SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 4. oktobra 2018(1)
Zadeva C‑680/16 P
Dr. August Wolff GmbH & Co. KG Arzneimittel,
Remedia d.o.o.
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Direktiva 2001/83/ES – Zdravila za uporabo v humani medicini – Sklep Komisije, s katerim sta bili državam članicam naloženi razveljavitev in sprememba nacionalnih dovoljenj za promet z zdravili za topično uporabo, ki vsebujejo 0,01 % m/m estradiola – Pogoji za predložitev zadeve Odboru za zdravila za uporabo v humani medicini – Objektivna nepristranskost – Pravica do izjave – Načelo sorazmernosti – Načelo enakega obravnavanja“
Kazalo
I. Pravni okvir
II. Dejansko stanje
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
V. Pravna presoja
A. Prvi pritožbeni razlog: kršitev členov 31 in 32 zakonika HUM
1. Prvi del: napačna razlaga člena 31 zakonika HUM
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
2. Drugi del: kršitev zahteve po nevtralnosti, določene v členu 32(2) zakonika HUM, ter načela skrbne in nepristranske preučitve, določenega v členu 41(1) Listine
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
3. Tretji del: kršitev člena 32(3) zakonika HUM in pravice do izjave
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
4. Sklep glede prvega pritožbenega razloga
B. Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 116(1) in člena 126(1) zakonika HUM
1. Prvi del: kršitev načel porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena kot posledica utemeljitve obstoja tveganja z neobstojem študij, izvedenih po pridobitvi dovoljenja
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
2. Drugi del: neobstoj razumljive povezave med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
3. Tretji del: napačna presoja tveganj zaradi neupoštevanja podatkov o farmakovigilanci
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
4. Četrti del: napačna predstavitev razpoložljivih podatkov o farmakovigilanci in nepravilnost vsebine znanstvenih smernic v končnem mnenju CHMP
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
5. Sklep glede drugega pritožbenega razloga
C. Tretji pritožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
1. Prvi del: kršitev načela sorazmernosti
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
2. Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja
a) Povzetek trditev strank
b) Presoja
3. Sklep glede tretjega pritožbenega razloga
VI. Tožba pred Splošnim sodiščem
VII. Stroški
VIII. Predlog
1. Družbi Dr. August Wolff GmbH & Co. KG Arzneimittel (v nadaljevanju: August Wolff oziroma prva pritožnica) in Remedia d.o.o. (v nadaljevanju: Remedia) s pritožbo predlagata razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 20. oktobra 2016, August Wolff in Remedia/Komisija (T‑672/14, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:623).
2. Z izpodbijano sodbo je Splošno sodišče zavrnilo tožbo teh družb za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C(2014) 6030 final z dne 19. avgusta 2014 o dovoljenjih za promet s topičnimi zdravili z visoko koncentracijo estradiola za uporabo v humani medicini na podlagi člena 31 Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: izvedbeni sklep). S tem izvedbenim sklepom je bilo na podlagi zaključkov v končnem mnenju Odbora za zdravila za uporabo v humani medicini (v nadaljevanju: CHMP) odločeno, da za podaljšanje dovoljenja za promet (v nadaljevanju: DZP) z zadevnim zdravilom, to je Linoladiolom N, velja pogoj v zvezi z omejitvijo trajanja uporabe na štiri tedne s sočasno izključitvijo ponavljajoče se uporabe.
3. Ta pritožba Sodišču daje priložnost, da prvič odloči o členu 31(1) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini(2) (v nadaljevanju: zakonik Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini oziroma zakonik HUM) in zlasti o pogojih, ki urejajo predložitev zadeve odboru CHMP s strani pristojnih nacionalnih organov v okviru tega postopka. Poleg tega se mora Sodišče prvič opredeliti do člena 32(3) zakonika HUM z natančnejšo določitvijo obsega pravice do izjave, ki jo ima predlagatelj ali imetnik DZP na podlagi te določbe, in do vprašanja, ali je imenovanje člana nacionalnega organa, ki je predložil zadevo odboru CHMP, kot glavnega poročevalca tega odbora v okviru postopka, določenega v členu 31 zakonika HUM, združljivo z načelom nepristranskosti, ki ga določa člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
I. Pravni okvir
4. Člen 31 zakonika HUM določa:
„1. Države članice, Komisija, predlagatelj ali imetnik dovoljenja za promet z zdravilom v posebnih primerih, kadar gre za interese Unije, zadevo predloži [Odboru za zdravila za uporabo v humani medicini] za uporabo postopka iz členov 32, 33 in 34 pred sprejetjem odločitve glede vloge za izdajo dovoljenja za promet z zdravilom, glede začasnega preklica ali razveljavitve dovoljenja za promet z zdravilom ali kakršne koli spremembe dovoljenja za promet z zdravilom, ki je potrebna.
Kadar je napotitev rezultat ocene podatkov v zvezi s farmakovigilanco zdravila, ki je pridobilo dovoljenje za promet, se zadeva posreduje Odboru za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance in se lahko uporabi člen 107j(2). Odbor za ocenjevanje tveganja na področju farmakovigilance izda priporočilo v skladu s postopkom iz člena 32. Končno priporočilo se posreduje Odboru za zdravila za uporabo v humani medicini ali skupini za usklajevanje, uporabi pa se postopek iz člena 107k. […]“
5. Člen 32 zakonika HUM določa:
„1. Pri sklicu na postopek iz tega člena, odbor obravnava zadevo in izda obrazloženo mnenje v 60 dneh od dneva, ko mu je bila zadeva predložena.
Pri zadevah, predloženih odboru v skladu s členi 30 in 31, odbor lahko to obdobje podaljša za največ 90 dni, ob upoštevanju stališč zadevnih predlagateljev ali imetnikov dovoljenja za promet z zdravili.
V nujnem primeru se odbor na predlog svojega predsednika lahko odloči tudi za krajši rok.
2. Za obravnavo zadeve lahko odbor enega svojih članov imenuje za poročevalca. Odbor lahko imenuje tudi posamezne strokovnjake za svetovanje o posebnih vprašanjih. Pri imenovanju strokovnjakov Odbor opredeli njihove naloge in določi rok za dokončanje teh nalog.
3. Preden odbor da svoje mnenje, da [predlagatelju ali] imetniku dovoljenja za promet z zdravilom možnost, da da pisno ali ustno obrazložitev v roku, ki ga določi odbor.
Mnenje odbora mora spremljati osnutek povzetka glavnih značilnosti zdravila ter osnutek besedila ovojnine in navodila za uporabo.
Če je primerno, lahko Odbor povabi katero koli drugo osebo, da preskrbi informacije v zvezi z zadevo, ki jo Odbor obravnava.
Odbor lahko začasno prekine časovni rok iz odstavka 1, da imetniku dovoljenja za promet z zdravilom omogoči, da pripravi obrazložitve.
4. [Evropska agencija za zdravila] takoj obvesti [predlagatelja ali] imetnika dovoljenja za promet z zdravilom, kadar odbor meni:
(a) da vloga ne izpolnjuje meril za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom; ali
(b) da je treba dopolniti povzetek glavnih značilnosti zdravila, ki ga predlaga predlagatelj ali imetnik dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s členom 11; ali
(c) da je izdajo dovoljenja treba odobriti pod določenimi pogoji, glede na pogoje, ki so bistveni za varno in učinkovito uporabo zdravila, vključno s farmakovigilanco; ali
(d) da je treba dovoljenje za promet z zdravilom preklicati, spremeniti ali [razveljaviti].
V 15 dneh od prejetja mnenja lahko predlagatelj ali imetnik dovoljenja za promet z zdravilom v pisni obliki uradno obvesti Agencijo, da bo zahteval ponoven pregled mnenja. V tem primeru v 60 dneh od prejetja mnenja Agenciji pošlje podrobne utemeljitve za zahtevo.
V 60 dneh po prejetju utemeljitev za zahtevo odbor ponovno preuči svoje mnenje v skladu s četrtim pododstavkom člena 62(1) Uredbe [ES] št. 726/2004[(3)]. Razloge za sprejeto odločitev priloži poročilu o oceni zdravila iz odstavka 5 tega člena.
5. V 15 dneh od sprejetja mnenja, Agencija pošlje končno mnenje odbora državam članicam, Komisiji in predlagatelju ali imetniku dovoljenja za promet z zdravilom, skupaj s poročilom o oceni zdravila in navedbo razlogov za svoje sklepe.
Če gre za mnenje, ki je v prid izdaji dovoljenja za promet ali ohranitvi dovoljenja za dajanje zadevnega zdravila na trg, se k mnenju priložijo naslednji dokumenti:
(a) osnutek povzetka glavnih značilnosti zdravila, kot je določeno v členu 11;
(b) pogoji, ki vplivajo na izdajo dovoljenja v smislu odstavka 4(c);
(c) podrobni podatki o vseh priporočenih pogojih ali omejitvah v zvezi z varno in učinkovito uporabo zdravila;
(d) predlog besedila za ovojnino in navodilo za uporabo.“
6. Člen 33 zakonika HUM določa:
„V 15‑ih dneh po prejetju mnenja Komisija pripravi osnutek odločbe, ki jo je treba ob upoštevanju zakonodaje Skupnosti sprejeti glede vloge.
Če osnutek odločbe predvideva izdajo dovoljenja za promet z zdravilom, je treba priložiti dokumente iz drugega pododstavka člena 32(5).
Kadar, izjemoma, osnutek odločbe ni v skladu z mnenjem Agencije, Komisija priloži tudi podrobno obrazložitev razlogov za razhajanja.
Osnutek odločbe pošlje državam članicam in [predlagatelju] ali imetniku dovoljenja za promet z zdravilom.“
7. Člen 34 zakonika HUM določa:
„1. Komisija sprejme končno odločitev v skladu z in v roku 15 dni po zaključku postopka iz člena 121(3).
[…]“
8. Člen 116, prvi odstavek, zakonika HUM določa:
„Pristojni organi začasno prekličejo, [razveljavijo] ali spremenijo dovoljenje za promet z zdravilom, kadar se pokaže, da je zdravilo škodljivo ali ni terapevtsko učinkovito ali razmerje med tveganji in koristjo ni ugodno ali kadar njegova kakovostna in količinska sestava ne ustrezata deklarirani sestavi. Šteje se, da zdravilo terapevtsko ni učinkovito, če se ugotovi, da z njim ni mogoče doseči terapevtskih rezultatov.“
9. Člen 126 zakonika HUM določa:
„Dovoljenje za promet z zdravilom se sme zavrniti, [razveljaviti] ali preklicati samo na podlagi določb iz te direktive.
Sklep o začasni prekinitvi proizvodnje ali uvoza zdravil iz tretjih držav, o prepovedi izdajanja ali umiku zdravila iz prometa se sme sprejeti samo na podlagi določb iz členov 117 in 118.“
II. Dejansko stanje
10. Iz točk od 1 do 12 izpodbijane sodbe je razvidno, da je družba August Wolff v več državah članicah, med drugim v Zvezni republiki Nemčiji, imetnica DZP z zdravilom Linoladiol N oziroma Gel Linoladiol N 0.1 mg/g oziroma Linoladiol N 0.1 mg/g vaginal cream (v nadaljevanju: Linoladiol N). Družba Remedia je imetnica DZP z Linoladiolom N na Hrvaškem.
11. Linoladiol N je krema, namenjena zdravljenju atrofije nožnice in vulve pri ženskah v menopavzi. Kot zdravilno učinkovino vsebuje hormon estradiol v količini 100 mikrogramov na gram.
12. To zdravilo je bilo v Nemčiji prvič odobreno leta 1978. Pristojni nemški organi, in sicer Bundesinstitut für Arzneimittel und Medizinprodukte (zvezni inštitut za zdravila in medicinske pripomočke, Nemčija, v nadaljevanju: BfArM), so 26. septembra 2005 zavrnili podaljšanje dovoljenja. Tako je prva pritožnica zoper to odločbo najprej vložila tožbo pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija), ki je s sodbo z dne 27. oktobra 2009 njeno tožbo zavrnilo. Nato je vložila pritožbo pri Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče za deželo Severno Porenje-Vestfalija, Nemčija). Navedeno sodišče je 13. marca 2013 odpravilo odločbo z dne 26. septembra 2005 in inštitutu BfArM odredilo, naj znova odloči o vlogi za podaljšanje dovoljenja za Linoladiol N ob upoštevanju njegovega pravnega mnenja. Zato je ta organ z odločbo z dne 11. julija 2013 odobril podaljšanje dovoljenja za Linoladiol N za nekatere oblike pakiranja.
13. Medtem ko je zgoraj opisani sodni postopek še potekal, so nemški organi 24. maja 2012 na podlagi člena 31(1) zakonika HUM predložili zadevo v zvezi z Linoladiolom N odboru CHMP Evropske agencije za zdravila.
14. CHMP je v skladu s postopkom iz člena 32(2) zakonika HUM za poročevalko imenoval Martino Weise, svojo članico z nemškim državljanstvom, ki je bila zaposlena pri BfArM.
15. CHMP je 19. decembra 2013 izdal začasno mnenje, za katero je prva pritožnica zahtevala ponovni pregled. CHMP je 25. aprila 2014 izdal končno mnenje. Evropska komisija je 19. avgusta 2014 sprejela izvedbeni sklep.
16. Ta sklep v skladu z ukrepi, predlaganimi v končnem mnenju CHMP, v Prilogi IV določa, da je treba v povzetku glavnih značilnosti izdelka in navodilih za uporabo pri zdravilih, kot je Linoladiol N, predvideti najdaljše trajanje zdravljenja štirih tednov brez ponovitve.
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
17. Pritožnici sta 19. septembra 2014 vložili tožbo za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa.
18. Z ločeno vlogo sta pritožnici 30. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem sta predlagali, naj predsednik Splošnega sodišča odloži izvršitev spornega sklepa. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. decembra 2014 zavrnil ta predlog in pridržal odločitev o stroških.
19. Ker je Splošno sodišče zavrnilo tožbene razloge, ki sta jih navedli pritožnici, je zavrnilo tožbo v celoti in jima naložilo plačilo stroškov.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
20. Pritožnici sta 23. decembra 2016 v sodnem tajništvu Sodišča vložili to pritožbo.
21. Pritožnici Sodišču predlagata, naj razveljavi izpodbijano sodbo in razglasi sporni sklep za ničen. Podredno predlagata tudi, naj njuno zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Nazadnje predlagata, naj Komisiji naloži plačilo stroškov.
22. Komisija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in pritožnicama naloži plačilo stroškov.
V. Pravna presoja
23. Pritožnici v utemeljitev pritožbe navajata tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev členov 31 in 32 zakonika HUM, kršitev člena 116 tega zakonika v povezavi s členom 126 istega zakonika ter kršitev splošnih načel prava Unije, kot sta načelo sorazmernosti in načelo enakega obravnavanja.
A. Prvi pritožbeni razlog: kršitev členov 31 in 32 zakonika HUM
24. Ta pritožbeni razlog sloni na treh delih. Prvič, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je napačno razlagalo člen 31 zakonika HUM, ker v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da ta člen določa posebne pogoje za začetek postopka, predvidenega v njem. Drugič, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče kršilo člen 32(2) zakonika HUM, ker ni upoštevalo zahteve po nevtralnosti, določene v tem členu, ter načela skrbne in nepristranske preučitve, določenega v členu 41(1) Listine. Tretjič, Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo člen 32(3) zakonika HUM in pravico do izjave.
