SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 28. februarja 2024(*)
„Rastlinske sorte – Podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti za sorto SK20 – Nedopustnost pritožbe pred odborom za pritožbe – Neobstoj pravnega interesa – Člen 81(1) Uredbe (ES) št. 2100/94“
V zadevi T‑556/22,
House Foods Group, Inc. s sedežem v Osaki (Japonska), ki jo zastopa G. Würtenberger, avocat,
tožeča stranka,
proti
Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO), ki ga zastopata M. García-Moncó Fuente in O. Lamberti, agentki,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi F. Schalin, predsednik, I. Nõmm, sodnik, in G. Steinfatt (poročevalka), sodnica,
sodna tajnica: A. Juhász-Tóth, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 13. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba House Foods Group, Inc., s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe odbora za pritožbe pri Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) z dne 1. julija 2022 (zadeva A 018/2021) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je 18. septembra 2017 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390) pri CPVO vložila prijavo za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti.
3 Rastlinska sorta, za katero je bila prijava vložena, je sorta čebule SK20 iz podvrste Allium cepa.
4 Tožeča stranka se je v tehničnem vprašalniku, priloženem zadevni prijavi za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, v odgovor na vprašanje 07.02, „Druge informacije iz oddelkov 5 in 6 o tem, ali obstajajo dodatne lastnosti, ki so v pomoč pri razlikovanju sorte?“, sklicevala na „zelo nizko vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline“ prijavljene sorte.
5 CPVO je Naktuinbouw (inšpektorat za hortikulturo, Nizozemska, v nadaljevanju: urad za preskušanje) naložil, naj izvede preskušanje iz člena 55(1) Uredbe št. 2100/94.
6 Urad za preskušanje je 14. septembra 2020 predložil končno poročilo preskušanja, v katerem je bilo navedeno, da sorta izpolnjuje merila razločljivosti, izenačenosti in nespremenljivosti (v nadaljevanju: merila RIN), priložen pa mu je bil predlog opisa prijavljene sorte. CPVO je to končno poročilo poslal tožeči stranki 21. oktobra 2020 in jo v skladu s členom 57(2) Uredbe št. 2100/94 pozval, naj predloži svoje pripombe.
7 Tožeča stranka je 21. decembra 2020 pri CPVO vložila prošnjo za to, da se nizka vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline, ki je bila opisana v točki 07.02 tehničnega vprašalnika, vključi v opis lastnosti, ker naj bi ta opis določal obseg varstva sorte ter naj bi ta nizka vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline pomenila izjemno lastnost, ki ima visoko vrednost za pridelavo in zlasti za uporabo prijavljene sorte.
8 CPVO je 4. februarja 2021 tožečo stranko obvestil, da po koncu notranje razprave njene prijave ni mogoče sprejeti, saj mora opis sorte vsebovati lastnosti, ki ustrezajo veljavnemu tehničnemu protokolu, ali v nekaterih primerih dodatne lastnosti, vendar samo, če so bile te med preskušanjem uporabljene za oceno razločljivosti med prijavljeno sorto in splošno znanimi sortami, v obravnavanem primeru pa ni tako.
9 Tožeča stranka je 9. februarja 2021 CPVO odgovorila, pri čemer je med drugim poudarila tržno vrednost njenega truda pri izbiri, in se sklicevala na dodatno lastnost iz točke 07.02 tehničnega vprašalnika. Pojasnila je, da je bil CPVO po njenem razumevanju zavezan upoštevati navedeno lastnost in je tako vprašala, ali je bila navedena lastnost upoštevana pred začetkom preskušanja in – v primeru nikalnega odgovora – iz katerih razlogov ta lastnost ni bila preskušena.
