SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 14. decembra 2006(*)
„Dostop do dokumentov − Uredba (ES) št. 1049/2001 – Postopek nadzora nad državnimi pomočmi − Izjema, ki se nanaša na varstvo namena preiskav − Implicitna zavrnitev − Obveznost opraviti konkreten in posamičen preizkus − Intervencija – Predlogi, tožbeni razlogi in trditve intervenienta“
V zadevi T‑237/02,
Technische Glaswerke Ilmenau GmbH, s sedežem v Ilmenauu (Nemčija), ki sta jo najprej zastopala G. Schohe in C. Arhold, nato C. Arhold in N. Wimmer, odvetniki,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Švedske, ki jo zastopata A. Kruse in K. Wistrand, zastopnika,
in
Republike Finske, ki jo zastopa T. Pynnä, zastopnica,
intervenientki,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo V. Kreuschitz, V. Di Bucci in P. Aalto, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Schott Glas, s sedežem v Mainzu (Nemčija), ki jo zastopa U. Soltész, odvetnik,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 28. maja 2002, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do dokumentov v zvezi s postopki nadzora nad državnimi pomočmi,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. junija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in postopek
1 Technische Glaswerke Ilmenau GmbH je nemška družba s sedežem v Ilmenau v Freistaat Thüringen (v nadaljevanju: zvezna dežela Turingija). Ustanovljena je bila leta 1994, da bi prevzela štiri od dvanajstih steklarskih proizvodnih linij (in sicer peči) nekdanje družbe Ilmenauer Glaswerke GmbH, katere postopek likvidacije je izvedla Treuhandanstalt (javna ustanova za investicijsko upravljanje, ki je kasneje postala Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben, v nadaljevanju: BvS).
2 Z dopisom z dne 1. decembra 1998 je Zvezna republika Nemčija Komisiji sporočila različne ukrepe za finančno konsolidacijo tožeče stranke, med njimi delno oprostitev plačila BvS nakupne cene peči in posojilo zvezne dežele Turingije, dodeljeno po posrednici, njeni lastni banki, Thüringer Aufbaubank (v nadaljevanju: TAB).
3 Z dopisom SG (2000) D/102831 z dne 4. aprila 2000 je Komisija uvedla formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES v zvezi z oprostitvijo plačila in posojila TAB pod sklicno številko C 19/2000.
4 Komisija je v okviru formalnega postopka preiskave prejela dopolnilne informacije Zvezne republike Nemčije in pripombe družbe Schott Glas, konkurentke tožeče stranke.
5 Komisija je 12. junija 2001 sprejela Odločbo 2002/185/ES o državni pomoči Nemčije v korist Technische Glaswerke Ilmenau GmbH (UL 2002, L 62, str. 30), v kateri se je omejila samo na presojo o ukrepu oprostitve plačila. Menila je, da ni bil v skladu z ravnanjem zasebnega investitorja in je pomenil državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.
6 Z dopisom z dne 3. julija 2001 je Komisija začela drugi formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES pod sklicno številko C 44/2001. Predmeti tega postopka so bili preverjanje zapadlosti plačila ostanka nakupne cene peči, sprememba bančne garancije, ki je bila izdana za to plačilo, in posojila TAB.
7 S tožbo, ki je bila pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 28. avgusta 2001, je tožeča stranka predlagala razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 12. junija 2001 (zadeva T‑198/01).
8 Z dopisom z dne 24. oktobra 2001 je tožeča stranka predložila pripombe v okviru drugega formalnega postopka preiskave in od Komisije zahtevala vpogled v nezaupno različico spisa in možnost predložitve nove pripombe po tem vpogledu. To prošnjo je Komisija zavrnila z dopisom z dne 23. novembra 2001.
9 Z dopisom z dne 1. marca 2002 je tožeča stranka na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43) zahtevala dostop do:
– „vseh dokumentov v spisih Komisije v vseh zadevah o pomočeh, ki [jo] zadevajo, in zlasti v zadevi o pomoči C 44/2001;
– vseh dokumentov v spisih Komisije v zvezi z državnimi pomočmi podjetju Schott Glas, Jena, Nemčija, lastnik: Carl-Zeiss-Stiftung, Hessenweg 18, D‑89522 Heidenheim a.d. Brenz,
razen dokumentov glede poslovnih skrivnosti v zvezi z drugimi podjetji“.
10 Z dopisom z dne 27. marca 2002 je Komisija zavrnila prošnjo za dostop predvsem s pojasnilom, da zahtevani dokumenti spadajo med izjeme, določene v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001, ki določa, da se dostop do dokumenta zavrne, zlasti kadar bi njegovo razkritje oslabilo varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij, razen če prevlada javni interes za razkritje. Komisija je prav tako pojasnila, da „so dokumenti v zvezi s [tožečo stranko] dokumenti, ki so del potekajočega formalnega postopka preiskave C 44/2001“.
11 Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. aprila 2002 na generalnega sekretarja Komisije naslovila potrdilno prošnjo za dostop v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001.
12 Generalni sekretar Komisije je z dopisom z dne 28. maja 2002 zavrnil to prošnjo (v nadaljevanju: Odločba) s tem pojasnilom:
„[…]
Zahvaljujem se vam za dopis z dne 15. aprila 2002, ki je bil vpisan v vpisnik 15. aprila 2002, s katerim me prosite, naj se ponovno preuči vaša prošnja za dostop do naslednjih dokumentov:
– dokumentov v zvezi z dodeljeno državno pomočjo družbi Technische Glaswerke Ilmenau […];
– dokumentov, ki se nanašajo na državno pomoč, ki je bila morebiti dodeljena družbi Schott Glas.
Prvi del vaše prošnje zajema dopise, ki so si jih izmenjali nemški organi in [generalni direktorat (GD)] Komisije ‚Konkurenca‘, ter komentarje prejemnice pomoči[, družbe Technische Glaswerke Ilmenau,] in konkurentke, družbe Schott Glas.
Drugi del vaše prošnje pa zajema predhodno priglasitev v večsektorskem okviru novih pomembnih investicijskih projektov družbe Schott Glas v vzhodni Nemčiji.
Po preučitvi vaše prošnje moram žal potrditi zavrnitev, ki vam jo je posredoval GD [‚Konkurenca‘], saj bi razkritje teh različnih dokumentov lahko oslabilo varstvo namena inšpekcij in preiskav. Ta izjema od pravice do dostopa je izrecno določena v členu 4[(2), tretja] alinea, Uredbe [št.] 1049/2001.
