SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 21. junija 2012(1)
Zadeva C173/11
Football Dataco Ltd,
Scottish Premier League Ltd,
Scottish Football League,
PA Sport UK Ltd
proti
Sportradar GmbH (družba, registrirana v Nemčiji),
Sportradar AG (družba, registrirana v Švici)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo))
„Direktiva 96/9/ES – Pravno varstvo baz podatkov – Pojma jemanja izvlečkov in ponovne uporabe – Kraj dejanja ponovne uporabe“
1. Court of Appeal v okviru sodnega postopka, katerega predmet je pravica sui generis, določena v členu 7 Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov(2), Sodišče sprašuje, ali je določeno uporabo vsebine baze podatkov, ki je varovana s to pravico, treba opredeliti kot primer „jemanja izvlečkov“ ali „ponovne uporabe“, in – ko je dejanje ustrezno opredeljeno – kateri kraj je treba šteti za kraj njegovega nastanka.
2. Obravnavano vprašanje za predhodno odločanje Sodišču omogoča, da se izreče glede vprašanja kraja dejanj, ki pomenijo kršitev tako imenovane pravice sui generis. V skladu s sodno prakso Sodišča na področju komuniciranja po internetu bom predlagal zgolj rešitev, ki je prilagojena posebnostim tega občila, zlasti pa pojmovnim kategorijam same Direktive 96/9, drugih vprašanj, posebej tistih v zvezi s sodno pristojnostjo, o katerih menim, da jih predložitveno sodišče ne postavlja, pa torej ne bom obravnaval.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Člen 5 iz poglavja II („Avtorska pravica“) Direktive 96/9, naslovljen „Dejanja, za katera je potrebno dovoljenje“, določa:
„V zvezi z bazami podatkov, ki jih varuje avtorska pravica, ima avtor baze podatkov izključno pravico, da izvede ali dovoli:
[…]
(d) vsako priobčitev, razstavo ali izvedbo v javnosti;
[…]“
4. Člen 7 iz poglavja III („Pravica sui generis“) Direktive 96/9, naslovljen „Predmet varstva“, določa:
„1. Države članice predvidijo pravico izdelovalca baze podatkov, pri katerem je prišlo do kakovostno in/ali količinsko znatne naložbe v pridobivanje, preverjanje ali predstavitev vsebine, da prepreči neupravičeno jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo celotne vsebine te baze podatkov ali njenega bistvenega dela, ocenjenega kakovostno in/ali količinsko.
2. V tem poglavju
(a) ‚jemanje izvlečkov‘ pomeni stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na katerikoli način in v katerikoli obliki;
(b) ‚ponovna uporaba‘ pomeni vsako obliko dajanja na voljo javnosti celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela z distribuiranjem primerkov, z dajanjem v najem, s sprotnim prenosom (on-line) ali drugimi oblikami prenosa. Prva prodaja primerka baze podatkov s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem v Skupnosti izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje tega primerka v Skupnosti.
Javno posojanje ni dejanje jemanja izvlečka ali ponovne uporabe.
[…]“
B – Nacionalno pravo
5. Direktiva 96/9 je bila v pravni red Združenega kraljestva prenesena na podlagi spremembe Copyright Designs and Patents Act 1988 (zakon o avtorskih modelih in patentih iz leta 1988), ki je bila opravljena s Copyright and Rights in Database Regulations 1997 (SI 1997/3032) (uredba o avtorski pravici in pravicah v zvezi z bazami podatkov iz leta 1997). Vsebina britanskega zakona se ujema z vsebino Direktive.
II – Dejansko stanje
6. Družbe Football Dataco Ltd, Scottish Premier League Ltd, Scottish Football League in PA Sport UK Ltd (v nadaljevanju: Football Dataco in drugi), tožeče stranke v postopku v glavni stvari, so odgovorne za organizacijo nogometnih prvenstev v Angliji in na Škotskem. Prva skrbi za ustvarjanje in izrabo podatkov in pravic intelektualne lastnine v zvezi s temi prvenstvi in trdi, da ima na podlagi britanskega prava pravico sui generis v zvezi z bazo podatkov, imenovano „Football Live“.
