SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

EVGENIJA TANCHEVA,

predstavljeni 3. aprila 2019(1)

Zadeva C‑654/17 P

Bayerische Motoren Werke AG in Freistaat Sachsen

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Regionalna pomoč za velike naložbene projekte – Pomoč, ki jo je Nemčija dodelila za projekt družbe BMW za proizvodnjo električnih avtomobilov v Leipzigu – Sklep, s katerim je bil ukrep pomoči razglašen za delno nezdružljiv z notranjim trgom – Sorazmernost pomoči – Uredba (ES) št. 800/2008 – Intervencija pred Splošnim sodiščem“

Kazalo

I. Pravni okvir

II. Dejansko stanje

III. Postopek pred Splošnim sodiščem, sklep z dne 11. maja 2015 in izpodbijana sodba

IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi

V. Glavna pritožba

A. Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 107(3) PDEU

1. Trditve strank

2. Presoja

a) Dopustnost

b) Vsebinska preučitev

1) Prvi del prvega pritožbenega razloga

2) Drugi del prvega pritožbenega razloga

3) Tretji del prvega pritožbenega razloga

4) Četrti del prvega pritožbenega razloga

B. Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 288 PDEU, členov 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ter načela prepovedi diskriminacije

1. Trditve strank

2. Presoja

a) Dopustnost

b) Vsebinska preučitev

1) Prvi del drugega pritožbenega razloga

i) Uvod

ii) Komisija ima izključno pristojnost za oceno združljivosti pomoči ne glede na njeno višino

iii) Pomoč, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ni veljavna pomoč

iv) Združljivost je mogoče oceniti ob upoštevanju merila sorazmernosti, določenega v Sporočilu iz leta 2009

v) Predlog

2) Drugi del drugega pritožbenega razloga

VI. Nasprotna pritožba

A. Trditve strank

B. Presoja

1. Dopustnost nasprotne pritožbe

a) Dopustnost nasprotne pritožbe zoper sklep z dne 11. maja 2015

b) Dopustnost nasprotne pritožbe, vložene zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem vsebuje odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo

c) Dopustnost nasprotne pritožbe zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem se v njej upoštevajo trditve, ki naj bi jih navedla le Freistaat Sachsen

d) Neobstoj obveznosti Sodišča, da po uradni dolžnosti odloči o dopustnosti intervencije na prvi stopnji

2. Vsebinska preučitev

a) Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča

b) Drugi pritožbeni razlog: napačna opredelitev dejstev

c) Tretji pritožbeni razlog: kršitev pravil o dokaznem bremenu

VII. Stroški

VIII. Predlog

1.        Družba Bayerische Motoren Werke AG (v nadaljevanju: BMW) Sodišču s to pritožbo predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča,(2) s katero je to zavrnilo tožbo za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 4531 final o državni pomoči, ki jo je Zvezna republika Nemčija nameravala dodeliti družbi BMW za izgradnjo novega proizvodnega objekta v Leipzigu (Nemčija) za izdelavo dveh novih modelov avtomobilov, in sicer električnega avtomobila „i3“ in hibridnega avtomobila „i8“ (v nadaljevanju: sporni sklep).(3)

2.        Komisija je v spornem sklepu menila, da je razpoložljivost državne pomoči botrovala odločitvi družbe BMW, da izvede naložbo v Leipzigu, ne pa na drugi lokaciji, o kateri je razmišljala, to je v Münchnu (Nemčija), kjer bi bil projekt, kot je razvidno iz internih dokumentov družbe, 17 milijonov EUR cenejši kot v Leipzigu. Komisija je menila, da je pomoč, ki je bila priglašena v znesku približno 45 milijonov EUR, združljiva z notranjim trgom le v višini razlike med stroški družbe BMW za naložbo v Leipzigu in stroški, ki bi jih imela za naložbo v Münchnu, torej do višine 17 milijonov EUR. Znesek pomoči, višji od 17 milijonov EUR, je bi razglašen za nezdružljiv z notranjim trgom.

3.        Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo družbe BMW, ki je predlagala, naj se sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je bil znesek priglašene pomoči, višji od 17 milijonov EUR, razglašen za nezdružljiv z notranjim trgom.

4.        S pritožbo, vloženo pri Sodišču, se postavlja zlasti vprašanje sorazmernosti pomoči. S to zadevo se postavlja tudi vprašanje dopustnosti intervencij pred Splošnim sodiščem. Komisija je namreč vložila nasprotno pritožbo, s katero Sodišču predlaga, naj razveljavi, prvič, sklep Splošnega sodišča,(4) s katerim je to ugodilo predlogu za intervencijo, ki ga je vložila Freistaat Sachsen (dežela Saška, Nemčija), kjer leži Leipzig, in drugič, izpodbijano sodbo v delu, v katerem se v njej upoštevajo trditve, ki jih je navedla le intervenientka, in s tem vsebuje odločitev v zvezi z dopustnostjo intervencije.

I.      Pravni okvir

5.        Člen 6(2) Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (v nadaljevanju: Uredba o splošnih skupinskih izjemah)(5) določa:

„Regionalno pomoč za naložbe, dodeljeno za velike naložbene projekte, je treba priglasiti Komisiji, če celotni znesek pomoči iz vseh virov presega 75 % najvišjega zneska pomoči, ki bi ga lahko prejela naložba z upravičenimi stroški v višini 100 milijonov EUR, pri čemer se uporablja standardni prag pomoči, ki velja za velika podjetja v odobreni karti regionalnih pomoči na dan dodelitve pomoči.“

6.        Člen 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah določa:

„Sheme regionalne pomoči za naložbe in sheme pomoči za zaposlovanje so združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3) Pogodbe in so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu 88(3) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena.

[…]“

II.    Dejansko stanje

7.        Nemčija je 30. novembra 2010 Komisiji priglasila, da namerava družbi BMW dodeliti pomoč v obliki davčnih olajšav za naložbe v višini do skupno 45.257.273 EUR(6) na podlagi Investitionszulagengesetz 2010 (zakon o pomočeh za naložbe) z dne 7. decembra 2008, kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: IZG),(7) in sicer za zgraditev proizvodnega obrata v Leipzigu za izdelavo električnega avtomobila „i3“ in hibridnega avtomobila „i8“.

8.        Komisija se je 13. julija 2011 odločila, da začne formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

9.        Komisija je 9. julija 2014 sprejela sporni sklep, v katerem je ugotovila – kot je bilo navedeno zgoraj v točki 2 – da je priglašena pomoč združljiva z notranjim trgom le do višine 17 milijonov EUR, kolikor znaša razlika med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu. Del priglašene pomoči, ki je presegal 17 milijonov EUR, to je znesek v višini 28.257.273 EUR, naj ne bi bil združljiv z notranjim trgom.

III. Postopek pred Splošnim sodiščem, sklep z dne 11. maja 2015 in izpodbijana sodba

10.      Družba BMW je 19. septembra 2014 vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je bil znesek, višji od 17 milijonov EUR, razglašen za nezdružljiv z notranjim trgom. Podredno je družba BMW predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je bil za združljiv z notranjim trgom razglašen del pomoči, ki je presegal znesek 17 milijonov EUR, ni pa presegal zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (ki v obravnavani zadevi znaša 22,5 milijona EUR).

11.      Freistaat Sachsen je 16. januarja 2015 vložila predlog za intervencijo v podporo družbi BMW. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. maja 2015 ugodil predlogom za intervencijo Freistaat Sachsen. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je odločil, da je Freistaat Sachsen izkazala interes za rešitev Splošnemu sodišču predložene zadeve v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, saj je Komisija s tem, da je pomoč razglasila za združljivo z notranjim trgom le v višini 17 milijonov EUR, Freistaat Sachsen prikrajšala za to, da bi izkoristila gospodarske učinke, ki bi ji jih prinesla dodeljena pomoč v priglašenem znesku, zato je imel sporni sklep dejanski učinek na gospodarstvo te regije.

12.      Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa.

13.      Splošno sodišče je zavrnilo prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 108(3) PDEU. Prvič, Splošno sodišče je menilo, da Komisija ni kršila obveznosti izvedbe natančnega in nepristranskega preizkusa v okviru predhodnega postopka preučitve in da je lahko začela formalni postopek preiskave z obrazložitvijo, da ni mogoče izključiti možnosti, da so bili pragovi, določeni v točki 68 Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (v nadaljevanju: Smernice o regionalni pomoči),(8) preseženi. Drugič, Splošno sodišče je menilo, da je Komisija izvedla natančen in nepristranski preizkus tudi v formalnem postopku preiskave in da je lahko preučila, ali so merila, določena v Sporočilu Komisije o merilih za podrobno oceno regionalne pomoči za velike naložbene projekte (v nadaljevanju: Sporočilo iz leta 2009),(9) izpolnjena, ne glede na to, ali so bili navedeni pragovi preseženi. Tretjič, Komisija naj ne bi storila očitne napake, ker je uporabila Sporočilo iz leta 2009.

14.      Splošno sodišče je zavrnilo drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 107(3)(c) PDEU. Prvič, Komisija naj bi pravilno ugotovila, da je pomoč učinkovala kot spodbuda v smislu točke 22(2) Sporočila iz leta 2009, saj je družbo BMW spodbudila, da je naložbo izvedla v Leipzigu namesto v Münchnu. Drugič, Komisija naj ne bi napačno ugotovila, da je razlika med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu znašala 17 milijonov EUR in da je bila pomoč sorazmerna samo do tega zneska. Tretjič, Komisiji naj za to, da je del pomoči, višji od 17 milijonov EUR, razglasila za nezdružljiv z notranjim trgom, ne bi bilo treba izvesti gospodarske analize in pokazati, da bi imel ta del pomoči negativne učinke na konkurenco. Četrtič, Komisija naj bi pravilno ugotovila, da ni bilo mogoče upoštevati ocene resničnih stroškov, ki jo je Nemčija predložila po priglasitvi pomoči.

15.      Nazadnje, Splošno sodišče je zavrnilo še tretji tožbeni razlog, naveden podredno, v skladu s katerim naj bi Komisija s tem, da je pomoč razglasila za združljivo v višini 17 milijonov EUR, to je v znesku, nižjem od zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (v obravnavani zadevi 22,5 milijona EUR), kršila člen 108(3) PDEU in Uredbo o splošnih skupinskih izjemah. Regionalne pomoči, ki – kot v obravnavani zadevi – presega prag za posamično priglasitev iz člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, naj ne bi bilo treba oceniti na podlagi Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ampak ob upoštevanju meril, določenih v Sporočilu iz leta 2009. Komisija naj ne bi prekoračila svojih pooblastil, ker je znesek pomoči omejila na znesek, ki je nižji od tistega, izvzetega iz obveznosti priglasitve, saj naj bi se za pomoč, izvzeto iz te obveznosti, zgolj domnevalo, da je združljiva z notranjim trgom.

IV.    Postopek pred Sodiščem in predlogi

16.      Družba BMW ob intervenciji Freistaat Sachsen s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim za nezdružljiv z notranjim trgom razglašen del pomoči v višini 28.257.273 EUR, to je del priglašene pomoči, ki presega 17 milijonov EUR;

–        podredno, sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je bil z njim prepovedan in za nezdružljiv z notranjim trgom razglašen del pomoči, ki ne presega zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, če ta presega 17 milijonov EUR;

–        nasprotni stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov.

17.      Komisija predlaga, naj Sodišče:

–        pritožbo zavrže kot nedopustno in jo vsekakor zavrne kot neutemeljeno;

–        družbi BMW naloži plačilo stroškov.

18.      Komisija je vložila nasprotno pritožbo, s katero Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi sklep z dne 11. maja 2015;

–        razveljavi odločitev iz izpodbijane sodbe v zvezi z dopustnostjo intervencije Freistaat Sachsen in preučitvijo trditev, ki jih je ta navedla poleg trditev družbe BMW;

–        kot prvostopenjsko sodišče odloči o predlogu za intervencijo in ga zavrne kot neutemeljen;

–        družbi BMW naloži plačilo stroškov.

19.      Freistaat Sachsen Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne nasprotno pritožbo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbe.

20.      Družba BMW predlaga Sodišču, naj:

–        zavrne nasprotno pritožbo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

21.      Na obravnavi 23. januarja 2019 so družba BMW, Komisija in Freistaat Sachsen ustno predstavile stališča.

V.      Glavna pritožba

22.      Družba BMW navaja dva pritožbena razloga. Prvič, ta družba trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(3) PDEU, ker je menilo, da je lahko Komisija znesek pomoči omejila na 17 milijonov EUR, ne da bi izvedla gospodarsko analizo, s katero bi preverila, ali bi del pomoči, ki presega ta znesek, privedel do izkrivljanja konkurence. Drugič, družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 288 PDEU, člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ter prepoved diskriminacije, ker je ugotovilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je znesek pomoči omejila na nižji znesek, kot je izvzet iz obveznosti priglasitve na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, to je 22,5 milijona EUR.

A.      Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 107(3) PDEU

1.      Trditve strank

23.      S prvim pritožbenim razlogom družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(3) PDEU, ker je v točkah od 145 do 149 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija pomoč lahko omejila na 17 milijonov EUR, to je znesek, ki se ujema z razliko med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu, ne da bi preverila, ali bi del pomoči, ki presega 17 milijonov EUR, privedel do izkrivljanja konkurence.

24.      Prvi pritožbeni razlog ima štiri dele.

25.      V prvem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da ni mogoče domnevati, da kateri koli znesek pomoči, višji od tistega, za katerega je bilo v skladu s točko 33 Sporočila iz leta 2009 ugotovljeno, da je sorazmeren, to je kateri koli znesek, ki presega razliko v stroških, privede do izkrivljanja konkurence. V skladu s členom 107(3)(c) PDEU je namreč prepovedana le pomoč, ki „spreminja trgovinsk[e] pogoje[…] v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“. Torej naj Komisija zneska pomoči, ki presega razliko v stroških, ne bi mogla razglasiti za nezdružljivega z notranjim trgom, ne da bi opredelila upoštevni trg in ocenila položaj upravičenca na tem trgu.

