SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. decembra 2012(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti z namenom preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑15/11,
Sina Bank s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopata B. Mettetal in C. Wucher-North, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in G. Marhic, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata F. Erlbacher in M. Konstantinidis, agenta,
intervenientka,
zaradi razglasitve ničnosti, prvič, Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko in drugič, dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke ter izjave, da se za tožečo stranko ne uporablja, prvič, Priloga II k Sklepu 2010/413/SZVP Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), kakor je bila spremenjena s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, drugič, člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 in tretjič, člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. junija 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Omejevalni ukrepi, sprejeti zoper Islamsko republiko Iran
1 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
Omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko
2 Tožeča stranka, Sina Bank, je iranska banka, ki je registrirana kot javna delniška družba.
3 Tožeča stranka je bila 26. julija 2010 vpisana na seznam subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja iz člena 20(1)(b) Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), ki je naveden v Prilogi II k istemu sklepu.
4 Zato je bila tožeča stranka vpisana na seznam oseb, subjektov ali organov, vključenih v širjenje jedrskega orožja iz člena 7(2) Uredbe Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), ki je v Prilogi V te uredbe. Ta zadnji vpis je začel veljati na dan objave Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 25) v Uradnem listu Evropske unije, in sicer 27. julija 2010. Posledica tega vpisa je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 423/2007.
5 Vpis tožeče stranke na seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007 je bil obrazložen z naslednjimi razlogi:
„Interesi banke so povezani z interesi ‚Daftarja‘ (urad voditelja [islamske revolucije]: uprava s približno 500 sodelavci). Ta banka prispeva tudi k financiranju strateških interesov režima.“
6 Svet Evropske unije je z dopisom z dne 29. julija 2010 obvestil tožečo stranko, da jo je vpisal na seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007 ter da so razlogi za takšno uvrstitev v upoštevnih delih navedenih prilog, katerih kopija je bila priložena njegovemu dopisu. V dopisu z dne 29. julija 2010 je bila navedena tudi možnost za tožečo stranko, da Svetu do 15. septembra 2010 predloži predlog in ustrezne dokumente, da bi Svet ponovno preučil njen vpis na zgoraj navedena seznama.
7 Tožeča stranka je 8. septembra 2010 z dopisom obvestila Svet, da so podatki, s katerimi je Svet obrazložil njen vpis na seznama, bodisi nepopolni bodisi zastareli. Svetu je predlagala, naj na podlagi posodobljenih podatkov o njenem načinu delovanja, ki so bili navedeni v dopisu, in na podlagi dokumentov v podporo tem podatkom, ponovno preuči navedeni vpis.
8 Svet je po preučitvi položaja tožeče stranke, iz razlogov, ki so že navedeni v točki 5 zgoraj, ohranil v veljavi vpis tožeče stranke na seznam subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, ki je v Prilogi II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81). Zadnji vpis je začel učinkovati 25. oktobra 2010, na dan sprejetja Sklepa 2010/644.
9 Uredba Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1) je iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v točki 5 zgoraj, ohranila veljavo vpisa tožeče stranke na seznam pravnih oseb, subjektov in organov iz člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, ki je v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010. Ta vpis je začel učinkovati 27. oktobra 2010, ko je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena Uredba št. 961/2010. Zaradi te uredbe so sredstva in gospodarski viri tožeče stranke ostali zamrznjeni.
10 Svet je z dopisom z dne 28. oktobra 2010, ki ga je tožeča stranka prejela 5. decembra 2010, to obvestil, da morajo po reviziji njenega vpisa na seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010, ob upoštevanju pripomb iz dopisa z dne 8. septembra 2010, zanjo ostati v veljavi omejevalni ukrepi, ki so določeni s Sklepom 2010/413 in z Uredbo št. 961/2010, in da je zato treba ohraniti njen vpis na seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 (v nadaljevanju „sporna seznama“). V prilogi k svojemu dopisu je Svet tožeči stranki poslal izvod zadevnih aktov.
11 Svet je v dopisu z dne 28. oktobra 2010 tožeči stranki navedel, da ohranitev na spornih seznamih temelji na teh razlogih:
„Svet meni, da v spisu ni novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča. Zato Svet meni, da so razlogi, ki so navedeni v Sklepu […] 2010/413[…], še vedno veljavni.“
12 Tožeča stranka je 6. decembra 2010 s priporočenim pismom s povratnico Svet obvestila, da ni prejela nikakršnega odgovora na dopis z dne 8. septembra 2010. Med drugim je Svet nujno zaprosila za vpogled v svoj spis in za posredovanje dokumentov, ki utemeljujejo njen vpis ali ohranitev vpisa na spornih seznamih. Tožeča stranka je ta podatek in ta predlog ponovila v priporočenem pismu s povratnico z dne 20. decembra 2010.
13 Z dopisom z dne 22. decembra 2010 je Svet v odgovor na dopisa tožeče stranke z dne 6. in 20. decembra 2010 tej dostavil kopijo svojega dopisa z dne 28. oktobra 2010, ki je vseboval odgovor na dopis tožeče stranke z dne 8. septembra 2010.
