SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (osmi razširjeni senat)
z dne 11. junija 2009(*)
„Državne pomoči – Sistem pomoči, ki so jih italijanski organi v obliki davčnih oprostitev in posojil po ugodnejši obrestni meri dodelili nekaterim javnim storitvenim podjetjem – Odločba, s katero so bile pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom – Ničnostna tožba – Neobstoj posamičnega zadevanja – Nedopustnost“
V zadevi T-309/02,
Acegas-APS SpA, nekdanja Acqua, Elettricità, Gas e servizi SpA (Acegas), s sedežem v Trstu (Italija), ki jo zastopajo F. Devescovi, F. Ferletic, L. Daniele, F. Spitaleri in S. Gobbato, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa V. Di Bucci, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti členov 2 in 3 Odločbe Komisije 2003/193/ES z dne 5. junija 2002 o državni pomoči, ki jo je Italija v obliki davčnih oprostitev in posojil pod ugodnejšimi pogoji dodelila javnim storitvenim podjetjem v večinski javni lasti (UL 2003, L 77, str. 21),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (osmi razširjeni senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, D. Šváby, S. Papasavvas, N. Wahl (poročevalec) in A. Dittrich, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. aprila 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Acegas-APS SpA, prej Acqua, Elettricità, Gas e servizi SpA (Acegas), je kapitalska družba v večinski lasti mesta Trst (Italija). Ustanovljena je bila leta 1997 s preoblikovanjem občinskega podjetja Azienda Comunale Elettricità Gas e Acqua, katerega pravice in obveznosti je nasledila. V aktu o ustanovitvi tožeče stranke je določeno, da opravlja javne službe, ki jih je prej zagotavljalo občinsko podjetje. Tožeča stranka v skladu s svojim namenom zagotavlja predvsem distribucijo vode, elektrike in plina metana ter odvoz, prevoz in obdelavo odpadkov na ozemlju mesta Trst (Italija) in nekaterih občin v pokrajini Trst. Tožeča stranka lahko v skladu s svojim statutom deluje tudi na komplementarnih področjih ali področjih, ki ji jih zaupajo mesto Trst ali po njegovi predhodni privolitvi drugi javni ali zasebni subjekti.
Nacionalni pravni okvir
2 Z legge n° 142 ordinamento delle autonomie locali (zakon št. 142 o organizaciji lokalne samouprave z dne 8. junija 1990, GURI št. 135 z dne 12. junija 1990, v nadaljevanju: zakon št. 142/90) je bila v Italiji izvedena reforma zakonskih organizacijskih ukrepov, ki so jih imele na voljo občine za upravljanje javnih služb, zlasti v sektorjih distribucije vode, plina in elektrike ter prevoza. V členu 22 navedenega zakona, kakor je bil spremenjen, je bila občinam dana možnost ustanovitve družb različnih pravnih oblik za izvajanje javnih služb. Med njimi je tudi ustanovitev trgovinskih družb ali družb z omejeno odgovornostjo, ki so v večinski javni lasti (v nadaljevanju: družbe iz zakona št. 142/90). Tožeča stranka je družba iz zakona št. 142/90.
3 V teh okoliščinah so bile v skladu s členom 9a legge n° 488 di conversione in legge, con modificazioni, del decreto-legge 1° luglio 1986, n° 318, recante provvedimenti urgenti per la finanza locale (zakon št. 488 z dne 9. avgusta 1986 o konverziji s spremembami uredbe-zakona št. 318 z dne 1. julija 1986 o uvedbi nujnih ukrepov za lokalne finance v zakon, GURI št. 190 z dne 18. avgusta 1986) družbam iz zakona št. 142/90, ki so izvajale javne službe, med letoma 1994 in 1998 pri Cassa Depositi e Prestiti (v nadaljevanju: CDDPP) odobrena posojila s posebno obrestno mero (v nadaljevanju: posojila CDDPP).
