SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. decembra 2017(*)
„Carinska unija – Uvoz banan s poreklom iz Ekvadorja – Naknadna izterjava uvoznih dajatev – Zahtevek za odpust uvoznih dajatev – Sklep, sprejet po tem, ko je Splošno sodišče prejšnji sklep razglasilo za ničen – Razumen rok“
V zadevi T‑125/16,
Firma Léon Van Parys NV s sedežem v Antwerpnu (Belgija), ki jo zastopajo P. Vlaemminck, B. Van Vooren, R. Verbeke in J. Auwerx, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo A. Caeiros, B.‑R. Killmann in E. Manhaeve, agenti,
tožena stranka,
katere predmet je, prvič, predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 95 final z dne 20. januarja 2016, s katerim je bilo ugotovljeno, da je naknadna vknjižba uvoznih dajatev upravičena in da je odpust teh dajatev enemu dolžniku upravičen, drugemu dolžniku v posebnih okoliščinah pa je delno upravičen in delno ni upravičen, ter spremenjen Sklep Komisije C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010, in drugič, predlog, naj se ugotovi, da se člen 909 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3) na podlagi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), uporabi za tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz (poročevalec) in C. Iliopoulos, sodniki,
sodna tajnica: G. Predonzani, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 4. julija 2017,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Firma Léon Van Parys NV, je med 22. junijem 1998 in 8. novembrom 1999 pri carinskem uradu v Antwerpnu (Belgija) prek svojega carinskega zastopnika priglasila 116 uvoznih deklaracij za banane s poreklom iz Ekvadorja.
2 Uvozne deklaracije so bile podprte z 221 uvoznimi potrdili, ki naj bi jih izdala Kraljevina Španija in v skladu s katerimi je bil dovoljen uvoz banan v Evropsko skupnost v okviru tarifnih kvot s plačilom carine, znižane za 75 EUR na tono, na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 z dne 13. februarja 1993 o skupni ureditvi trga za banane (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 388), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 3290/94 z dne 22. decembra 1994 o potrebnih prilagoditvah in prehodnih ukrepih v kmetijskem sektorju za uporabo sporazumov, sklenjenih med urugvajskim krogom večstranskih trgovinskih pogajanj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 432), za obdobje, ki se je izteklo 31. decembra 1998, ter na podlagi Uredbe št. 404/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 2362/98 z dne 28. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 404/93 o uvozu banan v Skupnosti (UL 1998, L 293, str. 32) za obdobje od 1. januarja 1999.
3 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je v dopisu z dne 1. februarja 2000 belgijske carinske organe obvestil, da so bila pri uvozu banan v Skupnost uporabljena ponarejena španska uvozna potrdila, opremljena s ponarejenimi žigi španskih organov, pristojnih za izdajo teh dokumentov. Carinski organi so po opravljeni preiskavi ugotovili, da je bilo 221 španskih uvoznih potrdil, ki jih je tožeča stranka v obdobju od 22. junija 1998 do 8. novembra 1999 predložila carinskemu uradu v Antwerpnu, ponarejenih.
4 Belgijska carinska in trošarinska uprava je 5. julija 2002 izdelala zapisnik o ugotovitvah, ki ga je med drugim poslala tožeči stranki in carinskemu zastopniku. Iz zapisnika z dne 5. julija 2002 je razvidno, da je bilo 233 uvoznih španskih potrdil, ki jih je uporabila tožeča stranka, ponarejenih, pri čemer je bilo 221 od teh potrdil predloženih v Antwerpnu, 12 pa v Hamburgu (Nemčija). V obdobju od 1. januarja do 8. novembra 1999 naj bi bilo spornih 107 potrdil, ki jih je tožeča stranka predložila carinskemu uradu v Antwerpnu.
5 Belgijska carinska in trošarinska uprava je v pismu z dne 26. julija 2002 tožeči stranki in carinskemu zastopniku naložila, naj za uvoz banan v obdobju od 1. januarja 1998 do 8. novembra 1999 plačata znesek 7.084.967,71 EUR, ki ustreza carini 850 EUR na uvoženo tono na podlagi člena 18(2) Uredbe št. 404/93.
6 Belgijska carinska in trošarinska uprava je 28. novembra 2003 pripravila dodatni zapisnik, v katerem je med drugim navedeno, v kolikšni meri so bile izpolnjene prošnje za pravno pomoč, ki so bile v okviru preiskave ponarejenih španskih uvoznih potrdil naslovljene na Španijo, Italijo in Portugalsko.
7 Potem ko sta tožeča stranka in carinski zastopnik ugovarjala naknadni izterjavi carine, je belgijska carinska in trošarinska uprava ugotovila, da je treba zahtevi za neizvedbo naknadne izterjave in odpust dajatev ugoditi, ter v pismu z dne 14. decembra 2007 spis posredovala Komisiji Evropske Skupnosti, da bi ta sprejela odločbo v skladu s členoma 871 in 905 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena.
8 Belgijska carinska in trošarinska uprava je v pismu z dne 14. decembra 2007 navedla, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb člena 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: CZS), ker ni dovolj dokazov, da so napako storili organi države članice ali Komisija. Ugotovila pa je, da je treba dajatve odpustiti na podlagi člena 239 CZS, ker je šlo za posebno okoliščino v smislu določb tega člena ter ker tožeča stranka in carinski zastopnik nista ravnala očitno malomarno.
9 Komisija je 5. maja 2008, 18. in 26. novembra 2008, 15. januarja 2009 in 4. marca 2010 na belgijsko carinsko in trošarinsko upravo naslovila več pozivov, naj predloži dodatna pojasnila, ta uprava pa je odgovorila na vsakega od njih.
10 Komisija je v pismu z dne 8. januarja 2010 na podlagi člena 906a Uredbe št. 2454/93 belgijsko carinsko in trošarinsko upravo ter tožečo stranko obvestila, da je nameravala sprejeti neugodno odločbo glede zahtevka za odpust in povračilo dajatev. Tožeča stranka je v pismu z dne 8. februarja 2010 predstavila svoja stališča.