26.      V drugem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 149 izpodbijane sodbe – to je, da Komisiji ni bilo treba preveriti, ali se z delom pomoči, ki presega 17 milijonov EUR, izkrivlja konkurenca – ni v skladu s sodno prakso.

27.      V tretjem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da bi moralo Splošno sodišče grajati Komisijo, ker ni ovrgla dvomov glede natančne opredelitve upoštevnega trga in položaja upravičenca na tem trgu.

28.      V četrtem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče z ugotovitvijo, da je bila pomoč v višini 17 milijonov EUR zadostna za spodbuditev odločitve o naložbi v Leipzig, izkrivilo dejstva. Ta odločitev naj bi bila namreč sprejeta ob predpostavki, da bo dodeljena pomoč v višini skoraj 50 milijonov EUR.

29.      Komisija trdi, da prvi pritožbeni razlog v celoti ni dopusten in da delno ni utemeljen.

30.      Po mnenju Komisije prvi del prvega pritožbenega razloga ni dopusten, saj gre za nov razlog. S prvim delom prvega pritožbenega razloga naj bi družba BMW pred Sodiščem navedla, da je Splošno sodišče, ker je ugotovilo, da Komisiji ni bilo treba oceniti negativnih učinkov na konkurenco, kršilo člen 107(1) PDEU. Vendar naj bi ta družba pred Splošnim sodiščem trdila, da je bil kršen odstavek 3 člena 107 PDEU, ne pa odstavek 1 te določbe.

31.      Po mnenju Komisije tudi drugi del prvega pritožbenega razloga ni dopusten. Prva možnost naj bi bila, da pritožnica trdi, da je bil kršen člen 107(1) PDEU, kar naj bi bil nov pritožbeni razlog, ki kot tak ni dopusten. Druga možnost naj bi bila, da se njena trditev nanaša na kršitev člena 107(3) PDEU. Vendar naj bi v drugem primeru iz sodne prakse, ki jo navaja pritožnica, jasno izhajalo, da gre dejansko za opredelitev zadevnega državnega ukrepa za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, kar naj bi bil znova nov pritožbeni razlog. Vsekakor naj drugi del prvega pritožbenega razloga ne bi bil utemeljen, saj naj Komisiji za to, da je znesek pomoči, višji od 17 milijonov EUR, razglasila za nezdružljiv z notranjim trgom, ne bi bilo treba oceniti, ali bi ta znesek privedel do izkrivljanja konkurence.

32.      Komisija meni, da tretji del prvega pritožbenega razloga ni dopusten. Ker naj bi se tudi ta del nanašal na zatrjevano kršitev člena 107(1) PDEU, naj bi bil to nov pritožbeni razlog. Če pa bi se nanašal na zatrjevano kršitev člena 107(3) PDEU, naj ne bi izpolnjeval zahtev iz členov 168(1)(d) in 169(2) Poslovnika Sodišča. Vsekakor pa tretji del prvega pritožbenega razloga ni utemeljen.

33.      Komisija meni, da četrti del prvega pritožbenega razloga ni dopusten, ker pritožnica ni navedla, katere točke izpodbijane sodbe izpodbija. Vsekakor pa ta del naj ne bi bil utemeljen, ker je Splošno sodišče v točki 154 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bili dokumenti, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je razlika med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu znašala skoraj 50 milijonov EUR, ne pa 17 milijonov EUR, pripravljeni po sprejetju odločitve o naložbi v Leipzigu, zato se Komisija ni mogla opreti nanje. Poleg tega mora zadevna država članica predložiti vse podatke, s katerimi Komisiji omogoči, da preveri, ali so pogoji za združljivost izpolnjeni.

34.      Družba BMW odgovarja, da je prvi pritožbeni razlog dopusten.

35.      Freistaat Sachsen se v celoti pridružuje stališču, ki ga je predložila družba BMW. Po njenem mnenju je Splošno sodišče kršilo člen 107(3) PDEU. Prvič, Komisija naj bi napačno menila, da bi moral verjetni proizvodni trg vključevati najnižjo raven, za katero so na voljo statistični podatki, kar v tem primeru pomeni trg električnih avtomobilov, in ker naj ne bi opredelila upoštevnega geografskega trga. Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da ni bilo treba obravnavati vprašanja opredelitve trga, ker lahko Komisija začne formalni postopek preiskave, tudi če pragovi iz točke 68 Smernic o regionalni pomoči niso preseženi. Drugič, Splošno sodišče naj bi z ugotovitvijo, da je lahko Komisija znesek pomoči omejila na razliko v stroških, napačno izenačilo pojma učinka spodbude in sorazmernosti pomoči. Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da mora Komisija negativne učinke na konkurenco preveriti šele po tem, ko je dokazano, da je pomoč potrebna.

2.      Presoja

36.      Komisija je v spornem sklepu del priglašene pomoči, ki je presegal razliko med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu, to je del priglašene pomoči, višji od 17 milijonov EUR, razglasila za nezdružljiv z notranjim trgom. S prvim pritožbenim razlogom družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(3) PDEU, ker je menilo, da je lahko Komisija znesek pomoči omejila na razliko med stroški, ne da bi izvedla gospodarsko analizo, s katero bi preverila, ali bi del pomoči, ki presega to razliko v stroških, privedel do izkrivljanja konkurence.

a)      Dopustnost

37.      Prvič, razlog, ki ga Komisija navaja v podporo nedopustnosti prvega, drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ker naj bi se njimi zatrjevala kršitev člena 107(1) PDEU in ker naj se ta razlog ne bi uveljavljal pred Splošnim sodiščem, je treba zavrniti. Drži sicer, da je v pritožbi napoteno na odstavek 1 člena 107 PDEU in da se kršitev tega odstavka pred Splošnim sodiščem ni uveljavljala. Vendar je v pritožbi napoteno tudi na odstavek 3 člena 107 PDEU, na katerega je bilo napoteno že pred Splošnim sodiščem. Iz trditev družbe BMW, ki se nanašajo na oceno sorazmernosti pomoči, je jasno razvidno, da se prvi pritožbeni razlog nanaša na zatrjevano kršitev odstavka 3 člena 107 PDEU, ne pa njegovega odstavka 1.

38.      Drugič, razlog, ki ga Komisija navaja v podporo nedopustnosti tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ker naj ne bi bile v zvezi s tem predložene nikakršne trditve, kot se to zahteva s členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča, je treba zavrniti. V tretjem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da mora Komisija za to, da ukrep pomoči razglasi za nezdružljiv z notranjim trgom, pokazati, da ima negativne učinke na konkurenco, ter da mora za to opredeliti upoštevni trg in oceniti položaj upravičenca na tem trgu. Torej je ta družba navedla trditve v podporo pritožbenemu razlogu, v skladu s katerim naj bi Komisija, ker ni ovrgla dvomov glede opredelitve trga, kršila člen 107(3) PDEU.

39.      Podobno je treba zavrniti tudi razlog, ki ga Komisija navaja v podporo nedopustnosti tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ker naj v njem ne bi bile opredeljene točke izpodbijane sodbe, ki se izpodbijajo, kot se to zahteva s členom 169(2) Poslovnika Sodišča. V prvem pritožbenem razlogu je napoteno na točke od 145 do 149 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v teh točkah menilo, da Komisiji za omejitev ukrepa pomoči na znesek, ki se obravnava kot sorazmeren, ni treba dokazati, da ima del pomoči, ki presega ta znesek, negativne učinke na konkurenco in da bi okrepil položaj upravičenca na trgu. Torej se s tretjim delom prvega pritožbenega razloga, kot je povzet v prejšnji točki, ustrezno izpodbijajo točke od 145 do 149 izpodbijane sodbe.

40.      Tretjič, razlogu, ki ga Komisija navaja v podporo nedopustnosti četrtega dela prvega pritožbenega razloga, ker naj v njem ne bi bile opredeljene točke izpodbijane sodbe, ki se izpodbijajo, je treba po mojem mnenju ugoditi. Družba BMW v četrtem delu prvega pritožbenega razloga namreč trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in dokaze, ker ni ugotovilo, da je bila odločitev o naložbi v Leipzigu sprejeta ob predpostavki, da bo dodeljena pomoč v višini 17 milijonov EUR, ne pa skoraj 50 milijonov EUR. Splošno sodišče je to vprašanje obravnavalo v točkah od 154 do 161 izpodbijane sodbe. Vendar je v prvem pritožbenem razlogu napoteno le na točke od 145 do 149 izpodbijane sodbe.

41.      Zato menim, da so prvi, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga dopustni, četrti del tega pritožbenega razloga pa ni dopusten.

b)      Vsebinska preučitev

1)      Prvi del prvega pritožbenega razloga

42.      V prvem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(3) PDEU, ker je menilo, da je Komisija lahko domnevala, da je del priglašene pomoči, ki je presegel razliko med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu, privedel do izkrivljanja konkurence. Komisija bi po mnenju družbe BMW morala pokazati, da je ta del pomoči privedel do izkrivljanja konkurence, in za to izvesti gospodarsko analizo.

43.      Menim, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

44.      Na podlagi Sporočila iz leta 2009 se od Komisije ne zahteva, da za to, da ukrep pomoči razglasi za nezdružljiv z notranjim trgom, pokaže, da bi izkrivljal konkurenco.

45.      V Sporočilu iz leta 2009 so določena merila, ki se uporabljajo pri oceni združljivosti regionalne pomoči za velike naložbene projekte,(10) kadar – kot v obravnavani zadevi –(11) je bil začet formalni postopek preiskave.(12) V skladu s tem sporočilom mora Komisija pretehtati med pozitivnimi učinki, ki jih lahko ima regionalna pomoč, „zlasti v smislu spodbujanja kohezije s privabljanjem naložb na prikrajšana območja“, in „možnimi negativnimi učinki“ na konkurente upravičenca in druge regije.(13)

46.      Na eni strani bi morala Komisija oceniti pozitivne učinke ukrepa regionalne pomoči. Ta ukrep bi moral biti, prvič, takšen, da je njegov namen zmanjšanje razlik med stopnjami razvoja različnih regij v Uniji, drugič, primeren instrument za uresničitev tega cilja, tretjič, takšen, da ima spodbujevalni učinek, in četrtič, sorazmeren.(14) Kar posebej zadeva tretji pogoj, sta za njegovo izpolnitev mogoča dva scenarija: bodisi naložbe brez pomoči ne bi bilo (prvi scenarij) bodisi bi bila brez pomoči naložba izvedena na alternativni lokaciji (drugi scenarij). V obravnavani zadevi je bilo za pomoč ugotovljeno, da ima spodbujevalni učinek na podlagi drugega scenarija, saj bi bila brez pomoči naložba izvedena v Münchnu, ne pa v Leipzigu.(15) Kar zadeva četrti pogoj, se v položaju iz drugega scenarija pomoč šteje za sorazmerno, če je enaka razliki med stroški upravičenca za naložbo v regijo prejemnico pomoči in stroški za naložbo v alternativno regijo. V obravnavani zadevi je bil znesek pomoči omejen na 17 milijonov EUR, ker je razlika med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu, ki jih je imela družba BMW, znašala 17 milijonov EUR.(16)

47.      Po drugi strani bi bilo treba pretehtati pozitivne učinke, opisane v prejšnji točki, in negativne učinke, ki bi jih ukrep pomoči lahko imel na konkurenco, in sicer vzpostavitev tržne moči in vzpostavitev ali ohranjanje neučinkovitih tržnih struktur, ter negativne učinke na trgovino.(17)

48.      Vendar lahko Komisija preizkus s tehtanjem v skladu s Sporočilom iz leta 2009 izvede, le če je ugotovila, da je ukrep pomoči nujen za izvedbo naložbe v zadevno regijo prejemnico pomoči, kot je bilo to opisano zgoraj v točki 46. V skladu s točko 52 tega sporočila bo namreč Komisija „[o]b ugotovitvi, da je pomoč nujna kot spodbuda za izvajanje naložb v zadevni regiji, […] pretehtala pozitivne in negativne učinke“.(18)

49.      Če pa, nasprotno, Komisija ugotovi, da ukrep pomoči ni nujen, ga lahko razglasi za nezdružljiv z notranjim trgom, ne da bi preverila, ali se z njim izkrivlja konkurenca.

50.      Iz tega izhaja, da je mogoče ukrep pomoči, če ni nujen za izvedbo naložbe v zadevno regijo prejemnico pomoči, razglasiti za nezdružljiv z notranjim trgom, tudi če so na voljo dokazi (ki jih predloži zadevna država članica), da ne bi privedel do izkrivljanja konkurence ali da bi se zaradi njega izboljšala konkurenca. Učinki ukrepa pomoči, ki se ne šteje za nujen, na konkurenco – pa naj bodo negativni ali pozitivni – se na podlagi Sporočila iz leta 2009 preprosto ne upoštevajo.

51.      Naj poudarim, da je treba napotilo iz točke 52 Sporočila iz leta 2009 na pomoč, za katero je treba ugotoviti, da je „nujna kot spodbuda za izvajanje naložb v zadevni regiji“, razumeti kot napotilo na pomoč, za katero je bilo ugotovljeno, ne le da ima spodbujevalni učinek, ampak da je tudi sorazmerna. Če je pomoč nujna, ni pa sorazmerna, se del pomoči, ki presega sorazmerni znesek, lahko razglasi za nezdružljiv z notranjim trgom, tudi če so na voljo dokazi, da ne bi privedel do izkrivljanja konkurence. Naj v zvezi s tem izpostavim, da je mogoče del pomoči, ki presega sorazmerni znesek, obravnavati, kot da nima nikakršnega spodbujevalnega učinka. Poleg tega bi bilo nezdružljivo z logiko, na kateri temelji regionalna pomoč, če bi se ugotovilo, da neobstoj negativnih učinkov ukrepa pomoči na konkurenco izravna njen nesorazmerni znesek, tako da ga je treba razglasiti za združljiv.

