SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 10. marca 2004(*)
„Splošna varnost proizvodov – Sistem Skupnosti hitrega obveščanja za živila – Odškodninska tožba“
V zadevi T-177/02,
Malagutti-Vezinhet SA, v sodni likvidaciji, s sedežem v Cavaillonu (Francija), ki jo zastopata B. Favarel Veidig in N. Boron, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M.-J. Jonczy in M. França, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za nadomestilo škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka, potem ko je Komisija razposlala hitro opozorilo, s katerim jo je obvestila o ostankih pesticidov v jabolkih iz Francije in v katerem je bila tožeča stranka navedena kot izvoznica zadevnega blaga,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, J. Pirrung in A. W. H. Meij, sodnika,
sodni tajnik: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. novembra 2003
izreka naslednjo
Sodbo
Zakonodajni okvir in dejansko stanje
Sistem Skupnosti hitrega obveščanja
1 Z Direktivo Sveta 92/59/EGS z dne 29. junija 1992 o splošni varnosti proizvodov (UL L 228, str. 24, v nadaljevanju: Direktiva) je bila na ravni Skupnosti določena splošna zahteva po varnosti za vse proizvode, ki so dani na trg in so namenjeni potrošnikom ali bi jih potrošniki lahko uporabljali. Zato je bil z Direktivo vzpostavljen zlasti sistem hitre izmenjave informacij v nujnih primerih v zvezi z varnostjo proizvodov. To je „sistem Skupnosti hitrega obveščanja za živila“ (v nadaljevanju: SSHO), pri katerem sodelujejo tudi države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), vključno z Islandijo.
2 V členu 2(b) Direktive je kot „varen proizvod“ opredeljen „vsak proizvod, ki pri uporabi v normalnih ali razumno predvidljivih razmerah, vključno z dobo uporabe, ne predstavlja nevarnosti ali pa predstavlja minimalno nevarnost, primerno uporabi proizvoda, ki je sprejemljiva in v skladu z visoko ravnjo zagotavljanja varnosti in varovanja zdravja oseb.“
3 Člena 5 in 6 Direktive določata obveznosti in pristojnosti držav članic na področju nadzora nad varnostjo proizvodov.
4 Člen 7 Direktive določa:
„1. Kadar država članica sprejme ukrepe, s katerimi se omejuje dajanje na trg proizvoda ali serije proizvodov ali zahteva njegov oziroma njen umik s trga […], o teh ukrepih obvesti Komisijo […] in pojasni, zakaj jih je sprejela. Ta obveznost se ne uporablja, če se ukrepi nanašajo na dogodek, katerega učinek je lokalen in vsekakor omejen na ozemlje zadevne države.
2. Komisija se čim prej posvetuje z zadevnimi strankami. Če Komisija po tem posvetovanju ugotovi, da je ukrep upravičen, o tem nemudoma obvesti državo članico, ki je dala pobudo za ukrep, in druge države članice. Če Komisija po tem posvetovanju ugotovi, da ukrep ni upravičen, o tem nemudoma obvesti državo članico, ki je dala pobudo za ukrep.“
5 V zvezi s SSHO člen 8 Direktive določa:
„1. Kadar država članica sprejme ali se odloči, da bo sprejela nujne ukrepe, da bi na svojem ozemlju preprečila trženje ali morebitno uporabo proizvoda ali serije proizvodov, ju omejila ali zanju določila posebne pogoje zaradi resne in neposredne nevarnosti, ki jo ta proizvod ali serija proizvodov pomeni za zdravje in varnost potrošnikov, o tem nemudoma obvesti Komisijo […]
2. Ko Komisija prejme te informacije, preveri, ali so skladne z določbami te direktive, in jih pošlje drugim državam članicam, te pa Komisijo nemudoma obvestijo o sprejetih ukrepih.“
6 Priloga k Direktivi določa podrobne postopke za uporabo SSHO.
Dejansko stanje
7 Tožeča stranka izvaža sadje in zelenjavo iz Francije zlasti na Nizozemsko in v Združeno kraljestvo.
8 Kot je razvidno iz več računov iz avgusta 2001, je nizozemski družbi van den Bosch prodala več sto zabojev jabolk iz Francije, ki so bila obdelana s pesticidom dikofol.
9 Islandska kontaktna točka je v četrtek, 6. septembra 2001, Komisijo na podlagi SSHO obvestila, da se je islandski pristojni organ 4. septembra odločil, da bo umaknil in zavrgel serijo jabolk francoskega porekla, trženih čez Nizozemsko, ker je bila 3. septembra v njih odkrita navzočnost 0,8 mg/kg dikofola. V obvestilu je bilo pojasnjeno, da je blago distribuirala družba J. P. Viens SA čez Nizozemsko in da ga je islandski uvoznik kupil od nizozemske družbe Greevecetrus; sporočilu je bil priložen prepis rezultatov analize.
