SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 19. marca 2013(*)
„Carinska unija – Uvoz banan s poreklom iz Ekvadorja – Naknadna izterjava uvoznih dajatev – Zahtevek za odpust uvoznih dajatev – Člena 220(2)(b) in 239 Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Napaka carinskih organov – Očitna malomarnost stranke“
V zadevi T‑324/10,
Firma Léon Van Parys NV s sedežem v Antwerpnu (Belgija), ki sta jo sprva zastopala P. Vlaemminck in A. Hubert, nato P. Vlaemminck, R. Verbeke in J. Auwerx, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Belgije, ki jo zastopata J.‑C. Halleux in M. Jacobs, zastopnika, skupaj s P. Vander Schuerenom, odvetnikom,
intervenientka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Keppenne in F. Wilman, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010, s katerim je bilo ugotovljeno, da je naknadna vknjižba uvoznih dajatev upravičena in da je odpust dajatev enemu dolžniku upravičen, odpust dajatev drugemu, ki je v posebnih okoliščinah, pa ne,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse in J. Schwarcz (poročevalec), sodniki,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Firma Léon Van Parys NV, je med 22. junijem 1998 in 8. novembrom 1999 pri carinskem uradu Antwerpen (Belgija) prek svojega carinskega zastopnika priglasila 116 uvoznih deklaracij za banane s poreklom iz Ekvadorja.
2 Uvozne deklaracije so bile podprte z 221 uvoznimi potrdili, ki naj bi jih izdala Kraljevina Španija in v skladu s katerimi je bil dovoljen uvoz banan v Evropsko skupnost v okviru tarifnih kvot s plačilom carine, znižane za 75 EUR na tono, na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 z dne 13. februarja 1993 o skupni ureditvi trga za banane (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 388), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 3290/94 z dne 22. decembra 1994 o potrebnih prilagoditvah in prehodnih ukrepih v kmetijskem sektorju za uporabo sporazumov, sklenjenih med urugvajskim krogom večstranskih trgovinskih pogajanj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 432), za obdobje, ki se je izteklo 31. decembra 1998, ter na podlagi Uredbe št. 404/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 2362/98 z dne 28. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 404/93 o uvozu banan v Skupnosti (UL L 293, str. 32) za obdobje od 1. januarja 1999.
3 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je v dopisu z dne 1. februarja 2002 belgijske carinske organe obvestil, da so bila pri uvozu banan v Skupnost uporabljena ponarejena španska uvozna potrdila, opremljena s ponarejenimi žigi španskih organov, pristojnih za izdajo teh dokumentov. Carinski organi so po opravljeni preiskavi ugotovili, da je 221 španskih uvoznih potrdil, ki jih je tožeča stranka v obdobju od 22. junija 1998 do 8. novembra 1999 predložila carinskemu uradu v Antwerpnu, ustrezalo ponarejenim španskim potrdilom.
4 Belgijska carinska in trošarinska uprava je 5. julija 2002 izdelala zapisnik o ugotovitvah, ki ga je med drugim poslala tožeči stranki in carinskemu zastopniku (v nadaljevanju: zapisnik z dne 5. julija 2002). Iz zapisnika z dne 5. julija 2002 je razvidno, da 233 uvoznih potrdil, ki jih je uporabila tožeča stranka, ustreza ponarejenim španskim potrdilom, pri čemer je bilo 221 teh potrdil predloženih v Antwerpnu, 12 pa v Hamburgu (Nemčija). V obdobju od 1. januarja do 8. novembra 1999 naj bi bilo spornih 107 potrdil, ki jih je tožeča stranka predložila carinskemu uradu v Antwerpnu.
5 Belgijska carinska in trošarinska uprava je v pismu z dne 26. julija 2002 tožeči stranki in carinskemu zastopniku naložila, naj za uvoz banan v obdobju od 1. januarja 1998 do 8. novembra 1999 plačata znesek 7.084.967,71 EUR, ki ustreza carini 850 EUR na uvoženo tono na podlagi člena 18(2) Uredbe št. 404/93.
6 Belgijska carinska in trošarinska uprava je 28. novembra 2003 pripravila dodatni zapisnik, v katerem je med drugim navedeno, v kakšni meri so bile izpolnjene prošnje za pravno pomoč, ki so bile v okviru preiskave ponarejenih španskih uvoznih potrdil naslovljene na Portugalsko, Španijo in Italijo.
7 Potem ko sta tožeča stranka in carinski zastopnik ugovarjala naknadni izterjavi carine, je belgijska carinska in trošarinska uprava ugotovila, da je treba zahtevi za neizvedbo naknadne izterjave in odpust dajatev ugoditi, ter v pismu z dne 14. decembra 2007 spis posredovala Komisiji Evropske Skupnosti, da bi ta sprejela odločbo v skladu s členoma 871 in 905 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3).
8 Belgijska carinska in trošarinska uprava je v pismu z dne 14. decembra 2007 navedla, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb člena 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) (v nadaljevanju: CZS), ker ni dovolj dokazov, da so napako storili organi države članice ali Komisija. Ugotovila pa je, da je treba dajatve odpustiti na podlagi člena 239 CZS, ker je šlo za posebno okoliščino v smislu določb tega člena ter ker tožeča stranka in carinski zastopnik nista ravnala očitno malomarno.
9 Komisija je 5. maja 2008, 18. in 26. novembra 2008, 15. januarja 2009 in 4. marca 2010 na belgijsko carinsko in trošarinsko upravo naslovila več pozivov, naj predloži dodatna pojasnila, ta uprava pa je odgovorila na vsakega od njih.
10 Komisija je v pismu z dne 8. januarja 2010 na podlagi člena 906a Uredbe št. 2454/93 belgijsko carinsko in trošarinsko upravo ter tožečo stranko obvestila, da je nameravala sprejeti neugodno odločbo glede zahtevka za odpust in povračilo dajatev. Tožeča stranka je v pismu z dne 8. februarja 2010 predstavila svoja stališča.
11 Primer tožeče stranke je 12. aprila 2010 v skladu s členoma 873 in 907 Uredbe št. 2454/93 obravnavala skupina strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki vseh držav članic.
12 Komisija je v Odločbi C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010 odobrila naknadno vknjižbo uvoznih dajatev (člen 1(1)) in odpust dajatev enemu dolžniku, in sicer carinskemu zastopniku, (člen 1(2)), drugemu tožniku, in sicer tožeči stranki, ki je v posebnih okoliščinah, pa ne (člen 1(3)) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
13 V točkah 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da je Komisija belgijskim carinskim organom omogočila, da se glede uvoza banan v letu 1998 sami odločijo, ali bodo dajatve odpustili, ker je v spisu, ki se deloma nanaša na zadevo s primerljivim dejanskim in pravnim stanjem, ugotovila, da sta naknadna vknjižba uvoznih dajatev in njihov odpust upravičena. Iz točke 6 obrazložitve je razvidno, da se izpodbijana odločba torej nanaša le na uvoze med 1. januarjem in 8. novembrom 1999 in na z njimi povezane uvozne dajatve v znesku 3.628.248,48 EUR.
14 Komisija je v točki 11 obrazložitve izpodbijane odločbe glede uvozov v letu 1999 poudarila, da je carinski zastopnik, ko so bili uvoženi proizvodi sproščeni v prosti promet, predložil uvozna potrdila, ki naj bi jih izdali španski organi, ki jih je tožeča stranka prek portugalskega trgovca (v nadaljevanju: M.) pridobila od dveh španskih podjetij. Komisija je ugotovila, da tožeča stranka na potrdilih ni bila navedena, saj jih je najela in ni bila njihov prevzemnik. V tej točki obrazložitve je navedeno tudi, da naj bi bili imetniki večine zadevnih potrdil „novi“ dobavitelji v smislu člena 7 Uredbe št. 2362/98, saj je le manjši del teh potrdil v lasti „tradicionalnih“ dobaviteljev v smislu člena 3 te uredbe.