10 CPVO je 7. aprila 2021 tožečo stranko obvestil, da preskus dodatne lastnosti „nizka vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline“ ni bil upoštevan in da je rezultat preskusa dokončen na podlagi standardnih lastnosti. CPVO meni, da je bil zavezan uporabiti svoj tehnični protokol in da ker lastnost, za katero je tožeča stranka zaprosila, ni bila del tega protokola, urad za preskušanje ni imel nobenega razloga za to, da bi jo preučeval ob običajnih preskusih, ki se nanašajo na merila RIN. CPVO naj ne bi bilo treba preskusiti vsake lastnosti, ki jo navedejo prijavitelji, če tak preskus ni nujen za sprejetje njegove odločitve o prijavi. Vendar naj bi bila ta dodatna informacija v spisu o sorti SK20. CPVO naj bi tehnične vprašalnike posredoval Evropskemu patentnemu uradu, tako da če bi tretja oseba vložila patentno prijavo za zadevno lastnost, bi v spisih CPVO obstajala sled, ki dokazuje stanje tehnike.
11 CPVO je z odločbo z dne 3. maja 2021 podelil žlahtniteljsko pravico za prijavljeno sorto (v nadaljevanju: odločba o podelitvi žlahtniteljske pravice). Tej odločbi je bil priložen uradni opis sorte, kakor ga je določil urad za preskušanje.
12 Tožeča stranka je 1. julija 2021 zoper to odločbo o podelitvi žlahtniteljske pravice vložila pritožbo, s katero je zahtevala, naj se nizka vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline upošteva pri uradnem opisu sorte ali, podredno, naj se opravi novo preskušanje, da bi se prijavljena sorta ocenila glede na to lastnost.
13 Odbor za popravke pri CPVO je 16. septembra 2021 odločil, da odločbe o podelitvi žlahtniteljske pravice ne bo popravil, ker je pritožba tožeče stranke na podlagi člena 49(1) Uredbe Komisije (ES) št. 874/2009 z dne 17. septembra 2009 o določitvi izvedbenih pravil za izvajanje Uredbe št. 2100/94 v zvezi s postopkom, ki poteka na CPVO (UL 2009, L 251, str. 3) nedopustna. Ker odločba o podelitvi žlahtniteljske pravice ni bila popravljena, je bila pritožba posredovana odboru za pritožbe pri CPVO.
14 Odbor za pritožbe pri CPVO je z izpodbijano odločbo pritožbo na podlagi člena 49(1) Uredbe št. 874/2009 v povezavi s členom 81 Uredbe št. 2100/94 zavrgel kot nedopustno. Odbor za pritožbe je menil, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa, saj z njeno pritožbo nikakor ni mogoče odpraviti izpodbijane odločbe, ker ni izpodbijala odločbe o podelitvi žlahtniteljske pravice v Skupnosti za sorto SK20. Poleg tega je odbor za pritožbe v bistvu navedel, da predsednik CPVO nikakor ni bil zavezan izvesti postopka, določenega v členu 23 Uredbe št. 874/2009, ki daje pooblastilo za dodajanje novih lastnosti in njihovega izražanja v zvezi s sorto, saj je bila razločljivost prijavljene sorte že ugotovljena na podlagi lastnosti, ki so bile v upoštevnem tehničnem protokolu, in je zadoščalo, da se sorta lahko razlikuje po vsaj eni lastnosti, da bi bila lahko zavarovana. Torej naj ne bi bilo nujno upoštevati dodatne lastnosti, ki jo je tožeča stranka navedla za ugotovitev razločljivosti.
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano določbo razveljavi;
– CPVO naloži plačilo stroškov.
16 CPVO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
17 Tožeča stranka v bistvu navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 81 Uredbe št. 2100/94, drugi pa na kršitev člena 76 iste uredbe.
Prvi očitek: kršitev člena 81 Uredbe št. 2100/94
18 Tožeča stranka – kot je potrdila na obravnavi – v bistvu meni, da ima pravni interes, ker ji je CPVO s tem, da v uradni opis sorte ni vključil nizke vsebnosti lakrimatornega faktorja in piruvične kisline, podelil ožjo pravico od tiste, glede katere je vložila prijavo, tako da bi bilo treba njeno pritožbo šteti za dopustno.