10 Stranki se strinjata, da je bila s predpisi Skupnosti o največjih dovoljenih vrednostih ostankov pesticidov v sadju in zelenjavi, ki so veljali ob upoštevnem dejanskem stanju, največja dovoljena vrednost dikofola v jabolkih določena na 0,02 mg/kg, tako da bi morala biti pri jabolkih, ki so jih islandski organi analizirali septembra 2001, ta vrednost upoštevana.
11 Komisija je v ponedeljek, 10. septembra 2001, po posvetovanju s svojimi pristojnimi tehničnimi službami sporočilo islandskih organov posredovala kontaktnim točkam, vključenim v SSHO, pri čemer je uporabila izvirno obvestilo s sklicem 2001/KL. To se glasi:
„pesticide residues (Dicofol) in apples from France via the Netherlands […] The product has been recalled and will be rejected. Exporter: JP Viens S.A. The contact points in France and in the Netherlands are kindly requested to provide the Commission services with the possible distribution to other members of the E.E.A. of the product involved“ (navzočnost ostankov pesticidov (dikofol) v jabolkih francoskega porekla, trženih čez Nizozemsko […] Blago je bilo umaknjeno in bo zavrnjeno. Izvoznik: J. P. Viens SA. Kontaktne točke v Franciji in na Nizozemskem so pozvane, naj službe Komisije obvestijo o morebitni distribuciji zadevnega proizvoda v druge države članice EGP).
12 Komisija je v petek, 14. septembra 2001, prejela elektronsko pošto od nizozemske kontaktne točke, s katero jo je ta obvestila o različnih posrednikih pri trženju zadevnih jabolk, med katerimi je bila družba tožeče stranke. Komisija je to sporočilo nemudoma razposlala kot dodatno obvestilo s sklicem 2001/KL‑add01 v vednost kontaktnih točk SSHO. To obvestilo se glasi:
„pesticide residues (Dicofol) in apples from France via the Netherlands. The company ,Greve‘ (NL) mentioned in the notification received the apples from the company ,Bosch‘ situated in Alkmaar (NL) which in his turn receives them from the below mentioned company:
Supplier in France: Company ,Malagutti‘ at Cavaillon (FR)
Tel. +33-4900-66767; Fax: +33-490066768
The Consignment has been received by the company ,Greve‘ on 20-08-2001 and no stock remained. The distribution is still subject of investigation.
How the name ‘Viens’ is involved is completely unknown“ (navzočnost ostankov pesticidov (dikofol) v jabolkih francoskega porekla, trženih čez Nizozemsko. Družba „Greve“ (NL), navedena v sporočilu, je jabolka prejela od družbe „Bosch“ s sedežem v Alkmaaru (NL), ta pa jih je prejela od te družbe: dobavitelj v Franciji: družba „Malagutti“ v Cavaillonu (FR), tel. +33 490066767; telefaks: +33 490066768. Družba „Greve“ je jabolka prejela 20. avgusta 2001 in jih nima več na zalogi. Distribucija je še vedno predmet preiskave. Popolnoma neznano je, kako je vpleteno ime „Viens“).
13 Britanska organa („Pesticides Safety Directorate“ in „Fresh Produce Consortium“) sta 17. in 18. septembra 2001 poslala sporočili, v katerih je bilo opozorjeno na nevarnost, povezano z navzočnostjo dikofola v jabolkih, ki jih izvaža tožeča stranka. Ta sporočila so bila poslana glavnim akterjem v britanski distribuciji, pri čemer je bilo izrecno navedeno, da se proizvodi tožeče stranke ne smejo uvažati ali tržiti.
14 Tožeča stranka je nato ugotovila, da je bilo vse trgovanje z Združenim kraljestvom ustavljeno. Tako sta bili že odpremljeni pošiljki jabolk vrnjeni v Francijo, tožeča stranka pa je morala plačati stroške povratnega prevoza in stroške skladiščenja v Združenem kraljestvu. Prodaja tretje pošiljke je bila preklicana. Vse te pošiljke so bile prodane po ceni, nižji od veljavnih cen v Združenem kraljestvu.
15 Francoski organi so 19. septembra 2001 v skladišču tožeče stranke odvzeli vzorce pri isti kategoriji jabolk, kot so bila zavržena v Islandiji.
16 Tožeča stranka je 20. septembra 2001 Komisiji poslala telefaks, v katerem je izjavila, da ni nikoli izvažala jabolk na Islandijo, in od Komisije zahtevala uradni popravek. Zato je izpodbijala utemeljenost poslanih sporočil in 25. septembra 2001 Komisijo obvestila o utrpeli škodi.