15 Komisija je v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila naknadna vknjižba zakonsko dolgovanih dajatev potrebna, ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti nobene napake carinskih organov. Komisija je v podporo tej ugotovitvi v točki 26 obrazložitve poudarila, da je bila pogoj za ugodnejšo carinsko obravnavo iz člena 18(1) Uredbe št. 404/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 3290/94, predložitev uvoznih potrdil, da pa so španski organi sporočili, da niso izdali potrdil, ki jih je uporabila tožeča stranka. Komisija je menila, da so bila potrdila torej ponarejena. Komisija je v teh okoliščinah v točki 27 obrazložitve ugotovila, da ne more iti za napako španskih organov, ker ti pri izdaji teh potrdil niso sodelovali. V točki 28 obrazložitve je navedla sum, da je bil uradnik španske uprave vpleten v zlorabi, vendar je bil ta sum po izmenjavi pisem med OLAF in španskimi pravosodnimi organi ovržen. Komisija je nazadnje v točkah od 29 do 31 obrazložitve zavrnila trditve tožeče stranke, da gospodarski subjekti ne morejo preverjati, ali so podjetja, ki so jim bila dovoljenja izdana, dejansko registrirana ter ali so potrdila in žigi na njih pristni, in sicer zaradi nemožnosti nacionalnih organov izvajati nadzor in zaradi neizvajanja nadzora s strani organov Skupnosti, saj nobena od teh okoliščin ni napaka carinskih organov.
16 Ker so trije pogoji, določeni v členu 220(2)(b) CZS kumulativni, je Komisija v točki 33 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je zadoščala ugotovitev napake carinskih organov, zato obstoja drugih pogojev ni bilo treba presojati.
17 Komisija je v nadaljevanju izpodbijane odločbe ugotavljala, ali so bili pogoji za odpust uvoznih dajatev, določeni v členu 239 CZS, izpolnjeni.
18 Komisija je v točkah od 37 do 51 izpodbijane odločbe preverila, ali je obstajala posebna okoliščina, ki je prvi pogoj za odpust uvoznih dajatev. Najprej je v točki 38 obrazložitve opozorila na pravilo, da predložitev ponarejenih dokumentov, čeprav v dobri veri, ne more biti posebna okoliščina, ki upravičuje odpust dajatev. Komisija je v točki 39 obrazložitve poudarila, da sta tožeča stranka in carinski zastopnik zahtevek za odpust utemeljila ne le z obstojem ponarejenih uvoznih potrdil, ampak zlasti tudi z neobstojem nadzora nad tarifnimi kvotami za uvoz banan, za katerga sta trdila, da bi ga morala izvrševati Komisija. Komisija je v točkah od 40 do 44 obrazložitve poudarila pravni okvir, iz katerega izhajajo različne obveznosti, naložene njej in državam članicam v okviru upravljanja tarifne kvote. V točkah od 45 do 49 obrazložitve je Komisija navedla nepravilnosti, ugotovljene pri upravljanju tarifne kvote, med drugim to, da so bile navedene kvote pri uvozu banan, na katerega so se nanašala uvozna potrdila, prekoračene, in da španski organi niso sprejeli zadostnih preventivnih ukrepov pri izdaji uvoznih potrdil, natančneje pri posredovanju informacij o vrsti žiga, ki se uporabi pri izdaji potrdila. Komisija je v nadaljevanju menila, da so take okoliščine presegale običajno poslovno tveganje, ki ga mora sprejeti trgovec, in da so posebna okoliščina v smislu člena 239 CZS.
19 Komisija je v zvezi z drugim pogojem za odpust uvoznih dajatev preučila tri pogoje, glede na katere je bilo mogoče ugotoviti neobstoj goljufije ali očitne malomarnosti. V točki 53 obrazložitve je menila, da prvega pogoja, ki se nanaša na kompleksnost zakonodaje, ni bilo treba obravnavati, ker je carinski dolg nastal zaradi poneverbe uvoznega potrdila, in ne zaradi napačne uporabe zakonskih določb. Komisija je v točkah od 54 do 56 obrazložitve ugotovila, da je bil pogoj, ki se nanaša na poklicne izkušnje stranke, izpolnjen.
20 Komisija pa je, nasprotno, ugotovila, da tožeča stranka ni dokazala zadostne skrbnosti. Komisija je opisala dejansko stanje uporabe ponarejenih uvoznih potrdil. V točki 58 obrazložitve je opozorila na operativni mehanizem, ki je bil na splošno sprejet zato, da „tradicionalni“ dobavitelji lahko uvozijo količino banan, ki je večja od količine, navedene na njihovih uvoznih potrdilih, in ki omogoča, da tak dobavitelj banane pred uvozom proda dobavitelju, ki ima uvozno potrdilo in ki mu jih proda nazaj, ko so uvožene in sproščene v prosti promet. Komisija je v točki 59 obrazložitve ugotovila, da je leta 1999 banane, ki jih je uvozila tožeča stranka, dal v prosti promet v skladu z njenimi navodili carinski zastopnik in da banane niso bile prodane imetniku uvoznega potrdila, ki je na deklaraciji o sprostitvi v prosti promet naveden kot prevzemnik blaga. Carinski zastopnik je zato carine vedno zaračunal tožeči stranki.
21 Komisija je nato navedla dokaze, na podlagi katerih je ugotovila, da tožeča stranka ni bila skrbna. Prvič, v točki 60 obrazložitve je poudarila neobstoj sledi stikov med tožečo stranko in podjetji, ki naj bi bila imetniki uvoznih potrdil, pri čemer je menila, da so bili taki stiki nujno potrebni za sprostitev blaga v prosti promet, saj je bilo ime teh podjetij navedeno na deklaracijah o sprostitvi v prosti promet, na podlagi česar je bilo mogoče uveljavljati njihovo odgovornost. V točkah 60 in 61 obrazložitve je ugotovila, da bi se, če bi tožeča stranka vzpostavila stik s temi podjetji, izkazalo, da ta podjetja niso bila seznanjena z oddajo uporabe potrdil, izdanih na njihovo ime, ter da je iz uporabljenega mehanizma in neobstoja stikov razvidno, da je bila tožeča stranka za uvoz banan, ki so predmet tarifnih kvot, pripravljena sprejeti tveganja. Drugič, Komisija je poudarila poslovne odnose med tožečo stranko in M., in sicer da so bila pogajanja za oddajo uvoznih potrdil opravljena neposredno med njima (točka 62 obrazložitve), da je tožeča stranka plačila nakazala na osebni račun M., in ne na račun njegovega delodajalca (točka 63 obrazložitve), ter da tožeča stranka ni predložila dokaza, da je M. uvozna potrdila, ki mu jih je poslala nazaj, prejel, čeprav so morali imetniki navedenih potrdil ta potrdila pridobiti nazaj, če so hoteli sprostiti zavarovanje, ki so ga morali zagotoviti (točka 64 obrazložitve). Tretjič, Komisija je navedla, da so bila potrdila najeta na podlagi predračunov, ki so jih poslale neznane osebe ali so bili poslani iz neznanih naslovov v imenu dveh španskih podjetij po telefaksu, in da tak način poslovanja, ki se tožeči stranki ni zdel neobičajen, ni običajna poslovna praksa.
22 Komisija je v točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da tožeča stranka ni dokazala skrbnosti, ki se pričakuje od izkušenega trgovca, in da zato zanjo ni mogoče ugotoviti neobstoja očitne malomarnosti. Za carinskega zastopnika tožeče stranke pa je ugotovila, da ni storil goljufije, da ni ravnal očitno malomarno in da je torej lahko upravičen do odpusta uvoznih dajatev.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 11. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bila zadeva, ki je bila najprej dodeljena sedmemu senatu, 23. septembra 2010 prerazporejena drugemu senatu.