14 Tožeča stranka je s priporočenim pismom s povratnico z dne 28. decembra 2010 obvestila Svet, prvič, da ji nejasnost dopisa z dne 22. decembra 2010 ni dovoljevala seznanitve z očitki proti njej, drugič, da je uradno izpodbijala vsakršno sodelovanje pri širjenju jedrskega orožja ali pri njegovem financiranju, in tretjič, da bi Svet moral obrazložiti njen vpis ali ohranitev vpisa na spornih seznamih z navedbo očitkov proti njej. Tožeča stranka je poleg tega predlagala organizacijo sestanka v Bruslju (Belgija) z osebo, ki je zadolžena za njen spis, da bi lahko vpogledala v ta spis.
15 Svet je po ponovni preučitvi položaja tožeče stranke ohranil njen vpis na spornih seznamih z učinkom od 1. decembra 2011, dneva sprejetja Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 319, str. 71) ali od 2. decembra 2011, dneva objave Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 319, str. 11) v Uradnem listu Evropske unije.
16 Tožba tožeče stranke, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 10. februarja 2012, se v bistvu nanaša na razglasitev ničnosti vpisa na sporna seznama po ponovni preučitvi njenega položaja ob sprejetju Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011. Ta tožba je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana pod opravilno številko T‑67/12.
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 6. januarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
18 Evropska komisija je z aktom, ki ga je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 20. aprila 2011, vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je 9. junija 2011 s sklepom dovolil to intervencijo.
19 Svet je 11. aprila 2011 vložil odgovor na tožbo.
20 Tožeča stranka je 8. junija 2011 vložila repliko.
21 Komisija je v dopisu, ki ga je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 6. julija 2011, soglašala z odgovorom na tožbo, ki ga je vložil Svet in ga v celoti podprla, vendar se je v skladu z zahtevo po ekonomičnosti postopka odpovedala vložitvi intervencijske vloge.
22 Svet je 29. julija 2011 vložil dupliko.
23 Splošno sodišče se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in stranke na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika pozvalo, naj odgovorijo na nekatera vprašanja. Tožeča stranka in Svet sta na poziv odgovorila v za to določenem roku. Komisija je navedla le, da na obravnavi ne bo sodelovala.
24 Tožeča stranka in Svet sta na obravnavi 26. junija 2012 podala ustne navedbe in odgovorila na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
25 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– za nična razglasi Prilogo VIII k Uredbi št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in dopis z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke;
– ugotovi, da se Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša nanjo, in člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 ter člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 zanjo ne uporabljajo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
26 Svet ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– kot nedopustna zavrže predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke in predlog, ki se nanaša na to, da za tožečo stranko ne veljata Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša nanjo, in člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413;
– preostali del tožbe zavrne kot neutemeljen;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko
27 Ta predlog je treba razumeti tako, da se nanaša na razglasitev ničnosti vpisa tožeče stranke s strani Sveta na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v skladu s členom 36(2) te uredbe, da bi se za tožečo stranko uporabili omejevalni ukrepi iz člena 16(2) te uredbe.
Dopustnost
28 Svet ob podpori Komisije predlaga, da se kot nedopustna zavržeta predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke in predlog, da se ugotovi, da se za tožečo stranko ne uporabljata Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „Sklepu“ Sveta glede tožeče stranke
29 Svet ob podpori Komisije v bistvu navaja, da dopis z dne 28. oktobra 2010 ni izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU, ker glede tožeče stranke nima pravnega učinka, ki bi bil različen pravnemu učinku aktov Sveta, s katerimi je Svet brez kakršne koli spremembe ohranil vpis tožeče stranke na spornih seznamih. Ta dopis je bil le obvestilo o obstoju in vsebini navedenih aktov.
30 V skladu z ustaljeno sodno prakso so akti, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 263 PDEU, ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9, in sodba Splošnega sodišča z dne 16. julija 1998 v zadevi Regione Toscana proti Komisiji, T‑81/97, Recueil, str. II‑2889, točka 21). Poleg tega je bilo razsojeno, da akt, ki ima zgolj informativni značaj, ne more prizadeti interesov naslovnika in ne more spremeniti njegovega pravnega položaja glede na položaj pred prejemom tega akta (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Finska proti Komisiji, C‑457/06 P, neobjavljen v ZOdl., točka 36).
31 V obravnavanem primeru, kot je pravilno navedel Svet ob podpori Komisije, je dopis z dne 28. oktobra 2010 le akt, s katerim je Svet obvestil tožečo stranko o tem, da je po reviziji ohranil veljavo njenega vpisa na spornih seznamih, in o razlogih za ohranitev vpisa v skladu s členom 24(3) Sklepa 2010/413 in s členom 36(3) Uredbe št. 961/2010. Gre torej za izključno informativni akt, ki kot tak ne more biti predmet ničnostne tožbe v smislu člena 263 PDEU.
32 To pa ne posega v to, da je treba predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke razlagati glede na besedilo tožbe in v kontekstu, v katerem je bil ta predlog podan.
33 Svet je v odgovor na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča res navedel, da te tožbe, ki je formalno vložena proti informativnemu dopisu, ni mogoče razlagati tako, da je bila dejansko vložena proti ohranitvi vpisa tožeče stranke na spornih seznamih po reviziji.