17 Francoski organi so 26. septembra 2001 kontaktni točki SSHO Komisije sporočili rezultate analiz, ki so jih opravili na jabolkih, ki so jim bili pri tožeči stranki 19. septembra odvzeti vzorci. To obvestilo se glasi:
„Francoske uradne službe za nadzor so pri zadevnem podjetju odvzele vzorce […] Pri petih analiziranih vzorcih navzočnost dikofola ni bila ugotovljena.“
18 Komisija je prav tako 26. septembra 2001 s celotnim besedilom tega obvestila seznanila kontaktne točke SSHO, pri čemer je navedla, da ga je prejela od kontaktne točke v Franciji, in sicer z dodatnim obvestilom (sklic 2001/KL‑add02), ki se glasi:
„outcome of investigation in France – Analysis for the detection of pesticide residues performed in France at the establishment mentioned in notification 2001/KL‑add01 on 5 samples gave negative results (no detection of dicofol). The contact point in the Netherlands is kindly reminded to the request for submission of accompanying documents of the consignments involved“ (rezultat preiskave, opravljene v Franciji – Rezultat analize petih vzorcev, odvzetih v Franciji pri podjetju, navedenem v sporočilu 2001/KL-add01, je negativen (navzočnost dikofola ni bila ugotovljena). Kontaktna točka na Nizozemskem se znova poziva, naj pošlje spremne dokumente zadevnih serij).
19 Komisija je 29. novembra 2001 prejela zahtevo za nadomestilo škode, ki jo je tožeča stranka utrpela, ker so se na podlagi SSHO razširjala sporočila, da je bilo v izvoženih jabolkih slednje odkritega več dikofola, kot je njegova največja dovoljeno vrednost.
20 Komisija je z dopisom z dne 3. aprila 2002 zavrnila to zahtevo za odškodnino.
Postopek in predlogi strank
21 V teh okoliščinah je tožeča stranka 10. junija 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
22 Sodišče prve stopnje (drugi senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
23 Stranke so na obravnavi 4. novembra 2003 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje. Ob tej priložnosti je Komisija predložila dokument. Potem ko je tožeča stranka sporočila pisna stališča glede tega dokumenta, je bil ustni postopek končan 1. decembra 2003.
24 Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– Komisiji naloži plačilo odškodnine v višini 704.998,74 EUR za nadomestilo utrpele škode;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
25 Komisija predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
26 Komisija meni, da je tožba nedopustna, ne da bi formalno vložila ugovor nedopustnosti.
27 Komisija naj bi namreč informacije, prejete na podlagi člena 8 Direktive, državam članicam sporočila v okviru sodelovanja z nacionalnimi organi, pristojnimi za uporabo predpisov Skupnosti, to je SSHO. Tako sodelovanje ne more povzročiti odgovornosti Skupnosti do posameznikov, saj se sistem obveščanja na koncu sproži na pobudo in glede na analizo samo nacionalnih organov.
28 Zato bi morala tožeča stranka zadevo predložiti pristojnemu nacionalnemu sodišču. Vprašanje nadomestila škode, ki jo pri uporabi prava Skupnosti zasebnikom povzročijo nacionalni organi, bodisi zaradi kršitve prava Skupnosti bodisi z dejanjem ali opustitvijo, ki je v nasprotju z nacionalnim pravom, naj bi namreč morala presojati nacionalna sodišča (sodba Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Granaria, 101/78, Recueil, str. 623). Tožeča stranka naj ne bi nikakor dokazala, da ji odškodninska tožba, vložena na nacionalnem sodišču ene ali druge od vpletenih držav, ne bi omogočila dobiti pravično nadomestilo za škodo, ki jo uveljavlja.
29 V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da je krivdno ravnanje, ki ga tožeča stranka navaja v obravnavanem primeru, ravnanje Komisije, ki ga ni mogoče pripisati nacionalnim organom.
30 Tožeča stranka namreč trdi, da je Komisija imela to vlogo na podlagi SSHO: na podlagi člena 8(2) Direktive in Priloge k tej direktivi bi morala preveriti skladnost prejetih sporočil z določbami Direktive in presoditi resničnost ter neposrednost in resnost zadevne nevarnosti, preden je ta sporočila poslala drugim državam članicam. Za ta preverjanja in presoje ter posredovanje opozorila naj bi bila pristojna izključno Komisija. Tožeča stranka meni, da če Komisija ne bi nezakonito objavila njenega imena na podlagi SSHO, britanski organi, ki so pozvali k bojkotu njenih proizvodov, pri čemer so se sklicevali na uradna opozorilna sporočila, ki jih je poslala Komisija, ne bi razširili teh pozivov, ki so ji povzročili veliko škodo.
31 Tožeča stranka je tako navedla upoštevne razloge, zaradi katerih naj bi ravnanje Komisije škodovalo njenim poslovnim interesom in povzročilo utrpelo škodo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. januarja 1986 v zadevi COFAZ in drugi proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391, točka 28). Iz tega sledi, da je tožbo treba razglasiti za dopustno, pri čemer vprašanje, ali je Komisiji očitano ravnanje dejansko nezakonito, spada v preučitev temelja.