25 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– člen 1(1) in (3) izpodbijane odločbe razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
27 Kraljevina Belgija je v dopisu, ki ga je 19. novembra 2010 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, v skladu s členom 115 Poslovnika Splošnega sodišča zaprosila za intervencijo v podporo tožeči stranki v tej zadevi.
28 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 18. januarja 2011 Kraljevini Belgiji odobril intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.
29 Kraljevina Belgija v podporo predlogom tožeče stranke Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– člen 1(1) in (3) izpodbijane odločbe razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija je v dopisu, prejem katerega je sodno tajništvo Splošnega sodišča potrdilo 15. aprila 2011, navedla stališča glede intervencijske vloge Kraljevine Belgije, tožeča stranka pa stališča glede te vloge ni podala.
31 Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva strankama postavilo več vprašanj in ju pozvalo, naj predložita dokumente. Tožeča stranka je odgovorila v dopisu z dne 18. oktobra 2012, Komisija pa v dopisu z dne 19. oktobra 2012.
Pravo
32 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja šest tožbenih razlogov: kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 239 CZS, določb Uredbe Komisije (EGS) št. 1442/93 z dne 10. junija 1993 o podrobnih pravilih za izvajanje režima uvoza banan v Skupnost (UL L 142, str. 6) in Uredbe št. 2362/98 in poslovnih praksah, ki jih priznava Svetovna trgovinska organizacija (STO), ter napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo dokazne moči dokazov; kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 239 CZS in načela sorazmernosti; kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 239 CZS, prejšnjega člena 211 ES, načela legitimnega pričakovanja in splošnega pravnega načela patere legem quam ipse fecisti; kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 239 CZS in načela enakosti; kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 220(2)(b) CZS; bistveno kršitev postopka in zlasti pravice do obrambe.
33 Najprej je treba obravnavati peti in šesti tožbeni razlog, ki se nanašata na naknadno izterjavo dajatev na podlagi člena 220(2)(b) CZS.
Izvajanje člena 220(2)(b) CZS
34 Na začetku je treba opozoriti, da člen 220(2)(b) CZS za opustitev naknadne izterjave s strani nacionalnih organov določa tri kumulativne pogoje. Če so ti trije pogoji izpolnjeni, je dolžnikova pravica, da se naknadna izterjava ne opravi (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. novembra 2002 v zadevi Ilumitrónica, C‑251/00, Recueil, str. I‑10433, točka 37 in navedena sodna praksa).
35 Najprej, neopravljena izterjava mora temeljiti na napaki pristojnih organov. Dalje, njihova napaka mora biti taka, da dolžnik, ki je ravnal v dobri veri, te napake ni mogel odkriti kljub svojim poklicnim izkušnjam in skrbnemu ravnanju, ki ga je moral dokazati. Nazadnje, dolžnik je moral upoštevati vse določbe o carinski deklaraciji v veljavni zakonodaji (glej po analogiji zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Ilumitrónica, točka 38 in navedena sodna praksa).
36 Obstoj teh pogojev je treba ugotavljati ob upoštevanju cilja člena 220(2)(b) CZS, ki je varstvo legitimnega pričakovanja dolžnika, da so vsi dokazi, navedeni v odločbi o izterjavi ali neizterjavi carin, utemeljeni (glej po analogiji zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Ilumitrónica, točka 39 in navedena sodna praksa).
37 Peti in šesti tožbeni razlog je treba obravnavati ob upoštevanju teh ugotovitev.
Peti tožbeni razlog: kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 220(2)(b) CZS
38 Peti tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. Prvič, tožeča stranka trdi, da ni mogoče dokazati, da španski organi niso sodelovali pri izdaji ponarejenih uvoznih potrdil. Drugič, meni, da obstaja povezava med zatrjevano stopnjo dajatev in napakami, ki jih je Komisija storila pri upravljanju tarifne kvote. Tretjič, trdi, da Komisija ni obravnavala drugih pogojev za uporabo člena 220(2)(b) CZS, ki so v obravnavanem primeru izpolnjeni.
39 Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke, Kraljevina Belgija pa v podporo temu tožbenemu razlogu ni intervenirala.
– Ugotovitve Komisije
40 Komisija je v izpodbijani odločbi obravnavala, ali je bila neizvedba naknadne izterjave uvoznih dajatev upravičena, pri čemer se je omejila na preverjanje, ali je bil izpolnjen eden od pogojev za uporabo tega ukrepa, torej obstoj napake španskih organov.
41 Komisija je v točkah 26 in 27 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, prvič, da je bil pogoj za ugodnejšo carinsko obravnavo predložitev uvoznih potrdil, drugič, da so španski organi trdili, da spornih ponarejenih potrdil niso izdali, in tretjič, da v teh okoliščinah ni bilo mogoče „govoriti“ o tem, da so navedeni organi, ki pri izdaji teh potrdil niso sodelovali, storili napako.
42 Komisija je v točki 28 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bila domneva, postavljena na začetku preiskave, da je španski uradnik sodeloval pri goljufiji, ovržena po izmenjavi dopisov med OLAF in španskimi pravosodnimi organi.
43 Komisija je v točkah od 29 do 31 obrazložitve izpodbijane odločbe odgovorila na trditve tožeče stranke. Komisija je menila, da napake carinskih organov ni mogoče ugotoviti na podlagi okoliščin, v katerih naj, prvič, gospodarski subjekti ne bi mogli nadzorovati, ali so bili imetniki uvoznih potrdil dejansko registrirani ter ali so bila potrdila in žigi na njih originalni, drugič, nacionalni organi ne bi mogli izvajati nadzora in, tretjič, organi Evropske unije ne bi opravljali nadzora.
– Prvi del petega tožbenega razloga
44 Tožeča stranka trdi, da neobstoj napak španskih organov ni dokazan. Opira se predvsem na zapisnike belgijske carinske in trošarinske uprave, delovni dokument OLAF in ugotovitve iz kazenskega postopka, ki so navedene v sodbi Tribunale civile e penale di Ravenna (civilno in kazensko sodišče v Raveni, Italija) z dne 6. oktobra 2004, iz katere je razvidno, da so španski uradniki sodelovali pri izdaji ponarejenih potrdil.
45 Tožeča stranka na podlagi teh trditev Komisiji očita, da ni dokazala neobstoja napake carinskih organov v smislu člena 220(2)(b) CZS. Vendar kot navaja Komisija, mehanizem neizvedbe naknadne izterjave zahteva, da je obstoj napake dokazan. Prvi del petega tožbenega razloga torej temelji na premisi, ki je v nasprotju z določbami člena 220(2)(b) CZS in ki vsekakor ne omogoča, da se dokaže obstoj napake.
46 Poleg tega analiza trditev tožeče stranke in dokumentov, na katere se tožeča stranka opira, ne omogoča drugačne ugotovitve.
47 Na prvem mestu se tožeča stranka opira na dodatni zapisnik, v katerem je navedena preiskava OLAF, med katero je bila omenjena kraja uvoznih potrdil v španskem generalnem sekretariatu za izvoz. Vendar iz delovnih dokumentov OLAF z dne 22. septembra 2000 izhaja, da se je ta kraja zgodila konec leta 1999 in da naj bi bila ukradena potrdila uporabljena v prvih dveh četrtletjih leta 2000. Zato ne more iti za sporna potrdila, predložena za uvoze, od katerih so bili zadnji opravljeni 8. novembra 1999, saj je na zadnjih potrdilih, uporabljenih za to, naveden datum 23. september 1999, kar naj bi bil datum izdaje.
48 Na drugem mestu se tožeča stranka sklicuje ne sodbo Tribunale civile e penale. Vendar se je to sodišče omejilo na navedbo predpostavke OLAF o morebitni korupciji uradnika španskega ministrstva za izvoz in tega, da je OLAF o tem obvestil španske pravosodne organe. Navedeno sodišče samo ni ugotovilo korupcije španskih uradnikov, saj je navedlo, da je bila kazenska preiskava v Španiji na datum izdaje sodbe še vedno v teku.