7. Sporna baza podatkov (Football Live) je zbirka podatkov o tekočem dogajanju na nogometnih tekmah (zadetki, imena igralcev, kartoni, prekrški, zamenjave). Podatke zbirajo zlasti nekdanji poklicni nogometni igralci, ki delujejo neodvisno na račun družbe Football Dataco in drugih in zato obiskujejo nogometne tekme. Družba Football Dataco in drugi trdijo, da pridobivanje in/ali preverjanje zbranih podatkov ne zahteva le znatnih naložb, ampak da so za ustvarjanje Football Live nujni tudi spretnost, trud, sposobnost dobre presoje in precejšen intelektualni vložek izkušenega osebja.
8. Nemška družba Sportradar GmbH po internetu sproti objavlja izide in druge statistične podatke v zvezi s tekmami angleškega prvenstva. Ta storitev se imenuje Sport Live Data.
9. Zlasti pa ima družba Sportradar GmbH spletno mesto, ki se imenuje betradar.com. Stavnice, ki so stranke družbe Sportradar GmbH, naj bi sklepale pogodbe s švicarsko družbo Sportradar AG, ki je matična družba družbe Sportradar GmbH. Med temi stavnicami sta britanska družba bet365 in družba Stan James, ki ima sedež v Gibraltarju. Obe družbi ponujata storitve v zvezi s stavami za britanski trg. Na spletnem mestu vsake od teh družb je povezava na betradar.com. Možnost Live Score da dostop do podatkov, ki se pojavijo pod pasico, ki se razteza čez zaslon in vsebuje napis bet365 ali Stan James, kar po mnenju Court of Appeal kaže na to, da je britanska javnost za toženi stranki pomembna ciljna skupina.
10. Trdeč, da je šlo pri podatkih, ki so bili objavljani po Sport Live Data, za izvleček iz Football Live, so družba Football Dataco in drugi 23. aprila 2010 pri High Court of England and Wales od družbe Sportradar zahtevale povračilo za škodo, ki jim je nastala zaradi kršitve njihove pravice sui generis v zvezi z bazo podatkov Football Live.
11. Družba Sportradar je prerekala pristojnost britanskega sodišča in predlagala Landgericht Gera (Nemčija), naj uradno ugotovi, da njene dejavnosti ne posegajo v nobeno pravico intelektualne lastnine družbe Football Dataco in drugih.
12. High Court se je razglasilo za pristojno za odločanje o tožbi družbe Football Dataco in drugih v delu, v katerem se z njo zahteva ugotovitev solidarne odgovornosti družbe Sportradar in njenih strank, ki uporabljajo njeno spletno mesto v Združenem kraljestvu, in nepristojno za odločanje o tožbi, kolikor se ta nanaša na primarno odgovornost družbe Sportradar. Zoper odločbo High Court sta se obe stranki pritožili pri Court of Appeal, ki je vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
III – Vprašanji za predhodno odločanje
13. Court of Appeal je postavilo ti vprašanji:
„Če stranka podatke iz baze podatkov, ki so zaščiteni s pravico sui generis na podlagi Direktive 96/9/ES (v nadaljevanju: Direktiva o bazah podatkov), prenese v svoj spletni strežnik, ki je v državi članici A, in na zahtevo uporabnika v državi članici B spletni strežnik take podatke pošlje v uporabnikov računalnik, tako da so podatki shranjeni v pomnilniku tega računalnika in prikazani na njegovem zaslonu:
a) ali je dejanje pošiljanja podatkov ‚jemanje izvlečkov‘ ali ‚ponovna uporaba‘ s strani te stranke;
b) ali kakršno koli dejanje jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe s strani te stranke nastane:
i) le v državi članici A;
ii) le v državi članici B; ali
iii) v obeh državah članicah, A in B?“
14. Court of Appeal je navedlo, da se mu ne zdi primerno, da bi izrazilo svoje mnenje o tem vprašanju, in se zato omejilo na predstavitev trditev strank (točka 45 predložitvene odločbe).