Temelj
32 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti izpolnjenih nekaj pogojev, in sicer nezakonitost institucijam očitanega ravnanja, resničnost škode ter vzročna zveza med domnevnim ravnanjem in navedeno škodo. Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (glej zlasti sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v združenih zadevah Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 80, in z dne 24. aprila 2002 v zadevi EVO proti Svetu in Komisiji, T‑220/96, Recueil, str. II-2265, točka 39 in navedena sodna praksa).
33 V obravnavanem primeru je treba najprej preučiti različne trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati nezakonitost Komisiji očitanega ravnanja.
Trditve strank
34 Tožeča stranka trdi, da je bila s pravili ki so se uporabljala na nacionalni ravni in ravni Skupnosti, za jabolka, ki jih je izvozila leta 2001, vrednost dikofola ob obdelavi teh jabolk januarja 2001 določena na 1 mg/kg. Obveznost znižanja vrednosti dikofola na 0,02 mg/kg naj bi za Francijo izhajala iz odloka z dne 8. februarja 2001, ki je bil v Uradnem listu Francoske republike objavljen 3. aprila 2001. Poleg tega naj bi predpisi Skupnosti, ki so določali znižanje vrednosti dikofola na 0,02 mg/kg, začeli veljati šele 1. julija 2001. Obveznost znižanja vrednosti naj bi bila torej določena, ko so bila zadevna jabolka že dana na trg.
35 Tožeča stranka trdi, da je Komisija ravnala nezakonito, ker ni upoštevala zakonske obveznosti iz člena 7(2) Direktive, da se pred razširjanjem spornih opozoril posvetuje z njo. Za tožečo stranko je nesporno, da so britanski organi ravnali na podlagi opozoril, ki jih je poslala Komisija, in da ne bi nikoli pozvali k bojkotu njenih proizvodov, če teh opozoril ne bi bilo.
36 Tožeča stranka dodaja, da dejstvo, da se Komisija z njo ni posvetovala pomeni kršitev pravic do obrambe ter da je razširjanje njenega imena in njenih podatkov v nasprotju z načelom zaupnosti.
37 Poleg tega naj bi Komisija morala preveriti, ali so ukrepi, ki so jih sprejeli islandski organi, v skladu z načelom sorazmernosti. Ti ukrepi naj bi bili kar najbolj omejevalni, ker je bilo blago umaknjeno s trga in namenjeno uničenju
38 Tožeča stranka poudarja neobstoj dokaza o poreklu preverjenih proizvodov. Sporočilo, ki ga je izdala Islandija, naj bi se nanašalo na jabolka, ki jih je izvozila druga francoska družba, to je J. P. Viens SA. Tožeča stranka pa naj bi svoja jabolka prodala nizozemski družbi. Zato naj ne bi bilo dokazano, da so bila jabolka, preverjena na Islandiji, njena.
39 Tožeča stranka trdi, da v sporočilu islandskih organov ni naveden obstoj resne in neposredne nevarnosti, ampak je samo presežek največje dovoljene vrednosti dikofola v preverjeni seriji jabolk. V obravnavanem primeru naj dejansko ne bi bilo nobene resne in neposredne nevarnosti. Poleg tega naj Komisija ne bi sprožila ustreznega postopka za primer resne in neposredne nevarnosti.
40 Po mnenju tožeče stranke bi bilo s hitrim nadzorom mogoče ugotoviti, da so opravljene analize pokazale vrednost dikofola v skladu s pravili, ki so se uporabljala ob obdelavi jabolk, in da potrošniki niso bili izpostavljeni nobeni nevarnosti. Analize, ki so jih francoski laboratoriji opravili septembra in oktobra 2001, naj bi pokazale popolno skladnost jabolk, namenjenih angleškemu trgu, s predpisi Skupnosti. Tožeča stranka priznava, da so bile te analize opravljene na drugačnih serijah od tistih, za katere so pobudo za analizo dali islandski organi, vendar meni, da njihovi negativni rezultati vzbujajo močno domnevo o skladnosti trženih proizvodov z zakonskimi predpisi.
41 Komisija navaja, da mora v skladu s SSHO razširiti vsako sporočilo, v katerem so navedene težave in nevarnosti v zvezi z živili, ki ne ustrezajo zahtevam po varnosti živil. Ker jo je islandska kontaktna točka obvestila o odkritju ostankov dikofola, ki presegajo največjo dovoljeno vrednost, v jabolkih iz Francije, naj bi bila torej obvezana posredovati islandsko opozorilo. V nasprotju s trditvami tožeče stranke naj proizvod z vrednostjo dikofola, večjo od vrednosti, ki je dovoljena z zakonodajo Skupnosti, ne bi bil varen proizvod.
42 Zato naj ne bi bil nobeden od očitkov, ki jih zoper njo uveljavlja tožeča stranka, utemeljen.
Presoja Sodišča prve stopnje
43 Najprej je treba opozoriti, da sta bila z Direktivo uvedena ločena postopka za nadzor nad varnostjo proizvodov in sprejetje ustreznih ukrepov v primeru odkritja nevarnega proizvoda.