49 Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da neobstoj napake španskih organov ni dokazan, ker usklajenost med OLAF in španskimi pravosodnimi organi glede nevpletenosti španskega uradnika ni ugotovljena. Vendar je v dopisu z dne 20. oktobra 2005, ki so ga španski pravosodni organi poslali OLAF, navedeno, da španski uradniki niso bili vpleteni v zadevo glede ponarejenih uvoznih potrdil. Komisija je poleg tega 28. januarja 2010 v okviru upravnega postopka tožeči stranki poslala kopijo tega dopisa.
50 Čeprav se tožeča stranka sklicuje na številne dokaze o tem, da so španski uradniki sodelovali pri izdaji ponarejenih potrdil, je treba ugotoviti, da iz spisa ni razvidno, da taki dokazi obstajajo, saj je v delovnem dokumentu OLAF z dne 22. septembra 2000, dodatnem zapisniku in sodbi Tribunale civile e penale z dne 6. oktobra 2004 navedena le predpostavka v tem smislu.
51 Na četrtem mestu tožeča stranka v repliki navaja obstoj različnih ravnanj, ki jih opredeljuje kot napake španskih organov: izdana naj bi bila bianko uvozna potrdila; nekatere informacije, kot je kraja obrazcev za uvozna potrdila ali žigov, ki jih uporabljajo navedeni organi, naj ne bi bile posredovane Komisiji; informacije o zamenjavi žiga, ki ga uporabljajo ti organi, ne obstajajo.
52 Prvič, poudariti je treba, da kraja uvoznih potrdil ni pomembna za ta spor (glej točko 47 zgoraj) in da domnevna kraja žiga v španski upravi ni dokazana, saj je ne potrjuje noben dokaz v spisu niti tožeča stranka ne navaja nobenega dokumenta v tem smislu.
53 Drugič, neobvestitev Komisije o zamenjavi žiga, ki se uporablja, je neizpolnitev obveznosti španskih organov, ki pa je vseeno ni mogoče opredeliti kot napako, ki bi povzročila nevknjižbo zakonsko dolgovanih dajatev, saj zgolj aktivno ravnanje organov upravičuje pravico, da se naknadna izterjava ne opravi (glej zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Ilumitrónica, točki 38 in 42 ter navedena sodna praksa).
54 Tretjič, tožeča stranka ne napotuje na nobeno pojasnilo ali dokument o tem, da so španski organi izdajali bianko uvozna potrdila, in se omejuje na navedbo, da to izhaja iz delovnega dokumenta OLAF z dne 22. septembra 2000. Opozoriti je treba, da je OLAF ugotovil, da so španski organi prodajali neizpolnjene formularje za uvozna potrdila in da so s tem ravnanjem prenehali leta 1999 zaradi tveganj zlorabe. Čeprav so španski organi menili, da tako ravnanje predstavlja tveganje zlorabe, ni mogoče ugotoviti, da samo po sebi pomeni napako carinskih organov.
55 Prvi del petega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
– Drugi del petega tožbenega razloga
56 Tožeča stranka Komisiji očita, da je pri upravljanju tarifne kvote storila napake, ki jih je treba upoštevati pri uporabi člena 220(2)(b) CZS.
57 Komisija trdi, da ne spada med carinske organe, katerih napake so upoštevne pri uporabi člena 220(2)(b) CZS.
58 Člen 220(2)(b) CZS določa, da je neizvedba naknadne vknjižbe mogoča le, če se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov.
59 Sodišče je v okviru zakonodaje, ki je veljala pred CZS, odločilo, da je treba pojem „pristojni organi“, ker ni natančno in izčrpno opredeljen, razlagati tako, da zajema ne le organe, pristojne za izterjavo, ampak vsak organ, ki v okviru svojih pristojnosti zagotavlja informacije, ki so upoštevne za izterjavo carine, in lahko zato ustvarja legitimno pričakovanje dolžnika (zgoraj v točki 34 navedena sodba Ilumitrónica, točka 40).
60 Poleg tega je iz člena 4(3) CZS razvidno, da so „carinski organi“ organi, ki so med drugim pristojni za uveljavljanje carinskih predpisov. Iz tega izhaja, da so to upravni organi držav članic in tretjih držav, katerih naloga je zagotavljati nadzor in kontrolo carinske zakonodaje v skladu z opredelitvami nalog iz člena 4, točki 13 in 14, CZS. Čeprav ima Komisija pomembno vlogo pri upravljanju tarifnih kvot, ki omogočajo uvoz banan s plačilom znižane carine, je zaradi tega ni mogoče šteti za carinski organ v smislu CZS. Morebitne napake, ki jih Komisija stori v okviru tega, zato ne omogočajo uporabe mehanizma neizvedbe naknadne izterjave iz člena 220(2)(b) CZS.
61 Nazadnje je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da okoliščina, da Komisija ni carinski organ, ne omogoča oprostitve njenih napak, ker je člen 220(2)(b) CZS klavzula pravičnosti, ki preprečuje sankcioniranje trgovcev zaradi napak organov. Če bi bila ta trditev sprejeta, bi Splošno sodišče zavrnilo uporabo člena 220(2)(b) CZS in bi uporabilo klavzulo pravičnosti, ki je carinska zakonodaja ne določa v fazi postopka naknadne izterjave, ampak kasneje v okviru člena 239 CZS.
62 Drugi del petega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
– Tretji del petega tožbenega razloga
63 Res je, kot trdi tožeča stranka, da je Komisija po tem, ko je obravnavala, ali je napako mogoče očitati španskim organom, v točki 33 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno potrdila, da ni bilo treba preveriti, ali sta bila izpolnjena dva druga pogoja za uporabo člena 220(2)(b) CZS. Ker so pogoji, določeni v tem členu, kumulativni, Komisiji ni bilo treba obravnavati drugih pogojev uporabe, saj drugi izmed pogojev vsekakor ni bil izpolnjen (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 9. junija 1998 v združenih zadevah Unifrigo in CPL Imperial 2 proti Komisiji, T‑10/97 in T‑11/97, Recueil, str. II‑2231, točka 65).
64 Tretji del petega tožbenega razloga in torej peti tožbeni razlog v celoti je zato treba zavrniti.
Šesti tožbeni razlog: bistvene kršitve postopka in zlasti pravice do obrambe
65 Tožeča stranka trdi, da je OLAF prosila za dostop do vseh dokumentov in informacij o morebitnem sodelovanju pri izdaji ponarejenih potrdil. Vendar naj ji večina zaprošenih dokumentov nikoli ne bi bila dana na razpolago, celo po intervenciji evropskega varuha človekovih pravic, ki naj bi predlagal mirno reševanje spora, ki naj ga OLAF še ne bi izvedel. Vsi poskusi tožeče stranke, da bi pridobila dodatne informacije in preprečila naknadno izterjavo, naj bi bili zavrnjeni v delu, v katerem se nanašajo na bistvene informacije o domnevnih ponaredkih in sodelovanje španskih organov. Tožeča stranka zato trdi, da je bila njena pravica do obrambe bistveno kršena.
66 Komisija prereka utemeljitev tožeče stranke, Kraljevina Belgija pa v podporo temu tožbenemu razlogu ni intervenirala.
67 Na prvem mestu tožeča stranka očita OLAF, da ji ni omogočil polnega dostopa do zaprošenih dokumentov. Meni, da so informacije, dostop do katerih ji je bil zavrnjen, bistvene za ugotovitev napake španskih organov v smislu člena 220(2)(b) CZS.
68 Glede trditve tožeče stranke, usmerjene zoper sklepa, s katerima je OLAF zavrnil popolni dostop do zaprošenih dokumentov in ki sta bila sprejeta na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331), je treba ugotoviti, da je iz spisa razvidno, da je OLAF s sklepoma z dne 26. oktobra in 3. decembra 2004 odgovoril na potrdilni prošnji za dostop do dokumentov, ki ju je vložila tožeča stranka. Tožeča stranka poleg tega ne izpodbija, da – kot je navedla Komisija – ni vložila pravnega sredstva zoper ta sklepa. Zato okoliščina, da je OLAF zavrnil popolni dostop do zaprošenih dokumentov, ni pomembna za to zadevo.