V potekajočih preiskavah v zvezi z združljivostjo državne pomoči z enotnim trgom je namreč lojalno sodelovanje in vzajemno zaupanje med Komisijo, državo članico in zadevnim podjetjem nujno potrebno, da bi različnim strankam omogočili, da prosto izrazijo svoja stališča. Zato bi razkritje tega dokumenta lahko škodovalo izvedbi preizkusa te pritožbe in s tem ogrozilo dialog.
Ker poleg tega predhodna priglasitev projekta družbe Schott Glas vsebuje natančen opis projekta, bi zagotovitev dostopa do tega dokumenta lahko zelo oslabila poslovne interese te družbe. Ta interes je izrecno varovan z izjemo od pravice do dostopa, ki je določena v členu 4[(2)] prej navedene uredbe.
Dalje sem preizkusil možnost, da bi zagotovil dostop do dela zahtevanih dokumentov, ki niso zajeti z izjemo. Izkazalo pa se je, da teh dokumentov ni mogoče deliti na zaupne in nezaupne.
Sicer pa v tem primeru ne prevlada javni interes za razkritje zadevnih dokumentov […]“
13 Tožeča stranka je 8. avgusta 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo. Z ločeno vlogo z istim datumom je na podlagi člena 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje tožeča stranka vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku, ki je bil z odločbo z dne 12. septembra 2002 zavrnjen.
14 Družba Schott Glas je 25. oktobra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom tožene stranke. Predsednik četrtega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 16. januarja 2003 dopustil to intervencijo. Družba Schott Glas je intervencijsko vlogo predložila 19. februarja 2003.
15 Kraljevina Švedska in Republika Finska sta v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 8. in 15. novembra 2002 vložili predloga za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik četrtega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 16. januarja 2003 dopustil ti intervenciji. Kraljevina Švedska je predložila intervencijsko vlogo 3. marca 2003. Republika Finska ni predložila intervencijske vloge.
16 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 17. decembra 2002 vložila ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije C(2002) 2147 konč., ki je bila sprejeta 2. oktobra 2002 po koncu formalnega postopka preiskave C 44/2001 v zvezi z državno pomočjo Nemčije v korist tožeče stranke (zadeva T‑378/02). V tej odločbi je Komisija menila, da sta posojilo TAB in ukrep spremembe bančne garancije pomenila državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (glej točko 2 zgoraj).
17 Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) je s sodbo z dne 8. avgusta 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji (T‑198/01, ZOdl., str. II‑2717) zavrnilo tožbo tožeče stranke v zadevi T‑198/01.
18 Sestava senatov Sodišča prve stopnje je bila 13. septembra 2004 spremenjena, tako da je bil sodnik poročevalec kot predsednik razporejen v peti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
19 Sodišče prve stopnje je 14. decembra 2004 pozvalo tožečo stranko, naj predloži pripombe, ki se nanašajo na predmet spora tega postopka, zlasti glede pridobitve različnih dokumentov v zvezi s postopkoma preizkusa pomoči C 19/2000 in C 44/2001 v okviru sodnih postopkov v zvezi z zadevama T‑198/01 in T‑378/02.
20 Tožeča stranka je v odgovoru, ki je v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prispel 20. januarja 2005, potrdila, da je v okviru sodnih postopkov T‑198/01 in T‑378/02 imela dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z zgoraj omenjenima postopkoma o pomočeh, ki sta jih predložili Zvezna republika Nemčije in družba Schott Glas, in tudi do pripomb zadnje z dne 23. januarja 2001v zvezi s formalnim postopkom preiskave C 19/2000. Tožeča stranka je kljub vsemu pojasnila, da je prepričana, da ni seznanjena z vsemi dokumenti v zvezi s temi postopki, ki jih ima tožena stranka. Njen interes za dostop do teh dokumentov naj bi bil nespremenjen.
21 Na poziv Sodišča prve stopnje je Komisija z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prispel 13. aprila 2005, pojasnila, da ima še nekatere dokumente, do katerih je bil dostop tožeči stranki zavrnjen in ji niso bili posredovani v zadevah T‑198/01 in T‑378/02.
22 Medtem je predsednik četrtega razširjenega senata s sklepom z dne 3. marca 2005 prekinil postopek v zadevi T‑378/02 do razglasitve sodbe Sodišča v zadevi C‑404/04 P, katere predmet je bila pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji (točka 17 zgoraj).
23 Komisija je na poziv Sodišča prve stopnje z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prispel 31. maja 2006, predložila popoln seznam dokumentov, ki so bili del upravnega spisa v zvezi s postopkoma preizkusa pomoči, dodeljenih tožeči stranki.
24 Stranke so na obravnavi 15. junija 2006 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je zastavilo Sodišče prve stopnje. Komisija je bila tako pozvana, naj v okviru te zadeve poda pripombe o posledicah sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. aprila 2005 v zadevi Verein für Konsumenteninformation proti Komisiji (T‑2/03, ZOdl., str. II‑1121, v nadaljevanju: sodba VKI).
Predlogi strank
25 Tožeča stranka ob intervenciji Kraljevine Švedske in Republike Finske Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Odločbo razglasi za nično, razen v delu, v katerem je zavrnjen dostop do dokumentov v neposredni zvezi s potekajočim postopkom preizkusa pomoči v zvezi z družbo Schott Glas;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Komisija ob intervenciji družbe Schott Glas Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
Uporaba Uredbe št. 1049/2001
Trditve strank
27 Tožeča stranka trdi, da pravica do dostopa do dokumentov Komisije, ki je določena v členu 2(1) Uredbe št. 1049/2001, ni običajno izvedena pravica, temveč je, nasprotno, v skladu z „načelom demokratičnosti“ temeljna pravica, katere izjeme je treba razlagati restriktivno.
28 Navaja, da je treba razlikovati med vprašanjem o določitvi njenih pravic na podlagi Uredbe št. 1049/2001 in tistim v zvezi s pravicami „strank“ v okviru postopka državnih pomoči. Kot trdi tožeča stranka, dejstvo, da ji sodna praksa kot stranki postopka preizkusa pomoči ne priznava izvirne pravice do vpogleda v spis, ne bi moglo vplivati na njene pravice, ki jih ima kot državljanka Unije.
29 Kraljevina Švedska trdi, da je Uredba št. 1049/2001 sredstvo splošne uporabe, namenjeno varstvu pravice javnosti, da se seznani z dejavnostmi Unije. Iz jasne in natančne opredelitve upravičencev do pravice do dostopa, določene v členu 2(1) Uredbe št. 1049/2001, naj bi izhajalo, da naj bi bila tožeča stranka nesporno upravičenka in bi lahko legitimno zahtevala, da se njena prošnja preizkusi v skladu z določbami te uredbe.
