SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)
z dne 21. decembra 2022(*)
„Državne pomoči – Okvirna shema, katere namen je zagotoviti podporo za nekrite fiksne stroške v okviru pandemije covida-19 v Nemčiji – Sklep o nenasprotovanju – Začasni okvir za državne pomoči – Posamična preučitev priglašene sheme pomoči – Ukrep za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Sorazmernost“
V zadevi T‑306/21,
Falke KGaA s sedežem v Schmallenbergu (Nemčija), ki jo zastopata R. Velte in W. Meilicke, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Bottka, G. Braga da Cruz in C. Kovács, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata P.-L. Krüger in J. Möller, agenta,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi V. Tomljenović, predsednica, F. Schalin, sodnik, P. Škvařilová-Pelzl, sodnica, I. Nõmm (poročevalec) in D. Kukovec, sodnika,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 14. septembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba Falke KGaA, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa Komisije C(2020) 8318 final z dne 20. novembra 2020 o državni pomoči SA.59289 (2020/N) – Nemčija COVID-19 – Podpora za nekrite fiksne stroške (UL 2022, C 124, str. 1), kakor je bil spremenjen s sklepom Komisije C(2021) 1066 final z dne 12. februarja 2021 o državni pomoči SA.61744 (2021/N) – Kolektivna priglasitev spremembe, ki se nanaša na prilagoditev shem pomoči, odobrenih na podlagi začasnega okvira, zlasti po peti spremembi začasnega okvira (UL 2021, C 77, str. 18) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je operativna družba skupine Falke, ki deluje zlasti na področjih proizvodnje ter trgovine na debelo in drobno z oblačili. V zvezi s svojimi dejavnostmi trgovine na drobno trži svoje izdelke prek različnih prodajnih mest in spletne trgovine.
3 Evropska komisija je 19. marca 2020 sprejela sporočilo z naslovom „Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19“ (UL 2020, C 91 I, str. 1, v nadaljevanju: začasni okvir), ki je bilo prvič spremenjeno 3. aprila 2020 (UL 2020, C 112 I, str. 1), drugič 8. maja 2020 (UL 2020, C 164, str. 3), tretjič 29. junija 2020 (UL 2020, C 218, str. 3) in četrtič 13. oktobra 2020 (UL 2020, C 340 I, str. 1).
4 V točkah od 17 do 19 oddelka 2 začasnega okvira, naslovljenega „Uporaba člena 107(3)(b) [PDEU]“, je navedeno:
„17. Komisija lahko v skladu s členom 107(3)(b) PDEU za združljivo z notranjim trgom razglasi pomoč ,za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice‘. V tem okviru so sodišča Unije razsodila, da morajo motnje vplivati na celotno gospodarstvo zadevne države članice ali na njegov pomemben del in ne le na gospodarstvo ene od njenih regij ali delov ozemlja. Poleg tega je to v skladu s potrebo po strogi razlagi katere koli izjemne določbe, kot je člen 107(3)(b) PDEU […]. Komisija je pri sprejemanju odločitev dosledno uporabljala to razlago […].
18. Glede na to, da izbruh COVID-19 vpliva na vse države članice in da zajezitveni ukrepi, ki so jih sprejele države članice, vplivajo na podjetja, Komisija meni, da je državna pomoč upravičena in se lahko za omejeno obdobje razglasi za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, da bi se odpravilo pomanjkanje likvidnosti, s katerim se soočajo podjetja, in zagotovilo, da motnje, ki jih je povzročil izbruh COVID-19, ne ogrožajo njihove sposobnosti preživetja, zlasti MSP.
19. Komisija v tem sporočilu določa pogoje za združljivost, ki jih bo načeloma uporabljala za pomoč, ki jo dodelijo države članice v skladu s členom 107(3)(b) PDEU. Države članice morajo zato dokazati, da so ukrepi državne pomoči, priglašeni Komisiji na podlagi tega sporočila, potrebni, primerni in sorazmerni za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice ter da so vsi pogoji tega sporočila v celoti upoštevani.“
5 V točki 11 sporočila, s katerim je bila uvedena četrta sprememba začasnega okvira, je pojasnjeno:
„[Z]aradi izbruha COVID-19 se številna podjetja začasno srečujejo z manjšim povpraševanjem, zato ne morejo pokriti dela svojih fiksnih stroškov. Mnoga od njih pričakujejo, da se bo povpraševanje v prihodnjih mesecih ponovno povečalo, obenem pa morda ne bi bilo učinkovito, da bi zmanjšala število zaposlenih, če bi to pomenilo znatne stroške prestrukturiranja. Podpiranje teh podjetij z začasno pomočjo za kritje dela njihovih fiksnih stroškov bi lahko bil učinkovit način za premostitev tega obdobja, s čimer bi se preprečilo poslabšanje njihovega kapitala, ohranila njihova poslovna dejavnost in se jim zagotovila močna platforma za okrevanje.“
6 S sporočilom, s katerim je bila uvedena četrta sprememba začasnega okvira, je bil v začasni okvir vstavljen oddelek 3.12, naslovljen „Pomoč v obliki podpore za nekrite fiksne stroške“, ki vsebuje točki 86 in 87, v katerih je navedeno:
„86. Države članice se lahko odločijo prispevati k nekritim fiksnim stroškom tistih podjetij, za katera je izbruh COVID-19 pomenil prekinitev ali zmanjšanje njihove poslovne dejavnosti.