11 Primer tožeče stranke je 12. aprila 2010 v skladu s členoma 873 in 907 Uredbe št. 2454/93 obravnavala skupina strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki vseh držav članic.
12 Komisija je v Sklepu C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010 odobrila naknadno vknjižbo uvoznih dajatev (člen 1(1)) in odpust dajatev enemu dolžniku, in sicer carinskemu zastopniku, (člen 1(2)), drugemu tožniku, in sicer tožeči stranki, ki je v posebnih okoliščinah, pa ne (člen 1(3)) (v nadaljevanju: prvi sklep).
13 Tožeča stranka je 11. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti prvega sklepa.
14 Splošno sodišče je s sodbo z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), člen 1(3) prvega sklepa, v katerem je Komisija presodila, da odpust dajatev v skladu s členom 239 CZS tožeči stranki ni upravičen, razglasilo za ničen.
15 Komisija je s prvim dopisom z dne 16. septembra 2013 belgijsko carinsko in trošarinsko upravo obvestila, da po razglasitvi delne ničnosti prvega sklepa potrebuje dodatne informacije za sprejetje novega sklepa in jo pozvala k predložitvi nekaterih informacij v zvezi z uvozom tožeče stranke in za katerega zahteva odpust dajatev. Komisija je belgijsko carinsko in trošarinsko upravo prav tako zaprosila, naj odgovor na prošnjo za informacije posreduje tožeči stranki in naj od nje zahteva pisno izjavo, iz katere bo razvidno, da je bila seznanjena z navedenim odgovorom in da ga je odobrila ter da nanj nima pripomb oziroma da ima pripombe in da želi predložiti dodatne informacije. Komisija je nazadnje sporočila, da je bil devetmesečni rok za obravnavo zahtevka za odpust dajatev iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 podaljšan za obdobje od 22. avgusta 2013 do datuma prejema dodatnih informacij.
16 Komisija je z drugim dopisom z dne 16. septembra 2013 tožečo stranko obvestila, da je po razglasitvi delne ničnosti prvega sklepa sklenila, da potrebuje dodatne informacije za izdajo novega sklepa in da je bil devetmesečni rok za obravnavo zahtevka za odpust dajatev podaljšan za obdobje od 22. avgusta 2013 do datuma prejema teh informacij.
17 Tožba za razglasitev ničnosti, ki jo je tožeča stranka vložila zoper dopisa z dne 16. septembra 2013, je bila s sklepom z dne 24. junija 2014, Léon Van Parys/Komisija (T‑603/13, neobjavljen, EU:T:2014:610), zavržena kot očitno nedopustna.
18 Belgijska carinska in trošarinska uprava je z dopisom z dne 14. januarja 2014 Komisijo obvestila, da se ji zdi njen poziv k predložitvi informacij nenavaden, saj je bilo dokazano, da so bila vsa sporna uvozna potrdila ponarejena in da zato njene prošnje ni mogoče izpolniti.
19 Komisija je z dopisom z dne 24. januarja 2014 tožeči stranki potrdila prejem dopisa belgijske carinske in trošarinske uprave z dne 14. januarja 2014 in jo obvestila, da je glede na to, da ta uprava ni odgovorila na njen poziv k predložitvi dodatnih informacij, tek roka za obravnavo v skladu s členom 907 Uredbe št. 2454/93 še naprej prekinjen.
20 Tožba za razglasitev ničnosti, ki jo je tožeča stranka vložila zoper dopis z dne 24. januarja 2014, je bila zavrnjena s sklepom z dne 26. novembra 2014, Léon Van Parys/Komisija (T‑171/14, neobjavljen, EU:T:2014:1025).
21 Komisija je z dopisom z dne 17. junija 2014 belgijsko carinsko in trošarinsko upravo še enkrat pozvala k predložitvi informacij, za katere jo je zaprosila z dopisom z dne 16. septembra 2013. Komisija je k dopisu z dne 17. junija 2014 priložila svoje izračune v obliki tabele.
22 Belgijska carinska in trošarinska uprava je 10. decembra 2014 pripravila osnutek odgovora Komisiji na njen dopis z dne 16. septembra 2013, v katerem je bil izračun, ki ga je ta uprava želela posredovati Komisiji, tožečo stranko pa povabila, naj poda svoje pripombe.
23 Belgijska carinska in trošarinska uprava je v dopisu Komisiji z dne 16. februarja 2015 podala pripombe glede tabele, ki ji jo je posredovala Komisija, in med drugim popravila zneske iz vrstic 18, 60, 67 in 99 navedene tabele.
24 Komisija je z dopisom z dne 16. julija 2015 tožečo stranko obvestila, da njenemu zahtevku za odpust dajatev ne namerava ugoditi.
25 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. avgusta 2015 predložila pripombe v zvezi z dopisom Komisije z dne 16. julija 2015.
26 Komisija je s Sklepom C(2016) 95 final z dne 20. januarja 2016 zahtevku za naknadno vknjižbo uvoznih dajatev (člen 1(1)) in odpust dajatev carinskemu zastopniku (člen 1(2)) ter odpust dajatev tožeči stranki v znesku 632.241,28 EUR za tradicionalna potrdila (člen 1(3)) ugodila, zavrnila pa je zahtevek za odpust dajatev tožeči stranki v znesku 2.996.007,20 EUR za potrdila za nove dobavitelje (člen 1(4)) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
27 Komisija je v točkah od 18 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim spomnila, da je s prvim sklepom odobrila naknadno vknjižbo uvoznih dajatev (člen 1(1) prvega sklepa) in odpust dajatev enemu dolžniku, in sicer carinskemu zastopniku, (člen 1(2) prvega sklepa), drugemu tožniku, in sicer tožeči stranki, ki je v posebnih okoliščinah, pa ne (člen 1(3) prvega sklepa).