4 Poleg tega so bili v skladu z določbami člena 3(69) in (70) legge nº 549 (su) misure di razionalizzazione della finanza pubblica (zakon št. 549 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ z dne 28. decembra 1995, redni dodatek h GURI št. 302 z dne 29. decembra 1995, v nadaljevanju: zakon št. 549/95) v povezavi z decreto-legge (su) armonizzazione delle disposizioni in materia di imposte sugli oli minerali, sull’alcole, sulle bevande alcoliche, sui tabacchi lavorati e in materia di IVA con quelle recate da direttive CEE e modificazioni conseguenti a detta armonizzazione, nonché disposizioni concernenti la disciplina dei centri autorizzati di assistenza fiscale, le procedure dei rimborsi di imposta, l’esclusione dall’ILOR dei redditi di impresa fino all’ammontare corrispondente al contributo diretto lavorativo, l’istituzione per il 1993 di un’imposta erariale straordinaria su taluni beni ed altre disposizioni tributarie (uredba-zakon št. 331 o usklajevanju določb o davkih na različnih področjih z dne 30. avgusta 1993, GURI št. 203 z dne 30. avgusta 1993, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 331/93) sprejeti naslednji ukrepi v korist družb iz zakona št. 142/90:
– oprostitev vseh davkov na prenose sredstev, opravljene pri preoblikovanju posebnih podjetij in podjetij v lasti lokalnih javnih organov v družbe iz zakona št. 142/90 (v nadaljevanju: oprostitev davkov na prenose);
– popolna oprostitev davka od dohodka družb, in sicer davka od dobička pravnih oseb in lokalnega davka od dohodka, v obdobju treh let in najpozneje do poslovnega leta 1999 (v nadaljevanju: triletna oprostitev davka od dohodka družb).
Upravni postopek
5 Komisija je na podlagi pritožbe v zvezi z navedenimi ukrepi z dopisi z dne 12. maja, 16. junija in 21. novembra 1997 od italijanskih organov zahtevala podatke glede tega.
6 Italijanski organi so z dopisom z dne 17. decembra 1997 predložili del želenih podatkov. Poleg tega je bil 19. januarja 1998 na predlog italijanskih organov izveden sestanek.
7 Z dopisom z dne 17. maja 2000 je Komisija italijanskim organom vročila odločbo, da bo sprožila postopek iz člena 88(2) ES. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti (UL 1999, C 220, str. 14).
8 Komisija je po tem, ko je prejela stališča tretjih zainteresiranih oseb in italijanskih organov, od slednjih večkrat zahtevala dodatne podatke. Prišlo je tudi do srečanj med Komisijo ter italijanskimi organi in tretjimi zainteresiranimi osebami.
9 Nekatere družbe iz zakona št. 142/90, na primer družba ACEA SpA, družba AEM SpA in družba Azienda Mediterranea Gas e Acqua SpA (AMGA), ki so sicer vložile tožbe za razglasitev ničnosti zoper odločbo, ki je predmet te zadeve (zadeve T‑297/02, T‑301/02 in T‑300/02), so med drugim trdile, da obravnavane tri oblike ukrepov niso državne pomoči.
10 Italijanski organi in Confederazione Nazionale dei Servizi (Confservizi), konfederacija, ki med drugim združuje družbe iz zakona št. 142/90 in posebna občinska podjetja v Italiji, so se v bistvu pridružili temu stališču.
11 Nasprotno pa je Bundesverband der deutschen Industrie e.V. (BDI), nemško združenje industrije in izvajalcev z njo povezanih storitev, menilo, da bi zadevni ukrepi lahko povzročili izkrivljanje konkurence ne le v Italiji, ampak tudi v Nemčiji.
12 Tudi Gas-it, italijansko združenje zasebnih trgovcev v sektorju distribucije plina, je menilo, da so zadevni ukrepi – zlasti triletna oprostitev davka od dohodka družb – državne pomoči.