30 Komisija pritrjuje, da sta vpogled prejemnika pomoči v upravni spis in dostop do dokumentov v skladu z Uredbo št. 1049/2001 popolnoma različni stvari. Iz vlog tožeče stranke naj bi izhajalo, da se je ta oprla na omenjeno uredbo samo zato, da bi obšla pravila v zvezi s postopkom na področju državnih pomoči in da bi nadomestila pomanjkanje postopkovnih pravic. Uredba Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) naj namreč ne bi določala nobene pravice do dostopa do dokumentov in do vpogleda v spise, poleg tega pa naj bi v skladu s sodno prakso veljalo, da so postopkovne pravice prejemnikov državnih pomoči spoštovane, če so bili pozvani k predložitvi pripomb v okviru upravnega postopka (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v zadevi Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v zadevi Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, T‑127/99, T‑129/99 in T‑148/99, Recueil, str. II‑1275), kar naj bi veljalo za tožečo stranko v tem primeru.
31 Družba Schott Glas trdi, da želi tožeča stranka izrabiti Uredbo št. 1049/2001 kot sredstvo, da bi se seznanila z njenimi internimi podatki in da bi obšla ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti o pravicah strank do vpogleda v spise v upravnih postopkih Komisije. Šlo naj bi za ukrep, ki je v očitnem nasprotju s političnim namenom Uredbe št. 1049/2001, in sicer da se državljanom Skupnosti omogoči čim bolj popoln pregled nad postopki odločanja organov Skupnosti. Družba Schott Glas dodaja, da Uredba št. 1049/2001 ni obstajala med formalnim postopkom preiskave C 58/91 (NN 144/91) v zvezi s privatizacijo podjetja Jenaer Glaswerk in zato ni mogla pričakovati, da bi lahko katera od konkurentk kasneje želela dostop do dokumentov v zvezi s tem postopkom.
32 Navaja, da določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1) v zvezi z vpogledom v spise kažejo na to, da je ta uredba lex specialis glede na Uredbo št. 1049/2001. Če bi bilo drugače, bi lahko stranke postopka in preostale tretje stranke obšle omejitve vpogleda v spise, ki so določene v členu 27 Uredbe št. 1/2003, s tem, da bi se sklicevale le na Uredbo št. 1049/2001. Enako bi veljalo v postopku o državni pomoči, v katerem so meje sodelovanja tretjih strank določene po eni strani z Uredbo št. 659/1999 in po drugi strani s sodno prakso.
33 Dalje naj bi iz Uredbe št. 1049/2001 izhajalo, da „vpogled v spis“ in „dostop do dokumenta“ nista enakovredna koncepta in da naj bi pravica do dostopa do dokumenta predpostavljala prošnjo, ki označuje želeni dokument tako, da ga je mogoče identificirati. Ta uredba naj ne bi ustvarjala pravice v korist državljanov, ki bi jim omogočala, da se seznanijo s spisi zadevnega organa, da bi v njih morebiti našli zase zanimive dokumente; dejstvo, da prošnje za dostop do dokumentov ni treba obrazložiti, naj bi ta sklep še bolj potrjevalo. V tem primeru pa naj bi tožeča stranka samo zgoščeno zahtevala „vse dokumente“ v zvezi s prej navedenim domnevnim postopkom o državni pomoči, kar ni presenetljivo, saj naj bi tožeča stranka sama priznavala, da išče dokumente, ki jih do zdaj ni poznala.
34 Družba Schott Glas na koncu dodaja, da se tožeča stranka napačno sklicuje na Uredbo št. 1049/2001 in da se njena prošnja za dostop, ne glede na njen namen, ne sme presojati na podlagi določb te uredbe, temveč na podlagi pravil o odobritvi vpogleda v spise v postopkih o pomočeh.
Presoja Sodišča prve stopnje
35 Ni sporno, da je tožeča stranka vložila prošnjo za dostop do dokumentov, ki je temeljila na Uredbi št. 1049/2001, in da je Komisija z Odločbo zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov z izrecnim sklicevanjem na člen 4(2) te uredbe, ki določa izjeme od pravice do dostopa, ki izhajajo, prvič, iz varstva namena inšpekcij in preiskav ter, drugič, iz varstva poslovnih interesov pravne osebe.
36 Na obravnavi je Komisija na vprašanje o smislu svoje trditve, da naj „prošnja tožeče stranke ne bi […] spadala v okvir varstva Uredbe št. 1049/2001“, na katero naj bi se zainteresirana stranka oprla zgolj zato, da bi obšla pravila postopka na področju državnih pomoči, jasno odgovorila, da je bil ta akt v tem primeru popolnoma uporabljiv, vendar ji je izjema, ki je določena v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001, omogočila, da je zavrnila dostop do dokumentov v zvezi s potekajočimi postopki o pomočeh, kot so bili dokumenti, ki jih je zahtevala tožeča stranka.
37 Vprašanje, ki se zastavlja v tem sporu, je torej, ali je Komisija pravilno uporabila izjemo od pravice do dostopa, ki je določena v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001.
38 V intervencijski vlogi družba Schott Glas v bistvu trdi, da se Uredba št. 1049/2001 uporablja samo za dokumente, ki so predloženi v zakonodajnem postopku Skupnosti, da se prošnje za dostop ne bi smelo presojati na podlagi določb te uredbe, ampak na podlagi pravil o odobritvi vpogleda v spise v postopkih o pomočeh in, nazadnje, da se ta uredba ni mogla uporabljati za dokumente, ki so jih imele institucije že pred začetkom njene veljavnosti, torej pred 3. decembrom 2001. S temi trditvami se želi dokazati, da Uredba št. 1049/2001 v tem primeru ni bila uporabljiva oziroma da pomeni nezakonito pravno podlago za Odločbo.
39 Če bi Sodišče prve stopnje priznalo te trditve, bi to dopuščalo ugotovitev, da je Odločba nezakonita. Treba pa je poudariti, da se je družbi Schott Glas dovolila intervencija v tej zadevi v podporo predlogom Komisije, ki predlaga zavrnitev ničnostne tožbe.
40 Na podlagi člena 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče prve stopnje uporablja na podlagi člena 53, se s predlogom za intervencijo lahko podpre le zahtevek ene stranke. Poleg tega člen 116(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje določa, da mora intervenient sprejeti tak postopek, kakršen je, ko vanj vstopi. Te določbe torej ne nasprotujejo temu, da lahko intervenient navaja drugačne trditve kot stranka, ki jo podpira, vendar če ne spremenijo okvira spora in če je intervencija ves čas namenjena podpori predlogom te stranke (glej v točki 24 navedeno sodbo VKI, točka 52 in navedena sodna praksa).