28 V točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnila, da je v prvem sklepu svojo presojo utemeljila na členu 220(2)(b) CZS in odločila, da ne more iti za napako, ki so jo storili španski organi, saj ti niso sodelovali pri izdaji zadevnih potrdil. Komisija je poleg tega v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je v prvem sklepu preverila izpolnjenost pogojev iz člena 239 CZS in odločila, da carinski zastopnik ni storil goljufije in da ni ravnal malomarno ter da je zanj zato lahko veljala nevknjižba ali odpust carinskih dajatev. Komisija je v prvem sklepu ugotovila tudi, da tožeča stranka ni dokazala skrbnosti in je torej sklenila, da ne more biti upravičena niti do neizterjave niti do odpusta uvoznih dajatev.
29 Komisija je v točkah od 25 do 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorila, da je morala v skladu s členom 266 PDEU, ker je Splošno sodišče člen 1(3) prvega sklepa razglasilo za ničen, sprejeti nov sklep v razumnem roku, ki je v obravnavani zadevi edini upoštevni rok.
30 V zvezi s sprejetjem tega novega sklepa je Komisija v točki 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da se je skupina strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki vseh držav članic, 21. septembra 2015 sestala v okviru odbora CZS, da bi obravnavala primer. V točki 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa je dalje navedla, da je bil namen te skupine preveriti le izpolnjenost drugega pogoja iz člena 239 CZS o neobstoju goljufije ali malomarnosti.
31 V točki 39 izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega spomnila, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ugotovilo, da je treba navesti, da Komisija svoje stališče zagovarja s tem, da mehanizem, ki ga je tožeča stranka uporabila za uporabo uvoznih potrdil, „ni zakonit“, ker je v nasprotju s členom 21(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2362/98, ki prepoveduje vsak prenos pravic, ki izhajajo iz uvoznega potrdila, z novega dobavitelja na tradicionalnega dobavitelja. Splošno sodišče je v zvezi s tem dodalo, da prvi sklep v delu, v katerem zavrača odpust uvoznih dajatev, ni utemeljen z nezakonitostjo mehanizma pridobitve uporabe uvoznih potrdil, ampak z očitno malomarnostjo tožeče stranke. Splošno sodišče je na podlagi tega razsodilo, da razlaga Komisije v obravnavanem primeru zato ne more vplivati na utemeljenost zavrnitve odpusta uvoznih terjatev. Komisija je na podlagi tega v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklenila, da mora v okviru novega sklepa preveriti, ali mehanizem, ki ga je tožeča stranka uporabila za uporabo uvoznih potrdil, ni bil zakonit, ob upoštevanju okoliščine, da člen 21(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2362/98 prepoveduje vsak prenos pravic iz uvoznega potrdila od novega na tradicionalnega dobavitelja. Dodala je, da mora ponovno preveriti razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ni bilo goljufije ali malomarnega ravnanja.
32 Komisija je v točkah 49 in 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodila, da čeprav z ničemer iz spisa ni mogoče dokazati nezadostne skrbnosti v zvezi s potrdili tradicionalnih dobaviteljev, ki jih je pridobila tožeča stranka, pa bi pri potrdilih novih dobaviteljev že na podlagi preprostega preverjanja potrdil lahko ugotovila, da ne more uporabiti pravic iz teh potrdil, saj bi bila taka uporaba v nasprotju s členom 21(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2362/98.
33 Zato je Komisija v točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa odločila, prvič, da je tožeča stranka, ki je tradicionalni dobavitelj, z uporabo pravic novih dobaviteljev kršila prepoved iz člena 21(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2362/98, in drugič, da v skladu s členom 239 CZS z ničemer ni mogoče utemeljiti odpusta dajatev v znesku 2.996.007,20 EUR za potrdila novih dobaviteljev, ki jih je tožeča stranka uporabila v obdobju med 1. januarjem in 8. novembrom 1999.
34 Nazadnje je Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da morajo določbe člena 1(1) in (2) prvega sklepa ostati nespremenjene, saj v sodbi z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), niso bile niti izpodbijane niti razglašene za nične.
Postopek in predlogi strank
35 Tožeča stranka je 23. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
36 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– ugotovi, da se člen 909 Uredbe št. 2454/93 na podlagi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), zanjo v celoti uporabi, tako da je upravičena do polnega odpusta carinskega dolga ter obresti in stroškov, ki so s tem neposredno ali posredno povezani;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
37 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
38 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet razlogov. Prvi in drugi tožbeni razlog se nanašata na kršitev členov 907 in 909 Uredbe št. 2454/93 ter člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tretji tožbeni razlog, ki je naveden podredno, se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja. Četrti tožbeni razlog, ki je naveden še bolj podredno, se nanaša na zlorabo pooblastil, peti, ki je naveden še bolj podredno, pa na napačno razlago regulativnega okvira za ureditev trga banan in kršitev načela enakosti.
Dopustnost
Prvi tožbeni predlog: razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
39 Komisija, ne da bi vložila ugovor nedopustnosti, trdi, da je tožba dopustna le v delu, ki se nanaša na člen 1(4) izpodbijanega sklepa. Na eni strani meni, da tožba ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na člen 1(1) in (2) izpodbijanega sklepa, saj ti določbi le potrjujeta člen 1(1) in (2) prvega sklepa. V zvezi s tem trdi, da sta ti določbi enaki, da ne vsebujeta novih elementov in da se položaj tožeče stranke v zvezi z njima ni ponovno preveril. Na drugi strani trdi, da je bil s členom 1(3) izpodbijanega sklepa člen 1(3) prvega sklepa spremenjen v korist tožeče stranke, zato ta določba ne posega v njen položaj in zato ne more biti predmet tožbe.
40 Tožeča stranka odgovarja, da se tožba pravilno nanaša na izpodbijani sklep v celoti, saj ta ni zakonit, ker gre za sklep, ki je bil sprejet na podlagi določb členov 907 in 909 Uredbe št. 2454/93 in da je rok za sprejetje takega sklepa v trenutku, ko je bil sprejet, že potekel.
41 Spomniti je treba, da se za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, zahteva, da ima ta interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Po ustaljeni sodni praksi se lahko ničnostna tožba vloži le zoper akte, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ker vplivajo na interese tožeče stranke, saj spremenijo njen pravni položaj. Za ugotovitev, ali ima nek akt ali sklep take učinke, pa se je treba osredotočiti na njegovo vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2000, Coca‑Cola/Komisija, T‑125/97 in T‑127/97, EU:T:2000:84, točka 77 in navedena sodna praksa).