13 Komisija je 5. junija 2002 sprejela Odločbo 2003/193/ES o državni pomoči, ki jo je Italija v obliki davčnih oprostitev in posojil pod ugodnejšimi pogoji dodelila družbam iz zakona št. 142/90 (UL 2003, L 77, str. 21, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Izpodbijana odločba
14 Komisija najprej poudarja, da se njeno preverjanje nanaša le na splošne sisteme pomoči, ki so bili uvedeni s spornimi ukrepi, in ne na posamezne pomoči, dodeljene različnim podjetjem, tako da je njeno preverjanje v izpodbijani odločbi splošno in abstraktno. V zvezi s tem omenja, da Italijanska republika „ni dodelila posameznih davčnih ugodnosti in [ji ni] priglasila […] nobenega posamičnega primera pomoči, s tem da bi ji sporočila vse podatke, potrebne za presojo“. Komisija navaja, da zato meni, da mora opraviti splošno in abstraktno preverjanje zadevnih sistemov tako glede njihove opredelitve kot glede njihove združljivosti s skupnim trgom (točke od 42 do 45 obrazložitve izpodbijane odločbe).
15 Komisija meni, da so posojila CDDPP in triletna oprostitev davka od dohodka družb (v nadaljevanju skupaj: zadevni ukrepi) državne pomoči. Posledica dodelitve takih prednosti s pomočjo državnih sredstev družbam iz zakona št. 142/90 je namreč okrepitev njihovega konkurenčnega položaja v primerjavi z vsemi drugimi družbami, ki želijo opravljati enake storitve (točke od 48 do 75 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevni ukrepi so nezdružljivi s skupnim trgom, ker ne izpolnjujejo pogojev iz členov 87(2) in (3) ES ter 86(2) ES in kršijo člen 43 ES (točke od 94 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).
16 Nasprotno pa oprostitev davkov na prenose po mnenju Komisije ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, saj se ti davki plačajo ob ustanovitvi novega gospodarskega subjekta ali ob prenosu sredstev med različnimi gospodarskimi subjekti. Z vsebinskega vidika so občinska podjetja in družbe iz zakona št. 142/90 isti gospodarski subjekti. Oprostitev navedenih davkov v njihovo korist je torej upravičena z značilnostmi ali strukturo sistema (točke od 76 do 81 obrazložitve izpodbijane odločbe).
17 Izrek izpodbijane odločbe se glasi:
„Člen 1
Oprostitev davkov na prenose […] ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) [ES].
Člen 2
Triletna oprostitev davka od dohodka družb […] in ugodnosti, ki izhajajo iz posojil [CDDPP], pomenijo državne pomoči v smislu člena 87(1) [ES].
Te pomoči niso združljive s skupnim trgom.
Člen 3
Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 2 in nezakonito dano na razpolago.
Izterjava pomoči se izvede takoj, v skladu s postopki nacionalnega prava, če to pravo omogoča takojšnjo in učinkovito izvršitev [izpodbijane] odločbe.
Pomoč, ki jo je treba vrniti, vključuje obresti od datuma, ko je prejemnik pomoč prejel, do datuma, ko jo je dejansko vrnil. Te obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun subvencije, enakovredne regionalnim pomočem.
[…]“
Postopek in predlogi strank
18 Tožeča stranka je 9. oktobra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
19 Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 6. januarja 2003, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.
20 Tožeča stranka je 28. februarja 2003 podala pripombe na ugovor nedopustnosti.
21 Tudi Italijanska republika je 8. avgusta 2002 zoper izpodbijano odločbo pri Sodišču vložila ničnostno tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko C‑290/02. Sodišče je ugotovilo, da je predmet te tožbe in tožb v zadevah T‑292/02, T‑297/02, T‑300/02, T‑301/02 in T‑309/02 enak, in sicer razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in da so te zadeve povezane, saj se tožbeni razlogi, navedeni v vsaki od teh zadev, v veliki meri ponavljajo. Sodišče je s sklepom z dne 10. junija 2003 v skladu s členom 54, tretji odstavek, Statuta prekinilo odločanje v zadevi C‑290/02 do razglasitve odločbe Sodišča prve stopnje o koncu postopkov v zadevah T‑292/02, T‑297/02, T‑300/02, T‑301/02 in T‑309/02.