IV – Postopek pred Sodiščem
15. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vpisan 8. aprila 2011.
16. Pisna stališča so predstavile vladi Španije in Portugalske, stranke postopka v glavni stvari in Komisija.
17. Sodišče je razpisalo obravnavo in stranke pozvalo, naj se pri trditvah osredotočijo na ti vprašanji:
– Kakšno je razmerje med vprašanjem kraja dejanj pošiljanja podatkov, ki jih omenja predložitveno sodišče, ter vprašanjema o zakonodaji, ki jo je treba uporabiti v sporu v glavni stvari, in o sodišču, ki je krajevno pristojno na podlagi Uredbe Rim II oziroma Uredbe Bruselj I?
– Kako bi bila lahko v tem primeru upoštevna dognanja iz sodne prakse iz točk od 61 do 67 sodbe L’Oréal(3), točk od 61 do 94 sodbe Pammer in Alpenhof(4) ter točk 45 do 52 sodbe eDate Advertising in drugi(5)?
18. Obravnave 8. marca 2012 so se udeležile vladi Belgije in Portugalske, stranke postopka v glavni stvari in Komisija.
V – Trditve
19. Družba Football Dataco in drugi v zvezi s prvim vprašanjem, ki ga je postavilo Court of Appeal, trdijo, da pomeni pošiljanje podatkov v računalnik uporabnika jemanje izvlečkov – v obsegu prenosa podatkov iz varovane baze z enega nosilca na drug – in hkrati ponovno uporabo – v obsegu prenosa teh podatkov javnosti.
20. V zvezi z drugim vprašanjem predložitvenega sodišča družba Football Dataco in drugi trdijo, da je treba šteti, da je kraj dejanj družbe Sportradar v Združenem kraljestvu, ker je bilo to njihova ciljna država članica. Menijo, da je zato treba uporabiti tako imenovano „teorijo komunikacije“, ki je uporabljena tako v Direktivi 2001/29(6) kot v Pogodbi SOIL(7) in ki jo je Sodišče sprejelo v zgoraj navedeni sodbi L’Oréal.
21. Španska vlada, katere mnenje se v bistvenem ne razlikuje od stališča družbe Football Dataco in drugih, trdi, da zadevna dejavnost obsega jemanje izvlečkov, ki poteka v državi A, kjer je baza, v katero se prenesejo podatki iz varovane baze, in ponovno uporabo, ki se zgodi v državi B, kjer je uporabnik, ki se mu se na njegovo zahtevo ti podatki pošljejo.
22. Portugalska vlada poudarja, da bi bilo v obravnavanem primeru mogoče podatke pridobiti brez uporabe varovane baze. Ker glede tega ni mogoče biti gotov, se lahko govori le o dejanjih ponovne uporabe, ki so se sicer zgodila v obeh državah članicah.
23. Komisija trdi, da je treba vprašanje razširiti na dejanje prenosa podatkov pred njihovim pošiljanjem, in meni, da gre pri prvem dejanju za jemanje izvlečkov, medtem ko drugo pomeni ponovno uporabo. Glede vprašanja kraja, v katerem so ta dejanja nastala, Komisija trdi, da to za njihovo pravno opredelitev ni pomembno in da bi to lahko bilo upoštevno šele po postopku v glavni stvari, ko bo treba določiti zakonodajo, ki se uporabi za primer.
