SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 12. julija 2011

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Nasprotna pritožba – Psihično nadlegovanje – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Sporočilo o politiki na področju psihičnega nadlegovanja na Komisiji – Dolžnost pomoči uprave – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Obseg – Prošnja za pomoč – Začasni ukrepi premestitve – Dolžnost skrbnega ravnanja – Odgovornost – Odškodninski zahtevek – Neomejena pristojnost – Pogoji za izvajanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Razveljavitvena tožba – Pravni interes“

V zadevi T‑80/09 P,

zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F‑52/05, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,

Evropska komisija, ki jo zastopajo V. Joris, D. Martin in B. Eggers, zastopniki,

tožeča stranka,

druga stranka v postopku je

Q, nekdanja uradnica Evropske komisije, stanujoča v Domsju (Švedska), ki jo zastopata S. Rodrigues in Y. Minatchy, odvetnika,

tožeča stranka na prvi stopnji,

SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),

v sestavi M. Jaeger, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in A. Dittrich, sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka, Jezik postopka: francoščina.

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. januarja 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F‑52/05, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je razglasilo ničnost njene odločitve, da z molkom zavrne prošnjo za pomoč, ki jo je Q 3. maja 2004 vložila na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: prošnja za pomoč in Kadrovski predpisi), in sicer v delu, v katerem je bilo zavrnjeno sprejetje začasnega ukrepa premestitve, ter Komisiji naložilo, da mora Q plačati 15.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi nezakonitosti te zavrnitve in neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja uprave.

 Dejansko stanje

2        Dejansko stanje je navedeno v točkah od 18 do 101 izpodbijane sodbe.

 Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba

3        Q je 4. julija 2005 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je v bistvu predlagala, prvič, naj se razglasi ničnost odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč; drugič, naj se razveljavita njeni karierni ocenjevalni poročili za obdobji od 1. januarja do 31. oktobra 2003 in od 1. novembra do 31. decembra 2003 (v nadaljevanju: KOP 2003), in tretjič, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine tožeči stranki. Ta tožba je bila prvotno evidentirana v sodnem tajništvu Splošnega sodišča pod številko T‑252/05.

4        Splošno sodišče je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (2004/752/ES, Euratom, UL L 333, str. 7) to zadevo odstopilo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila pri njem evidentirana pod številko F‑52/05.

5        Sodišče za uslužbence je z izpodbijano sodbo tožbi deloma ugodilo in odločitev, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, razglasilo za nično v delu, v katerem je bilo zavrnjeno sprejetje začasnega ukrepa premestitve, in Komisiji naložilo, da mora Q plačati odškodnino v višini 18.000 EUR. V preostalem je tožbo zavrnilo.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in predlogi strank

6        Komisija je 27. februarja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila pritožbo.

7        Q je 9. junija 2009 vložila odgovor na pritožbo, s katerim je vložila tudi nasprotno pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Poleg tega je vložila zahtevo za anonimnost, ki ji je sodno tajništvo takoj ugodilo.

8        Komisija je z dopisom, vloženim 24. junija 2009, vložila prošnjo za predložitev kratke replike.

9        Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 3. julija 2009 ugodil tej prošnji.

10      Komisija je 24. avgusta 2009 vložila repliko, v kateri je v skladu s členom 143(2) Poslovnika Splošnega sodišča odgovorila tudi na nasprotno pritožbo.

11      Q je z dopisom, vloženim 24. septembra 2009, zaprosila za predložitev nadaljnje vloge k nasprotni pritožbi.

12      Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 6. oktobra 2009 ugodil tej prošnji.

13      Q je 15. oktobra 2009 vložila dupliko.

14      Q je 13. novembra 2009 vložila nadaljnjo vlogo k nasprotni pritožbi.

15      Komisija je 5. januarja 2010 vložila odgovor na nadaljnjo vlogo k nasprotni pritožbi. Istega dne se je pisni postopek končal.

16      Q je 11. februarja 2010 z dopisom vložila predlog na podlagi člena 146 Poslovnika, naj se jo v okviru ustnega dela postopka zasliši.

17      Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankama postavi pisna vprašanja, na katera bosta odgovorili na obravnavi.

18      Stranki sta na obravnavi 21. januarja 2011 podali ustne navedbe ter odgovorili na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča. Odgovori na pisna vprašanja Splošnega sodišča so bili vneseni v zapisnik obravnave.

19      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno drugemu tožbenemu razlogu na prvi stopnji, da je bila zavrnitev ukrepa premestitve zaradi molka organa nezakonita, ter tožbenima razlogoma, ki se nanašata na dodelitev odškodnine za škodo zaradi navedene nezakonitosti in neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja uprave;

–        zavrne nasprotno pritožbo;

–        zavrne tožbo na prvi stopnji ali, podredno, vrne zadevo Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje;

–        o stroških postopka pred Sodiščem za uslužbence in glavne pritožbe odloči v skladu s predpisi ali, podredno, pridrži odločitev o stroških postopka pred Sodiščem za uslužbence in glavne pritožbe;

–        Q naloži plačilo stroškov nasprotne pritožbe.

20      Q Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        glavno pritožbo zavrne kot nedopustno in v vsakem primeru neutemeljeno;

–        ugotovi dopustnost nasprotne pritožbe;

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        ugodi njenima predlogoma iz tožbe na prvi stopnji za ugotovitev ničnosti in dodelitev odškodnine;

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.

 Glavna pritožba

21      Z glavno pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča, se predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je bila razglašena ničnost odločitve, da se z molkom organa zavrne prošnja za pomoč v delu, v katerem je bilo zavrnjeno sprejetje začasnega ukrepa premestitve, in v katerem je bilo Komisiji naloženo, da mora Q plačati 15.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila posledica nezakonitosti te odločitve in neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja uprave.

 Dopustnost

22      Q se sklicuje na nedopustnost glavne pritožbe v delu, v katerem Komisija v okviru obeh pritožbenih razlogov, ki ju navaja v podporo pritožbi, pritožbenemu sodišču predlaga, naj znova odloči o dejanskem stanju, o katerem je dokončno odločilo prvostopenjsko sodišče. Komisija naj po eni strani ne bi imela pravice pritožbenemu sodišču v okviru prvega pritožbenega razloga predlagati nadzora nad ugotovitvami Sodišča za uslužbence, da je Q upravičena do odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki jo je utrpela, ker Komisija ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja, kar je razvidno iz nekaterih neprimernih ravnanj, ki so predmet prošnje za pomoč. Po drugi strani naj Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga ne bi imela pravice, da pred pritožbenim sodiščem na podlagi elementov iz spisa implicitno izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da v okoliščinah tega primera odločitev Komisije, da z molkom zavrne sprejetje začasnega ukrepa premestitve, lahko povzroči nepogodbeno odgovornost Skupnosti.

23      Komisija predlaga zavrnitev tega ugovora nedopustnosti, ki ga je navedla Q.

24      Na podlagi člena 225a ES in člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba, vložena pri Splošnem sodišču, omejena na pravna vprašanja in lahko temelji na pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na nepristojnost Sodišča za uslužbence, kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škodujejo interesom zadevne stranke, ali kršitev prava Skupnosti, ki jo stori Sodišče za uslužbence. Poleg tega člen 138(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Splošnega sodišča določa, da mora pritožba obsegati pritožbene razloge in pravne trditve.

25      Iz navedenih določb izhaja, da se lahko pritožba opira samo na pritožbene razloge v zvezi s kršitvijo pravnih pravil, kar izključuje vsakršno presojo dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev – razen izkrivljenja dokazov, predloženih prvostopenjskemu sodišču – ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. marca 2008 v zadevi Rossi Ferreras proti Komisiji, T‑107/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 29 in navedena sodna praksa).

26      V obravnavanem primeru Komisija pritožbenemu sodišču s prvim pritožbenim razlogom, obravnavanim v dveh delih, in z drugim pritožbenim razlogom ne predlaga, naj ponovno preizkusi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo in presodilo že prvostopenjsko sodišče.

27      V okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga Sodišču za uslužbence očita, da je v izpodbijani sodbi kršilo pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, kot sta ga razlagali Sodišče v sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji (C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točki 43 in 44) in Splošno sodišče v sodbi z dne 10. decembra 2008 v zadevi Nardone proti Komisiji (T‑57/99, še neobjavljena v ZOdl., točke od 162 do 164).

28      S prvim delom prvega pritožbenega razloga se torej odpira pravno vprašanje, zato je treba ugotoviti, da je dopusten.

29      Drugi del prvega pritožbenega razloga v bistvu zajema tri glavne očitke.

30      Prvi očitek se nanaša na to, da naj bi Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ker je Q prisodilo odškodnino na podlagi, ki naj ne bi bila navedena niti v zahtevi v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, niti v pritožbi v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, niti v tožbi na prvi stopnji. Komisija je na obravnavi pojasnila, da to pomeni, da Sodišču za uslužbence očita, da je odločilo ultra petita in s tem spremenilo predmet spora.

31      Drugi očitek se nanaša na neizpolnitev obveznosti obrazložitve sodb, ker naj Sodišče za uslužbence ne bi pojasnilo, zakaj je nekatera dejstva, ki so bila predmet prošnje za pomoč, skupaj pravno opredelilo kot nepravilno ravnanje organa, ki povzroči nastanek odgovornosti Skupnosti.

32      Nazadnje, tretji očitek, ki je podreden glede na drugega, se nanaša na to, da naj bi Sodišče za uslužbence napačno pravno opredelilo nekatera dejstva, ki so bila predmet prošnje za pomoč, ker je razsodilo, da se kot celota štejejo za nepravilno ravnanje organa, ki povzroči nastanek odgovornosti Skupnosti.

33      Z drugim delom prvega pritožbenega razloga se torej odpirajo pravna vprašanja, zato je treba ugotoviti, da je dopusten.

34      Nazadnje, Komisija z drugim pritožbenim razlogom Sodišču za uslužbence očita, da je kršilo pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, člena 7 in 24 Kadrovskih predpisov ter obveznost obrazložitve sodb, ker je v točki 2 izreka izpodbijane sodbe deloma ugodilo predlogom Q za povračilo škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, potem ko je v točkah 250, 251 in 254 izpodbijane sodbe razsodilo, da je izpolnjen pogoj v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, in sicer zaradi nezakonitosti odločitve Komisije, ugotovljene v točkah od 209 do 214 izpodbijane sodbe, da z molkom zavrne sprejetje začasnega ukrepa premestitve, in zaradi zamude pri sprožitvi upravne preiskave.

35      Z drugim pritožbenim razlogom se torej odpirajo pravna vprašanja, zato je treba ugotoviti, da je dopusten.

36      Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga navaja Q, zavrniti v delu, v katerem je usmerjen zoper glavno pritožbo in pritožbene razloge ali dele pritožbenih razlogov, navedenih za njeno utemeljitev.

 Vsebinska presoja

37      Iz točk 27, od 29 do 32 in 34 zgoraj izhaja, da Komisija v utemeljitev glavne pritožbe navaja prvi pritožbeni razlog, ki se v prvem delu nanaša na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, v drugem delu pa na kršitev členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, obveznosti obrazložitve sodb in pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, ter drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, členov 7 in 24 Kadrovskih predpisov ter obveznosti obrazložitve sodb.

 Prvi del prvega pritožbenega razloga: kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja

–       Trditve strank

38      Komisija Sodišču za uslužbence očita, da je razsodilo, da je izpolnjen pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, ne da bi ugotovilo obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom (zgoraj v točki 27 navedeni sodbi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točki 43 in 44, in Nardone proti Komisiji, točke od 162 do 164).

39      Q predlaga zavrnitev prvega dela prvega pritožbenega razloga v delu, v katerem se opira na sodno prakso iz zgoraj v točki 27 navedene sodbe Bergaderm in Goupil proti Komisiji, ki se ne uporablja za spore javnih uslužbencev.

–       Presoja Splošnega sodišča

40      Spor med uradnikom in institucijo, v kateri je ta uradnik zaposlen ali je bil zaposlen, ki se nanaša na povračilo škode, kadar ta izvira iz zaposlitvenega razmerja med zadevno osebo in institucijo, spada na področje uporabe člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, zlasti glede dopustnosti pa ne spada na področje uporabe členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES ter člena 46 Statuta Sodišča (glej sklep Splošnega sodišča z dne 26. junija 2009 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, še neobjavljen v ZOdl., točka 12 in navedena sodna praksa).