1. Prvi del: napačna razlaga člena 31 zakonika HUM
a) Povzetek trditev strank
25. Prvi del prvega pritožbenega razloga je usmerjen zoper točke 29, 37, 38 in od 44 do 49 ter točke 59, 61, 63, 65 in 67 izpodbijane sodbe, ker naj bi Splošno sodišče spregledalo, da člen 31 zakonika HUM za začetek ad hoc postopka, predvidenega v njem, določa, da mora biti izpolnjen časovni pogoj in da morajo obstajati „interesi Unije“.
26. Pritožnici namreč menita, da je glede na razlago člena 31(1) zakonika HUM, ki jo je podalo Splošno sodišče, edini pogoj za začetek tega postopka ta, da je preučevano zdravilo dovoljeno v več državah članicah. Posledično naj bi pristojni nacionalni organ lahko kadar koli zahteval, naj CHMP preuči zdravilo v okviru postopka iz člena 31 zakonika HUM, ne da bi sprejetje odločbe v zvezi z dovoljenjem za zadevno zdravilo na nacionalni ravni preprečevalo začetek tega postopka.
27. Ta teza je po mnenju pritožnic, najprej, v nasprotju z besedilom člena 31(1) zakonika HUM. Beseda „pred“, ki je uporabljena v tej določbi, naj bi namreč jasno kazala, da države članice ne morejo kadar koli predložiti zadeve temu odboru. Ravno nasprotno, zadevo naj bi mu lahko predložile le pred sprejetjem nacionalne odločbe.
28. V obravnavanem primeru pritožnici trdita, da je Zvezna republika Nemčija postopek iz člena 31 zakonika HUM začela 31. maja 2012, to je dolgo po datumu, ko so nemški organi odločili o dovoljenju za Linoladiol N (26. septembra 2005). Ker je Splošno sodišče presodilo, da je upoštevna nacionalna odločba tista, s katero so nemški organi 11. julija 2013 odobrili podaljšanje dovoljenja za Linoladiol N, naj ne bi pravilno razlikovalo med pristojnostjo odločanja uprave in sodnimi postopki.
29. Pritožnici tudi menita, da se Splošno sodišče pri opredelitvi cilja člena 31(1) zakonika HUM ni moglo opreti na priročnik, ki ga je pripravila nasprotna stranka v pritožbenem postopku, za presojo zakonitosti aktov, ki jih je sprejela navedena nasprotna stranka sama, ne da bi kršilo načelo delitve oblasti.
30. Poleg tega je Zvezna republika Nemčija po mnenju pritožnic zlorabila pravico, ker je postopek iz člena 31 zakonika HUM začela samo zato, da bi se izognila neuspehu v postopku na podlagi tožbe, ki sta jo pritožnici pri nemških sodiščih vložili zoper odločbo z dne 26. septembra 2005, ki je datum, na kateri so nemški organi odločali o DZP za Linoladiol N in zavrnili njegovo podaljšanje.
31. Nazadnje pritožnici menita, prvič, da ker je začetek zadevnega postopka po sprejetju odstopajoče odločbe s strani nacionalnega organa pripeljal v različnih državah članicah do različnih ocen, je v nasprotju s ciljem zakonika HUM, ki je preprečiti ovire na trgu pri prometu z zdravili.
32. Drugič, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče tudi napačno presodilo pogoj, v skladu s katerim se postopek iz člena 31 zakonika HUM lahko začne „v posebnih primerih, kadar gre za interese Unije“. Kadar gre za že dovoljeno zdravilo, naj bi namreč taki interesi obstajali, če trenutno znanje glede njegove učinkovitosti in njegove varnosti upravičuje predložitev zadeve odboru CHMP. V zvezi s tem naj bi okoliščina, da so bile študije, ki jih je CHMP preučil v tem okviru, iz leta 2004, kazala, da ni bilo novih podatkov, ki bi lahko upravičevali začetek postopka na podlagi člena 31 zakonika HUM.
33. Komisija meni, da je Splošno sodišče pravilno razlagalo člen 31(1) zakonika HUM. Potem ko je presodilo, da glede na besedilo te določbe ni gotovo, da sprejetje akta v zvezi z DZP na nacionalni ravni, vključno z aktom, ki je bil izpodbijan pred nacionalnimi sodišči, nacionalnim organom odvzame možnost obrniti se na CHMP, naj bi Splošno sodišče svojo razlago oprlo na sobesedilo tega člena in na cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je ta člen. Po mnenju Komisije je tako pravilno ugotovilo, da navedeni cilji govorijo v prid široki razlagi pogojev za začetek postopka na podlagi člena 31(1) zakonika HUM in da ima vsaka država članica interes za začetek tega postopka, dokler še lahko ukrepa v zvezi z DZP.
34. Poleg tega ta institucija meni, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se je za opredelitev cilja te določbe oprlo na – med drugimi elementi – priročnik, ki ga je pripravila Komisija, kot pravno nezavezujoč dokument.
35. V zvezi s pogojem, povezanim z obstojem „interesov Unije“, Komisija odgovarja, da se ta pogoj nanaša na potrebo po ocenitvi zdravila ali njegove zdravilne učinkovine na ravni Unije in da je ta potreba očitno podana, če je ista zdravilna učinkovina dovoljena v več državah članicah, kot velja tudi v tem primeru. V tem okviru naj vprašanje, ali so upoštevni podatki novi ali ne, ne bi vplivalo na presojo tega pogoja.
b) Presoja
36. Spomniti je treba, da člen 31 zakonika HUM določa, da je treba postopek, predviden v njem, začeti, prvič, kadar gre za interese Unije, in drugič, preden država članica sprejme odločitev glede vloge za DZP.
37. Pritožnici zatrjujeta, da sta bila ta pogoja v izpodbijani sodbi predmet napačne presoje.
38. Začel bom s preučitvijo očitka pritožnic v zvezi s pogojem, ki se nanaša na „interese Unije“.
39. V točkah od 59 do 66 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče, potem ko je opozorilo, da ta pojem „interesi Unije“ v zakoniku HUM ni opredeljen, zatrdilo, da ga je treba razlagati tako, da se zagotovi uravnoteženje poglavitnih ciljev tega zakonika, in sicer cilja varovanja javnega zdravja v Uniji in cilja prostega pretoka zdravil na trgu Unije. Zato se ta pojem nanaša na dogovorjeno usklajevanje med državami članicami, ki so izdale DZP za zdravila, ki vsebujejo isto zdravilno učinkovino, zaradi varovanja javnega zdravja v Uniji. Vloga tega pojma po navedbah Splošnega sodišča v celoti pride do izraza v trenutku, ko so bila DZP za isto zdravilo izdana v več državah članicah in se pojavijo dvomi glede njegove zdravilne učinkovine, tako kot v obravnavanem primeru.
40. V tem okviru dejstvo, da BfArM ob predložitvi zadeve odboru CHMP ni dokazal, da taki dvomi temeljijo na sumu „resnega in novega“ tveganja, po mnenju Splošnega sodišča nima nikakršnih posledic, ker se zadnjenavedeni pojem ne uporablja v postopku na podlagi člena 31 zakonika HUM.
41. Ne zdi se mi, da je bilo pri tej razlagi pravo napačno uporabljeno.
42. Pojem interesov Unije namreč ni opredeljen nikjer v zakoniku HUM. Kot je Splošno sodišče pripomnilo v točki 59 izpodbijane sodbe, je ta pojem zunaj člena 31 omenjen le v uvodni izjavi 57 zakonika HUM v smislu, da je v interesu Unije zagotoviti konsistentnost sistemov farmakovigilance za zdravila, ki so pridobila dovoljenje za promet po enem od postopkov, predvidenih za to. Ne zdi pa se mi, da lahko ta element prispeva k njegovi opredelitvi.
43. Vsebina pojma „interesi Unije“ mora biti torej rezultat uravnoteženja konkurenčnih ciljev zakonika HUM, to je varovanja javnega zdravja v Uniji in prostega pretoka zdravil. Tako mora navedeni pojem vsaki državi članici omogočati, da izrazi vsakršen dvom glede zdravilne učinkovine zdravila, ki že ima DZP v drugih državah članicah, hkrati pa zagotavljati, da se končna odločitev glede začasnega preklica ali razveljavitve teh DZP sprejme na ravni Unije.
44. Besedilo poglavja III smernic, ki jih je Komisija objavila v „Pravilih, ki urejajo zdravila v Evropski skupnosti, zvezek II: Obvestilo [predlagateljem] dovoljenj za promet z zdravilom za uporabo v humani medicini v državah članicah Evropske skupnosti (v nadaljevanju: obvestilo predlagateljem oziroma priročnik), po mojem mnenju ne utemeljuje drugačne razlage. V skladu z obvestilom predlagateljem se namreč pojem interesov Unije „nanaša zlasti na interese javnega zdravja, povezane z zdravili v Uniji, v luči podatkov o kakovosti, varnosti in učinkovitosti ter na prosti pretok izdelkov v Uniji“.
45. Zato se mi zdi, da medtem ko mora biti končna odločitev glede začasnega preklica ali razveljavitve DZP sprejeta na ravni Unije, stopnja varovanja zdravja, ki lahko upravičuje predložitev zadeve odboru CHMP, spada v pristojnost vsake države članice.
46. To je razlog, zaradi katerega menim, da prvega očitka pritožnic, v skladu s katerim je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem „interesi Unije“, ker ni presodilo, da je predložitev zadeve odboru CHMP upravičena le ob obstoju „novih podatkov“, ki vzbujajo dvome glede učinkovitosti ali varnosti zadevnega zdravila, ni mogoče sprejeti, ker bi pripeljal do omejitve diskrecijske pravice držav članic pri izbiri primerne stopnje varovanja zdravja.
47. V nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, je namreč iz člena 31(1), drugi pododstavek, zakonika HUM („Kadar je napotitev rezultat ocene podatkov v zvezi s farmakovigilanco zdravila, ki je pridobilo dovoljenje za promet […]“) jasno razvidno, da je obstoj novih podatkov o farmakovigilanci le eden od razlogov, ki lahko upravičujejo predložitev zadeve odboru CHMP.(4)
48. Posledično menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je presodilo, da Komisija s tem, da se je strinjala s predložitvijo zadeve s strani inštituta BfArM odboru CHMP, ki ni temeljila na novih podatkih, ni kršila člena 31(1) zakonika HUM.
49. Zdaj bom preučil očitek, da je Splošno sodišče domnevno napačno razlagalo pogoj, v skladu s katerim lahko pristojni nacionalni organ predloži zadevo odboru CHMP le pred sprejetjem odločitve glede vloge za DZP.
50. Preden se lotim analize, se mi zdi koristno na kratko povzeti odsek izpodbijane sodbe, na katerega je naslovljen ta očitek ter ki se začne v točki 28 in konča s točko 49 te sodbe.
51. Najprej je Splošno sodišče presodilo, da ker besedilo člena 31(1) zakonika HUM ne daje zanesljivega odgovora na vprašanje, ali sprejetje vsake odločitve glede DZP preprečuje začetek postopka, določenega v tem členu, je treba to določbo razlagati glede na cilje, ki jim sledi zakonik HUM.
52. Glede tega je Splošno sodišče opozorilo, da je namen zakonika HUM na eni strani odpraviti ovire za promet z zdravili med državami članicami s preprečevanjem razlik v znanstvenih ocenah primerljivih zdravil ter na drugi strani prispevati k varovanju zdravja z zagotavljanjem visokih standardov kakovosti in varnosti. Nato je spomnilo, da ima postopek iz člena 31 tega zakonika funkcijo usklajevanja ukrepov pristojnih organov in usmerjanja teh ukrepov v skupno smer. Zato namen tega člena, kot je menilo Splošno sodišče, govori v prid prožni razlagi pogojev za predložitev zadeve odboru CHMP, ki jih določa ta člen.
53. Na isto široko razlago po mnenju Splošnega sodišča napeljuje dejstvo, da se postopek, ki izhaja iz člena 31 zakonika HUM, konča z odločbo Komisije, ki ima obvezne učinke za države članice, medtem ko taka odločba ni bila zavezujoča pred sprejetjem Direktive 2004/27/ES(5).
54. Še en element v podporo zgoraj navedeni razlagi po mnenju Splošnega sodišča izhaja iz razlage poglavja I obvestila predlagateljem, ki pokaže, da imajo države članice pravico začeti postopek na podlagi člena 31 zakonika HUM, dokler še lahko ukrepajo v zvezi z DZP.
55. Na podlagi teh preudarkov je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija s sprejetjem izvedbenega sklepa ob koncu postopka, ki je bil rezultat predložitve zadeve s strani nacionalnega organa odboru CHMP in je potekal vzporedno z nacionalnim sodnim postopkom, začetim zoper prvotno odločbo navedenega organa v zvezi z nacionalnim DZP, ni kršila člena 31(1) zakonika HUM.
56. Sam po vzoru pritožnic menim, da je ta ugotovitev napačna.
57. Za začetek, prepričan sem, da besedilo člena 31(1) zakonika HUM omogoča zanesljivo rešitev vprašanja, kot sta v bistvu zatrdili pritožnici. Beseda „pred“ v besedilu tega člena se namreč nedvoumno sklicuje na časovno zaporedje ukrepov, ki jih sprejmejo različni udeleženci postopka pred CHMP. Iz tega izhaja osnovno načelo, ki je, da mora postopek pred CHMP nastopiti pred sprejetjem nacionalne odločbe. To pomeni, da je „odločitev“, na katero se sklicuje člen 31(1) zakonika HUM, odločba, ki jo sprejmejo pristojni upravni organi, ne pa tudi odločba sodnih organov.(6) Skratka, če bi zakonodajalec Unije želel pristojnim nacionalnim organom prepustiti svobodo, da odboru CHMP predložijo zadevo kadar koli, ko gre za interese Unije, bi po mojem mnenju drugače oblikoval besedilo te določbe.
58. Zato se mi zdi presenetljivo, da je Splošno sodišče tako hitro prišlo do ugotovitve, da jezikovni vidik člena 31(1) zakonika HUM ne zagotavlja pojasnil glede vprašanja, ki je predmet obravnavanega očitka.
59. Poleg tega se mi ne zdi, da lahko teleološka razlaga te določbe, ki jo je podalo Splošno sodišče, ovrže restriktivni zaključek, ki izhaja iz razlage njenega besedila.
60. V zvezi s tem ne zanikam, da je Splošno sodišče pravilno opredelilo namen postopka iz člena 31(1) zakonika HUM, to je preprečiti različne ocene v različnih državah članicah in ovire za promet z zdravili, ki izhajajo iz tega, z usklajevanjem izvajanja nacionalnih pristojnosti in usmerjanjem tega izvajanja v skupno smer. Vendar se ne strinjam s sklepanjem Splošnega sodišča, da ta element govori v prid široki razlagi zadevnega pogoja za predložitev zadeve odboru CHMP.