22 Sodišče je s sklepom z dne 8. junija 2004 zadevo C-290/02 odstopilo Sodišču prve stopnje, ki je v skladu s členom 2 Sklepa Sveta 2004/407/ES, Euratom z dne 26. aprila 2004 o spremembi členov 51 in 54 Protokola o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti (UL L 132, str. 5) postalo pristojno za odločanje o tožbah, ki jih države članice vložijo proti Komisiji. Tako je bila ta zadeva pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vpisana pod opravilno številko T-222/04.
23 Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 5. avgusta 2004 sklenilo, da bo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, odločilo s končno odločbo.
24 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (osmi razširjeni senat) sklenilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam pisno zastavilo vprašanja, na katera so odgovorile v predpisanem roku.
25 S sklepom predsednika osmega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2008 so bile zadeve T‑292/02, T‑297/02, T‑300/02, T‑301/02, T‑309/02, T‑189/03 in T‑222/04 v skladu s členom 50 Poslovnika združene zaradi ustnega postopka.
26 Stranke so na obravnavi 16. aprila 2008 podale svoja stališča in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje.
27 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno;
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– podredno, člen 3 izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem Italijanski republiki nalaga izterjavo zadevnih pomoči;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
28 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
Trditve strank
29 Komisija najprej izpodbija pravni interes tožeče stranke v delu, v katerem se njena tožba nanaša na razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe o posojilih po ugodnejši obrestni meri, ki jih je dodelila CDDPP. Iz vsebine spisa naj namreč ne bi bilo razvidno, da je tožeča stranka prejela navedena posojila.
30 Komisija nato izpodbija procesno upravičenje tožeče stranke. Izpodbijana odločba naj tožeče stranke ne bi posamično zadevala v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
31 Komisija v bistvu trdi, da je treba izpodbijano odločbo šteti za splošen akt, ker se nanaša na sistem pomoči in torej na nedoločeno in nedoločljivo število podjetij v skladu s splošnim merilom, kot je to, da spadajo v določeno skupino podjetij. Po njenem mnenju splošnost in torej normativnost akta ne more biti ogrožena s tem, da je mogoče bolj ali manj natančno določiti število ali celo identiteto pravnih subjektov, za katere se akt v nekem trenutku uporablja, če ni sporno, da gre za uporabo v skladu s pravno ali dejansko objektivno okoliščino, opredeljeno z aktom v povezavi z njegovim ciljem.
32 Da bi splošni akt posameznika posamično zadeval, mora po stališču Komisije posegati v njegove posebne pravice ali pa mora institucija, ki je avtor tega akta, upoštevati njegove učinke na položaj navedenega posameznika. Vendar Komisija meni, da v obravnavani zadevi to ne velja. Izpodbijana odločba naj bi namreč vplivala na položaj vseh podjetij, ki so imela korist od zadevnih ukrepov. Zato naj ne bi bile kršene posebne pravice nekaterih podjetij, ki bi jih bilo mogoče razlikovati od vseh drugih podjetij, ki so imela korist od zadevnih ukrepov. Sicer pa naj Komisiji pri sprejetju izpodbijane odločbe ne bi bilo treba upoštevati učinkov odločbe na položaj točno določenega podjetja niti naj jih ne bi mogla upoštevati. Ne ugotovitev nezdružljivosti ne odreditev vračila iz izpodbijane odločbe naj se ne bi nanašali na položaj posameznih prejemnikov.
33 Komisija dalje meni, da njeno analizo potrjuje tudi sodna praksa s področja državnih pomoči, v skladu s katero dejstvo, da je nekdo prejemnik iz sistema pomoči, ki je bil razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom, ne more zadostovati za to, da se dokaže posamična zadevnost v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
34 Novejše zadeve naj ne bi posegale v ustaljeno sodno prakso. Po mnenju Komisije se rešitev iz sodbe Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji (C‑15/98 in C‑105/99, Recueil, str. I‑8855, v nadaljevanju: sodba Sardegna Lines) ne more uporabiti za vse tožbe, ki jih vložijo prejemniki iz sistema pomoči, ki je bil razglašen za nezakonit in nezdružljiv in v zvezi s katerim je bilo odrejeno vračilo. Ta ugotovitev naj bi veljala, zlasti ker je bilo – kot v obravnavani zadevi – opravljeno abstraktno preverjanje zadevnega sistema pomoči. Poleg tega naj bi tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sardegna Lines, dejansko prejela posamezno pomoč, saj je šlo za pomoč, dodeljeno v skladu z aktom, sprejetim na podlagi regionalnega zakona, za katerega je bila značilna široka diskrecijska pravica. Poleg tega naj bi bil ta položaj predmet pozorne preučitve med formalnim postopkom preiskave.