87. Če taki ukrepi predstavljajo pomoč, bo Komisija štela, da so združljivi z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) pomoč se dodeli najpozneje 30. junija 2021 in zajema nekrite fiksne stroške, nastale v obdobju med 1. marcem 2020 in 30. junijem 2021, vključno s takimi stroški, ki so nastali v delu navedenega obdobja (v nadaljnjem besedilu: upravičeno obdobje);
(b) pomoč se na podlagi sheme dodeli podjetjem, ki so v upravičenem obdobju utrpela vsaj 30‑odstotno zmanjšanje prometa v primerjavi z istim obdobjem leta 2019 […]
(c) nekriti fiksni stroški so fiksni stroški, ki so jih imela podjetja v upravičenem obdobju in jih ne krije prispevek iz dobička (tj. prihodki minus spremenljivi stroški) v istem obdobju ter se ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanje, začasni ukrepi pomoči, ki jih zajema to sporočilo, ali podpora iz drugih virov [; i]ntenzivnost pomoči ne presega 70 % nekritih fiksnih stroškov, razen za mikro in mala podjetja (v smislu Priloge I k uredbi o splošnih skupinskih izjemah), pri katerih intenzivnost pomoči ne presega 90 % nekritih fiksnih stroškov[; z]a namene te točke se izgube podjetij, navedene v njihovih izkazih poslovnega izida v upravičenem obdobju […],štejejo za nekrite fiksne stroške[; p]omoč v okviru tega ukrepa se lahko dodeli na podlagi predvidenih izgub, medtem ko se končni znesek pomoči določi po realizaciji izgub na podlagi revidiranih računovodskih izkazov ali, z ustrezno utemeljitvijo, ki jo država članica predloži Komisiji (na primer v zvezi z značilnostmi ali velikostjo določene vrste podjetij), na podlagi davčnih izkazov[; v]sako plačilo, ki presega končni znesek pomoči, se povrne;
(d) v nobenem primeru skupna pomoč ne presega 3 milijonov [evrov] na podjetje[; p]omoč se lahko odobri v obliki neposrednih nepovratnih sredstev, jamstev in posojil, če je skupna nominalna vrednost takih ukrepov nižja od skupne zgornje meje 3 milijonov [evrov] na podjetje; vsi uporabljeni zneski morajo biti bruto zneski, tj. zneski pred odbitkom davkov ali drugih dajatev;
(e) pomoč v okviru tega ukrepa se ne kumulira z drugo pomočjo za iste upravičene stroške;
(f) pomoč se ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. decembra 2019 že podjetja v težavah (v smislu uredbe o splošnih skupinskih izjemah[…])[; z] odstopanjem od zgoraj navedenega se lahko pomoč dodeli mikro ali malim podjetjem (v smislu Priloge I k uredbi o splošnih skupinskih izjemah), ki so bila v težavah že 31. decembra 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje […] ali prestrukturiranje […]“
7 Zvezna republika Nemčija je 17. novembra 2020 Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU priglasila shemo pomoči, katere namen je bila dodelitev podpore za nekrite fiksne stroške v okviru pandemije covida-19 na njenem ozemlju.
8 Komisija je 20. novembra 2020 sprejela Sklep C(2020) 8318 final.
9 V Sklepu C(2020) 8318 final je Komisija, prvič, opisala bistvene značilnosti priglašene sheme pomoči, pri čemer je iz tega opisa med drugim razvidno, da se individualni ukrepi pomoči lahko dodelijo le podjetjem, ki so utrpela vsaj 30‑odstotno izgubo prometa (točka 17 obrazložitve). Drugič, poudarila je, da priglašena shema spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, ker upravičencem daje selektivno prednost in zato povzroča izkrivljanje konkurence (točke od 31 do 33 obrazložitve). Tretjič, ugotovila je, da je navedena shema pomoči združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, pri čemer se je sklicevala na merila iz točke 87 svojega začasnega okvira (točke od 35 do 41 obrazložitve). Zato tej shemi pomoči ni nasprotovala.
10 Shema pomoči, odobrena s Sklepom C(2020) 8318 final, se je nanašala na pomoči, katerih znesek je bil navzgor omejen na 3 milijone EUR na podjetje (točka 20 obrazložitve).
11 Komisija je 28. januarja 2021 uvedla peto spremembo svojega začasnega okvira (UL 2021, C 34, str. 6), s katero je bila med drugim spremenjena točka 87(d) tega okvira, tako da je bila zgornja meja pomoči zvišana na 10 milijonov EUR na podjetje. Z njo je bila spremenjena tudi točka 87(a), in sicer tako, da je bilo obdobje, ki je prvotno trajalo od 1. marca 2020 do 30. junija 2021, podaljšano do 31. decembra 2021.
12 Zvezna republika Nemčija je 2. februarja 2021 Komisiji priglasila spremembo svoje sheme pomoči, pri kateri je šlo za zvišanje zgornje meje pomoči na 10 milijonov EUR in za njeno podaljšanje do 31. decembra 2021.
13 Komisija je s Sklepom C(2021) 1066 final odobrila različne spremembe, ki jih je Nemčija vpeljala v priglašene sheme pomoči, vključno s shemo, odobreno s Sklepom C(2020) 8318 final (v nadaljevanju: sporna shema pomoči).
14 Komisija je v Sklepu C(2021) 1066 final med drugim, prvič, povzela analizo iz svojih predhodnih sklepov, da je poudarila obstoj državnih pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in njihovo združljivost z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU (točki 15 in 17 obrazložitve), ter, drugič, menila, da sta podaljšanje trajanja priglašene sheme pomoči, ki je bila odobrena na podlagi začasnega okvira, in zvišanje njene zgornje meje združljiva s členom 107(3)(b) PDEU (točka 18 obrazložitve).
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
16 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno in, podredno, jo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Komisija je na obravnavi navedla, da umika predlog v zvezi z nedopustnostjo tožbe, kar je bilo zapisano v zapisnik obravnave.
18 Zvezna republika Nemčija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
19 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 107 oziroma člena 108(2) PDEU.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107 PDEU
20 Tožeča stranka v bistvu meni, da je Komisija napačno štela, da je sporno shemo pomoči mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.