52.      Zato menim, da Komisiji na podlagi Sporočila iz leta 2009 za to, da omeji znesek priglašene pomoči na razliko med stroški naložbe v zadevno regijo in stroški naložbe v alternativno lokacijo, ni treba pokazati, da bi del pomoči, ki presega to razliko v stroških, privedel do izkrivljanja konkurence.

53.      Naj še pripomnim, da družba BMW ni izpodbijala zakonitosti Sporočila iz leta 2009.

54.      Iz tega sledi, da Splošno sodišče v točki 146 izpodbijane sodbe ni napačno ugotovilo, da je Komisija v zvezi z delom pomoči, za katerega je ugotovila, da ni sorazmeren, ker presega razliko med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu, lahko „predpostavljala“, da bi se z njim izkrivljala konkurenca, in ji pred razglasitvijo tega dela pomoči za nezdružljivega z notranjim trgom ni bilo treba „analiz[irati] morebitnih […] pozitivnih učinkov“.

2)      Drugi del prvega pritožbenega razloga

55.      V drugem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da ugotovitev Splošnega sodišča, da Komisija del pomoči, ki presega razliko v stroških, lahko razglasi za nezdružljiv z notranjim trgom, ne da bi pokazala, da se s tem delom izkrivlja konkurenca, ni v skladu s sodno prakso.

56.      Menim, da je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

57.      Družba BMW se sklicuje na sodbo Wam, v kateri je Sodišče odločilo, da bi Komisija „morala […] preučiti, ali bi [pomoč] lahko […] izkrivljal[a] konkurenco“.(19) Vendar se ta izjava nanaša na opredelitev ukrepa pomoči kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ne pa na presojo združljivosti te pomoči z notranjim trgom. Poleg tega je Sodišče v sodbi Wam v točki, ki sledi točki, v katero je vključena zgoraj navedena izjava, odločilo, da Komisija „ni bila dolžna izvesti gospodarske analize resničnega položaja na zadevnem trgu“, da bi državni ukrep opredelila kot državno pomoč.(20)

58.      Drži sicer, da se Splošno sodišče v točki 149 izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na zadnji navedek iz sodbe Wam, saj se ta nanaša na opredelitev državnega ukrepa za državno pomoč, ne pa na oceno združljivosti pomoči. Vendar je v točki 146 izpodbijane sodbe kljub temu pravilno ugotovilo, da Komisiji za ugotovitev, da nesorazmerna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, ni treba analizirati pozitivnih učinkov na konkurenco, ki jih morda ima pomoč, oziroma drugače povedano, Komisiji v zvezi s tem ni treba izvesti gospodarske analize.

59.      Družba BMW se opira tudi na sodbo Smurfit Kappa, ki se je nanašala na regionalno pomoč za velik naložbeni projekt (graditev papirnice v regiji Brandenburg‑Nordost). Res je, da je Splošno sodišče v tej sodbi odločilo, da se Komisija za razglasitev pomoči za združljivo ne more „omeji[ti] na ugotovitev, da bodo negativne posledice subvencioniranega projekta v smislu izkrivljanja konkurence ostale omejene, ne pa na ugotovitev, da bodo prednosti glede regionalnega razvoja prevladale nad temi neugodnimi posledicami, ne glede na to, kako minimalne so“.(21) Vendar moram poudariti, da je Splošno sodišče v sodbi Smurfit Kappa tudi navedlo, da v času, ko je bila odločba, ki se je izpodbijala v tej sodbi, izdana, Sporočilo iz leta 2009 še ni bilo sprejeto.(22)

60.      Dalje, družba BMW se sklicuje na sodbo Kotnik, v kateri je Sodišče odločilo, da „[s]prejetje sporočila […] Komisije […] ne razbremeni obveznosti preverjanja posebnih izrednih okoliščin, ki jih v posameznem primeru uveljavlja neka država članica v okviru predloga neposredne uporabe člena 107(3)(b) PDEU, in obrazložitve zavrnitve takega predloga“.(23) Vendar iz tega ne izhaja, da bi morala Komisija v obravnavani zadevi združljivost zadevne pomoči oceniti na podlagi člena 107(3) PDEU in ne na podlagi Sporočila iz leta 2009. Če so namreč s Sporočilom določena merila za oceno združljivosti nekaterih pomoči, je mogoče združljivost oceniti neposredno na podlagi člena 107(3) PDEU le na zahtevo zadevne države članice, ki mora pravno zadostno dokazati, da je neposredna uporaba te določbe potrebna zaradi izrednih okoliščin.(24) V obravnavani zadevi se ne trdi, da bi Nemčija zahtevala neposredno uporabo člena 107(3) PDEU.

61.      Ugotavljam, da je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

3)      Tretji del prvega pritožbenega razloga

62.      V tretjem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ni grajalo Komisije, ker ni ovrgla dvomov glede upoštevnega trga in položaja upravičenca na tem trgu, kršilo člen 107(3) PDEU. Če bi Komisija opredelila upoštevni trg, naj bi ugotovila, da upravičenec na njem nima nobene moči, zato naj višine priglašene pomoči ne bi bilo treba omejiti na 17 milijonov EUR.

63.      Drži sicer, da mora v skladu s točko 37 Sporočila iz leta 2009 Komisija „za ocenitev tržnih deležev in možne presežne zmogljivosti na trgu v strukturnem upadu opredeliti upoštevni proizvodni trg in geografski trg“. Vendar je ta točka umeščena v oddelek 3 Sporočila iz leta 2009, ki se nanaša na negativne učinke pomoči. Ugotavljam, da je treba te učinke oceniti, ko se ugotovi, da pomoč ni sorazmerna. Torej v tem položaju Komisiji ni „treba“ opredeliti upoštevnega trga.

64.      Tretji del prvega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti.

4)      Četrti del prvega pritožbenega razloga

65.      V četrtem delu prvega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in dokaze, ker ni ugotovilo, da je bila odločitev o naložbi v Leipzigu sprejeta ob predpostavki, da bo dodeljena pomoč v višini 17 milijonov EUR, ne pa skoraj 50 milijonov EUR,.

66.      Kot sem navedel zgoraj v točki 40, četrti del prvega pritožbenega razloga po mojem mnenju ni dopusten. Če bi Sodišče kljub temu menilo, da je dopusten, bom pokazal, da vsekakor ni utemeljen.

67.      V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je bila v dokumentih družbe iz decembra 2009 razlika v stroških med obema lokacijama ocenjena na 17 milijonov EUR(25) in da je Nemčija šele septembra 2012, torej po tem, ko je 30. novembra 2010 Komisiji priglasila naložbeni projekt v Leipzigu,(26) navedla, da bi bilo treba prvotnemu znesku, to je 17 milijonom EUR, prišteti dodatne stroške v višini 29 milijonov EUR.(27) Torej Splošno sodišče ni izkrivilo dejstev ali dokazov, ker je v točki 160 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila odločitev o naložbi v Leipzigu sprejeta na podlagi razlike v stroških v višini 17 milijonov EUR in da se ne bi smeli upoštevati dodatni stroški v višini 29 milijonov EUR.

68.      Torej je treba prvi pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten (četrti del), delno pa zavrniti kot neutemeljen (prvi, drugi in tretji del).

B.      Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 288 PDEU, členov 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ter načela prepovedi diskriminacije

1.      Trditve strank

69.      Drugi pritožbeni razlog je bil naveden v podporo podrednemu pritožbenemu predlogu, to je predlogu za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je za nezdružljiv z notranjim trgom razglašen del pomoči, ki presega 17 milijonov EUR, ne presega pa praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ki v obravnavani zadevi znaša 22,5 milijona EUR.

70.      Drugi pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

71.      V prvem delu drugega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo, prvič, člen 288 PDEU, in drugič, člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ker je potrdilo omejitev iz spornega sklepa, to je omejitev pomoči na znesek, nižji od tistega, ki je izvzet iz obveznosti priglasitve.

72.      Prvič, družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 288 PDEU. S tem, da je potrdilo omejitev iz spornega sklepa, to je omejitev pomoči na znesek, nižji od tistega, določenega s členom 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, naj bi dopustilo odstopanje sklepa od uredbe in s tem kršilo člen 288 PDEU. To naj ne bi bilo v skladu s ciljem regionalne pomoči in shemo Uredbe o splošnih skupinskih izjemah

73.      Drugič, družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Pomoč v znesku pod pragom, določenim v členu 6(2) te uredbe, bi bilo treba šteti za združljivo z notranjim trgom in kot tako za veljavno pomoč v smislu člena 1(b) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999.(28)

74.      V drugem delu drugega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo prepovedi diskriminacije, ker je potrdilo omejitev iz spornega sklepa, to je omejitev pomoči na znesek, nižji od tistega, ki je izvzet iz obveznosti priglasitve. Kateremu koli konkurentu družbe BMW naj bi bilo namreč mogoče dodeliti pomoč v višini, enaki znesku, določenemu v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

75.      Komisija trdi, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten, saj gre za nov razlog, in da vsekakor ni utemeljen.

76.      Po mnenju Komisije prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen. Pomoč, izvzeta iz obveznosti priglasitve v skladu s členoma 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, naj ne bi bila veljavna pomoč v smislu člena 1(b) Uredbe št. 659/1999. Še zlasti naj ne bi bila odobrena pomoč v smislu točke (ii) te določbe.

77.      Komisija trdi, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen. Prvič, trditev družbe BMW naj bi bila hipotetična. Drugič, navedenemu hipotetičnemu konkurentu bi bila pomoč v višini, enaki znesku, določenem v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, dodeljena, le če bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz te uredbe. Tretjič, družba BMW naj ne bi bila v enakem položaju kot ta konkurent, ki bi mu bila dodeljena izvzeta pomoč, medtem ko naj bi bila družbi BMW dodeljena odobrena pomoč. Četrtič, če bi obstajalo različno obravnavanje, bi ga bilo treba pripisati zadevni državi članici, ne pa Komisiji.

78.      Družba BMW odgovarja, da sta prvi in drugi del drugega pritožbenega razloga dopustna, ker nista nova razloga.

79.      Freistaat Sachsen trdi, da je Splošno sodišče kršilo, prvič, člen 288 PDEU, in drugič, člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ker je potrdilo omejitev iz spornega sklepa, to je omejitev pomoči na znesek, nižji od tistega, ki je izvzet iz obveznosti priglasitve. Po mnenju Freistaat Sachsen pomoč, ki ne presega praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ne more povzročiti težav v zvezi s konkurenco. Pomoč bi bilo treba v skladu z opombo k točki 56 Sporočila iz leta 2009 dodeliti do tega praga. Kakršna koli drugačna rešitev naj bi privedla do neugodnega obravnavanja pomoči, ki je priglašena, hkrati pa naj bi bili kršeni načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

2.      Presoja

80.      Drugi pritožbeni razlog je bil naveden v podporo podrednemu pritožbenemu predlogu, to je predlogu za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je za nezdružljiv z notranjim trgom razglašen del pomoči, ki presega 17 milijonov EUR, ne presega pa praga, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Družba BMW s tem pritožbenim razlogom zatrjuje kršitev, prvič, člena 288 PDEU ter členov 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, in drugič, načela prepovedi diskriminacije.

a)      Dopustnost

81.      Komisija navaja, da prvi in drugi del drugega pritožbenega razloga nista dopustna, ker se nista uveljavljala pred Splošnim sodiščem.

82.      Menim, da je treba ta ugovora nedopustnosti zavrniti.

83.      Prvič, Komisija trdi, da je pritožbeni razlog o kršitvi členov 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah nov razlog.

84.      Družba BMW je v tožbi pred Splošnim sodiščem res trdila le, da je bila kršena Uredba o splošnih skupinskih izjemah. Pri tem ni pojasnila, katere določbe te uredbe naj bi Komisija kršila. Natančneje, nikjer ni napotila na člen 3 ali 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Vendar je mogoče razlog, ki ga je družba BMW uveljavljala pred Splošnim sodiščem, to je, da je treba „tudi v primeru priglasitve pomoč v znesku do praga za priglasitev vedno obravnavati kot združljivo z notranjim trgom“, razumeti le kot napotilo na člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, saj je v teh določbah navedeno, da je pomoč, ki izpolnjuje pogoje iz te uredbe (natančneje, pomoč, ki je nižja od praga za priglasitev, določenega v njenem členu 6(2)), združljiva z notranjim trgom. Torej pritožbenega razloga o kršitvi členov 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ni mogoče šteti za nov razlog.

85.      Drugič, Komisija trdi, da se razlog družbe BMW o kršitvi člena 288 PDEU pred Splošnim sodiščem ni obravnaval.

86.      Družba BMW naj bi pred Splošnim sodiščem navedla spodnje trditve. Z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah naj bi bila državam članicam podeljena pristojnost za oceno združljivosti z notranjim trgom, kar zadeva pomoč, ki ne presega praga, določenega v členu 6(2) te uredbe, s čimer naj bi bila Komisiji odvzeta pristojnost v zvezi s tem. Kadar torej Komisija – kot v obravnavani zadevi – izvaja to pristojnost in ocenjuje združljivost pomoči, ki ne presega tega praga, z notranjim trgom, naj bi sklep te institucije pomenil kršitev člena 288 PDEU. Iz te določbe namreč izhaja, da se uredbe – v nasprotju s sklepi – uporabljajo splošno, zato prve prevladajo pred drugimi.