44 Prvi postopek, uveden s členoma 6 in 7 Direktive, nacionalnim organom omogoča, da za dajanje proizvoda na trg določijo predhodne pogoje, tako da ta postane varen, da prepovejo kakršno koli dajanje na trg, če se je proizvod izkazal za nevarnega, in da organizirajo umik nevarnega proizvoda s trga (člen 6(1)(d), (g) in (h)). Če nacionalni organi sprejmejo enega od ukrepov, določenih v členu 6(1), morajo o tem obvestiti Komisijo, ki se mora čim prej posvetovati z zadevnimi strankami, preveriti, ali je sprejetje ukrepa upravičeno ali ne, in o tem nemudoma obvestiti nacionalne organe (člen 7).
45 Drugi postopek, uveden s členom 8 Direktive in Prilogo k tej direktivi, se nanaša na nujne primere na ravni Skupnosti: kadar nacionalni organi sprejmejo ali se odločijo, da bodo sprejeli nujne ukrepe, da bi preprečili trženje proizvoda zaradi resne in neposredne nevarnosti, ki jo ta proizvod pomeni za zdravje in varnost potrošnikov, o tem nemudoma obvestijo Komisijo, ki ob prejemu teh informacij preveri, ali so skladne z določbami Direktive, in jih pošlje drugim nacionalnim organom, ti pa Komisijo nemudoma obvestijo o sprejetih ukrepih (člen 8). Podrobnosti tega sistema hitrega obveščanja (SSHO) so urejene s Prilogo k Direktivi.
46 Tako nacionalni organi takoj, ko zaznajo obstoj resne in neposredne nevarnosti, katere učinki se širijo ali bi se lahko širili čez njihovo ozemlje o tem nemudoma obvestijo Komisijo, potem ko so se posvetovali, če je to mogoče, s proizvajalcem ali distributerjem zadevnega proizvoda. To obvestilo vsebuje zlasti informacije – kadar so te na voljo – na podlagi katerih je mogoče opredeliti proizvod in tržno verigo, pri čemer je treba poudariti, da je hitrost pošiljanja informacij v sistemu bistvenega pomena (točki 3 in 4 Priloge). Komisija preveri skladnost prejetega obvestila s členom 8 Direktive, nato – če je to potrebno – stopi v stik z državo, ki je poslala obvestilo, po tem pa ga po teleksu ali telefaksu nemudoma pošlje pristojnim organom drugih držav članic (točka 7 Priloge).
47 V obravnavanem primeru iz obrazca, ki so ga uporabili islandski organi, jasno izhaja, da so se ti na Komisijo obrnili na podlagi SSHO, in ne zato, da bi jo vprašali, ali sta umik in uničenje jabolk, uvoženih iz Francije čez Nizozemsko, upravičena na podlagi členov 6 in 7 Direktive. Glede na to, da je bila vrednost dikofola v teh jabolkih 40-krat večja od največje dovoljene vrednosti in da se je njihova distribucija nanašala na tri različne države, to je Francijo, Nizozemsko in Islandijo, so islandski organi očitno menili, da je Komisijo treba obvestiti o nevarnosti, da so bila druga jabolka z enako vrednostjo dikofola dana na trg v drugih državah. Po tem obvestilu se je Komisija prav tako odzvala strogo v skladu s SSHO, tako da je islandsko opozorilo in poznejša sporočila poslala vsem kontaktnim točkam SSHO.
48 Zato se lahko ta odškodninska tožba nanaša le na odgovornost, ki jo mora Komisija prevzeti v okviru SSHO. Ne more pa se veljavno nanašati na nadomestilo škode, povzročene, ker so islandski organi 4. septembra 2001 zadevna jabolka umaknili s trga in jih uničili.
49 V zvezi s tem je treba navesti, da tega dne ime tožeče stranke še ni bilo omenjeno in da ta še ni bila opredeljena kot verjetna izvoznica zadevnih jabolk. Poleg tega je bila Komisija o ukrepih islandskih organov obveščena šele pozneje, tako da je nikakor ni mogoče šteti za odgovorno v zvezi s tem. Lahko sklepamo, da je usoda teh jabolk na Islandiji nepomembna za rešitev tega spora in da je treba očitek, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, zavrniti.
50 Kar zadeva SSHO, tožeča stranka v bistvu trdi, da nič ne dokazuje, da je bila ona izvoznica jabolk, ki so jih islandski organi reklamirali. Trdi, da bi Komisija, če bi upoštevala svojo obveznost preveritve porekla teh jabolk, preden je sprožila hitro obveščanje, ugotovila, da tožeča stranka ni vpletena. Komisiji poleg tega očita, da ni preučila, ali zadevna jabolka dejansko pomenijo resno in neposredno nevarnost za zdravje, ker samo preseganje največje dovoljene vrednosti dikofola za to ne zadostuje. Dodaja, da bi bilo s hitro kontrolo, kot izhaja iz analiz, opravljenih v Franciji septembra in oktobra 2001, vsekakor mogoče ugotoviti, da njena izvožena jabolka niso presegala te vrednosti.