41      Kadrovski predpisi so neodvisen instrument, katerega edini namen je ureditev pravnih razmerij med institucijami in njihovimi uradniki z določitvijo vzajemnih pravic in obveznosti (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 22. februarja 2006 v zadevi Adam proti Komisiji, T‑342/04, RecFP, str. I‑A‑2‑23 in II‑A‑2‑107, točka 34). S Kadrovskimi predpisi se je tako v razmerjih med institucijami in njihovimi uradniki vzpostavilo ravnovesje vzajemnih pravic in obveznosti, v katero ne smejo posegati niti institucije niti uradniki (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 31. maja 1988 v zadevi Rousseau proti Računskemu sodišču, 167/86, Recueil, str. 2705, točka 13, in sodbo Splošnega sodišča z dne 18. aprila 1996 v zadevi Kyrpitsis proti ESO, T‑13/95, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑503, točka 52). To ravnovesje pravic in obveznosti je namenjeno predvsem ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se evropskim državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so dodeljene institucijam (glej v tem smislu po analogiji sodbo Sodišča z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točke od 44 do 47).

42      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se v sporih v okviru razmerij med institucijami in njihovimi uradniki prizna pravica do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Splošnega sodišča z dne 9. februarja 1994 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑82/91, RecFP, str. I‑A‑15 in II‑61, točka 72; sklep Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2001 v zadevi Pierard proti Komisiji, T‑172/00, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑429, točka 34, in sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Combescot proti Komisiji, T‑249/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 49).

43      Tej rešitvi se ne nasprotuje v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, v kateri se za izpolnitev pogoja nezakonitosti ravnanja, očitanega institucijam, in v prizadevanju za uskladitev različnih ureditev odgovornosti zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice. Iz točk od 39 do 43 v točki 27 zgoraj navedene sodbe Bergaderm in Goupil proti Komisiji namreč izhaja, da ta posebna zahteva in prizadevanje za uskladitev, na katerem temelji, veljata samo za nepogodbeno odgovornost Skupnosti v skladu s členom 288, drugi odstavek, ES in odgovornost držav članic zaradi kršitve prava Skupnosti.

44      Poleg tega je razlika med pogoji za nastanek odgovornosti Skupnosti za škodo, ki jo njeni uradniki in nekdanji uradniki utrpijo zaradi kršitve določb Kadrovskih predpisov, in pogoji, ki urejajo odgovornost Skupnosti do tretjih oseb zaradi kršitve drugih določb prava Skupnosti, upravičena z vidika ravnovesja pravic in obveznosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi posebej vzpostavljeno v odnosih med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so dodeljene institucijam.

45      Čeprav je sodišče Skupnosti v zgoraj v točki 27 navedeni sodbi Nardone proti Komisiji (točke od 162 do 173) preverjalo, ali zatrjevana nezakonitost pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice, pa tako preverjanje ni bilo nujno, saj v sporih v razmerjih med institucijami in njihovimi uradniki iz ustaljene sodne prakse izhaja, da že ugotovitev nezakonitosti zadostuje za izpolnitev prvega od treh pogojev za nastanek odgovornosti Skupnosti za škodo, ki so jo njeni uradniki in nekdanji uradniki utrpeli zaradi kršitve prava Skupnosti na področju državnih uradnikov (glej točko 42 zgoraj).

46      Prvi del prvega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del prvega pritožbenega razloga: kršitev členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, obveznosti obrazložitve sodb in pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja

–       Trditve strank

47      Komisija Sodišču za uslužbence očita, da je v izpodbijani sodbi kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, obveznost obrazložitve sodb in pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, ker je Q prisodilo odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ki so jo razkrivala nekatera neprimerna ravnanja, ki so bila predmet prošnje za pomoč.

48      Prvič, Komisija trdi, da je Sodišče za uslužbence kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ker je v izpodbijani sodbi Q prisodilo odškodnino na podlagi nepravilnega ravnanja organa, ki ni bilo navedeno niti v odškodninskem zahtevku, vloženem 3. maja 2004 in priloženem prošnji za pomoč (v nadaljevanju: odškodninski zahtevek), niti v pritožbi z dne 26. novembra 2004, niti v tožbi na prvi stopnji.

49      Drugič, Komisija meni, da je Sodišče za uslužbence kršilo obveznost obrazložitve sodb, ker ni pojasnilo, zakaj je v točkah 236 in 237 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je nekatera od neprimernih ravnanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč, mogoče kot celoto pravno opredeliti kot nepravilno ravnanje organa, za katero se lahko v okviru tožbe, o kateri je odločalo, naloži odškodnina. Ugotovitev „neupoštevanja dolžnosti skrbnega ravnanja […]“ naj namreč ne bi bila enaka ugotovitvi očitne in resne kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja. Poleg tega naj bi Sodišče za uslužbence samo sebi nasprotovalo s tem, da je razsodilo, da nobeno od dejanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč, ni razvrednotilo osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete Q.

50      Tretjič, Komisija trdi, da je Sodišče za uslužbence kršilo pogoj za nastanek odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, ker je v obravnavanem primeru Skupnosti pripisalo odgovornost le na podlagi neizpolnitve dolžnosti skrbnega ravnanja.

51      Komisija v vsakem primeru trdi, da dejanj ali neprimernih ravnanj, ki jih je Sodišče za uslužbence v točki 236 izpodbijane sodbe skupaj upoštevalo kot dokaze, da uprava ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja, ni mogoče opredeliti kot nepravilno ravnanje organa, ki bi lahko povzročilo nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti.

52      Q predlaga zavrnitev drugega dela prvega pritožbenega razloga.

53      Q najprej predlaga zavrnitev očitka, ki se nanaša na kršitev členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ker se je v odškodninskem zahtevku, v pritožbi z dne 24. novembra 2004 in izrecno v tožbi na prvi stopnji v podporo svojemu odškodninskemu zahtevku v bistvu sklicevala na škodo, povezano s poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja kot posledico dejstva, da uprava ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja. Poleg tega naj bi se v skladu s sodno prakso izpodbojni razlogi lahko oblikovali pred sodiščem Unije s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki v pritožbi niso navedeni, vendar pa so z njo tesno povezani.

54      Q dalje predlaga zavrnitev očitka, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve sodb. Sodišče za uslužbence naj bi v točki 236 izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru uprava ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja. S tem naj bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj nepravilnega ravnanja organa, ki bi lahko povzročilo nastanek odgovornosti Skupnosti.

55      Nazadnje Q predlaga zavrnitev pogoja za nastanek odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja. Uradnik naj bi imel pravico sklicevati se na neupoštevanje dolžnosti skrbnega ravnanja neodvisno od kršitve natančno določene določbe Kadrovskih predpisov v vseh primerih, v katerih bi uprava o njem odločala brez upoštevanja njegovih pravic in interesov.

–       Presoja Splošnega sodišča

56      Sodišče za uslužbence je v skladu z določbo člena 236 ES v povezavi z določbama člena 1 Statuta Sodišča in člena 91(1) Kadrovskih predpisov na prvi stopnji pristojno za vse spore med Skupnostmi in katero koli osebo, za katero veljajo Kadrovski predpisi, v zvezi z zakonitostjo akta, ki posega v položaj te osebe.

57      V skladu z drugim stavkom člena 91(1) Kadrovskih predpisov ima Sodišče za uslužbence v sporih finančne narave neomejeno pristojnost. Z dodelitvijo take pristojnosti mu je zaupana naloga, da celovito reši spor, ki mu je bil predložen v odločanje (sodbi Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Weißenfels proti Parlamentu, C‑135/06 P, ZOdl., str. I‑12041, točka 67, in z dne 17. decembra 2009 v zadevi Réexamen M proti EMEA, C‑197/09 RX‑II, še neobjavljena v ZOdl., točka 56). Predvsem mu omogoča, da zagotovi polni učinek sodb, ki jih izreka v sporih glede uslužbencev, tako da lahko osebi, na katero se nanašajo Kadrovski predpisi, po uradni dolžnosti prisodi odškodnino, če meni, da razglasitev ničnosti nezakonitega akta, ki posega v položaj, ne zadostuje za uveljavitev pravic zadevne osebe ali za učinkovito zaščito njenih interesov oziroma da bi taka razglasitev ničnosti pomenila pretirano sankcijo za storjeno nezakonitost in da je dodelitev odškodnine zadevni osebi najboljši način za povračilo škode glede na interese te osebe in hkrati zahteve delovnega mesta (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 5. junija 1980 v zadevi Oberthür proti Komisiji, 24/79, Recueil, str. 1743, točki 13 in 14, in z dne 20. maja 2010 v zadevi Gogos proti Komisiji, C‑583/08 P, ZOdl., str. I-4469, točka 50, in sodbo Splošnega sodišča z dne 31. marca 2004 v zadevi Girardot proti Komisiji, T‑10/02, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑483, točke 86, 87 in 89 ter navedena sodna praksa). Sodišče za uslužbence mora v takem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ex aequo et bono oceniti škodo, ki jo je utrpela zadevna oseba (zgoraj navedeni sodbi Oberthür proti Komisiji, točka 14, in Gogos proti Komisiji, točka 44).

58      Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da prvi stavek člena 91(1) Kadrovskih predpisov ureja drugega, tako da je s to določbo sodišču dodeljena neomejena pristojnost samo v sporih glede akta, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 1. decembra 1994 v zadevi Schneider proti Komisiji, T‑54/92, RecFP, str. I‑A‑281 in II‑887, točka 49 in navedena sodna praksa, ter z istega dne v zadevi Ditterich proti Komisiji, T‑79/92, RecFP, str. I‑A‑289 in II‑907, točka 37 in navedena sodna praksa).

59      Poleg tega je v skladu s členom 91(2) Kadrovskih predpisov tožbo pred Sodiščem za uslužbence mogoče vložiti samo, če je bila pri organu, pristojnem za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), predhodno vložena pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov v roku iz tega člena in če je bila ta pritožba predmet izrecne odločitve o zavrnitvi ali odločitve, da se zavrne z molkom. Člen 90(2) Kadrovskih predpisov določa, da se lahko pri organu za imenovanja vloži pritožba zoper akt, ki posega v položaj osebe, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ne glede na to, ali je omenjeni organ sprejel odločitev ali pa ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih. Akt, ki posega v položaj, je lahko med drugim zavrnitev z molkom ali izrecna zavrnitev predhodne zahteve, ki jo je zadevna oseba naslovila na OPI v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov.

60      Če želi oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, izpodbijati zakonitost akta, ki posega v njen položaj, lahko neposredno pri OPI vloži pritožbo, če je njena pritožba zavrnjena, pa lahko nato vloži tožbo pri Sodišču za uslužbence. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, po zavrnitvi pritožbe zoper akt, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti akta, ki ima zanjo negativne posledice, izplačilo odškodnine ali oboje (glej zgoraj v točki 58 navedeni sodbi Schneider proti Komisiji, točka 52 in navedena sodna praksa, ter Ditterich proti Komisiji, točka 40 in navedena sodna praksa).

61      Če pa nezakonitost, na katero se sklicuje oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ni akt, ki posega v položaj v smislu Kadrovskih predpisov, temveč pomeni nepravilno ravnanje organa, lahko navedena oseba sproži postopek le, če pri OPI na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vloži zahtevo, katere morebitna zavrnitev pomeni odločitev, ki posega v njen položaj in zoper katero lahko vloži pritožbo ter nato po potrebi še tožbo (glej zgoraj v točki 58 navedeni sodbi Schneider proti Komisiji, točka 53 in navedena sodna praksa, ter Ditterich proti Komisiji, točka 41 in navedena sodna praksa).

62      Iz tega sledi, da mora oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, če zahteva odškodnino za škodo, ki jo je po njenem mnenju utrpela zaradi neobstoja akta, ki posega v njen položaj, načeloma uporabiti predhodni postopek v dveh fazah, in sicer zahtevek in nato pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega odškodninskega zahtevka v skladu s členom 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov.

63      Iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov tako izhaja, da lahko Sodišče za uslužbence, pri katerem je oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, vložila tožbo v zvezi z zakonitostjo akta, ki posega v njen položaj, v skladu z neomejeno pristojnostjo, ki jo ima na podlagi drugega stavka člena 91(1) Kadrovskih predpisov, tej osebi tudi po uradni dolžnosti dosodi odškodnino samo, če se ta nanaša na povračilo škode, ki jo je ta oseba utrpela zaradi nezakonitosti akta, ki posega v njen položaj, predmeta tožbe ali vsaj škode zaradi nezakonitosti, ki je s tem aktom tesno povezana (glej v tem smislu po analogiji sklep Sodišča z dne 14. decembra 2006 v zadevi Meister proti UUNT, C‑12/05 P, neobjavljen v ZOdl., točke od 112 do 116, in zgoraj v točki 57 navedeno sodbo Gogos proti Komisiji, točke od 49 do 53).