24. Družba Sportradar se je omejila na vprašanje kraja spornih dejanj in trdi, da ga je treba ugotoviti ob upoštevanju tako imenovane „teorije oddajanja“. Meni, da je ta teorija uporabljena v Direktivi 96/9, Bernski konvenciji(8), Direktivi 89/52(9), Direktivi 93/83(10) in Direktivi 2001/29. Posledica takega pristopa bi bila, da bi tako pošiljanje podatkov kot njihov predhoden prenos pomenila primera ponovne uporabe, ki se zgodita izključno v državi članici, v kateri je strežnik, v katerega so bili preneseni varovani podatki.
25. V zvezi z vprašanjema, na kateri naj bi se stranke med obravnavo v skladu s predlogom Sodišča osredotočile pri svojih trditvah, se vse strinjajo, da je vprašanje kraja dejanja pošiljanja podatkov odločilno za določitev pristojnega nacionalnega sodišča in materialnega prava, ki se uporabi. Zato je bila razprava med strankami od samega začetka usmerjena v določitev kraja, v katerem so bile kršene zadevne pravice sui generis. V zvezi s tem so vse stranke vztrajale pri mnenjih, ki so jih zagovarjale v pisnih stališčih, razen Komisije, ki je med obravnavo trdila, da sta se v obravnavanem primeru zgodila tako jemanje izvlečkov kakor ponovna uporaba in da sta obe dejanji nastali v državi A in v državi B, pri čemer je po njenem mnenju odločilno razlikovanje med aktom, ki posega v položaj, na eni strani in samim posegom na drugi.
26. Nazadnje, na obravnavi sta se vladi Belgije in Portugalske strinjali, da Football Live ni mogoče šteti za „bazo podatkov“ v smislu člena 1(2) Direktive 96/9, saj niti glede na vsebino niti glede na obliko ne izpolnjuje pogojev za to, da bi bila deležna varstva, ki je zagotovljeno s to direktivo.
VI – Presoja
A – Uvodni preudarki
27. Menim, da je zaradi pravilnega razumevanja smisla in obsega vprašanj, ki ju je postavilo Court of Appeal, zelo poučna vsebina ugotovitev iz sklepa Court od Appeal, ki je bil sprejet pred predlogom za sprejetje predhodne odločbe z istega dne, h kateremu je priložen.
28. Zgoraj navedeni sklep se končuje z ugotovitvijo, da Court of Appeal (a) ni pristojno za odločanje o zahtevkih v zvezi s kršitvami avtorskih pravic (to vprašanje se obravnava v točkah od 14 do 18 predloga za sprejetje predhodne odločbe); (b) je pristojno za obravnavanje zahtevkov v zvezi s soodgovornostjo družbe Sportradar (to vprašanje se obravnava v točkah od 19 do 39 predloga za sprejetje predhodne odločbe); in (c) še ni dokončno odločilo o pristojnosti High Court za obravnavanje zahtevkov, ki so bili vloženi zoper posamezne tožene stranke.
29. Zadnji element se v predlogu za sprejetje predhodne odločbe nikjer ne pojavi. Namesto tega je iz točke 40 predloga razvidno, kaj je mogoče šteti za razloge v utemeljitev vprašanj, kot bodo na koncu oblikovana, to je vprašanj v zvezi s kategorijama „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ (točki 40 in 41), predvsem pa je v njem podan širok opis stališč strank v zvezi s teorijama „prenosa“ in „komunikacije“ (točke od 42 do 46), na koncu pa neposreden zapis vprašanj, kakor sta navedeni zgoraj.
30. Prvo vprašanje se nanaša na pravno opredelitev, ki jo je v skladu z Direktivo 96/9 treba uporabiti za dejanje, ki ga je Court of Appeal podrobno opisalo tako: „pošiljanje“ podatkov, pridobljenih iz baze podatkov, varovane s pravico sui generis, v računalnik uporabnika v eni državi članici, ki ga na zahtevo tega uporabnika opravi oseba, ki upravlja strežnik v drugi državi članici.