69 Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je bila njena pravica do obrambe bistveno kršena, ker ni mogla pridobiti želenih informacij o domnevni poneverbi spornih uvoznih potrdil in o morebitnem sodelovanju španskih organov.
70 Opozoriti je treba, da o tem, kateri dokumenti so za stranko koristni v postopku neizvedbe naknadne izterjave, na podlagi načela spoštovanja pravic obrambe ne more odločati zgolj Komisija. V upravnem spisu so lahko dokumenti, ki vsebujejo dejstva, ki podpirajo neizvedbo naknadne izterjave, in ki jih lahko udeleženi uporabi v podporo svojemu zahtevku, čeprav jih Komisija ni uporabila. Vložnik zahtevka ima torej pravico do dostopa do vseh dokumentov nezaupne narave v spisu, vključno s tistimi, na katerih ne temeljijo ugovori Komisije (sodba Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2005 v zadevi Ricosmos proti Komisiji, T‑53/02, ZOdl., str. II‑3173, točka 72).
71 Tožeča stranka s svojo razlago zgolj utemeljuje, da ni imela dostopa do dokumentov, ki se nanašajo na poneverbo spornih uvoznih potrdil in na morebitno sodelovanje španskih organov. V zvezi s tem je treba, kot poudarja Komisija, ugotoviti dvoje.
72 Prvič, Komisija je, preden je izdala izpodbijano odločbo, tožeči stranki poslala kopijo dopisa španskih pravosodnih organov z dne 20. oktobra 2005, v katerem je bilo navedeno, da španski uradniki niso bili vpleteni v zadevo glede ponarejenih uvoznih potrdil. Poleg tega je Komisija trdila, da informacij o domnevnem sodelovanju španske uprave morda ni mogoče pridobiti, ker dokazov o teh ravnanjih ni. Zato je treba ugotoviti, da Komisija trdi, da ne ve za obstoj takih informacij in da nima nobenega dokumenta, v katerem bi bile take informacije navedene. Vendar je iz sodne prakse razvidno, da se domneva, da dokumenta, glede katerega je bila vložena prošnja za dostop, ni, kadar to potrdi zadevna institucija. Vendar gre zgolj za domnevo, ki jo lahko tožeča stranka na podlagi upoštevnih in skladnih dokazov ovrže na kakršen koli način (sodbi Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2002 v zadevi Tetra Laval proti Komisiji, T‑5/02, Recueil, str. II‑4381, točka 95, in z dne 22. decembra 2005 v zadevi Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, T‑146/04, ZOdl., str. II‑5989, točka 121). Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni predložila dokazov o obstoju dokumentov, ki bi dokazovali domnevno poneverbo spornih uvoznih potrdil in morebitno sodelovanje španskih organov.
73 Drugič, ugotoviti je treba, da je tožeča stranka Splošnemu sodišču predložila več dokumentov kot dokaz obstoja domnevnega sodelovanja in načina ali načinov poneverbe spornih uvoznih potrdil. Taki so zlasti delovni dokument OLAF z dne 22. septembra 2000, sodba Tribunale civile e penale, omenjena v okviru obravnave petega tožbenega razloga, in zapisnik z dne 23. junija 2004 s pričanja uslužbencev OLAF, odgovornih za preiskavo nezakonitega uvoza pri preiskovalnem sodniku v Raveni. Iz spisa je razvidno tudi, da je tožeča stranka že imela te tri dokumente, ko je belgijski carinski in trošarinski upravi predložila dokument z naslovom „Position paper“ (poročilo) z dne 25. junija 2007, ki so mu bili ti dokumenti priloženi. Kot je bilo navedeno v točkah 48 in 50 zgoraj, je v delovnem dokumentu OLAF in sodbi Tribunale civile e penale naveden zgolj sum sodelovanja španske uprave pri izdaji ponarejenih uvoznih potrdil. Enako velja za zapisnik s pričanja uslužbencev OLAF.
74 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je tožeča stranka, še preden je bila Komisija obveščena o postopku neizvedbe naknadne izterjave, imela dokumente, v katerih je bil naveden sum sodelovanja španske uprave pri izdaji ponarejenih uvoznih potrdil in v katerih so bili dovolj natančno opisani mogoči načini poneverbe potrdil, ki so ji omogočali obrambo glede morebitnega vprašanja sodelovanja španskega uradnika pri izdaji ponarejenih potrdil.
75 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je bila njena pravica do obrambe bistveno kršena, ker ni imela dostopa do nekaterih informacij ali dokumentov.
76 Ker tožeča stranka ni predložila dodatnih podrobnosti glede domnevne kršitve pravice do obrambe, ki naj bi jo utrpela, in ker ni dalje razvila preprostega zatrjevanja bistvene kršitve postopka, je treba njene trditve in zato cel šesti tožbeni razlog zavrniti.
Uporaba člena 239(1), druga alinea, CZS
Uvodne ugotovitve
77 Opozoriti je treba, da je člen 905 Uredbe št. 2454/93, določba, ki podrobneje razlaga in ureja pravilo iz člena 239 CZS, splošna klavzula pravičnosti, namen katere je med drugim zajeti posebne položaje, ki sami po sebi ne spadajo v enega izmed primerov iz členov od 900 do 904 navedene uredbe (sodba Sodišča z dne 25. februarja 1999 v zadevi Trans-Ex-Import, C‑86/97, Recueil, str. I‑1041, točka 18). Iz navedenega člena 905 izhaja, da je povračilo uvoznih dajatev pogojeno z dvema kumulativnima pogojema, in sicer, prvič, obstojem posebnega položaja in, drugič, neobstojem očitne malomarnosti in goljufivega ravnanja stranke (sodba Splošnega sodišča z dne 12. februarja 2004 v zadevi Aslantrans proti Komisiji, T‑282/01, Recueil, str. II‑693, točka 53). Za zavrnitev povračila dajatev zato zadošča, da eden od dveh pogojev ni izpolnjen (sodba Splošnega sodišča z dne 5. junija 1996 v zadevi Günzler Aluminium proti Komisiji, T‑75/95, Recueil, str. II‑497, točka 54, in zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Aslantrans proti Komisiji, točka 53).
78 Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je v obravnavanem primeru pogoj za obstoj posebnega položaja izpolnjen (glej točko 18 zgoraj). Obravnava Splošnega sodišča se mora zato nanašati zgolj na vprašanje, ali je Komisija pravilno ugotovila obstoj očitne malomarnosti.
79 V skladu z sodno prakso je treba pri presoji, ali gre za očitno malomarnost v smislu člena 239 CZS, upoštevati predvsem kompleksnost predpisov, katerih neizvajanje je privedlo do nastanka carinskega dolga, strokovne izkušnje in skrbnost gospodarskega subjekta (sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke, C‑48/98, Recueil, str. I‑7877, točka 56, in z dne 13. marca 2003 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑156/00, Recueil, str. I‑2527, točka 92).
80 Poleg tega je treba opozoriti, da ima Komisija pri izdaji odločbe na podlagi uporabe člena 239 CZS diskrecijsko pravico (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 18. januarja 2000 v zadevi Mehibas Dordtselaan proti Komisiji, T‑290/97, Recueil, str. II‑15, točki 46 in 78). Poudariti je treba tudi, da povračilo ali odpust uvoznih dajatev, ki se lahko odobri le pod določenimi pogoji in v posebej predvidenih primerih, pomeni izjemo od običajnega uvoznega in izvoznega sistema ter da je treba zato določbe o takem povračilu ali odpustu razlagati ozko. Natančneje, ker je odsotnost očitne malomarnosti pogoj sine qua non za možnost zahtevati povračilo ali odpust uvoznih dajatev, je treba ta pojem razlagati tako, da število primerov povračila ali odpusta ostane omejeno (zgoraj v točki 79 navedena sodba Söhl & Söhlke, točka 52).