61. Naj za pojasnitev razloga za svoje nestrinjanje spomnim, da je postopek na podlagi člena 31(1) zakonika HUM, ki je del poglavja IV tega zakonika, namenjenega postopku z medsebojnim priznavanjem in decentraliziranemu postopku, le eden od postopkov za predložitev zadeve odboru CHMP v povezavi s členoma 29 in 30 navedenega zakonika.
62. Kar natančneje zadeva člen 30 zakonika HUM, se ta uporablja, kadar so zadevne države članice sprejele različne odločitve glede DZP z istim zdravilom, glede njegovega začasnega preklica ali razveljavitve. Njegov namen je torej odpraviti oviro za promet z zdravili, ki je že nastala v trenutku sprejetja teh odločitev.
63. Ker je razumno domnevati, da se področji uporabe dveh različnih določb istega zakonika ne prekrivata, se nagibam k prepričanju, da je funkcija, ki jo ima člen 31 zakonika HUM, dopolnilna glede na funkcijo člena 30 tega zakonika. Zato se mi zdi, da je treba člen 31 razumeti tako, da je njegov namen preprečiti ovire za promet z zdravili.
64. V tem okviru je upoštevajoč gospodarsko stvarnost seveda mogoče domnevati, da je po zavrnilni upravni odločbi glede DZP, kot jo je v obravnavanem primeru 26. septembra 2005 sprejel BfArM, že nastala ovira za promet z zdravilom. Posledično bi bil začetek postopka iz člena 31(1) zakonika HUM po tem, ko je bila sprejeta taka odločba, precej preden je nacionalni sodni organ odločil o tožbi, vloženi zoper to odločbo, očitno v nasprotju s cilji tega postopka.
65. Po mojem mnenju se v teh okoliščinah torej Komisija v obravnavanem primeru ne bi smela strinjati s predložitvijo zadeve s strani inštituta BfArM odboru CHMP.
66. Ne zdi se mi, da je to ugotovitev mogoče omajati z drugim argumentom, na katerega Splošno sodišče opira zavrnitev tega dela, to je z zavezujočo naravo odločbe, ki jo Komisija sprejme ob koncu tu preučevanega postopka.
67. Glede na te ugotovitve je treba očitek pritožnic sprejeti.
68. Ker teleološka razlaga ne potrjuje razlage, ki jo je sprejelo Splošno sodišče, priročnik, ki ga je pripravila Komisija, v ničemer ne spremeni razlage člena 31(1) zakonika HUM, ki jo predlagam, ker ta priročnik za Sodišče očitno ni zavezujoč.
69. Nazadnje, v zvezi z očitkom, da naj bi Zvezna republika Nemčija zlorabila pravico, ker je postopek iz člena 31 zakonika HUM začela samo zato, da bi preprečila neuspeh inštituta BfArM v postopku s pritožbo zoper njegovo odločbo, ki je potekal pred nemškimi upravnimi sodišči, menim, da Splošno sodišče ni storilo nobene napake, ko je presodilo, da sta pritožnici podali le „kritike in domneve“, kot je okoliščina, da je BfArM pri Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče za deželo Severno Porenje-Vestfalija) skušal doseči prekinitev postopka pred tem sodiščem. V zvezi z navedeno okoliščino se mi to, da naj bi BfArM v svoji vlogi izrecno izjavil, da predlaga prekinitev postopka, dokler se ne konča postopek pred CHMP, vendarle ne zdi dovolj za dokaz, da je šlo pri ravnanju BfArM za zlorabo. Zato menim, da je treba tudi ta očitek zavrniti.
70. Glede na navedeno je treba po mojem mnenju prvi del prvega pritožbenega razloga sprejeti, ker bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da je Komisija kršila člen 31(1) zakonika HUM s tem, da se je v obravnavanem primeru strinjala s predložitvijo zadeve odboru CHMP, čeprav je ta nastopila po sprejetju prvotne odločbe nemških upravnih organov.
2. Drugi del: kršitev zahteve po nevtralnosti, določene v členu 32(2) zakonika HUM, ter načela skrbne in nepristranske preučitve, določenega v členu 41(1) Listine
a) Povzetek trditev strank
71. Pritožnici menita, da je Splošno sodišče v točkah od 94 do 104 izpodbijane sodbe presodilo, da za uporabo načela nepristranskosti veljajo prestrogi pogoji.
72. Da bi bila podana kršitev tega načela, po njunem mnenju ni potrebno, da je bilo pristransko dejanje dejansko ugotovljeno, temveč zadošča, da zunanje okoliščine vzbudijo „razumen“ sum, da dejstva niso bila preučena nevtralno in objektivno. Tako naj bi bila objektivna nepristranskost posebej ogrožena v primeru navzkrižij interesov, ki izhajajo iz institucionalnih povezav, katerih tipičen primer naj bi bilo prekrivanje funkcij. Zato je dvojna vloga M. Weise, ki jo je ta imela po eni strani kot zaposlena pri pristojnem nacionalnem organu in po drugi strani kot glavna poročevalka odbora CHMP, po navedbah pritožnic onemogočala vsakršno objektivno in nepristransko odločitev. Če sum pristranskosti bremeni katero od oseb, ki so odgovorne za odločitev CHMP, objektivna nepristranskost po mnenju pritožnic prav tako ni zagotovljena z okoliščino, da je CHMP to odločitev sprejel na seji ali da je bila navedena odločitev sprejeta soglasno.
73. Glede subjektivne nepristranskosti pritožnici trdita, da v nasprotju s presojo Splošnega sodišča dejstvo, da je M. Weise v vlogi poročevalke odbora CHMP svetovala, naj se DZP z Linoladiolom N razveljavi, skladno s predhodno odločbo njenega delodajalca BfArM, pomeni dokaz, da je M. Weise pristransko podala oceno, ki je bila zelo nenaklonjena Linoladiolu N. Pristranskost te ocene po mnenju pritožnic dokazuje tudi okoliščina, da je CHMP v končnem mnenju sprejel bolj uravnotežen pristop v smislu, da je priporočil zgolj spremembo DZP z Linoladiolom N.
74. Komisija ugovarja tezi, da je imenovanje nemške članice CHMP kot poročevalke v postopku, ki ga je pri tem odboru začela Zvezna republika Nemčija, ob upoštevanju objektivnih okoliščin vzbudilo sum, da dejstva niso bila preučena nevtralno in objektivno. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče namreč že odločilo, da je ob neobstoju drugih elementov ta okoliščina nepomembna. Poleg tega sta pritožnici po navedbah Komisije zamolčali, da je Splošno sodišče pravilno predpostavilo, da že člen 61(6) Uredbe št. 726/2004, s katerim je izrecno prepovedano, „da bi [se] članom odbora in strokovnjakom dajal[a] kakršna koli navodila, ki niso združljiva z njihovimi individualnimi nalogami ali nalogami ter odgovornostmi agencije“, lahko zagotovi nevtralno in objektivno preučitev. V vsakem primeru Komisija poudarja, da je bila M. Weise zgolj ena od štirih poročevalcev, odgovornih za oceno Linoladiola N v postopku pred CHMP.
b) Presoja
75. Uvodoma je treba odpraviti vsak nesporazum, ki bi morebiti obstajal glede predmeta tega dela prvega pritožbenega razloga, in sicer tako, da se omenjeni del skrbno razmeji.
76. Prvič, ta del nikakor ne temelji, kot trdi Komisija v odgovoru na pritožbo, na okoliščini, da je CHMP za glavnega poročevalca imenoval člana z državljanstvom države, ki ji pripada organ, ki je začel postopek na podlagi člena 31 zakonika HUM.
77. Drugič, ta del se kljub svojemu naslovu ne nanaša na kršitev člena 32(2) zakonika HUM. Ravno nasprotno, pritožnici priznavata, da ta člen ne določa nobene zahteve glede diskrecijske pravice, ki jo ima CHMP pri imenovanju enega od svojih članov za poročevalca.(7)
78. Edina določba, katere kršitev se zatrjuje, je, kot je razvidno že ob branju argumentov, ki sta jih oblikovali pritožnici, člen 41(1) Listine, ki potrjuje „pravico do dobrega upravljanja“, v delu, v katerem določa zahtevo, da morajo institucije, organi, uradi in agencije Unije zadeve vsakogar obravnavati nepristransko.(8)
79. Najprej je treba razmejiti obseg zahteve nepristranskosti, kot je bila razložena v upoštevni sodni praksi.
80. Sodišče je to zahtevo že razložilo v okviru presoje domnevne kršitve pravice do poštenega sojenja, določene v členu 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).(9) V takem okviru je Sodišče presodilo, da zahteva nepristranskosti sodišč vsebuje dve sestavini, in sicer na eni strani subjektivno nepristranskost, v skladu s katero noben član zadevnega sodišča ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, in na drugi strani objektivno nepristranskost, v skladu s katero mora to sodišče ponujati primerno jamstvo, da se izključi vsak upravičen dvom glede morebitnih predsodkov.(10)
81. Sodišče je nato v sodbi z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija (C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 154), priznalo, da je treba navedeno razlago po analogiji uporabiti za zahtevo nepristranskosti institucij, organov, uradov in agencij Unije, kot ta izhaja iz člena 41 Listine.
82. Zato je treba pri presoji upravnega delovanja Unije subjektivno nepristranskost preizkusiti ob upoštevanju osebnega prepričanja in ravnanja zadevnega člana te institucije, organa, urada ali agencije Unije. Ker se o subjektivni nepristranskosti domneva, dokler se ne dokaže nasprotno,(11) jo je težko izpodbijati.
83. Trditve pritožnic, da je M. Weise ravnala pristransko, ko je skladno s predhodno odločbo svojega delodajalca predlagala, naj se DZP z Linoladiolom N razveljavi, me ne prepričajo. V zvezi s tem Splošno sodišče po mojem mnenju ni storilo napake, ko je v točki 97 izpodbijane sodbe presodilo, da navedeno stališče M. Weise ustreza opravljanju nalog, ki so zaupane poročevalcu CHMP. Poleg tega je po mojem mnenju Splošno sodišče v točki 98 izpodbijane sodbe prav tako pravilno presodilo, da pritožnici nista dokazali, da bi odsotnost M. Weise z druge obravnave pred CHMP pripeljala do sklepa, da je DZP z Linoladiolom N treba ohraniti. V nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, ni namreč niti v točkah od 37 do 42 tožbe niti v kateri koli drugi njeni točki zagotovljen noben dokaz v tem smislu.
84. V vsakem primeru se očitki pritožnic v pritožbi nanašajo zlasti na objektivno sestavino zahteve nepristranskosti, ki izhaja iz člena 41 Listine.
85. V zvezi s tem je treba spomniti, da preizkus nepristranskosti zahteva ugotavljanje, ali – neodvisno od osebnega ravnanja danega člana evropske uprave – nekatera preverljiva dejstva zadevni osebi dopuščajo, da dvomi o njegovi nepristranskosti, pri čemer so lahko pomembni tudi zunanji vtisi.(12) Glede tega je bilo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pojasnjeno, da je odločilni element vprašanje, ali je mogoče bojazen zadevne osebe šteti za objektivno utemeljeno.(13)
86. Če se objektivna nepristranskost razume na ta način, po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da je lahko ogrožena v primeru navzkrižja interesov, ki izhaja iz prekrivanja funkcij, kot trdita pritožnici v svoji pritožbi.
87. Vendar zgolj prekrivanje funkcije samo po sebi ne zadošča, da bi bojazen zadevne osebe glede obstoja morebitnih predsodkov postala objektivno utemeljena, kar bi utemeljevalo ugotovitev kršitve objektivne nepristranskosti.
88. To je mogoče brez težav razbrati iz sodbe Splošnega sodišča z dne 5. julija 2016, Komisija/Hristov (T‑26/15 P, EU:T:2016:390). Ob ugoditvi pritožbi je Splošno sodišče namreč presodilo, da je bila ugotovitev Sodišča za uslužbence v sodbi z dne 13. novembra 2014, Hristov/Komisija in EMA (F‑2/12, EU:F:2014:245) – in sicer, da je bil z okoliščino, da je bil član upravnega odbora Evropske agencije za zdravila (to je organa, ki je sprejel odločitev), hkrati tudi član predizbirne komisije navedene agencije (to je organa predlagatelja), lahko utemeljen legitimen dvom o nepristranskosti te komisije – pravno napačna, ker Sodišče za uslužbence ni dokazalo, da je imelo sodelovanje zadevnih članov v upravnem odboru Evropske agencije za zdravila „praktičen pomen“ za njihovo vlogo v predizbirni komisiji.(14)
89. Po mojem mnenju so bila v sodni praksi izoblikovana merila za ugotovitev, v katerih okoliščinah ima „sedenje na dveh stolih“ s strani člana organa Unije „praktičen pomen“ za njegovo vlogo v tem organu.
90. Tu se sklicujem zlasti na sodbo z dne 20. decembra 2017, Španija/Svet (C‑521/15, EU:C:2017:982). V tej zadevi je Kraljevina Španija Komisiji med drugim očitala, da je kršila objektivno nepristranskost, ker je pregled v okviru preiskovalnega postopka, namenjenega preverjanju pravilnosti podatkov o primanjkljaju, ki jih je zagotovila ta država članica, zaupala ekipi, ki so jo večinoma sestavljali uslužbenci Eurostata, ki so predhodno sodelovali pri obiskih v Španiji, na podlagi katerih je Komisija menila, da obstajajo resni indici o dejstvih, ki upravičujejo začetek takega postopka.(15)
91. Sodišče je ta tožbeni razlog zavrnilo na podlagi naslednjih ugotovitev. Prvič, poleg tega, da so zadevni obiski na eni strani in preiskovalni postopek na drugi strani spadali v različna pravna okvira, so imeli različen predmet.(16) Medtem ko je cilj obiskov, ki jih Eurostat lahko opravi v državah članicah, ta, da se službam Komisije omogoči, da izvedejo oceno kakovosti podatkov, ki jih države članice posredujejo v zvezi s svojim javnim dolgom in javnim primanjkljajem, je namreč cilj preiskovalnega postopka Komisiji omogočiti, da opravi vse preiskave, potrebne za ugotovitev obstoja napačnega prikazovanja v zvezi z navedenimi podatki, storjenega namenoma ali iz hude malomarnosti, kadar meni, da obstajajo resni indici o dejstvih, ki bi se lahko izkazala za takšno napačno prikazovanje. Drugič, glede na ta različna pravna okvira in ta različna cilja, tudi če so se podatki, ki so bili predmet teh obiskov in tega preiskovalnega postopka, lahko deloma ujemali, sta bili presoji teh podatkov, ki sta ju morala opraviti Eurostat in Komisija, vsekakor različni.(17) Tretjič, upoštevna zakonodaja(18) prenaša na Komisijo in torej na komisarje, ki delujejo skupaj, pooblastila za odločitev o začetku preiskovalnega postopka, odgovornosti za vodenje preiskave ter možnosti Svetu posredovati priporočila in predloge, za katere se po koncu preiskovalnega postopka ugotovi, da so potrebni, nasprotno pa ta zakonodaja uslužbencem Eurostata ne nalaga nobene lastne odgovornosti.(19)
92. Menim, da je treba v tej fazi zgoraj predstavljena merila uporabiti za obravnavani primer. Tako bo mogoče ugotoviti, ali je imenovanje M. Weise kot glavne poročevalke odbora CHMP v okviru postopka, ki se je nanašal na vlogo za podaljšanje DZP z Linoladiolom N, lahko pri pritožnicah vzbudilo objektivno utemeljeno bojazen glede morebitnih predsodkov, ki bi jih imela M. Weise, ob upoštevanju, da je ta zaposlena pri BfArM, to je nacionalnem organu, ki je predložil zadevo odboru CHMP, da je ta organ že sprejel negativno odločbo glede navedenega podaljšanja in da je bil tudi tožena stranka v sporu pred nemškimi upravnimi sodišči v zvezi z veljavnostjo te zavrnilne odločbe.