87.      Drži sicer, da družba BMW pred Splošnim sodiščem ni navedla razloga v zvezi s kršitvijo člena 288 PDEU. Vendar je ta družba v tožbi pred Splošnim sodiščem trdila, da je Komisija z omejitvijo pomoči na znesek, nižji od tistega, ki je izvzet iz obveznosti priglasitve, „presegla svoja pooblastila in nezakonito omejila pristojnost [Nemčije], da dodeli pomoč brez predhodne priglasitve na podlagi odobrene sheme v skladu z IZG“. Čeprav torej ni bilo nobenega napotila na člen 288 PDEU, razloga, v skladu s katerim naj Komisija ne bi bila pristojna za oceno združljivosti dela pomoči, ki ni presegel praga, določenega s členom 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, in naj bi bila kršena hierarhija predpisov, ni mogoče šteti za nov razlog.

88.      Tretjič, Komisija trdi, da je razlog o kršitvi načela prepovedi diskriminacije nov.

89.      V zvezi s tem zadostuje navedba, da je družba BMW v tožbi pred Splošnim sodiščem trdila, da bi ugotovitev navedenega sodišča, da Komisija ni storila napake, ker je pomoč omejila na znesek, nižji od praga za priglasitev, „privedla do nezakonite diskriminacije družbe BMW v primerjavi z drugimi prejemniki pomoči, ki bi v skladu z IZG lahko prejeli pomoč do 22,5 milijona EUR“. Posledično pritožbeni razlog, s katerim je očitana kršitev načela prepovedi diskriminacije, ni nov.

90.      Zato menim, da je drugi pritožbeni razlog dopusten.

b)      Vsebinska preučitev

91.      Družba BMW z drugim pritožbenim razlogom, ki ga uveljavlja podredno, trdi, da bi bilo treba pomoč, priglašeno v znesku 45.257.273 EUR, razglasiti za združljivo z notranjim trgom do praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ki v obravnavani zadevi znaša 22,5 milijona EUR.(29) Vendar je Komisija pomoč razglasila za združljivo le v višini 17 milijonov EUR, to je do zneska razlike med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu. Torej družba BMW trdi, da je Splošno sodišče, ker je menilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je priglašeno pomoč razglasila za združljivo z notranjim trgom v višini 17 milijonov EUR, ne pa v višini 22,5 milijona EUR, kršilo, prvič, člen 288 PDEU in člena 3 in 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, in drugič, načelo prepovedi diskriminacije.

1)      Prvi del drugega pritožbenega razloga

i)      Uvod

92.      Razlog, zakaj družba BMW meni, da bi bilo treba zadevno pomoč razglasiti za združljivo z notranjim trgom v višini do praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, je ta, da naj Komisija ne bi bila pristojna za oceno združljivosti ukrepov pomoči, katerih znesek ne presega tega praga. S sprejetjem Uredbe o splošnih skupinskih izjemah je bila namreč ta pristojnost po navedbah družbe BMW prenesena na države članice. Zato naj bi bila pomoč združljiva, če višina ukrepa pomoči ne preseže praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, in zadevna država članica ugotovi, da so vsi pogoji, določeni v tej uredbi, izpolnjeni. Komisija naj ne bi mogla oceniti združljivosti pomoči in jo še manj razglasiti za nezdružljivo z notranjim trgom. Če pa, nasprotno, znesek ukrepa pomoči presega prag za priglasitev, določen v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, naj bi imela Komisija možnost oceniti le združljivost dela pomoči, ki presega ta prag, in le ta del naj bi bilo mogoče razglasiti za nezdružljiv z notranjim trgom. Kar zadeva del pomoči pod navedenim pragom, naj bi ga bila Komisija dolžna razglasiti za združljiv. Zato, navaja družba BMW, je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je Komisija v spornem sklepu pomoč lahko omejila na znesek, nižji od praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

93.      Nasprotno pa Komisija trdi, da ima izključno pristojnost za oceno združljivosti pomoči. S tega vidika naj ne bi bilo pomembno, ali znesek pomoči presega prag za priglasitev, določen v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ali ne. Torej naj bi po eni strani Komisija, če znesek ukrepa pomoči ne presega tega praga, zadevna država članica pa ugotovi, da so vsi pogoji, določeni v tej uredbi, izpolnjeni, kljub temu lahko ugotovila, da pomoč ni združljiva z notranjim trgom. Čeprav namreč zadevna država članica ugotovi, da pomoč izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, te pomoči še vedno ni mogoče šteti za odobreno. Če pa po drugi strani znesek ukrepa pomoči presega prag za priglasitev, določen v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, naj bi imela Komisija možnost oceniti združljivost celotnega zneska te pomoči. Ob tem naj bi lahko ugotovila, da pomoč v celoti ni združljiva z notranjim trgom.

94.      Iz spodaj navedenih razlogov menim, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti. Menim, da je Komisija pristojna za oceno združljivosti ukrepov pomoči, tudi če njihov znesek ne preseže praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. To pomeni, da je Komisija v primeru, kot je obravnavani, ko znesek ukrepa pomoči preseže ta prag, pristojna za oceno združljivosti celotnega zneska te pomoči in ji pomoči ni treba razglasiti za združljivo do zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve.

ii)    Komisija ima izključno pristojnost za oceno združljivosti pomoči ne glede na njeno višino

95.      V skladu s sodno prakso je izvajanje sistema predhodnega nadzora nad načrti za dodelitev nove pomoči, vzpostavljenega s členom 108(3) PDEU, na eni strani naloženo Komisiji in na drugi nacionalnim sodiščem, ki imajo dopolnjujočo, vendar ločeno vlogo. Medtem ko je za presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, ki deluje pod nadzorom sodišč Evropske unije, so nacionalna sodišča pristojna, da do končne odločitve Komisije varujejo pravice posameznikov, če bi državni organi morebiti kršili prepovedi iz člena 108(3) PDEU.(30)

96.      Ne strinjam se s trditvijo družbe BMW, da je bila s sprejetjem Uredbe o splošnih skupinskih izjemah pristojnost za oceno združljivosti pomoči, katere znesek ne presega praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) te uredbe, prenesena na države članice.

97.      Naj v zvezi s tem pripomnim, da so z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah določena splošna merila združljivosti, ki temeljijo na izkušnjah Komisije na področjih, za katera se uporablja ta uredba.(31) V skladu s členom 3 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah so ukrepi pomoči,(32) če izpolnjujejo pogoje iz poglavja I te uredbe in upoštevne določbe njenega poglavja II, „združljiv[i] z notranjim trgom v smislu člena [107(3) PDEU] in so izvzet[i] iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) [PDEU]“. Besedilo člena 13(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah je podobno. Nasprotno, če ukrep pomoči ne izpolnjuje pogojev iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ga je treba priglasiti Komisiji, ki izvede posamično oceno združljivosti z notranjim trgom na podlagi člena 107(3) PDEU. Te pomoči ni mogoče izvesti, dokler Komisija ne izda končne odločitve. To še zlasti drži, kadar znesek ukrepa pomoči presega prag za priglasitev, določen s členom 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ki v obravnavani zadevi znaša 22,5 milijona EUR.(33)

98.      Zadevna država članica mora oceniti, ali ukrep pomoči izpolnjuje pogoje, določene v Uredbi o splošnih skupinskih izjemah, in ali ga je zato mogoče izvesti brez predhodne priglasitve Komisiji. Kot je Komisija navedla v predlogu, ki je nato postal pooblastitvena uredba,(34) je sprejetje uredb o skupinskih izjemah, kakršna je Uredba o splošnih skupinskih izjemah, odraz „decentralizacije nadzora nad državnimi pomočmi“.(35)

99.      Vendar to, da zadevna država članica opredeli, da ukrep pomoči izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, še ne pomeni, da Komisija ne sme preveriti, ali so ti pogoji res izpolnjeni, in – če niso – ugotovi nezdružljivost ukrepa pomoči z notranjim trgom.

100. Tako je, prvič, ker je bila pristojnost za oceno združljivosti ukrepov pomoči s členom 107(3) PDEU podeljena Komisiji. Ni mi jasno, kako bi bila lahko z uredbo, kakršna je Uredba o splošnih skupinskih izjemah, Komisiji odvzeta pristojnost, ki ji je podeljena s primarnim pravom.

101. Če torej zadevna zainteresirana stranka, na primer konkurent upravičenca, vloži prijavo, v kateri, na primer, trdi, da je bil državni ukrep izveden v nasprotju s členom 108(3) PDEU, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v Uredbi o splošnih skupinskih izjemah, jo mora Komisija preučiti.(36) To izhaja iz člena 10(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999.(37)

102. Drugič, ko zadevna država članica ugotovi, da ukrep pomoči izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ta ugotovitev še ne pomeni razglasitve združljivosti. Nacionalno sodišče pri preverjanju, ali so pogoji iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah izpolnjeni, uporabi splošna merila združljivosti, ki jih je Komisija izoblikovala na podlagi svojih izkušenj.(38) Pri tem ne izvede posamične ocene ukrepa pomoči v skladu s členom 107(3) PDEU ali – kar zadeva regionalno pomoč, dodeljeno za velike naložbene projekte – Sporočila iz leta 2009. Le zadnjenavedena ocena, katere izvedba je v izključni pristojnosti Komisije, lahko privede do razglasitve združljivosti.(39) Kot je navedeno v Obvestilu o izvrševanju, lahko nacionalno sodišče „presodi zgolj, ali so izpolnjeni vsi pogoji iz [Uredbe o splošnih skupinskih izjemah]. Če niso, ne more presojati o združljivosti ukrepa pomoči, saj je taka presoja v izključni pristojnosti Komisije.“(40)

103. Ko torej nacionalno sodišče ugotovi, da projekt pomoči izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, je ta ugotovitev le domneva združljivosti oziroma „domneva skladnosti z notranjim trgom“, kot je pravilno navedlo Splošno sodišče v točki 177 izpodbijane sodbe.

iii) Pomoč, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ni veljavna pomoč

104. Iz tega izhaja – kot trdi Komisija in v nasprotju z navedbami družbe BMW – da pomoč, za katero zadevna država članica ugotovi, da izpolnjuje pogoje, določene z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah, ne pomeni „veljavne pomoči“ v smislu člena 1(b) Uredbe št. 659/1999. V skladu s točko (ii) te določbe je lahko veljavna pomoč zlasti pomoč, „ki sta jo odobrila Komisija ali Svet“. Pomoč, za katero zadevna država članica ugotovi, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ni bila „odobrena“, saj se njena združljivost z notranjim trgom zgolj „domneva“. Nista je „odobrila Komisija ali Svet“,(41) saj je oceno izvedla zadevna država članica. Naj v zvezi s tem še dodam, da mora država članica, ko ugotovi, da ukrep pomoči izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, Komisiji predložiti le povzetek podatkov v zvezi s tem ukrepom.(42) Tega povzetka seveda ni mogoče primerjati z podatki, ki jih je treba predložiti v primeru priglasitve pomoči.(43)

105. Zato je pomoč, za katero je zadevna država članica napačno ugotovila, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, „nova pomoč“ v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999. Kot novo pomoč jo je treba priglasiti Komisiji,(44) ki bo ocenila njeno združljivost z notranjim trgom.

106. Torej Splošno sodišče v točki 176 izpodbijane sodbe ni napačno ugotovilo, da zadevna pomoč ni odobrena veljavna pomoč.

107. Naj poleg tega še poudarim, da v nasprotju s trditvami družbe BMW iz opombe k točki 56 Sporočila iz leta 2009 ne izhaja, da v obravnavani zadevi Nemčija ohrani pristojnost za dodelitev pomoči v višini do praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

108. V opombi k točki 56 Sporočila iz leta 2009 je navedeno, da „če je pomoč dodeljena na podlagi obstoječe [veljavne] sheme regionalne pomoči, država članica ohrani možnost dodelitve take pomoči do stopnje, ki ustreza najvišjemu dovoljenemu znesku, ki ga lahko v skladu z veljavnimi pravili prejme naložba z upravičenimi odhodki v višini 100 milijonov EUR“.

109. Pristojnost, ki jo država članica ohrani v skladu s to opombo, se uporablja za pomoč, dodeljeno na podlagi „veljavne“ sheme, torej zlasti za pomoč, s katero v zvezi je Komisija izdala sklep o odobritvi, kot to določa člen 1(b)(ii) Uredbe št. 659/1999. Ta pristojnost se ne uporablja, če je pomoč dodeljena na podlagi izvzete sheme, to je na podlagi sheme, katere združljivost z notranjim trgom se le domneva, ker je zadevna država članica ugotovila, da izpolnjuje pogoje iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. Izvzeta shema ni „veljavna“ pomoč.

110. V obravnavani zadevi je pravna podlaga priglašene pomoči IZG.(45) Nemčija je menila, da IZG izpolnjuje pogoje, določene v Uredbi o splošnih skupinskih izjemah, ter da je izvzet iz obveznosti priglasitve in združljiv z notranjim trgom.(46) Torej IZG ni „veljavna“ shema pomoči, družba BMW pa ne more na podlagi opombe k točki 56 Sporočila iz leta 2009 trditi, da je Nemčija ohranila pristojnost za dodelitev pomoči do praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

111. Iz sodbe Diputación Foral de Álava – v nasprotju s trditvami družbe BMW – ne izhaja, da je Komisija pristojna za oceno le tistega dela pomoči, ki presega navedeni prag. V tej sodbi je Splošno sodišče menilo, da je pomoč, dodeljena na podlagi odobrene sheme pomoči, „pomenila novo pomoč v delu, v katerem je presegala najvišjo vrednost, določeno v sklepu o odobritvi sheme“.(47) Vendar je v zadevi Diputación Foral de Álava Komisija izdala sklep o odobritvi zadevne sheme pomoči. Nasprotno pa v obravnavani zadevi ni bil sprejet noben tak sklep. Kot je torej Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 181 izpodbijane sodbe, je lahko Komisija ocenila združljivost celotnega zneska zadevne pomoči, ne da bi kršila načela, izoblikovana v sodbi Diputación Foral de Álava.