64      V obravnavanem primeru iz točk od 232 do 242 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče za uslužbence na podlagi „zahtevkov za povrnitev škode, nastale zaradi domnevnega psihičnega [nadlegovanja,]“ Q dosodilo 500 EUR odškodnine za „nepremoženjsko škodo“, ki jo je ta utrpela zaradi nepravilnega ravnanja Komisije, kar naj bi „pripomoglo k osamitvi [Q] v njeni enoti“. V zvezi s tem naj bi bilo ugotovljeno nepravilno ravnanje organa v tem, da „Komisija ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja“, ali kot je navedeno v točki 236 izpodbijane sodbe, da „Komisija ni upoštevala dolžnosti skrbnega ravnanja“, kar so razkrivala „nekatera dejstva, ki jih je [Q] navedla v podporo odškodninskemu zahtevku […], če se obravnavajo kot celota“. Te opustitve so navedene v točkah od 156 do 160, 164, 171 in 180 izpodbijane sodbe, pomenijo pa, da Komisija, prvič in kar zadeva podaljšanje poskusne dobe Q, te predhodno ni seznanila z očitki in ji je odrekla možnost, da se izjavi sama ali da se izjavijo osebe, katerih zaslišanje je želela, pred odborom za poročila; drugič, da je Q do poletja 2004 dodeljevala pisarne, ločene od drugih pisarn; tretjič, da Q od januarja do junija 2003 ni dodelila nobene naloge, in četrtič, da je prepozno odgovorila na prošnjo Q za letni dopust od 19. julija do 27. avgusta 2004 in da je na koncu zadevno število dni odštela od preostalega letnega dopusta zadevne stranke, čeprav je Q že 5. julija 2004 predložila zdravniško potrdilo za obdobje od 17. julija do 27. avgusta 2004, ki ga uprava ni izpodbijala.

65      Iz ugotovitev Sodišča za uslužbence v točkah 112, 115 in 232 izpodbijane sodbe, ki jih Komisija v okviru te pritožbe ne izpodbija, izhaja, da se je odškodninski zahtevek Q nanašal na povračilo premoženjske škode v obliki resnega poslabšanja njenega zdravja, kot je bilo dokazano v številnih zdravniških potrdilih in mnenjih, in nezmožnosti za normalno opravljanje dela v enoti, kar naj bi bilo posledica psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, in da dejstvo, da Komisija v štirimesečnem roku ni odgovorila na navedeno prošnjo, na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov pomeni njeno zavrnitev. Iz zgoraj navedenih ugotovitev Sodišča za uslužbence in navedb v točki 117 izpodbijane sodbe prav tako izhaja, da se je tožba na prvi stopnji v bistvu nanašala na razglasitev ničnosti odločitve, da se z molkom zavrneta prošnja za pomoč in odškodninski zahtevek, na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, na podlagi te razglasitve ničnosti pa tudi na to, da se Komisiji naloži, da mora Q plačati zahtevano odškodnino za povrnitev „škode, nastale zaradi domnevnega psihičnega [nadlegovanja]“.

66      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se dolžnost pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov nanaša na to, da institucija zavaruje uradnike pred neprimernim ravnanjem tretjih oseb, ne pa pred akti, ki jih izda institucija in spadajo pod nadzor drugih določb Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1981 v zadevi Bellardi‑Ricci in drugi proti Komisiji, 178/80, Recueil, str. 3187, točka 23, in z dne 25. marca 1982 v zadevi Munk proti Komisiji, 98/81, Recueil, str. 1155, točka 21). Čeprav so s členom 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov uradniki zavarovani predvsem pred napadi in neprimernim ravnanjem tretjih oseb,je upravi naložena tudi dolžnost pomoči, če je storilec dejanj, na katera se nanaša ta določba, drug uradnik (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. junija 1979 v zadevi V. proti Komisiji, 18/78, Recueil, str. 2093, točka 15, in sodbo Splošnega sodišča z dne 9. marca 2005 v zadevi L proti Komisiji, T‑254/02, RecFP, str. I‑A‑63 in II‑277, točka 85 in navedena sodna praksa).

67      Namen člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov je povračilo škode, ki jo je uradnik utrpel zaradi neprimernega ravnanja tretjih oseb ali drugih uradnikov, na katere se nanaša prvi odstavek tega člena, če ni mogel dobiti odškodnine od drugih storilcev (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Schmidt‑Brown proti Komisiji, C‑365/05 P, neobjavljen v ZOdl., točka 78). Dopustnost odškodninske tožbe zoper uradnika na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov je tako pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, če ta zagotavljajo učinkovito zaščito zadevnih oseb in lahko pripeljejo do povračila za zatrjevano škodo (glej zgoraj v točki 66 navedeno sodbo L proti Komisiji, točka 148 in navedena sodna praksa).

68      Posebna ureditev odgovornosti, uvedena s členom 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, temelji na dolžnosti uprave, da zaščiti zdravje ter varnost uradnikov in drugih uslužbencev pred napadi ali zlonamernimi ravnanji tretjih oseb oziroma drugih uradnikov, katerih žrtve so lahko med opravljanjem nalog, med drugim v obliki psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Gre za ureditev objektivne odgovornosti, ki se razlikuje od ureditve po splošnem pravu v zvezi z odgovornostjo Skupnosti na področju javnih uslužbencev, kot je navedena v točki 234 izpodbijane sodbe in v točki 42 zgoraj, in ki zahteva, da uradnik, ki poskuša dobiti odškodnino Skupnosti, dokaže, da je utrpel škodo zaradi krivdnega ravnanja institucije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 1993 v zadevi Caronna proti Komisiji, T‑59/92, Recueil, str. II‑1129, točki 25 in 68, ter zgoraj v točki 66 navedeno sodbo L proti Komisiji, točke od 143 do 146 in od 147 do 153). Poleg tega je treba posebno ureditev objektivne odgovornosti razlikovati od sistema odškodnin, ki se na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in skupnih predpisov o zavarovanju uradnikov za primer nezgode in poklicne bolezni, sprejetih na podlagi tega člena, uradnikom dodelijo zaradi bolezni, za katerimi so zboleli, nezgod, ki so jih utrpeli med opravljanjem svojih nalog, ali napredovanja teh bolezni. Čeprav v predpisih o zavarovanju uradnikov za primer nezgode in poklicne bolezni ni nobene izrecne določbe v tem smislu, to še ne pomeni, da uradnik in njegovi upravičenci nimajo pravice od institucije kot odškodninske zavezanke zahtevati dodatne odškodnine, ali po splošnem pravu, če je odgovorna za nezgodo ali bolezen tega uradnika, ali na podlagi člena 24(2) Kadrovskih predpisov, če je ta nezgoda oziroma ta bolezen posledica napadov tretjih oseb ali drugih uradnikov, povezanih z opravljanjem nalog tega uradnika v službi Skupnosti, in če nadomestila na podlagi Kadrovskih predpisov ne zadostujejo za zagotovitev polne odškodnine za utrpelo škodo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v združenih zadevah Leussink proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točki 11 in 12).

69      Iz ugotovitev Sodišča za uslužbence v izpodbijani sodbi, povzetih v točkah 64 in 65 zgoraj, izhaja, da je odškodninski zahtevek temeljil izključno na povračilu premoženjske škode, ki jo je Q domnevno utrpela zaradi psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč in ga je izvajalo več nadrejenih iz Generalnega direktorata (GD) Komisije za kadrovske zadeve in administracijo, in sicer dejanj, za katera so osebno odgovorni drugi uradniki, ne pa zaradi nepravilnega ravnanja Komisije, katerega nadzor je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 42 in 66 zgoraj, predmet drugih določb Kadrovskih predpisov.

70      Iz tega sledi, da je bil edini predmet tožbe na prvi stopnji, kar zadeva odškodninske zahtevke za škodo, ki jo je domnevno utrpela Q, enak predmetu odškodninskega zahtevka na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, zaradi zavrnitve tega zahtevka pa se je nanašal tudi na to, da se Komisiji naloži plačilo zahtevane odškodnine za povračilo škode, nastale zaradi nezakonitosti te odločitve, v višini 100.000 EUR. Po drugi strani pa na podlagi teh ugotovitev ni mogoče sklepati, da je Q z odškodninskim zahtevkom zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nepravilnega ravnanja Komisije, ker ta ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja, kot je razvidno iz nekaterih dejanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč.

71      Prav tako ni mogoče sklepati, da je nepravilno ravnanje organa, ki se v obravnavanem primeru očita Komisiji in je opisano v točki 64 zgoraj, tesno povezano z odločitvijo, da se z molkom zavrne odškodninski zahtevek, saj se je ta na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov nanašal na povračilo premoženjske škode, ki naj bi jo Q utrpela zaradi psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč. Čeprav je treba dejanja, na katera je bilo v prošnji za pomoč opozorjeno kot na psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, obravnavati kot dejanja, ki jih je mogoče pripisati njihovim storilcem, in sicer poimensko navedenim nadrejenim iz GD za kadrovske zadeve in administracijo, to ne velja za odločitev, da se z molkom zavrneta prošnja za pomoč in odškodninski zahtevek, saj je treba to dejanje pripisati Komisiji. Dejanja, ki jih je Sodišče za uslužbence upoštevalo za ugotovitev nepravilnega ravnanja Komisije (glej točko 64 zgoraj), so se zgodila pred odločitvijo, da se z molkom zavrneta prošnja za pomoč in odškodninski zahtevek, in sicer 3. septembra 2004. Navedene nepravilnosti, do katere je prišlo pred zavrnitvijo z molkom, ni mogoče šteti za tesno povezano s to zavrnitvijo v smislu sodne prakse, navedene v točki 63 zgoraj.

72      Čeprav je bila Sodišču za uslužbence na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov zakonito predložena tožba v zvezi z zakonitostjo odločitve, da se z molkom zavrne odškodninski zahtevek, glede na določbe člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, Sodišče za uslužbence brez kršitve teh členov ni moglo odločiti o vprašanju, ali bi bilo mogoče nekatera dejanja, ki so bila predmet prošnje za pomoč, skupaj obravnavati kot nepravilno ravnanje Komisije, zaradi katerega je Q utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je treba povrniti.

73      Sodišče za uslužbence je torej kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov in odločilo ultra petita, saj je spremenilo predmet spora s tem, da je, kot izhaja iz točke 242 obrazložitve in točke 2 izreka izpodbijane sodbe, Komisiji naložilo povračilo nepremoženjske škode zaradi nepravilnega ravnanja organa, ki je pripomoglo k osamitvi Q v enoti, ker Komisija ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja v okviru nekaterih neprimernih ravnanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč.

74      Posledično in ne da bi bilo treba preizkusiti še druge očitke ali trditve, navedene v podporo drugemu delu prvega pritožbenega razloga, je treba prvemu pritožbenemu razlogu ugoditi in razveljaviti točko 2 izreka izpodbijane sodbe, v kateri je Komisiji naloženo, da mora Q izplačati odškodnino v višini 500 EUR.

 Drugi pritožbeni razlog: kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, členov 7 in 24 Kadrovskih predpisov in obveznosti obrazložitve sodb

 Trditve strank

75      Komisija Sodišču za uslužbence očita, da je kršilo pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, člena 7 in 24 Kadrovskih predpisov in obveznost obrazložitve sodb, ker je v točki 2 izreka izpodbijane sodbe deloma ugodilo predlogom Q za povračilo škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, potem ko je v točkah 250, 251 in 254 izpodbijane sodbe razsodilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, in sicer zaradi nezakonitosti odločitve, da se z molkom zavrne sprejetje začasnega ukrepa premestitve, kot je bila ugotovljena v točkah od 209 do 212 izpodbijane sodbe, in zaradi zamude pri začetku upravne preiskave.

76      Prvič, Komisija trdi, da je Sodišče za uslužbence v točkah od 209 do 212, 250, 251 in 254 izpodbijane sodbe kršilo pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, člena 7 in 24 Kadrovskih predpisov in obveznost obrazložitve sodb s tem, da je, ne da bi v skladu s sodno prakso (zgoraj v točki 27 navedena sodba Bergaderm in Goupil proti Komisiji) sploh ugotovilo očitno in resno neupoštevanje meja njene diskrecijske pravice v obravnavanem primeru, razsodilo, da je nastala nepogodbena odgovornost Skupnosti, ker je zavrnila sprejetje začasnega ukrepa premestitve. V zvezi z začasnim ukrepom premestitve uradnika, ki je bil domnevno žrtev psihičnega nadlegovanja, imajo institucije na podlagi člena 7 Kadrovskih predpisov široko diskrecijsko pravico, ki je priznana s sodno prakso (sodba Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2000 v zadevi Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1225, točka 42) in s sporočilom z dne 22. oktobra 2003 o politiki na področju psihičnega nadlegovanja na Komisiji (C(2003) 3644, v nadaljevanju: sporočilo o psihičnem nadlegovanju). Uprava naj torej ne bi imela splošne in brezpogojne obveznosti, da ob najmanjšem sumu psihičnega nadlegovanja samodejno sprejme preventivni ukrep, kot je prerazporeditev ali začasna premestitev. Take samodejne prerazporeditve ali začasne premestitve naj bi bile vsekakor v nasprotju s členom 7 Kadrovskih predpisov, ki določa, da morajo biti vse razporeditve v interesu službe.