93. Torej je treba ugotoviti, (i) ali ima postopek, ki ureja opravljanje funkcije pri BfArM, isti cilj kot postopek, ki ureja opravljanje funkcije pri CHMP,(20) (ii) ali so presoje, ki jih morata opraviti BfArM in CHMP, enake narave ter (iii) ali je bila v okviru postopka, ki je potekal pred CHMP, M. Weise naložena „lastna odgovornost“. Glede zadnjenavedenega menim, da je mogoče iz nadaljevanja predhodno preučene sodbe razbrati, da bi v obravnavanem primeru taka lastna odgovornost obstajala le, če bi se vloga M. Weise štela za odločilno za potek ali izid zadevnega postopka.(21)
94. Prvič, nesporno se mi zdi, da je treba za postopek, ki ureja opravljanje funkcije pri BfArM, šteti, da ima enak cilj kot postopek, ki ureja opravljanje funkcije pri CHMP. V obeh primerih je namreč cilj postopka zagotoviti zadevnemu organu možnost, da opravi vse medicinske ali znanstvene ocene kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravil, ki so potrebne za sprejetje odločbe o odobritvi DZP.
95. Drugič, glede na istovetnost cilja teh postopkov so ocene kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravil, ki jih opravi na eni strani BfArM in na drugi strani CHMP, nujno enake narave.(22)
96. Tretjič, po mojem mnenju ni mogoče zanikati, da je CHMP v okviru postopka, ki se je nanašal na podaljšanje DZP z Linoladiolom N, zaupal M. Weise lastno odgovornost. Glede na to, da je vloga glavnega poročevalca v skladu s členom 62(1) Uredbe št. 726/2004 „koordiniranje vrednotenja“ preučevanega zdravila, je namreč taka vloga M. Weise nujno zagotavljala možnost, da znatno vpliva na potek tega postopka.(23)
97. V teh okoliščinah je jasno, da dejstvo, da je M. Weise pri opravljanju njene naloge spremljal še en poročevalec, in sicer nizozemski član CHMP, ne more omajati ugotovitve, da je M. Weise imela možnost, da znatno vpliva na potek postopka. Nič bolj je ne more omajati – v nasprotju s tem, kar Komisija trdi v odgovoru na pritožbo – dejstvo, da sta se v fazi ponovnega pregleda prvima dvema pridružili še dve članici CHMP, in sicer španska in avstrijska članica, kot glavna poročevalka oziroma druga poročevalka. To namreč ne more izničiti vpliva, ki ga je lahko imela M. Weise, glede na to, da je predmet ponovnega pregleda manj obsežen kot predmet prve faze postopka, saj „lahko obravnava le posamezne dele mnenja, ki jih je na začetku opredelil predlagatelj“, kot določa člen 62(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 726/2004.
98. Ker so izpolnjena vsa tri merila, ki izhajajo iz sodne prakse, menim, da imenovanje M. Weise kot glavne poročevalke odbora CHMP v okviru postopka, ki se je nanašal na vlogo za podaljšanje DZP z Linoladiolom N, pomeni kršitev objektivne sestavine zahteve nepristranskosti, ki izhaja iz člena 41 Listine in kot je bila razložena v sodni praksi Sodišča.
99. Glede na navedeno menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je odločilo, da je CHMP v obravnavanem primeru spoštoval člen 41 Listine.
100. Zato je treba po mojem mnenju drugi del prvega pritožbenega razloga sprejeti.
3. Tretji del: kršitev člena 32(3) zakonika HUM in pravice do izjave
a) Povzetek trditev strank
101. Po mnenju pritožnic je iz točk od 106 do 112 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče prezrlo očitek v zvezi s kršitvijo pravice do izjave, ker ni priznalo, da ta pravica nujno vključuje možnost opredeliti se do vseh upoštevnih dejstev za odločitev, na primer do bistvene omejitve, s katero je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N (prepoved ponavljajoče se uporabe tega zdravila).
102. Kršitev pravice do izjave naj bi imela tudi posledice za končno odločitev Komisije. Če bi namreč prva pritožnica dobila priložnost izraziti svoje stališče med postopkom pred CHMP, bi bil ta prisiljen presoditi očitke, navedene zlasti v okviru tretjega pritožbenega razloga (kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja).
103. Komisija prereka trditev, da prva pritožnica v okviru postopka pred CHMP ni mogla podati izjave glede načrtovanega ukrepa prepovedi ponavljajoče se uporabe Linoladiola N.
104. Poleg tega meni, da pritožnici nista predložili nobenega dokaza o pravno napačni naravi razlage, ki jo je Splošno sodišče sprejelo v točki 110 izpodbijane sodbe, v skladu s katero pravica do izjave v smislu člena 32(3) zakonika HUM odbor CHMP zavezuje le k temu, da zadevnim osebam da možnost, da podajo obrazložitev v roku, ki ga določi. Po mnenju Komisije je bila ta pravica nedvomno spoštovana.
b) Presoja
105. Naj spomnim, člen 32(3) zakonika HUM določa, da „[p]reden [CHMP] da svoje mnenje, da [predlagatelju ali] imetniku [DZP] z zdravilom možnost, da da pisno ali ustno obrazložitev v roku, ki ga določi [CHMP]“.
106. V izpodbijani sodbi je bilo na vprašanje, ali je CHMP kršil ta člen v okviru postopka, ki je potekal pred njim, odgovorjeno nikalno. Pri svoji presoji je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe menilo, da je prva pritožnica večkrat dobila možnost dati ustno obrazložitev (obravnave 19. marca, 18. novembra in 16. decembra 2013) in pisno obrazložitev (vprašalniki, prejeti 20. novembra 2012 ter 22. februarja, 25. marca, 20. septembra in 18. novembra 2013).
107. Kar zadeva zatrjevane nepravilnosti v zvezi z obravnavo 18. novembra 2013 in vtis pritožnic, v skladu s katerim je želel CHMP zgolj prilagoditi besedilo z informacijami o Linoladiolu N glede na besedilo, na katerem je temeljilo hrvaško dovoljenje, je Splošno sodišče ponovilo, da pravica do izjave odbor CHMP zavezuje le k temu, da zadevnim osebam da možnost, da podajo obrazložitev v roku, ki ga določi, kar je v tem primeru storil (točka 110 izpodbijane sodbe). Zato CHMP po mnenju Splošnega sodišča ni bil dolžan zagotoviti, da se bo omejil na določeno besedilo z informacijami, ne da bi bilo to besedilo spremenjeno.
108. V tem okviru je Splošno sodišče v točkah 111 in 112 izpodbijane sodbe presodilo, da kritike pritožnic, ki zadevajo ravnanje CHMP na obravnavi 13. decembra 2013 in rok za odgovor na peti vprašalnik, pomenijo zgolj „dejanske nepravilnosti“, ki kot take ne morejo pripeljati do kršitve člena 32(3) zakonika HUM.(24)
109. Predhodno moram pojasniti, da nikakor nočem povzročati dvoma o ugotovitvi Splošnega sodišča, v skladu s katero je CHMP spoštoval postopkovne obveznosti, ki so mu naložene na podlagi zadevne določbe. Vseeno opozarjam, da se je, kot trdita pritožnici, del tožbenega razloga, predložen v preučitev Splošnemu sodišču, nanašal tudi na materialni obseg pravice do izjave, kot jo določa člen 32(3) zakonika HUM.
110. To je jasno razvidno iz besedila vlog, ki sta jih pritožnici vložili na prvi stopnji.
111. V tožbi na prvi stopnji je ta del poleg postopkovnih očitkov(25) zajemal še tretji, vsebinski očitek, naslovljen „Prva tožeča stranka ni mogla podati izjave v zvezi z omejitvijo trajanja uporabe Linoladiola N na štiri tedne s sočasno izključitvijo ponavljajoče se uporabe“.
112. Samostojnost tega očitka glede na prva dva potrjujeta replika, vložena na prvi stopnji, in zlasti besedilo točke 41, v skladu s katero „v nasprotju s pogledom, ki ga zagovarja tožena stranka, cilj obravnave ni zgolj formalna zagotovitev možnosti, da se ustno poda izjava glede znanstvenih zaključkov odbora CHMP, temveč mora obravnava omogočiti tudi zavzetje stališča glede pravnih posledic, ki izhajajo iz teh zaključkov […]“, v povezavi s točko 42, v kateri je vsebina očitka podrobno predstavljena: „[…] Komisija ne more upoštevati argumentov, do katerih se zadevne osebe niso mogle opredeliti. Zato je treba ugotoviti, da tožena stranka priznava, da CHMP prve tožeče stranke ni opozoril na načrtovano omejitev uporabe Linoladiola N na samo eno uporabo v bolničinem življenju“.
113. Skratka, preučevani del tožbenega razloga – daleč od tega, da bi bil omejen na zavrnitev očitkov o kršitvi postopkovnih obveznosti CHMP s strani Splošnega sodišča – zajema tudi očitek, da naj Splošno sodišče ne bi odločilo o tem, da je CHMP kršil pravico prve pritožnice do izjave glede pogoja, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N, to je glede omejitve trajanja uporabe na štiri tedne s sočasno izključitvijo ponavljajoče se uporabe.
114. Ali je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi preučilo zadevni očitek?
115. Glede tega bi bilo mogoče upravičeno izraziti dvome. Na prvi pogled se za točke od 109 do 112 izpodbijane sodbe ne zdi, da bi bil v njih omenjen izrecen odgovor Splošnega sodišča na vprašanje, ali okoliščina, da prva pritožnica ni mogla podati izjave glede omejitve, s katero je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N, pomeni kršitev pravice do izjave.
116. Vendar je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev Splošnega sodišča lahko tudi implicitna, če tožečim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor.(26)
117. V zvezi s tem je treba preveriti, ali predzadnji stavek točke 110 izpodbijane sodbe, če se razlaga v okviru svojega sobesedila iz te točke, izpolnjuje ta pogoja in ali torej lahko izpolnjuje obveznost obrazložitve, naloženo Splošnemu sodišču.
118. V tej točki 110 je Splošno sodišče, potem ko je v okviru preučitve zatrjevanih nepravilnosti v zvezi z obravnavo 18. novembra 2013(27) poudarilo, da pravica do izjave v smislu člena 32(3) zakonika HUM odbor CHMP zavezuje le k temu, da zadevnim osebam da možnost, da podajo obrazložitev v roku, ki ga določi, presodilo, da „CHMP zato nikakor ni bil dolžan zagotoviti, da se bo omejil le na določeno besedilo z informacijami in da tega ne bo mogoče spremeniti“.(28)
119. Ta stavek bi bilo z nekaj razlagalnega truda mogoče razumeti tako, da se CHMP pri sprejetju svojega mnenja ni bil dolžan omejiti na besedilo, glede katerega sta pritožnici imeli možnost zavzeti stališče, to je na besedilo, na katerem je temeljilo hrvaško dovoljenje, in je tako imel pravico vanj vključiti spremembo, ki je zajemala vpeljavo pogoja glede omejitve trajanja uporabe na štiri tedne s sočasno izključitvijo ponavljajoče se uporabe, ne da bi pritožnicama prej dal možnost, da se opredelita do tega.
120. Posledično za vključitev pogoja, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N, ki je bila v obravnavanem primeru izvedena s spremembo besedila z informacijami o zdravilu, po mnenju Splošnega sodišča ni veljala pravica do izjave, ki jo je prva pritožnica imela na podlagi člena 32(3) zakonika HUM.
121. Taka je razlaga točke 110 izpodbijane sodbe, na kateri temelji nadaljevanje mojega razlogovanja.
122. Vendar si ne morem pomagati, da ne bi, preden se lotim analize, podal splošne kritike zoper odgovor Splošnega sodišča na zadevni očitek. Tudi če domnevamo, da je mogoče sklepati, da ta stavek v točki 110 izpodbijane sodbe pomeni „implicitno obrazložitev“ v smislu sodne prakse, je namreč škoda, da je Splošno sodišče svojo obveznost izpolnilo s tako kratko in nejasno obrazložitvijo.
123. Potem ko sem vendarle ugotovil neobstoj kršitve obveznosti obrazložitve, se bom zdaj lotil vsebine in zlasti vprašanja, ali je Splošno sodišče pravilno odločilo, da bi nabor obrazložitev, k zagotovitvi katerih je CHMP pozval pritožnici, moral obsegati njuno stališče glede pogoja, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N.
124. V zvezi s tem najprej opozarjam, da je treba glede na to, da Sodišče do zdaj še nikoli ni razlagalo člena 32(3) zakonika HUM, o materialnem obsegu pravice do izjave na podlagi zadevne določbe sklepati iz sodne prakse, s katero so bile opredeljene meje pravice do izjave kot splošnega načela prava Unije.
125. Pravica do izjave namreč pomeni splošno načelo prava Unije, ki je potrjeno v členu 41(2)(a) Listine. V tej določbi je ta pravica opredeljena kot „pravic[a] vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene“.
126. V zvezi s tem je Sodišče večkrat odločilo, da je treba imetnikom pravice do izjave dati možnost ustrezno predstaviti svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, uporabljenih v utemeljitev teh trditev.(29) Ta obseg je bil bolj pojasnjen v nizu sodb, v katerih je Sodišče ugotovilo, da se pravica do izjave nanaša na vse pravne ali dejanske elemente, na katerih temelji odločba, ne pa na končno stališče, ki ga namerava sprejeti upravni organ.(30)
127. Na podlagi te sodne prakse je po mojem mnenju treba presoditi, ali je ugotovitvi Splošnega sodišča mogoče pritrditi.
128. V obravnavanem primeru gre torej za ugotavljanje, ali je treba pogoj, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N, opredeliti kot dejanski element, na katerem temelji izvedbeni sklep, ki ga je Komisija sprejela na podlagi mnenja CHMP, ali pa je, nasprotno, ta pogoj sestavni del samega sklepa, ker izhaja iz presoje dejanskih elementov.
129. V ta namen se mi zdi najprej bistveno ugotoviti, ali se kršitev pravice do izjave, ki jo zatrjujeta pritožnici, nanaša na ta pogoj kot tak ali na znanstveno ugotovitev, na kateri ta pogoj temelji in v skladu s katero varnosti endometrija pri dolgotrajni ali ponavljajoči se lokalni uporabi estrogena v nožnici ni mogoče zagotoviti v primeru zdravljenja, daljšega od štirih tednov.(31) Po mojem mnenju je namreč ta pogoj kot tak del končnega stališča, ki ga Komisija namerava sprejeti na podlagi presoje dejstev,(32) medtem ko je znanstvena ugotovitev, na kateri ta pogoj temelji, eden od dejanskih elementov, na katere je oprto to stališče.