51 V zvezi s tem je treba opozoriti, da so na podlagi SSHO samo nacionalni organi, in ne Komisija, odgovorni za ugotovitev, ali obstaja resna in neposredna nevarnost za zdravje in varnost potrošnikov, ker SSHO določa, da morajo, po eni strani, „oceniti vsak posamezen primer glede na njegove značilnosti“, ker „je nemogoče določiti posebna merila, ki bi natančno navajala, kaj pomeni resna in neposredna nevarnost“, in, po drugi strani, „poskušati pridobiti kar največ informacij o proizvodih in naravi nevarnosti ter ta cilj uskladiti s potrebo po hitrosti“ (točki 2 in 3 Priloge k Direktivi). Poleg tega morajo nacionalni organi, ko zaznajo obstoj resne in neposredne nevarnosti, katere učinki se širijo ali bi se lahko širili čez njihovego ozemlje o tem nemudoma obvestiti Komisijo in ji predložiti informacije, na podlagi katerih lahko opredeli proizvod in tržno verigo (točka 4 Priloge k Direktivi).
52 Čeprav točka 7 Priloge k Direktivi Komisijo obvezuje, da preveri „skladnost prejetega obvestila s členom 8 Direktive“, je ta naloga omejena na preverjanje, ali lahko to obvestilo kot tako spada na področje uporabe navedene določbe, medtem ko pravilnost ugotovitev in analiz, na podlagi katerih so nacionalni organi poslali to obvestilo, ni predmet tega preverjanja. Kot je bilo navedeno, so namreč za te ugotovitve in analize odgovorni samo nacionalni organi. Lahko sklepamo, da Komisija ni bila niti obvezana, da pred pošiljanjem svojega sporočila z dne 14. septembra 2001 preveri, ali so bila jabolka, reklamirana na Islandiji, dejansko tista, ki jih je izvozila tožeča stranka, niti za to ni bila pristojna.
53 Kar zadeva preprečevanje nevarnosti za zdravje potrošnikov, je zadostovalo, da je imela verjetne dokaze o povezavi med tožečo stranko in jabolki, reklamiranimi na Islandiji. V informacijah, ki so jih zbrali in sporočili islandski organi, so bila navedena jabolka francoskega porekla, uvožena čez Nizozemsko, in omenjeno zlasti ime nizozemske družbe Greevecetrus. V informacijah, ki so jih zagotovili nizozemski organi, so bila nato dodana pojasnila v zvezi z družbami, vpletenimi v trženje, pri čemer so bila omenjena imena družb „Greve“ (Nizozemska) in „Bosch“ s sedežem v Alkmaaru (Nizozemska) ter ime tožeče stranke. Kot je razvidno iz računov iz avgusta 2001, ki jih je predložila tožeča stranka, je izvozila jabolka francoskega porekla nizozemski družbi van den Bosch v Alkmaaru. V teh okoliščinah ni mogoče sprejeti, da je Komisija s sporočilom z dne 14. septembra 2001, v katerem so bile povzete informacije nizozemskih organov, poslala neverjetne informacije.
54 Ker v zvezi s tem lahko obstajajo negotovosti, je treba navesti, da je lahko v skladu z načelom previdnosti, ki prevlada na področju varovanja javnega zdravja, pristojni organ obvezan sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje nekaterih morebitnih nevarnosti za javno zdravje, ne da bi mu bilo treba počakati, da sta resničnost in resnost teh nevarnosti v celoti dokazani (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99, Recueil, str. II‑3305, točka 139 in navedena sodna praksa, ter z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, T‑392/02, Recueil, str. II-4555, točki 121 in 122). Če bi bilo treba pred sprejetjem takih ukrepov počakati na končanje vseh potrebnih raziskav, bi bilo načelo previdnosti brez polnega učinka (zgoraj navedena sodba Pfizer Animal Health proti Svetu, točke 142, 386 in 387). Enako sklepanje velja tudi za mehanizem hitrega obveščanja, kot je uveden z Direktivo. Tožeča stranka, žrtev tega sistema obveščanja, uvedenega za varovanje zdravja ljudi, mora sprejeti njegove negativne gospodarske posledice, ker je treba varovanju javnega zdravja dati prednost pred gospodarskimi preudarki (zgoraj navedena sodba Solvay Pharmaceuticals proti Svetu, točka 121, in zgoraj navedena sodba Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 456).
