Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia nº 8 de Donostia – San Sebastián (Španija) 16. novembra 2023 – FG/Caja Rural de Navarra SCC

(Zadeva C-699/23)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de Primera Instancia nº 8 de Donostia – San Sebastián

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: FG

Tožena stranka: Caja Rural de Navarra SCC

Vprašanja za predhodno odločanje

1.    Ali je v nasprotju z načelom preglednosti zaračunavanje „provizije za odobritev kredita“ v primeru storitev, ki jih opravi prodajalec ali ponudnik, ki jih ne opredeli niti po vsebini niti po času, ki ga je za to potreboval, zaradi česar potrošnik ne more dokazati, na eni strani, da je njihovo plačilo v skladu z dogovorjenim oziroma v skladu s tarifo oziroma vsekakor v skladu s tem, kar je razumno glede na vrsto storitve, in na drugi strani, da se ne prekriva z nobeno drugo storitvijo, da ne plačuje za storitve, katerih plačilo je že zajeto z obrestmi, in da prodajalec ali ponudnik ne podvaja plačila za katero drugo storitev?

2.    Ali je v nasprotju z načelom preglednosti, če prodajalec ali ponudnik, ko je oglaševal obrestno mero, ki jo je ponujal v primeru potrošniških hipotekarnih kreditov, ni oglaševal tudi „provizije za odobritev kredita“, ki jo je bilo treba plačati ob sklenitvi oglaševane pogodbe, zlasti če to provizijo tvori znani, vnaprej določeni in nespremenljivi odstotek odobrenega zneska, kakršen koli je že ta znesek?

3.    Ali je treba, če so preučevanje vloge in s tem povezani postopki, zbiranje in analiza informacij o kreditni sposobnosti prosilca in njegovi zmožnosti odplačevanja kredita v času trajanja kredita ter ocena predloženih zavarovanj nekatere od storitev, ki se plačajo v okviru provizije za odobritev kredita, če je vloga za kredit odobrena in je kredit najet, in se te iste storitve ne zaračunajo, če je vloga za kredit zavrnjena, šteti, da gre za storitve, ki so neločljivo povezane z bančno dejavnostjo in so del njenega varnostnega protokola, ter da mora stroške zanje nositi institucija, kot je bilo razumljeno v Direktivi 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine1 ?

4.    Če se izkaže, da se s provizijo za odobritev kredita plačujejo nekatere storitve, ki ne spadajo v dejavnost kreditodajalca, zaradi česar se plačujejo ločeno od obresti, ali ne bi moral kreditodajalec zato potrošniku predložiti ustreznega računa z ločenimi postavkami in DDV za vse opravljene storitve?

5.    Ali je v nasprotju z načelom preglednosti, da prodajalec ali ponudnik, ki je določil plačilo provizije za odobritev kredita kot ceno za vrsto zelo konkretnih storitev, potrošniku pred podpisom pogodbe ni dal na voljo in izročil tarife s ceno/uro vsake od teh storitev, tako da bi potrošnik lahko po eni strani vnaprej vedel, kakšni bodo končni stroški njegove kreditne pogodbe, in po drugi strani primerjal ceno teh storitev s cenami, ki jih ponujajo drugi prodajalci ali ponudniki?

6.    Ali je v skladu z načelom preglednosti, če prodajalec ali ponudnik zaračunava vrsto zelo konkretnih storitev, ki so bistvene za sklenitev pogodbe, za katero sta si prizadevali obe stranki, z odbitkom odstotka od skupnega zneska odobrenega kredita, tako da je bila ista storitev, ki jo je opravilo isto število oseb in v istem obdobju, zaračunana kot „provizija za odobritev kredita“ v različnih zneskih glede na znesek kredita, odobrenega v vsakem posameznem primeru?

7.    Ali je nadzor nad preglednostjo, pri katerem se določilo o proviziji za odobritev kredita šteje za nepošteno glede na to, ali njen znesek presega določeno številko, ki izhaja iz statističnih podatkov o proviziji, pridobljenih prek interneta, v nasprotju s členom 4(2) Direktive 93/13/EGS1 ?

8.    Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13/EGS nacionalna sodna praksa, v skladu s katero se nesorazmernost provizije za odobritev kredita določi na podlagi zneskov provizij za odobritev kredita, ki so bili glede na statistične podatke zaračunani v tistem času v Španiji in ki so se zaračunali, ko v Španiji določila, ki so opredeljevala navedeno provizijo za odobritev kredita, niso bila predmet nadzora nad nepoštenostjo?

9.    Ali je v nasprotju z načelom učinkovitosti, če prodajalec ali ponudnik v pogodbah, sklenjenih, preden je Kraljevina Španija prenesla Direktivo 2014/17/EU v nacionalni pravni red, zaračuna provizijo za odobritev kredita, ki pomeni nadomestilo za oceno solventnosti potencialnega kreditojemalca in izvedljivosti posla, čeprav ta ocena po prenosu te direktive ne more več pomeniti strošek za potencialnega kreditojemalca?

10.    Ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, kakršno je oblikovalo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v zadevi STS 816/2023 z dne 29. maja, v skladu s katero za nadzor nad nepoštenostjo določila o „proviziji za odobritev kredita“ ni potrebno, da je v določilu navedeno, za katere storitve se plačuje provizija za odobritev kredita in po kakšni ceni, in da je ta nadzor nad nepoštenostjo omejen na preverjanje, ali je v navedenem določilu jasno naveden znesek, ki ga mora plačati potrošnik, in ali ta znesek ne presega meje, ki je določena za to, da se šteje za nesorazmernega?

____________

1 Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 - UL 2014, L 60, str.34.

1 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288.