130. Zdi pa se mi, da iz pritožbe nedvoumno izhaja, da pritožnici odboru CHMP očitata, da prva pritožnica ni mogla podati izjave glede pogoja kot takega. Trdita namreč, da je pravica prve pritožnice do izjave obsegala „vprašanje, kateri ukrep je po mnenju organa potreben za upoštevanje rezultatov analize“.(33)
131. Ta pogoj je tako del končnega stališča Komisije in posledično ni predmet pravice prve pritožnice do izjave.
132. V teh okoliščinah je treba tretji del prvega pritožbenega razloga po mojem mnenju zavrniti.
4. Sklep glede prvega pritožbenega razloga
133. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj sprejme prvi in drugi del prvega pritožbenega razloga ter posledično ugotovi, da je ta utemeljen.
B. Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 116(1) in člena 126(1) zakonika HUM
134. Pritožnici z drugim pritožbenim razlogom trdita, da Splošno sodišče v točkah od 121 do 199 izpodbijane sodbe, v katerih je presojalo različne dele drugega tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji, ni v celoti razumelo predmeta izraženih očitkov in je spregledalo bistvo trditev pritožnic.
135. Ta pritožbeni razlog sloni na štirih delih. Prvič, pritožnici menita, da je Splošno sodišče kršilo načeli porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena v delu, v katerem s svojo razlago imetniku DZP nalaga obveznost, da dokazuje varnost zadevnega zdravila tudi po pridobitvi DZP. Drugič, Splošnemu sodišču očitata, da je storilo napako s tem, da je zatrdilo, da je CHMP v svojem mnenju vzpostavil razumljivo povezavo med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki. Tretjič, zatrjujeta, da Splošno sodišče ni upoštevalo, da imajo podatki o farmakovigilanci poglavitno vlogo pri presoji tveganj, ki jih vključujejo zdravila na trgu. Četrtič, pritožnici navajata, da je Splošno sodišče napačno presodilo njune kritike, v skladu s katerimi so znanstveni zaključki CHMP nepravilni zaradi napačne predstavitve razpoložljivih podatkov o farmakovigilanci, ki zadevajo varnost Linoladiola N, in da ni odgovorilo na njune trditve glede nepravilne predstavitve vsebine smernic v zvezi s topično uporabo estrogena.
1. Prvi del: kršitev načel porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena kot posledica utemeljitve obstoja tveganja z neobstojem študij, izvedenih po pridobitvi dovoljenja
a) Povzetek trditev strank
136. Pritožnici menita, da je Splošno sodišče s presojo, da je neobstoj študij, s katerimi bi bilo mogoče odpraviti dvome CHMP glede obstoja tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N, zadoščal za utemeljitev spremembe DZP s tem zdravilom, kršilo načeli porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Tako naj bi namreč pri imetniku dovoljenja dejansko ustvarilo obveznost, da s študijami dokazuje varnost zdravila tudi po pridobitvi DZP.
137. V zvezi s tem po mnenju pritožnic besedilo upoštevnih določb ureditve farmakovigilance iz naslova IX zakonika HUM potrjuje, da imetniku DZP po pridobitvi dovoljenja ni treba izvajati študij o varnosti. Posledično naj navedenemu imetniku tudi ne bi bilo mogoče očitati neobstoja takih študij.
138. Pritožnici poleg tega menita, da ugotovitve Splošnega sodišča niso nič bolj utemeljene z navedbami, ki jih je namenilo previdnostnemu načelu v točkah od 137 do 140 izpodbijane sodbe, ker ni upoštevalo, da ocena tveganj ne more temeljiti na povsem hipotetičnih preudarkih. Domneve odbora CHMP, ki jih je Splošno sodišče predstavilo v točki 143 izpodbijane sodbe in v skladu s katerimi lahko znana tveganja, izhajajoča iz uporabe hormonskega nadomestnega zdravljenja, obstajajo tudi za Linoladiol N, pa je treba po mnenju pritožnic opredeliti kot take hipotetične preudarke.
139. Pritožnici namreč navajata, da se edina izjema od načela, v skladu s katerim ocena tveganj ne more temeljiti na hipotetičnih preudarkih, v obravnavanem primeru ne uporablja. V skladu s sodno prakso naj bi bila podana le, kadar se pokaže, da zaradi nezadostnih, neprepričljivih ali nenatančnih rezultatov opravljenih študij, ki pa vzbujajo resne dvome glede neškodljivosti zdravila, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoja nevarnosti ali njenega obsega, in kadar je torej verjetno, da obstaja dejanska škoda za javno zdravje. Kljub temu naj bi sistem farmakovigilance, ki je določen za zdravila, v obravnavanem primeru omogočal, da se z gotovostjo ugotovi obstoj ali obseg tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N. Poleg tega naj bi Sodišče v sodbi z dne 9. septembra 2003, Monsanto Agricoltura Italia in drugi (C‑236/01, EU:C:2003:431), odločilo, da varnostni ukrepi ne morejo biti obrazloženi s povsem hipotetično oceno tveganj, razen če gre za nova živila. Zdravilo, kot je Linoladiol N, ki je na trgu prisoten že 45 let, pa naj ne bi bilo nov izdelek.
140. Po mnenju Komisije je Splošno sodišče pravilno odgovorilo na edini pravni vprašanji, povezani s porazdelitvijo dokaznega bremena. Na eni strani naj bi v točki 135 izpodbijane sodbe presodilo, da mora Komisija dokazati poslabšanje razmerja med tveganjem in koristjo Linoladiola N. Na drugi strani naj bi v točkah od 137 do 140 in 174 navedene sodbe presodilo, da previdnostno načelo upravičuje sprejetje omejujočih ukrepov, kadar se pokaže, da ni mogoče brez dvoma dokazati obstoja nevarnosti ali njenega obsega. Pritožnici pa po navedbah Komisije nikakor nista izpodbijali utemeljenosti presoje teh pravnih vprašanj. Nasprotno, Splošnemu sodišču naj bi zgolj očitali ugotovitve, podane v točkah 142, 143 in od 171 do 173 izpodbijane sodbe, ter sklep, do katerega je prišlo v točki 179 te sodbe, in sicer, da je Komisija zadostila dokaznemu bremenu. Njune trditve naj bi se torej nanašale le na preučitev dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Ta del drugega pritožbenega razloga naj bi bil zato v fazi pritožbe nedopusten.
b) Presoja
141. Uvodoma se mi zdi koristno napraviti kratek pregled razlogovanja, ki ga je Splošno sodišče razvilo v točkah od 135 do 144 izpodbijane sodbe.
142. Najprej je Splošno sodišče navedlo, da kar zadeva razveljavitev, začasni preklic ali spremembo DZP na podlagi člena 116 zakonika HUM, breme dokaza o učinkovitosti in neškodljivosti zdravila nosi pristojni organ, to je Komisija.
143. V zvezi z dokaznim standardom, zahtevanim od Komisije, je Splošno sodišče spomnilo, da v položaju negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje ljudi previdnostno načelo omogoča, da se z namenom zagotoviti, da zahteve, povezane z javnim zdravjem, prevladajo nad ekonomskimi interesi, sprejmejo varnostni ukrepi brez čakanja na popolno dokazanost resničnosti in resnosti tveganja, če obstajajo novi podatki, ki vzbujajo resne dvome glede varnosti zadevnega zdravila ali njegove učinkovitosti, ti pa pripeljejo do negativne presoje razmerja med tveganjem in koristjo, povezanega s tem zdravilom. V tem okviru je Splošno sodišče navedlo, da se lahko Komisija v skladu s sodno prakso Sodišča omeji na zagotovitev „resnih in prepričljivih indicev, ki – ne da bi odpravili znanstveno negotovost – dopuščajo razumen dvom o neškodljivosti ali učinkovitosti zdravila“.(34) V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da je CHMP menil, da lahko znana tveganja, izhajajoča iz uporabe sistemskih zdravil, ki vsebujejo estrogene in so namenjena hormonskemu nadomestnemu zdravljenju, obstajajo tudi za Linoladiol N. Ker je Splošno sodišče menilo, da gre za „resne in prepričljive indice“, je presodilo, da je Komisija tako zadostila dokaznemu standardu, zahtevanemu od nje.
144. V zvezi z dopustnostjo tega dela, ki jo Komisija izpodbija, bom navedel le, da je domnevna kršitev porazdelitve dokaznega bremena pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.(35) Ta del je torej treba šteti za dopusten.
145. Kar zadeva utemeljenost, pa se mi argument pritožnic ne zdi prepričljiv.
146. Kot Splošno sodišče opozarja v točki 135 izpodbijane sodbe, splošno načelo, ki ureja porazdelitev dokaznega bremena v okviru člena 116 zakonika HUM, določa, da mora Komisija dokazati, ali so pogoji v zvezi z razveljavitvijo, začasnim preklicem ali spremembo DZP izpolnjeni. Nasprotno pa imetniku DZP z zdravilom v obdobju veljavnosti tega DZP ni treba dokazovati učinkovitosti ali neškodljivosti zadevnega zdravila.
147. V položajih znanstvene negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje je v sodni praksi, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, določeno, da lahko Komisija sprejme varnostni ukrep (razveljavitev, začasni preklic ali sprememba DZP) brez čakanja, da se zadevna tveganja uresničijo, na podlagi previdnostnega načela, vendar samo pod pogojem, da svoje razumne dvome o neškodljivosti ali učinkovitosti zadevnega zdravila podkrepi z resnimi in prepričljivimi indici.
148. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče presodilo, da preudarki CHMP, v skladu s katerimi lahko znana tveganja, izhajajoča iz uporabe hormonskega nadomestnega zdravljenja, obstajajo tudi za Linoladiol N, zagotavljajo take „resne in prepričljive indice“.
149. Niti najmanj ne dvomim, da ta presoja Splošnega sodišča, ki temelji na sodni praksi Sodišča, ne more povzročiti obrnitve dokaznega bremena, tako da imetniku DZP nalaga obveznost dokazati varnost zdravila s študijami, izvedenimi po pridobitvi dovoljenja, kot trdita pritožnici. Nasprotno, čeprav je dokazni standard, ki mu mora zadostiti Komisija, v tem primeru nižji, je obveznost dokazati dejstva, od česar je odvisna utemeljenost njenega stališča, da je varnostni ukrep potreben zaradi poslabšanja razmerja med tveganjem in koristjo, povezanega z Linoladiolom N, še vedno naložena tej instituciji.
150. Poleg tega je Splošno sodišče v novejši sodbi že izrecno odločilo, da „sprejetja ukrepov na podlagi člena 116 zakonika HUM v primeru znanstvene negotovosti ali razumnih dvomov o učinkovitosti ali neškodljivosti zdravila ni mogoče enačiti z obrnitvijo dokaznega bremena“.(36)
151. Glede na položaj znanstvene negotovosti v zvezi z obstojem ali obsegom tveganja za zdravje, ki lahko upravičuje, da Komisija na podlagi previdnostnega načela sprejme varnostni ukrep, se ne strinjam s trditvijo pritožnic, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodno prakso, ker je spregledalo, da do tega položaja ne more priti, kadar se uporablja zakonik HUM, zaradi obstoja sistema farmakovigilance v okviru tega zakonika.
152. V zvezi s tem ugotavljam, da je sodišče Unije že uporabilo previdnostno načelo na področju zakonika HUM, potem ko je prepoznalo tak položaj znanstvene negotovosti, in sicer v sodbi z dne 11. decembra 2014, PP Nature-Balance Lizenz/Komisija (T‑189/13, neobjavljena, EU:T:2014:1056, točka 37 in naslednje). Zdi pa se mi, da bi se moralo Sodišče strinjati s tem stališčem Splošnega sodišča ob upoštevanju pomena, ki ga ima previdnostno načelo pri zagotovitvi, da na farmacevtskem področju zahteve, povezane z varovanjem javnega zdravja, prevladajo nad ekonomskimi interesi.
153. Nazadnje, kar zadeva trditev pritožnic, da lahko znanstvena negotovost obstaja samo za nove izdelke, in torej ne za Linoladiol N, ki je na trgu prisoten že več desetletij, menim, da iz sodbe z dne 9. septembra 2003, Monsanto Agricoltura Italia in drugi (C‑236/01, EU:C:2003:431) ni mogoče izpeljati takega sklepa iz dveh glavnih razlogov. Prvič, ta sodba je bila izrečena na področju, ki se razlikuje od področja, ki je predmet obravnavane zadeve. Drugič, čeprav drži, da je Sodišče v tej sodbi odločilo, da so varnostni ukrepi (začasna omejitev ali ustavitev trgovanja) lahko veljavno obrazloženi z morebitnimi tveganji v primeru novih živil, se mi zdi, da v navedeni sodbi nikakor ni izključena možnost, da se taka obrazložitev šteje za zadostno tudi v primeru živil, ki so že prisotna na trgu. V navedenem primeru je bilo namreč Sodišče pozvano zgolj k razlagi nekaterih določb Uredbe v zvezi z novimi živili in novimi živilskimi sestavinami.(37)
154. Glede na navedeno je treba prvi del drugega pritožbenega razloga po mojem mnenju zavrniti.
2. Drugi del: neobstoj razumljive povezave med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP
a) Povzetek trditev strank
155. Ob upoštevanju točk od 149 do 164 in od 188 do 197 izpodbijane sodbe pritožnici trdita, da Splošno sodišče ni ugotovilo, da CHMP še vedno ni navedel razlogov, zaradi katerih je odstopal od ugotovitev, vsebovanih v poročilih ali študijah, ki sta jih navedli pritožnici. Poleg tega naj bi bili preudarki Splošnega sodišča pogosto protislovni, nepopolni in nepravilni.
156. Prvič, pritožnici zatrjujeta, da čeprav je Splošno sodišče v točki 147 izpodbijane sodbe omenilo njuni trditvi, ki sta se nanašali na to, da je oceno tveganj, ki temelji na sistemski izpostavljenosti, težko prenesti na lokalno zdravljenje, in to, da je pogostnost uporabe Linoladiola N manjša od pogostnosti uporabe sistemskega hormonskega nadomestnega zdravljenja, je iz besedila zaključkov CHMP, navedenih v točkah od 151 do 158 navedene sodbe, razvidno, da CHMP v svoji oceni ni upošteval teh trditev.
157. Drugič, pritožnici trdita, da je ugotovitev, do katere je Splošno sodišče prišlo v točki 160 izpodbijane sodbe v odgovor na trditev pritožnic in v skladu s katero glede na postmenopavzalne izhodiščne vrednosti to, da je CHMP uporabil nižje pragove od tistih, ki so upoštevani v znanstveni literaturi, ne more omajati doslednosti in logike znanstvenega mnenja tega odbora, nerazumljiva in protislovna. Povišanje nad postmenopavzalne izhodiščne vrednosti naj bi bilo za CHMP namreč bistven element presoje tveganja.