77      Komisija trdi, da so točke 250, 251 in 254 izpodbijane sodbe tudi pomanjkljivo obrazložene, ker Sodišče za uslužbence v skladu s sodno prakso ni raziskalo, ali je v obravnavanem primeru očitno in resno prekršila meje svoje diskrecijske pravice (zgoraj v točki 27 navedena sodba Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točki 43 in 44).

78      Komisija vsekakor meni, da je bila glede na ravnanja, ki so bila predmet prošnje za pomoč, odsotnosti Q iz zdravstvenih ali drugih razlogov večji del leta 2004, kroničnih in nespecifičnih težav, ki so zahtevale zdravljenje, zavrnitev nekaterih predlaganih premestitev, ki jim je Q že nasprotovala, in razgovorov s Q, da bi ji našli primerno delovno mesto v enem od generalnih direktoratov, ki jih je izbrala, odločitev, da se Q ne prerazporedi na silo, ampak se jo vključi v iskanje konstruktivne rešitve, ustrezna glede na namen, da se spodbudi nadaljevanje njene kariere, in tudi v interesu službe. Q naj bi bila vse od poskusne dobe že večkrat „premeščena“ na svojo željo, uprava pa naj bi v obravnavanem primeru ukrepala hitro in naj bi ji ponudila prerazporeditev v enega od generalnih direktoratov po njeni izbiri.

79      Drugič, Komisija v bistvu trdi, da je Sodišče za uslužbence kršilo tudi pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja s tem, da je v točki 251 izpodbijane sodbe razsodilo, da je uprava ravnala nezakonito, ker je prepozno začela upravno preiskavo o ravnanjih, ki so bila predmet prošnje za pomoč. Sodišče za uslužbence naj po eni strani ne bi upoštevalo neposredne povezave med usodo predlogov za razglasitev ničnosti in usodo odškodninskih zahtevkov. Ker je Sodišče za uslužbence v točki 200 izpodbijane sodbe kot nedopustne zavrglo predloge za razglasitev ničnosti odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, v delu, v katerem je bil zavrnjen začetek upravne preiskave, bi moralo kot nedopustne zavreči tudi odškodninske zahtevke, ki so bili z njimi tesno povezani. Po drugi strani naj bi sodna praksa dopuščala določen rok za začetek upravne preiskave, če je ta rok upravičen glede na okoliščine obravnavanega primera (zgoraj v točki 76 navedena sodba Campogrande proti Komisiji, točka 54). V obravnavanem primeru naj bi bil približno štirimesečni rok za začetek upravne preiskave upravičen glede na to, da je moral preiskavo izvesti neodvisni pooblaščenec za zaslišanje preiskovalnega in disciplinskega urada (v nadaljevanju: IDOC), ki deluje pod okriljem generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo.

80      Q predlaga, prvič, zavrnitev pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, členov 7 in 24 Kadrovskih predpisov ter obveznosti obrazložitve sodb. Sodna praksa iz zadeve Bergaderm in Goupil proti Komisiji (točka 27 zgoraj) naj se ne bi uporabljala v sporih v zvezi z javnimi uslužbenci. Komisija naj bi se s sporočilom o psihičnem nadlegovanju obvezala, da bo „prepovedala sankcije zoper katerega od zaposlenih, ki bi se pritožil zaradi nadlegovanja,“ in da bo pri tem „ob upoštevanju posebnih položajev“ sprejela začasne ukrepe premestitve, katerih „namen […] je ločiti zadevni stranki“ in „omogočiti domnevni žrtvi, da si opomore, tako da se ji pomaga, da se umakne“. Komisija bi morala v obravnavanem primeru upoštevati ne samo trajno in ponavljajočo se naravo ravnanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč, ampak tudi ugotovitve več zdravnikov in izvedencev, ki naj bi vsi priporočili njeno premestitev iz GD za kadrovske zadeve in administracijo. Poleg tega naj bi bilo mogoče začasni ukrep premestitve domnevne žrtve psihičnega nadlegovanja šteti za razporeditev v interesu službe v smislu člena 7 Kadrovskih predpisov. S Sklepom Komisije C(2006) 1264/3 z dne 26. aprila 2006 o politiki na področju varstva človeškega dostojanstva ter boja proti psihičnemu nasilju in spolnemu nadlegovanju v Komisiji, s katerim se je razveljavilo in nadomestilo sporočilo o psihičnem nadlegovanju, naj bi bilo potrjeno, da se „ukrep premestitve […] izvede v obliki prerazporeditve v interesu službe“. Glede na merila iz zgoraj v točki 76 navedene sodbe Campogrande proti Komisiji naj Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi ne bi napačno uporabilo prava, ko je razsodilo, da je Komisija ravnala nepravilno, ker ni ukrepala z vso odločnostjo ter na prošnjo za pomoč odgovorila tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera.

81      Drugič, Q predlaga zavrnitev očitka v zvezi z napačno uporabo prava pri presoji Sodišča za uslužbence, v skladu s katero bi se Komisiji lahko očitala zamuda pri začetku upravne preiskave zaradi ravnanj, ki so bila predmet prošnje za pomoč. Komisija naj na podlagi točke 54 zgoraj v točki 76 navedene sodbe Campogrande proti Komisiji ne bi smela sklepati, da bi bil določen rok za začetek upravne preiskave lahko upravičen. V tej sodbi naj bi se bolj poudarjale zahteve po skrbnem ravnanju, hitrosti in preudarnosti, ki so neločljivo povezane z dolžnostjo pomoči v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov.

 Presoja Splošnega sodišča

82      Najprej je treba preizkusiti očitke Komisije, ki se nanašajo na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja ter členov 7 in 24 Kadrovskih predpisov, ker je Sodišče za uslužbence ugotovilo nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti, ker je OPI na podlagi odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, zavrnil sprejetje ukrepa premestitve, čeprav kot je navedeno v točki 209 izpodbijane sodbe, „pomen in resnost dejanj, ki jih je [Q] navedla v prošnji za pomoč, razkrivata […] ‚sum o psihičnem [nadlegovanju]‘ v smislu Sporočila […] o psihičnem [nadlegovanju]“.

83      Najprej je treba poudariti, da je člen 24 Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega sta Skupnosti dolžni pomagati uradnikom, naveden pod naslovom „Pravice in obveznosti uradnikov“. To pomeni, da mora ta dolžnost pomoči vedno, ko so izpolnjeni zahtevani pogoji glede dejanskega stanja, ustrezati pravici, ki jo ima zadevni uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov (zgoraj v točki 68 navedena sodba Caronna proti Komisiji, točka 58).

84      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora uprava na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov zaradi dolžnosti pomoči, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo ter odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki zahteva varstvo institucije, predloži začetne dokaze glede resničnosti očitkov, ki naj bi jih bil deležen. Ob takih dejavnikih je dolžnost zadevne institucije sprejeti primerne ukrepe, zlasti tako, da opravi preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so vodila do pritožbe, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 26. januarja 1989 v zadevi Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16, ter zgoraj v točki 66 navedeno sodbo L proti Komisiji, točka 84 in navedena sodna praksa), saj v nasprotnem primeru ne more sprejeti dokončnega stališča zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je treba pritožbeni postopek končati brez nadaljnje preiskave ali pa je treba sprožiti disciplinski postopek in po potrebi sprejeti disciplinske sankcije (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 11. julija 1974 v zadevi Guillot proti Komisiji, 53/72, Recueil, str. 791, točke 3, 12 in 21, in z dne 9. novembra 1989 v zadevi Katsoufros proti Sodišču, 55/88, Recueil, str. 3579, točka 16).

85      Poleg tega mora uprava, kadar se uradnik nanjo obrne s prošnjo za pomoč, na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov v skladu z dolžnostjo pomoči, ki ji jo nalaga ta člen (zgoraj v točki 66 navedena sodba V. proti Komisiji, točka 16), sprejeti ustrezne preventivne ukrepe, kot sta prerazporeditev ali začasna premestitev žrtve, da se jo med celotno upravno preiskavo zavaruje pred ponovitvijo ravnanja, ki je predmet pritožbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Campogrande proti Komisiji, točka 55).

86      Uprava ima pod nadzorom sodišča Unije široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, začasnih in dokončnih, ki jih je treba sprejeti na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Nadzor sodišča Unije je omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabila diskrecijske pravice, ki ji je podeljena (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 137 in navedena sodna praksa).

87      Treba pa je tudi poudariti, da je bilo ob odločitvi, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, vložena 3. maja 2004, že sprejeto sporočilo o psihičnem nadlegovanju, ki je glede na besedilo, obliko in vsebino veljalo za notranjo smernico, ki jo je morala Komisija upoštevati, saj ni jasno z obrazloženo in s podrobno odločitvijo izrazila namena, da bi od nje odstopala (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1974 v zadevi Louwage proti Komisiji, 148/73, Recueil, str. 81, točka 12, in sodbo Splošnega sodišča z dne 6. februarja 2007 v združenih zadevah Wunenburger proti Komisiji, T‑246/04 in T‑71/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 127).

88      V skladu s točko 4.1.1 sporočila o psihičnem nadlegovanju, v kateri so opisani „ukrepi, ki jih je treba sprejeti po razkritju nadlegovanja“, mora biti politika boja proti psihičnemu nadlegovanju novo orodje za zaščito zaposlenih v instituciji ter domnevnim žrtvam in morebitnim pričam zagotavljati zaščito v okviru institucije. Prav zaradi tega cilja zaščite je točka 4.1.1(i) sporočila o psihičnem nadlegovanju v okviru „nujnih ukrepov“ določala, da se „ob najmanjšem sumu o psihičnem [nadlegovanju] […] lahko predvidijo ukrepi premestitve“, da je „namen teh ukrepov […] ločiti zadevni stranki, ne sme pa se jih zamenjevati s politiko mobilnosti“, da „jih pisno lahko [predlagajo] OPI, zaupniki ali pooblaščenec“, in da „ker so to začasni ukrepi, ta premestitev ne bo odvisna od razpoložljivosti prostega delovnega mesta“. Ta točka je še določala, da so „ti ukrepi premestitve, pri katerih se upoštevajo posebni položaji, […] lahko takojšnji in po potrebi dokončni“ ter da je „njihov namen […] domnevni žrtvi omogočiti, da si opomore, s tem da se ji pomaga, da se umakne“.

89      Iz teh določb izhaja, da je sporočilo o psihičnem nadlegovanju, ki je bilo nato razveljavljeno in nadomeščeno s sklepom C(2006) 1264/3, temeljilo na prepričanju, da uprava ne sme čakati na zaostritev spora, temveč mora nasprotno ukrepati z vso potrebno odločnostjo ter odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, pri čemer lahko preventivno sprejme vse potrebne ukrepe premestitve. Komisija se pri tem nima pravice sklicevati na uporabo glagola „moči“ v sporočilu o psihičnem nadlegovanju in trditi, da v vsakem primeru lahko sama presodi, ali je glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi potreben ukrep premestitve. V tem sporočilu je namreč treba glagol „moči“ razumeti v smislu, da je imela uprava možnost, da preventivno sprejme ukrep premestitve za ves čas upravne preiskave, na podlagi katere bi lahko ugotovila dejstva in sprejela dokončno stališče v zvezi z njimi. Po drugi strani pa se s tem ni domnevalo, da potreba po zagotovitvi učinkovitosti dolžnosti zaščite, ki izhaja iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, pomeni, da lahko uprava ob izpolnitvi nekaterih pogojev glede dejanskega stanja uradniku pomaga s preventivnim sprejetjem ukrepa premestitve.

90      Na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in sporočila o psihičnem nadlegovanju je torej treba ugotoviti, da je bila ob odločitvi, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, dolžnost uprave, da pomaga vsakemu uradniku, ki jo zaprosi za pomoč na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, in sicer s preventivnim sprejetjem začasnega ukrepa premestitve, če bi po eni strani glede na okoliščine domnevala ali bi morala razumno domnevati, da je bil uradnik predmet dejanj, ki spadajo na področje uporabe člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, kot je psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Lo Giudice proti Komisiji, točka 153), in če bi se po drugi strani izkazalo, da je tak ukrep nujen za zaščito zdravja in varnosti zadevne osebe, zlasti zaradi nevarnosti ponovitve domnevnih dejanj (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Campogrande proti Komisiji, točka 55; glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 3. marca 2004 v zadevi Vainker proti Parlamentu, T‑48/01, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑197, točki 92 in 93).