41 Ker bi v tem primeru trditve družbe Schott Glass, če bi bile utemeljene, dopuščale ugotovitev, da je Odločba nezakonita, in ker Komisija predlaga zavrnitev ničnostne tožbe, ti predlogi pa niso utemeljeni s trditvami v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti Odločbe, je očitno, da bi preizkus teh trditev spremenil okvir spora, ki je bil določen v tožbi in odgovoru na tožbo. Te trditve je treba zavreči kot nedopustne (glej v tem smislu v točki 24 navedeno sodbo VKI, točki 53 in 54).
Predmet spora
Trditve strank
42 Tožeča stranka poudarja, da je zahtevala dostop do dokumentov v zvezi z „vsemi“ postopki o pomočeh, ki se nanašajo nanjo, in sicer v zvezi s postopkoma C 19/2000 in C 44/2001, in do dokumentov, ki se nanašajo na družbo Schott Glas, vključno s postopkom v zvezi z njeno privatizacijo.
43 Odločba naj bi tako vključevala zavrnitev dostopa do štirih različnih skupin dokumentov v zvezi s:
– končanim postopkom o pomoči C 19/2000;
– potekajočim postopkom o pomoči C 44/2001;
– končanim postopkom ali postopki o pomoči v okviru privatizacije podjetja Jenaer Schott Glas;
– potekajočim postopkom v zvezi z novo naložbo družbe Schott Glas v zvezni deželi Turingiji.
44 Tožeča stranka navaja, da če bi bilo treba Odločbo razlagati tako, da se nanaša le na dokumente v zvezi s potekajočim postopkom C 44/2001 in na tiste v zvezi s potekajočim postopkom preizkusa pomoči glede družbe Schott Glas, bi se moral uporabiti člen 8(3) Uredbe št. 1049/2001. Tako bi bil molk Komisije v zvezi s prošnjo za dostop do drugih zahtevanih dokumentov enakovreden zavrnilni odločbi, ki jo je mogoče izpodbijati. Tožeča stranka prav tako pojasnjuje, da je namen te tožbe razveljavitev zavrnitve dostopa samo glede prvih treh skupin dokumentov, omenjenih v prejšnji točki.
45 Izpodbija trditve Komisije, v skladu s katerimi je bila prošnja za dostop do dokumentov v zvezi z državnimi pomočmi, ki so bile dodeljene podjetju „Schott Glas Jena“, preveč nedoločna in torej ni mogla zajemati dokumentov v zvezi z dodelitvijo državnih pomoči v okviru privatizacije podjetja Jenaer Glaswerke leta 1992. Kot trdi tožeča stranka, bi moralo biti Komisiji jasno, da je prošnja za dostop zajemala tudi te dokumente, tudi če zadevni postopek o pomočeh ni bil voden pod naslovom „Schott Glas Jena“. To dokazuje dejstvo, da Komisija, vsaj v odgovoru na tožbo, ni imela težav pri identifikaciji zadevnega postopka.
46 Komisija trdi, da nima nobenega dokumenta v zvezi z državnimi pomočmi, ki so bile dodeljene družbi „Schott Glas, Jena“, z imenom, ki je bilo izrecno uporabljeno v prošnjah za dostop, temveč ima spis o postopku preizkusa pomoči, ki so bile dodeljene družbi Schott Lithotec AG. Navaja, da je domnevala, da je tožeča stranka zadnjo poimenovala „Schott Glas“, in je torej zato zavrnila prošnjo za dostop, ob upoštevanju potekajočega postopka o pomoči, ki se je nanašal na Schott Lithotec AG. Sicer pa naj bi bila ta presoja bila brez pomena glede na opredelitev predmeta spora, ki je bil določen v tožbi.
47 Tožena stranka prav tako trdi, da nima spisa o končanem postopku o pomoči „v okviru privatizacije podjetja Jenaer Schott Glas“ – kot je formulirano v tožbi – saj je družba Schott Glas že 50 let del zasebnega sektorja in torej ni bila privatizirana. Opozarja, da je družba Schott Glas sodelovala v privatizaciji podjetja Jenaer Glaswerk tako, da je pridobila del njegovega osnovnega kapitala za 1 nemško marko; za to transakcijo se ob koncu formalnega postopka preiskave C 58/91 (NN 144/91), ki je bil uveden leta 1992, ni štelo, da vsebuje element pomoči.
48 Dejstvo, da je tožeča stranka nameravala zahtevati tudi vpogled v spis o zgoraj omenjenem postopku, naj ne bi bilo niti omenjeno v prošnji za dostop in naj bi se prvič pojavilo šele v tožbi. V teh okoliščinah naj bi bilo upravičeno, da je Komisija menila, da je bil predmet prošnje tožeče stranke samo vpogled v spis o postopku preizkusa pomoči, ki so bile dodeljene Schott Lithotec AG.
Presoja Sodišča prve stopnje
49 Iz povezanega razumevanja Odločbe in pisnih navedb tožene stranke izhaja, da je ta, prvič, zavrnila dostop do dokumentov v zvezi z državnimi pomočmi, ki so bile dodeljene tožeči stranki, to je do dokumentov v zvezi s postopkoma pod sklicnima številkama C 19/2000 in C 44/2001. Komisija namreč navaja, da ni bilo mogoče ločeno obravnavati dokumentov dveh postopkov, ki sta se nanašala na iste ukrepe prestrukturiranja in sta temeljila na istih dokumentih.
50 Drugič, Komisija je menila, da prošnja za dostop do „vseh dokumentov v spisih Komisije o državnih pomočeh podjetju Schott Glas, Jena“ zajema „predhodno priglasitev v večsektorskem okviru novih pomembnih investicijskih projektov družbe Schott Glas v vzhodni Nemčiji“. To prošnjo je zavrnila, opirajoč se na izjemi od pravice do dostopa, ki sta določeni v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001 in se nanašata, prva, na varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij ter, druga, na varstvo poslovnih interesov pravnih oseb.
51 Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je njena prošnja za dostop v zvezi z družbo Schott Glas imela dvojni pomen, ker je zajemala dokumente v zvezi s:
a) končanim postopkom ali postopki o pomoči v okviru privatizacije podjetja Jenaer Schott Glas;
b) potekajočim postopkom v zvezi z novo naložbo družbe Schott Glas v zvezni deželi Turingiji.