158. Tretjič, Splošno sodišče v točki 161 izpodbijane sodbe po navedbah pritožnic ni odgovorilo na njuno trditev, da CHMP v svojem poročilu ni v zadostni meri upošteval, da je bilo povišanje ravni estradiola v krvi kot posledica uporabe Linoladiola N zgolj začasno in da raven estradiola v krvi med ciklom odmerjanja Linoladiola N ni presegla mej postmenopavzalnih izhodiščnih vrednosti.
159. Četrtič, pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da v okviru presoje, navedene v točki 162 izpodbijane sodbe, ni preučilo njune trditve, da se z okoliščino, da je vzdrževalni odmerek Linoladiola N primerjalno večji od vzdrževalnega odmerka drugih pripravkov na osnovi estradiola, namenjenih topičnemu vaginalnemu zdravljenju, ne ustvarja večje tveganje.
160. Petič, pritožnici menita, da bi moralo Splošno sodišče preučiti primerjalno preglednico, ki sta jo predložili na obravnavi pred tem sodiščem in v kateri je bila razširjena primerjava, ki jo je CHMP izvedel v končnem poročilu o oceni, med Linoladiolom N in izdelki z manjšimi odmerki glede na sistemska hormonska nadomestna zdravljenja. Ta preglednica po mnenju pritožnic prikazuje, da ravni estradiola, ki so posledica večkratne uporabe Linoladiola N in sistemskega hormonskega nadomestnega zdravljenja „Estreva“, nikakor niso podobne in da te vrednosti v primeru Linoladiola N niso veliko višje kot pri zdravilu z manjšimi odmerki. Zato naj bi bila ugotovitev Splošnega sodišča, da je izpostavljenost estradiolu pri Linoladiolu N bolj primerljiva z izpostavljenostjo estradiolu pri sistemskem hormonskem nadomestnem zdravljenju, brez vsake logične podlage.
161. Nazadnje pritožnici zatrjujeta, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njuno trditev, da zdravilo z vaginalno uporabo povzroča manjše tveganje za vensko trombembolijo kot peroralno hormonsko nadomestno zdravljenje.
162. Komisija odgovarja, da pritožnici z očitki, podanimi v tem delu, zgolj trdita, da končno mnenje CHMP ni prepričljivo. Iz nobenega od očitkov naj ne bi izhajala postopkovna nepravilnost ali kršitev prava Unije. Zato naj ta del ne bi bil dopusten.
163. Natančneje, Komisija glede primerjalne preglednice, ki sta jo pritožnici predložili na obravnavi pred Splošnim sodiščem, trdi, da to ni storilo nobene napake s tem, da je zavrnilo ta dokazni predlog, ker je bil brez kakršne koli utemeljitve prvič podan šele na obravnavi, kar je v nasprotju s členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Poleg tega je ta preglednica po mnenju Komisije samo dokazni predlog, katerega presoja je naloga Splošnega sodišča. Komisija vsekakor tudi v primeru, da se Sodišče ne bi strinjalo o tej točki, meni, da Splošno sodišče ni moglo ugotoviti, da je zaradi te preglednice obrazložitev končnega mnenja CHMP postala nelogična, ker je imel ta odbor na voljo druge primerjave, ki jih je dosledno preučil, kot dokazujejo točke 155, 156 in 158 izpodbijane sodbe. V vsakem primeru zdravila Estreva, omenjenega v primerjalni preglednici, po mnenju Komisije ni mogoče primerjati z Linoladiolom N. Zdravilo Estreva naj bi se namreč uporabljalo kot hormonsko nadomestno zdravljenje, medtem ko se Linoladiol N uporablja samo kot lokalni hormonski nadomestek.
b) Presoja
164. Najprej je treba spomniti, da kar zadeva mnenje CHMP, Splošno sodišče opravlja nadzor le nad zakonitostjo delovanja CHMP ter nad notranjo doslednostjo in obrazložitvijo njegovega mnenja. V zvezi z zadnjenavedenim vidikom iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da je to pristojno le za preverjanje, ali mnenje vsebuje obrazložitev, ki omogoča presojo preudarkov, na katerih temelji, in ali je v tem mnenju vzpostavljena razumljiva povezava med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki, ki jih vsebuje.(38) Ker gre zgolj za uporabo ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je sodni nadzor nad kompleksnimi presojami Komisije lahko samo omejen, ker ima ta široko diskrecijsko pravico, na znanstvenem področju,(39) Sodišče vabim, da potrdi predvsem utemeljenost sodne prakse Splošnega sodišča.
165. Uporaba te sodne prakse Splošnega sodišča v obravnavanem primeru po mojem mnenju pomeni, da dokaz, ki ga morata zagotoviti pritožnici, ne more biti omejen na okoliščino, da Splošno sodišče ni ugotovilo, da je eden od elementov, ki jih je CHMP preučil v okviru svoje medicinske ali znanstvene presoje, napačen. Dokazati morata tudi, da je ta element tako bistven, da lahko napaka, ki se nanaša nanj, pretrga obstoječo logično povezavo med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP.
166. Z vidika teh načel bom preizkusil dopustnost, ki jo Komisija izpodbija, in po potrebi utemeljenost vsakega od očitkov, ki jih podajata pritožnici.
167. Glede težavnosti prenosa ocene tveganj, ki temelji na sistemski izpostavljenosti, na zdravilo za lokalno zdravljenje, kot je Linoladiol N, menim, da je ta očitek lahko predmet preučitve, ki jo Sodišče opravi v okviru pritožbe.
168. Napaka, ki se nanaša na možnost primerjave rezultatov ocene tveganj Linoladiola N in sistemskega hormonskega nadomestnega zdravljenja, je namreč, kot očitno trdita pritožnici, taka, da se z njo lahko pretrga „razumljiva povezava“ med bistveno znanstveno ugotovitvijo CHMP (raven estradiola v krvi po uporabi Linoladiola N je podobna tisti, ki je dosežena pri sistemskem hormonskem nadomestnem zdravljenju) in zaključki v njegovem končnem mnenju (uporaba Linoladiola N vključuje enaka tveganja kot uporaba izdelkov, namenjenih sistemskemu hormonskemu nadomestnemu zdravljenju, zato je nujen ukrep za omejitev njegove uporabe). Očitek je po mojem mnenju torej dopusten.
169. V zvezi z utemeljenostjo pa menim, da Sodišče ni odgovorno za tako kršitev. Zdi se mi namreč, da so v točkah od 151 do 158 izpodbijane sodbe, v katerih Splošno sodišče povzema zaključke CHMP, omenjeni razlogi, zaradi katerih je CHMP menil, da je rezultate ocene tveganj hormonskih nadomestnih zdravljenj mogoče prenesti na lokalno zdravljenje z zdravilom, kot je Linoladiol N.
170. Iz tega povzetka je razvidno, da (i) je CHMP predstavil primerjavo Linoladiola N z drugimi zdravili za topično uporabo, ki je temeljila na podatkih o farmakokinetiki in iz katere je izhajalo, da je raven estradiola po uporabi Linoladiola N znatno višja kot po uporabi drugih zdravil z majhnim odmerkom estradiola, in da (ii) je bila raven estradiola po uporabi Linoladiola N začasno enako visoka kot v primeru hormonskega nadomestnega zdravljenja.
171. Na podlagi teh elementov je Splošno sodišče v točki 158 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da „je CHMP ob ohranitvi razlike med topičnim zdravljenjem in hormonskim nadomestnim zdravljenjem vzpostavil razumljivo povezavo med medicinskimi in znanstvenimi ugotovitvami o značilnostih Linoladiola N ter zaključki v končnem mnenju z dne 25. aprila 2014“.
172. Glede na navedeno je treba po mojem mnenju prvi očitek zavrniti.
173. Drugič, kar zadeva uporabo nižjih pragov postmenopavzalnih izhodiščnih vrednosti estradiola od tistih, ki so upoštevani v znanstveni literaturi,(40) je Splošno sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe odločilo, da čeprav sta pritožnici zagotovili dokaze, ki podpirajo to trditev, „nista pravno zadostno dokazali, da mora ta posamezen element razlogovanja CHMP pripeljati do diametralno nasprotne ugotovitve ter da omaje doslednost in logiko znanstvenega mnenja“.
174. Splošno sodišče je v bistvu presodilo, da ni bilo dokazano, da je ta element tako bistven, da bi napaka, ki bi se nanašala nanj, lahko pretrgala obstoječo logično povezavo med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki, do katerih je prišel CHMP.
175. Že tu moram navesti, da me obravnavani očitek ne prepriča.
176. Ne zanikam, da so pragovi postmenopavzalnih izhodiščnih vrednosti na prvi pogled videti kot nepogrešljiv element za presojo, ali lahko po uporabi izdelka na osnovi estradiola nastanejo sistemski učinki, ki na koncu pripeljejo do izpostavljenosti tveganjem, ki so podobna tistim, s katerimi so povezana hormonska nadomestna zdravljenja. To je poleg tega razvidno iz citata iz znanstvenih zaključkov CHMP v točki 151 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim so „[s]istemski učinki […] pričakovani, saj se ravni estradiola povišajo nad postmenopavzalne ravni“. Vendar bi bilo po mojem mnenju mogoče šteti, da se ta vzročna zveza nanaša na povezavo med sistemskimi učinki in povišanjem ravni estradiola prek pragov postmenopavzalnih izhodiščnih vrednosti, ki jih je uporabil CHMP. Z drugimi besedami, ob predpostavki, da zaradi uporabe pragov, ki sta jih opredelili pritožnici in ki so višji od tistih, ki jih je uporabil CHMP, povišanje ravni estradiola ni povzročilo prekoračenja teh pragov, načeloma ne bi bilo mogoče izključiti, da se pojavijo tudi sistemski učinki.
177. Z zgoraj navedenim preudarkom je po mojem mnenju mogoče podkrepiti ugotovitev Splošnega sodišča, da pritožnici v tožbi nista pravno zadostno prikazali, zakaj lahko okoliščina, da postmenopavzalne izhodiščne vrednosti niso bile pravilne, sama po sebi ovrže zaključke, do katerih je prišel CHMP.
178. Posledično, čeprav se zavedam, da bi zavrnitev obravnavanega očitka načeloma zahtevala temeljitejšo pojasnitev s strani Splošnega sodišča, menim, da mora preučitev odgovora, izhajajočega iz točke 160 izpodbijane sodbe, pripeljati do ugotovitve, da Splošno sodišče ni kršilo svoje obveznosti obrazložitve.
179. Glede na navedeno je treba po mojem mnenju ta očitek zavrniti.
180. Tretjič, v zvezi z neobstojem odgovora Splošnega sodišča na trditev, da CHMP ni v zadostni meri upošteval, da je bilo povišanje ravni estradiola v krvi kot posledica uporabe Linoladiola N zgolj začasno, se mi zdi, da pritožnici nista uspeli dokazati, da Splošno sodišče tega elementa ni upoštevalo v okviru svoje presoje.
181. V točki 161 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče namreč opozorilo, da je CHMP na podlagi dveh znanstvenih študij (SCO 5109 in SCO 5174) navedel, da ravni estradiola ob uporabi Linoladiola N dvakrat na teden ustrezajo ravnem estradiola pri hormonskem nadomestnem zdravljenju in da se te povišane vrednosti po 36 urah niso vedno povrnile na izhodiščno vrednost.
182. Tako se ne zdi, da je Splošno sodišče zanemarilo to, da je bilo povišanje ravni estradiola v krvi zaradi uporabe Linoladiola N začasno in da so se koncentracije estradiola po več kot 36 urah lahko povrnile na izhodiščno vrednost.
183. Čeprav je dejansko upoštevanje tega elementa s strani Splošnega sodišča le implicitno razvidno iz točke 161 izpodbijane sodbe, pa to nikakor ne pomeni opustitve obrazložitve, ki jo v bistvu zatrjujeta pritožnici. V zvezi s tem je dovolj spomniti na sodno prakso, ki sem jo omenil že v točki 116 teh sklepnih predlogov in v skladu s katero Splošnemu sodišču ni treba podati razlage, ki bi izčrpno in posamično sledila razlogovanju strank v sporu; obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor, kar se mi zdi v obravnavanem primeru nesporno.
184. Vsekakor z obravnavanim očitkom ni mogoče dokazati, da se je z zadevnim elementom, in sicer začasnostjo povišanja ravni estradiola v krvi, lahko pretrgala razumljiva povezava med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP.
185. V teh okoliščinah je treba po pojem mnenju ta očitek zavrniti.
186. Četrtič, v zvezi s tem, da v izpodbijani sodbi domnevno ni bila preučena trditev pritožnic, v skladu s katero okoliščina, da je vzdrževalni odmerek Linoladiola N primerjalno večji od vzdrževalnega odmerka drugih pripravkov na osnovi estradiola, ne ustvarja večjega tveganja, je dovolj ugotoviti, da tovrstna ocena brez vsakršnega dvoma spada v okvir široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na področju, kot je obravnavani, na katerem mora opravljati kompleksne medicinske ali znanstvene presoje, in zato ni predmet sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča, razen če gre za očitno napako ali zlorabo pooblastil ali če je Komisija očitno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice, kar pa se v obravnavanem primeru ne zatrjuje. Posledično pritožnici Splošnemu sodišču ne moreta očitati, da ni odločilo o tem.
187. Petič, glede nepreučitve primerjalne preglednice naj najprej navedem, kot je navedla tudi Komisija v odgovoru na pritožbo, da je bila ta preglednica prvič predložena na obravnavi pred Splošnim sodiščem in da v zapisniku o njej ni omenjena nobena utemeljitev, ki bi jo pritožnici navedli za tako zamudo, kar je v nasprotju s členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Če dejansko ni bila zagotovljena nobena utemeljitev, bi bilo nepreučitev navedene preglednice v izpodbijani sodbi mogoče razložiti s tem, da jo je Splošno sodišče pravilno implicitno razglasilo za nedopustno.
188. V vsakem primeru se strinjam s stališčem Komisije glede tega v odgovoru na pritožbo, da tudi če bi se zadevna primerjalna preglednica štela za dopustno in bi bila vsebinsko preučena, bi bila brezpredmetna, ker Splošno sodišče na podlagi te preglednice ne bi moglo ugotoviti, da je razumljiva povezava med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP s tem pretrgana.
189. Najprej, dokazno vrednost te preglednice izrazito zmanjšuje dejstvo, da ponuja zgolj primerjavo Linoladiola N s samo enim drugim zdravilom, to je z Estrevo.
190. Poleg tega se mi primerjava med Linoladiolom N in Estrevo ne zdi združljiva z logiko, na kateri temelji razlogovanje CHMP v njegovem končnem mnenju, kot ga Splošno sodišče povzema v točkah od 151 do 158 izpodbijane sodbe.
191. Kot namreč Splošno sodišče ugotavlja v točki 158 navedene sodbe, je CHMP do zaključka, v skladu s katerim Linoladiol N začasno povzroči primerljive ravni estradiola kot uporaba hormonskih nadomestnih zdravljenj, prišel „ob ohranitvi razlike med topičnim zdravljenjem in [hormonskim nadomestnim zdravljenjem]“, to je tako, da je Linoladiol N primerjal samo z drugimi zdravili za topično zdravljenje. Zato Estreva, ki se uporablja za hormonsko nadomestno zdravljenje in ima torej drugačen način uporabe, ne more biti predmet primerjave z Linoladiolom N.