19 CPVO trditve tožeče stranke prereka.
20 Odbor za pritožbe je v točki 14 izpodbijane odločbe menil, da je pritožba tožeče stranke na podlagi člena 49(1) Uredbe št. 874/2009 v povezavi s členom 81 Uredbe št. 2100/94 nedopustna. Pravnega interesa naj namreč ne bi bilo, če pritožba nikakor ne omogoča odprave izpodbijane odločbe. Tako naj bi bilo v obravnavanem primeru, ker naj tožeča stranka ne bi izpodbijala odločbe o podelitvi žlahtniteljske pravice, ampak samo del opisa sorte, ki se nanaša na seznam njenih lastnosti.
21 Člen 81(1) Uredbe št. 2100/94 določa, da – če v navedeni uredbi ali v predpisih, sprejetih po tej uredbi, ni določb o postopku – CPVO uporablja načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah.
22 Ni sporno, da nobena določba Uredbe št. 2100/94 ali Uredbe št. 874/2009 ne ureja vprašanja dopustnosti pritožbe zaradi neobstoja pravnega interesa. Tako se je odbor za pritožbe upravičeno skliceval na člen 81(1) Uredbe št. 2100/94, ki napotuje na načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah.
23 Kot sta stranki potrdili na obravnavi, je pogoj pravnega interesa načelo procesnega prava, ki je splošno priznano v državah članicah.
24 Pravni interes je namreč bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je tako dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Pravni interes tožeče stranke pomeni, da ima lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta pravne posledice in da ima lahko stranka, ki je pravno sredstvo vložila, korist od rezultata tega pravnega sredstva (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, HSH Investment Holdings Coinvest-C in HSH Investment Holdings FSO/Komisija, T‑499/12, EU:T:2015:840, točka 24 in navedena sodna praksa).
25 Tako je treba preučiti, ali ima v obravnavanem primeru tožeča stranka lahko korist od spremembe opisa zavarovane sorte, priložene odločbi o podelitvi žlahtniteljske pravice. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali – kot trdi tožeča stranka – lastnosti iz uradnega opisa zavarovane sorte določajo obseg varstva, ki ji je podeljeno.
26 V skladu s členom 5(1) Uredbe št. 2100/94 so predmet žlahtniteljskih pravic v Skupnosti lahko sorte vseh botaničnih rodov in vrst in med drugim tudi križanci med rodovi ali vrstami.
27 V skladu s členom 5(2) Uredbe št. 2100/94 „sorta“ pomeni skupino rastlin v okviru ene same botanične razvrstitve najnižjega znanega ranga, pri kateri je ne glede na to, ali so pogoji za podelitev žlahtniteljske pravice v celoti izpolnjeni, skupino mogoče določiti z izraženimi lastnostmi, ki izhajajo iz danega genotipa ali kombinacije genotipov, ločiti od katere koli druge skupine rastlin po najmanj eni od teh lastnosti in obravnavati kot enoto glede na njeno lastnost, da se med razmnoževanjem ne spreminja.
28 V skladu s členom 5(3) Uredbe št. 2100/94 skupino rastlin predstavljajo cele rastline ali njihovi deli, če je iz njih mogoče pridobiti popolne rastline, oboje pa se imenuje „sestavine sorte“.
29 V skladu s členom 6 Uredbe št. 2100/94 se žlahtniteljske pravice v Skupnosti podelijo sortam, ki so razločljive, izenačene, nespremenljive in nove.
30 V členu 7(1) Uredbe št. 2100/94 je natančno določeno, da za sorto velja, da je razločljiva, če jo je po izražanju lastnosti, ki izvirajo iz nekega genotipa ali kombinacije genotipov, mogoče razločiti od katere koli druge sorte, ki je splošno znana na dan prijave.