52 Prav tako je potrdila, da ta tožba ni usmerjena na razveljavitev zavrnitve dostopa do dokumentov iz prejšnje točke pod (b), in da če bi bilo treba Odločbo razlagati tako, da se nanaša le na te zadnje dokumente, in ne na tiste pod (a), bi morali uporabiti člen 8(3) Uredbe št. 1049/2001. Tako bi bil molk Komisije v zvezi s prošnjo za dostop do dokumentov, omenjenih v prejšnji točki pod (a), enakovreden implicitni zavrnitvi dostopa, proti kateri je mogoče sprožiti postopek pred Sodiščem prve stopnje.
53 Ni sporno, da je Komisija sprejela eksplicitno odločbo o zavrnitvi potrdilne prošnje za dostop do dokumentov v zvezi z družbo Schott Glas, oziroma vsaj take prošnje, kot jo je razumela iz njenega besedila, torej kot prošnje za dostop do dokumentov, navedenih v točki 51 pod (b).
54 V zvezi z implicitno zavrnitvijo dostopa do dokumentov, omenjenih v točki 51 pod (a), je treba ugotoviti, ali bi Komisija lahko jasno razumela dvojni pomen potrdilne prošnje za dostop do dokumentov v zvezi z družbo Schott Glas, kot je naveden v točki 51. Molk uprave je mogoče šteti za zavrnilno odločbo le, če se je ta uprava lahko primerno izrekla in je torej razumela, kaj se je od nje zahtevalo.
55 V tem primeru je treba ugotoviti, da so tako v prvi prošnji kot tudi v potrdilni prošnji za dostop uporabljeni splošni pojmi in da niso nikjer omenjeni podjetje Jenaer Glaswerke, njegova privatizacija in določeno obdobje.
56 Šele v tožbi je tožeča stranka prvič omenila prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi s postopkom o pomočeh, ki se nanaša na „privatizacijo družbe Schott Glas“ oziroma na privatizacijo podjetja „Jenaer Schott Glas“. Čeprav je zatrjevala, da bi moralo biti Komisiji „jasno“, da se je prošnja za dostop nanašala tudi na dokumente v zvezi z dodelitvijo državnih pomoči v okviru privatizacije podjetja Jenaer Glaswerke leta 1992, je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje o predmetu tega spora priznala, da ni dovolj natančno opredelila svoje prošnje, ko je povzela trditve Kraljevine Švedske, da je Komisija kršila svojo dolžnost pomoči iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001.
57 Poleg tega iz odgovora na tožbo izhaja, da je morala Komisija prošnjo razložiti, da bi ji dejansko dala smisel, ki pa je le delno ustrezal pričakovanjem tožeče stranke. Tožena stranka tako navaja, da tožeča stranka „ni pojasnila, kaj je razumela z ‚vsemi dokumenti iz spisov Komisije v zvezi z državnimi pomočmi podjetju Schott Glas, Jena‘“ in da je „domnevala“, da je tožeča stranka po pomoti uporabila ime „Schott Glas“, saj se je podjetje, ki je prejelo pomoči, ki so bile predmet formalnega postopka preiskave, ki je potekal ob sprejetju Odločbe, imenovalo „Schott Lithotec AG“.
58 Treba je sklepati, da formulacija v prošnji za dostop tožeče stranke ni bila taka, da bi Komisiji omogočila razumeti dvojni pomen, zato ne bi mogli reči, da je Komisija implicitno zavrnila dostop do dokumentov iz točke 51 pod (a).
59 Iz navedenih preudarkov izhaja, da je Komisija v Odločbi zavrnila dostop do dokumentov v zvezi s postopki preizkusa pomoči, ki so bile dodeljene tožeči stranki in v zvezi s potekajočim postopkom preizkusa pomoči v zvezi z „novo naložbo družbe Schott Glas v zvezni deželi Turingiji“, in je opozorila, da ta drugi del Odločbe ni predmet ničnostne tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka.
60 V teh okoliščinah je tožba v delu, ki meri na razglasitev ničnosti domnevne implicitne zavrnitve dostopa do dokumentov v zvezi s „končanim postopkom o pomoči v okviru privatizacije podjetja Jenaer Schott Glas“, nedopustna.
Kršitev člena 4 Uredbe št. 1049/2001, ki se nanaša na izjemo od pravice do dostopa, ki izhaja iz varstva namena inšpekcij, preiskav in revizij
61 V utemeljitev zgoraj omenjenega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti tožeča stranka s podporo Kraljevine Švedske uveljavlja več očitkov. Prvič, Komisija naj bi zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov, ne da bi izvedla konkretni preizkus vsakega od njih. Drugič, tožena stranka naj bi se napačno oprla na rešitve sodne prakse v zvezi z zavrnitvijo dostopa do dokumentov, ki se nanašajo na postopke zaradi neizpolnitve obveznosti proti državi članici, ki niso primerljivi s postopki preizkusa pomoči. Tretjič, Komisija naj ne bi spoštovala pravice do delnega dostopa. Četrtič, tehtanje interesov iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 bi moralo pripeljati do razkritja zahtevanih dokumentov.
62 Sodišče prve stopnje meni, da je najprej treba obravnavati, da ni bilo konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov iz prošnje za dostop.
Trditve strank
63 Tožeča stranka trdi, da je iz obrazložitve Odločbe razvidno, da po mnenju Komisije zaradi značaja dokumentov v zvezi s potekajočimi postopki o pomočeh nikoli ni mogoče odobriti dostopa do njih. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka torej zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov, ne glede na predmetni postopek o pomoči in zadevne dokumente.
64 Tako iz besedila člena 4 Uredbe št. 1049/2001 in iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija, nasprotno, v vsakem posameznem primeru konkretno preizkusiti, ali bi lahko dostop do spornega dokumenta res oslabil varstvo preiskav. Tožeča stranka poudarja, da „okoliščina, da se zadevni dokument nanaša na inšpekcijo, ne more sama po sebi zadoščati za utemeljitev uporabe navedene izjeme“ (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. septembra 2000 v zadevi Denkavit Nederland proti Komisiji, T‑20/99, Recueil, str. II‑3011, točka 45).
65 Komisija naj tudi ne bi dokazala, da bi lahko dostop do dokumentov oviral postopek o pomoči, ki se je nanašal na tožečo stranko in ki je bil ob prošnji za dostop že končan. Sicer pa, kot trdi tožeča stranka, naj bi bilo nemogoče predložiti tak dokaz. Poudarja, da člen 4(7) Uredbe št. 1049/2001 izrecno določa, da izjeme iz drugega odstavka veljajo le za obdobje, ko je varstvo utemeljeno. Iz same narave inšpekcij in preiskav naj bi izhajalo, da nobene zavrnitve dostopa ni več mogoče utemeljiti, ko je zadevna preiskava že končana.