192. Posledično, če bi Sodišče ugotovilo, da je zadevni očitek dopusten, bi ga bilo treba po mojem mnenju zavrniti kot neutemeljen.
193. Predlagam torej, naj se drugi del drugega pritožbenega razloga v celoti zavrne.
3. Tretji del: napačna presoja tveganj zaradi neupoštevanja podatkov o farmakovigilanci
a) Povzetek trditev strank
194. Pritožnici menita, da je Splošno sodišče v svojih preudarkih v točkah od 170 do 172 izpodbijane sodbe in v svoji ugotovitvi v točki 176 te sodbe spregledalo, da imajo podatki o farmakovigilanci v skladu s filozofijo zakonika HUM temeljno vlogo pri presoji dejanskih tveganj, ki jih vključujejo zdravila na trgu.
195. Kar zadeva točko 171 izpodbijane sodbe, pritožnici navajata, da je protislovno v majhnem številu ali celo neobstoju poročil o varnosti, povezanih z uporabo Linoladiola N, videti dokaz o obstoju tveganja, kot ga je videlo Splošno sodišče. Glede preudarkov v točki 172 izpodbijane sodbe o neobstoju interesa za spontana poročila pritožnici trdita, da se Splošno sodišče ni opredelilo do njune trditve, da ni nobenega znanstvenega dokaza o „preredkem poročanju“ v zvezi s starejšimi zdravili. V zvezi s tem Splošno sodišče, kot navajata pritožnici, ni odgovorilo na trditev, da ker je Linoladiol N zdravilo, ki se izda izključno na recept ginekologa, ki spremlja njegovo dolgotrajno uporabo, ni verjetno, da noben ginekolog ne bi poročal o tveganjih, povezanih s tako uporabo, če bi se dejansko uresničila. Nazadnje pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da ni odgovorilo na njuno trditev, da tudi če se sprejme, da je stopnja neporočanja 90‑odstotna, bi se tveganja, ki naj bi izhajala iz uporabe Linoladiola N, vsekakor uresničila, če bi dejansko obstajala.
196. Komisija odgovarja, da trditve pritožnic niso namenjene izpodbijanju pravne presoje Splošnega sodišča, temveč se želi z njimi izpodbiti ocena odbora CHMP.
197. Kar natančneje zadeva neobstoj odgovora na trditev, da je Linoladiol N zdravilo, ki se izdaja izključno na recept in katerega dolgotrajno uporabo nadzira ginekolog, Komisija zatrjuje, da ta trditev ni bila podkrepljena z nobenim dokaznim predlogom in da je bila v vsakem primeru omenjena šele na obravnavi na prvi stopnji, ne da bi bila navedena kakršna koli utemeljitev za to zamudo, kar je v nasprotju z členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča.
b) Presoja
198. Pritožnici s prvim očitkom zatrjujeta, da Splošno sodišče ni priznalo poglavitne vloge, ki jo imajo podatki o farmakovigilanci za ponovno oceno razmerja med tveganjem in koristjo zdravil v prometu, ker ni ugotovilo, da je CHMP o dokazu tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N, sklepal iz majhnega števila ali celo neobstoja poročil o takih tveganjih, kar je samo po sebi protislovno. S tem pritožnici Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da ni odločilo, da je napaka CHMP glede tega elementa povzročila pretrganje razumljive povezave med medicinskimi in znanstvenimi ugotovitvami ter zaključki CHMP.
199. Po mojem mnenju je Splošno sodišče pravilno presodilo, da kritike pritožnic, ki jih ti v zvezi s presojo Splošnega sodišča ponavljata v pritožbi, temeljijo na napačni razlagi mnenja CHMP.
200. CHMP v svojih znanstvenih zaključkih namreč ni menil – kot trdita pritožnici – da majhno število razpoložljivih podatkov o farmakovigilanci (skupno 11 primerov, od tega samo eden v povezavi z Linoladiolom N) pomeni dokaz tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N. Nasprotno, menil je, da ker je za starejše zdravilo, kot je Linoladiol N, treba domnevati o „precej preredkem poročanju o neželenih učinkih“, iz podatkov o farmakovigilanci ni mogoče izpeljevati zaključkov glede njegove varnosti.
201. Zaradi tega položaja znanstvene negotovosti je CHMP, kot je Splošno sodišče pojasnilo v točkah od 174 do 176 izpodbijane sodbe, v skladu s sodno prakso glede uporabe previdnostnega načela zagotovil resne in prepričljive indice, ki omogočajo razumen dvom o neškodljivosti ali učinkovitosti Linoladiola N.
202. CHMP torej o dokazu tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N, ni sklepal iz majhnega števila poročil glede teh tveganj, ampak iz dvomov, ki jih je razumno izpostavil v zvezi z neškodljivostjo in učinkovitostjo Linoladiola N, kot je pravilno navedlo Splošno sodišče.
203. Posledično je treba po mojem mnenju glede na to, da je Splošno sodišče pravilno dokazalo obstoj razumljive povezave med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP glede obstoja tveganj, zadevni očitek zavrniti.
204. Kar zadeva to, da naj v točki 172 izpodbijane sodbe ne bi bilo odgovora na trditev, da ni nobenega znanstvenega dokaza o preredkem poročanju v zvezi s starejšimi zdravili, je dovolj ugotoviti, da taka ocena spada v okvir široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na tem področju, na katerem mora opravljati kompleksne medicinske ali znanstvene presoje, in je zato predmet zgolj postranskega nadzora s strani Splošnega sodišča.(41) Posledično pritožnici Splošnemu sodišču ne moreta očitati, da se ni opredelilo do tega.
205. Glede na navedeno menim, da je treba tudi ta očitek zavrniti.
206. V zvezi z neobstojem odgovora Splošnega sodišča na trditev, da to, da dolgotrajno uporabo Linoladiola N spremlja ginekolog, pomeni, da bi ta poročal o zgoraj omenjenih tveganjih, če bi se uresničila, najprej opozarjam, da Komisija zmotno trdi, da je bila ta trditev prvič omenjena na obravnavi. Iz listin v postopku pred Splošnim sodiščem je namreč nedvoumno razvidno, da je bila predstavljena že v točki 150 tožbe(42).
207. Vendar tudi ob predpostavki, da ta trditev, ki ni podkrepljena z dokaznim predlogom, temelji na resnični okoliščini, še enkrat opozarjam, da v skladu s sodno prakso Splošnemu sodišču ni treba podati razlage, ki bi izčrpno sledila razlogovanju strank v sporu, če ta implicitna obrazložitev zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor,(43) na kar je treba v obravnavanem primeru odgovoriti pritrdilno. Splošno sodišče namreč v točki 172 izpodbijane sodbe jasno navaja, da ni bilo interesa za spontana poročila, tako da iz njihovega majhnega števila ni bilo mogoče sklepati o varnosti Linoladiola N.
208. Zgoraj navedeni preudarki po mojem mnenju veljajo tudi za zadnji očitek iz tega dela, ki se nanaša na domnevni neobstoj odgovora Splošnega sodišča na trditev, da tudi če se hipotetično sprejme, da je stopnja neporočanja 90‑odstotna, bi se tveganja, ki naj bi izhajala iz uporabe Linoladiola N, uresničila, če bi dejansko obstajala.
209. Zato je treba tretji del drugega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.
4. Četrti del: napačna predstavitev razpoložljivih podatkov o farmakovigilanci in nepravilnost vsebine znanstvenih smernic v končnem mnenju CHMP
a) Povzetek trditev strank
210. Pritožnici grajata površno predstavitev podatkov o farmakovigilanci, povezanih z Linoladiolom N, v znanstvenih zaključkih CHMP. Ti znanstveni zaključki lahko po navedbah pritožnic namreč dajejo napačen vtis, da je uporaba Linoladiola N pripeljala do 11 poročanih primerov v zvezi s tveganji, ki jih zatrjuje CHMP, čeprav je šlo, kot je ugotovilo Splošno sodišče, za primere reakcije po zdravljenju z estradiolom za topično uporabo.
211. Poleg tega trdita, da Splošno sodišče v točki 196 izpodbijane sodbe ni odgovorilo na njuno trditev, da lahko nepravilno citiranje vsebine znanstvenih smernic, ki ga je podal CHMP, pri Komisiji vzbudi zmotno prepričanje, da uporaba zdravil z velikimi odmerki v teh smernicah ni priporočena.
212. Komisija meni, da ker sta pritožnici izrecno priznali, da je Splošno sodišče podalo predstavitev, ki ustreza predstavitvi odbora CHMP, je njuna trditev nedopustna.
b) Presoja
213. Glede očitka, ki se nanaša na „površno predstavitev“ podatkov o farmakovigilanci, povezanih z Linoladiolom N, niti najmanj ne dvomim, da se ta očitek nanaša zgolj na ugotavljanje dejanskega stanja s strani Splošnega sodišča, ki je kot tako izključeno iz pristojnosti Sodišča v okviru pritožbe, razen če bi vsebinska nepravilnost te ugotovitve izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, te okoliščine pa pritožnici v obravnavanem primeru ne omenjata.(44)
214. Kar zadeva očitek, da je CHMP nepravilno citiral vsebino znanstvenih smernic, po mojem mnenju ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče opustilo obrazložitev, kot mu očitata pritožnici. Splošno sodišče je v točki 197 izpodbijane sodbe namreč navedlo, da pritožnici nista dokazali, kako bi lahko nepravilno citiranje vsebine znanstvenih smernic vplivalo na njegovo splošno ugotovitev, povezano s presojo razmerja med tveganjem in koristjo, ki ga kaže Linoladiol N. Zdi se mi, da ta odgovor Splošnega sodišča pokriva tudi nepravilno citiranje teh smernic, ki naj bi pripeljalo do sklepanja, da uporaba zdravil z velikimi odmerki v teh smernicah ni priporočena.
215. Po mojem mnenju ta odgovor izpolnjuje pogoja, ki sta bila določena s sodno prakso, večkrat omenjeno v teh sklepnih predlogih, v skladu s katero je obrazložitev lahko implicitna, če pritožnicama omogoča, da se seznanita z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njunih trditev, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor.
216. Posledično menim, da je treba četrti del drugega pritožbenega razloga zavrniti.
5. Sklep glede drugega pritožbenega razloga
217. Glede na navedeno predlagam, naj se drugi pritožbeni razlog v celoti zavrne.
C. Tretji pritožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
1. Prvi del: kršitev načela sorazmernosti
a) Povzetek trditev strank
218. Po mnenju pritožnic Splošno sodišče ni preučilo njune trditve, da je treba pri preizkusu sorazmernosti upoštevati izjemno majhno verjetnost uresničitve tveganj. Zlasti menita, da tudi če se prizna, da previdnostno načelo nalaga sprejetje ukrepov za omejitev DZP, je treba ukrepe nujno izbrati upoštevajoč dejstvo, da presoja tveganj temelji samo na domnevah. S povsem hipotetično presojo, kot je ta v obravnavanem primeru, naj bi bilo mogoče utemeljiti le ne preveč omejujoče ukrepe, kot sta posodobitev posebnih opozoril in kontraindikacij v besedilu z informacijami ali izvedba študije o tveganju za hiperplazijo endometrija, ki bi jo upošteval CHMP. Pritožnici trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 204 do 206 izpodbijane sodbe prezrlo ta element.
219. Poleg tega zatrjujeta, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 206 te sodbe ugotovilo, da je izključitev ponavljajoče se uporabe najprizanesljivejši izmed možnih ukrepov, ki so dovoljeni s členom 116(1) zakonika HUM, spregledalo, da ima izključitev ponavljajoče se uporabe enake učinke kot delna razveljavitev dovoljenja glede na to, da je atrofija nožnice stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje.
220. Pritožnici v zvezi z ugotovitvami Splošnega sodišča v točki 207 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na domnevno nemožnost odrediti dodatne študije, trdita, da so pravno napačne, kot je razvidno zlasti iz člena 32(4)(c) in (5)(c) zakonika HUM, v skladu s katerim se lahko izdaja dovoljenja odobri pod določenimi pogoji, ki se štejejo za bistvene za varno in učinkovito uporabo zadevnega zdravila.
221. Kot navajata pritožnici, Splošno sodišče v točki 207 izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, zakaj s petletnim intervalom, določenim za pripravo poročil o neškodljivosti zdravil, ki vsebujejo estradiol, ni mogoče dokazati neškodljivosti zdravila. V zvezi s tem namreč menita, da so poročila o varnosti ustrezno sredstvo za odpravo dvomov, povezanih z neobstojem podatkov o varnosti Linoladiola N.
222. Nazadnje, Splošno sodišče po navedbah pritožnic ni preučilo njunega predloga odboru CHMP, naj se kot manj omejujoč ukrep uporabi izmenjavajoče se zdravljenje.
223. Komisija odgovarja, da so očitki pritožnic, usmerjeni zoper točko 207 izpodbijane sodbe, nedopustni, ker se z njimi izpodbija presoja dokaznih predlogov, ki jo je podalo Splošno sodišče. V vsakem primeru naj bi bili brezpredmetni, ker naj bi se nanašali na del obrazložitve sodbe, ki je bil naveden dodatno.
224. V preostalem dodaja, da pritožnici Splošnemu sodišču ne očitata, da je opravilo pravno napačen preizkus sorazmernosti, temveč da je sprejelo „formalističen“ pristop, ki ga je pripeljal do napačne presoje končnega mnenja CHMP. S tem naj bi pritožnici nedopustno dvomili o presoji dokaznih predlogov, ki jo je podalo Splošno sodišče.
b) Presoja
225. Načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev. Tako mora institucija, kadar mora izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, in mora, kadar ti ukrepi povzročajo nevšečnosti, paziti, da te nevšečnosti niso čezmerne glede na zastavljeni cilj.(45)
226. V obravnavanem primeru je zadevni akt izvedbeni sklep Komisije, ker za podaljšanje DZP z Linoladiolom N določa pogoj, da je trajanje uporabe tega zdravila omejeno na štiri tedne s sočasno izključitvijo njegove ponavljajoče se uporabe.
227. Pritožnici ne dvomita o tem, da je vključitev navedenega pogoja v novi DZP z Linoladiolom N primerna za uresničitev zastavljenega cilja, to je odprave tveganj za zdravje, ki so povezana s povišanjem ravni estradiola v krvi zaradi uporabe tega zdravila, temveč zatrjujeta, da bi bilo isti cilj mogoče doseči z manj omejujočim ukrepom.
228. Za preveritev, ali je bilo v obravnavanem primeru načelo sorazmernosti dejansko kršeno, je treba najprej povzeti glavne odseke obrazložitve, na katero je Splošno sodišče oprlo zavrnitev dela tožbenega razloga, ki se je nanašal na sorazmernost, v točkah od 204 do 207 izpodbijane sodbe.