34 Svet pa ni navedel, da je iz tožbe razvidno, da se ta dejansko nanaša na razglasitev ničnosti ohranitve vpisa tožeče stranke na spornih seznamih po reviziji, ki je podlaga za omejevalne ukrepe, ki so bili sprejeti proti tožeči stranki.
35 V točki 64 tožbe je tožeča stranka sama navedla, da jo je z dopisom z dne 28. oktobra 2010 „Svet obvestil […] o Sklepu [2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644,] in o Uredbi št. 961/2010 kot tudi, da morajo [zanjo] ostati v veljavi predvideni omejevalni ukrepi“.
36 Svet poleg tega ni upošteval, da je v okviru člena 24 Sklepa 2010/413 in člena 36 Uredbe št. 961/2010 na seznam vpisal osebo ali subjekt, za katerega je želel uporabiti ukrepe zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, ki jih določajo te določbe, šele potem pa je o uvrstitvi na seznama in o razlogih zanjo obvestil osebo ali subjekt, na katerega se uvrstitev nanaša.
37 Glede na navedeno je treba predlog za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke razlagati tako, da se ne nanaša na dopis kot tak, ampak na ohranitev – po reviziji – vpisa tožeče stranke na spornih seznamih z namenom uporabe omejevalnih ukrepov iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010 ter na razloge za ohranitev takšne odločitve, ki so bili tožeči stranki sporočeni z dopisom z dne 28. oktobra 2010.
38 V skladu s členoma 275, drugi odstavek, in 263, četrti in šesti odstavek, PDEU ima tožeča stranka procesno upravičenje za razglasitev ničnosti teh vpisov.
39 Zato je treba kot neutemeljen zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je Svet ob podpori Komisije vložil proti predlogu za razglasitev ničnosti dopisa z dne 28. oktobra 2010 o „sklepu“ Sveta glede tožeče stranke, ki ga je treba v obravnavanem primeru razlagati tako, da se nanaša na ohranitev vpisa tožeče stranke na spornih seznamih po reviziji.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na predlog, naj se za tožečo stranko ne uporabljata Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 ter dopustnost predloga, naj se ugotovi, da se za tožečo stranko ne uporablja člen 16(2) Uredbe št. 961/2010
40 Svet ob podpori Komisije navaja, da predlog, ki se nanaša na to, da se Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 ne uporabljata za tožečo stranko, ni dopusten, ker zraven ni predloga za razglasitev ničnosti posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o ohranitvi vpisa tožeče stranke na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644. Člen 277 PDEU, ki stranki dovoljuje, da izpodbija akt, ki se splošno uporablja, s sklicevanjem, da se zanjo ne uporablja, ima namreč postransko naravo in se je treba nanj sklicevati v podporo ničnostni tožbi, ki je vložena proti posamičnemu aktu, ki je sprejet glede tožeče stranke na podlagi aktov, ki se splošno uporabljajo in katerih zakonitost se izpodbija v obravnavanem primeru.
41 Najprej je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče v smislu člena 113 Poslovnika po uradni dolžnosti v vsakem trenutku preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, med katere po sodni praksi spada pristojnost sodišča Evropske unije, da odloča o tožbi (sodba Sodišča z dne 18. marca 1980 v združenih zadevah Valsabbia in drugi proti Komisiji, 154/78, 205/78, 206/78, od 226/78 do 228/78, 263/78, 264/78, 31/79, 39/79, 83/79 in 85/79, Recueil, str. 907, točka 7, in sodba Splošnega sodišča z dne 17. junija 1998 v zadevi Svenska Journalistförbundet proti Svetu, T‑174/95, Recueil, str. II‑2289, točka 80) in o vprašanjih dopustnosti tožbe (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1960 v zadevi Humblet proti État belge, 6/60, Recueil, str. 1125, 1147). Nadzor Splošnega sodišča torej ni omejen na ugovore nedopustnosti, ki jih uveljavljajo stranke (sklep Splošnega sodišča z dne 10. julija 2002 v zadevi Comitato organizzatore del convegno internazionale proti Komisiji, T‑387/00, Recueil, str. II‑3031, točka 36). Sodišče Unije pa svoje odločbe načeloma ne more opreti na pravni razlog ali ugovor nedopustnosti, čeprav je to razlog javnega reda, ne da bi stranke prej pozvalo, naj podajo svoja stališča (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I‑11245, točke od 50 do 59, in z dne 17. decembra 2009 v zadevi Preverjanje M proti EMEA, C‑197/09 RX II, ZOdl., str. I‑12033, točka 57).
42 Čeprav podlaga za predlog, ki se nanaša na ugovor nedopustnosti Sveta, ki ga podpira Komisija, v tožbi ni bila opredeljena, je ta glede na formulacijo predloga lahko le člen 277 PDEU, v skladu s katerim „lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija […] Unije, pred [sodiščem Unije] uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263, ne uporablja“. Tožeča stranka in Svet sta v odgovoru na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča med drugim potrdila, da ta predlog v bistvu ustreza ugovoru nezakonitosti, ki se uveljavlja v podporo predlogu za razglasitev ničnosti ali ohranitve vpisa tožeče stranke na spornih seznamih po reviziji.