35 Dejansko stanje obravnavane zadeve naj bi bilo tudi drugačno od tistega iz zadeve Italija proti Komisiji, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 (C‑298/00 P, Recueil, str. I‑4087, v nadaljevanju: sodba Alzetta), ker Komisija v obravnavani zadevi ni poznala števila in identitete prejemnikov zadevnih pomoči, ni razpolagala z vsemi bistvenimi podatki in ni poznala zneska pomoči, dodeljene v vsakem od primerov. Poleg tega naj bi se v obravnavani zadevi triletna oprostitev davka od dohodka družb uporabljala samodejno, medtem ko so bile pomoči, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Alzetta, dodeljene s poznejšim aktom.
36 V nasprotju s trditvami tožeče stranke naj za preizkus dopustnosti ne bi bila pomembna identiteta podjetja, temveč dejstvo, da je bila Komisija pozorna na značilnosti obravnavanega primera, s katerimi bi se lahko utemeljilo posamično preverjanje. Komisija naj bi v izpodbijani odločbi navedla, da ji ni bil predložen noben podatek, s katerim bi bilo dokazano, da zadevni ukrepi glede na tožečo stranko niso pomoči ali pa so veljavne pomoči ali pomoči, združljive s skupnim trgom.
37 V vsakem primeru pa po mnenju Komisije niti dejstvo, da je tožeča stranka sodelovala v formalnem postopku iz člena 88(2) ES, niti odreditev vračila iz izpodbijane odločbe ne zadostujeta za individualizacijo tožeče stranke. Glede na to, da tožbe potencialnih prejemnikov iz priglašenega sistema pomoči niso dopustne v smislu člena 230 ES, bi moralo enako veljati za tožbe, ki so jih vložili prejemniki iz nepriglašenega sistema pomoči.
38 Nazadnje, če bi bila tožba tožeče stranke v obravnavani zadevi razglašena za nedopustno, to ne bi kršilo načela učinkovitega sodnega varstva, saj naj bi bila pravna sredstva iz členov 241 ES in 234 ES zadovoljiva (sodba Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, v nadaljevanju: sodba UPA).
39 Tožeča stranka glede svojega pravnega interesa trdi, da je podjetje v večinski javni lasti, ustanovljeno v skladu z zakonom št. 142/90, na katero se torej nanaša triletna oprostitev davka od dohodka družb. V zvezi s posojili CDDPP opozarja, da v izpodbijani odločbi ni nobene podrobnosti glede njenega področja uporabe ratione temporis. V njej namreč ni bilo določeno obdobje, med katerim bi morala biti posojila CDDPP dodeljena, zato da bi se štela za nezdružljiva s skupnim trgom. Zato naj bi bilo težko ugotoviti, ali jih je tožeča stranka dejansko prejela. Izpodbijana odločba naj bi tako ustvarjala veliko pravno negotovost. Poleg tega naj bi italijanski organi tožeči stranki poslali poizvedbo, zaradi vračila pomoči v zvezi s posojili CDDPP. Tožeča stranka zato meni, da ima pravni interes. V repliki je navedla, da se je pripravljena odpovedati zahtevku, ki se nanaša na posojila CDDPP, če Komisija izrecno potrdi, da se izpodbijana odločba ne nanaša na posojila CDDPP, odobrena med letoma 1994 in 1998. Tožeča stranka v tem primeru predlaga, da se za namene delitve stroškov upošteva negotovost, ki v zvezi s posojili CDDPP izhaja iz izpodbijane odločbe.