112. Torej Splošno sodišče v točki 179 izpodbijane sodbe ni napačno ugotovilo, da opomba k točki 56 Sporočila iz leta 2009 še ne pomeni, da Komisija ne sme oceniti, ali je zadevna pomoč sorazmerna, saj je bilo treba to pomoč „preučiti kot posamično pomoč, in ne kot pomoč, dodeljeno na podlagi odobrene sheme regionalne pomoči“.

113. Zato menim, da je Komisija pristojna za oceno združljivosti ukrepa pomoči, tudi če znesek te pomoči ne preseže praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

114. To pomeni, da v primeru, kot je obravnavani, ko znesek priglašene pomoči preseže ta prag, Komisija lahko oceni združljivosti celotnega zneska pomoči in ji pomoči – v nasprotju s trditvami družbe BMW – ni treba razglasiti za združljivo do zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve.

115. To prav tako pomeni – kot bom pokazal v nadaljevanju – da lahko Komisija izvede oceno združljivosti z uporabo ne le meril, določenih v Uredbi o splošnih skupinskih izjemah, ampak tudi drugih meril, kot so tista, določena v Sporočilu iz leta 2009.

iv)    Združljivost je mogoče oceniti ob upoštevanju merila sorazmernosti, določenega v Sporočilu iz leta 2009

116. V zvezi s tem je treba napotiti na sodbo Freistaat Sachsen.(48)

117. V tej sodbi je Sodišče odločilo, da lahko Komisija, če znesek pomoči preseže prag za posamično priglasitev, določen v uredbi o skupinskih izjemah,(49) pomoč oceni ne le glede na merila, določena v tej uredbi, ampak tudi glede na druga merila ali druge instrumente prava Unije. Prvič, merila, določena v uredbi o skupinskih izjemah, se lahko uporabijo, saj se – v nasprotju z določbo o izoblikovanju izjeme od zahteve po priglasitvi – uporabljajo vsebinske določbe te uredbe. Drugič, lahko se uporabijo merila, ki niso določena v navedeni uredbi o skupinskih izjemah. V zvezi s tem se je Sodišče oprlo na uvodno izjavo 4 Uredbe št. 68/2001, v kateri je navedeno, da ta uredba ne posega v možnost držav članic, da priglasijo projekte pomoči, in da bo „[t]ake uradne priglasitve […] Komisija ocenila še zlasti na osnovi kriterijev iz te uredbe ali v skladu z veljavnimi smernicami in okviri Skupnosti, če take smernice in okviri obstajajo“.(50) Sodišče je menilo, da to, da je v uvodni izjavi 4 Uredbe št. 68/2001 uporabljen izraz „še zlasti“, pomeni, da je treba pomoč preučiti zlasti, ne pa izključeno na podlagi meril, določenih v tej uredbi.(51) Torej je Komisija lahko uporabila merilo, ki ni določeno v Uredbi št. 68/2001, in zahtevala, da mora biti pomoč nujna za izvajanje obravnavanih ukrepov za usposabljanje.(52)

118. Podobno je lahko Komisija v obravnavani zadevi za to, da se zadevna pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom, zahtevala, da mora izpolnjevati merilo, izoblikovano v točki 33 Sporočila iz leta 2009, torej, da je znesek pomoči omejen na razliko med stroški naložbe v Leipzigu in stroški naložbe v Münchnu (17 milijonov EUR). Naj v zvezi s tem pripomnim, da je v uvodni izjavi 7 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah – podobno kot v uvodni izjavi 4 Uredbe št. 68/2001 – navedeno, da „ne posega v možnost držav članic, da priglasijo“ ukrepe regionalne pomoči, in da bo take ukrepe pomoči „Komisija […] ocenila […] predvsem na podlagi pogojev, določenih v tej uredbi, in v skladu z merili, določenimi v posebnih smernicah ali okvirih, ki jih je sprejela Komisija“.(53)

119. Torej Splošno sodišče v točki 173 izpodbijane sodbe ni napačno ugotovilo, da je bilo treba obravnavano pomoč oceniti na podlagi Sporočila iz leta 2009, Smernic o regionalni pomoči in člena 107(3) PDEU.

v)      Predlog

120. Iz tega sledi, da Splošno sodišče z ugotovitvijo, da je Komisija pomoč lahko omejila na znesek, nižji od zahteve za priglasitev, določene v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ni kršilo členov 3 in 13(1) te uredbe, saj je s tema določbama izoblikovana le domneva združljivosti pomoči, ki izpolnjuje pogoje iz te uredbe. Če znesek ukrepa pomoči preseže navedeni prag, ti določbi Komisiji ne preprečujeta, da oceni združljivost tega ukrepa ob upoštevanju drugih meril poleg tistih, določenih v Uredbi o splošnih skupinskih izjemah, in da na podlagi takih meril ugotovi, da je pomoč združljiva do zneska, nižjega od zneska, izvzetega iz obveznosti priglasitve na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

121. Prav tako sledi, da Splošno sodišče ni kršilo člena 288 PDEU, saj je sporni sklep v skladu z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah.

122. Ugotavljam, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

2)      Drugi del drugega pritožbenega razloga

123. V drugem delu drugega pritožbenega razloga družba BMW trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo prepovedi diskriminacije, ker je ugotovilo, da je lahko Komisija pomoč, dodeljeno tej družbi, omejila na znesek, nižji od tistega, izvzetega iz obveznosti priglasitve, medtem ko bi bila lahko kateremu koli njenemu konkurentu v skladu z IZG dodeljena pomoč v višini do praga za priglasitev, določenega v členu 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

124. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da nobena pomoč, dodeljena hipotetičnemu konkurentu družbe BMW na podlagi IZG, ne da bi bila prej priglašena Komisiji, ne bi bila veljavna pomoč v smislu člena 1(b) Uredbe št. 659/1999. Nasprotno pa je v obravnavani zadevi Komisija pomoč, dodeljeno družbi BMW, v spornem sklepu razglasila za združljivo (čeprav le do višine 17 milijonov EUR) in je zato veljavna pomoč. To pomeni – kot navaja Komisija – da hipotetični konkurent in družba BMW nista v podobnem položaju in da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

125. Ugotavljam, da je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen. Zato je treba pritožbo zavrniti.

VI.    Nasprotna pritožba

A.      Trditve strank

126. Komisija je vložila nasprotno pritožbo. Sodišču predlaga, naj razveljavi, prvič, sklep z dne 11. maja 2015, s katerim je bilo ugodeno predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo v tožbi za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa, in drugič, odločitev iz izpodbijane sodbe, da se intervencija razglasi za dopustno in da se upoštevajo trditve intervenientke. Komisija Sodišču še predlaga, naj dokončno odloči v zadevi in zavrne predlog Freistaat Sachsen za intervencijo.

127. Komisija trdi, da je nasprotna pritožba dopustna.

128. Komisija v zvezi s tem meni, da sta sklep z dne 11. maja 2015 in odločitev iz izpodbijane sodbe v zvezi z dopustnostjo intervencije lahko predmet nasprotne pritožbe na podlagi člena 178(1) ali (2) Poslovnika Sodišča. Komisija trdi, da je odločitev, s katero je Splošno sodišče neupravičeno ugodilo predlogu za intervencijo, mogoče izpodbijati v pritožbi zoper končno sodbo, in sicer kot kršitev postopka, ki je negativno vplivala na interese Komisije. Ker je Splošno sodišče v točkah 20, 21, 27, 31, 55, 57, 77, 97, 98, 124, 152, 163, 176, 177 in 180 izpodbijane sodbe upoštevalo trditve Freistaat Sachsen, naj bi razširilo predmet postopka in škodovalo procesnim interesom Komisije.

129. Komisija v utemeljitev svoje nasprotne pritožbe navaja tri pritožbene razloge.

130. S prvim pritožbenim razlogom Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča, ker je v točki 20 sklepa z dne 11. maja 2015 menilo, da ima Freistaat Sachsen interes za rešitev zadeve in da se zato lahko pridruži postopku pred Splošnim sodiščem kot intervenientka zaradi zatrjevanih gospodarskih posledic, ki izhajajo iz umestitve naložbe v Leipzig. Komisija meni, da ima stranka interes za rešitev zadeve, le če lahko ta rešitev spremeni njen pravni položaj.

131. Z drugim pritožbenim razlogom Komisija trdi, da je Splošno sodišče, če bi Sodišče menilo, da bi lahko bil interes za rešitev zadeve, predložene Splošnemu sodišču, gospodarski, napačno ugotovilo, da ima Freistaat Sachsen tak interes. Lahko bi imela zgolj interes v tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa v celoti, ne pa v tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je za nezdružljiv z notranjim trgom razglašen znesek pomoči, višji od 17 milijonov EUR.

132. S tretjim pritožbenim razlogom Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu, ker od Freistaat Sachsen ni zahtevalo, naj predloži dokaze v podporo trditvi, da ima gospodarski interes za rešitev zadeve.

133. Freistaat Sachsen meni, da nasprotna pritožba ni dopustna in da vsekakor ni utemeljena. Trdi, da nasprotna pritožba ni dopustna, prvič, ker naj odločitev Splošnega sodišča, da ugodi predlogu za intervencijo, ne bi spadala na področje uporaba člena 178(1) ali (2) Poslovnika Sodišča, in drugič, ker člen 57, prvi odstavek, Statuta določa pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča, da predlog za intervencijo zavrne, ne pa zoper odločitev, da mu ugodi. Vsekakor naj nasprotna pritožba ne bi bila utemeljena, saj naj bi za to, da se oseba pridruži postopku pred Splošnim sodiščem kot intervenientka, zadostovalo že to, da ima gospodarski interes za rešitev zadeve.

134. Družba BMW trdi, da nasprotna pritožba ni dopustna, saj Komisija ni pojasnila, kako je Splošno sodišče s tem, da je v izpodbijani sodbi upoštevalo trditve Freistaat Sachsen, škodovalo procesnim interesom Komisije. Ta družba še trdi, da je nasprotna tožba brezpredmetna, saj je zadevne trditve poleg Freistaat Sachsen navedla tudi ona. Nasprotna pritožba naj vsekakor ne bi bila utemeljena.

B.      Presoja

135. Komisija v nasprotni pritožbi predlaga razveljavitev, prvič, sklepa z dne 11. maja 2015, in drugič, izpodbijane sodbe v delu, v katerem je bilo v njej (i) odločeno, da je intervencija dopustna, in (ii) so bile v točkah 20, 21, 27, 31, 55, 57, 77, 97, 98, 124, 152, 163, 176, 177 in 180 upoštevane trditve, ki jih je navedla le Freistaat Sachsen (v nasprotju s trditvami, ki sta jih navedli Freistaat Sachsen in družba BMW).

136. Družba BMW in Freistaat Sachsen menita, da nasprotna pritožba ni dopustna in da vsekakor ni utemeljena.

137. Naj poudarim, da bi Sodišče, če bi odločilo – kot predlagam – da je treba pritožbo zavrniti, lahko menilo, da o nasprotni pritožbi ni treba odločiti.

138. V obravnavani zadevi se namreč z nasprotno pritožbo predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem vsebuje odločitev, da se ugodi predlogu za intervencijo, in torej v obsegu, v katerem se upoštevajo trditve, ki jih je navedla intervenientka. Če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče v zvezi s tem storilo napako, to še ne bi pomenilo, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodbo je mogoče razveljaviti, le če Sodišče ugotovi, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je zavrnilo tožbeni predlog ali razlog, ki ga je uveljavljala stranka, ne pa intervenientka. Intervenientka namreč ne sme uveljavljati svojih tožbenih predlogov ali razlogov.(54) Če bi Sodišče ugotovilo, da je treba pritožbo zavrniti, bi bila torej izpodbijana sodba potrjena, tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je ugodilo predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo.(55) Naj poudarim, da je Komisija tudi sama navedla, da se izpodbijana sodba – tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je ugodilo predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo – ne bi smela razveljaviti (ampak bi bila kršitev postopka pred Splošnim sodiščem tako odpravljena).

139. Vendar bom zaradi popolnosti preučil še nasprotno pritožbo. Menim, da ni dopustna in da – poleg tega, da je brezpredmetna – vsekakor ni utemeljena.

1.      Dopustnost nasprotne pritožbe

140. Freistaat Sachsen trdi, da nasprotna pritožba ni dopustna, prvič, ker člen 57, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča, da predlog za intervencijo zavrne, ne pa pritožbo zoper odločitev tega sodišča, da mu ugodi, in drugič, ker zadnjenavedene odločitve ni mogoče obravnavati kot odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati s pritožbo, v smislu člena 178(1) ali (2) Poslovnika Sodišča.

141. Menim, da nasprotna pritožba v celoti ni dopustna. V nadaljevanju bom navedel razloge, iz katerih sem prišel do te ugotovitve.

142. V zvezi s tem bom preizkusil, prvič, dopustnost nasprotne pritožbe zoper sklep z dne 11. maja 2015, drugič, dopustnost nasprotne pritožbe zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem ta sodba vsebuje odločitev v zvezi z dopustnostjo intervencije, in tretjič, dopustnost nasprotne pritožbe, vložene zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče upoštevalo trditve, ki naj bi jih navedla le Freistaat Sachsen. Nazadnje bom obravnaval še trditev Komisije, da mora Sodišče po uradni dolžnosti odločiti o dopustnosti predloga za intervencijo pred Splošnim sodiščem, kadar intervenient na prvi stopnji vloži nasprotno pritožbo pred Sodiščem ali – kot v obravnavani zadevi – intervenient na prvi stopnji predloži stališča pred Sodiščem.

a)      Dopustnost nasprotne pritožbe zoper sklep z dne 11. maja 2015

143. Menim, da nasprotna pritožba Komisije zoper sklep z dne 11. maja 2015, s katerim je Splošno sodišče ugodilo predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo, ni dopustna, saj odločitve o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

144. V zvezi s tem člen 178(1) Poslovnika Sodišča določa, da se lahko z nasprotno pritožbo predlaga razveljavitev „odločbe Splošnega sodišča“. Dalje je v členu 178(2) tega poslovnika še navedeno, da se lahko z nasprotno pritožbo predlaga tudi, naj se razveljavi „izrecna odločba ali odločba zaradi molka organa v zvezi z dopustnostjo tožbe pred Splošnim sodiščem“.