42 Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni dokazala, v čem naj bi člen 1, od (1) do (3), izpodbijanega sklepa neugodno spreminjal njen položaj. Odstavka 1 in 2, ki v zvezi z zadevnimi dajatvami povzemata člen 1(1) in (2) prvega sklepa, pri čemer v zvezi s tem ni bila opravljena nova presoja, ne spreminjata njenega prejšnjega položaja, odstavek 3 pa njen položaj spreminja ugodno, ker ji je priznan odpust uvoznih dajatev v znesku 632.241,28 EUR, ki ustreza tradicionalnim potrdilom. Ker tožeča stranka očitno nima interesa za izpodbijanje teh določb, tožba v delu, ki se nanaša nanje, ni dopustna.
43 Ker pa je s členom 1(4) izpodbijanega sklepa tožeči stranki po ponovni presoji zavrnjen odpust dajatev in je njen položaj neugodno spremenjen, je ničnostna tožba v delu, v katerem se nanaša na to določbo, dopustna.
Drugi tožbeni predlog: Splošno sodišče naj ugotovi, da se člen 909 Uredbe št. 2454/93 na podlagi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), zanjo v celoti uporabi
44 Ugotoviti je treba, da sodni postopki Evropske unije ne poznajo pravne poti, ki bi sodišču dopuščala, da zavzame stališče s splošno ali načelno opredelitvijo (sodba z dne 15. decembra 2005, Infront WM/Komisija, T‑33/01, EU:T:2005:461, točka 171; sklepa z dne 3. septembra 2008, Cofra/Komisija, T‑477/07, neobjavljen, EU:T:2008:307, točka 21, in z dne 24. maja 2011, Nuova Agricast/Komisija, T‑373/08, neobjavljen, EU:T:2011:237, točka 46).
45 Zato je treba ta predlog zavrniti.
Vsebinska presoja
46 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka s trditvami, navedenimi v podporo prvim štirim tožbenim razlogom, v bistvu izpodbija način, kako je Komisija izvršila sodbo z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136). Prvič, po njenem mnenju nov sklep ni bil potreben. Drugič, tudi če bi bil tak sklep lahko sprejet, meni, da bi ga bilo treba sprejeti v roku, ki ne bi smel presegati prvotnega prekluzivnega devetmesečnega roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93. Tretjič, meni, da čeprav bi imela Komisija na voljo razumen rok za izvršitev sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ta v nobenem primeru ne bi smel preseči novega devetmesečnega prekluzivnega roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93. Nazadnje, četrtič, trdi, da razglasitev delne ničnosti prvega sklepa Komisiji ni dala novega neomejenega pooblastila za odločanje, da bi opravila novo preiskavo in sprejela nov sklep, ki poleg tega temelji na razlogih, ki jih je Splošno sodišče že obravnavalo.
47 Komisija izpodbija utemeljenost prvih štirih tožbenih razlogov.
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso je zadevna institucija, da bi ravnala v skladu z ničnostno sodbo in jo v celoti izvršila, dolžna spoštovati ne le izrek sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je pripeljala do izreka in je potrebna podlaga zanj, tako da je nujna za določitev točnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku. V tej obrazložitvi je namreč, prvič, opredeljena natančna določba, ki je bila ugotovljena za nezakonito, in drugič, so navedeni razlogi nezakonitosti, ugotovljene v izreku, ki jih mora zadevna institucija upoštevati pri nadomestitvi akta, ki je bil razglašen za ničen (sodbi z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, EU:C:1988:199, točka 27, in z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 29).
49 Vendar člen 266 PDEU institucijo, katere akt je bil razglašen za ničen, zavezuje samo v obsegu, v katerem je treba zagotoviti izvršitev ničnostne sodbe. V tem smislu ta določba zadevno institucijo zavezuje, da zagotovi, da v aktih, s katerimi se bo nadomestil akt, ki je bil razglašen za ničen, ne bo enakih nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v navedeni sodbi (sodba z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 30). Vseeno imajo institucije pri izvrševanju sodbe, s katero je bila razglašena ničnost ali ugotovljena neveljavnost, široko polje proste presoje pri izbiri načina te izvršitve, pri čemer mora biti ta način v skladu z izrekom zadevne sodbe in obrazložitvijo, ki pomeni podlago, potrebno za ta izrek (sodba z dne 28. januarja 2016, CM Eurologistik in GLS, C‑283/14 in C‑284/14, EU:C:2016:57, točka 76).
50 Poleg tega je treba spomniti, da razglasitev nekega akta Unije za ničnega ne vpliva nujno na njegove pripravljalne akte (sodba z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 73).
51 V zvezi s tem je treba spomniti, da obveznost institucije Unije, da izvrši ničnostno sodbo sodišča Unije, temelji na členu 266 PDEU. Sodišče je priznalo, da je treba za to izvršitev sprejeti nekatere upravne ukrepe in je običajno ni mogoče izvršiti takoj, zato ima institucija razumen rok, da zagotovi skladnost s sodbo, s katero je bil eden od njenih sklepov razglašen za ničen (sodba z dne 19. marca 1997, Oliveira/Komisija, T‑73/95, EU:T:1997:39, točka 41; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. januarja 1984, Turner/Komisija, 266/82, EU:C:1984:3, točki 5 in 6). Razumnost trajanja upravnega postopka se presoja glede na okoliščine posamezne zadeve in zlasti glede na njen kontekst, različne faze v postopku, zapletenost zadeve in njen pomen za različne zainteresirane stranke (sodba z dne 15. julija 2004, Španija/Komisija, C‑501/00, EU:C:2004:438, točka 53). Poleg tega je treba vprašanje, ali je bil rok, v katerem je bila izvršena neka ničnostna sodba, razumen, presojati v vsakem primeru posebej. Razumnost roka je odvisna od narave ukrepov, ki jih je treba sprejeti, in od okoliščin posameznega primera. Zato je treba upoštevati različne faze v postopku odločanja (sodba z dne 19. marca 1997, Oliveira/Komisija, T‑73/95, EU:T:1997:39, točka 45).