66 Tožeča stranka opozarja, da je Komisija zavrnila delni dostop in to zavrnitev utemeljila s splošno obrazložitvijo, da „dokumentov ni mogoče deliti na zaupne in nezaupne dele“, izhajajoč iz načela, da se vsi dokumenti v zvezi s postopkom o pomoči lahko izmenjujejo le med Komisijo in državo članico in da naj ne bi smel nihče drug imeti dostopa do njih, niti po koncu postopka.
67 Kraljevina Švedska trdi, da iz Odločbe in iz stališča, ki ga je zavzela tožena stranka v tem sodnem postopku, izhaja, da Komisija ni opravila konkretne presoje informacij, ki so vsebovane v dokumentih, do katerih se je zahteval dostop. Sodišče in Sodišče prve stopnje naj bi pod vplivom prejšnje ureditve večkrat pojasnila, da se mora vsak preizkus prošnje za razkritje nanašati na informacije, ki jih vsebuje zahtevani dokument, kar je načelo, ki se ga še vedno uporablja v okviru Uredbe št. 1049/2001. Brez takšnega preizkusa bi bilo nemogoče ugotoviti, ali obstaja varstvo interesov, ki bi utemeljevalo, da se dokument ne razkrije, ali tehtati med interesi, ki so omenjeni v členu 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Konkretna presoja bi bila tako nujna za ugotovitev, ali je mogoč delni dostop. Ta sklep je nujen glede na izjemo, ki se lahko uporabi.
68 Komisija trdi, da je ideja iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2001 v zadevi Petrie in drugi proti Komisiji (T‑191/99, Recueil, str. II‑3677), na kateri temelji Odločba, uporabna brez omejitev v postopkih preizkusov pomoči, kot so brez dvoma „preiskave“ v smislu člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.
69 Navaja, da je kot v postopkih zaradi neizpolnitve obveznosti tudi v postopkih preizkusa pomoči potrebno odkrito in lojalno sodelovanje med Komisijo in državami članicami, kar naj bi izključevalo, da bi imele tretje stranke dostop do dokumentov v zvezi s temi postopki, preden bi bili ti končani. Komisija trdi, da dokler postopek preizkusa pomoči ni končan, javnosti ni mogoče odobriti pravice dostopa do dokumentov, ker zainteresirane stranke v okviru tega postopka, ki naj ne bi mogle uveljaviti pravice do obrambe, nimajo te pravice.
70 Trdi, da se prošnja tožeče stranke za dostop nanaša na dokumente v zvezi s potekajočim postopkom preizkusa pomoči. Komisija naj bi sprejela dve odločbi v zvezi z dvema deloma projekta celostnega prestrukturiranja, ki ga je kot takega predstavila tožeča stranka sama v svojih vlogah. Tožena stranka navaja, da potekajoči postopek o pomoči C 44/2001 zadeva iste ukrepe prestrukturiranja in temelji na istih dokumentih kot postopek o pomoči C 19/2000, in sklepa, da je zato treba skupaj obravnavati prošnji za vpogled v spis v zvezi z obema zadevnima postopkoma.
71 Komisija trdi, da se ta spor razlikuje od spora, ki je privedel do izdaje v točki 24 navedene sodbe VKI in ki je zadeval zavrnitev dostopa do dokumentov v zvezi z že končanim postopkom o omejevalnem sporazumu. V tem primeru v zvezi s prošnjo za dostop do dokumentov, ki se nanašajo na potekajoči postopek preizkusa državnih pomoči, so načela, ki so bila oblikovana v sodbi Petrie in drugi proti Komisiji, navedeni v točki 68, dopuščali, kot trdi sama, splošen odgovor in torej ni bilo treba konkretno in posamično analizirati dokumentov, navedenih v omenjeni prošnji.
72 Družba Schott Glas opozarja, da se je postopek C 44/2001 takrat, ko je tožeča stranka vložila prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi z zadevama o pomočeh, ki sta jo zadevali, še vedno izvajal. Tesno stvarno povezavo med dvema postopkoma o pomočeh C 19/2000 in C 44/2001 pa naj bi tožeča stranka sama večkrat poudarila. Družba Schott Glas iz tega sklepa, da je tožeča stranka zahtevala dostop do dokumentov, medtem ko je še potekala preiskava v postopku, v katerem Komisija še ni sprejela odločitve.
73 Meni, da je morala Komisija v tem primeru razlagati izjeme iz Uredbe št. 1049/2001 v skladu z ustaljenimi načeli o pravicah sodelovanja tretjih strank v postopkih o pomočeh in da je upravičeno menila, da bi posredovanje dokumentov, ki jih je želela tožeča stranka, resno oslabilo namen inšpekcij (člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001) in postopek odločanja Komisije v zadevi C 44/2001 (člen 4(3) Uredbe št. 1049/2001).
Presoja Sodišča prve stopnje
74 Iz členov 2, 4 in od 6 do 8 Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da mora institucija, na katero se naslovi prošnja za dostop do dokumentov, ki temelji na tej uredbi, preizkusiti to prošnjo in nanjo odgovoriti ter zlasti ugotoviti, ali kakšna izmed izjem iz člena 4 te uredbe lahko velja za zadevni dokument (v točki 24 navedena sodba VKI, točki 67 in 68).
75 V tem primeru je Komisija zavrnila posredovanje dokumentov v zvezi s postopkoma preizkusa državnih pomoči, ki so bile dodeljene tožeči stranki, sklicujoč se na izjemo od pravice do dostopa, določeno v členu 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki izhaja iz varstva namena inšpekcij, preiskav in revizij.
76 Kot navaja Komisija, ne da bi ji nasprotovali tožeča stranka ali Kraljevina Švedska, je treba poudariti, da so se dokumenti, navedeni v prošnji za dostop, dejansko nanašali na „preiskavo“ v smislu člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.
77 Kljub vsemu zgolj okoliščina, da dokument zadeva interes, ki je zavarovan z izjemo, ni mogla zadoščati za utemeljitev njene uporabe (glej v tem smislu v točki 64 navedeno sodbo Denkavit Nederland proti Komisiji, točka 45). Taka uporaba je načeloma lahko utemeljena le, če je institucija predhodno presodila, prvič, ali bi dostop do dokumenta lahko konkretno in dejansko oslabil varovani interes in, drugič, v primerih iz člena 4(2) in (3) Uredbe št. 1049/2001, če ni prevladal javni interes za razkritje tega dokumenta. Poleg tega mora biti nevarnost oslabitve varovanega interesa razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Kuijer proti Svetu, T‑211/00, Recueil, str. II‑485, točka 56). Zato je treba preizkus, ki ga mora institucija načeloma uvesti, da bi lahko uporabila izjemo, izvesti konkretno in jasno pokazati razloge za odločitev (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 19. julija 1999 v zadevi Hautala proti Svetu, T‑14/98, Recueil, str. II‑2489, točka 67, in z dne 6. aprila 2000 v zadevi Kuijer proti Svetu, T‑188/98, Recueil, str. II‑1959, točka 38, ter v točki 24 navedeno sodbo VKI, točki 69 in 74).
