvajanje te pristojnosti pa bi dejansko lahko bilo ovirano v škodo zgoraj navedenih ciljev, če bi lahko sprejetje odločitve o razvrstitvi kompleksnih snovi povzročilo nepogodbeno odgovornost Unije, ne da bi se znanstvena kompleksnost in negotovost, ki iz tega izhajata, obravnavali – enako kot zapletenost upoštevnega pravnega okvira – kot dejavnika, ki bi lahko opravičila potencialno napako.

109    Vsekakor napaka Komisije ne pomeni ravnanja, ki bi mejilo na samovoljo v smislu sodbe z dne 5. decembra 1979, Amylum in Tunnel Refineries/Svet in Komisija (116/77 in 124/77, EU:C:1979:273). V nasprotju s trditvami tožeče stranke na podlagi visokega rezultata, do katerega je v obravnavanem primeru privedla uporaba metode seštevanja, ni mogoče skleniti, da je Komisija ravnala na meji samovolje. Sodišče se je sicer rezultat 14.521 % navedlo kot pokazatelj položaja, v katerem je metoda seštevanja izgubila zanesljivost. Vendar je ta rezultat 14.521 %, ki je na prvi pogled zelo presenetljiv, zlasti v primerjavi s pragom 25 %, ki je potreben za ugotovitev akutne in kronične strupenosti kategorije 1, matematično nujen rezultat uporabe metode seštevanja, ker imajo nekatere sestavine CTPHT zelo visok M-faktor. Kot primer je treba ugotoviti, da je bil za nekatere sestavine CTPHT – kot v obravnavanem primeru za fluoranten – uporabljen M-faktor 10.000. Zato ni mogoče domnevati, da visok rezultat takega izračuna sam po sebi potrjuje neopravičljivost napake Komisije. Glede na to, da je Komisija v času sprejetja Uredbe št. 944/2013 lahko utemeljeno menila, da nima diskrecijske pravice pri razvrstitvi CTPHT na podlagi metode seštevanja in glede na zakonodajni okvir, v katerega spada ta razvrstitev in katerega namen je zagotoviti visoko raven varovanja okolja in pri tem v celoti spoštovati previdnostno načelo, se, nasprotno, dejstvo, da ob zelo visokih M-faktorjih, kot v obravnavanem primeru, rezultat 14.521 % ni povzročil, da bi podvomila o svoji metodi seštevanja, zdi opravičljivo.

110    Komisija je tako dokazala ravnanje, ki je bližje ravnanju, ki se ga lahko pričakuje od običajno skrbne in vestne uprave, kot pa ravnanju uprave, ki meji na samovoljo. V podobnem položaju in ob neobstoju alternativne metode, ki bi bila izrecno določena z Uredbo št. 1272/2008, ne bi bilo popolnoma presenetljivo, da bi uprava lahko ocenila, da obstaja nevarnost, da bo njena odločitev razglašena za nično, če bi se odločila, da bo upoštevala druge dejavnike od tistih, ki so izrecno določeni v Prilogi I k Uredbi št. 1272/2008 in zlasti v točki 4.1.3.5.5 te priloge.

111    Poleg tega je treba ugotoviti, da se niti Splošno sodišče niti Sodišče nista izrekli o tem, ali je bila razvrstitev CTPHT med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410) materialno pravilna ali nepravilna. Kot je v točki 70 sklepnih predlogov v zadevi Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15, EU: C: 2017: 646) navedel tudi generalni pravobranilec M. Bobek, se spor ni nanašal na pravilnost razvrstitve CTPHT, ampak zgolj na vprašanje, katere dejavnike bi bilo treba upoštevati pri uporabi metode seštevanja. Zlasti ni izključeno, da bi Komisija, tudi če bi upoštevala slabo topnost CTPHT v vodi, vseeno prišla do enakega zaključka glede razvrstitve CTPHT med snovi akutne strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H400) in kronične strupenosti za vodno okolje kategorije 1 (H410).