145. Prvič, sklep z dne 11. maja 2015 ne spada na področje uporabe člena 178(2) Poslovnika Sodišča, saj odločitev o dopustnosti intervencije pred Splošnim sodiščem ni odločba v zvezi z dopustnostjo tožbe pred tem sodiščem.

146. Drugič, za ta sklep se po mojem mnenju ne uporablja niti člen 178(1) Poslovnika Sodišča.

147. V zvezi s tem bi bilo treba člen 178 Poslovnika Sodišča razlagati v povezavi s členom 56, prvi odstavek, Statuta.(56) V zadnjenavedeni določbi so opredeljene odločbe, ki jih je mogoče izpodbijati s pritožbo, in sicer, prvič, „končne odločitve Splošnega sodišča“, drugič, „delne odločitve tega sodišča o vsebinskih vprašanjih“, in tretjič, „odločitve o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti“.

148. Odločitve o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoče obravnavati kot končno odločitev v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča.(57) Prav tako je ni mogoče obravnavati niti kot delno odločitev o vsebinskih vprašanjih.(58) Kljub temu pa se postavlja vprašanje, ali je mogoče odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo obravnavati kot odločitev o procesnih vprašanjih glede nedopustnosti, saj v zgoraj navedeni določbi ni pojasnjeno, ali se nanaša na nedopustnost tožbe ali na nedopustnost intervencije.

149. V skladu s sodno prakso je pritožba (in nasprotna pritožba) zoper odločitev Splošnega sodišča, da zavrne razlog, s katerim se zatrjuje nedopustnost tožbe, mogoča, tudi če je Splošno sodišče v nadaljevanju iste sodbe to tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.(59) To odločitev je mogoče obravnavati kot odločitev o procesnem vprašanju glede nedopustnosti v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča.

150. Nasprotno pa je bilo odločeno, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati teh odločitev: odločitve predsednika Splošnega sodišča o nezdružitvi dveh zadev,(60) sklepa, s katerim Splošno sodišče Komisijo pozove k predložitvi nekaterih dokumentov,(61) sklepa, s katerim se Sodišče za uslužbence razglasi za nepristojno in tožbo odstopi Splošnemu sodišču v skladu s členom 8(2) Priloge k Statutu Sodišča;(62) sklepa, s katerim Sodišče za uslužbence odredi črtanje nekaterih delov pripravljalne vloge, ker vsebujejo žaljive obdolžitve;(63) odločitve, s katero sodni tajnik Splošnega sodišča zavrne predlog tožeče stranke, naj jo zastopa „Trade Mark and Design Litigator“;(64) sklepa o zavrnitvi vloge za pravno pomoč;(65) odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika(66) ter odločitve Splošnega sodišča, da postopek prekine do izreka sodbe Sodišča v postopku, ki teče pred njim in v katerem se izpodbija isti ukrep, kot se izpodbija pred Splošnim sodiščem.(67) Torej te odločitve niso odločitve o procesnem vprašanju v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča (sicer bi jih bilo mogoče izpodbijati s pritožbo).

151. Menim, da odločitve o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoče obravnavati kot odločitev o procesnem vprašanju glede nedopustnosti v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Drži sicer, da v nasprotju z večino odločitev, navedenih v prejšnji točki, odločitve o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoče obravnavati kot preprost organizacijski ukrep, saj (i) se lahko intervenient na prvi stopnji pritoži zoper sodbo Splošnega sodišča(68) in (ii) se, če stranka v postopku na prvi stopnji vloži pritožbo, obravnava kot stranka v postopku pred Sodiščem.(69) Vendar je treba kljub temu ugotoviti, da se odločitve, navedene zgoraj v točki 149, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je mogoče izpodbijati s pritožbo, nanašajo na dopustnost tožbe, ne pa intervencije. Iz tega po mojem mnenju izhaja, da odločitve o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoče obravnavati kot odločitev o procesnem vprašanju in zato ne spada na področje uporabe člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča.

152. Tretjič, poudariti moram, da člen 57, prvi odstavek, Statuta določa, da je mogoče pritožbo vložiti zoper odločitev o zavrnitvi predloga za intervencijo, vloži pa jo lahko oseba, katere predlog za intervencijo je bil zavrnjen. Iz te določbe a contrario izhaja, da pritožba zoper odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo ni mogoča.

153. Četrtič, to je v skladu z akcesornostjo intervencije. V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča in členom 132(2) njegovega poslovnika se lahko s predlogom za intervencijo le v celoti ali delno podprejo predlogi ene od strank.(70) Poleg tega intervenient ne sme navajati razlogov, ki jih ni navedla stranka, ki jo je podprl z intervencijo.(71) Če bi bilo torej predlogu za intervencijo neupravičeno ugodeno, to ne bi spremenilo predmeta spora.

154. Posledično nasprotna pritožba zoper sklep z dne 11. maja 2015 ni dopustna.

b)      Dopustnost nasprotne pritožbe, vložene zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem vsebuje odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo

155. Z nasprotno pritožbo se predlaga razveljavitev ne le sklepa z dne 11. maja 2015, ampak tudi izpodbijane sodbe v delu, v katerem vsebuje odločitev o ugoditvi predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo.

156. Strinjam se s Komisijo, da izpodbijana sodba vsebuje (implicitno) odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo. V nasprotnem primeru v tej sodbi ne bi bile nikjer navedene trditve Freistaat Sachsen.

157. Vendar v nasprotju s trditvijo Komisije menim, da te odločitve ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

158. Kot sem pokazal zgoraj v točkah od 148 do 151, odločitev Splošnega sodišča o ugoditvi predlogu za intervencijo ni „odločba“ v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Za opredelitev, ali je treba odločitev Splošnega sodišča šteti za „odločbo“ v smislu te določbe, ni pomembno, ali je vključena v ločen akt, kot je sklep z dne 11. maja 2015, ali je del izpodbijane sodbe.

159. Poleg tega se razlogi, navedeni v točki 153 teh sklepnih predlogov v zvezi z nasprotno pritožbo, vloženo zoper sklep z dne 11. maja 2015, uporabljajo tudi za nasprotno pritožbo, vloženo zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem vsebuje odločitev o dopustnosti intervencije.

160. Torej nasprotna pritožba, vložena zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem vsebuje odločitev o ugoditvi predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo, ni dopustna.

161. Vendar to zgolj pomeni, da odločitev Splošnega sodišča o ugoditvi predlogu za intervencijo ne more biti predmet pritožbe, saj to ni „odločba“ v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča. To še ne pomeni, da dopustnosti predloga za intervencijo na prvi stopnji sploh ni mogoče izpodbijati pred Sodiščem.

162. Dopustnost intervencije na prvi stopnji je namreč mogoče izpodbijati s pritožbenim razlogom zaradi kršitve postopka pred Splošnim sodiščem v smislu člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Vendar Sodišče ta razlog preuči, le če se uveljavlja v pritožbi, ki je dopustna. Da je pritožba dopustna, mora vsebovati predlog za razveljavitev „odločbe“ Splošnega sodišča v smislu člen 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Drugače povedano, njen predmet mora biti odločitev, ki ni odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo, saj zadnjenavedena odločitev – kot sem pokazal zgoraj – ni „odločitev“ v smislu te določbe.

163. Sodišče je na primer v sodbi Gaki‑Kakouri preizkusilo razlog v zvezi s tem, da naj bi Splošno sodišče, ker je zavrnilo dokaze, ki jih je predložila ena od strank, kršilo člen 85(3) svojega poslovnika, načelo kontradiktornosti in načelo enakosti orožij. Vendar se v tej zadevi s pritožbo ni predlagala razveljavitev odločitve Splošnega sodišča o zavrnitvi dokazov. S pritožbo se je predlagala razveljavitev odločitve, s katero je Splošno sodišče v izreku sodbe zavrnilo tožbo, vloženo proti odločbi, s katero je Sodišče vlagateljici, vdovi nekdanjega sodnika na Sodišču, zavrnilo dodelitev družinske pokojnine.(72)

164. V obravnavani zadevi Komisija v nasprotni pritožbi ne trdi le, da je mogoče odločitev iz izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče ugodilo predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo, izpodbijati s pritožbo,(73) ampak tudi, da ta odločitev pomeni kršitev postopka v smislu člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Naj v zvezi s tem poudarim, da se razlog, s katerim se trdi, da odločitev o ugoditvi predlogu za intervencijo pomeni kršitev postopka, uveljavlja v nasprotni pritožbi, s katero se predlaga razveljavitev prav te odločitve. Nasprotno, v sodbi Gaki‑Kakouri se je razlog v zvezi s tem, da je odločitev o zavrnitvi dokazov pomenila kršitev postopka, uveljavljal v pritožbi, s katero se je predlagala razveljavitev druge odločitve Splošnega sodišča, ki je bila del izreka njegove sodbe. Torej v obravnavani zadevi razloga, s katerim se zatrjuje kršitev postopka pred Splošnim sodiščem, Sodišče ne more preizkusiti, saj se uveljavlja v nasprotni pritožbi, ki – ker se z njo ne predlaga razveljavitev „odločitve“ v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča –(74) ni dopustna.

c)      Dopustnost nasprotne pritožbe zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem se v njej upoštevajo trditve, ki naj bi jih navedla le Freistaat Sachsen

165. Nazadnje, z nasprotno pritožbo se predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem so bile upoštevane trditve, ki naj bi jih navedla le Freistaat Sachsen, in sicer v točkah 20, 21, 27, 31, 55, 57, 77, 97, 98, 124, 152, 163, 176, 177 in 180.

166. Ni mi jasno, kako bi bilo mogoče trditi, da je Splošno sodišče, ker je sprejelo ali zavrnilo trditve, ne pa tožbenih razlogov ali predlogov, sprejelo „odločitev“ v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Torej nasprotna pritožba zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem se v njej upoštevajo trditve, ki naj bi jih navedla le Freistaat Sachsen, ni dopustna.

167. Vsekakor pa je brezpredmetna. V točkah izpodbijane sodbe, ki jih je navedla Komisija, Splošno sodišče namreč bodisi ni odločilo o trditvah intervenientke,(75) bodisi je obravnavalo trditve intervenientke in družbe BMW,(76) bodisi je zavrnilo trditve, ki jih je navedla le Freistaat Sachsen.(77)

d)      Neobstoj obveznosti Sodišča, da po uradni dolžnosti odloči o dopustnosti intervencije na prvi stopnji

168. Sodišče je v sodbi Stadtwerke Schwäbisch Hall odločilo, da mora, kadar odloča o pritožbi na podlagi člena 56 svojega statuta, odločiti, po potrebi po uradni dolžnosti, o dopustnosti tožbe na prvi stopnji.(78)

169. Komisija na podlagi te sodbe trdi, da mora Sodišče po uradni dolžnosti odločiti o dopustnosti predloga za intervencijo pred Splošnim sodiščem, kadar intervenient na prvi stopnji vloži nasprotno pritožbo pred Sodiščem ali predloži stališča pred Sodiščem.

170. Take trditve ni mogoče sprejeti.

171. V obravnavani zadevi Komisija izpodbija dopustnost intervencije pred Splošnim sodiščem, ne pa dopustnost tožbe pred tem sodiščem, za kar je šlo v sodbi Stadtwerke Schwäbisch Hall in poznejši sodni praksi.(79) Naj poudarim, da to – če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je ugodilo predlogu za intervencijo – ne bi nikakor vplivalo na dopustnost tožbe pred Splošnim sodiščem.(80)

172. Drži sicer, da bi se lahko intervenient na prvi stopnji, če bi Splošno sodišče neupravičeno ugodilo njegovemu predlogu za intervencijo, pritožil zoper sodbo Splošnega sodišča in bi lahko pred Sodiščem uveljavljal razloge, ki jih stranka, ki jo je na prvi stopnji podprl z intervencijo, ni navedla.(81) Vendar moram poudariti, da se lahko v skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča postopku pred Splošnim sodiščem kot intervenientka pridruži katera koli oseba, če lahko izkaže interes za rešitev zadeve, ki mu je predložena. Naj še poudarim, da lahko intervenienti v skladu s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča na prvi stopnji vložijo pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča, le če jih ta sodba neposredno prizadeva. Menim, da osebe, ki nima nikakršnega interesa za rešitev zadeve, predložene Splošnemu sodišču, in ki zato nima pravice do pridružitve postopku kot intervenientka pred tem sodiščem, ni mogoče obravnavati, kot da jo sodba tega sodišča neposredno prizadeva. Vsekakor pa lahko druge stranke v postopku pred Sodiščem vložijo stališča v odgovor na stališča intervenienta na prvi stopnji.

173. Ugotavljam, da nasprotna pritožba v celoti ni dopustna.

174. Vendar bom zaradi popolnosti še pokazal, da vsekakor ni utemeljena.

2.      Vsebinska preučitev

175. Komisija v podporo nasprotni pritožbi navaja tri pritožbene razloge, v katerih zatrjuje kršitev člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča, napačno pravno opredelitev dejstev oziroma kršitev pravil o dokaznem bremenu.

a)      Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča

176. V prvem pritožbenem razlogu Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča, ker je v točki 20 sklepa z dne 11. maja 2015 ugotovilo, da ima Freistaat Sachsen interes za rešitev zadeve, predložene Splošnemu sodišču, ker so ji bile z omejitvijo pomoči s spornim sklepom na 17 milijonov EUR zavrnjene gospodarske koristi, ki bi izhajale iz pomoči v višini približno 45 milijonov EUR.