55 Čeprav tožeča stranka pri tem trdi, da samo preseganje največje dovoljene vrednosti dikofola 0,02 mg/kg ne pomeni nujno resne in neposredne nevarnosti za zdravje ljudi, zlasti ker je bila prej dopuščena vrednost 1 mg/kg, zadostuje navedba, po eni strani, da Komisija ni pristojna, da v okviru SSHO dvomi o ugotovitvah in analizah, na podlagi katerih so nacionalni organi sprejeli obstoj resne in neposredne nevarnosti, ki zahteva sprožitev tega sistema, in, po drugi strani, da je nesporno, da so reklamirana jabolka vsebovala 0,8 mg/kg dikofola, medtem ko je bila največja dovoljena vrednost določena na 0,02 mg/kg. Tožeča stranka – ki na podlagi člena 241 ES ni izpodbijala zakonitosti predpisov, s katerimi je določena ta največja dovoljena vrednost – ni dokazala, da uživanje jabolk, pri katerih vrednost dikofola 40-krat presega največjo dovoljeno vrednost, ne bi imelo nobenih škodljivih posledic za zdravje potrošnikov, medtem ko so znanstvena dognanja na tem področju pokazala, da je bilo treba prejšnjo največjo dovoljeno vrednost nadomestiti z 0,02 mg/kg.
56 V zvezi z očitkoma, ki se nanašata na kršitev člena 7(2) Direktive in pravic do obrambe, ker se Komisija ni posvetovala s tožečo stranko, preden je na podlagi SSHO razširila njeno ime in podatke, je treba poudariti, da ta sistem Komisiji ne nalaga sistematičnega opravljanja takih posvetovanj, ker se s členom 7(2) Direktive ne urejajo postopki hitrega obveščanja, uvedeni z Direktivo za zaščito zdravja potrošnikov. Ta cilj hitre zaščite bi bilo poleg tega težko doseči, če bi Komisija morala redno upoštevati pripombe in ugovore zadevnega podjetja, preden bi obvestilo, ki spada na področje uporabe Direktive, poslala drugim kontaktnim točkam SSHO.
57 Komisija s tem, da se ni posvetovala s tožečo stranko, tudi ni kršila načela upoštevanja pravic do obrambe. Čeprav je namreč res, da mora Komisija zaslišati zadevno stranko, preden sprejme ukrep, ki posega v njen položaj (glej na primer sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. maja 2003 v zadevi Josanne in drugi proti Komisiji, T‑82/01, Recueil, str. II-2013, točka 77 in navedena sodna praksa), je treba ugotoviti, da Komisija v tem primeru ni sprejela nobenega ukrepa, ki bi se neposredno nanašal na tožečo stranko in posegal v njen položaj. Komisija je samo razširila obvestilo z dne 14. septembra 2001, ki ga je prejela od nizozemske kontaktne točke in ki naj bi v skladu s točko 4 Priloge k Direktivi omogočilo opredelitev zadevnih jabolk in z njimi povezane tržne verige.
58 Res je, da je v točkah 7 in 8 Priloge k Direktivi določeno, da Komisija „lahko“, po eni strani, stopi v stik z organom države, za katero se domneva, da je država porekla proizvoda, da bi opravila ustrezna preverjanja, in, po drugi strani, „v izjemnih okoliščinah“ in „kadar meni, da je to potrebno“ začne preiskavo na lastno pobudo. Ne zdi se izključeno, da se lahko Komisiji v takih primerih zdi potrebno posvetovati se s podjetjem, na katero se nanaša razširjanje hitrega opozorila. Vendar pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je Komisija storila napako, ko se v okoliščinah tega primera ni posvetovala z njo.
59 Edina trditev v zvezi s tem je, da vrednost dikofola v jabolkih, ki jih je tožeča stranka leta 2001 izvozila na Nizozemsko, na dan obdelave januarja 2001 ni presegala največje vrednosti 1 mg/kg, ki je bila takrat dovoljena v Franciji. Tako se zdi, da bi Komisija po mnenju tožeče stranke morala upoštevati njene poslovne interese tako, da bi se z njo posvetovala, glede na poseben položaj, ki izhaja iz spremembe sistema v zvezi z največjo dovoljeno vrednostjo dikofola, ki se je zgodila julija 2001, medtem ko so bila jabolka iz Francije na poti v državo izvoza.
60 Te trditve ni mogoče sprejeti.
61 Po eni strani namreč tožeča stranka ni predložila nobenih podrobnosti o datumih svojega izvoza, saj edine podatke v zvezi s tem vsebujejo računi iz avgusta 2001, iz katerih so razvidne dobave družbi van den Bosch v Alkmaaru (Nizozemska). Vendar pa ti podatki ne dokazujejo, da so jabolka, obdelana januarja 2001, nujno zapustila Francijo in prispela v namembno državo pred julijem 2001. Povsem verjetno je tudi, da so bila ta jabolka izvožena šele avgusta 2001.