31. Predložitveno sodišče torej ne sprašuje niti o bazi podatkov Football Live – za katero moramo šteti, da je „baza podatkov“ v smislu člena 1(2) Direktive 96/9 – niti o pravicah, ki jih v zvezi z njo uveljavljajo družba Football Dataco in druge. Zato menim, da presoja teh vidikov, ki sta jo belgijska in portugalska vlada zahtevali z zatrjevanjem, da Football Live ni baza podatkov, varovana na podlagi Direktive 96/9, ne bi bila primerna.
32. V postopku v glavni stvari se ni razpravljalo niti o tem vprašanju niti o vprašanju, ali imajo družba Football Dataco in drugi pravico sui generis v zvezi z bazo podatkov Football Live.
33. Ravno nasprotno, treba je spomniti, da družba Sportradar, kot je ugotovljeno v točki 19 predložitvene odločbe, v postopku v glavni stvari izrecno izpodbija le pristojnost angleških sodišč za odločanje o kršitvi pravice sui generis, ki jo družba Football Dataco in drugi očitajo v tožbi, vloženi neposredno zoper njo.
34. Prav tako ni sporno, da „poslani“ podatki izvirajo iz Football Live in da je bilo „pošiljanje“ opravljeno s strežnika družbe Sportradar v državi članici, ki ni Združeno kraljestvo. Ker je torej treba izhajati iz teh predpostavk, drugače od Komisije menim, da ne bi bilo primerno obravnavati vprašanja pravne opredelitve dejanja prenosa podatkov, pridobljenih iz Football Live, v strežnik družbe Sportradar. Odgovor na to vprašanje nikakor ne bi prispeval k rešitvi vprašanja, ki ga je Court of Appeal v tej zadevi predložilo Sodišču in ki se nanaša izključno na pošiljanje podatkov, katerih narava, pridobitev in izvor v obravnavanem primeru niso bili vprašljivi, v računalnike uporabnikov v Združenem kraljestvu.
35. Drugo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na kraj dejanja „pošiljanja“, potem ko je ustrezno pravno opredeljen. Komisija meni, da določitev kraja, v katerem se zgodilo dejanje pošiljanja, ni pomembna za opredelitev tega dejanja. In to brez dvoma drži, čeprav ni samo po sebi umevno. Lahko domnevamo, da Cour of Appeal morda sprašuje po kraju „pošiljanja“ zato, ker bo le na podlagi tega podatka lahko določilo sodišče, ki je pristojno za odločanje o sporu v postopku v glavni stvari, to vprašanje pa je, kot se je izkazalo med obravnavo, eden od vidikov spora, o katerem je treba odločiti v tem postopku (točki 19 in 20 predložitvene odločbe).
36. Ne glede na to ni mogoče pozabiti, da je Court of Appeal vprašanji, ki ju je predložilo Sodišču v predhodno odločanje, oblikovalo zelo natančno. Vseskozi je pazilo, da bi podalo svoje dvome v zvezi z dejanjem pošiljanja, ki ga je opravila družba Sportradar, in vprašalo, prvič, ali je treba to dejanje opredeliti kot „jemanje izvlečkov“ ali „ponovno uporabo“, in drugič, v katerem kraju nastane to konkretno dejanje. Menim, da je predložitveno sodišče s tem, da se je izognilo vsakršni omembi škode, ki nastane zaradi tega dejanja, želelo doseči, da Sodišče ne bi presojalo o razvoju posledic, ki izhajajo iz določitve kraja, v katerem se zgodi „pošiljanje“. Zato se bom omejil na vprašanje o določitvi kraja tega konkretnega dejanja pošiljanja in ne bom obravnaval posledic, ki bi jih lahko imel ta odgovor na to vprašanje in o katerih bo moralo odločiti predložitveno sodišče.