40 Tožeča stranka v zvezi z vprašanjem posamičnega zadevanja izpodbija opredelitev izpodbijane odločbe kot splošnega akta.
41 Tožeča stranka navaja, da je dejstvo, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva, jasno razvidno iz sodne prakse, ki se nanaša na dopustnost tožb, ki so jih vložili prejemniki iz sistema pomoči (sodbi Sardegna Lines in Alzetta). Iz te sodne prakse je razvidno, da sta dejstvo, da je nekdo prejemnik iz sistema pomoči, in obveznost vračila že prejete pomoči pogoja, ki ju je treba izpolniti zato, da obstaja posamično zadevanje. Ta pogoja naj bi bila v obravnavani zadevi izpolnjena.
42 Komisija naj ne bi mogla omejiti področja uporabe sodbe Sardegna Lines s tem, da je trdila, da se je sodba nanašala na posamično pomoč. Dejstvo, da se je na tožečo stranko v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašal posamezen ukrep, s katerim je bil izveden sistem pomoči, naj bi bilo neločljivo povezano s samim sistemom. Dejansko se je ta zadeva nanašala na sistem pomoči.
43 Tožeča stranka meni, da trditev Komisije, da se izpodbijana odločba nanaša na nedoločeno in nedoločljivo število podjetij, napačna. Po njenem mnenju gre namreč nasprotno za zaprto skupino, in sicer za skupino občinskih podjetij, ki so bila preoblikovana v družbe iz zakona št. 142/90, ki so začele delovati pred 31. decembrom 1999 in/ali so pridobile posojila CDDPP med letoma 1994 in 1998. Poleg tega so bila imena teh družb Komisiji gotovo znana.
44 Končno se tožeča stranka v podporo svoji tožbi sklicuje na pravico do sodnega varstva. Razglasitev te tožbe za dopustno naj bi namreč omogočila zagotoviti polno in učinkovito sodno varstvo posameznikov v skladu s členoma 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in s členom 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL 2000, C 364, str. 1).
Presoja Sodišča prve stopnje
45 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, le če jih ta odločba neposredno in posamično zadeva.
46 Glede posamičnega zadevanja, ki se zahteva v zgoraj navedeni določbi, je ustaljena sodna praksa, da lahko fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, trdi, da jo ta odločba posamično zadeva, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji, C‑321/95 P, Recueil, str. I‑1651, točki 7 in 28).
47 Sodišče je tako odločilo, da podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega prejemnika iz navedenega sistema. Taka odločba je namreč za tožeče podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v združenih zadevah Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 15, in sodbo Alzetta, točka 37 in navedena sodna praksa).
48 Vendar je Sodišče v točkah 34 in 35 sodbe Sardegna Lines razsodilo tudi, da zadevna odločba podjetje Sardegna Lines posamično zadeva in da je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, ker ga zadevna odločba v tej zadevi ni zadevala samo kot podjetje v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji, ki je potencialni prejemnik iz sistema pomoči za sardinijske ladjarje, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in za katerega je Komisija odredila vračilo (glej v tem smislu tudi sodbo Alzetta, točka 39).
49 Zato je treba preveriti, ali ima tožeča stranka status dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova sektorskega sistema pomoči in za katerega je Komisija odredila vračilo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 2007 v zadevi Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, T‑136/05, ZOdl., str. II‑4063, točka 70).
50 Tožeča stranka glede triletne oprostitve davka od dohodka družb trdi, da je glede na to, da je družba, na katero se nanaša obravnavani sistem, dejanski prejemnik pomoči iz navedenega sistema, čeprav ne more navesti zneska, ki ga je prejela.
51 Iz pisnega odgovora Italijanske republike na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je tožeča stranka za relevantno obdobje objavila negativni davčni izid in da ji je bil zato odmerjen davek, enak nič.