52 Nazadnje je treba poudariti, da lahko navedene institucije – razen če je zaradi ugotovljene nepravilnosti celoten postopek ničen – za sprejetje akta, ki bo nadomestil prejšnji akt, ki je bil razglašen za ničen ali je bilo zanj ugotovljeno, da ni veljaven, obnovijo postopek v fazi, v kateri je prišlo do te nepravilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2007, Italija/Komisija, C‑417/06 P, neobjavljena, EU:C:2007:733, točka 52 in navedena sodna praksa).
53 Na podlagi teh ugotovitev je treba preizkusiti prve štiri tožbene razloge, začenši s trditvami, navedenimi v okviru prvega, drugega in četrtega tožbenega razloga, ki jih je treba obravnavati skupaj.
Prvi, drugi in četrti tožbeni razlog: kršitev členov 907 in 909 Uredbe št. 2454/93 ter člena 41 Listine o temeljnih pravicah in zloraba pooblastil
54 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka s to tožbo izpodbija sklep, ki ga je Komisija sprejela za nadomestitev prvega sklepa, v katerem je odločila o zahtevku za odpust uvoznih dajatev, saj je bil ta sklep s sodbo z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), razglašen za delno ničen, ker iz elementov, na katere se je Komisija oprla v svojem sklepu, ni bilo razvidno, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno.
55 Zato je morala Komisija ponovno preveriti elemente iz spisa in sprejeti nov sklep o zahtevku za odpust dajatev, ki je predmet ničnosti, da bi odpravila ugotovljene nepravilnosti (glej po analogiji sodbo z dne 19. marca 1997, Oliveira/Komisija, T‑73/95, EU:T:1997:39, točka 32).
56 Pri tem je morala upoštevati vse dejanske in pravne elemente, ki so bili na voljo ob sprejetju tega akta. Obveznost Komisije, da pripravi sklep z vso potrebno skrbnostjo in da ga sprejme na podlagi vseh podatkov, ki lahko vplivajo na končno odločitev, izhaja zlasti iz načel dobrega upravljanja, zakonitosti in enakega obravnavanja. V teh okoliščinah Komisiji – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – ni mogoče očitati, da je presodila, da je treba ponovno opraviti preiskavo in dopolniti spis (glej po analogiji sodbo z dne 19. marca 1997, Oliveira/Komisija, T‑73/95, EU:T:1997:39, točka 32).
57 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi moral biti nov sklep – ob predpostavki, da ga je Komisija imela pravico sprejeti – v bistvu omejen na sprejetje ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), in da nikakor ne bi smel temeljiti na razlogu kršitve člena 21(2) Uredbe št. 2362/98, ki je bil že ovržen.
58 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta razlog ni bil naveden v obrazložitvi prvega sklepa in da zato ni mogel biti predmet nadzora Splošnega sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136). Čeprav je Komisija vprašanje kršitve člena 21(2) Uredbe št. 2362/98 navedla v svojem odgovoru na tožbo v zgoraj navedeni zadevi, je Splošno sodišče v točkah 90 in 91 te sodbe namreč ugotovilo, da prvi sklep ni temeljil na tem vprašanju in da zato trditev Komisije ne more vplivati na utemeljenost zavrnitve odpusta uvoznih dajatev. Zato Splošno sodišče, čeprav je omenilo vprašanje kršitve člena 21(2) Uredbe št. 2362/98 v točki 90 sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), o njem ni vsebinsko odločalo.
59 Poleg tega je treba – kar zadeva trditev, da bi Komisija v bistvu lahko oziroma vsekakor morala navesti razlog kršitve člena 21(2) Uredbe št. 2362/98, saj je za ta razlog vedela že ob sprejetju prvega sklepa – ugotoviti, da je razlog očitne malomarnosti tožeče stranke, ki ga je Komisija navedla v prvem sklepu, teoretično zadoščal za utemeljitev zavrnitve odpusta uvoznih dajatev. Komisija se namreč svobodno opre na razlog, ki je po njenem mnenju najbolj upošteven za obrazložitev sklepa, pri čemer ji morebitna napaka pri izbiri tega razloga ne more preprečiti, da se pozneje opre na razlog, ki bi ga sicer lahko navedla že v prvem sklepu (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2016, National Iranian Tanker Company/Svet, T‑207/15, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:471, točka 54).
60 Zato je treba – brez poseganja v preizkus utemeljenosti razloga iz izpodbijanega sklepa, in sicer kršitve člena 21(2) Uredbe št. 2362/98, ki spada pod peti tožbeni razlog – skleniti, da se je Komisija pravilno oprla na razlog kršitve te določbe za zavrnitev odpusta uvoznih dajatev v izpodbijanem sklepu. Poleg tega je treba poudariti, da to, da ta razlog ni bil naveden v prvem sklepu, Komisiji nikakor ni preprečilo, da ga navede v izpodbijanem sklepu, saj lahko institucija, ki je izdala akt, ki je bil razglašen za ničen, v skladu z ustaljeno sodno prakso v novem sklepu navede tudi druge razloge, kot so tisti, na katere je oprla svoj prvi sklep (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 125 in navedena sodna praksa).
61 Očitek, s katerim tožeča stranka Komisiji očita, da je menila, da lahko zaradi ugotovitve nezakonitosti prvega sklepa v obrazložitvi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), to nezakonitost popravi v sklepu, sprejetim za nadomestitev tega sklepa v razumnem roku, je treba zavrniti. Ugotoviti je namreč treba, da je tak rok povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso iz točke 51 zgoraj.
62 Prav tako je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je imela Komisija po razglasitvi delne ničnosti prvega sklepa z učinkom ex tunc v bistvu največ pet dni, da sprejme nov sklep glede zahtevka za odpust, da bi spoštovala prekluzivni devetmesečni rok iz člena 907 Uredbe št. 2454/93. Kot pravilno trdi Komisija, devetmesečnega roka iz te določbe ni mogoče uporabiti v okviru ponovnega postopka na podlagi člena 266 PDEU.