37. Po drugi strani menim, da je iz podatkov, pridobljenih v okviru postopka v glavni stvari, razvidno, da Court of Appeal ne pričakuje, da bo po določitvi sodišča, ki je pristojno za odločanje v sporu v glavni stvari, imelo dvome v zvezi z določitvijo prava, ki ga je treba uporabiti za primer. To vprašanje ni bilo predmet razprave niti med obravnavo, zato menim, da presoja Sodišča o tem ne bi bila primerna.
B – Pravna opredelitev dejanja „pošiljanja“ podatkov, pridobljenih iz baze podatkov, varovane s pravico sui generis, v računalnik uporabnika v eni državi članici, ki ga na zahtevo tega uporabnika opravi oseba, ki upravlja strežnik v drugi državi članici: objektivni in subjektivni vidiki
38. Menim, da je mogoče odgovor na prvo vprašanje brez težav izpeljati iz sodne prakse Sodišča, ki jo je to razvilo v več razmeroma nedavnih sodbah(11).
39. V skladu s to sodno prakso je treba pojma jemanje izvlečkov in ponovna uporaba vsebinsko „razlagati tako, da se nanašata na vsako dejanje prilastitve in razširjanja v javnosti rezultatov naložb osebe, ki je izdelala bazo podatkov, brez njene privolitve, s čimer je ta prikrajšana za dohodke, ki bi ji omogočili amortizacijo stroškov te naložbe“ (v opombi navedena sodba The British Horseracing Board, točka 51).
40. Poleg tega gre za pojma, ki ju „ni mogoče omejiti na primere jemanja izvlečkov in ponovne uporabe, izvedene neposredno iz prvotne baze, s čimer bi ostala oseba, ki je izdelala bazo podatkov, brez vsakega varstva pred neupravičenimi dejanji kopiranja primerka njene baze“ (zgoraj navedena sodba The British Horseracing Board, točka 52). Zato „izraza jemanje izvlečkov in ponovna uporaba nista pogojena z neposrednim dostopom do zadevne baze podatkov“ (zgoraj navedena sodba The British Horseracing Board, točka 53).
41. V obravnavanem primeru, ki je omejen na dejanje „pošiljanja“ podatkov, pridobljenih iz baze podatkov, varovane s pravico sui generis, v računalnik uporabnika na njegovo zahtevo, je očitno, da imamo opraviti z dejanjem, ki je bistven in nujen element procesa dajanja na voljo javnosti, ki v skladu s sodno prakso iz zadeve The British Horseracing Board pomeni ponovno uporabo v smislu člena 7(2) Direktive 96/9.
42. „Ponovno uporabo“ iz Direktive 96/9 je pri komuniciranju po internetu mogoče razumeti le kot splošno zapleteno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, potrebnih za doseganje učinka „dajanja na voljo“, ki v skladu z besedilom te direktive pomeni „ponovno uporabo“. Dejanje pošiljanja družbe Sportradar, ki ga preučuje Court of Appeal, je del tega zapletenega dejanja in je ena njegovih nujnih sestavin; zato je treba – v obsegu, ki je tu upošteven – ugotoviti, da ima naravo „ponovne uporabe“.
43. V zvezi s tem se mi zdi primerno vrniti k okoliščinam, v katerih je bilo predloženo to vprašanje za predhodno odločanje. Tako bomo lahko razumeli pomen tega, da ima predložitveno sodišče dvome glede svoje pristojnosti za odločanje o konkretnem dejanju: „pošiljanju“, ki ga je opravila družba Sportradar.
44. Najprej je treba spomniti, da Court of Appeal nima nikakršnih dvomov glede svoje pristojnosti za odločanje o tožbi, ki so jo družba Football Dataco in drugi vložili solidarno zoper družbo Sportradar in njene stranke v Združenem kraljestvu. Nasprotno, sprašuje se o svoji pristojnosti za razsojanje o tožbi, ki so jo družba Football Dataco in drugi vložili neposredno zoper družbo Sportradar.
45. Menim, da je jasno, da gre pri zaporedju dejanj, ki ga začne družba Sportradar in se konča s tem, da se podatki iz Football Live prek stavnic, ki so s to družbo sklenile pogodbe, dajo na voljo posameznikom, za tipičen primer „ponovne uporabe“.