43 Prvič, glede ugovora nezakonitosti Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, je treba natančneje pojasniti, da se v tem ugovoru tožeča stranka v bistvu sklicuje na neuporabo ohranitve njenega vpisa na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644. V skladu z ustaljeno sodno prakso je člen 277 PDEU izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico do izpodbijanja veljavnosti aktov, ki so pravna podlaga izpodbijane odločbe, zato da se doseže razglasitev ničnosti odločbe, ki se nanjo neposredno in posamično nanaša, če ta stranka na podlagi člena 263 PDEU nima pravice vložiti direktne tožbe proti tem aktom, ki posegajo v njen pravni položaj, ne da bi imela možnost zanje predlagati razglasitev ničnosti (sodba Sodišča z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točka 39). Iz sodne prakse med drugih izhaja, da je ugovor nezakonitosti mogoče uporabiti le ob odsotnosti drugih razpoložljivih pravnih sredstev (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf, C‑188/92, Recueil, str. I‑833, točka 17; z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe, C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točka 37, in z dne 8. marca 2007 v zadevi Roquette Frères, C‑441/05, ZOdl., str. I‑1993, točka 40; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v zadevi Kik proti UUNT (Kik), T‑120/99, Recueil, str. II‑2235, točka 26). V obravnavanem primeru ima tožeča stranka procesno upravičenje na podlagi člena 275, drugi odstavek, PDEU za neposredno vložitev ničnostne tožbe zoper akt, zoper katerega uveljavlja ugovor nezakonitosti. Iz tega sledi, da ni dopustno, da se sklicuje na nezakonitost tega akta.
44 Zato in ne da bi bilo treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, ki ga podpira Komisija, je treba kot nedopusten zavreči predlog, ki se nanaša na ugotovitev, da se za tožečo stranko ne uporablja Priloga II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko. To ne vpliva na vsebinsko obravnavo predloga za razglasitev ničnosti ohranitve vpisa na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/644 po reviziji, kot izhaja iz Sklepa 2010/644, ki ga je tožeča stranka pravilno vložila (glej točke od 37 do 39 zgoraj).
45 Drugič, glede ugovorov nezakonitosti člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010 je treba ugotoviti, da te zadnje določbe predvidevajo zamrznitev sredstev in gospodarskih virov „oseb in subjektov […], ki so navedeni v Prilogi II“ Sklepa 2010/413 ali „v Prilogi VIII“ Uredbe št. 961/2010. Te določbe za tožečo stranko, ki v njih ni izrecno navedena, pomenijo splošne akte v smislu člena 277 PDEU. Uporabljajo se namreč za objektivno določene položaje in imajo pravne učinke za kategorijo oseb in subjektov, ki so določeni splošno in abstraktno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Alusuisse Italia proti Svetu in Komisiji, 307/81, Recueil, str. 3463, točka 9). Tožeča stranka nima pravice, da bi vložila direktno tožbo na podlagi člena 263 PDEU proti tem določbam, ki pomenijo eno od pravnih podlag za njeno uvrstitev na izpodbijana seznama ali ohranitev veljavnosti njenega vpisa po reviziji. Ta vpisa sta bila namreč izvedena za uporabo omejevalnih ukrepov iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010. Gre za akte na katerih neuporabo se tožeča stranka lahko sklicuje na podlagi člena 277 PDEU.
46 Vendar je za odločitev o možnosti tožeče stranke, da se v podporo tožbi proti posamičnemu aktu sklicuje na nepravilnost splošnega akta, na katerem temelji, treba zlasti raziskati, ali tožeča stranka proti temu splošnemu aktu uveljavlja enega od štirih razlogov za razglasitev ničnosti iz člena 263, drugi odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. junija 1958 v zadevi Meroni proti Visoki oblasti, 9/56, Recueil, str. 9). Tožeča stranka namreč v tožbi ni natančneje navedla, kateri razlogi ali očitki, ki so določeni v členu 263, drugi odstavek, PDEU, konkretno utemeljujejo njena ugovora nezakonitosti v zvezi s členom 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in členom 16(2) Uredbe št. 961/2010. Tožeča stranka poleg tega ni mogla odgovoriti na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča, ki jo je pozvalo, naj v tožbi na prvi stopnji navede razloge in očitke, ki konkretno utemeljujejo ta ugovora nezakonitosti.
47 Zato ni mogoče šteti, da ta ugovora nezakonitosti ustrezata zahtevi po kratkem povzetku tožbenih razlogov in očitkov, na katere se sklicuje za utemeljitev tožbe, kot je določeno v členu 44(1)(c) Poslovnika.
48 Iz tega razloga, ki je bil obravnavan po uradni dolžnosti, je treba ugovora nezakonitosti člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, zavreči kot nedopustna.
49 Iz vsega navedenega izhaja, da je tožba dopustna le v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti ali ohranitve vpisa tožeče stranke na spornih seznamih (v nadaljevanju „izpodbijana akta“) po reviziji. V preostalem delu je treba tožbo zavreči kot nedopustno.