21 S prvim delom tega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da se z izpodbijanim sklepom krši načelo sorazmernosti, ker je z njim odobrena shema pomoči, ki temelji na merilu upravičenosti, katerega osnova je promet podjetja (v nadaljevanju: zadevno merilo upravičenosti). V drugem delu navaja, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti posamične preučitve priglašene sheme pomoči in svoje obveznosti obrazložitve.
22 Komisija ob podpori Zvezne republike Nemčije predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
23 Člen 107(3)(b) PDEU določa, da se „[k]ot združljiv[a] z notranjim trgom […] lahko šteje […] pomoč za […] odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“.
24 V skladu s sodno prakso iz splošne sistematike Pogodbe izhaja, da postopek iz člena 108 PDEU ne sme nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posameznimi določbami Pogodbe. Zato Komisija državne pomoči, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši druge določbe Pogodbe, ne more razglasiti za združljivo z notranjim trgom. Komisija prav tako ne more razglasiti za združljivo z notranjim trgom državne pomoči, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši splošna načela prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točki 50 in 51, ter z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija, C‑594/18 P, EU:C:2020:742, točka 44).
25 Opozoriti je treba, da ima Komisija pri uporabi člena 107(3) PDEU široko diskrecijsko pravico, katere izvrševanje zajema kompleksne ekonomske in socialne ocene (glej sodbo z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke in Freistaat Sachsen/Komisija, C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točka 80 in navedena sodna praksa), tako da mora biti sodni nadzor omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, pa tudi na preverjanje vsebinske pravilnosti dejanskega stanja ter neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 78 in navedena sodna praksa).
Prvi del: kršitev načela sorazmernosti
26 Tožeča stranka v bistvu meni, da zadevno merilo upravičenosti ni sorazmerno in da povzroča neenako obravnavanje v škodo podjetij, ki imajo več dejavnosti, od katerih so bile samo nekatere prizadete zaradi pandemije covida-19. Tako naj bi bila ta podjetja zaradi tega merila, ki naj bi vodilo do njihove izključenosti iz sporne sheme pomoči oziroma do zmanjšane upravičenosti do nje, primorana zatekati se k navzkrižnem financiranju svojih prizadetih dejavnosti, v nasprotju z njihovimi konkurenti, dejavnimi izključno v fizični trgovini na drobno, ki naj bi bili v celoti upravičeni do navedene sheme.
27 Komisija in Zvezna republika Nemčija trdita, da ta del obravnavanega tožbenega razloga ni utemeljen. Komisija uvodoma prav tako trdi, da je mogoče ta del obravnavanega tožbenega razloga že na začetku zavreči, ker tožeča stranka ni podala nobenega ugovora nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU zoper začasni okvir, ki se izvaja z izpodbijanim sklepom.
– Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija v zvezi z neobstojem ugovora nezakonitosti, uveljavljanega zoper začasni okvir
28 Komisija, prvič, poudarja, da je zadevno merilo upravičenosti iz točke 87 začasnega okvira v izpodbijanem sklepu pravilno uporabljeno, drugič, trdi, da tožeča stranka ni podala ugovora nezakonitosti tega okvira, ter, tretjič, iz tega sklepa, da je treba domnevati, da je ta okvir veljaven, in da njegove veljavnosti ni mogoče ovreči v okviru izpodbijanja utemeljenosti izpodbijanega sklepa.
29 Take utemeljitve ni mogoče sprejeti.
30 Na prvem mestu, čeprav je res, da tožba ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na ugovor nezakonitosti ali na člen 277 PDEU, je treba opozoriti, da v pravu Unije ne obstaja zahteva po formalnem uveljavljanju ugovora nezakonitosti. V skladu s sodno prakso se namreč lahko sklepa, da je bil ugovor nezakonitosti podan implicitno, če je iz tožbe razmeroma jasno razvidno, da je tožeča stranka dejansko navedla tak očitek (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2018, Mouvement pour une Europe des nations et des libertés/Parlament, T‑829/16, EU:T:2018:840, točka 66 in navedena sodna praksa).
31 To velja za obravnavani primer.
32 Prvič, v nekaterih delih tožbe se neposredno izpodbija veljavnost točke 87 začasnega okvira. Tako je poudarjeno, da „merilo iz [točke] 87(b) začasnega okvira v različici, ki izhaja iz njegove četrte spremembe […], ni primerno merilo za zmanjšanje ali odpravo izkrivljanj konkurence“. Prav tako se v njih trdi, da točka 87(c) začasnega okvira povzroča „neupravičeno različno obravnavanje“.
33 Drugič, glede na okoliščine obravnavane zadeve to, da tožeča stranka posredno izpodbija veljavnost začasnega okvira, prav tako nujno izhaja iz vseh njenih trditev v okviru tega dela obravnavanega tožbenega razloga. Tako v sporni shemi pomoči kot v izpodbijanem sklepu, s katerim je odobrena, je namreč povzeto merilo upravičenosti, ki izvira iz točke 87 začasnega okvira. Zato ni mogoče, da Komisija ne bi razumela, da trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na nezakonitost navedenega sklepa zaradi nesorazmernosti tega merila, pomenijo tudi izpodbijanje veljavnosti navedene točke.
34 Na drugem mestu in vsekakor se Komisija v delu, v katerem trdi, da zaradi neobstoja ugovora nezakonitosti, podanega zoper merilo, ki izvira iz točke 87 začasnega okvira, tožeča stranka ne more izpodbijati utemeljenosti tega merila, moti o pravnem pomenu aktov, kot je navedeni okvir, ki jih sprejme zaradi omejevanja svoje diskrecijske pravice.