46. Ker pa je bila tožba v postopku v glavni stvari vložena zgolj zoper družbo Sportradar, je predložitveno sodišče postavilo vprašanje, ali ima samo dejanje te družbe, ki je del omenjenega zaporedja in je zaradi take umestitve deležno enake pravne opredelitve, kot jo je treba pripisati celoti takih dejanj, ne glede na to umestitev samo po sebi dovolj vsebine in neodvisnosti, da si zasluži drugačno opredelitev.
47. Menim, da je treba na to vprašanje brez dvoma odgovoriti nikalno. Dejstvo, da je v primerih, kakršni so pripeljali do postopka v glavni stvari, „ponovna uporaba“ posledica nastanka vrste dejanj, ki jih je treba pripisati različnim subjektom, ne pomeni, da vsakega od teh dejanj samega po sebi ni mogoče obravnavati kot dejanja „ponovne uporabe“ v smislu Direktive 96/9 s posledicami, ki jih ta določa. Jasno je, da ima vsako od teh dejanj smisel le, če so sestavni del tega zapletenega dejanja, tako da ni druge možnosti, kot da se opredelijo enako kot zadevno dejanje.
48. Zato pri prvi ugotovitvi Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori tako, da je dejanje „pošiljanja“, ki ga je opravila sama družba Sportradar, pomeni ponovno uporabo v smislu člena 7(2)(b) Direktive 96/9.
C – Kraj dejanja „ponovne uporabe“ podatkov, pridobljenih iz baze podatkov, varovane s pravico sui generis
49. Za odgovor na drugo od vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, so se stranke sklicevale na eno od dveh klasičnih teorij na področju komunikacij, in sicer po eni strani na tako imenovano „teorijo oddajanja“, po kateri se za kraj ponovne uporabe šteje kraj, v katerem je strežnik družbe Sportradar, iz katerega so bili „poslani“ podatki, ki so jih zahtevale stranke dveh stavnic, ki opravljajo storitve na britanskem trgu, in po drugi strani na tako imenovano „teorijo prenosa ali sprejemanja“, po kateri je kraj ponovne uporabe v Združenem kraljestvu, kjer so britanske stranke obeh stavnic, povezanih z družbo Sportradar, na predhodno zahtevo v svoje računalnike prejele podatke, ki jih je iz kraja zunaj Združenega kraljestva prenesla družba Sportradar.
50. Ob takem pristopu k vprašanju postane jasno, da je pri internetu koristnost uporabe pojmovnih konstrukcij, zasnovanih na področju radiodifuznega oddajanja, zelo vprašljiva. To je namreč okvir, v katerem v predpisu Unije, na katerega se sklicujejo stranke, ni nedvoumno sprejeta ena od dveh mogočih teorij(12), če pa je, je sprejeta zato, ker njen namen temelji prav na zagotovitvi dejavnosti, ki se ujema z eno od teh teorij(13).
51. V obravnavanem primeru pa je treba uporabiti, kot je storilo Sodišče, posebno konstrukcijo, ki je prilagojena posebnostim komunikacije po internetu in zlasti predpisu Unije, ki ga je treba uporabiti za obravnavani primer in za katerega verodostojno razlago je zaprosilo predložitveno sodišče.
52. Pri prvem vidiku se znajdemo na področju komunikacije po internetu, o posebnostih tega pojava glede na razširjanje podatkov pa sem imel priložnost razpravljati v zvezi z nekim drugim vprašanjem za predhodno odločanje(14).