Vsebinska presoja
50 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji, ki izhaja iz tega, da je Svet tožečo stranko vpisal ali ohranil v spornih seznamih, ne da bi izpolnjevala poglavitna merila, ki dovoljujejo takšen vpis. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, ki izhaja iz tega, da jo je tožena stranka obravnavala različno kot druge iranske banke, ki niso vpisane na izpodbijana seznama, Daftar (urad voditelja islamske revolucije, v nadaljevanju: „urad voditelja“ in „voditelj“) in Fundacijo Mostaz’afan islamske republike Iran (v nadaljevanju: fundacija) ter enako kot druge iranske banke, ki so vpisane na spornih seznamih. Tretji razlog se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve, ker ji tožena stranka ni sporočila niti natančnih razlogov niti dokazov niti dokazil, ki bi upravičevali vpis ali ohranitev vpisa na spornih seznamih. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev lastninske pravice in načela sorazmernosti, ki izhaja iz tega, da je zamrznitev njenih sredstev in gospodarskih virov vsekakor nepotrebno in nesorazmerno vplivala na njeno lastninsko pravico.
51 Iz razlogov učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ekonomičnosti postopka in smotrnosti, je treba najprej preizkusiti tretji tožbeni razlog. Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja tri očitke, pri čemer se nanašajo, prvič, na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe, drugič, na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in tretjič, na kršitev obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz tega, da je Svet sprejel izpodbijana akta, ne da bi tožečo stranko obvestil o natančnih razlogih, dokazih in dokazilih, ki naj bi upravičevali vpis ali ohranitev vpisa na spornih seznamih.
52 Iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 51 zgoraj, je treba začeti s preizkusom tretjega očitka tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.
53 V okviru tega očitka tožeča stranka zatrjuje, da je Svet s sprejetjem izpodbijanih aktov storil bistveno kršitev postopka, ki mu nalaga, da mora o razlogih za vpis na sporna seznama obvestiti zainteresirano stranko in ji dati možnost, da predloži pripombe, kot je izrecno navedeno v členu 36(3) Uredbe št. 961/2010. Razlogi, na katere se sklicuje v utemeljitev izpodbijanih aktov, naj bi bili preveč nepopolni, nejasni, nenatančni ali nedoločni, da bi se lahko šteli za obrazložitev. Svet naj ne bi natančno navedel, na kakšen način je tožeča stranka povezana z uradom voditelja, ali je bila udeležena pri širjenju jedrskega orožja ali le pri „strateških interesih režima“. Svet naj ne bi navedel, kaj naj bi predstavljalo zatrjevano podporo (zagotavljanje finančnih storitev, vključno s predlaganjem akreditivov in vodenjem računov) niti domnevnih prejemnikov te podpore. Poskusov Sveta po nadomestitvi manjkajoče obrazložitve med tem postopkom naj ne bi bilo mogoče upoštevati, ne da bi se posegalo v pravico do pravičnega sojenja in načelo enakosti strank pred sodiščem Unije.
54 Svet ob podpori Komisije zavrača trditve tožeče stranke in predlaga, naj se tretji očitek tretjega tožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.
55 Najprej je treba spomniti, da ima zamrznitev sredstev in gospodarskih virov precejšnje posledice za zadevne subjekte, ker lahko omejuje uresničevanje njihovih temeljnih pravic (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, C‑548/09 P, ZOdl., str. I‑11381, točka 49).
56 Načelo učinkovitega sodnega varstva pomeni, da organ Unije, ki sprejme akt o omejevalnih ukrepih glede posameznika ali subjekta, kolikor je le mogoče sporoči razloge, na katerih temelji ta akt, bodisi takrat, ko sprejme akt, bodisi kolikor hitro po sprejetju je mogoče, da tem osebam in subjektom omogoči, da lahko vložijo pravno sredstvo (glej zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 47 in navedena sodna praksa). Vsekakor mora biti obrazložitev akta zadevni osebi posredovana s tem aktom, preden zadevna oseba vloži tožbo zoper ta akt. Nespoštovanja obveznosti obrazložitve namreč ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 80 in navedena sodna praksa).
57 Člen 24(3) Sklepa 2010/413 in člen 36(3) Uredbe št. 961/2010 Svetu z vidika načela učinkovitega sodnega varstva nalagata, da mora podati posamične in specifične razloge, ki upravičujejo ukrepe zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, ki so bili sprejeti na podlagi člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, ter z njimi seznaniti zadevne osebe, subjekte in organe, na katere se ti ukrepi nanašajo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu z dne 16. novembra 2011, točka 48). Iz sodne prakse izhaja, da mora Svet v obravnavanem primeru z individualno obvestitvijo izpolniti obveznost na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413 in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu z dne 16. novembra 2011, točka 52).
58 V obravnavanem primeru je Svet tožečo stranko z dopisom z dne 28. oktobra 2010 obvestil, da izpodbijani akti temeljijo na dejstvu, „da je [Svet] menil, da v spisu ni [bilo] novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča [glede zamrznitve sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke] in da so zato […] razlogi, ki so navedeni v Sklepu […] 2010/413 še vedno veljavni“.
59 V tem dopisu niso navedeni posamični in specifični razlogi, ki upravičujejo zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke. Iz sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu z dne 14. oktobra 2009, točka 82 in navedena sodna praksa).
60 V obravnavanem primeru je po eni strani treba upoštevati, da je bila kopija Sklepa 2010/413 priložena dopisu z dne 28. oktobra 2010 in po drugi, da je bil v trenutku, ko je tožeča stranka prejela ta dopis, Sklep 2010/413 že objavljen v Uradnem listu Evropske unije, in sicer 27. julija 2010. Zato se je tožeča stranka lahko seznanila z razlogi iz Sklepa 2010/413, s katerimi je bila utemeljena odločitev o zamrznitvi njenih sredstev in gospodarskih virov in kot so bili navedeni že v točki 5 zgoraj.