91      Čeprav iz razlogov, navedenih že v točkah od 40 do 45 zgoraj, Komisija neupravičeno trdi, da bi moralo Sodišče za uslužbence raziskati, ali je očitno in resno kršila meje svoje diskrecijske pravice, v obravnavanem primeru to ne spremeni dejstva, da Sodišču za uslužbence v bistvu očita napačno uporabo prava in kršitev obveznosti obrazložitve sodb, ker je razglasilo ničnost odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč v delu, v katerem se je nanašala na zavrnitev sprejetja začasnega ukrepa premestitve, ne da bi upoštevalo diskrecijsko pravico, ki naj bi jo imela pri sprejetju takega ukrepa.

92      Najprej je treba opozoriti, da je namen začasnih ukrepov premestitve, sprejetih na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, preventivno zaščititi zdravje in varnost uradnika, ki je bil domnevno žrtev enega od dejanj iz te določbe. V skladu s tem ciljem zaščite ti ukrepi ne morejo biti odvisni od razpoložljivosti prostega delovnega mesta v službah, kot je upravičeno pojasnjeno v sporočilu o psihičnem nadlegovanju. Ti ukrepi pomoči se torej ne smejo zamešati z odločitvami za prerazporeditev v interesu službe, sprejetimi na podlagi člena 7(1) Kadrovskih predpisov. Cilj teh prerazporeditev je učinkovito delovanje službe, tudi če jih upravičujejo notranje težave z medosebnimi odnosi, zato spadajo v okvir široke diskrecijske pravice, ki je s sodno prakso Sodišča priznana institucijam pri organizaciji njihovih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri razporejanju razpoložljivega osebja za izpolnitev teh nalog, če se pri tem razporejanju upošteva ujemanje med delovnim mestom in nazivom (glej sodbo Sodišča z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863, točki 40 in 41 in navedena sodna praksa).

93      V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 86 zgoraj, je torej treba še preizkusiti, ali je Sodišče za uslužbence preverilo, da Komisija ni delovala v razumnih mejah in je očitno zlorabila svojo diskrecijsko pravico s tem, da ni sprejela začasnega ukrepa premestitve, če so bili izpolnjeni pogoji glede dejanskega stanja, ki so opisani v točki 90 zgoraj in na podlagi katerih mora Komisija sprejeti tak ukrep.

94      Sodišče za uslužbence je v točki 208 izpodbijane sodbe povzelo dejansko stanje, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, in navedlo, da „je med številnimi listinami, ki jih je tožeča stranka priložila prošnji za pomoč, tudi seznam oseb, ki lahko po njenem mnenju potrdijo obstoj zatrjevanega psihičnega [nadlegovanja]“, nato pa je v točki 209 izpodbijane sodbe razsodilo, da „pomen in resnost dejanj […] razkrivata vsaj ‚sum o psihičnem [nadlegovanju]‘, če ne celo obstoja psihičnega [nadlegovanja], v smislu Sporočila […] o psihičnem [nadlegovanju] in nalagata Komisiji, da pred izvedbo preiskave in preverjanjem resničnosti očitkov zadevne stranke sprejme ‚ukrepe premestitve‘“. V točki 214 izpodbijane sodbe je zato razsodilo, da je odločitev Komisije, da z molkom zavrne sprejetje ukrepa premestitve, nezakonita in jo je treba razglasiti za nično. To je podobno ugotovitvam iz točke 196 izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da „bi morala Komisija pred sprejetjem dokončnega stališča o […] prošnji [za pomoč] sprejeti nekatere akte, vsaj previdnostne“. Sodišče za uslužbence je v točkah 250 in 253 izpodbijane sodbe razsodilo, da je nepogodbena odgovornost Skupnosti zlasti posledica „zavrnitve Komisije, da sprejme začasne ukrepe, in zamude pri začetku upravne preiskave“, kar naj bi povzročilo „nepremoženjsko škodo“, ki je bila v tem, da „[je bila Q] negotova in zaskrbljena, ker se je lahko bala, da Komisija ne bo upoštevala njene prošnje za pomoč in da se bo neprimerno ravnanje institucije, ki ga je doživljala, nadaljevalo“. Sodišče za uslužbence je v točki 254 izpodbijane sodbe to nepremoženjsko škodo vključilo v po njegovem mnenju pravično povračilo „s tem, da se Komisiji naloži, naj [Q] plača odškodnino v višini 15.000 EUR“.

95      Iz točke 250 izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil edini razlog, na podlagi katerega je Sodišče za uslužbence sklepalo, da je Komisija v obravnavanem primeru morala sprejeti začasni ukrep premestitve, „sum psihičnega nadlegovanja“ v smislu sporočila o psihičnem nadlegovanju.

96      Kljub temu iz točk od 207 do 214 in 250 izpodbijane sodbe ni razvidno, da je Sodišče za uslužbence poskušalo ugotoviti, kot bi moralo po zakonu storiti v skladu s pravilom, navedenim v točki 98 zgoraj, ali je bil začasni ukrep premestitve nujen za zaščito zdravja in varnosti Q med celotno upravno preiskavo.

97      V teh okoliščinah je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 209 in 211 izpodbijane sodbe razsodilo, da bi Komisija morala sprejeti začasni ukrep premestitve, ne da bi poskušala ugotoviti, ali je tak ukrep v okoliščinah tega primera nujen za zaščito zdravja in varnosti Q med celotno upravno preiskavo.

98      Kljub temu v skladu s sodno prakso Sodišča napačna uporaba prava na ravni prvostopenjskega sodišča ne more povzročiti razveljavitve sodbe, ki jo je izdalo to sodišče, če se zdi izrek te sodbe utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej sodbi Sodišča z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico, C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točka 57, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Biret International proti Svetu, C‑93/02 P, Recueil, str. I‑10497, točka 60 in navedena sodna praksa). Predložitveno sodišče lahko v okviru take spremembe obrazložitve upošteva dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (zgoraj navedena sodba Biret International proti Svetu, točke od 60 do 66).

99      V zvezi s tem iz točke 41 izpodbijane sodbe najprej izhaja, da je uradni zdravnik institucije po zdravniškem pregledu v mnenju z dne 7. maja 2004 menil, da je Q „stoodstotno zmožna za delo od 10. [maja] 2004“, da pa je „zaradi zdravja [Q] zaželena sprememba delovnega mesta“. Dalje iz točke 54 izpodbijane sodbe izhaja, da je „psihiater, ki mu je zdravstvena služba zaupala pripravo psihiatričnega izvedenskega mnenja o [Q], […] 18. maja 2004 v izvedenskem mnenju poudaril, da ‚ker je težava socialnega izvora (spor v instituciji), je treba rešitev sprejeti na socialni ravni (ponovna vključitev v drug generalni direktorat)‘“. Poleg tega je v točki 69 izpodbijane sodbe navedeno, da je „zdravnik […] 6. septembra 2004 med zdravniškim pregledom, na katerega je bila [Q] napotena po predložitvi zdravniškega potrdila za obdobje od 28. avgusta do 25. septembra 2004, ugotovil, da je [Q] ‚ta dan stoodstotno zmožna za delo‘, vendar je ponovil ugotovitev psihiatra, ki je 18. maja 2004 pregledal [Q], da je ‚zaradi [njenega] zdravja […] zaželena sprememba delovnega mesta‘“. Nazadnje iz točke 73 izpodbijane sodbe izhaja, da je „neodvisni zdravnik, izbran na zahtevo [Q] za predložitev zadeve neodvisnemu zdravniku […], […] v sklepnem delu poročila o zdravniško‑psihološkem pregledu z dne 6. oktobra 2004 ugotovil, da je ‚[…] zadevna oseba zmožna za ponovno delo, vendar v drugem [generalnem direktoratu]‘, in pojasnil, da ‚postavitev […] na prejšnje delovno mesto lahko samo obudi doživeto psihično [nadlegovanje] in [jo] pretrese‘“. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi, torej izhaja, da je bilo s številnimi zdravniškimi mnenji in potrdili ugotovljeno, da je zaradi zaščite zdravja in varnosti Q potreben ukrep premestitve, in to še preden uprava začne upravno preiskavo, s katero naj bi se preverila resničnost psihičnega nadlegovanja, ki ga je občutila Q, ter da zato ni mogoče določiti morebitnih dokončnih ukrepov zoper povzročitelje nadlegovanja in podredno odpraviti škodljivih posledic njihovih dejanj.

100    Na podlagi mnenj in potrdil, ki so jih izdale osebe, katerih zdravniške ugotovitve so za odločanje Komisije zavezujoče, je treba ugotoviti, da je bilo za zagotovitev takojšnje zaščite zdravja Q vsaj od 6. oktobra 2004 treba sprejeti začasni ukrep premestitve. V okoliščinah zadeve so bili tako izpolnjeni pogoji glede dejanskega stanja, ki so dopuščali sklepanje, da bi morala uprava ob odločitvi, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, preventivno sprejeti začasni ukrep premestitve, kot je naveden v točki 98 zgoraj. Komisija zato ni delovala v razumnih mejah in je očitno zlorabila svojo diskrecijsko pravico, ker Q ni začasno premestila iz GD za kadrovske zadeve in administracijo oziroma iz enote D 2 navedenega GD, v katero je bila razporejena, čeprav se je tak ukrep zaradi zaščite njenega zdravja izkazal kot nujen.

101    To pomeni, da je Sodišče za uslužbence kljub napačni uporabi prava v zvezi s tem v točkah 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je treba odločitev, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, razglasiti za nično v delu, v katerem je bilo zavrnjeno sprejetje začasnega ukrepa premestitve, in da mora Komisija Q plačati odškodnino za škodljive posledice te zavrnitve.

102    Očitke, navedene v okviru drugega pritožbenega razloga, ki se nanašajo na kršitev pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja ter členov 7 in 24 Kadrovskih predpisov, je zato treba zavrniti kot neupoštevne.

103    Drugič, preizkusiti je treba očitke, navedene v okviru drugega pritožbenega razloga, da je Sodišče za uslužbence v točki 251 izpodbijane sodbe kršilo pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Skupnosti v zvezi z obstojem nezakonitega ravnanja, ker je razsodilo, da je uprava zaradi prepoznega začetka uprave preiskave ravnala nezakonito, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil odlog začetka navedene preiskave upravičen zaradi potrebe po zagotovitvi nepristranskosti preiskave.

104    Sodišče za uslužbence je v točki 251 izpodbijane sodbe opozorilo, da „se upravna preiskava med sprejetjem implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč še ni začela, ker je pooblaščenec za zaslišanje šele 8. septembra 2004 prejel pooblastilo generalnega sekretarja Komisije za tako preiskavo in je prva zaslišanja opravil šele oktobra 2004“. V točki 253 izpodbijane sodbe je razsodilo, da je treba dosoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi te zamude, kar je bilo vključeno v nepremoženjsko škodo, ki je bila po mnenju Sodišča za uslužbence pravično povrnjena „s tem, da se Komisiji naloži, naj [Q] plača odškodnino v višini 15.000 EUR“.

105    Dolžnost pomoči na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov upravi nalaga, da glede na okoliščine primera odgovori dovolj hitro, med drugim z upravno preiskavo, da se v sodelovanju z vlagateljem pritožbe ugotovi dejansko stanje (zgoraj v točki 76 navedena sodba Campogrande proti Komisiji, točki 42 in 53). Vendar ta sodna praksa ne izključuje, da lahko objektivni razlogi, zlasti v zvezi s potrebami vodenja preiskave, upravičijo odlog začetka navedene preiskave (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Campogrande proti Komisiji, točka 56).

106    Kot je razvidno iz točke 40 izpodbijane sodbe, je v obravnavanem primeru Q v prošnji za pomoč zahtevala začetek upravne preiskave, ki naj jo opravi „nepristranski organ“, ki ni del GD za kadrovske zadeve in administracijo in je tako neodvisen od IDOC. Iz točke 59 izpodbijane sodbe še izhaja, da je direktor IDOC v dopisu z dne 11. junija 2004 generalnemu sekretarju Komisije sporočil, da se mu zdi primerno, „ker je tožeča stranka obdolžila vse nadrejene v GD za kadrovske zadeve in administracijo, tudi generalnega direktorja, […] da generalni sekretar Komisije opravlja naloge OPI v upravni preiskavi in da se oseba, ki ni zaposlena v GD za kadrovske zadeve in administracijo, imenuje za ‚pooblaščenca za zaslišanje‘ za vodenje te preiskave“. Dalje iz točke 64 izpodbijane sodbe izhaja, da je „generalni sekretar Komisije […] 1. julija 2004 obvestil direktorja IDOC, da bo opravljal naloge OPI v predvideni upravni preiskavi, in navedel ime pooblaščenca za zaslišanje, ki ga je izbral za vodenje te preiskave“. Nazadnje iz točke 71 izpodbijane sodbe izhaja, da je „pooblaščenca za zaslišanje, ki ga je generalni sekretar Komisije imenoval za upravno preiskavo, ki jo je zahtevala tožeča stranka, […] generalni sekretar v dopisu z dne 8. septembra 2004 pooblastil, da ‚ugotovi resničnost trditev, predvsem glede ravnanja uradnika ali uradnikov, katerih imena so navedena v spisu, in tako omogoči presojo resničnosti položaja in ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti zaradi tega‘“.