53. Drugi vidik nas napeljuje na predpis, Direktivo 96/9, katere raison d’être je izražen v ugotovitvi o nezadostnem varstvu pravic v zvezi z bazami podatkov v državah članicah, ki je izrecno podana v uvodni izjavi 1 te direktive, torej je namen zakonodajalca Unije, da je avtor baze podatkov s priznanjem in zagotovitvijo tako imenovanih pravic sui generis varovan pred dejanji, ki so v sami direktivi tipizirana kot primera „jemanja izvlečkov“ in „ponovne uporabe“, torej prav ta, ki sta tu upoštevna.
54. Kot sem že navedel, pojem „ponovne uporabe“ v Direktivi 96/9 nastopa kot posebna kategorija, opredeljena z izrazi, ki po mojem mnenju popolnoma ustrezajo potrebam teoretične konstrukcije, ki jo zahtevajo posebnosti sporočanja podatkov po internetu.
55. Kategoriji „oddajanja“ in „sprejemanja“ sta pri internetu lahko le zelo relativni merili za določitev „kraja“ točk, med katerima se vzpostavi dejanje komunikacije. Zaradi mrežne sestave komunikacijskega sredstva svetovnih razsežnosti, ki je v stalnem procesu posodabljanja vsebine in za katero je še dandanes značilna visoka stopnja odpornosti proti disciplini zakonodajnega okvira, ki lahko, zato da bi bil učinkovit in zmogljiv, izhaja le iz skupne volje mednarodne skupnosti držav kot celote, postanejo kategorije, ki temeljijo na pojmih, ki imajo tako kakor pojma časa in prostora v svetu navidezne resničnosti zelo dvoumen pomen, neuporabne.
56. Sodišče je našlo primerno merilo v ideji cilja podatka, ki kroži po internetu. To merilo je uporabilo v sodbah L’Oréal(15) ter Pammer in Hotel Alpenhof(16).
57. Menim, da je s tem merilom skladno tudi merilo iz člena 7(2)(b) Direktive 96/9, kjer je „ponovna uporaba“ opredeljena kot „vsaka oblika dajanja na voljo javnosti“ vsebine varovane baze podatkov.
58. Menim, da je formulacija „vsaka oblika dajanja na voljo javnosti“ pojmovni ključ, nujen za odgovor na vprašanje, ki ga je predložilo britansko sodišče. V skladu s tem bi bilo treba šteti, da je s pojmom „ponovna uporaba“ zajeta celota dejanj – od „pošiljanja“ s strežnika družbe Sportradar do dejanj stavnic – ki se v tem primeru konča z dostopom strank stavnic do poslanih podatkov.
59. Torej, ker „ponovna uporaba“ v internetu običajno ni posamezno dejanje, ampak urejeno zaporedje celote dejanj, katerih namen je „dajanje na voljo“ podatkov po mrežnem in večpolnem komunikacijskem sredstvu in ki v tem sredstvu nastanejo kot rezultat dejanj posameznikov na različnih ozemljih, je treba za „kraj“ „ponovne uporabe“ šteti kraj vsakega od teh dejanj, ki so potrebna za uresničitev rezultata, ki pomeni „ponovno uporabo“, torej za „dajanje na voljo“ varovanih podatkov.
60. Zato Sodišču pri drugi ugotovitvi predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je preučeno dejanje ponovne uporabe nastopilo na podlagi zaporedja dejanj v različnih državah članicah, pri čemer je treba šteti, da se je ponovna uporaba zgodila v vseh teh državah in v vsaki od teh držav.
VII – Predlog
61. Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori:
1. Če stranka podatke iz baze podatkov, ki so na podlagi Direktive 96/9/ES zaščiteni s pravico sui generis, prenese v svoj spletni strežnik, ki je v državi članici A, in na zahtevo uporabnika, ki je v državi članici B, spletni strežnik take podatke pošlje v uporabnikov računalnik, tako da so podatki shranjeni v pomnilniku tega računalnika in prikazani na njegovem zaslonu, je dejanje pošiljanja podatkov „ponovna uporaba“ s strani te stranke.
2. Dejanje ponovne uporabe, ki ga izvede ta stranka, nastane v obeh državah članicah, A in B.