61 Svet je med drugim v odgovoru na tožbo potrdil, da ni imel „drugih podatkov glede tožeče stranke, razen tistih, ki so navedeni v obrazložitvi Sveta glede njenega vpisa [na sporna seznama]“ Tožeči stranki torej pred vložitvijo te tožbe ni bil sporočen noben dopolnilni razlog.
62 Če hoče Svet pred Splošnim sodiščem izpodbijane akte utemeljiti z elementi, ki jih je tožeča stranka predložila v utemeljitev svoje tožbe, iz katerih izhaja, da je voditelj prek fundacije posredno nadziral tožečo stranko, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso, ki je navedena v točki 56 zgoraj, te dopolnitve obrazložitve izpodbijanih ukrepov ni mogoče upoštevati za popravljanje obrazložitve – morda nezadostne – v izpodbijanih aktih, ker je bila dopolnitev obrazložitve tožeči stranki sporočena po vložitvi te tožbe.
63 Zato je treba na očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitev, odgovoriti le ob upoštevanju razlogov, ki so navedeni v točki 5 zgoraj.
64 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora obrazložitev, da izpolni svojo nalogo, in sicer spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za obrambo svojih pravic in preverjanje, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, ter omogočiti, da sodišče Unije izvaja nadzor nad zakonitostjo tega akta (zgoraj v točki 56 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu z dne 14. oktobra 2009, točka 80). V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (zgoraj v točki 56 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu z dne 14. oktobra 2009, točka 82).
65 Iz tega sledi, da je treba obrazložitev izpodbijanih aktov presojati zlasti z vidika določb, na podlagi katerih so bili sprejeti, in sicer člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, ki jih je treba razlagati ob upoštevanju njihovega besedila, sobesedila in ciljev ureditve, katere del so (glej sodbo Sodišča z dne 13. marca 2012 v zadevi Melli Bank proti Svetu, C‑380/09 P, točka 38 in navedena sodna praksa).
66 Člen 20(1) Sklepa 2010/413 in člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 nalagata Svetu zamrznitev sredstev in gospodarskih virov fizičnih in pravnih oseb, subjektov in organov, ki so „opredeljeni“ kot „da sodelujejo v dejavnostih, ki so nevarne z vidika [širjenja jedrskega orožja]“ ali „so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo, ali so v lasti takšnih oseb, subjektov ali organov ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način) ali delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih“, pri čemer Svet v vsakem posameznem primeru presodi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za vsako zadevno osebo, subjekt ali organ (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu, točki 39 in 40).
67 Iz tega sledi, da so posamični in specifični razlogi, ki jih mora Svet podati na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413 in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 (glej točko 55 zgoraj), tisti, ki se nanašajo na vpis oseb, subjektov in organov na sporna seznama, in sicer, glede na primer, sodelovanje, neposredno povezanost s širjenjem jedrskega orožja ali njegovo podpiranje, oziroma glede subjektov, ki so v lasti, pod nadzorom ali delujejo v imenu ali po navodilih, tisti, ki so pripeljali do ugotovitve, da je pogoj biti v lasti, nadzor ali delovanje v imenu ali po navodilih izpolnjen (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu, točka 43).
68 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Svet za pravilno izpolnitev obveznosti obrazložitve akta, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi, navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna pravna presoja teh ukrepov, in ugotovitve, ki so ga pripeljale do sprejetja teh ukrepov (glej v tem smislu zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu z dne 14. oktobra 2009, točka 81 in navedena sodna praksa). Načeloma mora obrazložitev takšnega akta obsegati ne le pravne pogoje uporabe omejevalnih ukrepov, ampak tudi specifične in konkretne razloge, zakaj Svet – pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice – meni, da mora biti zadevna oseba predmet teh ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbe Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 146; z dne 7. decembra 2010 v zadevi Fahas proti Svetu, T‑49/07, ZOdl., str. II‑5555, točka 53, in z dne 8. junija 2011 v zadevi Bamba proti Svetu, T‑86/11, ZOdl., str. II‑2749, točka 47).
69 Tako je ukrep zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, ki ga je sprejel Svet, mogoče šteti za dovolj obrazloženega le takrat, kadar Svet navede pravne in dejanske okoliščine, ki so ga pripeljale do ugotovitve v posameznem primeru, da je zadevna oseba, subjekt ali organ sodeloval, bil neposredno vpleten ali je podpiral širjenje jedrskega orožja ali je ta oseba, ta subjekt ali ta organ bil v lasti, bil nadziran ali je deloval v imenu ali po navodilih osebe, subjekta ali organa, ki je sodeloval, bil neposredno povezan ali je podpiral širjenje jedrskega orožja.