63 V zvezi s tem morajo imeti namreč zadevne institucije, kakor je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 52, v primeru nepravilnosti med postopkom preiskave možnost obnoviti postopek v fazi preiskave, v kateri je prišlo do nepravilnosti, oziroma začeti nov postopek v primeru, v katerem bi ugotovljena nepravilnost povzročila ničnost celotnega postopka. Iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 je sicer razvidno, da mora biti sklep, s katerim je ugotovljeno, da je zaradi posebnih okoliščin bodisi upravičeno priznati povračilo ali odpust bodisi da to ni upravičeno, sprejet v devetih mesecih. Vendar je treba ugotoviti, da se navedeni člen 907 nanaša le na prvi postopek, ne pa na postopke, ki so bili obnovljeni po izdaji ničnostne sodbe. Iz tega izhaja, da se za postopek v obravnavanem primeru, ki je bil predmet obnovitve postopka, ne more uporabiti devetmesečni rok za prvi postopek (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2016, CM Eurologistik in GLS, C‑283/14 in C‑284/14, EU:C:2016:57, točke od 57 do 61). Zato je treba trditev tožeče stranke, da Komisija s tem, da je menila, da ima na voljo razumni rok, da odpravi ugotovljeno nezakonitost iz sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ne pa petdnevni rok, ki bi bil v skladu s začetnim devetmesečnim rokom iz člena 907 Uredbe št. 2454/93, ni spoštovala ex tunc učinka te sodbe, zavrniti.
64 Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev, da so bili pozivi, ki jih je Komisija večkrat naslovila na belgijske organe, povsem nepotrebni in da so bili podani le zato, da bi se neupravičeno prekinil tek roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93. Ni namreč mogoče upravičeno trditi, da je Komisija belgijskim organom pozive poslala le zato, da bi prekinila tek navedenega roka, saj tega roka v tem primeru nikakor ni bilo mogoče uporabiti.
65 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba prvi, drugi in četrti tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja
66 Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, da je v točki 32 izpodbijanega sklepa presodila, da je lahko razumni rok iz člena 266 PDEU neomejeno daljši od devetmesečnega roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 in da torej tudi ni mogoče več izkoristiti poteka tega roka iz člena 909 te uredbe. Meni, da tudi če bi se štelo, da je Komisija imela na voljo razumen rok za izvršitev sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ta rok v nobenem primeru ne bi smel preseči prekluzivnega devetmesečnega roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93. Meni torej, da tudi če je Komisija za sprejetje sklepa imela na voljo nov devetmesečni rok od izdaje sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), je ta rok ob upoštevanju več prekinitev zaradi pozivov Komisije k predložitvi informacij potekel 11. junija 2015.
67 Tožeča stranka Komisiji poleg tega očita, da je kršila načelo pravne varnosti, ker se je najprej in med postopkom odločanja za sprejetje izpodbijanega sklepa ves čas sklicevala na uporabo roka iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 v povezavi s členom 909 te uredbe, potem pa je, ko se je novi rok, ki naj ne bi obstajal in ki naj bi bil napačno podaljšan, iztekel, trdila, da je edini rok, ki se uporablja, razumni rok iz člena 266 PDEU.
68 Komisija izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
69 Prvič, trdi, da se za izračun roka, ki ga je imela na voljo za sprejetje novega sklepa od izdaje sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ni treba sklicevati na člen 907 Uredbe št. 2454/93, saj se niti ta določba niti člen 909 Uredbe št. 2454/93 ne uporabljata v okviru postopka na podlagi člena 266 PDEU. Drugič, trdi, da ni mogoče izključiti, da lahko razumni rok traja dlje od roka iz členov 907 in 909 Uredbe št. 2454/93. Tretjič, meni, da je bil izpodbijani sklep ob upoštevanju posebnih okoliščin tega primera primeren ukrep za odpravo nezakonitosti, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče v prvem sklepu, v razumnem roku. Trdi, da je bila s tega vidika večina časa, ki je bil potreben za sprejetje izpodbijanega sklepa, porabljena za to, ker belgijski carinski organi kljub več pozivom niso odgovorili na prošnjo Komisije, in to, da so imeli ti organi izključno pristojnost za odločanje o carinskem dolgu. Komisija poleg tega dodaja, da je pred sprejetjem sklepa zaslišala stranko in skupino strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki vseh držav članic, ki se je 21. septembra 2015 sestala, da bi obravnavala primer.
70 Četrtič, poudarja, da tudi če bi se ugotovilo, da ni ukrepala v razumnem roku, to nikakor ne bi povzročilo razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka namreč po eni strani ne trdi, da ji je zaradi roka, ki je potekel, nastala škoda in da je bilo poseženo v njeno pravico do obrambe. Komisija spominja, da je ta zamuda deloma nastala tudi zato, ker je presodila, da mora pred izdajo sklepa zaslišati tožečo stranko, da bi povsem zagotovila spoštovanje njene pravice do obrambe. Po drugi strani meni, da neizpolnitev postopkovnega pravila, kot je razumni rok, v obravnavanem primeru ne more pomeniti bistvene kršitve postopka, saj vsebina izpodbijanega sklepa, tudi če take kršitve ne bi bilo, ne bi bila drugačna.
71 Najprej je treba spomniti, da se člen 907 Uredbe št. 2454/93 po izdaji sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), s katero je bil prvi sklep razglašen za delno ničen, v postopku, ki je bil obnovljen, da bi se s sprejetjem izpodbijanega sklepa nadomestilo prvi sklep, ni uporabil, saj je bilo v skladu s sodno prakso mogoče uporabiti le razumni rok (glej točko 63 zgoraj).