31 Poleg tega je v členu 8 Uredbe št. 2100/94 navedeno, da sorta velja za izenačeno, če je ob upoštevanju odstopanj, ki jih je mogoče pričakovati glede na posebnosti njenega razmnoževanja, dovolj enotna v izražanju tistih lastnosti, ki so vključene v preskušanje razločljivosti, in vseh drugih, ki so v opisu sorte.
32 Nazadnje, v skladu s členom 9 Uredbe št. 2100/94 za sorto velja, da je nespremenljiva, če se lastnosti, vključene v preskušanje razločljivosti, pa tudi vse druge, ki so v opisu sorte, po več zaporednih množitvah ali pri posebnem razmnoževalnem ciklu na koncu vsakega takega cikla ne spremenijo.
33 Prvič, kot je razvidno iz člena 5(2), prva alinea, Uredbe št. 2100/94, „sorta“ pomeni skupino rastlin, ki jo je mogoče določiti med drugim z vsemi izraženimi lastnostmi, ki izhajajo iz njenega genotipa.
34 Drugič, iz členov od 6 do 9 Uredbe št. 2100/94 je razvidno, da je izražanje lastnosti, ki izvirajo iz genotipa sorte, namenjeno ugotavljanju, ali sorta izpolnjuje merila RIN in ali jo je tako mogoče zavarovati.
35 Poleg tega je v enajsti uvodni izjavi Uredbe št. 2100/94 navedeno, da „je za zagotavljanje žlahtniteljskih pravic v Skupnosti treba ugotoviti pomembne značilnosti sorte“ in da „te značilnosti […] niso nujno povezane z njihovim gospodarskim pomenom“.
36 Iz zgoraj navedenih preudarkov tako izhaja, da se za podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti za prijavljeno sorto ne zahteva ugotavljanje izčrpno vseh lastnosti, ki bi lahko izhajale iz genotipa te sorte, ampak samo tistih, ki imajo določen pomen za to, da bi bila lahko ta sorta zavarovana, in zlasti za njeno razločljivost. Tako je namen preskušanja, določenega v členu 55 Uredbe 2100/94, samo ugotavljanje, ali je prijavljena sorta dovolj razločljiva, izenačena in nespremenljiva glede na druge splošno znane sorte. Vendar z navedenim preskušanjem ni mogoče oceniti niti vseh lastnosti, ki bi lahko izhajale iz genotipa prijavljene sorte, niti uporabnosti ali tržne vrednosti navedenih lastnosti, saj za podelitev varstva novi sorti nikakor ne velja pogoj obstoja lastnosti, ki imajo lastno tržno vrednost.
37 Namen uradnega opisa sorte, ki ga pripravi urad za preskušanje in ki je zgolj povzetek pripomb, podanih ob preskušanju, torej ni več to, da ta opis odraža izražanje vseh lastnosti, ki izhajajo iz genotipa prijavljene sorte in ki so zanjo značilne, kot je nizka vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ampak samo nekatere posebne lastnosti, ki zadoščajo za dokaz razločljivosti sorte.
38 V skladu s členom 5(2), druga alinea, Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 7(1) navedene uredbe namreč zadošča, da se sorta razlikuje po vsaj eni od lastnosti, ki izhajajo iz njenega genotipa, da bi bila lahko zavarovana. Prav tako, tudi če ima prijavljena sorta nekatere enake lastnosti kot splošno znana sorta, zadošča, da se razlikuje po eni ali več drugih lastnostih, da bi bila lahko zavarovana. Zato, tudi če bi bila dodatna lastnost, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ob preskušanju vključena in bi bila v uradnem opisu sorte SK20, to nikakor ne bi vplivalo na varstvo, podeljeno tej sorti, saj bi bila lahko nova sorta, ki bi imela enako nizko vsebnost lakrimatornega faktorja in piruvične kisline, kljub temu zavarovana, če bi imela eno ali več lastnosti, po katerih bi se razlikovala od sorte tožeče stranke.