177. V skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča se lahko postopku pred sodišči Evropske unije pridružijo osebe, ki lahko izkažejo upravičen interes za rešitev zadeve, predložene enemu izmed teh sodišč.

178. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pojem „interes za rešitev zadeve“ v smislu te določbe opredeliti glede na predmet spora ter ga razumeti kot neposredni in dejanski interes glede odločitve o predlogih, ne pa kot interes v zvezi z navedenimi razlogi ali trditvami. Izraz „rešitev zadeve“ se nanaša na želeno končno odločitev, kot bo zapisana v izreku prihodnje sodbe. V zvezi s tem je treba predvsem preveriti, ali vlagatelja predloga za intervencijo izpodbijani ukrep neposredno zadeva in ali je njegov interes za rešitev zadeve gotov. Načeloma se lahko interes za rešitev zadeve obravnava kot dovolj neposreden, le če lahko navedena rešitev spremeni pravni položaj predlagatelja intervencije.(82)

179. Komisija navaja, da je interes za rešitev zadeve v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča lahko le pravni, ne pa gospodarski interes.

180. Freistaat Sachsen in družba BMW trdita, da gospodarski interes zadostuje. Pri tem se sklicujeta na sklep Ramondín, v katerem je bilo odločeno, da ima Comunidad Autónoma de La Rioja interes za rešitev zadeve v tožbi za razglasitev ničnosti sklepa, s katerim je Komisija za nezdružljivo razglasila shemo pomoči, ki jo je sprejel Territorio Histórico de Álava. V tem sklepu je predsednik Sodišča navedel, da Comunidad Autónoma de La Rioja meji na Territorio Histórico de Álava in da je imelo podjetje Ramondín, ki je imelo od leta 1971 sedež v La Rioji, korist od izpodbijane sheme pomoči, ko se je preselilo v Álavo.(83)

181. Drži sicer – kot poudarja Komisija – da se na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točki 178, zahteva, da se pravni položaj vlagatelja predloga za intervencijo zaradi zadevnega primera (lahko) spremeni.

182. Vendar se v skladu s to sodno prakso navedena zahteva uporablja le „načeloma“. Naj pripomnim, da je bilo v sodbi Ramondín odločeno, da ima Comunidad Autónoma de La Rioja interes za rešitev zadeve, ker je shema pomoči povzročila preselitev nekaterih podjetij s sedežem v La Rioji in je negativno vplivala na konkurenčni položaj podjetij, ki so tam ostala. V obravnavani zadevi se sporni sklep nanaša na zgraditev novega proizvodnega obrata na Saškem, predlog za intervencijo pa je vložila prav Freistaat Sachsen. Gre za regionalno pomoč, vlagateljica predloga za intervencijo pa je regija prejemnica pomoči, katere gospodarski položaj se je z zadevno pomočjo izboljšal. Menim, da je mogoče v takem položaju gospodarski interes obravnavati kot dovolj neposreden. Dejansko stanje iz obravnavane zadeve se razlikuje od tistega iz zadeve Provincia di Ascoli Pisceno, v kateri je Sodišče menilo, da italijanska regija, katere gospodarska struktura je bila po trditvah večinoma odvisna od proizvodnje čevljev, ni imela nobenega interesa za rešitev zadeve, obravnavane v tožbi za razglasitev ničnosti uredbe o naložitvi protidampinške dajatve na uvoz nekatere obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske.(84)

183. Drži sicer – kot navaja Komisija – da je v zadevi Ramondín Comunidad Autónoma de La Rioja pri Komisiji vložila pritožbo, medtem ko je v obravnavani zadevi Freistaat Sachsen ni. Vendar se v zadevi Ramondín Sodišče ni oprlo na ta element. Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da sta sodelovanje v upravnem postopku in vložitev pritožbe med dejavniki, s katerimi je mogoče dokazati obstoj interesa za rešitev zadeve.(85) Iz tega ne izhaja, da je vložitev pritožbe nujna za to, da se dokaže tak interes.

184. Prvi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

b)      Drugi pritožbeni razlog: napačna opredelitev dejstev

185. Z drugim pritožbenim razlogom Komisija trdi, da je Splošno sodišče, če bi Sodišče menilo, da bi lahko bil interes za rešitev zadeve v smislu člena 40, prvi odstavek, Statuta gospodarski interes, napačno ugotovilo, da ima Freistaat Sachsen tak interes. Po mnenju Komisije bi imela Freistaat Sachsen interes za rešitev zadeve, obravnavane v tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa v celoti. Ne bi pa naj imela interesa za rešitev zadeve, obravnavane v tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je z njim ugotovljena nezdružljivost zneska pomoči nad 17 milijoni EUR z notranjim trgom.

186. Menim, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti. Menim, da ima Freistaat Sachsen interes za to, da izkoristi gospodarske učinke, ki izhajajo iz pomoči v znesku, trikrat višjem od zneska, ki je bil v spornem sklepu razglašen za združljiv.

187. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

c)      Tretji pritožbeni razlog: kršitev pravil o dokaznem bremenu

188. V tretjem pritožbenem razlogu Komisija trdi, da je Splošno sodišče, ker od Freistaat Sachsen ni zahtevalo, naj predloži dokaze v podporo trditvi, da ima gospodarski interes za rešitev zadeve, kršilo pravilo, po katerem mora običajno oseba, ki zatrjuje dejstva v podporo zahtevku, predložiti dokaz o takih dejstvih.

189. Naj pripomnim, da je Splošno sodišče v točki 19 sklepa z dne 11. maja 2015 opozorilo, da je Freistaat Sachsen trdila, da bi bilo z zadevno pomočjo ustvarjenih 800 delovnih mest, da bi se izoblikovale sinergije z regionalnimi avtomobilskimi industrijami in bi se spodbujal prenos znanja ter da bi se pospešil inovacijski proces. Drži sicer, da Freistaat Sachsen ni predložila dokazov v podporo tem trditvam o dejstvih. Vendar hkrati drži tudi, da Komisija v stališčih o predlogu za intervencijo teh trditev o dejstvih ni izpodbijala in da je Splošno sodišče v točki 20 sklepa z dne 11. maja 2015 poudarilo, da se te trditve niso izpodbijale. Menim, da v takih okoliščinah Splošno sodišče ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.

190. Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

191. Ugotavljam, da je treba nasprotno pritožbo zavrniti.

VII. Stroški

192. Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

193. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker družba BMW s svojimi pritožbeni razlogi ni uspela in je Komisija predlagala, naj se družbi BMW naloži plačilo stroškov, je treba odločiti, da družba BMW poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je imela Komisija v okviru postopka v glavni stvari. Člen 184(4) Poslovnika določa, da če je v pritožbenem postopku sodeloval intervenient na prvi stopnji, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške. Ker je Freistaat Sachsen sodelovala v pritožbenem postopku, bi morala nositi svoje stroške iz postopka v glavni stvari.

194. Kar zadeva nasprotno pritožbo, Komisija s svojimi predlogi ni uspela, Freistaat Sachsen pa je predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, zato bi bilo treba odločiti, da Komisija poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so Freistaat Sachsen nastali v nasprotni pritožbi. Ker je družba BMW sodelovala v postopku z nasprotno pritožbo, bi morala nositi svoje stroške, nastale v tem postopku.

VIII. Predlog

195. Zato menim, da bi Sodišče moralo:

–        zavrniti pritožbo;

–        zavrniti nasprotno pritožbo;

–        družbi Bayerische Motoren Werke AG naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije v zvezi s pritožbo;

–        odločiti, naj Freistaat Sachsen nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo;

–        Evropski komisiji naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi stroške Freistaat Sachsen v zvezi z nasprotno pritožbo;

–        odločiti, naj družba Bayerische Motoren Werke AG nosi svoje stroške v zvezi z nasprotno pritožbo.

1      Jezik izvirnika: angleščina.

2      Sodba z dne 12. septembra 2017, Bayerische Motoren Werke/Komisija (T‑671/14, EU:T:2017:599; v nadaljevanju: izpodbijana sodba).

3      Sklep z dne 9. julija 2014 o državni pomoči št. SA.32009 (2011/C) (ex 2010/N), ki jo Nemčija namerava dodeliti družbi BMW AG za večji naložbeni projekt v Leipzigu (UL 2016, L 113, str. 1).

4      Sklep z dne 11. maja 2015, Bayerische Motoren Werke/Komisija (T‑671/14, neobjavljen, EU:T:2015:322; v nadaljevanju: sklep z dne 11. maja 2015).

5      UL 2008, L 214, str. 3.

6      Naj pojasnim, da je bila pomoč priglašena v višini 49 milijonov EUR, potem ko je Nemčija priglasitev spremenila, pa je bil ta znesek znižan na 48,125 milijona EUR (diskontirana vrednost 45.257.273 EUR) (glej točki 22 in 189 obrazložitve spornega sklepa).

7      BGBl. 2008 I, str. 2350. IZG je bil skupinsko izvzet pod referenčno številko X 167/2008 (UL 2009, C 280, str. 7).

8      UL 2006, C 54, str. 13. V skladu s točko 68 Smernic o regionalni pomoči mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, določen s členom 108(2) PDEU, prvič, kadar znesek regionalne pomoči, dodeljene za veliko naložbo, „presega 75 % največjega zneska pomoči, ki bi jo lahko prejela naložba z upravičenimi odhodki v višini 100 milijonov EUR“ ob uporabi zgornje meje regionalne pomoči, in drugič, kadar je upravičenec do pomoči odgovoren za več kot 25 % prodaje zadevnega proizvoda ali je zmogljivost proizvodnje, ki jo je ustvaril projekt pomoči, večja od 5 % trga.

9      UL 2009, C 223, str. 3.

10      Veliki naložbeni projekti so projekti z upravičenimi stroški več kot 50 milijonov EUR (glej točko 60 Smernic o regionalni pomoči).

11      Glej točke od 2 do 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12      Kot je bilo že navedeno, mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, kadar so pragovi iz točke 68 Smernic o regionalni pomoči preseženi (glej opombo 8 zgoraj). V opombi 63 Smernic o regionalni pomoči je bilo navedeno, da bo Komisija „pripravila dodatne smernice za merila“, ki se v tem položaju uporabljajo za oceno združljivosti. Komisija je te smernice sprejela v obliki Sporočila iz leta 2009 (glej točko 8 tega sporočila).

13      Glej točko 2 Sporočila iz leta 2009.

14      Glej točke od 11 do 36 Sporočila iz leta 2009.

15      Glej točko 22 Sporočila iz leta 2009 in točko 173 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

16      Glej točko 33 Sporočila iz leta 2009 ter točki 175 in 189 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

17      Glej točke od 37 do 51 Sporočila iz leta 2009.

18      Moj poudarek.

19      Sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam (C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 57).

20      Sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam (C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 58).

21      Sodba z dne 10. julija 2012, Smurfit Kappa Group/Komisija (T‑304/08, EU:T:2012:351, točka 94).

22      Sodba z dne 10. julija 2012, Smurfit Kappa Group/Komisija (T‑304/08, EU:T:2012:351, točka 95).

23      Sodba z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi (C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 41).

24      Sodba z dne 8. marca 2016, Grčija/Komisija (C‑431/14 P, EU:C:2016:145, točke od 72 do 75).

25      Glej točki 85 in 175 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

26      Glej točko 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

27      Glej točki 101 in 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

28      Uredba z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339).

29      Glej opombo 33 spodaj.

30      Sodbe z dne 21. novembra 1991, Féderation nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon (C‑354/90, EU:C:1991:440, točke od 8 do 11); z dne 5. oktobra 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich (C‑368/04, EU:C:2006:644, točke od 36 do 38); z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa (C‑284/12, EU:C:2013:755, točki 27 in 28), in z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo (C‑387/17, EU:C:2019:51, toči 54 in 55).

31      Glej uvodno izjavo 4 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (v nadaljevanju: pooblastitvena uredba) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312). Komisija lahko na podlagi pooblastitvene uredbe sprejme uredbe o skupinskih izjemah za nekatere kategorije pomoči. Uredba o splošnih skupinskih izjemah je bila sprejeta na podlagi pooblastitvene uredbe.

32      Uredba o splošnih skupinskih izjemah se uporablja za državne ukrepe, ki pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej člen 2(1) te uredbe).

33      V skladu s členom 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah „je treba [regionalno pomoč, dodeljeno za velike naložbene projekte,] priglasiti Komisiji, če celotni znesek pomoči iz vseh virov presega 75 % najvišjega zneska pomoči, ki bi ga lahko prejela naložba z upravičenimi stroški v višini 100 milijonov EUR“, pri čemer se uporablja prag regionalne pomoči, ki velja v zadevni regiji prejemnici pomoči. Ni sporno, da je projekt pomoči iz obravnavane zadeve velik naložbeni projekt, torej projekt z upravičenimi stroški, višjimi od 50 milijonov EUR (glej opombo 10 zgoraj). Prag regionalne pomoči za Leipzig v veljavi v času, ko je bila pomoč dodeljena, je znašal 30 % (glej točko 11 obrazložitve spornega sklepa in karto regionalnih državnih pomoči za Nemčijo: 2007–2013, UL 2006, C 295, str. 6). Torej je prag za priglasitev na podlagi člena 6(2) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah znašal 22,5 milijona EUR (75 % x 30 % x 100 milijonov) (glej točko 201 obrazložitve spornega sklepa in točko 182 izpodbijane sodbe).