107    Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru kljub temu ni poskušalo ugotoviti, ali zadevni odlog ni bil upravičen zaradi zahtev, da v skladu z željo, ki jo je v prošnji za pomoč izrazila Q, upravno preiskavo vodi „nepristranski organ“ in da se ta preiskava ne dodeli IDOC, kot je to običajno, temveč imenovanemu pooblaščencu za zaslišanje, ki izjemoma ni zaposlen v GD za kadrovske zadeve in administracijo.

108    S tem ko Sodišče za uslužbence ni izvedlo vseh preverjanj, ki bi jih po zakonu moralo, izpodbijani sodbi ni zagotovilo pravne podlage v delu, v katerem je Komisiji naloženo, da mora Q plačati odškodnino zaradi približno štirimesečnega odloga začetka upravne preiskave.

109    Zato je treba pritrditi drugemu pritožbenemu razlogu in razveljaviti točko 2 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Komisiji naloženo, da mora Q plačati odškodnino zaradi zamude pri začetku upravne preiskave. Ker Sodišče za uslužbence, kot izhaja iz točk od 250 do 254 izpodbijane sodbe, ni razlikovalo med odškodnino, ki se je Q dolgovala iz tega naslova, in odškodnino zaradi zavrnitve Komisije, da sprejme začasni ukrep premestitve, je treba razveljaviti točko 2 izreka v delu, v katerem je Komisiji naloženo, da mora Q plačati 15.000 EUR, če se ta znesek nanaša na povračilo nepremoženjske škode, ki jo je Q utrpela zaradi domnevne zamude pri začetku upravne preiskave.

110    Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev je treba glavni pritožbi deloma ugoditi in jo v preostalem zavrniti.

 Nasprotna pritožba

111    Nasprotna pritožba, vložena v skladu s členom 142(2) Poslovnika, se nanaša na razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem so bili zavrnjeni predlogi iz tožbe na prvi stopnji za razveljavitev KOP 2003 in dodelitev odškodnine za dodatno škodo, nastalo zaradi zavrnitve prošnje za sprejetje primernih dokončnih ukrepov zoper povzročitelje psihičnega nadlegovanja in, podredno, za odpravo škodljivih posledic njihovih dejanj.

112    Q v podporo nasprotni pritožbi navaja devet pritožbenih razlogov. Prvih osem pritožbenih razlogov je usmerjenih zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem so bili zavrnjeni predlogi iz tožbe na prvi stopnji, ki se nanašajo na dodelitev odškodnine za dodatno škodo, nastalo zaradi zavrnitve prošnje za sprejetje primernih dokončnih ukrepov zoper povzročitelje psihičnega nadlegovanja in, podredno, za odpravo škodljivih posledic njihovih dejanj. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno pravno opredelitev dejanskega stanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, glede na člen 12a(3) Kadrovskih predpisov. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na vsebinsko nepravilnost dejanskega stanja, zaradi katere je bilo pri opredelitvi predmeta spora pravo napačno uporabljeno. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na izkrivljanje nekaterih dokazov, predloženih na prvi stopnji. V okviru petega pritožbenega razloga se trdi, da je Komisija kršila sporočilo o psihičnem nadlegovanju. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve sodb. Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na neupoštevanje prepovedi odločanja ultra petita in posledično na kršitev meja pristojnosti Sodišča za uslužbence. Osmi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago dveh upravnih dopisov. Deveti pritožbeni razlog je usmerjen zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem so bili zavrnjeni predlogi iz tožbe na prvi stopnji za razveljavitev KOP 2003. Nanaša se na napačno uporabo prava v zvezi z obstojem pravnega interesa za razveljavitev KOP 2003.

113    Komisija opozarja, da mora za odgovor na nasprotno pritožbo sprejeti stališče glede razlage pojma psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki jo je Sodišče za uslužbence sprejelo v izpodbijani sodbi. Po njenih trditvah je bilo pri tej razlagi pravo večkrat napačno uporabljeno. Q zavrača pripombe Komisije v zvezi s tem.

114    Zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti je treba preizkusiti, prvič, peti pritožbeni razlog, drugič, osmi pritožbeni razlog, tretjič, skupaj prvi, drugi, tretji, četrti in šesti pritožbeni razlog ter pripombe Komisije in Q glede pojma psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, četrtič, sedmi pritožbeni razlog ter, petič, deveti pritožbeni razlog.

 Peti pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe: Komisija naj bi kršila sporočilo o psihičnem nadlegovanju

 Trditve strank

115    Q poudarja, da je Komisija kršila točki 2.2 in 4.1 sporočila o psihičnem nadlegovanju, ker nobeden od njenih nadrejenih ni ukrepal, da bi odpravil psihično nadlegovanje, ki je bilo predmet prošnje za pomoč.

116    Komisija predlaga zavrnitev petega pritožbenega razloga kot očitno nedopustnega. Q naj ne bi opredelila napačne uporabe prava Sodišča za uslužbence v izpodbijani sodbi, temveč naj bi samo ponovila trditve, ki jih je navedla v podporo tožbi na prvi stopnji. Razlaga sporočila o psihičnem nadlegovanju, ki jo je Sodišče za uslužbence uporabilo v izpodbijani sodbi, naj bi bila vsekakor v korist interesom Q.

117    Q predlaga, naj se ugovor nedopustnosti, ki ga Komisija navaja zoper peti pritožbeni razlog, zavrne, ker naj bi bila v nasprotni pritožbi dovolj opredeljena napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi.

 Presoja Splošnega sodišča

118    Iz določb, navedenih v točki 24 zgoraj, izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki ta predlog specifično utemeljujejo (glej sklep Splošnega sodišča z dne 10. marca 2008 v zadevi Lebedef‑Caponi proti Komisiji, T‑233/07 P, še neobjavljen v ZOdl., točka 25 in navedena sodna praksa).

119    Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so le ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so bili že predstavljeni pred prvostopenjskim sodiščem, vključno s tistimi, ki temeljijo na dejanskem stanju, ki ga je to sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovni preizkus tožbe, vložene pri prvostopenjskem sodišču, za kar pa pritožbeno sodišče ni pristojno (glej zgoraj v točki 118 navedeni sklep Lebedef‑Caponi proti Komisiji, točka 26 in navedena sodna praksa).

120    Q v okviru petega pritožbenega razloga trdi, da je pravo napačno uporabila Komisija in ne Sodišče za uslužbence, saj navaja, da je „Komisija kršila točko 2.2 sporočila o psihičnem nadlegovanju“ oziroma da „je Komisija kršila tudi [točko 4.1 tega sporočila]“.

121    Zato je treba pritrditi ugovoru nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija, in posledično zavrniti peti pritožbeni razlog kot nedopusten.

 Osmi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe: napačna razlaga dveh upravnih dopisov

 Trditve strank

122    Q trdi, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno razlagalo dva upravna dopisa, vključena v spis. Po eni strani naj bi v točki 64 izpodbijane sodbe napačno razložilo dopis, ki ga je generalni sekretar 1. julija 2004 poslal direktorju IDOC, ker je ugotovilo, da je v njem prvi drugega obvestil, da bo sprejel opravljanje nalog OPI v upravni preiskavi. V resnici naj bi generalni sekretar v tem dopisu navedel, da bo opravljal naloge OPI, kar zadeva odgovor institucije na prošnjo za pomoč, da bi se tako izognili morebitni pristranskosti v GD za kadrovske zadeve in administracijo. Po drugi strani naj bi Sodišče za uslužbence v točki 86 izpodbijane sodbe nepravilno razložilo dopis z dne 16. septembra 2005, ki mu ga je poslal generalni direktor GD za kadrovske zadeve in administracijo, saj je navedlo, da vsebuje izrecno odločitev OPI o zavrnitvi prošnje za pomoč. Tega dopisa naj ne bi poslal generalni sekretar Komisije, ki je opravljal naloge vršilca dolžnosti OPI, prav tako naj mu ne bi bila priložena odločba tega organa, tako da naj ne bi bila sprejeta nobena izrecna odločitev OPI glede prošnje za pomoč.

123    Komisija ugovarja, da so točke izpodbijane sodbe, ki so sporne v okviru osmega pritožbenega razloga, del predstavitve dejanskega stanja in torej ne spadajo pod naslov „Pravo“ v tej sodbi. Poleg tega naj bi bil ta pritožbeni razlog nedopusten, ker ni opredeljena napačna uporaba prava, ki naj bi jo domnevno storilo Sodišče za uslužbence.

124    Q predlaga, naj se ugovor nedopustnosti, ki ga Komisija navaja zoper osmi pritožbeni razlog, zavrne, ker naj bi bila v nasprotni pritožbi dovolj opredeljena navedena napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi.

 Presoja Splošnega sodišča

125    Kot je bilo opozorjeno že v točki 118 zgoraj, je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki ta predlog specifično utemeljujejo.

126    V obravnavanem primeru Q v pisanjih ni opredelila napačne uporabe prava v izreku izpodbijane sodbe, ki naj bi bila posledica tega, da je bila v točkah 64 in 86 izpodbijane sodbe napačno razlagana vsebina zgoraj navedenih upravnih dopisov, ki se nanašata na povzetek „dejanskega stanja“ v skladu s členom 81, deseta alinea, Poslovnika.

127    Zato je treba pritrditi ugovoru nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija, in posledično zavrniti osmi pritožbeni razlog kot nedopusten.

 Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 12a(3) Kadrovskih predpisov; drugi pritožbeni razlog: napačna pravna opredelitev dejanskega stanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, glede na člen 12a(3) Kadrovskih predpisov; tretji pritožbeni razlog: nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki je povzročila napačno uporabo prava pri opredelitvi predmeta spora; četrti pritožbeni razlog: izkrivljanje nekaterih dokazov, predloženih na prvi stopnji, in šesti pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve sodb

128    Prvi, drugi, tretji, četrti in šesti pritožbeni razlog ter pripombe Komisije in Q glede pojma psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov so usmerjeni zoper obrazložitev izpodbijane sodbe, zlasti točki 189 in 236 te sodbe, v katerih je Sodišče za uslužbence, kot je navedeno v točki 147 izpodbijane sodbe, odločilo o „očitku psihičnega nadlegovanja, ki ga je navedla [Q]“, in v točki 189 te sodbe razsodilo, da Q „ne more upravičeno trditi, da je bila žrtev psihičnega [nadlegovanja],“ niti zato ni upravičena do odškodnine iz tega naslova. Na to ne vpliva dejstvo, da je Sodišče za uslužbence v točkah 236 in od 238 do 242 izpodbijane sodbe razsodilo, da nekatera dejstva, ki jih je Q navedla v podporo prošnji za pomoč, če se obravnavajo v celoti, razkrivajo nepravilno ravnanje Komisije, ki ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja, in Q prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je bila posledica te nepravilnosti, ker je pripomogla k osamitvi Q v njeni enoti, ne pa tudi premoženjske škode za poklicno bolezen kot posledico te nepravilnosti, ker bi bila taka odškodnina dodeljena prezgodaj, saj je postopek za priznanje poklicne narave patologij, za katerimi naj bi zbolela zadevna stranka, še potekal in ni bilo mogoče ugotoviti, ali celotne premoženjske škode, ki jo je utrpela Q, ne bi bilo mogoče povrniti v okviru ureditve zavarovanja za poklicno bolezen iz Kadrovskih predpisov.

129    V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Splošno sodišče na podlagi člena 113 Poslovnika kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda.

130    Ker so pogoji za dopustnost tožbe na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov razlogi javnega reda, jih mora sodišče Unije po potrebi preizkusiti po uradni dolžnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. junija 2009 v zadevi Krcova proti Sodišču, T‑498/07 P, točka 52 in navedena sodna praksa), pri čemer mora stranke prej pozvati, naj predložijo svoja stališča (glej v tem smislu zgoraj v točki 57 navedeno sodbo Réexamen M proti EMEA, točka 57 in navedena sodna praksa).

131    Obstoj akta, ki posega v položaj, v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, je nujni pogoj za dopustnost vsake tožbe, ki jo uradniki vložijo zoper institucijo, v kateri so zaposleni (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 1993 v zadevi Moat proti Komisiji, T‑20/92, Recueil, str. II‑799, točka 39 in navedena sodna praksa, in sklep Splošnega sodišča z dne 25. marca 2003 v zadevi J proti Komisiji, T‑243/02, RecFP, str. I‑A‑99 in II‑523, točka 30).