72 Vendar iz okoliščin te zadeve izhaja, da je bil razumni rok, tako kot trdi tožeča stranka, očitno prekoračen.
73 Obdobje, ki je v obravnavanem primeru upoštevno pri presoji spoštovanja razumnega roka, je čas, ki je potekel od razglasitve ničnostne sodbe 19. marca 2013 do sprejetja izpodbijanega sklepa 20. januarja 2016, in sicer obdobje 34 mesecev oziroma več kot dve leti in pol. Natančneje, Komisija je obnovila postopek in začela ponovno presojo primera pet mesecev po razglasitvi ničnostne sodbe, in sicer 21. avgusta 2013, ko je belgijskim organom poslala prvi poziv k predložitvi dodatnih informacij, na podlagi česar je po prejemu informacij od belgijskih carinskih organov 29 mesecev pozneje sprejela izpodbijani sklep.
74 Da bi upravičila ta rok, Komisija trdi, prvič, da je bila večina časa, ki je bil potreben za sprejetje izpodbijanega sklepa, porabljena zato, ker belgijski carinski organi kljub več pozivom niso odgovorili na njeno prošnjo, in drugič, da je pred sprejetjem sklepa 21. septembra 2015 zaslišala stranko in skupino strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki vseh držav članic in ki se je sestala, da bi obravnavala ta primer.
75 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da tudi ob predpostavki, da se je lahko tek devetmesečnega roka zaradi pozivov k predložitvi informacij, ki jih je Komisija poslala belgijskim carinskim, prekinil – kar sicer ni mogoče, saj se ureditev iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 ni mogla uporabiti še enkrat – je med odgovorom teh organov in sprejetjem izpodbijanega sklepa vseeno poteklo več kot deset mesecev.
76 Ugotoviti je treba, da v obravnavani zadevi poteka takega roka ni mogoče upravičiti z nobenim ukrepom, ki bi ga Komisija morala sprejeti ali ga je sprejela. Res je sicer, da je morala Komisija na podlagi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), ponovno preveriti elemente iz spisa (glej točko 55 zgoraj). Vendar je treba ugotoviti – kot trdi tožeča stranka – da iz ničesar ne izhaja, da je Komisija po izdaji te sodbe pridobila novo dokumentacijo, niti – a fortiori – da je navedla ali odkrila nova dejstva.
77 Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija primer že dobro poznala. Kot je razvidno zlasti iz primerjave prvega in izpodbijanega sklepa, katerih dejansko stanje je povsem enako, je morala Komisija, prvič, dokazati malomarnost tožeče stranke ne le glede načina pridobitve uvoznih potrdil, ampak tudi glede uporabe potrdil, ki so bila namenjena novim dobaviteljem, kar je bilo s členom 21(2) Uredbe št. 2362/98 očitno prepovedano, in drugič, izračunati porazdelitev zneskov za potrdila tradicionalnih dobaviteljev in zneskov za potrdila novih dobaviteljev. Komisija je na obravnavi trdila, da je morala pri novem odločanju o primeru zlasti določiti to porazdelitev, o kateri pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni bila obveščena in ki je na podlagi informacij, ki so ji jih sporočili belgijski carinski organi, ni mogla opraviti.
78 Vendar Komisija primera očitno ni v celoti obnovila, česar tudi sama ne zatrjuje. V svojih pisanjih je med drugim navedla, da se je po izdaji sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), „lahko omejila na preverjanje, da dobavitelj v skladu z drugim pogojem iz člena 239 CZS ni storil goljufije ali ravnal očitno malomarno“ in dalje, da je bilo treba ugotoviti le, „ker [v tej isti sodbi] ni bilo sporno, da je šlo za poseben položaj, […] ali je tožeča stranka storila goljufijo ali ravnala očitno malomarno.“
79 Na podlagi navedenega je treba torej šteti, da Komisija – ob upoštevanju narave ukrepov, ki jih je bilo treba sprejeti, in posebnih okoliščin obravnavane zadeve – pri vodenju postopka, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, ni spoštovala razumnega roka.
80 Vendar je Komisija v pisnem in ustnem delu postopka trdila, da zaradi te okoliščine izpodbijanega sklepa ni mogoče razglasiti za ničnega, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bil sklep drugačen od izpodbijanega, če bi bil sprejet v krajšem roku, prav tako pa ni dokazala kršitve njene pravice do obrambe zaradi predolgega trajanja upravnega postopka (glej točko 70 zgoraj).
81 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz ustaljene sodne prakse res izhaja, da je zaradi kršitve načela spoštovanja razumnega roka razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega v upravnem postopku, upravičena, le če je bila pri tem kršena tudi pravica zadevne osebe do obrambe. Če ni dokazano, da je predolgo obdobje vplivalo na zmožnost zadevnih oseb, da se učinkovito branijo, nespoštovanje načela spoštovanja razumnega roka nima posledic za veljavnost upravnega postopka (glej sodbo z dne 13. decembra 2016, Al‑Ghabra/Komisija, T‑248/13, EU:T:2016:721, točka 62 in navedena sodna praksa).
82 Prav tako je treba navesti, da kršitev načela spoštovanja razumnega roka načeloma ne upravičuje razglasitve ničnosti sklepa, sprejetega v upravnem postopku. Neupoštevanje načela spoštovanja razumnega roka namreč vpliva na zakonitost upravnega postopka, samo če bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino sklepa, sprejetega v upravnem postopku (glej sodbo z dne 7. junija 2013, Italija/Komisija, T‑267/07, EU:T:2013:305, točka 80 in navedena sodna praksa).
83 V obravnavani zadevi je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je treba izpodbijani sklep zaradi prekoračitve razumnega roka razglasiti za ničen, zlasti upoštevati postopkovne določbe o odpustu carinskih dajatev, ki so upoštevne v tem primeru, in sicer člene od 235 do 239 CZS ter člene od 878 do 909 Uredbe št. 2454/93.
84 V skladu s temi določbami mora zadevna oseba za vsak odpust uvoznih dajatev vložiti poseben zahtevek (člen 878(1) Uredbe št. 2454/93). Ta zahtevek je treba vložiti pri carinskemu organu odločanja (člen 879(1) Uredbe št. 2454/93). Carinski organ odločanja odloči pisno o zahtevku za odpust, ko pridobi vse potrebne podatke (člen 886(1) Uredbe št. 2454/93).