34      Glej opombo 31 zgoraj.

35      Glej oddelek 3.2 obrazložitve predloga uredbe Sveta (ES) o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe ES za nekatere kategorije horizontalne državne pomoči, ki ga je Komisija predložila 15. julija 1997 (COM(97) 396 final). V skladu z oddelkom 3.1 te obrazložitve naj bi s sprejetjem uredb o skupinskih izjemah „postal nadzor Komisije nad državnimi pomočmi učinkovitejši, saj ji ne bi bilo treba več preučevati priglasitev shem pomoči in individualnih pomoči v položaju, v katerem Komisija prejema veliko priglašenih načrtov za dodelitev ali spremembo pomoči, ki so združljivi z [notranjim] trgom, ker izpolnjujejo merila za združljivost, ki jih je izoblikovala Komisija“. Glej tudi točko 2.1 Mnenja Ekonomsko‑socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta (ES) o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe ES za nekatere kategorije horizontalne državne pomoči (UL 1998, C 129, str. 70).

36      Sodba z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija (od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, EU:T:2009:314, točka 260).

37      Člen 10(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 659/1999 določa, da Komisija „preveri“ vsako pritožbo, če jo vloži zainteresirana stranka v smislu člena 1(h) te uredbe in če je bila vložena na izpolnjenem obrazcu, na katerega je napoteno v členu 20(2), prvi pododstavek, iste uredbe.

38      Glej točko 95 zgoraj.

39      Glej Sinnaeve, I., Block Exemptions for State aid: More Scope for State Aid Control by Member States and Competitors, v: Common Market Law Review, zvezek 38 (2001), št. 6, str. 1479 (str. 1495). Glej tudi Berghofer, M., The General Block Exemption Regulation: a Giant on Feet of Clay, European State Aid Law Quarterly, zvezek 8 (2009), št. 3, str. 323 (str. 328 in opomba 55).

40      Glej točko 16 Obvestila Komisije o izvrševanju zakonodaje o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (obvestilo o izvrševanju) (UL 2009, C 85, str. 1).

41      Napotilo na odobritev Sveta se nanaša na pristojnost, podeljeno Svetu s členom 108(2), tretji pododstavek, PDEU, da v „izjemnih okoliščinah“ državno pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom.

42      Glej člen 9(1) in Prilogo III Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

43      Glej obrazec v Prilogi I k Uredbi Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe št. 659/1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3).

44      Če bi bila izvedena, bi bila obravnavana kot „nezakonita pomoč“ v smislu člena 1(f) Uredbe št. 659/1999 (sklepni predlogi M. Watheleta v zadevi Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2018:768, točka 107).

45      Glej točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

46      Komisiji je bil predložen povzetek, na katerega je napoteno v členu 9(1) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, ki ga je ta objavila v Uradnem listu (Podatki, ki jih predložijo države članice o državni pomoči, dodeljeni na podlagi Uredbe št. 800/2008 (UL 2009, C 280, str. 5).

47      Sodba z dne 6. marca 2002, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija (T‑127/99, T‑129/99 in T‑148/99, EU:T:2002:59, točka 229).

48      Sodba z dne 21. julija 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen‑Anhalt/Komisija (C‑459/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:515).

49      V zadevi Freistaat Sachsen je bila uredba o skupinskih izjemah, ki se je uporabljala, Uredba Komisije (ES) št. 68/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za usposabljanje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 128).

50      Moj poudarek.

51      Sodba z dne 21. julija 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen‑Anhalt/Komisija (C‑459/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:515, točka 31).

52      Sodba z dne 21. julija 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen‑Anhalt/Komisija (C‑459/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:515, točka 33).

53      Moj poudarek.

54      Glej točko 153 spodaj.

55      Glej po analogiji sklep predsednika Sodišča z dne 12. oktobra 2000, Comunidad Autónoma del País Vasco in drugi/Svet (C‑299/00 P(I), neobjavljen, EU:C:2000:566).

56      Drži sicer, da se člen 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča nanaša na pritožbe, ne pa na nasprotne pritožbe. Ker pa Statut ne vsebuje nobene določbe, s katero bi se obravnavale posebej nasprotne pritožbe, ne vidim nobenega razloga za to, da se določbe, s katerimi se obravnavajo pritožbe, ne bi uporabljale tudi za nasprotne pritožbe.

57      Končna odločitev Splošnega sodišča v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča je odločitev, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. Menim, da bi bilo treba kot končne odločitve obravnavati te odločitve: sodbo, s katero je tožbi ugodeno ali je zavrnjena; odločitev, s katero Splošno sodišče ugotovi, da ni treba odločati (sodba z dne 18. novembra 2010, ArchiMEDES/Komisija, C‑317/09 P, neobjavljena, EU:C:2010:700, točki 94 in 95); zamudno sodbo (sodbe z dne 13. novembra 2008, Komisija/Alexiadou, C‑436/07 P, neobjavljena, EU:C:2008:623, točka 7; z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 14, in z dne 9. junija 2015, Navarro/Komisija, T‑556/14 P, EU:T:2015:368, točka 5) ter sodbo o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka (sodbi z dne 18. marca 1999, de Compte/Parlament, C‑2/98 P, EU:C:1999:158, točke od 15 do 23, in z dne 8. julija 1999, DSM/Komisija, C‑5/93 P, EU:C:1999:364, točka 30).

58      Delna odločitev Splošnega sodišča o vsebinskih vprašanjih je lahko na primer odločitev, s katero Splošno sodišče ugotovi, da Unija nosi nepogodbeno odgovornost, vendar ne odloči o višini odškodnine (glej na primer sodbo z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric, C‑440/07 P, EU:C:2009:459).

59      Sodbe z dne 21. januarja 1999, Francija/Comafrica in drugi (C‑73/97 P, EU:C:1999:13); z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer (C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 50); z dne 23. marca 2004, Varuh človekovih pravic/Lamberts (C‑234/02 P, EU:C:2004:174, točke od 31 do 33); z dne 22. februarja 2005, Komisija/max.mobil (C‑141/02 P, EU:C:2005:98, točke od 45 do 52); z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 37), in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Ente per le Ville vesuviane in Ente per le Ville vesuviane/Komisija (C‑445/07 P in C‑455/07 P, EU:C:2009:529, točka 40). K temu moram dodati, da se v zvezi z nasprotnimi pritožbami za ta položaj zdaj uporablja člen 178(1) Poslovnika Sodišča, saj v tej določbi v nasprotju s členom 169(1) tega poslovnika (ki se nanaša na pritožbe) ni navedeno, da bi se morala nasprotna pritožba nanašati na odločbo Splošnega sodišča, „kakor izhaja iz izreka te odločbe“.

60      Sodba z dne 8. januarja 2002, Francija/Monsanto in Komisija (C‑248/99 P, EU:C:2002:1, točka 46), in sklep z dne 28. novembra 2008, Combescot/Komisija (C‑526/07 P, EU:C:2008:665, točka 36).

61      Sklep z dne 4. oktobra 1999, Komisija/ADT Projekt (C‑349/99 P, EU:C:1999:475).

62      Sodba z dne 4. septembra 2008, Gualtieri/Komisija (T‑413/06 P, EU:T:2008:309, točke od 21 do 29); sklepa z dne 8. julija 2010, Marcuccio/Komisija (T‑166/09 P, EU:T:2010:299, točke od 26 do 33), in z dne 12. junija 2012, Strack/Komisija (T‑65/12 P, EU:T:2012:285, točke od 8 do 15).

63      Sklep z dne 14. decembra 2007, Nijs/Računsko sodišče (T‑311/07 P, EU:T:2007:394).

64      Sklep z dne 10. julija 2009, Hasbro (C‑59/09 P, neobjavljen, EU:C:2009:452).

65      Sklep z dne 12. februarja 2015, Meister/Komisija (C‑327/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:99, točki 22 in 23).

66      Sklep z dne 29. oktobra 2015, De Nicola/EIB (T‑377/15 P, neobjavljen, EU:T:2015:851).

67      Sklep z dne 26. novembra 2003, Associazione bancaria italiana in drugi/Komisija (od C‑366/03 P do C‑368/03 P, C‑390/03 P, C‑391/03 P in C‑394/03 P, neobjavljen, EU:C:2003:638).

68      Če ga, kot se zahteva s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča sodba Splošnega sodišča „neposredno prizadeva“.

69      Sodba z dne 11. februarja 1999, Antillean Rice Mills in drugi/Komisija (C‑390/95 P, EU:C:1999:66, točka 20).

70      Sodba z dne 10. novembra 2016, DTS Distribuidora de Televisión Digital/Komisija (C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točka 121). Kot je navedel generalni pravobranilec K. Roemer, „naši postopki ne omogočajo intervencijskega postopka, v katerem lahko tretja stranka uveljavlja lastne zahtevke zoper obe stranki v glavni tožbi“ (sklepni predlogi generalnega pravobranilca K. Roemerja v združenih zadevah Belgija/Vloeberghs in Visoka oblast, 9/60-TO in 12/60-TO, neobjavljena, EU:C:1962:17, str. 188).

71      Sodbe z dne 7. oktobra 2014, Nemčija/Svet (C‑399/12, EU:C:2014:2258, točka 27); z dne 10. novembra 2016, DTS Distribuidora de Televisión Digital/Komisija (C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točka 121), in z dne 25. oktobra 2017, Komisija/Svet(WRC‑15) (C‑687/15, EU:C:2017:803, točka 23).

72      Sodba z dne 14. aprila 2005, Gaki‑Kakouri/Sodišče (C‑243/04 P, neobjavljena, EU:C:2005:238, točki 33 in 34).

73      Kot sem pokazal zgoraj v točkah od 157 do 160, te odločitve ni mogoče izpodbijati s pritožbo, zato nasprotna pritožba v delu, v katerem se z njo predlaga razveljavitev te odločitve, ni dopustna.

74      Niti odločitve Splošnega sodišča o ugoditvi predlogu Freistaat Sachsen za intervencijo, niti njegove odločitve, da trditve, ki jih je navedla Freistaat Sachsen zavrne, ni mogoče obravnavati kot „odločitev“ v smislu člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča (glej točko 158 zgoraj in točko 166 v nadaljevanju).

75      Točke 20, 21 in 27 spadajo v oddelek izpodbijane sodbe, naslovljen „Postopek in predlog strank“. V točkah 31, 57, 77, 152 in 163 te sodbe so zgolj povzete trditve intervenientke. V točki 55 je Splošno sodišče ugotovilo, da o trditvi Freistaat Sachsen ni treba odločiti.

76      Glej točke 124, 176 in 177 izpodbijane sodbe.

77      Glej točke 97, 98 in 180 izpodbijane sodbe.

78      Sodba z dne 29. novembra 2007, Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi/Komisija (C‑176/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:730, točka 18).

79      Sodba z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija (C‑362/06 P, EU:C:2009:243, točke od 21 do 23); sklep z dne 23. septembra 2009, Complejo Agrícola/Komisija (C‑415/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:574, točki 21 in 22; sklep z dne 23. septembra 2009, Calebus/Komisija (C‑421/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:575, točki 21 in 22); sodba z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher – Fleisch in drugi (C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 97); sklepa z dne 15. februarja 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija (C‑208/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:76, točka 34), in z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet (C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 20); sodbi z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonlinie in drugi/Komisija (C‑133/12 P, EU:C:2014:105, točka 32), in z dne 20. septembra 2018, Španija/Komisija (C‑114/17 P, EU:C:2018:753, točka 48).

80      Tako je, ker je intervencija akcesorna postopku v glavni stvari, ne pa obratno. Če je tožba razglašena za nedopustno, postane intervencija brezpredmetna (sklep z dne 19. julija 2017, Lysoform Dr. Hans Rosemann in Ecolab Deutschland/ECHA, C‑663/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:568, točki 47 in 48).

81      Sodba z dne 11. februarja 1999, Antillean Rice Mills in drugi/Komisija (C‑390/95 P, EU:C:1999:66, točki 21 in 22).

82      Sklepi podpredsednika Sodišča z dne 6. oktobra 2015, Metalleftiki kai Etairia Larymnis Larko/Komisija (C‑385/15 P(I), neobjavljen, EU:C:2015:681, točki 6 in 7); z dne 1. marca 2016, Cousins Material House/Komisija (C‑635/15 P(I), neobjavljen, EU:C:2016:166, točki 5 in 6), in z dne 17. maja 2018, Združene države Amerike/Apple Sales International in drugi (C‑12/18 P(I), neobjavljen, EU:C:2018:330, točki 7 in 8); sklepi predsednika Sodišča z dne 11. junija 2018, Comune di Milano/Svet (C‑182/18, neobjavljen, EU:C:2018:445, točka 8; z dne 20. septembra 2018, Crédit Mutuel Arkéa/ECB (C‑152/18 P in C‑153/18 P, neobjavljen, EU:C:2018:765, točke od 6 do 8); z dne 9. oktobra 2018, Poljska/Komisija (C‑181/18 P, neobjavljen, EU:C:2018:826, točki 5 in 6), in z dne 9. oktobra 2018, PGNiG Supply & Trading/Komisija (C‑117/18 P, neobjavljen, EU:C:2018:897, točki 5 in 6).

83      Sklep predsednika Sodišča z dne 6. marca 2003, Ramondín in Ramondín Cápsulas/Komisija (C‑186/02 P, EU:C:2003:141, točki 9 in 10).

84      Sklep predsednika Sodišča z dne 25. januarja 2008, Provincia di Ascoli Piceno in Comune di Monte Urano v Sun Sang Kong Yuen Shoes Factory in drugi (C‑461/07 P(I), neobjavljen, EU:C:2008:46, točka 17).

85      Sklep predsednika Sodišča z dne 11. junija 2018, Comune di Milano/Svet (C‑182/18, neobjavljen, EU:C:2018:445, točka 16).