81 Čeprav ima Komisija pri uporabi člena 239 CZS diskrecijsko pravico, mora pri izvrševanju te pravice tehtati med interesom Unije, da se zagotovi spoštovanje carinskih določb, in interesom dobrovernega uvoznika, da ne utrpi škode, ki presega običajno poslovno tveganje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2006 v zadevi Heuschen & Schrouff Oriëntal Foods proti Komisiji, T‑382/04, neobjavljena v ZOdl., točka 46 in navedena sodna praksa).
82 Te ugotovitve je treba upoštevati predvsem pri obravnavi drugega tožbenega razloga, v podporo kateremu je intervenirala Kraljevina Belgija.
Drugi tožbeni razlog: kršitev Pogodbe in pravil o njeni uporabi, med drugim člena 239 CZS in načela sorazmernosti
83 Tožeča stranka prereka ugotovitev očitne malomarnosti, ki ji jo v izpodbijani odločbi očita Komisija. Ob podpori Kraljevine Belgije navaja več argumentov v podporo temu tožbenemu razlogu.
84 Prvič, tožeča stranka trdi, da ji Komisija ni mogla očitati niti najmanjše očitne malomarnosti, saj so bile domnevne neizpolnitve utemeljene z napačno predpostavko, da je sklenila pogodbo o ponovnem odkupu blaga. Drugič, tožeča stranka trdi, da glede na okoliščine obravnavanega primera ni mogla vedeti, da obstajajo domnevno ponarejena uvozna potrdila, kupljena pod tržnimi pogoji od posrednika M., ki je imel z njeno podružnico zaupno razmerje, ki je trajalo že več let. Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča ni predložila dokaza o očitni malomarnosti tožeče stranke, sama tožeča stranka pa naj bi vedno ravnala v okviru običajnih poslovnih praks ter dokazala strokovno in skrbno ravnanje. Četrtič, tožeča stranka v bistvu trdi, da so očitki Komisije o poslovnih odnosih z M. in imetniki spornih uvoznih potrdil neutemeljeni, saj ti odnosi ustrezajo običajnim poslovnih praksam. Petič, tožeča stranka trdi, da je bila naložena skrbnost v nasprotju s sodno prakso izrazito velika in nesorazmerna ter da je v posebnih okoliščinah izrazito presegala običajno poslovno tveganje. V času dejanskega stanja naj ne bi bilo treba dvomiti o pristnosti uvoznih potrdil. Šestič, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da pogoj kompleksnosti zakonodaje ni upošteven.
85 Tožeča stranka s tretjo, četrto in peto trditvijo, ki jih je treba obravnavati skupaj in na prvem mestu, v bistvu trdi, da Komisija ni dokazala neobstoja skrbnosti.
86 Na prvem mestu je treba opozoriti, da če carinski organi ugotovijo, da ni mogoče dokazati, da je gospodarski subjekt ravnal goljufivo ali očitno malomarno, mora Komisija, če se oddalji od stališča nacionalnih organov, dokazati obstoj očitno malomarnega ravnanja navedenega subjekta na podlagi upoštevnega dejanskega stanja (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2005 v zadevi Geologistics proti Komisiji, T‑26/03, ZOdl., str. II‑3885, točki 78 in 82).
87 Poudariti je treba, da je belgijska carinska in trošarinska uprava v dopisu z dne 14. decembra 2007 menila, da je obstajal poseben primer v smislu člena 239 CZS in da tožeča stranka ni ravnala očitno malomarno.
88 Na drugem mestu je treba poudariti, da je Komisija v podporo ugotovitvi, da tožeča stranka ni bila skrbna, v točki 60 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla neobstoj sledi stikov z imetniki uvoznih potrdil, čeprav so bili taki stiki nujni za sprostitev blaga v prosti promet, saj je bilo ime teh podjetij navedeno na deklaracijah o sprostitvi v prosti promet, na podlagi česar je bilo mogoče uveljavljati njihovo odgovornost. V točkah 60 in 61 obrazložitve je Komisija poudarila, da bi se, če bi tožeča stranka vzpostavila stik s temi podjetji, izkazalo, da ta podjetja niso bila seznanjena s oddajo potrdil, izdanih na njihovo ime, ter ugotovila, da je iz uporabljenega mehanizma in neobstoja stikov razvidno, da je bila tožeča stranka za uvoz banan, ki so predmet tarifnih kvot, pripravljena sprejeti tveganja. Komisija je v točki 62 obrazložitve navedla, da so bila pogajanja o najemu uvoznih potrdil opravljena neposredno med tožečo stranko in M., v točki 63 obrazložitve je navedla, da je tožeča stranka plačila nakazala na osebni račun M., in ne na račun njegovega delodajalca, v točki 64 obrazložitve je navedla, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da je M. uvozna potrdila, ki mu jih je poslala nazaj, prejel, čeprav so morali imetniki navedenih potrdil ta potrdila pridobiti nazaj, če so hoteli sprostiti zavarovanje, ki so ga morali zagotoviti na podlagi zakonodaje, v točki 65 obrazložitve pa je navedla, da so bila potrdila najeta na podlagi predračunov, pri čemer so bili nekateri izmed njih poslani iz neznanih naslovov ali so jih poslale neznane osebe v imenu španskih podjetij po telefaksu. Komisija meni, da tak način poslovanja ni običajna poslovna praksa.
89 Skratka, Komisija v podporo ugotovitvi neobstoja skrbnosti navaja pet razlogov: neobstoj stika med tožečo stranko in podjetji, imetniki uvoznih potrdil; najem potrdil na podlagi neposrednih pogajanj med tožečo stranko in M.; plačila, nakazana na osebni račun M.; neobstoj dokaza o tem, da je M. prejel potrdila, ki mu jih je tožeča stranka poslala nazaj; fakturiranje najema s predračuni, poslanimi po telefaksu, pri čemer so bili nekateri izmed njih poslani iz neznanih naslovov ali pa so jih poslale neznane osebe.
90 Na tretjem mestu je treba poudariti, da Komisija svoje stališče zagovarja s tem, da je mehanizem, ki ga je tožeča stranka uporabila za najem uvoznih potrdil, „nezakonit“, ker je v nasprotju s členom 21(2), druga alinea, Uredbe št. 2362/98, ki prepoveduje vsak prenos pravic, ki izhajajo iz uvoznega potrdila, z novega dobavitelja na tradicionalnega dobavitelja. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izpodbijana odločba v delu, v katerem zavrača odpust uvoznih dajatev, ni utemeljena z nezakonitostjo mehanizma najema uvoznih potrdil, ampak z očitno malomarnostjo tožeče stranke.
91 Razlaga Komisije zato v obravnavanem primeru ne more vplivati na utemeljenost zavrnitve odpusta uvoznih terjatev.
92 Na četrtem mestu je treba poudariti, da tožeča stranka ob podpori Kraljevine Belgije meni, da je stopnja skrbnosti za njo zavezujoča le v zvezi z dvomom o pristnosti uvoznih potrdil. Komisija trdi, da bi se moral tožeči stranki glede na okoliščine obravnavanega primera, ki jih pozna le ona, položaj zdeti nenavaden in bi morala od imetnikov uvoznih potrdil zahtevati več informacij, pri čemer morebitni neobstoj dvoma carinskih organov v zvezi s tem ni pomemben.
93 Pri prvi obravnavi izpodbijane odločbe ni razvidno, da je Komisija zavrnila odpust uvoznih dajatev, ker tožeča stranka ni dvomila o pristnosti spornih uvoznih potrdil. Zdi se, da neobstoj skrbnosti temelji na mehanizmu uporabe potrdil, katerega posamezni deli naj ne bi bili v skladu z običajno poslovno prakso (točka 65 obrazložitve izpodbijane odločbe). Trditev tožeče stranke glede na to vsebino ni upoštevna za presojo utemeljenosti izpodbijane odločbe.