35 V skladu z ustaljeno sodno prakso za pravne akte Unije velja domneva zakonitosti, zato imajo pravne učinke toliko časa, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razglašeni za neveljavne v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti ali dokler sodišče Unije ne odloži njihove izvršitve ali sprejme druge začasne odredbe na podlagi členov 278 in 279 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2012, CIVAD, C‑533/10, EU:C:2012:347, točka 39 in navedena sodna praksa, ter z dne 2. aprila 2020, Komisija/Poljska, Madžarska in Češka republika (Začasni mehanizem za premestitev prosilcev za mednarodno zaščito), C‑715/17, C‑718/17 in C‑719/17, EU:C:2020:257, točka 140). Spoštovanje te domneve zakonitosti lahko prepreči preučitev utemeljenosti sklepa, s katerim se zgolj izvaja splošni akt, katerega veljavnost se ne izpodbija (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2021, P. Krücken Organic/Komisija, C‑586/20 P, neobjavljena, EU:C:2021:1046, točka 69, in z dne 2. februarja 2012, Grčija/Komisija, T‑469/09, neobjavljena, EU:T:2012:50, točka 57). Tako navedena domneva velja zgolj za dokončne akte institucij, organov, uradov in agencij Unije, ki imajo pravne učinke do tretjih oseb in so lahko predmet ničnostne tožbe. To ne velja za akt, s katerim Komisija sprejme pravila ravnanja, da bi omejila izvrševanje svoje diskrecijske pravice.
36 Res je, da to, da se Komisija pri izvajanju diskrecijske pravice sama omeji, pomeni, da načeloma ne more odstopiti od pravil, ki si jih je določila, saj bi sicer lahko bila sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kakršno je načelo enakega obravnavanja (glej sodbo z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke in Freistaat Sachsen/Komisija, C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točka 82 in navedena sodna praksa). Vendar sprejetje takih pravil Komisije ne razbremeni posamične preučitve okoliščin zadeve, na podlagi katere lahko navedenih pravil ne uporabi, če to zahtevajo posebnosti primera (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 41). Iz tega izhaja, da akti, s katerimi Komisija sprejme zgolj pravilo ravnanja, drugače kot pravni akti iz točke 35 zgoraj, sami po sebi nimajo zavezujočih pravnih učinkov.
37 Ta neobstoj samodejnih zavezujočih pravnih učinkov je še posebej pomemben glede na naravo pristojnosti, podeljenih Komisiji na področju nadzora državnih pomoči. Priznanje, da ima začasni okvir sam po sebi zavezujoče pravne učinke in da zanj velja domneva zakonitosti, bi bilo torej enakovredno priznanju, da ima enako pravno naravo kot uredba, ki je akt, za katerega sprejetje Komisija na podlagi oddelka Pogodbe DEU, ki se nanaša na „državne pomoči“, ni pristojna, razen v položajih, določenih v členu 108(4) PDEU.
38 Iz tega izhaja, da bi bila kljub okoliščini, da merilo upravičenosti, ki ga je uporabila Komisija, izvira iz točke 87 začasnega okvira, in tudi ob neobstoju ugovora nezakonitosti zoper navedeno točko tožeča stranka še naprej upravičena izpodbijati način, na katerega je Komisija v izpodbijanem sklepu uporabila diskrecijsko pravico, ki jo ima na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, ko je razglasila združljivost sporne sheme pomoči in v tem okviru ugotovila utemeljenost merila upravičenosti, ki ga je uporabila.
– Obseg trditev tožeče stranke
39 Tožeča stranka s prvim delom obravnavanega tožbenega razloga trdi, da merilo upravičenosti iz točke 87(b) in (c) začasnega okvira, ki je bilo uporabljeno v sporni shemi pomoči in ki ga je Komisija potrdila v izpodbijanem sklepu, ni sorazmerno. V zvezi s tem navaja več očitkov in se sklicuje tudi na kršitev načela enakega obravnavanja.
40 Natančneje, tožeča stranka izpodbija to, da je bila v točki 87(b) in (c) začasnega okvira kot merilo upravičenosti do pomoči za nekrite fiksne stroške uporabljena izguba prometa, ki se presoja na ravni podjetja, ne pa na ravni zgolj dejavnosti, ki so bile prizadete s pandemijo covida-19.
41 V zvezi s tem je treba navesti, da upoštevanje izgube prometa na ravni podjetja izhaja iz točke 87(b) začasnega okvira, ki natančno določa, da se pomoč na podlagi sheme dodeli „podjetjem, ki so v […] obdobju [med 1. marcem 2020 in 30. junijem 2021] utrpela vsaj 30‑odstotno zmanjšanje prometa“. To upoštevanje izhaja tudi iz točke 87(c) tega okvira v delu, v katerem so iz opredelitve „nekritih fiksnih stroškov“ izvzeti stroški, ki so kriti s prispevkom iz dobička ali iz drugih virov.
42 Na prvem mestu je treba spomniti, da načelo sorazmernosti, na katero je opozorjeno v členu 5(4) PEU, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev (sodba z dne 17. maja 1984, Denkavit Nederland, 15/83, EU:C:1984:183, točka 25), pri tem pa je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 55).
43 Spoštovanje načela sorazmernosti v okviru ukrepa tako vključuje tri sestavine. Prva sestavina se nanaša na njegovo primernost, in sicer na njegovo zmožnost za uresničitev legitimnega cilja, ki se mu sledi. Druga sestavina se nanaša na njegovo potrebnost in zahteva, da tega legitimnega cilja ni mogoče doseči z manj omejujočimi, a vendarle primernimi ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, Dansk Jurist- og Økonomforbund, C‑546/11, EU:C:2013:603, točka 69). Nazadnje, tretja sestavina, včasih opredeljena kot „sorazmernost v ožjem smislu“, se nanaša na sorazmernost ukrepa, in sicer na neobstoj neugodnosti, ki niso v sorazmerju z zastavljenimi cilji (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 2013, Poljska/Komisija, T‑370/11, EU:T:2013:113, točka 89, in z dne 26. septembra 2014, Romonta/Komisija, T‑614/13, EU:T:2014:835, točka 74).