70 Iz razlogov, ki so bili tožeči stranki sporočeni pred vložitvijo te tožbe, iz dopisa z dne 28. oktobra 2010 izhaja, da so izpodbijani akti temeljili na „razlogih, ki so bili navedeni v Sklepu […] 2010/413“, in sicer na naslednji obrazložitvi: „[Tožeča stranka] je zelo povezana z interesi ‚Daftarja‘ (urad voditelja: uprava s približno 500 sodelavci)“ in ‚sodeluje pri financiranju strateških interesov režima‘. Svet je med obravnavo podrobneje navedel, da izpodbijani akti temeljijo na dveh razlogih, po eni strani, da je tožečo stranko dejansko nadziral iranski režim in po drugi strani, da je mogoče iz tega nadzora dokaj zanesljivo sklepati, da je tožeča stranka financirala širjenje jedrskega orožja. Iz tega sledi, da je Svet izpodbijana akta utemeljil na razlogih, ki se nanašajo na sodelovanje, neposredno povezanost ali podporo tožeče stranke širjenju jedrskega orožja, in na nadzor tožeče stranke s strani osebe ali subjekta, ki sodeluje ali je neposredno povezan ali podpira te iste dejavnosti, ki je bil v obrazložitvi, sporočeni tožeči stranki, opredeljen kot urad voditelja. Ta dva razloga je tožeča stranka, ki izpodbija, da je pod nadzorom oseb, subjektov ali organov, ki so sodelovali, bili neposredno povezani ali so podpirali širjenje jedrskega orožja, kot so iranski organi, in da je sodelovala, bila neposredno povezana ali podpirala širjenje jedrskega orožja, dobro razumela.
71 Prvič, razlogi, ki so bili tožeči stranki sporočeni in se nanašajo na to, da je bila tožeča stranka pod nadzorom oseb, subjektov ali organov, ki so sodelovali, so bili neposredno povezani ali so podpirali širjenje jedrskega orožja, niso dovolj specifični in konkretni, da bi tožeča stranka in Splošno sodišče lahko razumela razloge, ki so Svet pripeljali do ugotovitve, da je bilo to merilo v obravnavanem primeru izpolnjeno.
72 Svet meni, „da je [tožeča stranka] zelo povezana z interesi ‚Daftarja‘ (urad voditelja: uprava s približno 500 sodelavci )“. Pojem „povezanost z interesi tretjega“ je zelo širok in nenatančen. Ta pojem se ne nanaša jasno in neposredno na pojem „nadzora“, ki je določen v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in v členu 16(2) Uredbe št. 961/2010. Svet ni navedel nobenega natančnega in konkretnega elementa, ki bi potrjeval, da je urad voditelja izvajal nadzor nad tožečo stranko.
73 V kontekstu obravnavanega primera je uporaba pojma „povezanost z interesi“ „Daftarja“ (urad voditelja: uprava s približno 500 sodelavci) še toliko bolj široka in nenatančna, saj navedeni urad kot takšen ni bil opredeljen kot oseba, subjekt ali organ, ki je sodeloval, je bil neposredno povezan ali je podpiral širjenje jedrskega orožja. Kot pravilno opozarja tožeča stranka, urada voditelja na spornih seznamih ni, medtem ko so bili drugi subjekti, ki imajo politično odgovornost v Iranu, ali drugi vladni organi vpisani na ta seznama, ker so osebe, subjekti ali organi, ki so sodelovali, so bili neposredno povezani ali so podpirali širjenje jedrskega orožja. Poleg tega Svet ni navedel konkretnih razlogov, ki so uradu voditelja kot takšnemu ali po potrebi s posredovanjem svojih članov omogočali, da nadzira tožečo stranko, da bi ta ravnala v skladu z njegovimi interesi in zlasti, da bi finančno podpirala širjenje jedrskega orožja.
74 Ker tožeča stranka v svojih pisnih vlogah priznava, da je bila in je še vedno delno v lasti fundacije, ki jo upravlja voditelj, in ker Svet v okviru tega postopka na podlagi teh dejstev zatrjuje utemeljenost izpodbijanih aktov, je treba poudariti, da so to nove okoliščine, saj Svet tožeče stranke pred vložitvijo te tožbe ni obvestil o razlogih, ki se nanašajo na povezave med tožečo stranko in voditeljem prek fundacije, temveč izključno o razlogih, ki temeljijo na povezavah med njo in uradom voditelja. Svet pred vložitvijo te tožbe nikoli ni omenil povezav med voditeljem, fundacijo in tožečo stranko, morda teh povezav do takrat ni poznal. Tudi ob predpostavki, da te povezave zadostujejo za utemeljitev zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke, gre kljub temu za nove razloge, na katere se prepozno sklicuje in jih zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 56 zgoraj, Splošno sodišče ne more sprejeti.
75 Zato ob neobstoju kateregakoli specifičnega in konkretnega elementa, ki bi ga navedel Svet, ni mogoče presoditi utemeljenosti izpodbijanih aktov, ker ti temeljijo na povezavah med tožečo stranko in iranskim režimom v smislu člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010, in to samo iz razlogov, ki jih je Svet dejansko sporočil tožeči stranki, in sicer, da „je [tožeča stranka] zelo povezana z interesi ‚Daftarja‘ (urad voditelja: uprava s približno 500 sodelavci)“.
76 Ni mogoče šteti, da prvi del razlogov, ki so bili sporočeni tožeči stranki, pomeni zadostno obrazložitev izpodbijanih aktov.