229. Potem ko je Splošno sodišče priznalo, da se je CHMP ob upoštevanju negotovosti v zvezi s posledicami uporabe Linoladiola N oprl na previdnostno načelo, je opozorilo, da je preprosta sprememba DZP, kot je ta v obravnavanem primeru, najprizanesljivejši izmed ukrepov, ki so dovoljeni s členom 116 zakonika HUM. Drugi ukrepi, predvideni s to določbo (začasni preklic ali razveljavitev), po mnenju Splošnega sodišča namreč veliko resneje vplivajo na pravni položaj pritožnic in prestopajo meje tistega, kar se je moralo šteti za potreben ukrep glede na končno mnenje CHMP. Splošno sodišče je nato za dodatno pojasnitev presodilo, da niti odreditev izvedbe dodatnih študij, ki ne spada med ukrepe, ki se lahko sprejmejo v postopku na podlagi člena 31 zakonika HUM, niti poročila o varnosti v zvezi z zdravili, ki vsebujejo estradiol, zaradi svoje pogostnosti (pet let) ne pomenijo ukrepov, ki so primerni za izključitev tveganj, povezanih z uporabo Linoladiola N.
230. Zdaj bom preučil očitke, ki jih pritožnici zoper to obrazložitev navajata v pritožbi.
231. Prvi očitek se nanaša na to, da Splošno sodišče domnevno ni upoštevalo trditve pritožnic, v skladu s katero lahko okoliščina, da je presoja tveganj, ki jo je opravil CHMP, temeljila na uporabi previdnostnega načela, utemeljuje le ukrepe, ki so manj omejujoči od spremembe DZP z vključitvijo zgoraj omenjenega pogoja. Iz obrazložitve v točkah od 204 do 206 izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, da v nasprotju s tem, kar trdita pritožnici, Splošno sodišče ni opustilo odgovora na ta vidik. Tako je namreč treba razlagati dejstvo, da je Splošno sodišče, potem ko je spomnilo, da je CHMP uporabil previdnostno načelo, skrbno ugotovilo, da je sprememba DZP manj omejujoč ukrep med tistimi, ki so dovoljeni s členom 116 zakonika HUM.
232. Zadevni očitek je treba torej zavrniti.
233. Drugi očitek zadeva prav ugotovitev Splošnega sodišča, da je sprememba DZP manj omejujoč ukrep med tistimi, ki so dovoljeni s členom 116 zakonika HUM, Splošnemu sodišču pa se z njim v bistvu očita nezadostnost te ugotovitve za zavrnitev dela tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti, ker naj bi moralo Splošno sodišče presoditi tudi, da je v bistvu izključitev ponavljajoče se uporabe, ki jo vključuje taka sprememba, enakovredna delni razveljavitvi DZP glede na to, da atrofija nožnice, katere zdravljenju je namenjen Linoladiol N, zahteva dolgotrajno zdravljenje.
234. Če bi izključitev ponavljajoče se uporabe pripeljala do tega, da bi bila Linoladiolu N odvzeta vsakršna koristnost z vidika potreb bolnikov, kot trdita pritožnici, bi to po mojem mnenju vplivalo na preizkus sorazmernosti pogoja, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N.
235. Ne povsem brez začudenja pa moram navesti, da tega očitka, ki je nedvomno jedro tega dela tožbenega razloga, Splošno sodišče sploh ni obravnavalo.
236. Posledično menim, da je izpodbijana sodba nezadostno obrazložena. Ta očitek je treba torej sprejeti.
237. Za primer, da se Sodišče ne bi strinjalo s tem sklepom, bom naslednje odstavke namenil analizi preostalih očitkov tega dela tretjega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na manj omejujoče ukrepe, ki naj bi jih Komisija lahko naložila za doseganje cilja odprave tveganj za zdravje, povezanih z uporabo Linoladiola N.
238. Kar zadeva domnevno nemožnost odrediti dodatne študije o tveganjih za hiperplazijo endometrija in neobstoj pojasnil glede razloga, zaradi katerega naj s petletnim intervalom, določenim za pripravo poročil o neškodljivosti estradiola, ne bi bilo mogoče dokazati neškodljivosti Linoladiola N, iz točke 207 izpodbijane sodbe, je dovolj opozoriti, kot je storila Komisija v odgovoru na pritožbo, da gre v obeh primerih za očitek, usmerjen zoper del obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je bil naveden dodatno, kot že na začetku zadevne točke potrjuje izraz „[v] vsakem primeru“.(46) Ker ne more pripeljati do razveljavitve te sodbe, je brezpredmeten.
239. Kar zadeva nepreučitev predloga pritožnic odboru CHMP, naj se kot manj omejujoč ukrep uporabi izmenjavajoče se zdravljenje, menim, da če bi se domnevalo, da je Splošno sodišče z ugotovitvami v točkah od 203 do 206 izpodbijane sodbe že pravilno presodilo upoštevanje načela sorazmernosti, bi bilo treba v skladu s sodno prakso, ki je bila večkrat navedena v teh sklepnih predlogih, ugotoviti, da je Splošno sodišče izpolnilo svojo obveznost obrazložitve glede na to, da je ta lahko implicitna, če pritožnicama omogoča, da se seznanita z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor. Ta zadnji očitek je torej treba zavrniti.
240. Skratka, po mojem mnenju je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga sprejeti, ker Splošno sodišče ni podalo zadostne obrazložitve.
2. Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja
a) Povzetek trditev strank
241. Pritožnici menita, da je Splošno sodišče v povzetku njunih trditev spregledalo njun očitek, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker izpodbijani ukrep prepovedi ponavljajoče se uporabe enači Linoladiol N z zdravili, ki vključujejo izkazano tveganje resne, celo življenjske ogroženosti zdravja.
242. Poleg tega je kršitev načela enakega obravnavanja z vidika pritožnic podana, ker Splošno sodišče v oceno tveganj ni vključilo dveh drugih zdravil, ki vsebujeta estradiol, za zdravljenje atrofije nožnice, in sicer zdravil Estring 2 mg in Vagifem 25 mg.
243. Pritožnici ponavljata tudi trditev, v skladu s katero je treba raven estradiola pri Linoladiolu N primerjati ne le z zdravili z manjšimi odmerki za topično uporabo, ampak tudi s hormonskimi nadomestnimi zdravljenji. Rezultat tega pristopa, ki naj ga CHMP ne bi uporabil, naj bi bil ta, da je treba Linoladiol N glede na raven estradiola v krvi enačiti s prvimi, ne pa s hormonskimi nadomestnimi zdravljenji.
244. Nazadnje pritožnici navajata še, da ker je CHMP ugotovil – kot Splošno sodišče tudi samo navaja v točki 151 izpodbijane sodbe – da je dosežena raven estradiola v krvi, ki presega postmenopavzalne izhodiščne vrednosti, odločilno merilo za zaključek, da Linoladiol L vključuje večje tveganje, je nerazumljiva ugotovitev v točki 213 izpodbijane sodbe, v skladu s katero pritožnici nista dokazali, da Linoladiol N glede na odločilno merilo ni primerljiv z drugimi zdravili za topično uporabo.
245. Komisija izraža nestrinjanje s trditvijo pritožnic, da sta zavrnitev dokaza v točki 212 izpodbijane sodbe (povišanje ravni estradiola v krvi nad postmenopavzalne izhodiščne vrednosti), ki je Splošno sodišče pripeljala do ugotovitve v točki 213 izpodbijane sodbe, in točka 151 te sodbe protislovni. Po mnenju te institucije so v tej točki 151 zgolj povzete ugotovitve iz končnega mnenja CHMP, medtem ko točka 212 izpodbijane sodbe zadeva zaključke, do katerih je prišel ta odbor. V vsakem primeru, ker naj bi bilo odgovor na vprašanje, ali in koliko je Linoladiol N primerljiv ali ne z drugimi zdravili, ki vsebujejo estradiol, mogoče najti v končnem mnenju CHMP, naj bi ta trditev pritožnic pomenila, da izpodbijata ugotovitev dejanskega stanja s strani Splošnega sodišča, in naj bi bila torej nedopustna.
b) Presoja
246. V zvezi z domnevno kršitvijo načela enakega obravnavanja je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah od 211 do 213 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so zdravila za topično uporabo, ki so bila uporabljena za primerjavo v znanstvenih študijah, v položaju, v katerem kažejo drugačne značilnosti v primerjavi s položajem Linoladiola N, ker zadnjenavedeno zdravilo povzroči višjo koncentracijo estradiola v telesu kot druga zdravila, ki jih je upošteval CHMP. Ta drugačen položaj, ki ga pritožnici nista uspeli izpodbiti, je upravičeval različno obravnavanje.
247. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.(47)
248. Prvi od očitkov pritožnic se nanaša na to, da naj bi CHMP z naložitvijo prepovedi ponavljajoče se uporabe kot pogoja, s katerim je povezano podaljšanje DZP z Linoladiolom N, enako obravnaval različna položaja. Položaj Linoladiola N naj bi se namreč razlikoval od položaja zdravil, za katerih uporabo velja enak pogoj, to je zdravil, ki vključujejo posebno resno ali življenjsko nevarno tveganje za zdravje. Drugi očitek se nanaša na to, da naj bi CHMP, ker v primerjavo z Linoladiolom N ni vključil dveh drugih zdravil za topično uporabo z majhnimi odmerki (Estring 2 mg in Vagifem 25 mg), različno obravnaval primerljiva položaja. Obe trditvi naj bi Splošno sodišče na prvi stopnji prezrlo.
249. Na podlagi teh očitkov bo moralo Sodišče odgovoriti na vprašanje, ali in koliko bi bil Linoladiol N primerljiv z drugimi zdravili, ki vsebujejo estradiol, ki jih CHMP v postopku ocenjevanja tveganj ni upošteval. V zvezi s tem enako kot Komisija v odgovoru na pritožbo menim, da je treba za tako odločanje, ki je znanstvene narave, šteti, da spada v okvir polja proste presoje, ki ga ima Komisija, kadar mora opravljati kompleksne presoje, in posledično pomeni ugotavljanje dejstev, ki kot tako praviloma ne more biti predmet preizkusa Sodišča v fazi pritožbe. Po mojem mnenju sta torej oba očitka nedopustna.
250. Enake preudarke je treba po mojem mnenju nameniti očitku pritožnic, da je treba Linoladiol N glede na raven estradiola v krvi enačiti s hormonskimi nadomestnimi zdravljenji.
251. Z zadnjim očitkom se poraja dvom o ugotovitvi iz točke 213 izpodbijane sodbe, v skladu s katero pritožnici nista uspeli dokazati, da so druga zdravila za topično uporabo, ki so bila primerjana z Linoladiolom N v postopku ocenjevanja tveganj, glede na element, ki je pripeljal do ukrepa omejitve njegove uporabe, v enakem položaju kot zadnjenavedeno zdravilo. Taka ugotovitev naj bi bila namreč protislovna glede na okoliščino, kot naj bi opozorilo samo Splošno sodišče, da naj bi bil po mnenju CHMP element, ki je pripeljal do ukrepa omejitve uporabe Linoladiola N, povišanje ravni estradiola v krvi nad postmenopavzalne izhodiščne vrednosti.
252. Pritožnici ne pojasnjujeta razloga za to protislovnost. Vendar se mi zdi, da se sklicujeta na enega od očitkov, navedenih v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga, v katerem pritožnici trdita, da je CHMP sprejel nižje pragove postmenopavzalnih izhodiščnih vrednosti od tistih, ki so upoštevani v znanstveni literaturi. Če ne bi bilo te napake, raven estradiola v krvi, izhajajoča iz uporabe Linoladiola N, po navedbah pritožnic ne bi presegla teh vrednosti, zaradi česar bi bil v enakem položaju kot navedena zdravila za topično uporabo.
253. Čeprav je ta očitek dopusten, ker se z njim izpodbija presoja Splošnega sodišča glede razumljive povezave med medicinskimi ali znanstvenimi ugotovitvami in zaključki CHMP, po mojem mnenju ni utemeljen, saj pritožnici nista zadostno dokazali – kot je razvidno iz mojih preudarkov v točkah od 173 do 179 teh sklepnih predlogov – da je postmenopavzalna izhodiščna vrednost tako bistven element, da bi lahko napaka, ki bi se nanašala nanj, pretrgala navedeno razumljivo povezavo. Obravnavanega očitka zato ni mogoče sprejeti.
254. Glede na zgoraj navedeno je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.
3. Sklep glede tretjega pritožbenega razloga
255. Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj se prvi del tretjega pritožbenega razloga sprejme, njegov drugi del pa zavrne.
VI. Tožba pred Splošnim sodiščem
256. Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča, lahko Sodišče, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
257. V obravnavanem primeru menim, da lahko Sodišče odloči o prvem in tretjem delu prvega tožbenega razloga, ki sta ga pritožnici navedli pred Splošnim sodiščem.
258. Kar zadeva prvi del, je bil, kot je razvidno iz preudarkov v točkah od 49 do 65 teh sklepnih predlogov, kršen člen 31(1) zakonika HUM, ker se je Komisija strinjala s predložitvijo zadeve s strani inštituta BfArM odboru CHMP, čeprav je ta predložitev nastopila po sprejetju prvotne upravne odločbe navedenega inštituta.
259. V teh okoliščinah je treba prvi del prvega tožbenega razloga sprejeti.
260. Kar zadeva tretji del, je bilo, kot je razvidno iz točk od 78 do 100 teh sklepnih predlogov, kršeno načelo nepristranskosti, določeno v členu 41 Listine, ker je bila M. Weise imenovana za glavno poročevalko odbora CHMP v okviru postopka, ki se je nanašal na vlogo za podaljšanje DZP z Linoladiolom N.
261. V teh okoliščinah je treba tretji del prvega tožbenega razloga prav tako sprejeti.
262. Zato je treba Izvedbeni sklep po mojem mnenju razglasiti za ničen.
263. Za vsak primer, če bi Sodišče presodilo, da je treba zgoraj omenjena dela tožbenega razloga zavrniti, opozarjam, da je Splošno sodišče zgolj delno preučilo prvi del tretjega tožbenega razloga.
264. Ker stanje postopka, kar zadeva ta del, ne dovoljuje odločanja, bo po mojem mnenju primerno, če se obravnavana zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to opravi dejanske presoje, ki so se izkazale za potrebne za odločitev o vprašanju, ali je bila sprememba DZP z Linoladiolom N, naložena v končnem mnenju CHMP, ker je vključevala izključitev ponavljajoče se uporabe tega zdravila, enakovredna delnemu umiku Linoladiola N, tako da je treba šteti, da je bilo kršeno načelo sorazmernosti.
265. V teh okoliščinah bi bilo poleg tega treba pridržati odločitev o stroških.
VII. Stroški
266. Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in samo dokončno odloči v sporu.
267. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja v pritožbenem postopku na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker sta pritožnici to predlagali, je treba Komisiji naložiti plačilo stroškov v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem in s to pritožbo.
VIII. Predlog
268. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 20. oktobra 2016, August Wolff in Remedia/Komisija (T‑672/14, neobjavljena, EU:T:2016:623), se razveljavi.
2. Izvedbeni sklep Komisije C(2014) 6030 final z dne 19. avgusta 2014 o dovoljenjih za promet s topičnimi zdravili z visoko koncentracijo estradiola za uporabo v humani medicini na podlagi člena 31 Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta se razglasi za ničen.
3. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov obeh postopkov.