44 Na drugem mestu, zdi se, da tožeča stranka navaja tudi očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja. Trdi namreč, da je zadevno merilo upravičenosti povzročilo neenako obravnavanje v škodo podjetij, v katerih nekatere dejavnosti niso bile prizadete s pandemijo covida-19, ker jih je prisililo v navzkrižno financiranje svojih prizadetih dejavnosti, saj niso mogla biti upravičena – ali pa so bila upravičena le v manjšem obsegu – do sporne sheme pomoči, ki jo je potrdila Komisija.
45 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 66; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 49).
46 Značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost je treba določiti in presojati zlasti ob upoštevanju predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, s katerega izhaja zadevni akt (sodba z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 26).
47 Ugotoviti je treba, da se taka utemeljitev, podana zoper sklep, s katerim se izvaja člen 107(3)(b) PDEU, prekriva z očitki tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti v njegovih različnih sestavinah.
48 Člen 107(3)(b) PDEU namreč omogoča odstopanje od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom, določenega v členu 107(1) PDEU. Iz tega izhaja, prvič, da je njegov cilj omogočiti ugotovitev združljivosti državnih pomoči, ki že po definiciji vključujejo podelitev selektivne prednosti nekaterim podjetjem, ki jo je mogoče opredeliti kot diskriminatorno (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točki 54 in 55), in, drugič, da ga je treba razlagati ozko (glej sodbo z dne 9. aprila 2014, Grčija/Komisija, T‑150/12, neobjavljena, EU:T:2014:191, točka 146 in navedena sodna praksa).
49 Zato okoliščina, da zadevno merilo upravičenosti privede do različnega obravnavanja podjetij glede na to, ali je pandemija covida-19 prizadela vse njihove dejavnosti ali pa le del teh dejavnosti, sama po sebi ne pomeni, da je nezakonito. Preveriti pa je treba, ali je to različno obravnavanje upravičeno glede na člen 107(3)(b) PDEU, kar pomeni, da mora biti navedeno merilo potrebno, primerno in sorazmerno za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice.
– Očitek, s katerim se izpodbija primernost zadevnega merila upravičenosti
50 Tožeča stranka v bistvu trdi, da zadevno merilo upravičenosti ni primerno za doseganje cilja iz člena 107(3)(b) PDEU, ker izkrivlja konkurenco, ne da bi blažilo učinke pandemije covida-19, in ker je v nasprotju s točko 11 sporočila, s katerim je bila uvedena četrta sprememba začasnega okvira, to je točko, ki se sklicuje na nujnost preprečiti poslabšanje lastniškega kapitala podjetij. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da so bili učinki te pandemije na fizično trgovino na drobno taki, da ni mogoče izključiti umika podjetij, ki zaradi opravljanja drugih dejavnosti niso upravičena do sporne sheme pomoči, iz te dejavnosti. Dodaja, da zaradi uporabe navedenega merila upravičenosti v sporni shemi pomoči shema ni primerna za doseganje svojega cilja, saj je z njo izključena cela kategorija podjetij, ki jih je ta pandemija vendarle prizadela.
51 Take utemeljitve ni mogoče sprejeti.
52 Prvič, ni sporno, da je pandemija covida-19 povzročila resne motnje v nemškem gospodarstvu. Zato spada na področje uporabe člena 107(3)(b) PDEU.
53 Drugič, iz točke 18 začasnega okvira, navedene v točki 4 zgoraj, je razvidno, da je njegov cilj zagotoviti združljivost pomoči z notranjim trgom, in to zlasti pomoči v obliki podpore za nekrite fiksne stroške, katerih namen je odpraviti pomanjkanje likvidnosti, s katerim se soočajo podjetja zaradi pandemije covida-19, in zagotoviti, da motnje, ki jih je povzročila ta pandemija, ne ogrožajo njihove sposobnosti preživetja.
54 Poleg tega je iz zgoraj v točki 5 citirane točke 11 sporočila, s katerim je bila uvedena četrta sprememba začasnega okvira, razvidno, da je namen podpore za podjetja, ki začasno niso zmožna kriti dela svojih fiksnih stroškov, tem omogočiti premostitev tega obdobja, tako da se prepreči poslabšanje njihovega kapitala in omogoči ohranitev njihove poslovne dejavnosti, ob tem pa se jim zagotovi močna platforma za okrevanje.
55 Tretjič, navesti je treba, da je tak cilj, ki vključuje upoštevanje težav, s katerimi se podjetje lahko srečuje pri pokrivanju svojih fiksnih stroškov zaradi pandemije covida-19, skladen s ciljem iz člena 107(3)(b) PDEU in spada v izvajanje široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na podlagi te določbe in na katero je bilo opozorjeno v točki 25 zgoraj.
56 Četrtič, ugotoviti je treba, da merilo, s katerim se podjetjem, katerih promet se je zaradi pandemije covida-19 znižal za več kot 30 %, omogoči pridobitev finančne pomoči, v celoti spada v izvajanje cilja, navedenega v točkah 53 in 54 zgoraj, da se zagotovi sposobnost preživetja med navedeno pandemijo in se jim omogoči premostitev tega obdobja.
57 Te ugotovitve ne ovrže trditev tožeče stranke, da bi bila nekatera podjetja, ki niso ali pa so v manjšem obsegu upravičena do sporne sheme pomoči zaradi opravljanja dejavnosti, ki niso bile prizadete zaradi pandemije covida-19, kot je spletna trgovina, lahko primorana k umiku iz sektorja fizične trgovine na drobno. Isto velja za trditev tožeče stranke, da uporaba navedenega merila upravičenosti v sporni shemi pomoči izključuje celo kategorijo podjetij, ki jih je ta pandemija vendarle prizadela.