78 Poleg tega iz Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da morajo vse izjeme iz odstavkov od 1 do 3 člena 4 veljati za „dokument“. Ta konkretni preizkus je treba torej opraviti za vsak dokument, naveden v prošnji (v točki 24 navedena sodba VKI, točka 70).
79 Treba je še poudariti, da lahko samo konkreten in posamičen preizkus, v nasprotju z abstraktnim in splošnim, instituciji omogoči, da oceni možnost za odobritev delnega dostopa prosilcu v skladu s členom 4(6) Uredbe št. 1049/2001 (v točki 24 navedena sodba VKI, točki 73 in 75), in da v zvezi z uporabo izjem ratione temporis od pravice do dostopa člen 4(7) Uredbe št. 1049/2001 določa, da izjeme iz odstavkov od 1 do 3 tega člena veljajo le za obdobje, ko varstvo utemeljuje „vsebina dokumenta“.
80 V tem primeru iz obrazložitve Odločbe ne izhaja, da je Komisija konkretno in posamično presodila vsebino dokumentov, navedenih v prošnji za dostop. Poleg tega pa Komisija niti v odgovoru na tožbo, niti v pripombah z dne 13. aprila 2005, niti na obravnavi ni trdila, da je opravila tak preizkus. Iz besedila Odločbe je razvidno, da je tožena stranka ni utemeljila z informacijami, ki so jih vsebovali zadevni dokumenti, temveč s splošno analizo po kategorijah dokumentov, tako da je razlikovala, prvič, korespondenco med zadevno državo članico in, drugič, pripombe, ki so jih v okviru formalnega postopka preiskave predložile zainteresirane stranke.
81 Iz Odločbe tudi ne izhaja, da je Komisija konkretno preverila, ali je bil vsak dokument, naveden v prošnji, vključen v eno od dveh opredeljenih kategorij.
82 Iz ukrepa procesnega vodstva, katerega predmet je bil pozvati Komisijo, naj Sodišču prve stopnje posreduje popoln seznam dokumentov, ki sestavljajo upravni spis v zvezi s postopkom preizkusa pomoči, dodeljenih tožeči stranki, lahko sklepamo nasprotno.
83 Preizkus tega seznama namreč kaže, da več dokumentov, ki jih je imela Komisija ob sprejetju Odločbe, ni ne v korespondenci med njo in zadevno državo članico ne v pripombah zainteresiranih strank, in sicer:
– dopis Komisije z dne 28. decembra 2000, s katerim je pozvala družbo Schott Glas, da odgovori na vrsto vprašanj v okviru formalnega postopka preiskave C 19/2000 (dokument 39);
– memorandumi GD „Konkurenca“, s katerimi je od različnih služb Komisije zahtevala informacije ali mnenja o osnutkih odločb, ki jih je sestavila (dokumenti 3, 18, 45 in 54), in odgovori teh služb (dokumenti 4, 19, 20 in od 46 do 49);
– memorandumi GD „Konkurenca“, ki so bili namenjeni odgovornim članom Komisije (dokumenti 12, 17, 44 in 79);
– interni zapiski GD „Konkurenca“ o stanju spisa (dokumenti 8, 13, 33 in 36).
84 Ko je bilo Komisiji na obravnavi zastavljeno vprašanje o nespoštovanju obveznosti konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov, navedenih v prošnji tožeče stranke za dostop, je v odgovoru poudarila različen dejanski položaj med tem sporom in zadevo, ki je privedla do izdaje v točki 24 navedene sodbe VKI. Tožena stranka trdi, da ko se – kot v tem primeru – prošnja za dostop nanaša na dokumente v zvezi s potekajočim postopkom nadzora pomoči, ni treba opraviti konkretnega in posamičnega preizkusa, splošen odgovor o zaupnosti omenjenih dokumentov pa je treba podati v okviru uporabe izjeme od pravice do dostopa, ki izhaja iz varstva preiskav.
85 Treba je poudariti, da je obveznost institucije, da konkretno in posamično presodi vsebino dokumentov, navedenih v prošnji za dostop, načelna obveznost (v točki 24 navedena sodba VKI, točka 75), ki se nanaša na vse izjeme, omenjene v odstavkih od 1 do 3 člena 4 Uredbe št. 1049/2001, ne glede na področje, iz katerega izhaja dokument, in ki zadeva zlasti področje omejevalnih sporazumov –kot v zadevi, ki je privedla do izdaje v točki 24 navedene sodbe VKI – ali področje nadzora nad javnimi pomočmi.
86 Iz tega sledi, da preizkus ni potreben, kadar je zaradi posebnih okoliščin primera očitno, da je treba dostop zavrniti ali nasprotno odobriti. To bi bilo zlasti takrat, kadar za določene dokumente v celoti velja izjema od pravice do dostopa ali so nasprotno v celoti očitno taki, da se lahko dostop odobri, ali pa so že bili predmet konkretne in posamične presoje Komisije v podobnih okoliščinah (v točki 24 navedena sodba VKI, točka 75).
87 Treba je torej preizkusiti, ali se je prošnja tožeče stranke nanašala na dokumente, za katere zaradi posebnih okoliščin primera ni bilo treba opraviti takšnega konkretnega in posamičnega preizkusa.
88 V Odločbi je Komisija uporabo izjeme, ki izhaja iz varstva namenov inšpekcij in preiskav, utemeljila z zatrjevanjem, da je v okviru potekajočih preiskav v zvezi z združljivostjo državne pomoči z enotnim trgom nujno lojalno sodelovanje in vzajemno zaupanje med Komisijo, državo članico in vpletenimi podjetji, da bi različnim „strankam“ omogočili, da se prosto izjavijo, in da bi lahko razkritje dokumentov v zvezi s temi preiskavami „škodovalo poteku preizkusa pritožbe in s tem ogrozilo ta dialog“.
89 Sodišče prve stopnje meni, da tako splošna presoja, ki se uporablja za celoten upravni spis v zvezi s postopkom preizkusa pomoči, dodeljenih tožeči stranki, ne kaže na to, da obstajajo posebne okoliščine primera, ki bi omogočile ugotovitev, da ni treba opraviti konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov, ki sestavljajo ta spis. Še posebej ne dokaže, da so bili dokumenti v celoti očitno taki, da bi se zanje lahko uporabila izjema od pravice do dostopa.