94 Vendar ni mogoče izključiti, da je Komisija v zvezi z mehanizmom, uporabljenim za najem spornih uvoznih potrdil, menila, da bi tožeča stranka morala dvomiti o pristnosti teh potrdil, saj je v točkah 60 in 65 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da so bili stiki z imetniki teh potrdil nujno potrebni in da se tožeči stranki ni zdelo nenavadno, da so bili visoki denarni zneski plačani na podlagi predračunov, prejetih po telefaksu. Vendar iz razlogov, navedenih v točkah od 98 do 102 in od 111 do 115 v nadaljevanju, ti ugotovitvi v okoliščinah obravnavanega primera nista mogli povzročiti dvoma o pristnosti spornih uvoznih potrdil.
95 Na petem mestu je treba obravnavati pet očitkov, s katerimi je Komisija ugotovila, da tožeča stranka ni dokazala skrbnosti.
96 Prvič, tožeča stranka trdi, da ni mogla vzpostaviti stika z vsemi imetniki potrdila, saj bi to glede na veliko število potrdil pomenilo nesorazmerno visoke administrativne stroške. S tem, da je M. prepustila vzpostavitev stikov z njegovimi partnerji, naj bi ravnala v okviru običajnih poslovnih odnosov. Če bi ravnala drugače, bi ogrozila svoje poslovno razmerje z M., ki ga je potrebovala za nove dobavitelje, ki so želeli oddati svoja uvozna potrdila. Meni, da v času dejanskega stanja ni imela nobenega razloga za izkazovanje posebne skrbnosti v zvezi s pogodbami, sklenjenimi s posredovanjem M., ker je bila uporabljena metoda enaka metodam, ki jih je uporabljala z drugimi posredniki.
97 Komisija meni, da se tožeča stranka ne more braniti s tem, da je imela z M. zaupno razmerje, razen če sprejme vse posledice te izbire, ker je dala temu razmerju prednost pred ugotavljanjem zahtevane skrbnosti. Poleg tega meni, da bi tožeča stranka od M. lahko zahtevala, da predloži informacije o imetnikih potrdil, saj so bili njihovi poslovni odnosi v času dejanskega stanja precej sveži. Nazadnje meni, da ukrepi, ki naj bi jih tožeča stranka sprejela posebej za upravljanje uvoznih potrdil, niso pomembni, ker ni bilo navedeno, kako naj bi prispevali k preverjanju skrbne in zakonite uporabe potrdil.
98 Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka pridobila vsa sporna uvozna potrdila prek posrednika M. in da so ji bila navedena potrdila na splošno dobavljena na koncu četrtletij, za katera so bila uporabljena. Navesti je treba, da je tožeča stranka v dopisih in na obravnavi vztrajala, da so bile količine banan v transakcijah, pri katerih so bila uporabljena sporna uvozna potrdila, vedno majhne. Meni, da ta okoliščina upravičuje poslovanje s posrednikom, ki v precej kratkih rokih lažje zagotovi potrdila, ki omogočajo uvoz tovora v mejah tarifnih kvot. Komisija teh različnih dejstev ni prerekala. Tožeča stranka trdi tudi, ne da bi bilo to prerekano, da je preverila obliko in vsebino uvoznih potrdil, ki jih je uporabila, med drugim tudi to, ali so na potrdilih navedene količine ustrezale količinam, ki so bile dodeljene novemu dobavitelju, čigar ime je bilo navedeno na potrdilu.
99 Ne glede na to preverjanje je prvi očitek Komisije, da bi morala tožeča stranka v precej kratkih rokih vzpostaviti stik z imetniki spornih potrdil, da bi ovrgla očitke, navedene v točkah 60 in 61 obrazložitve izpodbijane odločbe.
100 Komisija med zaslišanjem na obravnavi o obsegu te obveznosti, navedene v točki 60 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni uspela navesti določb, na katerih naj bi ta obveznost temeljila, in pojasniti obsega vpliva te obveznosti na postopek carinjenja uvoženega blaga in med drugim na sprostitev tega blaga v prosti promet, saj se je omejila na trditev, da najem uvoznih potrdil od novih dobaviteljev ni v skladu s carinsko zakonodajo. Izpodbijana odločba torej, kot je že bilo navedeno v točkah 90 in 91 zgoraj, ne temelji na nezakonitosti mehanizma najema uvoznih potrdil.
101 Komisija torej ni dokazala, da je imela tožeča stranka obveznost, da pred začetkom carinskega postopka vzpostavi stik z imetniki spornih uvoznih potrdil. Natančneje, Komisija ni predložila nobenega dokaza, da je taka vzpostavitev stika pogoj za to, da lahko tožeča stranka uvoženo blago da v prosti promet, pri čemer ni prerekano, da je tožeča stranka lahko brez ovir opravila vse upravne formalnosti, povezane z uvozom blaga, na katero se nanašajo sporna uvozna potrdila.
102 Poleg tega na splošno ni mogoče sprejeti, da se šteje, da gospodarski subjekt, ki uvaža blago v Unijo in ki za to pri najemu uvoznih potrdil uporabi storitve posrednika, ni previden ali skrben, če ni preveril imetnikov potrdil. Uporaba storitev takega posrednika je namreč eden izmed načinov izvajanja dejavnosti uvoza, ki ga ima uvoznik na voljo, pri čemer je namen take uporabe olajšati opravljanje te dejavnosti, ker uvoznik oceni, da lahko posrednik v danem ekonomskem položaju lažje od njega najde nove dobavitelje, ki so pridobili potrdila in jih želijo oddati, zlasti kadar, kot v obravnavanem primeru, uvoznik potrebuje veliko število potrdil v precej kratkem roku (glej točko 98 zgoraj). Ker ni drugega podrobnega elementa, ki bi pri dobavitelju vzbujal dvom o pristnosti uporabljenih uvoznih potrdil, ni mogoče ugotoviti, da so bili stiki z imetniki uvoznih potrdil nujno potrebni za sprostitev uvoženega blaga v prosti promet.
103 Komisija zato ni dokazala, da okoliščine iz točke 60 in 61 obrazložitve izpodbijane odločbe pomenijo, da tožeča stranka ni ravnala skrbno.
104 Drugič, tožeča stranka trdi, da je bilo nakazilo plačil na osebni račun M. običajno, saj je ta posloval kot zasebnik, in da je enako poslovala tudi z drugimi posredniki, da ji ni bilo mogoče očitati, da ni preverila, ali je M. potrdila, ki mu jih je poslala, prejel, ker bi to pomenilo nesorazmeren obseg dela in ne bi bilo v skladu s običajno poslovno prakso, ter da bi bila obveščena, če M. potrdil ne bi prejel, zlasti glede na rednost njunih poslovnih odnosov.
105 Komisija v zagovor navaja očitke, navedene v izpodbijani odločbi, in sicer da je bilo na podlagi stopnje skrbnosti, zahtevane v obravnavanem primeru, mogoče od tožeče stranke pričakovati, da bo nadzorovala, da bodo plačila nakazana na prave račune, in da bo preverila prejem potrdil, ki jih je poslala nazaj. Komisija trdi, da bi tožeča stranka kot skrben gospodarski subjekt morala podvomiti o okoliščinah, v katerih je M. želel, da se mu visoki zneski nakažejo na njegov osebni račun brez vednosti njegovega delodajalca.
106 Drugi, tretji in četrti očitek, navedeni v točkah od 62 do 64 obrazložitve izpodbijane odločbe, se nanašajo na najem potrdil na podlagi neposrednih pogajanj med tožečo stranko in M., na plačila, nakazana na osebni račun M., in na neobstoj dokaza o tem, da je M. prejel potrdila, ki mu jih je tožeča stranka poslala nazaj (glej točko 89 zgoraj).