58 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 107(3)(b) PDEU ne zahteva, da lahko zadevna shema pomoči sama po sebi odpravi resno motnjo v gospodarstvu zadevne države članice. Ko namreč Komisija ugotovi dejanskost resne motnje v gospodarstvu države članice, bi bilo tej lahko dovoljeno, da – če so poleg tega izpolnjeni drugi pogoji, določeni v tem členu – dodeli državne pomoči v obliki shem pomoči ali individualnih pomoči, ki prispevajo k odpravljanju navedene resne motnje. Tako bi lahko šlo za več shem pomoči, od katerih vsaka zase prispeva k temu cilju. Zato ni mogoče zahtevati, da shema pomoči za to, da bi veljavno temeljila na navedeni določbi, sama po sebi odpravlja resno motnjo v gospodarstvu države članice.
59 Poleg tega je Komisija lahko brez kršenja mej široke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi sodne prakse, navedene v točki 25 zgoraj, menila, da je treba zagotoviti sposobnost preživetja podjetij, katerih znaten del dejavnosti je bil prizadet zaradi pandemije covida-19, ne pa sposobnost preživetja vsake dejavnosti, ki je bila prizadeta zaradi te pandemije, neodvisno od položaja podjetja kot celote.
60 Zato je treba ta očitek zavrniti.
– Očitek, s katerim se izpodbija potrebnost zadevnega merila upravičenosti
61 Tožeča stranka trdi, da bi bila uporaba alternativnega merila, v okviru katerega bi se upoštevale izgube, ustvarjene na področjih dejavnosti, ki so bila prizadeta zaradi pandemije covida-19, ne da bi se upošteval položaj podjetja kot celote, primernejša za uresničitev cilja iz člena 107(3)(b) PDEU, ker to merilo ne bi imelo omejevalnih posledic za konkurenco, ki izhajajo iz zadevnega merila upravičenosti. Poudarja, da je Komisija to alternativno merilo upoštevala v drugih sklepih.
62 Komisija zlasti odgovarja, da se ji ni bilo treba abstraktno izreči o vseh alternativnih ukrepih, ki bi jih bilo mogoče predvideti namesto sporne sheme pomoči. Dodaja, da primerjava, ki jo tožeča stranka izvaja z nekaterimi sklepi, ki jih je ta institucija sprejela zaradi pandemije covida-19, ni upoštevna, ker ti sklepi nimajo iste pravne podlage.
63 Res je, da se Komisiji načeloma ni treba abstraktno izreči o vseh alternativnih ukrepih, ki bi jih bilo mogoče predvideti, saj čeprav mora zadevna država članica podrobno navesti razloge za sprejetje zadevne sheme pomoči, zlasti glede sprejetih meril za upravičenost, ji ni treba pozitivno dokazati, da noben drug, po definiciji hipotetičen ukrep ne bi mogel omogočiti boljše zagotovitve zastavljenega cilja. Če za navedeno državo članico taka obveznost ne velja, tožeča stranka od Splošnega sodišča ne more utemeljeno zahtevati, naj Komisiji naloži, da pri tej nalogi normativnega pregleda nadomesti nacionalne organe, da bi preučila vse mogoče alternativne ukrepe (glej sodbo z dne 6. maja 2019, Scor/Komisija, T‑135/17, neobjavljena, EU:T:2019:287, točka 94 in navedena sodna praksa).
64 Vendar je treba ugotoviti, da taka sodna praksa v okoliščinah obravnavane zadeve ni upoštevna. Temelji namreč na dvojni predpostavki, in sicer prvič, da merila upravičenosti do sheme pomoči oblikuje zadevna država članica, in drugič, da mora Komisija zgolj preučiti njihovo potrebnost na podlagi pojasnil, ki jih zagotovi ta država. V obravnavanem primeru pa ni sporno, prvič, da merilo upravičenosti, ki ga vključuje sporna shema pomoči, v resnici izvira iz začasnega okvira Komisije, in drugič, da je Komisija alternativno merilo, o katerem razmišlja tožeča stranka, uporabila v drugih sklepih, da je ugotovila združljivost nekaterih shem pomoči, ki so bile sprejete zaradi pandemije covida-19.
65 To ne spremeni dejstva, da tega očitka ni mogoče sprejeti.
66 Prvič, kot je bilo poudarjeno v točkah 25, 55 in 58 zgoraj, ima Komisija pri izvajanju člena 107(3)(b) PDEU široko diskrecijsko pravico. Obravnavani očitek bi bilo zato mogoče sprejeti le v primeru, da bi alternativno merilo, ki ga je izpostavila tožeča stranka, očitno kazalo na nepotrebnost zadevnega merila upravičenosti.
67 Drugič, ugotoviti je treba, da se alternativno merilo, ki ga je izpostavila tožeča stranka, od zadevnega merila upravičenosti razlikuje z vidika obsega njegovih učinkov na proračun zadevne države članice. Njegova posledica bi bila namreč dodelitev javnih sredstev vsakemu podjetju, ki je zaradi pandemije utrpelo izgube, neodvisno od njegovega celotnega finančnega položaja. Nasprotno pa zadevno merilo upravičenosti omejuje učinke takih pomoči na proračun, ker izključuje ali omejuje upravičenost do sporne sheme pomoči v zvezi s podjetji, katerih celoten finančni položaj je bil s pandemijo covida-19 prizadet v manjši meri zaradi drugih virov dohodkov.
68 Tretjič, posledično tožeča stranka v bistvu napačno trdi, da je alternativno merilo, ki ga navaja, „vendarle primeren“ ukrep v smislu sodne prakse, navedene v točkah 42 in 43 zgoraj, ki kaže, da zadevno merilo upravičenosti ni potrebno.