77 Drugič, razlogi, ki so bili tožeči stranki sporočeni in se nanašajo na njeno sodelovanje, neposredno povezanost ali podpiranje širjenja jedrskega orožja, niso dovolj specifični in konkretni, da bi tožeči stranki in Splošnemu sodišču omogočili razumevanje razlogov, ki so Svet pripeljali do ugotovitve, da je v obravnavanem primeru izpolnjen en ali več pogojev, ki so zakonsko določeni za ugotovitev, da je oseba, subjekt ali organ neposredno vključen v širjenje jedrskega orožja.
78 Svet meni, da tožeča stranka „prispeva […] k financiranju strateških interesov režima“. Čeprav, kot opozarja tožeča stranka, ta razlog poudarja le njen domnevni prispevek „k financiranju strateških interesov režima“ in ne k širjenju jedrskega orožja, je kljub temu, kot poudarja Svet, ta dejavnost nujno vključena v pojem „strateški interesi režima“. Zato je ta razlog mogoče razlagati tako, da Svet tožeči stranki dejansko očita to, da prispeva k financiranju širjenja jedrskega orožja.
79 Ker hoče Svet na „prispevanje“ tožeče stranke k „financiranju“ širjenja jedrskega orožja sklepati iz tega, da je „zelo povezana z interesi […] urada voditelja“, je treba opozoriti, da iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah od 73 do 76 zgoraj, izpodbijana akta nista bila pravno zadostno obrazložena, ker interesne povezave niso bile zadostno specificirane in konkretizirane, da bi tožeča stranka in Splošno sodišče lahko presodila utemeljenost teh aktov s tega vidika.
80 Tudi če domnevamo, da je Svet hotel dokazati prispevek tožeče stranke k financiranju širjenja jedrskega orožja, ni predložil nobenega specifičnega in konkretnega dokaza o financiranju te dejavnosti s strani tožeče stranke, ki se na primer nanaša na naravo, znesek ali namen financiranja.
81 Za to drugo vrsto razlogov, ki so bili sporočeni tožeči stranki, tako kot za prvo ni mogoče šteti, da nudi zadostno obrazložitev izpodbijanih aktov.
82 Zato je treba ugotoviti, da Svet ni pravno zadostno obrazložil izpodbijanih aktov, zaradi česar je kršil obveznost obvestitve o razlogih, ki mu je naložena na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413 in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010, in obveznost obrazložitve, ki jo ima na splošno glede aktov, ki jih sprejme.
83 Glede na navedeno je treba ugoditi tretjemu očitku tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, in na tej podlagi izpodbijana akta razglasiti za nična, ne da bi se bilo treba izreči o prvem in drugem očitku tretjega tožbenega razloga in o prvem, drugem in četrtem tožbenem razlogu.
84 V zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, je treba opozoriti, da to pomeni tudi razglasitev ničnosti vpisa tožeče stranke na seznam iz te priloge. Ta vpis ima namreč enako naravo kot Uredba št. 961/2010, ki je splošen akt in v členu 41, drugi odstavek, določa, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredb, kot je določeno v členu 288 PDEU.
85 V skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije z odstopanjem od člena 280 PDEU začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba ali samo neka določba uredbe razglasi za nično, veljati šele z datumom izteka roka iz člena 56, prvi odstavek, tega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve. Svet ima torej od vročitve te sodbe še dva meseca, podaljšana za deset dni zaradi oddaljenosti, da ugotovljeno kršitev odpravi s sprejetjem, če je treba, novega omejevalnega ukrepa proti tožeči stranki.
86 V obravnavanem primeru nevarnost resne in nepopravljive škode za učinkovitost omejevalnih ukrepov, ki so s Prilogo VIII k Uredbi št. 961/2010 naloženi tožeči stranki, ob upoštevanju velikega vpliva teh ukrepov na pravice in svoboščine tožeče stranke, ni dovolj velika, da bi utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe za tožečo stranko v obdobju, daljšem od obdobja, določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2011 v zadevi Kadio Morokro proti Svetu, T‑316/11, neobjavljena v ZOdl., točka 38).
87 Splošno sodišče lahko v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne.
88 V obravnavanem primeru bi lahko razlika med datumom začetka učinkovanja razglasitve ničnosti Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010, in datumom razglasitve ničnosti Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, resno ogrozila pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni isti ukrepi.
89 Učinke Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, je torej glede tožeče stranke treba ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 (glej po analogiji zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Kadio Morokro proti Svetu, točka 39).
Stroški
90 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če uspe samo deloma.
91 Ker je bilo tožbi ugodeno le deloma (glej točko 49 zgoraj), je glede na okoliščine v tej zadevi pravično odločiti, da Svet nosi dve tretjini stroškov tožeče stranke in dve tretjini svojih stroškov. Tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov Sveta.
92 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, navedenega Poslovnika institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Komisija zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Priloga II k Sklepu 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP, kakor je bila spremenjena s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413, in Priloga VIII k Uredbi (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 se razglasita za nični v delu, v katerem se nanašata na Sina Bank.
2. Učinki Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bila spremenjena s Sklepom 2010/644, se glede Sina Bank ohranijo do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010.
3. V preostalem se tožba zavrže.
4. Svet nosi dve tretjini stroškov Sina Bank in dve tretjini svojih stroškov.
5. Sina Bank nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov Sveta.
6. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2012.
Podpisi