112    V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da po izdaji sodbe z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), ni bila sprožena nobena nova pobuda za razvrstitev. Kot je Komisija pojasnila v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s tem, je, na eni strani, mogoče neobstoj nove razvrstitve med drugim pojasniti z dejstvom, da bi se CTPHT lahko štela za manj prednostno, glede na to, da je bila CTPTH na podlagi Uredbe Komisije (EU) 2017/999 z dne 13. junija 2017 o spremembi Priloge XIV k Uredbi št. 1907/2006 (UL 2017, L 150, str. 7) vključena v Prilogo XIV k Uredbi št. 1907/2006, ker je rakotvorna, obstojna, se kopiči v organizmih in je strupena, ter ker je zelo obstojna in se zelo lahko kopiči v organizmih, in je zato za njeno uporabo od 4. oktobra 2020 potreben postopek za izdajo dovoljenja. Na drugi strani je Komisija kot možen razlog navedla dejstvo, da je vprašanje pravilne uporabe metode seštevanja za snov ali zmes, ki je v vodi slabo topna, po izdaji navedene sodbe Sodišča ostalo odprto.

113    Hipotetičnost vprašanja, iz katerih razlogov ni bila opravljena nova razvrstitev, sicer nasprotuje dokončni presoji njihove upoštevnosti v obravnavanem primeru. Vendar je treba ugotoviti, da dejstvo, da napaka, ki jo je storila Komisija – kot sta jo ugotovili Splošno sodišče in nato Sodišče – ni bila odpravljena z novo razvrstitvijo, lahko ponazarja težave, povezane s pravilno uporabo metode seštevanja. To, da je napako Komisije težko odpraviti, kot je to mogoče ugotoviti v obravnavanem primeru, zato prav tako nasprotuje temu, da bi bilo to napako mogoče opredeliti kot neopravičljivo.

114    Nazadnje, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi tožeča stranka, dejstvo, da je Komisija svoje procesne pravice izvrševala tako, da je nasprotovala predlogu za odlog izvršitve in vložila pritožbo zoper sodbo z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767), ne more biti dejavnik, ki povečuje resnost storjene kršitve. V zvezi s tem se lahko v podobnem položaju od vsake običajno skrbne in vestne uprave razumno pričakuje, da bo vložila pritožbo, da bi pridobila pojasnila Sodišča glede obsega njenih obveznosti pri razvrščanju kompleksnih snovi. Poleg tega je treba navesti, da sodba z dne 22. novembra 2017, Komisija/Bilbaína de Alquitranes in drugi (C‑691/15 P, EU:C:2017:882), vsebuje nekatere elemente razlage, ki vsaj dopolnjujejo analizo iz sodbe z dne 7. oktobra 2015, Bilbaína de Alquitranes in drugi/Komisija (T‑689/13, neobjavljena, EU:T:2015:767).

115    Glede na navedeno je torej napaka Komisije opravičljiva. Glede na nejasnost in težave pri razlagi upoštevnih določb iz Priloge I k Uredbi št. 1272/2008 glede upoštevanja drugih dejavnikov od tistih, ki so izrecno določeni, pri uporabi metode seštevanja, ravnanje Komisije ne odstopa od ravnanja, ki se ga lahko razumno pričakuje od običajno skrbne in vestne uprave v podobnem položaju, to je položaju, za katerega je značilna znanstvena kompleksnost, povezana z razvrščanjem snovi z neznano sestavo, kot je CTPHT, s ciljem zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja. Tako ravnanje ne pomeni očitne in resne prekoračitve meja diskrecijske pravice Komisije. Zato storjena napaka ne pomeni dovolj resne kršitve pravnega pravila, tako da nepogodbena odgovornost Unije v obravnavanem primeru nikakor ni podana. Ta ugotovitev velja tako za kršitev metode seštevanja kot – iz zgoraj navedenih razlogov – za zatrjevano kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

116    Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki bi lahko povzročila nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, je treba odškodninski zahtevek zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba obravnavati vprašanje kršitve pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ali preučiti pogoje za obstoj dejanske in gotove škode ter vzročne zveze.

117    Zato je treba prvi tožbeni predlog vsekakor zavrniti kot neutemeljen, posledično pa je treba zavrniti tudi vse druge predloge in nazadnje tožbo v celoti.

 Stroški

118    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.

119    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. V skladu s členom 1(2)(f) Poslovnika so „institucije“ institucije Unije iz člena 13(1) PEU ter organi, uradi ali agencije, ki so bili ustanovljeni s Pogodbama ali z akti, sprejetimi za njuno izvajanje, in ki so lahko stranke pred Splošnim sodiščem. V skladu s členom 100 Uredbe št. 1907/2006 je ECHA organ Unije. Zato Kraljevina Španija in ECHA nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Industrial Química del Nalón, SA poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.

3.      Kraljevina Španija in Evropska agencija za kemikalije (ECHA) nosita svoje stroške.

Svenningsen Barents Mac Eochaidh

Pynnä       Laitenberger

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. decembra 2020.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.