132    Sodišče za uslužbence je pri odločanju o obstoju psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, v točkah 118 in 119 izpodbijane sodbe implicitno, vendar nujno predvidevalo, da mu je bil predložen akt, ki posega v položaj in ustreza odločitvi OPI – čeprav implicitni – o zavrnitvi prošnje za pomoč, ker naj bi se zavrnila ugotovitev obstoja domnevnega psihičnega nadlegovanja.

133    Predpostavka, iz katere je Sodišče za uslužbence nujno izhajalo pri odločanju o obstoju domnevnega psihičnega nadlegovanja, je nepravilna, kot izhaja iz njegovih ugotovitev v nadaljevanju izpodbijane sodbe.

134    Sodišče za uslužbence je namreč v točki 117 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da je treba tožbo na prvi stopnji razumeti tako, da tožeča stranka v bistvu predlaga, naj „se implicitna odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč razglasi za nično“, naj „se KOP 2003 razglasita za nični“ in naj „se Komisiji naloži plačilo odškodnine Q“.

135    Zlasti iz točke 196 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče za uslužbence v njej za akt, ki posega v položaj Q, štelo samo odločitev, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, ker je pomenila zavrnitev „sprejet[ja] nekateri[h] akt[ov], vsaj previdnostni[h] [v obdobju upravne preiskave]“. S tem ni opisalo obstoja akta, ki posega v položaj, o zavrnitvi obstoja psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč, katerega obstoj je implicitno, vendar nujno predvidevalo v točkah 118 in 119 izpodbijane sodbe, da bi lahko odločilo o „očitku psihičnega [nadlegovanja], ki ga je navedla [Q]“.

136    Vsekakor je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je Q v prošnji za pomoč zahtevala začetek upravne preiskave, s katero bi se dokazala resničnost psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet njene prošnje za pomoč, pri čemer je Komisijo pozvala, naj to preiskavo dodeli „nepristranskemu organu“, ki ni IDOC, to je organ, ki je običajno pooblaščen za izvedbo take preiskave. Iz točk 198, 199 in 251 izpodbijane sodbe izhaja, da je uprava pred vložitvijo tožbe 4. julija 2005 tej prošnji ugodila, saj se je 8. septembra 2004 začela upravna preiskava, izvedena med oktobrom 2004 in 21. marcem 2005, v skladu s pravili o upravnih preiskavah, ki so določena v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom in so bila sprejeta v skladu s členom 86(3) Kadrovskih predpisov.

137    Ob koncu postopka preiskave na podlagi člena 86(3) Kadrovskih predpisov, na podlagi katere se odloči o prošnji za pomoč, ki jo je uradnik vložil na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, OPI dokončno odloči na podlagi poročila o preiskavi, kot je Sodišče za uslužbence navedlo v točki 196 izpodbijane sodbe in kot izhaja tudi iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom (glej v tem smislu zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Sodišča Guillot proti Komisiji, točke 21, 22 in 36, in sodbo Sodišča z dne 1. junija 1983 v združenih zadevah Seton proti Komisiji, 36/81, 37/81 in 218/81, Recueil, str. 1789, točke od 29 do 31). Ob sprejetju te odločitve se poseže v pravni položaj uradnika (glej tudi v tem smislu in po analogiji glede postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov zgoraj v točki 66 navedeno sodbo L proti Komisiji, točka 123).

138    Ker se končna odločba OPI sklicuje na ugotovitve poročila o upravni preiskavi, ki je bilo dokončano po implicitni odločitvi in v katerem so bile podrobno preučene trditve zadevne uradnice o obstoju psihičnega nadlegovanja, in sicer na podlagi dokumentov in izjav, predloženih ali zbranih med preiskavo, je ne smemo razumeti izključno kot odločbo o potrditvi implicitne odločitve, temveč kot odločbo, ki je to nadomestila, potem ko je uprava še enkrat preizkusila primer (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Lo Giudice proti Komisiji, točki 47 in 48).

139    V obravnavanem primeru iz točke 86 izpodbijane sodbe izhaja, da je „OPI […] z dopisom z dne 16. septembra 2005, poslanim [Q], izrecno zavrnil njeno prošnjo za pomoč, ker je na podlagi ugotovitev upravne preiskave menil, da trditve o psihičnem [nadlegovanju] niso utemeljene ali jih ni bilo mogoče dokazati“. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 138 zgoraj, je izrecna odločba OPI o dokončni zavrnitvi prošnje za pomoč, o katere vsebini je bila Q obveščena z dopisom z dne 16. septembra 2005, med postopkom na prvi stopnji nadomestila odločitev, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, in sicer po ponovnem preizkusu položaja, ki ga je OPI izvedel na podlagi ugotovitev upravne preiskave v skladu s členom 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

140    Iz točk 117, 196 in 197 izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bila Sodišču za uslužbence na prvi stopnji predložena izrecna odločba OPI o dokončni zavrnitvi prošnje za pomoč. Prav tako iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je Sodišče za uslužbence izvedlo nadzor nad zakonitostjo te odločbe ali celo samo njene obrazložitve, s katero je bila nujno utemeljena.

141    Q je na vprašanje o tem na obravnavi potrdila, da je bil predmet spora, ki ga je predložila Sodišču za uslužbence, zlasti nadzor nad zakonitostjo odločitve, da se z molkom zavrne prošnja za pomoč, in ne nad zakonitostjo izrecne odločbe OPI o zavrnitvi prošnje za pomoč, o katere vsebini je bila obveščena z dopisom z dne 16. septembra 2005. Pri tem ni navedla, da je v postopku na prvi stopnji zahtevala, naj se ji po nadomestitvi prve odločbe z drugo dovoli prilagoditev predlogov in tožbenih razlogov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2004 v zadevi Brendel proti Komisiji, T‑55/03, RecFP, str. I‑A‑311 in II‑1437, točka 50 in navedena sodna praksa, ter sklep Splošnega sodišča z dne 6. julija 2001 v zadevi Tsarnavas proti Komisiji, T‑161/00, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑721, točka 27 in navedena sodna praksa). Komisija pa je trdila, da je samo izrecna odločba OPI o zavrnitvi prošnje za pomoč akt, ki posega v položaj Q v delu, v katerem je bila na podlagi izsledkov upravne preiskave zavrnjena ugotovitev psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč. Navedla je še, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi samostojno odločilo o odločbi OPI glede obstoja prijavljenega psihičnega nadlegovanja.

142    Iz navedenega izhaja, da je Sodišče za uslužbence, ker ni odločalo o sporu glede presoje zakonitosti izrecne odločbe OPI o zavrnitvi prošnje za pomoč, o katere vsebini je bila Q obveščena z dopisom z dne 16. septembra 2005, kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov ter prekoračilo meje sodnega nadzora, ker je v praksi prevzelo vlogo uprave, ker je v točkah 147 in 189 izpodbijane sodbe odločilo o „očitku psihičnega [nadlegovanja], ki ga je navedla [Q]“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samper, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točki 44 in 50), in ker je v točki 189 navedene sodbe razsodilo, da Q ne more upravičeno trditi, da je bila žrtev psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. maja 2006 v zadevi Magone proti Komisiji, T‑73/05, RecFP, str. I‑A‑2‑107 in II‑A‑2‑485, točke od 14 do 16, in zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Lo Giudice proti Komisiji, točke od 54 do 56).

143    Zato je treba – ne da bi bilo treba odločiti o prvem, drugem, tretjem, četrtem in šestem pritožbenem razlogu – razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o „očitku psihičnega nadlegovanja, ki ga je navedla [Q]“, in razsojeno, da ta ne more upravičeno trditi, da je bila žrtev psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov.

 Sedmi pritožbeni razlog: neupoštevanje prepovedi odločanja ultra petita in posledična kršitev meja pristojnosti Sodišča za uslužbence

 Trditve strank

144    Q Sodišču za uslužbence očita, da je odločilo ultra petita in posledično kršilo meje svoje pristojnosti, ker je v točki 241 izpodbijane sodbe zavrnilo njen predlog za povračilo premoženjske škode, ki ustreza izgubi osebnih prejemkov zaradi obvezne upokojitve zaradi invalidnosti, ki je bila posledica psihičnega nadlegovanja, ki je bilo predmet prošnje za pomoč. Sodišče za uslužbence naj bi se namreč pri navedeni zavrnitvi oprlo na dopis, s katerim je Q 17. oktobra 2005 vložila zahtevo, naj se ji kot poklicna bolezen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov prizna „anksiodepresivni sindrom“, za katerim naj bi trpela, čeprav tega dopisa stranke v sporu očitno niso predložile v presojo Sodišču za uslužbence in ni bil predmet kontradiktorne razprave.

145    Komisija predlaga zavrnitev sedmega pritožbenega razloga kot očitno neutemeljenega.

 Presoja Splošnega sodišča

146    Q v obravnavanem primeru ne trdi, da je Sodišče za uslužbence v točki 241 izpodbijane sodbe izkrivilo dokumente iz spisa na prvi stopnji.

147    Trdi samo, da čeprav bi iz dokumentov iz spisa na prvi stopnji izhajalo, da je zahtevala začetek postopka za priznanje poklicne narave svoje bolezni, Sodišče za uslužbence tega dejstva ne bi smelo upoštevati za zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka kot nedopustnega, saj se je nanašal na povračilo premoženjske škode, ki ustreza izgubi osebnih prejemkov zaradi obvezne upokojitve zaradi invalidnosti, ker naj se stranke v postopku pred njim ne bi posebej sklicevale na to dejstvo in posledice, ki naj bi iz tega izhajale za dopustnost odškodninskega zahtevka niti naj o njem ne bi razpravljale.

148    Iz točk 232 in 233 izpodbijane sodbe je razvidno, da se Komisija ni sklicevala na vprašanje prezgodnje vložitve in zato nedopustnosti spornega odškodninskega zahtevka niti nista o njem razpravljali stranki na prvi stopnji.

149    Kljub temu je treba opozoriti, da mora sodišče Unije v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 130 zgoraj, ker so pogoji za dopustnost tožbe na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov razlogi javnega reda, te po potrebi preizkusiti po uradni dolžnosti.

150    Poleg tega mu ni mogoče očitati ugotovitev dejanskega stanja, do katerih pride v okviru preizkusa pogojev za dopustnost odškodninskega zahtevka, ki mu je predložen v okviru take tožbe, če te ugotovitve izhajajo iz dokumentov v spisu, ki sta mu ga stranki predložili, da bi odločilo o njunem zahtevku.

151    Q zato Sodišču za uslužbence neupravičeno očita, da je odločilo ultra petita in kršilo meje svoje pristojnosti, ker je v točki 241 izpodbijane sodbe po nekaterih ugotovitvah dejanskega stanja na podlagi elementov iz spisa po uradni dolžnosti navedlo, da je sporni odškodninski zahtevek nedopusten.

152    Iz teh razlogov je treba sedmi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Deveti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi z obstojem pravnega interesa za razveljavitev KOP 2003

 Trditve strank

153    Q meni, da je Sodišče za uslužbence z zavrnitvijo njenih predlogov za razveljavitev KOP 2003 v točki 227 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo novejše sodne prakse Sodišča, v skladu s katero uradnik s popolno trajno invalidnostjo vseeno ohrani interes za izpodbijanje svojih kariernih ocenjevalnih poročil. Tako bi bilo treba po zgledu Sodišča torej razlikovati med položajem uradnika, obvezno upokojenega na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, ter položajem uradnika, ki je dosegel upokojitveno starost in je odstopil ali bil odpuščen. Prav tako naj bi bilo treba člen 53 Kadrovskih predpisov razumeti v povezavi s členoma 13 in 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki določata, da je dejavnost uradnika, ki mu je priznana invalidnost, le odložena in da se lahko njegova invalidnost redno preverja, če še ni dosegel starosti 63 let. Q še meni, da je ohranila nedvomen in dejanski interes za razveljavitev KOP 2003, ker je bila v njiju ocenjena negativno.

154    Q se v nadaljnji vlogi opira na dokument, za katerega obstoj ob vložitvi nasprotne pritožbe po njenih trditvah ni vedela, in sicer dokument, ki ga je uradni zdravnik Komisije, dr. D, 26. julija 2005 podpisal kot član invalidske komisije in v katerem je navedel, da se ne strinja s priznanjem njene invalidnosti in z odločitvijo, ki sta jo z večino sprejela druga člana komisije, dr. R in dr. S. Zaradi nasprotnega mnenja uradnega zdravnika naj bi bili sklepi invalidske komisije in odločitev za priznanje invalidnosti nepravilni, ta nepravilnost pa naj bi bila tako očitna, da naj bi se z njo upravičeno zahtevalo, naj se ti akti razglasijo za neobstoječe. Nasprotno mnenje naj bi dokazovalo, da obstajajo možnosti za njeno okrevanje in da ponovna zaposlitev pri Komisiji zato ni izključena. Svojo ponovno zaposlitev bi lahko zahtevala tudi, če bi menila, da ne izpolnjuje več pogojev za prejemanje invalidnine. Sodišče za uslužbence naj bi zato napačno uporabilo pravo, ker je sklepalo, da nima več pravnega interesa za izpodbijanje KOP 2003 in da zato ni treba odločiti o njenem predlogu za njuno razveljavitev.