52 Vendar je iz tega odgovora razvidno, da je davčni organ opravil preverjanje, na podlagi katerega so bile ugotovljene nekatere nepravilnosti pri davčnih obračunih tožeče stranke. Na podlagi tega preverjanja je tožeča stranka za obdobje med letoma 1997 in 2002 zaprosila za uporabo ureditve iz člena 9 zakona št. 289 o določbah za oblikovanje letnega in večletnega državnega proračuna (legge n. 289, disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato, z dne 27. septembra 2002 (redni dodatek št. 240/L h GURI št. 305, z dne 31. decembra 2002), v nadaljevanju: davčna amnestija), čemur je bilo ugodeno. Ta mehanizem davčne amnestije omogoča, da se s plačilom pavšalnega zneska končajo vsa druga dejanja preverjanja in vsa tekoča opravila. Poleg tega je iz podatkov, ki jih je na obravnavi predložila Komisija, Italijanska republika pa jih ni izpodbijala, razvidno, da je davčna amnestija dokončna, tako da zneskov, ki so bili v zvezi s tem izplačani, ni mogoče vrniti.
53 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni pojasnila, kako se znesek, ki ga je plačala ali ga bo plačala, nanaša na leta od 1997 do 1999 glede na to, da se davčna amnestija, katere je bila deležna, nanaša na leta od 1997 do 2002, in v kakšnem razmerju je ta odpust dolga v zameno za plačilo pavšalnega zneska z obravnavanim sistemom pomoči.
54 Ker ni predloženih prepričljivih dokazov, da je bila tožeča stranka prejemnica iz obravnavanega sistema pomoči, se ne more šteti, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva.
55 Glede trditve tožeče stranke, da spada v zaprto skupino podjetij in da so bila imena družb, ki so spadala v to skupino, Komisiji gotovo znana, je treba opozoriti, da možnost bolj ali manj natančne ugotovitve števila ali celo identitete pravnih subjektov, za katere se uporablja neki ukrep, nikakor ne pomeni, da je treba šteti, da ta ukrep te subjekte posamično zadeva, če ni sporno – kot velja v obravnavani zadevi – da gre za uporabo v skladu s pravno ali dejansko objektivno okoliščino, opredeljeno z zadevnim aktom (sodba Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Antillean Rice Mills proti Svetu, C‑451/98, Recueil, str. I‑8949, točka 52, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2005 v zadevi von Pezold proti Komisiji, T‑108/03, ZOdl., str. II‑655, točka 46).
56 Dvoma o tej ugotovitvi ne more vzbuditi trditev tožeče stranke, ki se nanaša na zahteve učinkovitega sodnega varstva. Po eni strani je Sodišče potrdilo svojo ustaljeno sodno prakso o razlagi člena 230, četrti odstavek, ES v sodbi z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo Quéré (C‑263/02 P, Recueil, str. I‑3425) in v sodbi UPA. Po drugi strani pa, čeprav je res, da je treba pogoj v zvezi s posamičnim zadevanjem, ki je določen v členu 230, četrti odstavek, ES, razlagati z vidika načela učinkovitega sodnega varstva ob upoštevanju različnih okoliščin, ki bi lahko individualizirale tožečo stranko, zaradi take razlage ni mogoče odstraniti zadevnega pogoja (sodba UPA, točka 44).
57 V zvezi s posojili CDDPP je iz pisnega postopka razvidno, da se je tožeča stranka, potem ko je Komisija v dupliki potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša le na posojila CDDPP, dodeljena med letoma 1994 in 1998, odpovedala zahtevku, ki se je nanašal na navedena posojila.
58 Ker je poleg tega iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da se zadevno obdobje nanaša le na leta od 1994 do 1998, je treba predlog tožeče stranke, ki se nanaša na delitev stroškov, zavrniti.
59 Iz vsega navedenega je razvidno, da ni mogoče šteti, da izpodbijana odločba tožečo stranko posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, in da je zato treba tožbo v celoti zavreči kot nedopustno.
Stroški
60 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (osmi razširjeni senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Družbi Acegas-APS SpA se naloži plačilo stroškov.
Martins Ribeiro | Šváby | Papasavvas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. junija 2009.
Podpisi