39 Poleg tega to, da bi se dodatna lastnost, ki jo uveljavlja tožeča stranka, dodala v opis, tej stranki ne bi v ničemer koristilo, ker se žlahtniteljska pravica v Skupnosti nanaša na sorto samo (glej člen 5(1) Uredbe št. 2100/94), ki pomeni skupino rastlin (glej člen 5(2) Uredbe št. 2100/94), ki jo predstavljajo cele rastline ali njihovi deli, če je iz njih mogoče pridobiti popolne rastline, oboje pa se imenuje „sestavine sorte“ (glej člen 5(3) Uredbe št. 2100/94). V skladu s členom 13(1) in (2) Uredbe št. 2100/94 namreč žlahtniteljska pravica v Skupnosti učinkuje tako, da je njen imetnik upravičen do opravljanja dejanj, ki zadevajo sestavine sorte, opredeljene v členu 5(3) navedene uredbe, ali pridelani material zavarovane sorte. Iz tega sledi, da se varstvo nanaša na sam rastlinski material, kakor je opredeljen z vsemi lastnostmi, ki izhajajo iz njegovega genotipa, ne glede na to, ali so v uradnem opisu sorte ali ne.
40 Tako se s tem, da bi se lastnost, ki jo uveljavlja tožeča stranka, dodala v opis, ne bi v ničemer spremenil obseg varstva, ki je bil tej stranki podeljen za sorto SK20. Zato je odbor za pritožbe upravičeno menil, da tožeča stranka nima pravnega interesa.
41 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z odločbami Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), na katere se sklicuje tožeča stranka in s katerimi naj bi bilo po njenem mnenju priznano, da obseg varstva zavarovane sorte temelji na lastnostih, ki so v uradnem opisu te sorte. Sistem žlahtniteljskih pravic v Skupnosti je namreč avtonomen sistem, ki je sestavljen iz celote pravil in sledi sebi lastnim ciljem, pri čemer njegova uporaba ni odvisna od nobenega nacionalnega sistema, zakonitost odločb odborov za pritožbe pri CPVO pa je treba presojati le na podlagi Uredbe št. 2100/94 in Uredbe št. 874/2009, kot ju razlaga sodišče Evropske unije (glej po analogiji sodbo z dne 6. junija 2018, Apcoa Parking Holdings/EUIPO, C‑32/17 P, neobjavljena, EU:C:2018:396, točka 31 in navedena sodna praksa). Tako sodišče Unije ni vezano na odločbo, ki je bila izdana v državi članici, čeprav je bila taka odločba sprejeta na podlagi harmonizirane nacionalne zakonodaje (glej po analogiji sodbo z dne 27. februarja 2002, Streamserve/UUNT (STREAMSERVE), T‑106/00, EU:T:2002:43, točka 47).
42 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 76 Uredbe št. 2100/94
43 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je bil CPVO v skladu s členom 76 Uredbe št. 2100/94 zavezan upoštevati in v celoti preučiti njeno prošnjo za to, da se v preskušanje in uradni opis sorte vključi pomembna dodatna lastnost.
44 CPVO tej argumentaciji nasprotuje.
45 Glede na to, da, prvič, iz točk od 21 do 42 zgoraj izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno zavrgel pritožbo tožeče stranke kot nedopustno, in da je, drugič, odbor za pritožbe le za dodatno pojasnitev menil, da je bila pritožba tudi neutemeljena, ker v bistvu v obravnavanem primeru predsednik CPVO nikakor ni bil zavezan izvesti postopka, določenega v členu 23 Uredbe št. 874/2009, ki daje pooblastilo za dodajanje novih lastnosti in njihovega izražanja v zvezi s sorto, je drugi tožbeni razlog brezpredmeten.
46 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
47 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
48 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi CPVO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi House Foods Group, Inc. se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. februarja 2024.
Podpisi