69 Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvami tožeče stranke, da je Komisija v dveh sklepih, s katerima je razglasila združljivost shem pomoči na podlagi člena 107(2)(b) PDEU, sprejela uporabo merila, ki temeljilo na področjih dejavnosti, prizadetih zaradi pandemije covida‑19.
70 V zvezi s tem je dovolj poudariti, da okoliščina, da je Komisija lahko na podlagi člena 107(2)(b) PDEU, ki se nanaša na pomoči, združljive po samem pravu in namenjene povrnitvi škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, odobrila sheme pomoči, ki so vključevale nadomestitev izgub, nastalih zaradi odredb o zaprtju v zvezi s pandemijo covida-19, brez upoštevanja celotnega finančnega položaja upravičencev, ne pomeni, da je bila dolžna enakemu pristopu slediti pri izvajanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, da bi ugotovila združljivost pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice.
– Očitek, s katerim se izpodbija sorazmernost zadevnega merila upravičenosti
71 Tožeča stranka v bistvu trdi, da zadevno merilo upravičenosti ni sorazmerno glede na omejevalne učinke za konkurenco, ki jih je ustvarilo za podjetja, v katerih so bile zaradi pandemije covida-19 prizadete samo nekatere dejavnosti. Opozarja, da je morala podpirati te dejavnosti, ne pa – v nasprotju s svojimi konkurenti, ki so bili v celoti upravičeni do sporne sheme pomoči – izvajati novih naložb. V bistvu poudarja, da Komisija ni mogla spregledati obsega omejevalnih posledic za konkurenco, nastalih zaradi zadevnega merila upravičenosti, odkar je bila s sporočilom, s katerim je bila uvedena peta sprememba začasnega okvira, zgornja meja zvišana na 10 milijonov EUR.
72 Ne da bi bilo treba odločiti, ali je bila Komisija pri izvajanju člena 107(3)(b) PDEU dolžna pretehtati pozitivne posledice sporne sheme pomoči in njene negativne posledice za ohranjanje neizkrivljene konkurence, je dovolj ugotoviti, da zadevno merilo upravičenosti nikakor ni privedlo do omejevalnih posledic za konkurenco, ki bi bile očitno nesorazmerne glede na cilj, uresničevan s sporno shemo pomoči, in sicer zagotoviti sposobnost preživetja podjetij, prizadetih zaradi pandemije covida-19.
73 Ni namreč mogoče trditi, da okoliščina, da je morala tožeča stranka nekatera od svojih sredstev iz dejavnosti, ki niso bile prizadete zaradi pandemije covida-19, namesto za nove naložbe nameniti za financiranje dejavnosti, ki so bile prizadete zaradi njega, vpliva na njen konkurenčni položaj na tak način, da se odstopanje, predvideno v členu 107(3)(b) PDEU, ne bi moglo uporabiti. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo konkurenti tožeče stranke, ki so v celoti upravičeni do sporne sheme pomoči, prav tako kriti del izgub, nastalih zaradi navedene pandemije, saj izpodbijani sklep na podlagi točke 87(c) začasnega okvira določa, da intenzivnost pomoči ne more presegati 70 % nekritih fiksnih stroškov, razen za mikro in mala podjetja, pri katerih ta prag znaša 90 % teh stroškov.
74 Poleg tega je treba navesti, da razlogovanje tožeče stranke očitno temelji na predpostavki, da shema pomoči upravičencem omogoča vlaganje v razvoj njihovih obstoječih dejavnosti ali v nove dejavnosti, s čimer jim zagotavlja konkurenčno prednost pred podjetji, katerih ekonomski model pomeni, da niso upravičena do sheme oziroma so do nje upravičena zgolj v manjšem obsegu. Taka predpostavka pa ni podprta z dejstvi, ker navedena shema zagotovitev preživetja omogoča zgolj podjetjem, ki so bila – v nasprotju s podjetji, katerih znaten del dejavnosti ni bil prizadet zaradi pandemije covida-19 – zaradi te pandemije močno oslabljena. Zato ni mogoče razumno šteti, da jim bo navedena shema omogočila, da razvijajo svoje dejavnosti v škodo dejavnosti svojih konkurentov.
75 Glede na navedeno je treba ta očitek zavrniti in posledično zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga.
Drugi del: neobstoj posamične preučitve sporne sheme pomoči in neobstoj obrazložitve
76 Tožeča stranka, prvič, opozarja, da to, da je Komisija sprejela začasni okvir, te institucije ni razbremenilo posamične preučitve sporne sheme pomoči, in drugič, Komisiji očita, da v obravnavanem primeru ni izvedla take preučitve. V zvezi s tem se sklicuje na okoliščino, da je izpodbijani sklep obrazložen izključno s sklicevanjem na ta okvir in da je bil izdan v samo treh dneh po priglasitvi te sheme pomoči. Dodaja, da ta sklep ni obrazložen, ker Komisija v njem zgolj napotuje na navedeni okvir.
77 Komisija ob podpori Zvezne republike Nemčije navaja, da je izvedla preučitev sporne sheme pomoči, iz katere je izhajalo, da ni razloga za odstopanje od začasnega okvira. Poleg tega prereka kakršen koli neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa.
78 Iz razlogov, ki so bili navedeni že v točkah 36 in 37 zgoraj, je treba navesti, da tožeča stranka sicer res pravilno trdi, da to, da je Komisija sprejela začasni okvir, te institucije ni razbremenilo posamične preučitve zadevne sheme pomoči.
79 Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je Komisija kršila svojo obveznost posamične preučitve sporne sheme pomoči.
80 Prvič, iz točk 9 in 14 zgoraj izhaja, da je Komisija tako v Sklepu C(2020) 8318 final kot Sklepu C(2021) 1066 final pojasnila značilnosti sporne sheme pomoči.