85 Kadar pa carinski organ ne more sprejeti sklepa na podlagi člena 899 Uredbe št. 2454/93 in naslednjih, v katerih so opredeljeni nekateri položaji, v katerih povračilo ali odpust nista dopustna, in „so bila zahtevku priložena dokazila, na podlagi katerih se lahko sklepa, da gre za poseben primer, ki izhaja iz okoliščin, ki ne vključujejo niti goljufivega ravnanja niti malomarnosti udeleženega“, država članica, h kateri spada ta organ, spis posreduje Komisiji (člen 905(1) Uredbe št. 2454/93). Spis, poslan Komisiji, mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za popolno obravnavo predloženega primera (člen 905(3) Uredbe št. 2454/93). Komisija v petnajstih dneh od datuma prejema spisa posreduje kopijo spisa državam članicam (člen 906, prvi odstavek, Uredbe št. 2454/93). Člen 906a Uredbe št. 2454/93 natančneje določa, da če namerava Komisija sprejeti sklep, ki za vložnika zahtevka za povračilo ali odpust ni ugoden, mu pisno sporoči svoje ugovore skupaj z vsemi dokumenti, na katerih ugovori temeljijo, vložnik zahtevka za povračilo ali odpust pa ima mesec dni časa, da izrazi svoje stališče.
86 Dalje, po posvetovanju s skupino strokovnjakov, sestavljeno iz predstavnikov vseh držav članic, zbranih v okviru carinskega odbora zaradi obravnave zadevnega primera, Komisija odloči, ali obravnavane posamezne okoliščine odpust upravičujejo oziroma ne upravičujejo (člen 907, prvi odstavek, Uredbe št. 2454/93). To odločitev mora Komisija sprejeti v devetih mesecih od datuma, ko je prejela dokumentacijo, ki ji jo je posedovala država članica (člen 907, drugi odstavek, te uredbe), in mora o njej čim prej obvestiti zadevno državo članico (člen 908(1) te uredbe). Organ, ki sprejema odločitev, se na podlagi te odločitve Komisije, ki mu je bila sporočena, odloči, ali bo zahtevku za odpust ugodil (člen 908(2) Uredbe št. 2454/93).
87 Če mora Komisija državo članico pozvati k predložitvi dodatnih informacij, da bi lahko sprejela odločitev, se devetmesečni rok podaljša za čas, ki je pretekel med datumom, ko je Komisija poslala prošnjo za dodatne informacije, in datumom, ko je te prejela. Vlagatelja zahtevka za povračilo ali odpust je treba obvestiti o podaljšanju (člen 907, tretji odstavek, Uredbe št. 2454/93). Če je Komisija vlagatelja zahtevka za povračilo ali odpust uradno obvestila o svojih ugovorih v skladu s členom 906a, se devetmesečni rok podaljša za en mesec.
88 Če Komisija ni odločila v devetmesečnem roku iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 nacionalni carinski organ v skladu s členom 909 te uredbe zahtevku za povračilo ali odpust ugodi.
89 Iz zgoraj navedenih določb sledi, da je cilj Uredbe št. 2454/93, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav, zlasti natančneje opredeliti nekatera pravila, da se pri njihovi uporabi zagotovi večja pravna varnost, in da so v njej določeni strogi roki, ki jih morata vlagatelj in Komisija pri obravnavanju zahtevka za odpust uvoznih dajatev spoštovati.
90 Iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 izhaja, da se lahko potek devetmesečnega roka, ki ga ima Komisija na voljo za sprejetje odločitve, v nekaterih okoliščinah sicer prekine, vendar pa je treba odločitev o zahtevku za odpust dajatev sprejeti v roku, določenem v členu 907, drugi odstavek, Uredbe št. 2454/93, pri čemer je pojasnjeno, da če v tem roku odločitev ni sprejeta, pomeni, da je carinski organ odločanja temu zahtevku v skladu s členom 909 te uredbe ugodil.
91 Če bi Komisija v obravnavani zadevi postopala v okviru Uredbe št. 2454/93, je treba navesti, da bi sprejetje sklepa po poteku prekluzivnega devetmesečnega roka iz člena 907 te uredbe, vključno s prekinitvami, pomenilo, da je carinski organ zahtevku tožeče stranke ugodil.
92 V okoliščinah obravnavane zadeve je sicer res, da veljavna ureditev in zlasti devetmesečni rok iz člena 907 Uredbe št. 2454/93 Komisije v okviru postopka na podlagi člena 266 PDEU ne zavezujeta več (glej točki 63 in 71 zgoraj). Vendar še vedno velja, da Komisija s tem, da pri sprejetju izpodbijanega sklepa ni upoštevala razumnega roka, ni upoštevala zagotovil iz Uredbe št. 2454/93 in je tožeči stranki odvzela polni učinek te uredbe, možnost, da bi dosegla izdajo sklepa v predpisanih rokih, in zagotovilo, da se njenemu zahtevku v primeru nesprejetja sklepa v teh rokih ugodi.
93 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je izpodbijani sklep sprejela 34 mesecev po razglasitvi sodbe z dne 19. marca 2013, Firma Van Parys/Komisija (T‑324/10, EU:T:2013:136), kršila načelo razumnega roka, kar je v okoliščinah te zadeve razlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.
94 Na podlagi navedenega je treba tretjemu tožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti peti tožbeni razlog.
Stroški
95 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
96 Ker Komisija v obravnavanem primeru s svojimi predlogi v glavnem ni uspela, ji je treba naložiti plačilo svojih stroškov in stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Člen 1(4) Sklepa Komisije C(2016) 95 final z dne 20. januarja 2016, s katerim je bilo ugotovljeno, da je naknadna vknjižba uvoznih dajatev upravičena in da je odpust teh dajatev enemu dolžniku upravičen, drugemu dolžniku v posebnih okoliščinah pa je delno upravičen in delno ni upravičen, ter spremenjen Sklep Komisije C(2010) 2858 final z dne 6. maja 2010, se razglasi za ničen.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške družbe Firma Léon Van Parys NV.
Kanninen | Schwarcz | Iliopoulos |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2017.
Podpisi