107 Glede dejanskega stanja je treba ugotoviti, da tožeča stranka vzdržuje poslovne odnose z M. od leta 1997 in da je bila ena izmed njenih italijanskih podružnic že pred tem več let v poslovnih odnosih s portugalskim mednarodnim trgovskim podjetjem, za katerega je delal M. Iz celotnega spisa je razvidno tudi, da je, kot trdi tožeča stranka, poslovno razmerje najema spornih potrdil obstajalo izključno med njo in M., česar Komisija na obravnavi ni prerekala. Poleg tega v izpodbijani odločbi ali dopisih Komisije ni ničesar, kar bi ovrglo navedbo tožeče stranke, da je M. svojo dejavnost posredovanja izvajal neodvisno, ali kar bi kazalo na to, da je M. svojo dejavnost opravljal goljufivo. Trditve Komisije, navedene v točki 105 zgoraj, je zato treba zavrniti, ker temeljijo na predpostavki, ki je razvidna tudi iz izpodbijane odločbe, da uporaba storitve posrednika, ki naj bi bil zaposlen v mednarodnem trgovskem podjetju, za najem spornih potrdil pomeni povečano tveganje goljufije.
108 V okoliščinah obravnavanega primera in ob upoštevanju navedenega v točki 102 zgoraj niti neposredna pogajanja med tožečo stranko in M. o najemu spornih potrdil, niti nakazilo plačila za vse najeme na osebni račun M., niti neobstoj zahteve, naj M. dokaže prejem uporabljenih potrdil, ki mu jih je tožeča stranka poslala nazaj, ne dokazujejo, da tožeča stranka ni ravnala skrbno.
109 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je uporaba predračunov običajna poslovna praksa, ki jo uporablja z drugimi posredniki in ki jo uporabljajo tudi drugi uvozniki, saj so ti predračuni naročilnice, na podlagi katerih nakaže plačilo M., ki nato izda končne račune. Okoliščina, da sta predračune poslali španski podjetji, ki jih tožeča stranka ni poznala, ni posebnost, zaradi katere bi bila potrebna večja pozornost, saj so zadevni gospodarski subjekti nepoznani v sektorju banan in je vse stike z njimi opravil M., tako da naj Komisija ne bi dokazala očitne malomarnosti.
110 Komisija trdi, da so sporne okoliščine, v katerih so bili predračuni uporabljeni, torej okoliščine, da so predračune poslale neznane osebe ali da so bili poslani iz neznanih naslovov po telefaksu. Tožeča stranka naj bi zato morala izvesti preverjanje.
111 Glede tega je treba poudariti, da je Komisija v točki 65 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Najem potrdil je bil fakturiran s predračuni, ki sta jih po [telefaksu] poslali omenjeni španski podjetji, pri čemer je iz spisa razvidno, da so bili nekateri izmed teh predračunov poslani iz neznanih naslovov ali so jih poslale neznane osebe po [telefaksu]. Komisija dvomi, da je v skladu z običajno poslovno prakso, da so zelo visoki denarni zneski nakazani zgolj na podlagi predračuna, prejetega v takih okoliščinah po [telefaksu], pri čemer iz spisa ni razvidno, da se je [tožeči stranki] to zdelo nenavadno.“
112 Najprej je treba ugotoviti, da so ukrepi procesnega vodstva in obravnava razkrili različno razlago dela dejanskega stanja. Komisija je v okviru odgovora na vprašanja Splošnega sodišča namreč predložila račune štirih podjetij, od katerih naj bi tožeča stranka najela sporna potrdila. Vendar je tožeča stranka med obravnavo izpodbijala resničnost teh podatkov, pri čemer je potrdila, da ji je zgolj eno od zadevnih podjetij oddalo sporna potrdila. Ti podatki nasprotujejo podatkom, ki jih je navedel OLAF v delovnem dokumentu z dne 22. septembra 2000, v katerem je navedel, da sta bili vpleteni obe španki podjetji, in sicer eno leta 1998, in drugo leta 1999, ter izpodbijani odločbi (točki 11 in 65 obrazložitve).
113 Ugotoviti je treba tudi, da se Komisija pri dokazovanju tega, da tožeča stranka ni ravnala skrbno, opira zlasti na okoliščino, da naj bi predračune o najemu spornih potrdil poslale neznane osebe iz neznanih telefaksov. Komisija je na obravnavi natančneje poudarila, da so zadevni predračuni prišli iz Španije, da so bile številke telefaksov španske in da so bile na predračunih, prejetih po telefaksu, navedene španske „copy shops“ (fotokopirnice).
114 Vendar je iz celotnega spisa razvidno, da je bil najem spornih potrdil, ki zadevajo zgolj leto 1999, sklenjen s španskim podjetjem (glej točko 112 zgoraj). Na vseh predračunih tega podjetja, ki jih je v okviru odgovora na ukrepe procesnega vodstva predložila Komisija, je v glavi dokumenta navedena poštna in telefonska številka. Na enem izmed dokumentov je v zgornjem robu navedeno „casa de fotocopia“ (fotokopirnica), na nekem drugem pa je navedena številka telefaksa, ki je očitno španska, in označba „cemon“ v zgornjem robu.
115 Čeprav podatki, navedeni v točki 114 zgoraj, ne izhajajo izrecno iz izpodbijane odločbe, je mogoče šteti, da se je Komisija oprla na njih, ko je v točki 65 obrazložitve navedla, da so bili predračuni poslani po telefaksu iz neznanih naslovov. Vendar taka okoliščina ne more zadoščati za dokaz, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni ravnala skrbno. To, da je predračun, ki ga je izdalo podjetje, ki ima sedež v Španiji, poslan po telefaksu, ki je v tej državi, ni okoliščina, zaradi katere bi moral gospodarski subjekt, ki ta predračun prejme, zvišati raven skrbnosti. To, da je bil eden izmed petih predračunov, ki jih je tožeči stranki poslalo navedeno špansko podjetje, očitno poslan iz fotokopirnice, ne more samo po sebi pri tožeči stranki vzbuditi dvoma glede njenega poslovnega odnosa s tem podjetjem ali pristnosti spornih potrdil. Ker ni drugih podrobnih dokazov v podporo očitku, ki se nanaša na uporabo predračunov, ni mogoče ugotoviti, da so dvomi Komisije glede tega, ali je plačilo zelo visokih denarnih zneskov, izvedeno na podlagi takih predračunov, prejetih v zgoraj navedenih okoliščinah, običajna poslovna praksa, utemeljeni.
116 Komisija torej s podatki, navedenimi v točki 65 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni dokazala, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni ravnala skrbno.
117 Ne da bi bilo treba obravnavati prvo, drugo in šesto trditev drugega tožbenega razloga, iz točk 103, 108, in 116 zgoraj izhaja, da je drugi tožbeni razlog utemeljen, saj Komisija ni, kot zahteva sodna praksa, navedena v točki 86 zgoraj, predložila dokaza o tem, da tožeča stranka ni ravnala skrbno in da je torej ravnala očitno malomarno.
118 Ne da bi bilo treba obravnavati prvi, tretji in četrti tožbeni razlog, je torej treba člen 1(3) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen in tožbo v preostalem zavrniti.
Stroški
119 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar pa lahko Splošno sodišče v skladu z odstavkom 3 istega člena odloči, da če vsaka stranka uspe samo deloma, se stroški delijo ali vsaka stranka nosi svoje stroške.
120 Ker Komisija v obravnavanem primeru s svojim zahtevkom ni uspela, ji je treba naložiti plačilo njenih stroškov in stroškov tožeče stranke.
121 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. V obravnavanem primeru je treba Kraljevini Belgiji naložiti, da nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Člen 1(3) Odločbe Komisije C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010, s katerim je bilo ugotovljeno, da je naknadna vknjižba dajatev upravičena in da je odpust uvoznih dajatev enemu dolžniku upravičen, odpust dajatev drugemu, ki je v posebnih okoliščinah, pa ne, se razglasi za ničen.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Firma Léon Van Parys NV.
4. Kraljevina Belgija nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. marca 2013.
Podpisi