81 Drugič, tožeča stranka v svojih pisanjih ne izkazuje obstoja izjemnih okoliščin, specifičnih za sporno shemo pomoči, ki bi upravičevale to, da Komisija ne uporabi točke 87 začasnega okvira. Iz preučitve prvega dela tega tožbenega razloga je namreč razvidno, da se različne izražene kritike nanašajo na utemeljenost zadevnega merila upravičenosti, kot ga vsebuje navedena točka in kot je bilo uporabljeno v izpodbijanem sklepu, da pa niso specifične za to shemo pomoči.
82 V zvezi s tem je treba navesti, da obstoj podjetij, katerih ekonomski model vključuje to, da hkrati opravljajo dejavnosti, ki so bile prizadete zaradi pandemije covida-19, in druge dejavnosti, ki so bile pred njim obvarovane, ni preudarek, specifičen za sporno shemo pomoči, ki bi ga Komisija morala upoštevati v izpodbijanem sklepu. Enako velja za okoliščino, da je bila s sporočilom, s katerim je bila uvedena peta sprememba začasnega okvira, zgornja meja izplačane pomoči zvišana na 10 milijonov EUR na podjetje.
83 Tretjič in posledično, ker tožeča stranka ne izkazuje nobene izjemne okoliščine, ki bi lahko zahtevala, da Komisija odstopi od pravil, ki si jih je določila v začasnem okviru, se dejstvo, da je bila ta institucija zmožna sprejeti sklep v treh dneh po priglasitvi sheme pomoči, ne more šteti za indic, ki razkriva neobstoj posamične preučitve sporne sheme pomoči.
84 Četrtič, ob neobstoju okoliščin, specifičnih za sporno shemo pomoči, Komisija ni kršila svoje obveznosti obrazložitve s tem, da je v izpodbijanem sklepu napotila na obrazložitev v začasnem okviru, da je pojasnila razloge, iz katerih se je odločila ugotoviti združljivost sporne sheme pomoči z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU.
85 Poleg tega iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je na eni strani tožeča stranka lahko razumela razlogovanje, vsebovano v izpodbijanem sklepu, in da je na drugi strani Splošno sodišče lahko opravilo nadzor njegove utemeljenosti, tako da je treba ugotoviti, da je bil ta sklep pravno zadostno obrazložen.
86 Glede na zgoraj navedeno je treba ta del tožbenega razloga zavrniti in torej zavrniti prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 108(2) PDEU
87 Tožeča stranka trdi, da ker so se glede vprašanja združljivosti sporne sheme pomoči z notranjim trgom pojavljale resne težave, je bila Komisija dolžna začeti formalni postopek preiskave in da so bile zato z izpodbijanim sklepom kršene postopkovne pravice, ki jih ima na podlagi člena 108(2) PDEU. V bistvu meni, da je iz prvega tožbenega razloga razvidno, da Komisija ni preučila posledic pristopa, ki temelji na presoji učinkov pandemije covida-19 na ravni podjetij, kar zadeva tista podjetja, ki so dejavna na več področjih dejavnosti. Po peti spremembi začasnega okvira naj bi se Komisija zavedela pomena zagotavljanja pomoči velikim podjetjem, vendar naj iz tega ne bi izpeljala posledic, ko je obravnavala spremembo prvotne sheme pomoči. To naj bi kazalo na nezadostno in nepopolno preučitev ter torej na obstoj resnih težav, ki lahko privedejo do dvomov glede združljivosti sporne sheme z notranjim trgom. Nazadnje, po mnenju tožeče stranke ima ta tožbeni razlog samostojno vsebino glede na prvi tožbeni razlog.
88 Komisija trdi, da ta tožbeni razlog v primerjavi s prvim nima samostojne vsebine, tako da zavrnitev prvega tožbenega razloga samodejno privede do zavrnitve obravnavanega tožbenega razloga.
89 Ugotoviti je treba, da je ta tožbeni razlog, ki se nanaša na varstvo postopkovnih pravic tožeče stranke, ker Komisija kljub zatrjevanemu obstoju resnih dvomov ni začela formalnega postopka preiskave, v resnici podreden, če Splošno sodišče ne bi preučilo utemeljenosti presoje pomoči kot take. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je namen takega tožbenega razloga zadevni stranki omogočiti, da se kot taka šteje za upravičeno vložiti tožbo na podlagi člena 263 PDEU, kar bi ji bilo sicer zavrnjeno (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 48, in z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi, C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 44). Ker pa je bil ta tožbeni razlog, ki se navezuje na utemeljenost presoje pomoči kot tako, preučen, nima navedenega namena.
90 Poleg tega je treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog nima samostojne vsebine. Tožeča stranka lahko namreč za varstvo postopkovnih pravic, ki jih ima v okviru formalnega postopka preiskave, navaja le tožbene razloge, ki kažejo na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi Komisija je ali bi lahko razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbe z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 81; z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točka 35, in z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 59), kot so nezadostnost ali nepopolnost preučitve, ki jo je Komisija opravila med postopkom predhodne preučitve, ali obstoj pritožb tretjih oseb. Poudariti pa je treba, da so v tem tožbenem razlogu strnjeno povzete trditve, navedene v okviru prvega tožbenega razloga, ne da bi bili izpostavljeni posebni elementi v zvezi z morebitnimi resnimi težavami.
91 Ker je bil prvi tožbeni razlog vsebinsko preučen, ni treba preučiti tega tožbenega razloga.
92 Glede na navedeno je treba to tožbo zavrniti.
Stroški
93 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
94 Komisija je predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
95 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zvezna republika Nemčija torej nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Falke KGaA nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.
3. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.
Tomljenović | Schalin | Škvařilová-Pelzl |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. decembra 2022.
Podpisi