62 Po drugi strani predpise Skupnosti v zvezi z določitvijo največje dovoljene vrednosti dikofola v sadju in zelenjavi sestavlja več direktiv Sveta, naslovljenih na države članice za njihovo izvajanje. Francija je največjo dovoljeno vrednost 0,02 mg/kg uvedla z odlokom z dne 8. februarja 2001 o spremembi odloka z dne 5. avgusta 1992 v zvezi z največjimi dovoljenimi vrednostmi ostankov pesticidov na in v nekaterih proizvodih rastlinskega izvora (JORF z dne 3. aprila 2001, str. 5200). Kot je razvidno iz preambule k navedenemu odloku, je bil ta ukrep sprejet za prenos zlasti Direktive Komisije 2000/42/ES z dne 22. junija 2000 o spremembi Priloge k Direktivam Sveta 86/362/EGS, 86/363/EGS in 90/642/EGS o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v in na žitih, živilih živalskega izvora in nekaterih proizvodih rastlinskega izvora, vključno s sadjem in zelenjavo (UL L 158, str. 51), ki so jo države članice v skladu z njenim členom 4 morale prenesti najpozneje do 28. februarja 2001, prenesene ukrepe pa uporabljati od 1. julija 2001. Ta direktiva je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 30. junija 2000. Zato je moral vsak razumen in preudaren gospodarski subjekt od tega zadnjega datuma svojo poslovno dejavnost organizirati tako, da je bila pri jabolkih, ki so bila namenjena izvozu in ki bi bila lahko dana na trg po juniju 2001, upoštevana nova največja dovoljena vrednost dikofola. Tožeča stranka – ki na podlagi člena 241 ES ni izpodbijala niti zakonitosti predpisov, s katerimi je bila določena največja dovoljena vrednost 0,02 mg/kg, niti datuma, ko so ti predpisi začeli veljati – Komisiji torej ne more očitati, da je posredovala nizozemsko sporočilo na podlagi SSHO, ne da bi se z njo predhodno posvetovala.
63 Predhodno posvetovanje s tožečo stranko Komisiji tudi nikakor ne bi moglo razumno preprečiti razširitve tega sporočila, ki je vsebovalo ime in podatke tožeče stranke. Edini učinkovit način, s katerim bi se tožeča stranka lahko zaščitila pred negativnimi učinki SSHO, bi bil, da bi pod nadzorom neodvisne osebe ali institucije vzela vzorec iz serije jabolk, namenjenih izvozu na Nizozemsko, in poskrbela za uradno potrjeno analizo vrednosti dikofola v tem vzorcu. Samo če bi pri posvetovanju takoj predložila tako potrjeno analizo, bi lahko preprečila razširjanje njenega imena v okviru SSHO. Vendar pa tožeča stranka ni niti potrdila niti dokazala, da je dala zadevna jabolka analizirati in tempore non suspecto, kot je opisano zgoraj.
64 V zvezi z analizami, opravljenimi v Franciji septembra 2001, ki naj bi dokazovale skladnost jabolk, ki jih je izvozila tožeča stranka, s predpisi Skupnosti, zadostuje opozoriti, da niso bile opravljene na seriji jabolk, reklamiranih na Islandiji. Z njimi torej ni bilo mogoče dokazati, da so bile islandske analize napačne. Omogočale so samo ugotovitev, da so jabolka, ki so bila analizirana septembra 2001, v skladu z veljavno zakonodajo.
65 V teh okoliščinah Komisije tudi ni mogoče šteti za odgovorno za dejstvo, da je serija jabolk, analiziranih na Islandiji, očitno izginila po njenem umiku s trga in da zato ni več mogoče preveriti niti pravilnosti islandskih analiz niti natančne opredelitve jabolk kot jabolk, ki jih je tožeča stranka izvozila na Nizozemsko. Kot je bilo navedeno zgoraj, je odgovornost Komisije na podlagi SSHO omejena na razširjanje informacij kot takih.
66 Nazadnje, tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da je z razširjanjem njenega imena in podatkov kršila obveznost zaupnosti. V točki 6 Priloge k Direktivi je namreč izrecno navedeno, da mora imeti potreba po sprejetju učinkovitih ukrepov za varstvo potrošnikov po navadi prednost pred skrbjo za zaupnost. Ker je bila v opozorilnem sporočilu islandskih organov navedena navzočnost dikofola v „jabolkih francoskega porekla, trženih čez Nizozemsko“, je bilo v interesu pristojnih organov in zadevnih gospodarskih subjektov, da se krog vpletenih podjetij čim bolj omeji, sicer ni izključeno, da bi bila bojkotirana vsa jabolka francoskega porekla. Kot je bilo navedeno zgoraj, je treba navedbo imena tožeče stranke v okoliščinah tega primera šteti za verjetno in potrebno informacijo za varovanje javnega zdravja.
67 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala take napake Komisije, da bi se lahko uveljavljala njena odgovornost. Zato je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti obstoj vzročne zveze in resničnost domnevne škode.
Stroški
68 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. marca 2004.
Podpisi