155    Komisija predlaga zavrnitev devetega pritožbenega razloga kot neutemeljenega.

 Presoja Splošnega sodišča

156    V skladu z ustaljeno sodno prakso ima oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, v okviru tožbe, vložene na podlagi členov 90 in 91 navedenih predpisov, pravico predlagati razveljavitev akta, ki ima zanjo negativne posledice v smislu člena 90(2), če ima ob vložitvi tožbe dovolj velik obstoječ in dejanski interes za razveljavitev tega akta, pri čemer se glede tega interesa predvideva, da bi ugoditev predlogu zanjo lahko imela koristi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2006 v združenih zadevah Agne‑Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, T‑35/05, T‑61/05, T‑107/05, T‑108/05 in T‑139/05, RecFP, str. I‑A‑2‑291 in II‑A‑2‑1497, točka 35 in navedena sodna praksa). Pravni interes tožeče stranke je treba kot pogoj za dopustnost tožbe presojati ob vložitvi tožbe (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 28. junija 2005 v zadevi Ross proti Komisiji, T‑147/04, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑771, točka 25 in navedena sodna praksa). Kot pa izhaja iz ustaljene sodne prakse, lahko oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, vztraja pri tožbi za razglasitev ničnosti odločbe OPI samo, če ohrani osebni interes za njeno razglasitev ničnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2001 v zadevi Torre in drugi proti Komisiji, T‑159/98, RecFP, str. I‑A‑83 in II‑395, točka 30 in navedena sodna praksa). Tako v primeru neobstoja dejanskega pravnega interesa o tožbi ni več treba odločiti (glej zgoraj navedeno sodbo Torre in drugi proti Komisiji, točka 31 in navedena sodna praksa).

157    Glede pravnega interesa uradnika ali nekdanjega uradnika za razveljavitev njegovega kariernega ocenjevalnega poročila je treba, prvič, navesti, da je navedeno poročilo vrednostna ocena njegovih nadrejenih o tem, kako je ocenjeni uradnik opravil svoje naloge, in o njegovem vedenju v službi v zadevnem obdobju ter da je neodvisno od njegove prihodnje uporabnosti pisni in formalni dokaz o kakovosti dela uradnika. Taka ocena ni le opis nalog, opravljenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja osebnih odlik, ki jih je ocenjena oseba prikazala v poklicnem življenju. Tako je vsak uradnik upravičen zahtevati pravično in ustrezno oceno svojega dela. Zato se uradniku v skladu z učinkovitim sodnim varstvom v vsakem primeru prizna pravica izpodbijati zadevno karierno ocenjevalno poročilo, ali zaradi njegove vsebine ali ker ni bilo pripravljeno v skladu s pravili, ki jih določajo Kadrovski predpisi (sodba Sodišča z dne 22. decembra 2008 v zadevi Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, ZOdl., str. I‑10701, točke od 43 do 45).

158    Drugič, čeprav se uradnik, ki mu invalidska komisija prizna trajno nezmožnost za delo, samodejno upokoji, kot je predvideno v členih 53 in 78 Kadrovskih predpisov, se položaj takega uradnika razlikuje od položaja uradnika, ki je dosegel upokojitveno starost, odstopil ali bil odpuščen, ker gre za spremenljiv položaj (zgoraj v točki 157 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 46). Uradnik, ki je dosegel tako invalidnost, lahko pozneje spet začne delati v instituciji Unije. S tega vidika je treba splošno določbo člena 53 Kadrovskih predpisov brati skupaj s posebnimi določbami členov od 13 do 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Dejavnost uradnika, ki mu je priznana invalidnost, je le odložena, njegov prihodnji položaj v instituciji pa je odvisen od stanovitnosti razmer, ki so upravičile to invalidnost in se lahko občasno preverjajo (zgoraj v točki 157 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točka 47). Če se lahko uradnik, ki mu je priznana trajna invalidnost, ki se šteje za popolno, ponovno zaposli v instituciji, ohrani interes v smislu sodne prakse, navedene v točki 156 zgoraj, in sicer da se mu pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili pripravi karierno ocenjevalno poročilo. Ob morebitni ponovni zaposlitvi je navedeno poročilo uporabno pri napredovanju uradnika znotraj njegove službe ali institucij Unije (zgoraj v točki 157 navedena sodba Gordon proti Komisiji, točke od 46 do 51).

159    Drugače je lahko samo v nekaterih posebnih primerih, v katerih se s preizkusom dejanskega položaja uradnika, ki mu je priznana invalidnost, pokaže, da pozneje ne bo mogel več delati v instituciji, na primer na podlagi ugotovitev invalidske komisije – pristojne za preučitev njegove invalidnosti –, iz katerih je razvidno, da je patologija, ki je povzročila invalidnost, trajna in da ni potreben ponoven zdravniški pregled (glej v tem smislu zgoraj v točki 156 navedeni sklep Ross proti Komisiji, točki 9 in 32), ali na podlagi izjav zadevnega uradnika, iz katerih je razvidno, da se v nobenem primeru ne bo ponovno zaposlil v instituciji (glej v tem smislu zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Combescot proti Komisiji, točki 27 in 29).

160    Sodišče za uslužbence je v obravnavanem primeru v točki 117 izpodbijane sodbe, ki je Q v okviru nasprotne pritožbe ne izpodbija, razsodilo, da je bil predmet tožbe, ki jo je Q vložila na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, med drugim predlog za razveljavitev KOP 2003. V točkah od 218 do 224 izpodbijane sodbe je pojasnilo, zakaj je razsodilo, da so bili predlogi za razveljavitev KOP 2003 ob vložitvi tožbe na prvi stopnji dopustni. Kljub temu je v točkah od 225 do 230 izpodbijane sodbe ocenilo, da se postopek glede navedenih predlogov ustavi, ker je Q izgubila pravni interes za razveljavitev KOP 2003. Da bi Q v obravnavanem primeru odreklo vsakršen pravni interes, je Sodišče za uslužbence navedlo, da se je „upokojila in je s sklepom OPI z dne 23. avgusta 2005 pridobila pravico do invalidske pokojnine z učinkom od 31. avgusta 2005“, da je „invalidska komisija […] poleg tega menila, da ‚zaradi trajnosti patologije, ki je povzročila invalidnost, ni potreben ponoven zdravniški pregled‘“, da „tako sprememba KOP 2003 ne more imeti nobenih posledic za kariero [Q]“ in da „poleg tega [Q] ni dokazala niti se ni sklicevala na obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje ohranitev osebnega in sedanjega interesa zahtevati razglasitev ničnosti [KOP 2003]“.

161    Sodišče za uslužbence se je pri presoji pravnega interesa Q upravičeno oprlo na ugotovitve invalidske komisije, iz katerih je po njenih ugotovitvah izhajalo, da je mogoče vse pogoje za obvezno upokojitev Q zaradi popolne trajne invalidnosti v skladu s členom 13 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom šteti za dokončno izpolnjene, ker je bila na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov samo navedena komisija pristojna za odločanje o invalidnosti Q in ker ugotovitve te komisije niso nezakonite samo zato, ker so bile sprejete – kot je izhajalo iz dokumenta, ki ga je predložila Komisija – z večino glasov članov komisije, saj je eden od teh menil nasprotno. Odločitve invalidske komisije so namreč skupne, sprejete z večino glasov članov.

162    Kljub temu Sodišče za uslužbence ni upoštevalo – kot bi po zakonu moralo – interesa, ki ga je Q vsekakor lahko ohranila za izpodbijanje KOP 2003 zaradi njune vsebine, zlasti, kot je bilo ugotovljeno v točki 273 izpodbijane sodbe, ker sta „vseb[ovali] izrecno negativne ocene sposobnosti [Q]“, v skladu z razlago pojma pravni interes uradnika ali nekdanjega uradnika za razveljavitev njegovega kariernega ocenjevalnega poročila, ki se je uporabila v zgoraj v točki 157 navedeni sodbi Gordon proti Komisiji (točke od 43 do 45).

163    Zgoraj v točki 157 navedena sodba Gordon proti Komisiji je bila res sprejeta nekaj dni pozneje kot izpodbijana odločba. Vendar to še ne pomeni, da lahko Sodišče za uslužbence preizkusi utemeljenost izpodbijane odločbe z vidika pojma pravni interes za razveljavitev kariernega ocenjevalnega poročila, ne da bi upoštevalo razlago, ki jo je Sodišče v zvezi s tem pojmom podalo v zgoraj v točki 157 navedeni sodbi Gordon proti Komisiji.

164    Razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo poda Sodišče, namreč po potrebi pojasnjuje ter natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka veljave. Iz tega izhaja, da se pravilo, za katero je veljala taka razlaga, lahko uporabi – in se tudi mora – tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana pred sodbo Sodišča, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču (glej v tem smislu in po analogiji v zvezi s časovnimi učinki razlag Sodišča med izvajanjem pristojnosti na podlagi člena 234 ES sodbi Sodišča z dne 27. marca 1980 v zadevi Denkavit italiana, 61/79, Recueil, str. 1205, točka 16, ter z dne 11. avgusta 1995 v združenih zadevah Roders in drugi, od C‑367/93 do C‑377/93, Recueil, str. I‑2229, točka 42). Glede na ta načela se zdi omejitev učinkov razlage Sodišča izjema (zgoraj navedeni sodbi Denkavit italiana, točka 17, ter Roders in drugi, točka 43).

165    V obravnavanem primeru iz zgoraj v točki 157 navedene sodbe Gordon proti Komisiji ne izhaja, da bi bile dokazane okoliščine, ki upravičujejo odstopanje od načela retroaktivnosti razlage Sodišča v tej sodbi glede pojma pravni interes za razveljavitev kariernega ocenjevalnega poročila.

166    Devetemu pritožbenemu razlogu je zato treba ugoditi in posledično razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem se postopek ustavi v zvezi s predlogi za razveljavitev KOP 2003.

167    Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev je treba nasprotni pritožbi deloma ugoditi in jo v preostalem zavrniti.

 Vrnitev zadeve Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje

168    Člen 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča določa, da Splošno sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Sodišča za uslužbence in odloči o sporu. Vendar zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, kadar stanje postopka ne dovoljuje odločitve.

169    Ker v obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence, kot je razvidno iz točke 230 izpodbijane sodbe, ni odločalo o predlogih za razveljavitev KOP 2003, stanje tega postopka ne dovoljuje odločitve v zvezi s tem, zato ga je treba vrniti Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje, da odloči o navedenih predlogih.

170    Ker Sodišče za uslužbence, kot izhaja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe v povezavi s točkami od 250 do 254 te sodbe, prav tako ni odločalo o znesku, ki ga Komisija dolguje Q samo za nepremoženjsko škodo, ki je bila posledica njene zavrnitve sprejetja začasnega ukrepa premestitve, stanje tega postopka ne dovoljuje odločitve v zvezi s tem, zato ga je treba vrniti Sodišču za uslužbence v ponovno odločanje, da odloči o navedenem znesku.

 Stroški

171    Ker je bila zadeva vrnjena v odločanje Sodišču za uslužbence, je treba odločitev o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, pridržati.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)

razsodilo:

1.      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F-52/05, še neobjavljena v ZOdl.) se razveljavi v delu, v katerem je v točki 2 izreka Komisiji Evropskih skupnosti naloženo, naj Q plača odškodnino v znesku 500 EUR in znesek 15.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi Q nastala zaradi zamude pri uvedbi upravne preiskave, in v delu, v katerem je v točkah od 147 do 189 obrazložitve o „očitku psihičnega nadlegovanja, ki ga je navedla [Q]“, odločeno, v točki 230 obrazložitve pa ugotovljeno, da se postopek glede predlogov za razveljavitev njenih kariernih ocenjevalnih poročil za obdobji od 1. januarja do 31. oktobra in od 1. novembra do 31. decembra 2003 ustavi, zaradi česar je bila tožba na prvi stopnji v točki 3 izreka v preostalem zavrnjena.

2.      V preostalem delu se pritožba in nasprotna pritožba zavrneta.

3.      Zadeva se vrne Sodišču za uslužbence, da odloči o predlogih za razveljavitev zgoraj omenjenih kariernih ocenjevalnih poročil in o znesku, ki ga mora Komisija plačati Q le zaradi nepremoženjske škode, ki jo je povzročila njena zavrnitev sprejetja začasnega ukrepa premestitve.

4.      Odločitev o stroških se pridrži.

Jaeger Pelikánová Dittrich

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2011.

Podpisi