90 Kot je navedeno v točki 81, iz Odločbe ne izhaja, da bi Komisija konkretno preverila, ali je bil vsak dokument, naveden v prošnji, gotovo zajet v eno izmed dveh opredeljenih kategorij. Iz ukrepa procesnega vodstva, navedenega v točki 82, nasprotno izhaja, da več dokumentov, ki jih je imela Komisija, ni spadalo v eno izmed kategorij in zato delitev dokumentov na dve kategoriji ni pravilna. Ugotovitev, da je bila izvedena nepravilna kategorizacija, vsekakor onemogoča oceno, da so vsi dokumenti, navedeni v prošnji, jasno zajeti z izjemo, ki je navedena v Odločbi (glej v tem smislu v točki 24 navedeno sodbo VKI, točka 83).
91 Poudariti je še treba, da je presoja Komisije v Odločbi in tudi v odgovoru na tožbo nejasna in splošna. Ker ni bilo posamičnega preizkusa, torej preizkusa vsakega dokumenta posebej, iz te presoje ni mogoče z zadostno gotovostjo in natančnostjo sklepati, da so se trditve Komisije – če domnevamo, da bi bile načeloma utemeljene – nanašale na vse dokumente iz upravnega spisa v zvezi s postopkom preizkusa pomoči, dodeljenih tožeči stranki. Bojazen, ki jo je navedla Komisija, ostaja na ravni preprostih trditev in je zato pretirano hipotetična (v točki 24 navedena sodba VKI, točka 84).
92 Glede na to se lahko zdi vsaj paradoksalno, da se navaja odkrit in neposreden dialog med Komisijo, državo članico in „vpletenimi podjetji“ v okviru atmosfere lojalnega sodelovanja in vzajemnega zaupanja, zato da bi se prav eni od vpletenih „strank“ zavrnila seznanitev z vsemi informacijami, ki se neposredno nanašajo na predmet same razprave.
93 Poleg tega se Komisija v zvezi z uporabo navedene izjeme ratione temporis navezuje na dokumente, ki se nanašajo na „preiskave v teku“ – to je splošna formulacija, ki ne omogoča z zadostno gotovostjo sklepa, da bi lahko bili vsi dokumenti, navedeni v prošnji za dostop, še na dan sprejetja Odločbe zajeti z omenjeno izjemo, saj je bil 28. maja 2002 postopek o pomoči C 19/2000 že končan.
94 Še enkrat je treba poudariti, da samo izjemoma in samo če je obseg upravnega bremena posebno velik zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa, ki tako preseže meje tistega, kar se lahko razumno zahteva, se lahko dovoli odstop od obveznosti preizkusa (v točki 24 navedena sodba VKI, točka 112).
95 V tem primeru ni sporno, da Komisija ne v Odločbi, ne v svojih vlogah, ne na obravnavi ni navedla, da bi bila zaradi preizkusa prošnje tožeče stranke za dostop preobremenjena z delom.
96 V teh okoliščinah je treba za nedopustne razglasiti trditve družbe Schott Glas, da ni bilo mogoče resno pričakovati od Komisije, da bi opravila „zelo zahtevno upravno delo“, ki vsebuje preizkus celotnega spisa v zvezi s postopkom o državni pomoči, da bi ločila zaupne od nezaupnih informacij, ker naj tožeča stranka ne bi imela priznane pravice do varstva, da se lahko seznani z zadevnimi dokumenti.
97 Treba je poudariti, da je na podlagi člena 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča in člena 116(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje intervenientu dana pravica, da samostojno navaja ne samo trditve, temveč tudi tožbene razloge, če ti podpirajo predloge glavnih strank in niso popolnoma v nasprotju z ugotovitvami, ki so temelj spora, kot sta ga določili tožeča in tožena stranka, kar bi lahko spremenilo njegov predmet (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T‑171/02, ZOdl., str. II‑2123, točka 152).
98 Kot je navedeno zgoraj, v tem primeru iz vsebine tožbe in odgovora na tožbo ter tudi pripomb, ki sta jih tožeča stranka in Komisija oblikovali v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje o predmetu spora, ni zaznati nobene problematike v zvezi z obsegom dela, ki ga je bilo treba opraviti za obravnavo prošnje za dostop. V teh okoliščinah se trditve družbe Schott Glas o „zelo zahtevnem upravnem delu“, ki ga je bilo treba opraviti za obravnavo prošnje za dostop, ne morejo šteti za povezane s predmetom spora.
99 Na koncu je treba poudariti, da družba Schott Glas v intervencijski vlogi uveljavlja izjemo od člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001. Družba Schott Glas trdi, da je Komisija upravičeno ugotovila, da bi posredovanje dokumentov, ki jih je zahtevala tožeča stranka, resno oslabilo postopek odločanja institucije v postopku C 44/2001. Kljub temu pa te izjeme Komisija v Odločbi ni navedla, Sodišče prve stopnje pa tudi ne sme namesto te institucije odločiti, ali ta izjema dejansko velja za dokumente, navedene v prošnji (glej v tem smislu v točki 24 navedeno sodbo VKI, točka 91).
100 Iz navedenih utemeljitev izhaja, da je treba očitek, da ni bilo konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov, navedenih v prošnji za dostop, sprejeti in da je pravno napačno, da je Komisija tožeči stranki preprosto zavrnila dostop. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija kršila člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001, zato je treba Odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preizkusiti druge tožbene razloge za razglasitev ničnosti, ki sta jih navedli tožeča stranka in Kraljevina Švedska.
Stroški
101 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma. V okoliščinah tega primera je treba odločiti, da Komisija nosi lastne stroške in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka. Ta nosi četrtino lastnih stroškov.
102 V skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, lahko Sodišče prve stopnje naloži intervenientu, da nosi svoje stroške. V tem primeru Schott Glas, intervenientka na strani Komisije, nosi lastne stroške.
103 Kraljevina Švedska in Republika Finska nosita lastne stroške v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije z dne 28. maja 2002 se razglasi za nično v delu, v katerem je zavrnila dostop do dokumentov v zvezi s postopki preizkusa pomoči, ki so bile dodeljene družbi Technische Glaswerke Ilmenau GmbH.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Komisija nosi lastne stroške in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila družba Technische Glaswerke Ilmenau. Ta nosi četrtino lastnih stroškov.
4) Schott Glas, Kraljevina Švedska in Republika Finska nosijo lastne stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. decembra 2006.